Tako je leta 1995 vprašanje: Ali poklicno gledališče na Ptuju bo ali ne?, doseglo vrhunec. 
Ve kdo, kdo je bil v tem otroškem vozičku, na sredini fotke spodaj? Danes je star/a 28, 29 let? Poiskal bi ga/jo in ji poklonil povečavo fotke.

Spoštovane občanke in občani Ptuja.  

Hvala vam, da ste mi podarili kulturniško priznanje.
Hvala, Iris in Franci, da sta me predlagala, MGP, da se je pridružilo vajinemu predlogu. Mnogi ste mi čestitali v živo, še “mnogejši” po električnih omrežjih.  
S tem zapisom bi se vam rad vsem zahvalil. 
 
Ko mi je Franci povedal o njunem predlogu, je od mene hotel tudi pisno soglasje. 
 
V tistem trenutku sta mi šli skozi glavo dve misli. (V resnici dve pa pol.)  
Prva: Ne pomišljaj, Samo; če ti jo bodo dali, jo hvaležno sprejmi.  
Druga: Zato, da boš jo lahko takoj, nemudoma razdelil. (Da si prej ne premislijo, je b’la tista polovička vmes.) 
 
Priznanje torej sprejemam hvaležno kot kašno veliko čokolado. Takšno kot smo jo deca dobili za praznik, jo takoj zlomili na koščke in jo nemudoma skupaj skonzumirali; do konca in z največjim užitkom. Ustvarjalci smo vse življenje veliki deca. 

Delim torej tole oljenko med vojkote, nešote, urške, tadeje, gregorje, ervine, džakote, maše, vesne, stanke, romane, goge, mirjane ... - napisane namerno z malo in skanjano malo po domače zato,  ker jih je še veliko - ki so zaslužni ravnotoliko kot jaz, da je Ptuj dobil poklicno gledališče, jaz pa vaše sladko priznanje.  

Hvala mojim učiteljem. Brez njih bi bil kot kak icek na paši. Kar se tiče gledaliških, imam v mislih tršico Širovnikovo in Maksa na Hajdini, Branko in Miro na Ptuju, (pa profesorja Čretnikovo in Lugariča, ki sta strastno demonstrirala, kaj je to umetnost), par posrečenih modelov je bilo na faksu v Ljubljani, potem pa na Hartmuta in Horsta v Berlinu. 

Prijatelji, Ptujčani, soobčani (:-))
 
Po gledališki predstavi - enako kot po čokoladi - ne ostane več nič. (Zanemarimo ovoj in alufolijo; pravzaprav gorje, če jo dobiš v zobé.)  

Nič; pičimo torej skupaj veselo naprej in se vidimo, ko se u/gledamo.  

Za skupni – v primeru gledališča enako kot pri čokoladi - užitek gre.
Užitek ob gledanju/branju/poslušanju tega, kar umetniki ustvarijo. In to doživljanje nas dela ljudi.
(V marsičem je že in bo od nas boljši AI. Doživljal pa namesto nas ne bo; nikoli. Tudi skupnosti ne bo gradil nikoli. Gledališče jo že 2500 let; in jo bo še dolgo. Predvsem pa je gledališče trening v empatiji, sočutju. Tega pa rabimo v zdanjih časih več kot raznoraznih t.i. uspehov.)  

Zato verjamem v umetnost, zato vztrajam v njej, zato imam še naprej svoj www.zato.si. 

Vse dobro. Vsem. In veliko užitkov. Če skup(nost)nih – pa itak: Aleluja! 

Samo, občan.

***

Če pa koga zanima moja petletka, ko sem bil delovodja v novem gledališču, pa lahko moj skrivni dnevnik prebira tukaj. (Ne priporočam. Ni tako zanimivo, oz. zanimivo je na daljši rok.)