"Od vseh veščin je igranje najmanj zahtevno. Kadarkoli od nekoga nekaj želimo ali želimo nekaj skriti ali se pretvarjamo, igramo ..."

"Mislim, da je igralstvo od vseh umetnosti najmanj konkretno in najbolj samotarsko. Človek nenehno nabira nove izkušnje, tako na vajah kot na predstavah, ob prisotnosti velikega števila ljudi. Ti ljudje so bistveni za razvoj tvoje igre - so živo platno, na katerega, upamo, da bomo lahko naslikali končni portret, ki smo si ga zamislili."

"Najboljšo definicijo igralstva, ki sem jo kdajkoli slišal, je podal George Burns. Rekel je:
'Povedal vam bom, kaj je najpomembnejše pri igranju, in to je iskrenost. Če jo znaš fejkati, ti je že uspelo.'"

"Igralski poklic je najbolj nag poklic, ker mora igralec opravljati brez kakršnihkoli pomagal."

"Imam veliko srečo, da lahko opravljam zabavno delo. To je delo, ki mi omogoča potovanja in ki mi včasih omogoča, da izstopim iz sebe. To je moje delo. Vendar to nikakor ni moje življenje. Vsak dan, ko se zjutraj zbudim, študiram mednarodno pravo. Trudim se, da bi vsak od mojih otrok imel dovolj moje pozornosti, da bi se počutil enakovrednega. Poskušam poskrbeti, da je moj odnos z moškim v mojem življenju trden in popoln ter da sva zelo povezana in imava lepo skupno življenje ter uživava v najinih otrocih in v tem, da sva del sveta ... Ne čutim sovraštva do Hollywooda ali zahtev rdeče preproge in vseh teh neumnosti. To je moje delo in z veseljem ga opravljam. Toda ali se me bodo, ko bom umrla, spominjali kot igralko? Ne. Pred kratkim sem v časopisu objavila prispevek. In na koncu ni pisalo, da sem igralka. Pisalo je, da sem ambasadorka dobre volje ZN - to je vse. In bila sem zelo ponosna."

Ni pretvarjanje naloga igralca, pač pa razkrivanje.

Predvsem sovražim igralce.
Ti se nikoli ne obnašajo kot ljudje. Samo mislijo, da se.
Nekateri dobri se, nikakor pa ne tako, da bi bilo za gledalce zabavno. In če je kateri igralec zares dober, potem takoj opaziš, da VE, kako dober je, in to vse pokvari.
Sir Laurence Oliver, na primer. Videl sem ga v Hamletu. Lani je D.B. peljal Phobe in mene gledat to predstavo. Najprej naju je pogostil s kosilom. On je predstavo že videl, in po tem, kako je o njej govoril pri kosilu, sem tudi sam komaj čakal, da jo vidim.
Vendar nisem tako užival.
Enostavno ne razumem, kaj je pri siru Laurenceu Oliveru tako čudovito, to je to. Strašen glas ima, in vražje čeden tip je, in tako prijetno ga je gledati, ko hodi ali se bojuje ali kaj jaz vem, vendar še zdaleč ni bil tak, kakor je o Hamletu govoril D. B. Vse preveč je bil podoben nekakšnemu prekletemu generalu, ne pa žalostnemu, zjedkanemu in sumničavemu tipu.

Iz romana: Varuh v rži