Nekaj časa sem bil "zatemnjen".
V tem času sem bil tiho. Opazoval sem se: ali bom poslej samo še tiho ali bom začutil željo, da kaj rečem?

Odgovor se glasi: Še bom kaj rekel. Ker še ne morem/nočem/ne želim biti dokončno tiho. Ni še cajt.

Seveda se zavedam, da bom izrekal še naprej nepomebnosti. (Ker prav zavedanje, da pišem nepomembnosti, me je pred časom "zatemnilo".)
Pomembno je, seveda, konec koncev to, da - sploh - smo.
A biti, pomeni v naslednjem koraku tudi: odpreti usta; ker zato jih imamo. Da (na telesni ravni) damo kaj v njih, (na netelesni) pa da pride kaj iz njih.

Zato jih bom poslej, ko jih bom odpiral (pa ne za hranjeneje), usta uporabljal za naslednje:

1. Mladim bom povedal še večkrat in še bolj jasno, da naj ne verjamejo vsega, kar jim govorimo stari. Ker stari manevrirajo rakete, ker stari podžigajo vojne in ker stari strašijo naokoli. Mladi, nikar verjeti vsega starim!
   In hkrati: je nekaj starih, s katerimi se je vredno družiti. Ker jih več ni, se je možno z njimi družiti samo prek njihovih knjig. Za to pa si je treba želeti; brati zbrano in poglobljeno.
   Ker pa v življenju seveda ni časa za prebrati vse, je treba ne brati: portale, omrežja, novice, twite, komentarje ...
   Torej o ljudeh, vrednih druženja z njimi, jim bom govoril.
2. Ko bom "prišel do besede", bom kaj zrežiral in tako govoril z eno drugo, gledališko govorico.
3. Medtem ko bom čakal na režijo, bom kdaj kaj prevedel. Kaj, kar se mi zdi, da bi bilo nekoč fajn gledati na odru.
4. In si v tem blogu tu in tam dal besedo kar sam ter poslal prste na sprehod po tipkovnici ... Tako kot ravnokar.

Takole; vsega štiri stvari. Ne bo si jih težko zapomniti.

Naj torej nadaljujem tam, kjer sem ostal pred "zatemnitvijo":

Naslikal: Milenko Kovačević

Zakaj imam rad slike?
En razlog je, ker me učijo o tem, kako nastaja pomen. Spomnijo, kako nastaja svet.

Na zgornji Milenkovi sliki sem namerno zatemnil veliko večino, tako da je ostal samo okvir.
Zadeva nima ravno nekega pomena, je res?

Zdaj si pa predstavljajva, da črno polje počasi, zelo počasi zmanjšujem.
V katerem trenutku bo zadeva dobila pomen?
Koliko moram videti, da nastane pomen?
Kaj je to 'pomen'?
Kdaj nekaj začne nekaj pomeniti?
'Pomeniti' - a to pomeni, da nekaj pomeni po meni, zaradi mene?

Še vedno ga ni - na nalednji varianti spodaj - pravega pomena:

Kako torej nastajajo vsak dan v moji glavi slike, iz njih pa film sveta?
Tehnično vemo: 24 slik, prevrtenih v eni sekundi, pa nastane gibljiv prizorček ... iz večih prizorčkov pa film. Iz filma pa na dolgi rok življenje. (Tisti, ki so imeli obstmrtne izkušnje, poročajo, kako se jim je v par trenutkih zavrtel ves film njihovega življenje.)

"Tega filma (nekdo) ne bo videl" ..., je pred časom izrekel nek drug nekdo.
Stavek ne bi bil nič posebnega; "tega filma ne boš gledal", smo že slišali večkrat koga reči, ampak, zdaj je pa rekel to pač nek Nekdo z veliko začetnico. In ga usmeril v nekega drugega, z veliko, Nekoga.

Ja, tako nastajajo - ali ne nastajajo - filmi, ki jih potem gledamo (ali ne gledamo).
Točno tako kot tole razkrivanje Milenkove slike v dveh, treh korakih.
Predstavljati si je mogoče tisoče malih korakov. Kjer bi dodal samo še kak piksel, dva, tri.

Pazi zdaj: torej čisto neopazno v nekem trenutku zagledam sliko, njen pomen!

Tako Samo-dejno vsak dan nastaja to, čemur pravim slika mojega sveta.
Tako stvarem pripisujem pomen.
Tako nekaj stopa v prvi plan, nekaj pa ostaja ozadje. Ki drži pokonci ospredje.
Tako nastaja, kar obstaja v moji zavesti. (In česar ni v moji zavesti, to zame ne obstaja.)
Nekaj je v fokusu in nekaj zamegljeno zadaj, v 'odzadju'. 
Nekaj je ostro in še več nečesa ne.
To "nekaj" je šele, ko ti rečeš, da je.
In še več: tisto, česar ni, je še naprej potencial; za koga drugega, za nekoga mogoče je. (Če bi bil po poklicanosti dimnikar, bi verjetno v tem akvarelu poiskal dimnike, razmišljal, ali so iz opeke, ali kurijo na plin itd. Če urbanist, bi razmišljal, kako so hiše skupaj zložene. Če arborist, kakšna drevesa so le to ob plaži, pesku, vodi?)

Narava nas je opremila, da lahko "gledamo hitro"; sestavljamo piksle sveta v filme in to v sekundi.

A svet se nam vendarle zgolj nudi. Nikoli ga ne moremo videti vsega.
Svetu (naravi) se sladko fučka, kaj bomo videli, kaj si mislili, kaj doživljali.
In kar je najlepše: temu fučkanju narave se lahko pridružiš; z lastno melodijo. Ki tolče mimo ali tvori harmonijo!

Potem, ko ti nekaj kaj pomeni, pa lahko začneš doživljati. Ne le živeti, ampak do-živeti.

Doživljanje - to je pa že drugo poglavje, zakaj imam rad slike.
Kdo ve, mogoče se mi zapiše kaj o tem kdaj drugič. (Kako fantastičen občutek je, ko/da mi ni treba!)

---

Kaj bova zdaj s tem zapisom?
(Ignac): se ne sekirala, da ne veva, kaj gledava (npr. pri abstraktni ali t.i. moderni umetnosti).
Moji pomeni nastajajo po-meni. Tvoji po tebi.
Zato, ko gledaš sliko, verjemi sebi: pomeni to, kar pomeni tebi. Ali ti pa ne pomeni nič. 'Pravico' imaš do tega.
Ko bereš, ko slišiš, ko gledaš ... vedno si ti tisti, ki daješ pomen.
Zato nič bat: ne moreš videti narobe!
Le vsega nikoli ne moreš videti.

In seveda: so ljudje, ki ti lahko povejo, kaj vse vidijo oni. Nekateri znajo to povedati celo zelo lepo, razumljvo in prepričljivo. Tako lepo, da drugim odpirajo oči. In potem smo veseli, da smo o stvari še kaj slišali od drugih, ki vejo in vidijo več. Ker potem zadevo zagledam/o nenadoma v novi luči tudi sami.
Svet se mi/nam razširi in vsaj za odtenek pomeni nekaj drugega kod dotlej.

Tako se nam 24/7 non-stop svet nudi, se vali kot kepa, raste in te/me vabi, da se ga udeležiš.
Si svoj delež vzameš, priskrbiš.
Po svoje, po tvoje.
Zmeraj na potezi (tudi) ti. Vse dotlej, dokler si.

In mi? Seštevanka neštetih ti.