Tag: Ptuj

Nekega vročega junijskega dne sem zavil v ptujsko proštijsko cerkev. Sredi dneva je bilo. Notri me bo gotovo prijetno ohladilo, si rečem. Sploh pa že dolgo nisem bil v cerki.

Pravzaprav, ni res: 
Šel sem na Borštnikovo, prišel prezgodaj, pa sem zavil v Slomškovo cerkev, da se spomnim, kako izgleda od znotraj. Tam pa res že zelo dolgo nisem bil. Ampak nisem mogel noter; bilo je že pozno in cerkev (seveda) zaklenjena.

No, ptujska proštija bo pa sredi dne že odprta, si mislim.
In res je bila.

Glavna vrata so bila oddrznjena. Notri pa še ena, lepa, železna, kovana. Zakljenjena.
Ampak ni problema: na desni strani je nekaj lesenih klopc in svečke - lahko jih kupiš in vržeš kovanček v dve lepi, kovani posodi, ter jih postaviš pod podobo soimenjakinje.
Bila je negibna; kot se za kip spodobi.
Ker ni bilo nikogar, sem se kar lepo (priznam) nemarno razkomotil čez celo klop. Zagotovo preveč po domače. Ampak, sama sva bila in zdelo se mi je, da tale Marička ni ravno neka huda formalistka in mi ne bo zamerila. Pa sva se nekako strinjala, da položaj niti ni tako pomemben in če kdo pride, bom nemudoma sédel, kakor se za v cerkev spodobi.

Užival sem v debeli tišini. In prijetnem hladu. Dokler niso vstopili turisti in me hitro "posedli, kakor se spodobi".
Najprej sta vstopila foter in mati, potem še dva pubeca. Šoloobvezna.
Pa kaj majo v začetku junija deca hodit naokoli?!, si mislim. V šoli majo za bit.
Niso govorili po naše.

"Šade," je rekel najprej oče, ko ni mogel naprej. "Eht šade," je kratko pridodala mati. Bi pa rekel, da jima je pogled po glavni cerkveni ladji - četudi samo od daleč, izza rešetk - bil kljub vsemu všeč.
Sinova nista rekla nič.

Pomislim: Zakaj se bogec zaklepa? Ga je strah, da bi ga ukradli in se je raje zaklenil pred nami? Ali nas ne spusti k sebi, ker smo prišli, ko ni uradnih ur? Nas zato spusti samo na pol v svoje preddverje? Mogoče bo pa kdaj v cerkvi tako kot na upravni enoti: potegneš listek s številko in lepo počakaš, da si na vrsti.

Še dobro, da je bil Luther in da se od takrat naprej da pomeniti z bogecom na štiri oči; od kjerkoli in v kakršnem koli stavu (kot bi rekli nekoč v JLA); stoje, kleče, leže.

Jah ... vse se razvija, vse se spreminja, nič več ni, kot je bilo nekoč. Nekoč bo, kot še nikoli ni bilo.
(Kdaj bo končno spet tako, kot ni bilo nikoli - to je naslov super romana, nemškega igralca Joachima Meyeroffa (Wann wird es endlich wieder so, wie es nie war.) Po njem so posneli tudi film. Mimogrede: nekoč bom režiral njegovo igro Ah, ta luknja, ta presneta luknja. Govori o tem, kako je on, Joachim, na sprejemnih izpitih na igralsko akademijo imel totalno luknjo, blackout ... Ena taka igra o zakulisju tega, kako postajajo iz "kandidatov" bodoči, mladi igralci.)

No, bomo videli, če ne bomo do takrat že slepi.
V stari zavezi so stari živeli sto dvajset let po tamalem, zato se ne hecat; čuvajmo vid. Še najbolj notranji. 

Tak je torej moj u/vid po junijskem obisku pri soimenjakinji: (Enio Moriccone ji je posvetil tole.)

Uživajmo; ko uživamo, smo najbolj živi.
U, kaj pa, če smo bili ustvarjeni pravzaprav še najbolj prav za to, za uživanje?!

***

Fotka je sicer decembrska, ne junijska.

Novinar, s katerim sva govorila o novi predstavi, me je presenetil z vprašanjem: "A recite nam, odakle u stvari dolazite ..., gdje živite?"

Pa pri priči povem par presneto presenetljivih pa pomenjljivih poetovionskih podatkov: O velikosti Ptuja, takat, na meji rimskega cesarsta z bednimi barbari, legiji III. Gemini itd. (Brez šale: brez kaj dosti letnic in imen seveda, da me ne bi kdo prijel za besedo in mi rekel "sedi šus" iz zgodovine.)

Nazaj v Split.

Točno opoldne na Peristilu - glavnem trgu antične Dioklecijanove palače v Splitu - stopita pred občinstvo, ki ga sestavljajo turisti z vsega sveta, dva rimska vojščaka. Odrolata kao papirusov zvitek in v latinščini prebereta kao Dioklecijanov nagovor.

Dioklecijan je bil eden najpomembnejših rimskih cesarjev. Vladal je polovici svete, a si je za svojo domovanje takrat, ko bo nekoč v penziji, izbral prav Split. Tu je dal sezidati Dioklecijnovo palačo ;-)

Rojen je bil par kilometrov stran, v današnjem Solinu, takrat rimski Saloni; njeni ostanki in situ so absolutno podcenjeni, vredni ogleda!
(Zdaj veste, ko boste prihodnjič rajžali v trajektno luko Split: vzemite si 4 ure časa rezerve, pa zavijte v Solin. Vem, ne bo se vam dalo, ker boste samo še dobirh deset minut pred luko. Ampak res, zavijte v krožišču desno, ne bom vam žal.)

Torej: pol sveta si je "lastil" tale Dioklecijan, v penziji pa se je vrnil domov ... Korenine, si mislim; in o tem tudi že nakaj pisal.

Dva rimska vojaka vsak dan od jutra do večera paradirata po zlizanih kamnitih tleh palače.
No, gotovo ne le dva; fantje imajo sigurno smene. So pa res vsi brez izjeme čedni in postavni, pravi gardisti. (Boris bi mel njih rad.)
Turisti se fotografirajo z njima.
Turistke kao sramežljivo pozirajo v njunem objemu.
Otroci se boječe dotikajo njunih mečev.
Gostilničar na trgu pa vam zaračuna za dva deci piva in en džin-tonik 18 evropskih monet. 

Gerhard Huebner mi je nekoč razlagal, kako so se Burghausenčani pobratili s Ptujem.
Rekli so si: narišimo okoli Burghausna krog s polmerom 500 kilometrov in obiščimo mesta v tem krogu. Mogoče najdemo kraj, s katerim bi se veljalo pobratiti.
In tako so tudi naredili in prirajžali do Ptuja. Pettau so izgovorili (in še bolj mislili) z lahkoto ..., si lahko predstavljam; in izbrali Ptuj.

Če bomo kdaj v prihodnosti delali kroge Ptujčani: 495 km je od ptujske mestne hiše do Dioklecijanove palače.
Ptuj in Split - antična Poetoviona in Spalatum - imata prav toliko skupnega kakor srednjeveški Pettau in Burghausen, Ptuj in Burghausen.

In ker smo se na Ptuju nedavno spominjali antičnih časov, še:

Pripis:
Priporočam, nujno: Pelikovec antique, v kvadratni steklenici, Dalmatcija vino ga dela. (Zvedel sem o njem, ko sem pripovedoval o našem ptujskem pelinkovcu in tavžentroži, od nekdanje Petovije Ptuj.) Oni dan sem ga zagledal, antikveja, in pobasal s police v Sparu.

(In puncto je v časih Poetovioncev pomenilo: kar zadeva)

Tole, kar boš prebral/a spodaj, sem - sodeč po kontekstu - napisal na svoj FB najverjetneje nekje v tem času, konec poletja 2018. Pred petimi leti torej.
Pred petimi dnevi sem zapis zagledal kot deljen spomin na FB zidu prijateljice Vitoslave (ali je bilo pri Dušanu?). Pa sem ga šel prebrat.
No, in zdel se mi je še zmeraj za današnjo rabo, zato ga danes (s par popravki) objavim še tukaj. Pri sebi.
Sem bil nekoč ne-pri-seben? ;-)

Ptuj v 4K, kaj štiri, 5K kvaliteti

Ko bom velik, bom šel na morje septembra. Ker bom ves julij in avgust preživel na Ptuju. Kot turist.

Srečen sem, da živim na “totem našem Ptuji”. Hvala vsem, vsakemu posebej, ki ste to poletje znova naredili Ptuj za prestolnico kulture. Preveč bi bilo, če bi našteval vse. (Itak sem v svojih zapiskih predolg, vem.) Pa še marsikoga bi spustil. Ko rečem torej “hvala vsem”, tudi mislim: vse.

Glejte, še malo, pa se bom “lokalnoskupnostno” izpel, povedal, kar sem ‘mel, zato bom skrajnostno vesel, če boste še imeli le še malo potrpljenja z mano.

In bom kar strnil: Ker se bomo novembra odločali, kdo bo upravljal s tem mestom naprej, predlagam, da nekega lepega dne dobi mesto v uradnih mestnih vizijah - in to kar na prvem mestu - naslednjih 5K:

1. K kot Kultura

Trenutno v uradni občinski viziji (str. 49) piše na prvem mestu namreč - veste kaj? Tole:
“Mestna občina Ptuj – mesto poslovnih priložnosti. Z ustrezno podporo potencialnim investitorjem in obstoječim podjetjem bomo zagotavljali gospodarsko rast in s tem ustvarjali nova delovna mesta.”

Tvegam zmoto in povem direktno: Kultura je na Ptuju naj/večja priložnost. Zato: kulturo na prvo mesto.
“Kultura je vse, kar ni natura”, sem nekoč prav na Ptuju slišal reči akademika Matjaža Kmecla.
Dež, ki pade z neba, je natura; ko dežne fotke ujame v fotoaprat recimo Dušan Gabrovec ali Vitoslava Cafuta ali Boris B. Voglar ali itd. ... , je to kultura.
Kamen je natura. Ko ga obdela kipar Viktor Gojkovič ali .... itd., je to kultura.
Črke A in E in I in O in U so fizična natura. Ko jih pregnete pesnik Šteger ali ... itd., je to kultura.
In Ce in De in eF in Fis so prav tako glasovi. Ko pridejo iz grla, tistih srečnih, ki jih je obiskala muza muzike, Mladen Delin ali ... itd., je to kultra.
Natura - malo farbe v tubi. Ko jo namala Dušan Fišer ali ... itd., postane to kultura.
Natura je mladost. Ko v roke jo dobi pa Branka Bezeljak ali ... itd., postane to kultura.
Koruzno ličkanje - natura. Ko ga v kostumsko kreacijo obdela Stanka Vauda Benčevič ali ... itd., je to kultura.
Natura je kos zemlje. Ko jo kultivira kmet, izrase iz nje kultura.
Natura - grozd; kultura - vino.
Pšenično zrno, klas - natura, kultura - Dobrote slovenskih kmetij s Petrom Pribožičem; denimo.

Ne bom našteval dalje; upam, da sem znal povedati poanto: Prvi K naj torej znak bo za kulturo.

2. K kot Kreativa

Ljubim tole tujko. Ker me sili, da se učim njenega jezika. (Najslajše in gosposko je poljubljanje z njo dejansko po francosko - la creativité.)
Kreativa je tudi to, kar počne Davorin Gabrovec & Co. v Trieri d.o.o. ali ... itd. Tudi v podjetu torej.
Ker brez creativité ni iznajdbe, ni novega, ni inovacije, ni razvoja.
Kreativa je vse, kar si novega izmisli in na svet postavi ljudski um.
Kreativa je, če to, kar smo dobili z dediščino, pokažemo na nov, na svež način. Muzej, recimo, nam jo pokaže, često.
Kreativa je, če šolarji sami sestavijo proslavo svojo staršem, šoli, sebi v veselje.
Kreativa je izmislek, novo, še nikoli videno in jasno, tudi negotovo.
Kreativa je, ko vprašamo se: Bi šlo morda pa še kako drugače?
Zato je kreativno tudi to, kako je Boštjan Vauda oblikoval Puhovo kolo v krožišču. Ker lahko bilo bi čisto običajno in brez veze. Kot so mnogi drugi že rondoji. A njegov, se pravi Puhov, ni. Ker vmes je imela prste creativité.
Kreativa je ta naš neutrudljvi Tinček. Ptuj TV, se ve.
Kreativa je lahko frizer, recimo Fenos i te de. (On pa itak sploh in še posebej.)
Še politik je lahko kreator, in še kako. Le spomni se na bukef, haloško drevo, Boštjana, ptujskega poslanca.

3. K kot Konstruktiva

Kako prevesti tole grozno tujko? Naj bo: gradljivost.
Lahko gradiš, lahko pa rušiš. 
Pri prvem se lahko zaj. sam, pri drugem j.-eš druge.
A tu velja ne pozabiti:
Če hočeš narediti palačinke, bo treba jajca najprej vendarle razbiti.
Zgraditi, dograditi, kaj dodati, primakniti in na koncu skupaj proslaviti. To je zame konstruktiva; končen cilj, namen, vizija: najboljše kar smo zmožni, naš skupek in presek.
Razbita jajca motijo me manj, če vem, zakaj. Če bo na koncu palačinka z marmelado, fajn.

4. K kot Kolaborativa

Co in laborare. So in delovanje.
Deluj(e)mo skupaj. Vsak zase je preprosto p. dim. (Oprostite, ker v javnosti kadim. Odprtih smo prostorov v glavah, se tešim.)
Vsak zase zmore komaj kaj. Vsi pa znamo vse. Ker vsak kaj ve. In če skupaj stopimo in si roke podamo, znamo vse, kar je treba znati. 
Vsi skupaj znamo ravno prav dovolj za vse, kar si iz/misliti pač znamo. (Pa spet sva tukaj, Ptujec, pri poglavju: kreativa.)

5. K kot Komunala

Komu najprej komuno, veselo, Ptujci, ... ;-)
Komunalno je to, kar je od komune.
Komuna je skupnost. Tam nekje od francoske revolucije naprej. (Popravite me, prosim, časoslovci prejšnjih časov.)
In skupnost je krasna beseda. Prvič, ker nam razna FB skupnost, socialnna omrežja in vse, kar e-je, vse bolj in bolj preseda.
Kajneda? Vse redkeje vidimo soseda.
Drugič, ker smo ljudje pač bitja, ki v skupnosti žive. In ne kot šakali. Ali volkovi. Da to ni vedno lahko, vidimo, kajne.
A druge ni: le skupaj da se upati na kaj.
Ker že beseda to pove: smo skUPnost, množica ljudi, ki UPa.
Lokalna skupnost.
V primeru našem, ptujskem, skupnost seveda najraje po lokalih zaseda. Kar je kakopak čisto prav in prima. (Že zategadel, da vsili kakšna se uboga rima.)
Komunalno -> skupnostno -> lokalno.
Tu smo.
Sicer je svet, odkar je splet, neskončno majhen. Lahko v sekundi smo v Sidneyu, Cunkovcih, New Yorku, Prvencih al Strelcih ..., a v živo, čisto analogno in povejmo po domače: tako, človeško, smo lahko le zmeraj tu, lokalni, skupnostni in komunalni.
To, kako, na kak način smo Ptujci skupnost, nas v biti dela to, kar smo. Da si nismo tujci. Dokler pač smo.
In smo, nemalo, Ptujčani kot skupnost točno to, kar smo dobili od nekoč.

In hočeš nočeš, sva spet končala pri kulturi, bralec.
Pri delu in pridelku rok človeških, uma in srca ter predvsem - upanja.
Upa pa ni brez zaupanja. (Vem, tudi ne brezupa.)
Zato zaupajmo.si

samo občan Samo

P.s: Hvala, da imate potrpljenje z menoj. Samo malo še; tam nekje do konca novembra, decembra, ko bom verjetno še kakšne krati mislil (na) Ptuj. Do takrat bom povedal, vse, kar imam povedati. In potem bom verjetno končno tiho. Tisti, ki pa vam že grem na živce, pa se spomnite Tomaževe pesmmice: Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu ...

***

Pet let je minilo kot da rečeš keks.
Na FB ne objavljam več (direktno).
Ptuj je po zaslugi mnogih še zmeraj v 5K kvaliteti.
In to je to. Kaj bi še?
Treba je le priti in nauži(va)ti se.

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.