Tag: Romana Ercegović

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, porfesionalizacija uspela!
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!

2001 Festival monodrame, drugič
Človeštvo v a-molu
Sizif na begu / Sisiphus on the run
Nagon
Glasba skozi čas
Princeska in čarodej
Songi
Elektra
Dedek Mraz pri nas

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam:

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav?

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani.

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra imenovan za direktorja Gledališča Ptuj.

Time out. Minuta odmora.
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Na odprtem morju, 1992

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1993

Zaprta vrata  - podatki
Zaprta vrata - fotografije

Medklic: hvala vam za krasne dopolnitve, Branka, Liljana, Savo. Ivan je na FB prilepil en kup časopisnih člankov, ki dokumentirajo njegovo delo. To je to. Bil sem zraven, pa sem se čudil, česa vsega si nisem zapomnil. Očitno je naš spomin res selektiven. Zato pa je tako dragocen vsak košček še od koga drugega. Tako sem zadovoljen, da sem se kar nemudoma odločil: Samo-ukinil se bom kot prvopodpisani med avtorji teh zapisov. Kajti prav kmalu bo “moj mandat” mimo in potem bodo Franci, Anica, Rene, Peter prevzeli prvo violino v naši nastajajoči kompoziciji in dajali takt zapisom.

Predstava na ribniku nas je podžgala.  
Pa ponovimo nekaj takega, smo si rekli, tudi prihodnje leto. Kar po enaki časovni shemi: Prišle bodo počitnice - zdaj študirajo na AGRFT dramsko igro že Vojko, Gregor in Nešo. Oni bodo jedro. Dodajmo še Uršo, poiščimo tekst ... - in premiera naj bo prav tako za prihodnji občinski praznik, avgusta.

Šel sem do Francija Mlakarja, kakor mi je svetoval Miran. Povedal sem mu, da bi radi delali gledališče, ampak, da znamo samo polovico; to, kar je na odru. Za odrom pa, to nam je bilo že jasno, je prav tako zelo potrebno. Franci je igral v gledališki skupini v Skorbi, hodil na Brankine seminarje, ne vem, mogoče je prav takrat spoznal tudi svojo ženo Iris (Zupanec). Bil je za stvar. Iris je postala blagajničarka, Franci vodja projekta. Pripeljal je Silva Vučaka. Silvo je bil nekakšen vodja tehnike. Urškin prijatelj Matjaž (Markež) nam je pristopil na pomoč pri scenskih zadevah. Verjetno je bilo treba stapecirati dvosed, glavni element scenografije, sredi sicer temačne, vlažne, grajske kleti.

Kako se pa ti  spomniš najinega prvega sestanka, Franci? Vem, da se spominjaš celo meseca, kdaj sem prišel do tebe. Zakaj si bil za stvar? Kako si razmišljal takrat?

Boba je bil direktor Pokrajinskega muzeja. Ne vem, kdaj, ampak nekoč mi je pokazal klet na gradu. Tam sem občasno delal prek študenta kot vodič. Predvsem v letu, ko sem zluftal faks. Natančneje dva faksa.Klet na gradu je bila temačna. Prazna. Prašna. V njej je bil v bistvu premog. Ja, to bi lahko bilo okolje za Zaprta vrata! Zgodba drame se dogaja v peklu. “Pekel so ljudje okoli tebe,” pravi Sartre.  

V klet se je bilo treba spustiti po strmih stopnicah. Vhod ob zgornji grajski kavarni. Vojčev ata, Janez (Belšak), nam je organiziral prevoz, kamion in čistilna akcija je lahko stekla. Družno smo očistili klet in potem so se lahko začele vaje. 

Kar tam. Ležali smo na kamnitih tleh; natančneje na kartonih, ki smo sem jih pobral doma; od očetova prazne cigaretne embalaže. Priključila se nam je študentka dramaturgije Romana Ercegović in nas uvedla v številne debate okrog vsebine, eksistencializma, vprašanja, kako uprizarjati to moderno klasiko danes. Nešo je igral Estelle, Urška pa Sobarja. Videli smo, da se ta zasedba menjanja spolov čisto dobro obnese. (Naslednje leto, v uprizoritivi Plešasta pevka, bo to kar nekakšna konceptulana odločitev.)  

Naredili smo še en dva koraka v profi smer: tokrat smo imeli že tudi kostumografko: Stanko Vauda, plus profi lektorja, sošolca Arka, ki je začenjal vse več in več lektorirati.

Pozimi, se spomnim, smo igrali tudi za šole. Sneg je bil na dvorišču in Nešo je v ženskih čeveljcih in frfotajoči oblekci skakljal od blagajne na gradu, kjer smo se greili, do stopnic v klet, v naš odrski pekel.  

Gledat nas je prišel  tudi profesor dr. Andrej Inkret. Tisti, pri katerem sem padel nekega vročega junija na predavanju v nezavest; dobesedno. No, ne od samega predavanja pač pa od slabega zraka. Bilo je vroče, predavalnica polna (treba je bilo priti po inskripcije ali frekvence?), v predavalnicah pa se je takrat še lahko kadilo. In prof. Inkret je bil pravi ketenrauher.  

Potem pa si je na predstavo nekega dne ogledal tudi takrat “opasni” kritik Simon Kardum. Pozitivno je pisal o njej. Nato nas je prišel gledat še umetniški vodja celjskega gledališča Primož Bebler. Nekaj dni po predstavi me je poklical in vprašal: “Samo, a bi ti režiral pri nas?”   
- Seveda bi! Kaj ste pa kaj mislili, kaj bi delal?  
- Pa, mislil sem, Zaprta vrata, od Sartra ...  

Uf, kako me je presenetil. Sartra seveda nisem delal  še enkrat. Ne bi znal. Nisem znal, v kratkem času narediti še ene, drugačne postavitve. Povedal sem, kar se imel, v kleti na Ptuju. V Celju pri Primožu smo potem igrali nekaj drugega. Ampak vseeno z nekom od naših: Povabil sem Gregorja Geča. Se spominjam prav, Grega? 

Nakar je v akcijo stopil Franci in odigral svojo vlogo. In to kako! 
Poslal nas je naravnost v Rim! Kazat Sartra, rdečega papeža, v srce katolicizma. S seboj smo vzeli novinarja Večera, Zdenka Kodriča, ki je poročal z gostovanja. 
Odprl pa nam je vrata v Rim pater Branko Cestnik. Hajdinčan, Francijev sošolec, domnevam. Ali vsaj najin so-faran.  
Koliko raznoraznih cirkusov smo morali pripraviti razštelani gledališčniki patru Branku, ko nas je namestil v nek dom, če ne celo samostan, sredi Rima. 
 
Nastopili smo v opuščeni cerkvi. Teatro Euclice, se je reklo gledališču. Ne bom pozabil: hotel sem, da bi Bezo naredil nekaj lučnih vzdušij, podobnih v naši kleti na Ptuju. Pa mi je tamkajšnji mojster osvetlitve, ko smo hoteli prestavljati njihove reflektorje, nenehno vljudno ponavljal: “Guarda, abbiamo tre tipi di luce: luce tragica, luce drammatica e luce recitativa. Quale luce vuole?” (V prevodu: Glejte, imamo tri tipe osvetlitve: tragično luč, dramatično luč in recitativno. Katero bi radi?) 
Nobene od teh treh, četrto, ampak ... 

Imeli smo tremo. Prišli so nas vendarle gledat številni slovenski duhovniki, ki so živeli v Rimu. Spominjam se, da tudi menda glavni knjižničar vatikanske papeške biblioteke.  

Sartre – antikrist, eksistencialist, v dvorani v prvi vrsti pa izobražena duhovščina. Uf. Noro zanimiv spoj. Le kako bodo gledali? Bodo odšli s predstave? Moški, preoblečeni v ženske, mesenost in eroticizem na odru ... Predstava v Rimu nam je lepo uspela. Župniki so bili sijajni gledalci. 

Zdenko je poročal za Večer,  mi pa smo takrat upali izreči tudi že na glas: Naš cilj je ustanovitev poklicnega gledališča na Ptuju. 

Ampak, kako? 
Tu je znova stopil v akcijo Franci. Z odvetnikom Vladom Toplakom smo kar v neki gostilni, po moje je bila Rozika, imeli ustanovni zbor in na njem ustanovili društvo Gledališče Zato.  
Na občini so nas vprašali, kako si predstavljamo ponovno profesionalizacijo. Predlagali smo, da naredijo javni razpis za zbiranje modela, po katerem bi se potem ta profesionalizacija zgodila. To se nam je zdelo demokratično. Zakaj bi kar po naše? Naj vprašajo še druge. 

Izšel je razpis, nekakšno povabilo za ponudbo predlogov, kako priti do poklicnega gledališča, prijavilo se je tudi Gledališče Zato. in komisija je izbrala naš model. 

V njem je - najbolj na kratko - pisalo nekaj takega: V obdobju prihodnjih dveh let bo Gledališče Zato. naredilo vsako poletje eno uprizoritev, potem pa bo občina ustanovila nov javni zavod Gledališče Ptuj. 

Zdaj je naš cilj postal kristalno jasen. Javen.  
Zavedali smo se: Če želimo, da bo občina res nekoč ustanovila novo gledališče, moramo narediti vsako leto še kaj odmevnega. 

Kaj?  

“Heca” je bilo zdaj konec. Zdaj ne bo šlo zgolj za sanjariti in si želeti: bomo znali to tudi storiti? Uresničiti? Spraviti v življenje, stvarnost. U-stvar-iti? Iti do tja, do koder bo treba? Bomo znali s svojo ustvarjalnostjo ustvariti novo stvar, novo slovensko gledališče? 

Franci, kaj sem pozabil ključnega iz te faze?  
Kako je izgledalo takrat tvoje delo?  
Kako si ramzišljal? Kdo ti je pomagal? Kje vse si našel somišljenike?
Smo že takrat v Tedniku začeli objavljati članke različinih avtorjev, v katerih izražajo podporo ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju? Kdo vse jih je napisal? Med drugimi Vlado Novak? Zlatko Šugman? Se spominjam prav? ...

Igralci v Zaprtih vratih? Sodelujoči za odrom? Imate kakšen fajn spomin? Se priporočam/o.
Kot zmeraj: objavim v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja "slike v nastajanju".

Prihodnjič:  1994 - Plešasta pevka 

****************

 Franc Mlakar:
… Bil je, mislim da april leta 1993, ko me Samo obišče pri meni doma v Skorbi 51 c, občina Hajdina, v moji sobici, obrnjeni na sever, še malo hladni za ta čas. Danes gledano nazaj se mi zdi, ne se mi zdi, tako tudi je, da se je moja življenjska pot obrnila v popolnoma drugo smer, kot bi seveda bila brez tega srečanja. A vse stvari imajo svojo podlago in svoj smiselni začetek. Vsa ta leta se mnogo govori o Brankini bazi Teatra 3 in posledicami njenega pedagoškega dela na ptujsko gledališko sceno. A midva s Samotom imava eno skupno gledališko bazo na osnovni šoli Hajdina (že mnogo prej) v skupini Marte Širovnik kot mentorice in njene pomočnice Anice Vidovič, Angelce Glažar in drugih … Celo osnovno šolo smo iz leta v leto ustvarjali otroške gledališke igre in zoreli. Od stranske vloge do glavne vloge… Samotova lepa sestra Suzana je sploh bila glavna zvezda in magnet ... Tudi za nas. Iz te generacije izhaja tudi zdaj že prepoznavni ptujski pater in pisatelj Branko Cestnik. V srednji šoli je Samo sodeloval v hajdinski dramski skupini z Maksom Fridlom, jaz sem pa v Skorbi imel svojo. Zakaj vam to pripovedujem? Ker sva ravno v tej preteklosti našla skupno prihodnost ptujskega teatra, vsaj po mojem globokem prepričanju. Mene je zaneslo v študij tehnike, Samota v študij režije. Osebno sem po naravi organizator in imam rad umetnost. Samo je pisateljsko-režiserski ustvarjalec in lederzic … Tako se je pokazala kombinacija, ki je bila osnova za zmagovalno pot ustanovitve ptujskega gledališča v profesionalni obliki na vodstvenem nivoju.
No, najin pogovor je bil po eni uri Dogovor …

Zaprta vrata … Prvi projekt pod mojim vodenjem. Samo je imel idejo odkrivanja mestnih neodkritih lokacij, ki bi bile primerne za uprizoritev in hkrati nas domačine ozaveščale o nepoznavanju le teh. Najin prvi obisk te kleti me je navdušil in hkrati postavil na realna tla. Klet je bila polna stvari, ki jih na gradu niso več rabili, pri nas rečemo takšnemu prostoru, »rumplkamra«. Mojo funkcijo sem začel jemat resno in počasi sestavljat mozaik svoje organizacijske sheme. Povabil sem k sodelovanju Silva Vučaka, Zvoneta Lešnika, moja dolgoletna prijatelja in Silvo tudi soigralec iz Skorbovske dramske skupine in Zvona »Taužntkincler«; ni bilo tehničnega problema, ki ga ne bi rešil. Nisem več prepričan, a naredili smo mislim da dve delovni akciji, da smo klet izpraznili. Nastal je čudovit prostor.
Na drugi strani pa je bilo potrebno naš projekt povezati z lokalnimi donatorji, ki pa bi ali v materialnem ali tudi denarnem smislu podpirali te mlade zanesenjake. Malo nam je šla na roke mariborska Pandurjeva scena, ki je bila v zraku v medijih, da so ljudje gledališče vzeli kot prostor za oglaševanje. Ampak v devedesetih je bilo vse mogoče, nekaj je bilo v zraku in vsi smo želeli biti zraven.
Skratka projekt je do premiere bil pripravljen tako v fizičnem kot denarnem smislu. Moja Iris je kot blagajničarka izplačala dogovorjene honorarje, premiera se je odvila na omenjeni lokaciji z druženjem po predstavi, kjer smo svojo mladostno energijo že pripravljali naslednji projekt. Ta premiera mi bo ostala v spominu še po eni posebnost. Neposredno po zaključku smo šli na 28 dnevno potovanje po Španiji, Portugalski, Franciji in Italiji, Branko Cestnik je odigral še enkrat neponovljivega organizatorja in vodiča. V Slovenski Bistrici sem v poštni predal oddal odpoved v stari službi in brezskrbno šel prihodnosti naproti.

No, gostovanje v Rimu je bila ena in najpomembnejša marketinških akcij za uvrstitev in potrditev predloga društva Zato, za ponovno profesionalizacijo ptujskega gledališča na mestnem svetu. Zraven člankov v takrat ptujskem Tedniku, pomembnih lokalnih odločevalcev in slovenskih umetnikov v nadaljevanjih. Zadek v polno. Tudi gostovanje v Rim ni nastal kar tako čez noč. Moj učitelj slovenščine na osnovni šoli Hajdina Jože Šmigoc, je bil ravno v tem času urednik Ptujskega Tednika, na drugi strani pa je v Rimu študiral Branko Cestnik. In nekega dne mi pade ideja, da bi lahko Branko pisal članke v naš ptujski časopis in nekako dal globalno noto iz Rima za Ptujčane. Oba sta se strinjala in nastala so pisma iz Rima, kar nekaj sezon jih je bilo. Tudi tako se je prebudil pisatelj v patru Branku. Seveda je bila logična nadgradnja, da Gledališče Zato. gostuje v Brankotovem Rimu. Pa ravno Ionesco, iz katerega je Branko delal diplomo ali seminarsko nalogo … Kako je že rekel Coeljo Paulo  v Alkimistu… Če celo vesolje teži, da se bo zgodilo, se zgodilo tudi bo.

Organizacija samega gostovanja je potekala celovito, celo danes gledajoč nazaj na nenormalni profesionalnem nivoju. Na gostovanje je šel občinski avto z podžupanjo Jagarinčevo in močno delegacijo. V avtu je bil tudi Zdenko Kodrič, takratni novinar Večera, ki je opravil izjemno delo iz Rima, vsak dan je namreč izšel članek v Večeru o dogajanju v Rimu. Naši donatorji so nam posodili kombi in golfa iz rent a car Caissa, iz katerega so nam ukradli avtoradio. Kombi je bil od Andreja Ašenbrenerja, ki je takrat hodil z Vojčovo sestro Tamaro, oba sta se nam pridružila na gostovanju. Peljali smo se ob jadranskem delu Italije in prečkali Apenine na polovici Italije. Peljali smo se v takšni megli, da še danes ne pomnim večje. Mi trideset na uro, italijani sto na uro … Od takrat mi je jasno, zakaj imajo italijani največja verižna trčenja na svetu … Pridemo v Rim, spimo v samostanu, kjer se ne sme delati telesnih grehov, a mladost je delala svoje in donatorji so bili zaljubljeni ... V Teatru Euqlide je bila predstava, pod Mussolinijevo cerkvijo, kjer so svetnice upodobljene po takratnih holivudskih zvezdah … Iz slovenske ambasade so se opravičli, da jih ne bo … Tudi ta iskušnja se je ponavljala v naslednjih letih mojega vandranja po svetu. Ambasade nimajo časa za svoje državljane … Zanimiva je bila tudi pot domov. Občinski avto je odhitel naprej… XM Citroen, vesoljska ladja v mojih mladih očeh. Kombi in golf pa zadaj, a tokrat ne po jadranski avtostradi, ampak po superavtostradi. Povedati moram, da sem staršem igralcev obljubil, da bom njihov varuh, vendarle so ti bili še »otroci« … Šofer v kombiju pred nami vijuga po cesti in ugotovimo, da šofer drema med vožnjo zmatran od samostanskih grehov … A srečno prispemo in odzivi varno vplivajo na mestni svet in občane, kar nam prav pride ob odločilnem trenutku v bližnji prihodnosti …

Sanč Zebec:
Glih sm razmišljal o teh cajtih. Bil sem friški, nadobuden fotograf, ki mu je vse bil izziv. Mislim da sem Nešota spoznal pri atletiki, Koltaka pa na nekem rock koncertu. In tak se je začelo - čuj daj pridi, mi tu neke v teatru špilamo, boš kako fotko naredo, mi je Nešo reko. Te pa smo že pucali ovi plac na gradu za predstavo Zaprta vrata. Vse se mi je zdelo kot neki čisto novi dober pozitivni drive, non stop novi ljudje, nova scena, nova akcija, žurka all the time, pivičko, miškeci, vse je blo malo fukjeno. Vmes pa sem celi cajt fotko, kot da je vse fkup hec, obenem pa se v resnici niti zavedo nisem, da fotografiram zgodovino tega norega časa (vsaj meni se je zdil nor) in puščam neko sled svojim zanamcem. Samo, hvala ti, da sem lahko bil del te zgodbe in da sem mel prriložnost ustvarjati in se naučiti obrti, ki me še danes hrani.
Na hitro iz prve roke, mogoče še ob kakem pivičku kako rečema.

Ustanovljena je bila nova politična stranka, ki ima v imenu na koncu piko.

Malo po faksu smo se zbrali na ustanovnem zboru na Čebinah ... Hecame se. Na Tesarski ulici v Ljubljani smo se zbrali. Nešo, Tadej, Gregor, Vojko, Romana, Vesna, jaz (prijatelji, spomnite me, če še kdo) ... in se šli igrice: izmislimo si ime za našo gledališko skupino. Imamo namreč cilj: ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju, nimamo pa imena.
In smo si izbmislili kar nekaj imen. 
Vsako ime smo potem zapisali na svoj listek. Takrat nisem vedel, da smo v bistvu brejnstormali. Še manj smo vedeli, da bomo v naslednjem koraku izvedli demokratični proces: vzeli smo nalepke, tiste male, na katerih so bile nekoč natisnjene na izdelkih cene, in vsak je svojo nalepko lahko pritisnil na tisto ime, ki ki mu je bilo najbolj všeč.

No, še pred tem sva se aprila 1993 dobila s Francijem. Dogovorila sva se: on bo gledališko skupino vodil poslovno, organizacijsko, menedžersko, bi se reklo danes, sam bom delal predstave.

No, in največ nalepk je dobilo ime: Gledališče ZATO.
Franci je prišel z advokatom Vladom in v gostilni Rozika smo imeli ustanovni občni zbor društva. Francija smo izvolili za predsednika društva, Iris je postala blagajničarka. K njej na Trubarjevo smo potem hodili po svoje prve honorarčke; v markah smo se pogovarjali. Zdeli so se nam ooogromni honoraaaaarji.
Romana je poznala nekoga, ki je študiral oblikovanje, in on nam je naredil znak in ko smo komu govorili, kako je našemu gledališču ime, smo nekaj časa redno tudi poudarjali, da ga je treba izgovoriti: Zato-in-pika.

Tukaj en, dejansko edini video posntek Zato.jevcev ...: https://repertoar.sigledal.org/predmet/vid:50bbcdd8ce0e9

Leta po tem je nastala Nova NLB. In potem Nova KBM. Obe brez pike v imenu. Kdaj je prišel v naše kraje Rutar s piko na koncu, ne vem.

Leta 2007 smo Tamara, Gregor in jaz že dodobra zabredli v kreiranje portala SiGledal. (Ker mi nismo nemudoma educirali, kako ga izvovarjati, še danes slišim, da njegovo ime ljudje izgovarjajo na enega od dveh načinov: "si-glédau-?", z vprašalno intonacijo, ali pa s padajočo: "si-gledál", z l-jem na koncu.
Ta dvojnost mi je še zmeraj nadvse všeč. (Ne "piši kao što govoriš", ampak "govori kao što misliš".)

Da smo portal lahko poslovno "furali", smo potrebovali poslovni subjekt. 
Pa sem usanovil zasebni zavod. Hm, kako bi mu dal ime? Novi ZATO. naj bo! Ranko Novak mi je prijazno oblikoval znak. (Z njim me je spoznal Franci Cvetko; Ranko je obliikoval nalepke za njegova vina.)

Prijatelj Borut, notarski namestnik, mi je pirpravil statut in ostale potrebne papirje. 
In tako je bilo treba ime zavoda "spraviti skoz" tudi na registrskem sodišču.
Tam pa se je zataknilo. Zapletlo. Zapičili so se v piko.

Tista pika za besedo "zato." jim ni bila več. Da ni običajno. Da to se pa ne sme. Da tako pa ne. Da mora biti struktura imena zavoda takšna:
"Zavod-ime zvoda-skrajšano ime". Brez ločil.
Ampak Borut se je potrudil - razumel je globjo intenco tiste pike na koncu - ne vem več vseh detaljev, ampak dopisoval si je tudi z nekimi jezikovnimi svetovalci na SAZU se mi zdi, in pravno stroko, in na koncu je uspel. Zavodu se s polnim imenom tako reče: Zavod Novi Zato. Ptuj, kulutra, izobraževanje, raziskovanje, ali na kratko: Novi Zato. Ptuj.

Pred leti sem se naveličal družbenih omrežij, člankov, ki sem jih napisal na FB, za "ptujcan.si" in "ptujjenaš", ki so potem kar nekam poniknili in jih nikoli več nisem našel (ko sem se hotel na kaj sklicevati ali povedati, da smo o tem že govorili, kaj govorili, celo pisali.) In tako sem šel še enkrat, znova na svoje in odprl spletno stran zato.si 
"Zato-si". 
Zakaj si?
Zato si.

***

Nekoč sem nekaj kupoval in hotel račun "na fimro". Trgovcu na blagajni povem davčno številko. Jo zrecitiram, on jo vpiše v računalnik in potem preveri, ali je to to, ter me vpraša: "Novi zaton Ptuj?"
- Ja, to je to, ni pa še zaton.

Tako je to, s piko, s pikami.

Zgodovinar Oswald Spengler je davno napisal knjigo Zaton Zahoda. (Priporočam v branje.)
Tudi Novi Zato. bo seveda zatonil. Na koncu bo res pika.
Morda bo tudi nova stranka morala kdaj posti Nova-nova-stranka-in-pika.

Za zdaj še kar lepo uživam s to piko, ki vabi v dvopičja, podpičja, tri pike ...

Ko bo enkrat pika, bo pa pika.
Ali pa ena velika pikčasto-pointilstična pikčarija.

***

Eto, Franci je našel celo vizitiko! Oblikovala jo je Nada Jeraj.