Več kot polovica Slovencev je na delovnem mestu nezadovoljih. Tako kažejo anekte; so povedali na javni TV.
Nedavno so na treh javnih univerzah učitelji štrajkali. (Slišal takisto na javni TV).
Nekoč bom režiral Cankarjevega Hlapca Jerneja. Z naslovom: Hlapec. In podnaslovom: korektivna drama. Aja, to ni zdaj ta tema.

Torej:
Bil sem v neki družbi, beseda je dala besedo in nekdo je omenil profesorski štrajk.
Čeprav ni nihče želel začeti politizirati - preveč lepega smo si imeli povedati; vsega, kar se je nabralo v času, ko se nismo videli -, je vendarle za trenutek v zraku obviselo: Grozno, prfoksi štrajkajo. In jaz sem nekako še najbolj sodil v učiteljsko srenjo.

Kasneje sem nekje prebal: "Štrajka javna sekta."

Kar nekaj let sem učil na fasku.
Po mojem mnenju pošteno; vsekakor pa najbolje, kar sem znal. Glede na ocene študentov in njihove rezultate, lahko mirno rečem: vsaj dovolj dobro.
Zdaj honorarno učim v gimnaziji.

Nek dan smo po Pokuku v pouk Ajda, Tadej in jaz sedli za pol urce na kavo in se pomenili o tem, kar počnemo v šoli.
Kaj bi lahko naredil sam drugače in boljše za dijake v 1. in 2. letniku? Kaj in kako bi onadva nadaljevala v tretjem in četrtem?
Pol urce se je raztegnilo v tri ure.

Hvaležen sem, da lahko delam delo, zaradi katerega sem na delovnem mestu zadovoljen. Ko pozabim na "pol urce". Ko mi učenci rečejo: "Učitl, odmor; zvonilo je." Ko se ne zavem, da je konec vaje. 

Hvaležen sem, da lahko delam z ljudmi, ki jim je do stvari. Ki jim ni samo za to, da odkljukajo, opravijo storitev. Ki so za ali proti. Ki prihajajo z novimi idejami. Ki bi preskusili še nekaj drugega.
V glavnem: ki so v glavnem zadovoljni na delovnem mestu.
Ki naredijo - kar lahko-, da bi bili.

Za vse, kar delam, izstavim račun svojega zavoda.
Nihče me ne zastopa. Nihče še nikoli ni štrajkal zame. Dodatki, potni stroški, malice, regers: če/ko imam, si to izplačam, če nimam, si ne. Ne napredujem v višje razrede, nič mi a priori ne pripada.

Super je.

Dobim, kolikor sem delodajalcu pač tisti hip vreden.
Plačan sem za korist, ki jo ima od mene. 
On - logično - hoče, da delo opravim čim prej, za čim manj in s čim manj stroški; jaz bi seveda čim več; dovolj časa, da bi delo lahko opravil po svojih merilih in v ustvarjalnem ne/miru.

Na ta način je moje delo vsakič znova zanimivo.

Začetek je pogovarjanje o vsebini.
Če je naročnik za "ZA", se začnem pripravljati; za v razred ali za na vajo v gledališču ali predvanje. Kot šolar(ček), doma, pri knjigi, tekstu ... In še na druge načine. 
Potem v srečnih okoliščinah pride do trenutka, ki ga je nekdanji direktor zagrebškega gledališča Gavella Darko Stazić slikovito opisal takole: "Ajmo sad, predjimo na prljave teme!" in s tem mislil denar; pogajanja o višini honorarja.
So direktorji, ki se o denarju želijo dogovoriti "prvi dan" in so taki, ki se o tem želijo pogovarjati čim kasneje.
Ustvarjalci običajno prvo vidimo svojo stvar; zadevo, ki jo nameravamo u-stvar-iti. Svoje sanje, svojo vizijo, svojo fantazijo.
No, in če/ko se do sem ne razidemo, potem se nekega lepega dne odprejo vrata: Vstopim v razred ali v bralno sobo; na prvo vajo za novo gledališko uprizoritev ... Začenja se nekaj novega.

Delo za spletni portal poteka drugače. 95 % on line. Tu so stvari bolj jasne in bolj predvidljive in tečejo po - s strani financerja sprejetem - letnem načrtu. S Tamaro in Gregorjem imamo redne mesečne brifinge, polletna in letna srečanja v živo ter sprotno vsakodnevno delo "od doma". V mojem primeru marsikdaj od koderkoli in velikokrat ne od doma pač pa zdoma.

Hvaležen sem, da lahko delam to, kar delam. V nedeljo zvečer velikokrat pomislim: le kaj bo jutri novega v razredu, kaj me bo čakalo na mailu v zvezi s tem ali onim projektom, le kaj bo jutri na skušnji?

Bolj ko gledam v zadnjo četrtino formalno predpisanih delovnih let za penzijo, raje delam.
Nek O.sebek je nekoč napisal, da v življenju itak nikoli nisem nič delal. 
Ker so me doma učili, da je zmeraj treba prisluhniti drugim ljudem, še posebej pametnejšim, bolj uspešnim, drugače mislečim, sem sedel in razmislil o tem, kako nikoli nisem nič delal:

Po svoje je imel O.sebek prav - igral sem se, zabaval, veselil; kot otrok v peskovniku. Le da pač s "pravimi igračami" in ne plastičnimi. (V čem je razlika med mojim plastičnim avtkom nekoč v Moškanjcih v peskovniku in zdaj plehnatim vw-jem na raznoraznih avtocestah, je že druga - še kako zanimiva! - tema. Igrica je druga, konteksti drugi, okoliščine druge, vendar ... Pa o tem morda kdaj drugič.)

Okej, torej priznam: Ne, ne delam nič; fajn mi je in za to me še plačajo.

No, seveda: pride en kup stvari, ki niso vedno čisto fajn.
A je fajn, da obstajajo tudi te, nefajn stvari:
Z levo roko in na hitro jih opravim - ker se zavedam, da pač sodijo zraven.
(V resnicii vem, da ne sodijo zraven absolutno nujno, ampak v življenju nimam (več) ne časa ne volje, da bi jih šel spreminjat. Ne čutim tega 'poslanstva' ali pa 'poklicanosti'.)
In tako sem že spet ves tu; in vse se znova vrti okoli tiste stvari, ki me veseli - fajn stvari.

Nekoč sem mislil, da se je treba na delovnem mestu truditi, prilagajati, biti tiho, priden, potrpeti, prenašati, ne povedati, kaj v resnici misliš, pač znati stvari požreti, kot se reče.

Danes manj mislim in bolj počnem, kar mi je všeč. Na način, kot mi je vešeč.

Vsaka mi čast.

In oblast?
" ... zmeraj pridno popapat, kar si si naročil ..."
Dokler je želodec poln, prenese marsikaj.

***

Ah ja, kaj sem že v bistvu hotel reči?
- Tole: Kaj torej govoriti mladim, ko jih vzgajam/o in izobražujem/o s ciljem, da bodo nekoč dobili delovno mesto in na njem ostali tudi štiridest let živi (proaktivni, samoodgovrni, samoiniciativni, samo/kritični, ustvarjalni ... skratka: zadovoljni)?

Moj odgovor se glasi: Kazal jim bom še naprej, da mi je to, kar delam, cool.

Razumeli bodo.