Tag: Pivo

Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).

Reklama

V rdečem vozičku bo Jamnikov Jaša. Igral bo Gojčevega sina.

Potem ga bomo skozi zgodbo gledali, kako fant rase.
Že zelo zgodaj v šoli kaže talent za ... (menda ne smem povedati).
Nakar tam nekje v osemdesetih letih postane seveda upornik. Ne brez razloga, kot boste videli. Sluša ploće in morda svira rock. 
Jaši bo v predstavi ime Peterček.

No, potem pa se Peter zaljubi ... in tudi sam postane oče. V vozičku, v katerem ga je nekoč vozil oče, zdaj on vozi svojega sina.

PIVO je zgodba o očetu in sinu. In času.
In letih, desetletjih. Od zibelke do ... doma za upokojence.
Cela viYugasta zgodba, ki se konča "danes". C'est la vie.

Zgodba v štihu rahle nostalgije, romantike analognih časov in pod čvrsto taktirko zahtevnega očeta - teniškega trenerja, ki sina zagrizeno forsira in si želi, da bi sin nekoč postal slaven športist. Kot Dragan Džajić recimo.

Sedemkrat sem delal z Gojcem (pravi iskalna mašina), z Jašo delam drugič.
Prvič (pri projektu Čudež) sem imel kar nemalo treme. Jaša je vendarle režiser in ... kako zdaj, režiser, režirati režiserja?
Pa se je kmalu izkazalo, da zna Jaša absolutno dobro narediti mejo, začasno pozabiti na režiserja in se preleviti v vlogo res fajn sodelavca - igralca.

***

V zgodbi PIVO mora Peterček za domačo nalogo napisati spis "Moja mama".
Kako naj piše o svoji mami, če pa nima mame?
Tovarišica učiteljica mu reče, da naj vpraša očeta.
Peterček to tudi stori.
Kaj se iz tega rodi, boste videli v predstavi.

Kmalu v vašem kinu!
(Tako je pisalo nekoč, ko smo bili deca, v kinu Ptuj, na začetku, med reklamami. Po obveznih Filmskih novostih seveda. Zdaj Tadej (Toš) pove, da naj ne jemo kokic in izklopimo mobilne telefone.)

Torej:
Kmalu na vašem odru: PIVO, z Gojcem in Jašo. Lahko si prinesete tudi pivo ...

(PR-ovka Sara T.: A zveni to vsaj malo kot reklama?)

Reklama

Pripeljal sem mu voziček.
Kupil sem ga od nekega gospoda v Celju. Njegova žena je zdaj stara 41 let in vsa ta leta je čuvala voziček, v katerem jo je vozila mama. Krasno očuvala.
Gojc bo voziček potreboval za svojega sina (v neki novi gledališki zgodbi).
Ne da bi se dogovarjala, se je Gojc lepo barvno uskladil za prevzem svojega bodočega odrskega rekvizita.

Nadaljujemo delo na novem gledališkem projektu PIVO, hrvaškega avtorja Mira Gavrana. (Želja št. 1 iz tega spiska se mi že uresničuje.)
(Ker uprizoritev delamo pri zasebnem producentu, jo bom - brez zamere - tu in tam tudi reklamiral. V kotu zgoraj bo pisalo "reklama", da boste lahko članek - reklamo preskočili.)

O tem, kdo bo v tem vozičku, pa prihodnjič.

Aja: Gojc igra očeta, fotra, neposrednega proizvajalca, samohranilca.
Sin se mu rodi v 60-ih letih pretekega stoletja; ko je foter še študent na DIF-u; mama po porodu odide, k angelčkom. Tako oče pove to sinku.

Kaj ima s tem PIVO?

Kdaj prihodnjič.