Držal sem jo pod roko.
Počasi sva stopala ob neslišni reki.
Ni se videlo prav daleč. Pravzaprav nikamor, le korak, dva naprej.
Dalo se je pa slutiti. Vse, kar še pride. Ta dan.
Prebijali so se žarki skozi meglo, midva pa sva samo postopala iz trenutka v trenutek.
Držal sem jo pod roko, ona pa je dražila mene.
Razburkavala mi je misli.
Ime ji je bilo je Znamenja ob poti.
Pisala se je po Ivu Andriću.

Vzdušje je bilo tako gosto kot megla okoli naju. Ni se ga dala prijeti, ne kupiiti, ne vzeti za domov. No take away.
A se ga tudi ne čutiti ni dalo.

Naročil sem belo kavo.
Sedel sem za osamljeno mizo in jo položil najo, Andrićevo knjigo.
Nkar sem s širokim pogledom kakor čopičem akvarela barval po roženici sovjega pogleda.
Taval sem srečno zgubljenzaljubljen po meglenem dopoldnevu in uziral žarke, ki so počasi odkrivali prihajajoče.

To vzdušje me je stalo enega kafeta.
Plus par evorov nekoč nekje v nekem centru ponovne rabe za Andrićevo knjigo.
Plus čas, ko nisem bil na razpolago za impulze telefona, digitalne bite omrežij in vse nanujeno na raznoraznih razprodajah.

Vzdušje.
Ker ga je praznim, belim listom nekoč še-ne-knjige vdahnil človek z dušo.
Ker se je prebijala svetloba skozi meglo in spominjala na skrivne zasede in preboje smisla nad nesmislom.
Ker sem slutil Lux ex oriente.
Ker sem metal čas stran.

Vzdušje?

Tako na dosegu roke. Tako na koraku stopala. Tako blizu. Tako poceni. Zastonj.
Posvetilo se mi je:
Zaman, vse zaman, dokler ne zaveje duh.
Vse zman, če ne zaduhaš vonja po vzdušju duha.

Useknil sem se v robec, odmašil nos in duhal duha veslo še ves dan.

***

In ker se bližajo svetki:

Če verjameš v rojstvo Jezusa: Blagoslovljen božič.
Če verjameš, da bedenje iz 31. na 1. prinaša srečo: Srečno novo leto.
Če pa ne verjameš nič: Potem pa pač nič.