Velik blagoslov ljudi je, da imamo empatijo. Vsi lahko jočemo drug za drugim in čutimo skrivnostno povezanost med nami.
Če je v čem upanje za našo prihodnost, je v tem. In zgodi se, da jo igralci prikličejo v srca ljudi. Zaradi njih se lahko počutimo bolj močne. Med občinstvom lahko pozabim nase, se vživim v življenje nekoga drugega, in se sama počutim nenadoma bolj živo! Iz tega, kar delam vsak dan, me potegne v nekaj večjega in trajnejšega, v človečnost. To je tisto, kar zmore igralec.

Londonski škof je nekoč vprašal igralca Bettertona:
»Kako pravzaprav to, da vi igralcu na odru s stvarmi, za katere ve vsak, da so izmišljene, lahko ganete občinstvo tako, kakor da bi bile resnične, medtem ko mi v cerkvi govorimo o pravih in resničnih stvareh, in vendar nam ne verjamejo bolj, kot če bi bile izmišljene?«
»Mylord«, je dovrnil Betterton, »nič ni bolj naravno kot to. Mi igralci govorimo o izmišljenih stvareh, kakor da bi bile resnične. Vi pa s prižnice govorite o resničnih stvareh, kakor da bi bile izmišljene.«

Influencer ne igra, on postavlja na ogled samega sebe. Misli, da se lahko v javnosti, po kateri tako zelo hrepeni, najbolje uresniči. Igralec pa si nadene kostum, gre, preden stopi pred publiko, še enkrat na wc, in potem v največji zbranosti skupaj z vsemi drugimi dve uri igra svojo igro.

(Ruth Reinecke, nemška filmska, tv in gledališka igralka.)

Igralstvo je pol občutek sramu, pol občutek slave. Sramu, ker razkazuješ sebe, slave, ker znaš pozabiti na sebe.

Na moji prvi avdiciji vloge nisem dobil, sem se pa v hipu zavedel, da je to to, kar želim početi. Ob večerih sem začel hoditi na pouk igralstva štiri ali petkrat na teden. Enostavno mi ni bilo nikoli zadosti.

Jaz sem pač jaz, to je vse. Material sem jaz. In samega sebe moram presenetiti; z nečim, kar še nisem.

(Samuel Finzi je nemški igralec. Veliko pomembnih vlog je odigral pri Franku Castorfu in Juergenu Goschu v berlinskem gledališču Volksbuehne.)

Igra je ustvarjanje resnice tam, kjer je ni, in to je to, kar me od nekdaj vznemirja pri tem poslu. To je čarovnija, ki nima formule, ki jo lahko, a ne nujno dosežeš, ki te zdravi in ubija, in od katere sem zasvojena.

Stekata se budnost in sen,
resničnost in laž. Gotovosti nikjer.
Ne vemo ničesar o drugem, ničesar o nas;
življenje je igra, moder je, kdor to ve.

(Prevedla gimnazijska sošolka, Natalija Plohl. Hvala, Natalija.)

Auf Deutsch pa gre tako:

Es fließen ineinander Traum und Wachen,
Wahrheit und Lüge. Sicherheit ist nirgends.
Wir wissen nichts vom andern, nichts von uns;
Wir spielen immer, wer es weiß, ist klug.

"Kako nenavaden poklic je igranje, je rekel Pyke; ves čas poskušaš ljudi prepričati, da si nekdo drug, da si ne-ti. Da bi to lahko dosegel, moraš storiti naslednje, je rekel: kadar igraš vlogo nekoga, ki je ne-ti, moraš biti v resnici ti. Če hočeš, da bo tvoj ne-ti resničen, moraš krasti pri svojem pravem jazu. Dovolj je napačna kretnja, neubran ton, kakršnokoli slepilo, in že te občinstvo spregleda kakor golega katoličana v džamiji. Bolj ko igraš sebe, boljše je. Paradoksalni paradoks: če hočeš biti uspešno nekdo drug, moraš biti sam! To sem se naučil."

"Igralec je človek, ki ne posluša, če ne govoriš o njem."