Tag: Peter Kirič

Pisal sem prejšnjič o svoji prvi kolesarski turi. Ostal sem na pol poti. Naj jo pripeljem do konca.

Končno sem si torej privoščil kupico vina.
- Dajte mi onda jednu čašicu bijeloga molim, pravim. 
- Nemrem vam dati, odgovori. Lahko da si kupim kartico, za 3 eur, nanjo naložim najmanj 5 eur, potem pa si pri vinomatu (tisti bačvi) sam postrežem, kar mi paše. In hitro doda: pa čašu si onda lehko zemete sobom.
- Hm, rečem, kaj mi bo sicer res lep kozarec za vino na biciklu ... (kaj, če srečam ormoško policijo zapovrh, me spreleti, pa najdejo kronski dokaz).
- Jaz bi res samo en kozarček, ji zatežim. Vozim, pa to.
- Na žalost, ne ide.

J. ga; kupim kartico, naložim ojre, grem do vinomata.
Vinomat sem videl prvič v življenju v Londonu. Nek Vinarium se je mogoče reklo; ogromna bajta tam poleg Shakespearovega Globe theatra. Seveda ekipe za Globe nisem navdušil, za vinarium pa ni blo treba dvakrat reči. Kasneje, ko sem rihtal oni rov pod gradom, sem si mislil, da bi bilo fajn, imeti en tak vinomat, z vini vseh okoliških vinarjev. V Novi Gorici sem videl: sredi blokov prodajalna in v njej vsa vina Brd in Goriške in z Vipavskega ... Tako sem si predstavljal: na eni strani sten, po vseh rovih, vinomat v dolžini vsaj 50 m plus, ... največja vinomatska-kontinuiteta od blizu in daleč. Kako se je končalo, Ptujčani veste. (Tukaj sem pisal tudi o tem, ne edinem, neuspehu.)

Dobim torej kartico, dobim čašicu, posjetim bačvicu.

Gledam kakšnih devet buteljk, v treh razdelkih, zagotovo primerno ohlajenih, za steklom, spodaj pipice ... celo lepo prebrem nalepke - da si ne bi natočil česa sladkega - (za na pot sem si šel kupit še bralna očala, 12 ojrov, v Sparu, in eto, zdaj mi bodo prišla prav!) - in ugotovim, da cena vina za eno kupico ni prav visoka in da si ne bom upal spiti vsega, kar mam na kartici.

Kam naj prislonim kartico?
Bila je tam reklamna ploščica, od te mašine. Aha, tu.
Prislanjam. Pa iz pipice ne priteče nič. Dobro, to ni to. Iščem dalje. Krožim s kartico ob mašini levo, ob mašini desno, nad njo, pred steklom. Če bi me kdo opazoval, bi mislil, da blagoslavljam vsebino ali izvajam kak svoj obredni ritual. 
Seveda nisem šel vpršat receptorke, kje se zdaj to natoči. Po vsem, kar je že dobrega storila zame. Ne bom je več gnjavil. Zato se resnično potrudim.
Čez nekaj časa obupam. Iz pipic ni priteklo nič, kam prisloniti kartico - nisem odkril.

Odkrito ji povem: Oprostite, jaz sem še iz analognih časov ...
Potem gre z mano in reče: "Tu jo morate umetnuti."
In na robu mašine je ena zelo zelo tanka režica, kamor seveda paše kartica. 
- Nisem je videl, pa če mi verjamete ali ne. Kljub očalom.
- Pa znam, i drugi je ne najdeju, mi pravi simpatična receptorka.
Hočem biti zdaj konstruktiven še jaz, in svetujem: Tu, na robu, levo od te reže, bi predlagal, da nalepite eno tako veliko, debelo, recimo rumeno, puščico in bo takoj vsem jasno.
- Je, je, narućili smo, čekamo već dugo, da nam šalju.
Umetnem, pritisnem gumb, pipica mi natoči; res hladno, kozarec se orosi, res dobro, suho, nimam pojma, kaj točno pijem. Paše.

Potem s to kupico še malo posedim na terasi na sončku in se delam turista. Pride namreč skupina žensk. Ne morem, da ne bi slišal, kaj se pogovarjajo meter od mene. Njim se zdi, se mi zdi, da sem tujec, pa so precej free. Po čem to sodim? Pogovarjale so se ene take, precej osebne reči ... No recimo, pravi ena:
- Ej, naša šefica, ful se baba rihta pa to ... Lani, na Korčuli, gremo mi na plažo in gledam in mislim, če jaz to dobro vidim, in vidim, res, tam leži, ona, čisto razkrečena, naga, naša ravnatlca. Mater mi je blo nerodno ..., ko jo vidim tam razbacano ...

Nadaljujem pot.

V Ormožu sem zavil na tisto bencinsko, pri gradu, kjer sem si včeraj sposodil nastavek za na tlačilko za avte, da-gre-na-bicikl.
- Bi prosil, če mi porodate - ker vem, da imate - en tak adapater za pumpanje, da bom lahko uporabil tisto vašu pumpo zunaj ...
3,40 eur, dva komada! Nauk: ne misli na včeraj, če lahko kupiš danes.

Nakar se ustavim še pri bratrancu Petru. Itak se vidiva samo na pogrebih. Nedavno smo pokopali teto. Petra so prosili - jasno, ker Peter ima lep glas in lepo pove in še daljnja žlahta je - in Peter je povedal. Lepo je govoril. Vem, da o teti ni imel skoraj nič podatkov. Peter pa je sestavil tak govor ... vam povem; še ChatGpt si tega ne bi bil sposoben namisliti. Ne, res, brez zafrkancije. Res je lepo povezal par dejstev, ki smo jih skupaj napraskali o naši daljnji teti. (Ki je bila posebna frajerka. Ampak to zdaj ni tema.)

Ormož. Tu sem prvič - in (doslej) edinč v življenju - dobil antidepresive. Ko sem pojedel prve tri tabletke, se mi je zdelo, da lahko z lopato ročno prekopljem najmanj Pohorje. To doživljanje se mi je zdelo vendarle malček čudno, zato sem doktorju Jožetu Magdiču rekel, da pa tega ne bi več jedel. Je rekel, da bi bilo bolje, če bi. In nisem. (Gospod je nedavno umrl; mogoče pa je imel prav, pomislim, da bi bilo res bolje, če jih bi.) Ormož ... O njem sem nekaj malega pisal tudi v romanu Mladićev mladič.

Ormož, čakam Petra.

Prihaja s Ptuja, kjer je - ziher - lepo govoril na Dobrotah slovenskih kmetij. Sin in in hčerka me prijazno sprejmeta in pokramljamo o tem in onem. Nakar s Petrom malo obujava spomine in - poglej ti to - zdi se, da omladine ne dolgočasiva z bajkami in povestmi iz prejšnjega stoletja. Koliko sva spila špricerjev, ne povem, ker s to ormoško policijo res ni šale. (Sem zračunal: oglobili so me natanko za 23 malih ožujskih v tistem hotelu; žuja je zakon. I osjećaj i filing.)

V Gorišnici se oglasim še malo pri mami. Malo se pomeniva o tem, kako sem se naučil voziti bicikel. Takole:
Medtem, ko je ona v Moškanjcih imela na vodni ali še bolje na trajni (ondulaciji) kakšno žensko, sem si jaz sposodil spodaj ob bolafiji parkirano strankino kolo in se vozil do letališča in nazaj. Ko sem bil že dober, je šlo do Mezgovcev ali celo Dornave. Kolesa seveda niso bilo zaklenjena. Kasneje so prišle one ključavnice, namontirane kar na kolesus, za sedežem, pod pakettregerjem; ena taka pločevinasta paličica je šla skozi napere (špice po domače). Ključavanice na ključ in potem na številke so prišle, ko nismo bili več v Moškanjcih in si več nisem sposojal koles.

Tako.

Imam adapter, briga me ali sem na pol praznem ali pol polnem. V tej kavarni pri gorišniški cerkvi je res fajn živahno. Prvič opazim, da je pred cerkivijo doprsni kip dr. Janeza Janžekoviča, pa nisem prvič tod okoli; pa imam njegovo porumenelo knjigo doma.

Napišem, kar pravkar bereš. In zdaj pedala pod noge.

...

Doma drugi dan pripišem:

Pri Botri, kak kilometer stran, se zavem, da sem brez čelade. Pozabil sem jo v kafiču. Ustavim, da bi se obrnil. Pa je na prtljažniku; s tistimi trakci in sponkami se je nekako zataknila med vste tiste nosilce in žičke in kajjazvemkaj.

Ona razgledna točka od včeraj? Imenuje se Mađerkin breg.
Zakaj tako ime?
Zato:

Slavna budimpeštanska primabalerina se med prvo svetovno vojno zaljubi v avstroogrskega soldata, ki je bil doma iz teh krajev. Ona pusti balet, zapusti rodno Pešto in odide z njim v njegove kraje, kjer Mađerka živi v majhni bajturini do konca svojih dni.

Lajf is lajf ali po slovensko tako, kot nam je povedal pisatelj: Ljubezen nam je vsem v pogubo.

Samo, občan

Pripis:
1. Bratrančevo simpatično deco - se mi zdi - navdušim, da bosta brala Izidorja Cankarja, S poti. Ker to je pa res treba brati.
2. Zdravc: Prav si imel; res se znajo iti turizma. Zdaj mam v denarnici še dve kupici vina v digitalni obliki.

Ko v naših krajih slišiš, da je šel nekdo v Ormož, zna biti to hudič. V Ormožu je namreč bolnišnica, kot so 'Vojnik', 'Idrija', 'Polje', 'Begunje' ...
Ne vem, zakaj, ampak psihiatrija je ena malo posebna reč, se vam ne zdi?¹ Kajti: Greš k zobozdravniku, da ti polgeda gnil zob, h kirurgu, da ti odstrani tur, urulogu lulčka kazat, ali magari na kolonoskopijo, da ti pogledajo v zadek - in o vsem tem ni problem govoriti.  Če pa greš k dohtarju, ki ti pogleda v glavo/dušo - o tem se pa ne govori.
(Saj res: kje domuje duša? V glavi? Srcu? Jetrih? Živcih? Glavo nam bo namreč razneslo od sile, rečemo; srce se nam para, na jetra nam gre, živce nam kravžla. Aja, kakšna stvar nam lahko gre tudi na k., kdaj koga pošljemo u tri p.m. Kje je torej doma ta naša duša/psihsa?)

'Ormož' je zame predvsem spomin na nekaj drugega: iz Ormoža je bil stric Jakec. Veeeeeelik humorist. Glasbeni 'natur talent'. Igral je na vse, kar je imelo vsaj eno žico. Če ni bilo pri roki nobenega instrumenta, pa na glavnik. Samo en primer njegove šaljivosti: nekoč, za žegnanje na Anino (cerkvica na gričku blizu Borla), se je spravil v spovednico in ni vrag - neka ženička je zavila k njemu ... Kaj je revica dobila za pokoro, si sploh ne upam predstavljati. Jakec je bil po poklicu elektrikar in neskončno smešno se mu je zdelo, da mora hodit k primariju psihiatrične bolnice menjavat žarnico; ker s pacienti je človek znal, zamenjati žarnico pa nekako ni šlo.

Nakar še en Jakec: sladoled pri "Jakecu". Najboljši sladoled 'smetana' na svetu. Ne zimski sladoled; pač pa čisto pravi, mrzel, mlečni, z okusom po smetani. Od takrat sladoleda več ne porajtam glih kaj dosti. Ajde: jogurt - približno nekaj takega kot Jakčeva smetana, zelo približno - če je res zelo zelo dober. Se spomni kdo ledenke Ljubljanskih mlekarn? Približno takšna je bila tista smetana 'pri Jakecu' ... gosta, ampak bolj sladka ... Ah, ne da se povedati. No, vsaj jaz ne znam.

In kar se še Ormoža tiče: na pamet sem znal vozni red vseh vlakov na relaciji Ormož - Ptuj - Ormož; razlog pa nežna, luštna dolgolaska. "Trikrat preštejen fsako tvojo pismo," je znala reči. Kako lahko eno pismo šteje trikrat !?!, sem si mislil. Dokler me ni naučila nekaterih ormoških izrazov. Šteti, recimo, pomeni: brati; cintor - pokopališče, hmajoh - pa je lenuh. 

Kliče oni dan med vajo neka neznana slovenska številka. Maestro Patrick ravnokar vadi z zborom; fraj sem, pa sprejmem klic in zginem neslišno iz dvorane. Kliče gospa iz Ormoža. Iz knjižnice.
- Smo vas hteli pitati, če bi vas lehko povabli v ormoško knjižnico, da bi predstavili vaše knjige, prijazno pravi in to z zelo malo tiste lepe ormoške melodije v glasu. 
- Jezus, gospa, jaz sem napisal samo eno knjigo, rečem (in si mislim: pa še tista je za en drek, bi rekla prof. Čretnikova.)
- Saj, pravi gospa na drugi strani, vidim, na Ptuju v knjižnici jih majo, zakaj pa jih te mi nemamo? Kje bi jih lahko nabavli?
- Ne morete, zelo mala naklada je bila, ni jih več za kupit.

Eno knjigo sem poklonil ženi, eno sinu in eno obdržal na svojih policah. Ostale so šle. Na letošnji tradicionalni poletni počitniški čistilni akciji brisanja prahu s knjig pa se je nekje našel še en izvod futur-turističnega romana o prihodnosti Ptuja z naslovom 69.
- Gospa, eno knjigo mam še, pravim. Ona pa, da bi jo kupili.
- Ne morete; ko pridem v Ormož, vam jo bom poklonil.

Tako bom nekega dne šel v Ormož.
Mogoče bom zavil prej še na cintor k Jakecu in Slavku. In z bratrancem Petrom, upam, na kupico k Prosniku. Takrat bo letošnje že odvrelo. 

***

Fotografija je bila posneta s tržaškega delovišča s pogledom proti Ormožu.

- - - 

Pripips:

1) Psiholog David Rosenhan je izvedel eksperiment: osem čilih in zdravih ljudi so dali v različne psihiatrične bolnišnice. Tam so se vedli popolnoma običajno. Kaj mislite, po koliko časa so jih odpustili? V poprečju po 19-ih dnevih! En psevdo-bolnik je ostal v obravnavi celo 52 dni! Vse, kar so "zdravi bolniki" rekli ali naredili, je bilo interpretirano v kontekstu njihove domnevne bolezni. Sklep eksperimenta: Nagnjeni smo k temu, da vidimo, kar pričakujemo; vidimo tisto, kar bi radi videli. Vidimo, kar verjamemo.