-
28-09-26 7:31
Radovedni krajani
Najbrž sem opazil, ker me je pred tem krajem zabolelo. Moč bolečine: 200 eur/brzino. Prehitro vračanje domov s Sanjine predstave. Če te košta, si pač zapomniš. Več kot košta, dlje pomniš.
Opzil sem zapis krajanov, da pred lokalnimi volitvami vabijo na pogovor svoje sokrajane.
Tiste, ki jih bodo kmalu lahko obkrožili, v miru in na samem.Zakaj jih vabijo?
Ker jih zanima, krajane Cirkovc … - ne, ne. Ne, kaj bo s pločnikom, javno razsvetljavo, asfaltom … itd.Zanima jih, kako kandidati za volitve gledajo na njihovo željo, da bi krajani dobili novo kulturno dvorano.
Zanimivo se mi zdi. Več stvari.
Najprej: da so se samo-zorganizirali, krajani, in da so od "zanima me" šli tudi v akcijo.
Že to.
Ker indiferenca do javnega je velika. Ali pa je predvsem zlivanje gnojnice.Naprej: da je tema kultura. Kulturni dom.
Kultura priteče v agende običajno zasopla nekje proti kraju.
V tem kraju, Cirkovce, očitno ne.Prebral sem, kar so o tem srečanju napisali na spletu.
Lepo povedano. Zavedajo se, razumejo, ne pričakujejo, da se bo zidalo jutri.
Jih pa zanima danes. Kaj bo jutri in pojutrišnjem.
Zato sklicujejo sestanek to nedeljo.Vsi, ki smo kdaj v cirkovški večnamenski dvorani kaj gledali ali tam nastopali, vemo:
Ogromna je.
Kar je dobro. Oz. bi bilo dobro, če ne bi bilo tudi slabo.Ker k velikosti spadajo tudi veliki problemi. S tonom, osvetlitvijo, slišnostjo.
Da o predpripravi in po-pripravi dogodka za tiste, ki ta prostor uporabljajo, ne govorimo.Spomnim se časov, ko so bile t. i. večnamenske dvorane dejasnko "in".
Saj si lahko predstavljam: rešimo pač več muh na en mah.
Kulturo, šport, družbene in družabne prireditve, delovanje društev …Je že tako, da ni večnamenskega predvajalnika.
Vse je lahko za gledati filme na tv, ampak je različno: vhs, dvd, blu ray.
In vse to bi še delalo danes. Ampak leži tam nekje na polici, v prahu. Vsaj pri meni.
Lahko bi si zmislili sicer eno škatlo in v njej bi bili vsi zgoraj našteti. In bi imeli večnamenski predvajalnik.
Pa si ga niso. Že zakaj.Tudi kultura se danes „dela“ in predvsem „gleda“ bistveno drugače kot se je pred 20, 30 leti.
Drugačna pričakovanja imamo kot gledalci.
Kot ustvarjalci si želimo dober zvok, možnosti za različno osvetlitev, prostor v zaodrju, skladišča za opremo, rekvizite, kostume …Saj vem, kdo bo ugovarjal probližno takole.
Če pa smo po vojni (drugi) imeli en zadružni dom in v njem prvomajsko proslavo, pa kulutrni praznik, pa 29. november in dan boja proti okupatorju in sprejem prvošolčkov v šolo in za kožuhanje in prevzmemno mesto za koloradskega hrošča in polže. Recimo.Ampak tudi radio je bil v vasi eden. In kasneje tudi prva televizija takisto.
Nič ni več isto, kot je bilo.Zanimivo mi bi v prihodnje opazovati, kaj se bo dogajalo v Cirkovcah.
Natančnje: koliko časa bodo potrebovali, da bodo v novem kulturnem domu.
Ker bodo.
Le vprašanje časa.
In pristopa.To, da so stopili iz cone udobja in pasivnega čakanja, da jim bo nekega dne tam nekdo čudežno zgradil nov kulutrni dom, je že nadvse dober znak.
To, da vidim, da so zraven mladi, še boljši.
V bistvu: ni boljšega.
Kot delati z mladimi.
Oni jutri bodo.Vprašanje je samo: ali vsak za svojim zaslonom, v svojem oblaku - v psevdo skupnosti - ali skupaj, v pravi družbi, med živimi ljudmi.
Kulturna dvorana je prostor za to drugo.
-
19-05-26 6:57
Kako sem se z/motil!
Sanja Kmetec me je povabila na svojo gledališko predstavo.
In sem šel. V Cirkovce. Že dolgo nisem bil tam. Spomnim se, da je večnamenska dvorana tam ooooogromna.
O bože mili, kako bo zdaj to ona shendlala. Še včeraj (lani) je bila gimnazijka. Kaj to ona v bistvu: igra, režira, v kakšni skupini?Pet, šest minut so zamujali z začetkom, pa sem se ozrl nazaj in: dvorana polna!
Neverjtno. PR? Marketing? Letaki z zaviona po vasi? Plačane reklam na radiu? Verjamem, da NIČ od tega. Kaj pa?
(So še, še so ljudje povezani. To daje upanje.)
Dobim gledališki list.
Pa vidim, da Sanja vse to ne samo vodi, ona je tudi napisala tekst, dramo, dramsko besedilo. Opa, pogumno. (Bo tudi pogubno?)
Aha, si mislim, morda mora imeti skupino, ker študira na pedagoški; praksa pa to.In se je začelo.
KOT BI BILA ZLATOLASKA je naslov uprizoritve.
Deklica Zlatolaska (Zoja Unuk) živi pri svoji Teti Amaliji (Ela Unuk). Teta je famozna pevka. Ja, če ne bi glasu ukradla Zlatolaski in jo zaprla pred svetom. Hvala bogu Zlatolasko zasliši Filip (Matevž Mertelj), ki obiskuje svojo simpatično na pol gluho babico Tončko (Ela Napast) in Zlatolasko po številnih zapletih in dogodivščinah reši. Laž ima kratke noge. False self pa kratek rok trajanja. Tudi trije kakopak rahlo zmedeni možje v modrem so vpeti v reševalno akcijo (Tom Crnjakovič, Jan Karneža, Teo Dobič), Sprehajlalka je Iza Kmetec, Prodajalka Carmen Ajla Medved in Sladoledarka Shefika Ela Napast.Prava zaokrožena gledališka uprizoritev! Z uvodnim spoznavanjem glavnih likov, drzno odločitvijo - tveganjem, zapleti in - kot se spodobi - srečnim koncem.
Zabavno, duhovito, poigravanje s klišeji, tudi čisto prav zafrkljivo do sveta odraslih in predvsem z močno osrednjo temo: najti svoj glas, zlagana javna podoba, nekoga slišati, videti, ga osvoboditi ... in se ob vsem tem tudi vsaj malo zaljubiti.Nisem vedel, da ima Sanja tak občutek za pisanje zgodb! V šoli sem že opazil, da zna biti odločna organizatorka, da ima ideje in da je njena drža, kot se grdo reče, proaktivna. V Zlatolaski je napisala namreč odlične dialoge, zabavno in napeto zgodbo in pri vsem tem, stvar govori o lepih, vrednih in plemenitih rečeh, ki v življenju štejejo. Igralci so sproščeni, radoživi, se zabavajo in občinstvo v dvorani jih pozorno spremlja. Poleg tega pa "vletava" na oder še prava tehnična ekipa (Branko Medved, Vlado Brglez, Luka Smonkar, Žan Dobič), ki bliskoviti prestavi scenografske elemente, ki sta jih izdelala Boštjan Kmetec in Luka Smonkar.
Prisrčna zahvala nastopajočih režiserki na koncu je dala videti in vedeti, da se je skupina pri delu imela lepo in ključno: da si želijo še. Da bodo še naprej pri Prosvetnem društvu Cirkovce imeli Mladinsko gledališko sekcijo pod Sanjinim vodstvom.Po premieri (16. 5. 2025) na hitro zvem o svoji zmoti: da Sanja ne študira na pedagoški, pač pa filozofijo in sociologijo.
Potem vidim še eno ex-gimnazijko, Ajdo Marin, ki je na odru sicer nisem videl; seveda ne, ker je bila šepetalka.
Sanji na hitro rečem, da mora še pisati, ker ima res občutek in za zgodbo in za dialog in da takih iger za mlado občinstvo manjka in ja, res mislim, da se v njej skriva tudi ta talent. Ona odfrli proslavljat s skpino, jaz domov.Kakšno šolsko uro trajajoča uprizoritev mi je bila v mnogih pogledih zelo zelo všeč. Oglejte si jo; mogoče s svojimi mladiči in imeli boste iztočnic za pogovor in debelo uro ne-gledanja-v-ekrane.
Zdaj pa, Sanja, oprosti, ker te bom malo "izkoristil" in zapisal še par misli, ki mi hodijo po glavi od tvojega povabila naprej.
Ko se je na Ptuju ustanavaljala gledališka (umetniška, tudi likovno-filmska) smer v Gimnaziji (kamor je Sanja hodila v šolo in kjer sem jo malo tudi učil), sem se trudil razložiti, v čem vidim smisel take šole. In ena od tez je bila, da bodo nekoč ti dijaki imeli svoje raznorazne poklice - sploh ne nujno umetniške - in si oblikovali družine, in bodo svoje otroke verjetneje vodili v gledlišče, verjetneje prebrali več knjig, da bodo obiskovalci koncertov, kino predstav, razstav, ... na kratko: da bodo "dobri gledalci" - tisti, ki zato, ker več vejo, tudi več vidijo. Skratka: izobražujemo bodočo publiko.
Mogoče, mogoče bo kdaj kakšna današna dijakinja, potem ko bo končala pedagoško in bo šla delat, nekoč, nekje v kaki šoli imela svojo gledališko ali lutkovno skupino, ko bo njena "šefica" šla v penzijo. (Ker vemo, da je gledališka/lutkovna skupina trening-teren za številne reči, s katerimi živimo v "realnem" svetu: so-delovanje, so-odgovornost, ne-egoizem, pripadanje, upoštevanje potreb, želja, mej drugega, skupni in ne le egoistični cilji, po domače: ne znati poskrbeti samo za lastno rit, ampak se znati vključiti in skupaj graditi NAŠ, skupni, skupnostni svet ).
Neumorno sem v svojih zapiskih o smislu umentiške smeri v gimnaziji - v takšnem mestu kot je Ptuj še posebej - mantral:
Čez 15, 20 let se bo to, kar se učijo danes, prišlo prav družbi in skupnosti in kulturi in mestu in svetu ...No, in sem se zmotil! Sanja me je demantirala.
V prvem letniku faksa je in ima svojo skupino.
In videl sem iz predstave, česa vsega se je naučila v srednji šoli. Od razmišljanja, do razumevanja sveta okoli sebe, do upovedovanja vsebin, ki jih hodijo po glavi in konkretnega uprizarjanja v gledališki skupini.
Ni še niti dobro začela študirati. Nima še svoje družine, svojih otrok. Nič ji ni "mus", ni na pedagoški, ni to njen bodoči poklic.Ali z druge strani: to, česar se je učila "predvčerajšnjim", že uporablja "danes".
Kako sem se motil in zmotil! Kako lepo je tako vsekati mimo!Jasno mi je, da se tehnični razvoj dogaja bliskovito in da če sem si včasih mislil, da bomo čez deset let za iti na sekret potrebovali pametni telefon, da to ne bo čez deset let, ampak pojutrišnjem. (Ne vem, mogoče bo po iztrebljenem pametni telefon zdefiniral, koliko slojni papir uporabiti; ali povezan z osvežilcem špricnil ravno pravo količino ravno pravega parfuma z vonjem po borovem gozdičku, pokošenem travniku ali aleji španskega bezga. Slogan: "Ves svet prinsemo v vaš sekret.")
Sanja me je demantirala. Prerasla. Njen učitelj bi moral dobiti šus. Ni trajalo 15, 20 let.
Danes je začela uporabaljati to, kar se je naučila včeraj.
Očitno so mnogi njeni učitelji opravili svoje delo dovolj dobro. (Povem "tek toliko", da se spomnimo za čase, ko/če se bo podolgem in počez "sralo" po šolstvu.)Na koncu, na rampi cela skupina nastopajočih zapoje: "Kdor zna, zna."
Samo, občan