Tag: Boris Miočinović

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Ptuj v začetku devetdesetih let preteklega stoletja

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Miran Murko, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

1992 

Na odprtem morju - podatki
Na odprtem morju - fotografije

Eto, sem ves čas do sedaj mislil, da je bilo to leta 1992. Pa je bilo '93, tako pravi preverjeni Repertoar. 
Sestavila se je torej skupina ljudi, ki bo čez čas na glas pomislila: Ptuj si zasluži ponovno poklicno gledališče.

Igralce sem nabral v Brankini gledališki skupini: Neša, Tadeja (kasneje ga je zamenjal Boris Miočinović. Ali je bilo obratno? Sploh pa: zakaj že je prišlo do alternacije?), Urško, Ervina. No, Gregorja sem šel spoznat v ormoški hotel. Takrat je še obratoval. V zgodbi smo potrebovali "Suhega" in Nešo je bil za to ravno pravi, "Srednjega", to je bla Urška in potem še "Debelega". Gregor je z veseljem sprejel vlogo. Igro je prevedel prijatelj z ZKO-jevskih seminarjev, Darko Čuden. 

Ptujska Komunala je praznovala svojo 40-letnico. Prve scenske skice za uprizoritev so bile narisane sicer za prizorišče v Termah. Ampak sem se ustrašil kopališkega reda, higienskih predpisov, postavljanja tribune, slišnosti, osvetlitve ... Ničesar nismo imeli. ZKO nam je prijazno dal "streho nad glavo" in vadili smo lahko v gledališču, potem pa sem odkril Ljudski vrt, vrbo žalujko ... Vesna si je zamislila scenografijo in jo podpisala precej izvirno: Vesna & Natura. No, in Komunala je rekla: okej, bomo mi uredili otoček, postrigli staro, razmršeno vrbo in za našo obletnico postavil celo vodomet. (Vodomet je še danes tam. Vrba tudi.) 

Kam bomo pa dali publiko? Na "morju" bi bilo treba zgraditi splav. Kdo ga bo? Koliko bo to stalo? Kje naj dobimo denar?

Ne vem, kako smo prišli do SV. Ja, slovenske vojske. Nek poveljnik, komandant vojašnice (se je pisal Murko, ali Ribič?, Štajner ali Steiner? - Ta zadnji se mi najbolje sliši) v kasarni pod gradom, je poslušal naše sanjarije in potem dejal: "Če smo lahko forsirali Dravo, bomo pa še tale ribnik." 

Pojma nisem imel, kako se forsira. 

Z Drave so pripeljali čolna, gor postavili konstrukcijo, jo podeskali ... in imeli smo tribuno za okoli 180 ljudi (bi rekel). 

En čoln je ostal prost - z njim so nas potem, ko smo končali bralne vaje v gledališču, okoliški blokovski deca vozili na otoček in nazaj. Ja, včasih tudi Peter, ki je bil asistent režije. 

Osojnikova šola (Osnovna šola ljudski vrt) nam je posodila avlo, da smo lahko v njej hranili kostume, rekvizite in ostale drobnarije.

Predvsem pa je prijazen sosed, gospod ... Kostja Kolarič (? - ali njegova mama?) prispeval: priklop za elektriko. Plus elektriko. Brez števca. Gratis, po moje. (Upam, da smo se zahvalili. Če ne, pa sedaj, g. Kostja.) Fenomenalni Bezo je vse to skupaj naštelal in povezal in posvetil, da je bila luč! Cico pa je poskrbel za ostale tehnikalije. 

Na premieri, za občinski praznik, takrat še avgusta, je bilo za vse premalo prostora na tribuni. Tri, če ne štiri krat toliko ljudi je bilo okoli, na obrežju ribnika. Nekdo me je potem še leta zatem k..cal (krcal, če želite, da isto povem spodobno): češ, da smo totalno zaprli promet v križišču pri šoli, da ni mogel z Rimske ploščadi z avtom k svojim staršem na Kajuhovo. 

Kolikokrat smo igrali? - Pojma nimam. (Vidim zdaj na Sigledalu: enajst krat.) 

Šest krat, piše, smo celo gostovali! Spomnim, se, kako smo šli v Avstrijo, blizu Gradca, v Gleisdorf, se mi zdi, in na meji je Urška ugotovila, da nima osebne izkaznice ne potnega lista. Oz. imela je sestrino osebno, če se dobro spomnim. Kaj če je ne spustijo v Avstrijo? Čez par ur imamo predstavo?! Imeli smo srečo. Ni nas gledal. Odigrali smo predstavo v Avstriji, halo! (Mogoče nam je to uredila Mira Lenart, hči ptusjkega predvojnega trgovca Lenarta, ki je tam poučevala. Ali Edward Hauswirth? Ne vem. Šlo je za neko gledališko srečanje, pa so povabili tudi nas. In nam celo napisali kritiko v njihovem časopisu! O majn got, kako smo bili veseli.) 

Zdaj vidim, da smo v Repertoarju - eno leto prehitro - že navedli, da je šlo za Gledališče Zato. Ne, Zato.-ja še Na odprtem morju ni bilo. Ustanovili ga bomo naslednje leto; na tajnem glasovanju - izboru imena, na Tesarski 18 v Ljubljani, kjer sem stanoval.

Savo Djurović je oblikoval plakat za uprizoritev: trije pari nog plus intervencija, narisana na roko. Ni še bilo računalnikov. Postavljanje plakata se mi je zdela cela znanost. Mogoče je ravnokar prihajal CorelDraw. Ne vem. Vsekakor se mi je zdela Savova kombinacija "strojnih črk" in ročno vrisanega morskega psa, z ostrimi čekani, zelo posrečena.  

Producentka je bila Branka, v ekipi tudi bodoči profesionalci - Nešo in Gregor sta tisto poletje uspešno opravila igralske sprejemne na AGRFT; Tadej jih bo čez par let in Peter bo šel študirat režijo. Plus navihani Ervin in simpatična Urška, matematičarka, ki še danes veselo skače po odrih, Boba pa je kot padalec kar z drevesa noter (v zgodobo) padel. 

Pili smo na Prešernnovi, na vogalu, pod črno parlerjansko masko, v kafiču ... - kako se mu je že reklo? - Piramida, me je te dni na vajah spomnila Irena; ali pa v Orfeju ... ali pri Simi. Kjerkoli že pač. Sedeli smo, se režali in ure pogovarjali o tem, kar počnemo.  

Pojavil se je neki gospod Borut Sagadin - pri Komunali domnevam, da je bil v službi. Prevzel je marsikaj; še danes se spomnim, kako sem si oddahnil, ko sem takoj videl, da je človek mož beseda. Dvigal je telefone, se javljal, naredil, kar je obljubil. Takrat seveda še nismo imeli mobitelov. Zjutraj zgodaj se ga je dalo dobiti in ja, Borut je bil - zdaj to vem še bolj - nek popolnoma zanesljiv člen, ki je rešil marsikaj, kar si sam niti predstavljati nisem znal (kje bomo dobili, od kod pripeljali, kdo bo ..., kdaj bo ..., ali bo sploh to izvedljivo itd. ?) 

Gostovali smo v Ljubljani, Gorici, Slovenj Gradcu.

Bil sem srečen. Zdi se mi, da smo skupaj čutili, da delamo nekaj pomembnega, krasnega. Nekaj nevidnega nas je povezovalo, sanjarili smo in se veselili “izumov”, ki smo si jih izmišljali na odru. 

Ptujski tednik - Milena Zupanič (Cestnik), je pisala o nas!!!! 

Neki brezimneži smo naredili nekaj novega. Naočeh javnosti. V našem mestu.
Bili smo ponosni.  

Poneslo nas je. Mi bi še. Ponovimo. Naredimo še kaj novega. Še kaj drugega. 

In res, po glavi se mi je začel motati nov projekt. 

Kako bi se naslednjega lotili še bolj "profi"? Izven okvirjev ZKO-ja (Zveze kulturnih organizacij)? Ne znamo prodajati vstopnic, ne znamo z računi, najavami ... Nimamo denarja. Kje bomo dobili sponzorje? In če jih dobimo, kam bodo nakazali denar?

Pojma nismo imeli, kako se osamosvojiti, biti “profi”. Vsaj jaz ne. Saj, v teoriji mi je bilo že jasno: pri gledališču imaš zmeraj umetniški sektor (ustvarjalce na in za odrom) in tiste, ki umetnost omogočajo (upravljalsko-tehnični sektor). Predvsem pa moraš imeti v začetku denar; nekdo mora “investirati”. Verjeti vate. Videti v tvojem početju smisel.
Mi od vsega tega nismo imeli nič. Razen želje, da bi. Mi nekaj bi.  

Sosedovemu Miranu sem (najbrž) težil z načrti, idejami, sanjarijami ... takrat je Miran že bil v službi, si mislim ... Pa mi je nekega dne rekel:
- Idi do Franca ... Mlakarja. Mogoče bi pa on znal ...
In sem ga poslušal in šel.  

Prihodnjič: Zaprta vrata, 1993

---

Kakor zmeraj: dobrodošel/la s svojimi spomini. Na FB ali samo.strelec@gmail.com.

****************************

Miran Murko:
Koliko se jaz spomnim, je bilo ta pogovor v moji študentski sobi v Rožni dolini. Torej pred letom 1993, ko sem se zaposlil. Pogovor pa je tekel o tem, da bi rabil nekoga, ki kaj ve o kulturi in bi znal zadeve povezati in organizirati. Tako sva prišla do Franca (po mojem spominu).

Branka Bezeljak:
Samo, uprizoritev je tekla pod imenom Teater III. Na nekem razpisu smo po profesionalni uprizoritvi Aneksa dobili veliko premalo denarja, da bi lahko naredili novo predstavo. Ker nisem imela volje in energije, da bi se borila naprej, sem ta sredstva prepustila vam, da jih ne bi bilo treba vračati. Mislim, da je bilo dovolj za avtorske pravice in fosne - deske za tribuna, ki so jih en večer ukradli. Kako ste nabavili nove, nimam pojma.

Savo Djurović:
Mi je pred leti rekel prijatelj Branko V., da sem zraven pri vsaki pasji/pesji procesiji. In res sem skoraj bil. A ta mi je ostala posebej v spominu, prav zaradi spleta okoliščin kako so se ideje rojevale. Se mi zdi, da sem takrat prvič razmišljal o kanibalizmu. Morda sem kdaj v euforiji Vali rekel "Rad te 'mam za požret".

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Aneks - poklicni igralci pod okriljem društva

Avtorji: Samo M. Strelec & Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Andrej Cizerl Kodrič, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen

Na terasi restavracije pod ptujskim gradom je podjetni Peter Vesenjak prirejal plese. Se spominjate?
Še danes mi ni jasno, kako se nihče nikoli ni zvrnil z obzidja in se skotalil v srce mesta. Ne morem verjeti, da ne bi bil kdo tako dobre volje, res dobre volje. (Bi danes tam sploh dobil dovoljenje za teraso, žur, ples? Mislim: a ne bi manjkala kakšna zaščitna ograja, cirkuška mreža spodaj nad proštijskim vinogradom, intervencijska vozila ready to go?)

"Odštekani" Ivica Brač je organiziral Poletne večere. Noro fajn je bilo.
Res je, da je Vojčeva mama, Nataša Petrovič v Minoritih v 80-ih vodila različne prireditve v okviru - mogoče se je temu takrat reklo - ptujskih kulturnih srečanj. Takrat smo imeli SIS-e, samoupravne interesne skupnosti in mogoče so SIS-i financirali in prirejali take reči. Ne upam si trditi. 
Ampak, to, kar je Ivica priredil po vsej Prešernovi, je bilo neverjetno. Kaj priredil; prirejal, to je prava glagolska oblika. Počel več let. Nedovršni glagolski vid. Ivica, koliko let zapored? (In ne le na Prešernovi; tudi na gradu, v ex JNA skladiščih na Volkmerjevi, v Dominikancu ...)
Nekoč bo, upam, kdo raziskal tudi pojav festivalov na Ptuju (likovni, glasbeni; dva gledališka smo imeli). In tisti, ki se bo s tem ukvarjal, mimo Ivanovih poletnih večerov ne bo mogel. Pesniki, plesalci, gledališčniki, glasbeniki ... so pod njegovo "zastavo" za nekaj časa zavzeli mestno jedro poleti. Gostinci so družno pristopili k zadevi in dogajalo se je. Pa ne na malo; na veliko. Ja, tudi veliko prahu je bilo dvignjenega.
Za dobrim konjem se pač kadi.
Ivica se je boril in garal kot lev, saj je podpore imel bore malo, tako rekoč nič. Na koncu, kaj je bilo na koncu? Pristal je v bolnišnici. Izgorel, bi rekli danes.
Ivica je naredil zelo zelo veliko. Pri njem je že režiral Jernej Lorenci, v Dominikanskem je bila uprizoritev, pri njem je igral Aljoša Koltak, gostil je Daneta Zajca, Janija Kovačiča, Draga Mlinarca, Zijaha Sokolovića ... Ivan je s svojim konceptom poletnih večerov pridobil sredstva iz Sorošovega sklada, pa ministrstva za kulturo. Bil je producent, umetniški vodja, projektni vodja, finančni vodja, tajnica, pisec vlog in poročil, prevoznik, organizator, animator, napovedovalec, pospravljalec, pripravljalec. Na kratko: delal je čudeže iz tako rekoč nič. 

Na gadu je Marjeta Jeraj pripravila velik fašenk-žur. Boris Gerjovič je pripeljal na Ptuj ekipo zagrebške televizije. Ker je pač poznal tam ljudi, osebno. HRTV je naredila dokumentarec o Ptuju. Če bi Zagrebčane morali za to plačati - doku tv oddaje formata 55 minut - Ptuj za to ne bi imel denarja. In predvajalnega časa si tudi ne bi mogli kupiti. Osebni Borisov angažma je bil kljujčen. Fašenk dogodek na gradu je posnela TV Slovenija. Prišli so eminentni gostje. Marjeto je na študiju v Mariboru spoznal Peter Vesenjak in jo povabil na Ptuj. In tu je začela oblikovati in voditi turistične produkte (tako se menda danes reče). Skratka: še en svež, nov veter, ki je malemu mestecu dal vetra. 

Župan, takrat še velike, skupne občine, Vojteh Rajher in predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Branko Brumen, sta imela velikopotezne načrte. Peter Vesenjak je postal občinski sekretar za turizem. Kulturo je vodila Kristina Šamprl Purg. Kdaj si ti prevzel štafetno palico vodenja Ptuja, Štefan Čelan?

Ptuj se je zavihtel visoko na lestvici pojavnosti in prepoznavnosti v slovenski javnosti. Najstarejše slovensko mesto, pustovanje, mesto - muzej ... v zraku sta bila nek optimizem in pričakovanje. Najstarejše slovensko mesto se je prebujalo. Kadarkoli se je omenjal turizem mlade, ravnokar osamosvojene države, je takoj za Bledom in Piranom/Portorožem prišlo na vrsto ime: Ptuj. Ljubljana takrat sploh še ni bila turistična destinacija. Škofja Loka, Piran in Ptuj so gojili nekakšno zavezništvo slovenskih zgodovinskih mest. Mesto se je formiralo znova, še enkrat; zavedlo, da potrebuje institucije, ki delajo mesto mesto. Štefan je precej kmalu začel govoriti, da naj bo Ptuj sedež regije.

Se spomnite kolonije, ki jo je na borlskem gradu prirejal violinist Miha Pogačnik? Tam je Peter Srpčič režiral Fausta. Savo Djurović je naredil krasen plakat. Še danes mi je všeč. Še pomnite, tovariši, gospodje?

Vse je kar brbotalo. Ne le jeseni, ko je vrel mošt. Občina Ptuj je bila še velika. Župan prvega sklica Mestne občine Ptuj je bil dr. Miroslav Luci. Šefica občinske uprave je bila optimistična Evelin Makoter. Gradil se bo pešmost pri Ribiču.

V Ljudskem vrtu je neka mladina vadila za gledališko uprizoritev, ki bo menda kar na prostem. Na odprtem morju bo njen naslov. Ne bo sicer na morju, bo pa na ribniku. Deca iz okoliških blokov je imela med počitnicami veselje s prevažanjem nastopajočih na otoček z vrbo žalujko v sredini in nazaj na obrežje ribnika.

Ampak počasi.

Ne znam opisati silnega optimizma, ki je bi v zraku. Ali pa sem tako čutil, ker to sodi k mladosti?
Kako ste tista leta doživljali drugi? Kakšne spomine imate na Ptuj takoj po osamosvojitvi?

Boris Miočinović, direktor muzeja, je na gradu pripravil veliko razstavo Turkerije; pritegnila je domačo in mednarodno pozornost. Se spomnite? 
Branko Brumen je spisal razvojni dokument za Ptuj; zdi se mi za naslednjih 20, 30 let; Vizija razvoja za obdobje 1991 - ... Ena taka rdeča knjižica.
Vili Muzek je "zganjal" alternativo na Muršičevi in v nekdanjih vojaških skladiščih na Potrčevi (tam, kjer je danes parkirišče.) Pred dnevi sem videl, Vili, da si objavil Stančeve (Zebec) VHS posnetke! Krasen dokument časa: moda, frizure, jakne. Kako zanimivo!

Govorilo se je o "ptujski trojki": da se bodo obnavljali pošta (maja 1945 porušena minoritska cerkev), dominikanski samostan (za kongresni turizem) in mali grad (za potrebe knjižnice). Trije mega projekti. Noro velike reči.

Tako smelo, velikopotezno in ambiciozno ni zastavil na Ptuju še nihče. Vsaj v mojem življenju ne. Najbrž so mnogi tisti, ki v prejšnjem enostrankarskem družbeno-političnem sistemu niso "bili zraven" (včlanjeni v ZKJ ali sodelovali z njo), zdaj hoteli pokazati, da tudi oni zmorejo. Še več, da lahko zapolnijo vrzel, ki je nastajala od časa, ko je bogato ptujsko meščanstvo moralo po drugi vojni iti. Oditi. Večstrankarstvo je prineslo več dinamike. Več upanja. Večstrankarska demokracija je obetala. Tako kot smo na nivoju nove države sanjali o drugi Švici, približno tako sem čutil Ptuj: najstarejše slovensko mesto bo znova zasijalo. V vseh svoji zgodovinski pomembnosti, z vso svojo bogato kulturno dediščino, s kreativnostjo in novim zagonom. Ptuj bo postal kulturno-zgodovinsko središče; če ne Slovenije pa neke bodoče regije.

Nastala je Bistra - biro za strateški razvoj in raziskave, Aleš Gačnik je pisal o potencialih turistične in kulturne industrije ... Zaslutili smo bogastvo preteklosti in verjeli, da lahko v sedanjosti črpamo iz nje in oblikujemo novo, še nesluteno prihodnost mesta in okolice.

Hja, tudi Krambergerjev Ivan s svojo opico in ekstravagantnim avtomobilom je skakal po Ptuju. Nekoč je vseslovensko srednješolsko mladino, združeno v CMOK (center marksistične obuke kadrova, to mi danes pravi AI robot, da je pomenila ta kratica. Pa nisem prepričan, da ima AI prav; Milovan (Milunič), ti bi znal spomniti, kaj je že bil CMOK?) No, Ivek Kramberger je CMOK-ovce povabil na svoj dvorec v Negovo (sam sicer nisem bil v cmok-u, ampak, ker sem bil priden dijak, sem lahko šel z njimi). Kramberger nam je razkazal bajto in svojo najnovejšo pridobitev - grobnico. Pogostil nas je s hrenovkami in oro, ter nam na koncu vse to fajn zaračunal.

Tako, zelo na hitro in zelo v obrisih. Zelo površno, vem.
Žal ne poznam kakšne lokalne "Tanje Gobec", ki bi imela v malem prstu lokalno stvarnost.
Zato ste vsi bralci vabljeni, da me dopolnite, korigirate, demantirate. 
Več različnih pogledov in spominov ko damo na mizo, bolj bo slika jasna.
Več kot bo subjektivnih spominov, dragocenejša bo konča slika.

Seveda me takrat niti najmanj niso zanimali lokalna politika, ne pozicioniranje mesta Ptuja v novi državi, ne regionalizacija, ne vprašanje, koliko bo mestnih občin, kakšen bo volilni sistem, ali bomo imeli na registrskih tablicah avtomobilov MB ali PT ipd. Zanimalo me je gledališče. Nisem še razumel, da je (tudi) gledališče odvisno od politike (mestno pač predvsem od mestne).
Vendar učil se bom hitro in kmalu spoznal, da ustanovitve poklicnega gledališča brez politike ne bo.

Partija je uspešno sestopila z oblasti, večstrankarstvo je po dolgih desetletjih znova vrnilo v naše kraje, vrnil se je Pučnik, od koder že, Nemčije, se mi zdi; nič več ne bo tako, kot je bilo še včeraj, nam je na/povedal Kučan. Iveka nismo jemali resno. V resnici je imel najbolj "nevarne" ideje prav on. (In zato ga več ni.) ((Nevarne pravim, ker so bile radikalne.))

Nekoč kasneje bom od nekoga v Ljubljani slišal, kako da je Peterle menda pogojeval: če ne odstranite kipa Jožeta Lacka izpred gledališča, ne pridem na Ptuj (in ne dam denarja za trojko). Kristine ni, da bi jo vprašal. Branko, veš ti kaj o tem? Če bom imel kdaj priliko, bom povabil Lojzeta na dva deci in ga vprašal osebno. Mogoče pa vesta kaj o tem ptujska takratna poslanca v državnem zboru, Lidja Majnik in g. Berlič?

Kako se pa drugi spomnite Ptuja v začetku 90-ih?
V članku omenjeni, boste kašno rekli?

Ptuj na začetku 90-ih je bil namreč tisti kontekst, tisti čas in tisti prostor, kamor je "vstopila" mladina, ki si bo kmalu vbila v glavo:
Naš cilj je ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. Ta misel je vzniknila okrog leta 1993. In brez tega "ptujskega optimizma v zraku" bi zagotovo ne bilo tudi zgodbe o ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Brez tebe, bralec, bodo to le moja spominjanja. Z vsem vami, ki ste se že vključili - in se še boste - pa bo nastala res velika slika.
Pišite mi na FB ali na samo.strelec@gmail.com in objavil bom vaš košček in vas seveda navedel kot soavtorja knjige v nastajanju.

Prihodnjič: Na odprtem morju, 1992

***************************

MGP. V srcu mestra. Že od 1752.

Pretekli članek: Fran Žižek

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Brez nje se profesionalizacija gledališča na Ptuju morda sploh ne bi zgodila. Zagotovo pa ne takrat, ko se je.
Prej se ni zgodila, bog ve, kdaj bi se, če ne bi bilo nje.
Brez nje pa se profesionalizacija prav gotovo ne bi zgodila z ljudmi, s katerimi se je.
Res je: in na način kot se je, tudi ne.
V vse to sem prepričan. In v nasprotno me boste morali prepričati z močnimi argumenti.

Današnji članek o Branki Bezeljak si predstavljam zgolj kot iztočnico. Šele kot iztočnico. Komaj kot iztočnico.
Če to bereš, sem skoraj prepričan, da si bil/a zraven, v kakšni od Brankinih skupin. Da si bil eden ali ana v eni izmed številnih generacij mladih, ki smo šli "skozi Brankino šolo".

Naj se torej sproži plaz, ki naj bo tudi aplavz!

Povej svoj utrinek, pošlji mi svoj spomin na Brako!

Moji so takšni:
Nastopal sem v dramskem krožku na OŠ Hajdina, ki ga je vodila tovarišica Širovnikova, in v Delavsko-prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina (vodil ga je veliko časa Maks Kampl). Branka je - morda že zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij, morda še v Gimnaziji - spremljala tudi okoliške gledališke skupine. Teh pa je bilo veliko: Hajdina, Skorba, Cirkulane, Grajena, Cirkovce, Vitomarci, Juršinci, Vidiem ...  No, in v teh skupinah je potem "odkrivala" mlade in jih povabila v katero od svojih gledaliških skupin. Vodila je več takih skupin. Režirala pa je tudi odrasle: Mišo Damiš, Karmen Komel, Oto Mesarič, Natalija Čihal, Silvo, Stane Pal, Boba Miočinović, gospod in gospa Vaupotič, Mojca Žirovnik, gospa Aličeva, Robert Sukić ..., teh imen se spomnim ta hip.

V teh skupinah smo se spoznali in veselo igrali (dame pišem s priimki od takrat): Jasmina Preac, Andrej Šilak, Andrej Zamuda, Mitja Milošič, Alenka Žlebnik, Metod Peklar, Franci Mlakar, Sabina Černila, Iris Zupanec, Nataša Slodnjak, Marija Slodnjak, Fleur Tkalčec, Marijan Ivanuša, Miran Senčar, Nešo Tokalić, Romana Ercegovič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Daša Štefanec, Aleš Šteger, Klavdija Poherc, Jelka Vaupotič, Andrej Cizerl, Urška Vučak, Maja Gašparič, Matija Tonejc, Stanka Peršuh, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Iva Krajnc, Ervin Štopfer, Peter Srpčič, Stanka Vauda ...

Vem zdaj sem pomešal raznorazne generacije in omenil le nekatere izmed vseh vas, ki ste igrali pri Branki.

Tin Šoškič, Patrik Komljenovič - vidva bosta znala našteti prijatelje vajinih generacij. Lara Čabrijan - vaša skupina? Don Ciglenečki? Vita Mrgole, Kaja Petrovič, Kaja Čelan? .... in vsi mnogi drugi, ki se vas spominjam po obrazih iz Brankinih predstav  - ste/smo vsi skupaj tako prijazni, da poskušamo najti čim več imen, spominov, utrinkov, pripetljajev, ki smo jih doživeli pri delu z Branko?

Skupine so se imenovale "Teater III" - najstarejša, potem pa še "Stopinje", srednješolska, in najmlajša skupina "Stopinjice".

Aja, pa seveda Tona Horvat, muzikus, fotografa Stojan Kerbler in Mišo Koltak, oblikovalec Jaka Marinič, koreografki Mira Mijačević in Majda Fridl, Savo Djurović Školiber je oblikoval lutke v lutkovni sekciji, Davorin Jukič in Ivo Ciani sta znala priskočiti na pomoč, ko je šlo za ozvočenja, snemanja ... Pa Dušan Fišer, zadnje čase Brankin stalni scenograf, Darko Ferlinc, oblikovalec.

Zdaj mi hodijo po glavi prizori iz naših - Brankinih uprizoritev, ampak niti slučajno ne znam več našteti imen in priimkov vseh obrazov.
Na pomoč, prosim!

V Klubu mladih - tam, kjer je danes Deželna banka - je Branka organizirala gledališke seminarje. Spomnim se, da nas je pamtomime učil Andres Valdes. Na nekem drugem seminarju gib Sandra Mladenović, profesorica na znameniti šoli Jacque Le Coq v Parizu in Brane Završan. Seminar po Strasbergovi metodi je vodil Andrej Vajevec.
Branko Tonejc, ti si bil takrat "v ozadju", kar zadeva mlade na Ptuju. Nam poveš, prosim, kaj o tem? Kako sta si z Branko to predstavljala?

Branka nas je poslala na gledališke seminarje v Radence. Organizirala jih je Zveza kulturnih organizaci Slovenije. Tam sem spoznal svojega kasnejšega profesorja Matjaža Zupančiča, mentor je bil med drugim tudi Srečo Špik. Tam sem spozna Gašperja Tiča. In še mnoge gledališke zanesenjake iz cele Slovenije.

Pošiljala pa nas je tudi na izobraževanja v Ljubljano. Spoznal sem Darka Čudna, ki bo iz nemščine prevedel kar nekaj iger, ki jih bom režiral. V Kulturnici na Židovski sem ne enem od takih seminarjev srečal prof. Hartmuta Lorenza, ki me je povabil v Berlin ...

Dopoldne šola, popoldne gledališki krožek oz. gledališka skupina, ali priprava kakšne nove proslave v Srednješolskem centru, ali ogled predstave ali gledališki seminar - to so bili zame časi med letoma 1980 do 1985.

Branka je bila profesorica na Gimnaziji. Njene proslave v šoli (in v različnih ambientih po mestu) so bile že kar prave gledališke postavitve. Mišo Potočnik je v Centru vodil tehniko, ponudil radijski studio, diaprojekcije, video tehniko. Branka pa je na odru prepletala poezijo, igro, ples. Tu je našla v Miri Mijačević kreativno sodelavko, s katero je potem sodelovala še dolgo.

Ne vem, ali se spomnite: v takratnem srednjem usmerjenem izobraževanju je bil na vseh smereh obvezen predmet tudi Umetnostna vzgoja. Nekak nabor različnih tem s področaj filma, gledališča, glasbe. Velikokrat mi kdo pove, da je "tudi on imel Branko". Kje, vprašam? V CSUI - centru srednjega usmerjenega izobraževanja; bodisi v strojni, elektro, metalurški, kmetijski šoli ... Pri umetnostni vzgoji se je srečal s kakšnimi "hecnimi Brankinimi" vajami za sprošanje, koncentracijo in podobno. Nekaj popolnoma netehninčnega, ampak zapomnil pa si je za celo življenje.

Branka nas je peljala na Borštnikovo. V letih, ko je bilo Mladinsko gledališče "skregano" z Boršnikovim in so gostovali na Drugi gimnaziji, pa tja. Še več: spomnim se, da je Mladinsko gostovalo tudi na Ptuju: v dvorani Mladika so igrali ... Šeligovo Ano v Jovanovićevi režiji. V dvorani Srednješolskega centra smo gledali Razrerednega sovražnika v Tauferjevi režiji. Občudovali smo mlade, divje igralce. V gledališču so igrali Filipčičeve Ujetnike svobode (r. Pipan?) V kleti ob tržnici sta Aleš Valič in Alja Takčev igrala nepozabno Millerjevo Elo. Gledali smo Moederndorferjev Glejev Summertime z Jerco Mrzel. V Dominkancu Mladinsko - Peržane.

Branka nas je spoznavala s Stanislavskim, od nje smo prvič smo slišali za Leea Strasberga, Violo Spolin. Napotila nas je na Grotovskega, Brooka. V MGL sem si kupil zbirko Stanislavksega (1987 je bilo to; vem, ker si v knjigo vpišem kraj in datum nakupa). Prva dva zvezka sta bila razprodana. Zato sem ju v srednješolski knjižnici nekega dne - vem, ni lepo, a bilo je tako - meni nič tebi odtujil (kmh: ukradel). Čez dolga leta so me povabili kot pridnega iz zglednega ex gimnazijca na šolo in takat je vest zapekla do konca: zbranim in knjižničarki Dorici priznal svoj greh, se opravičil in vrnil obe knjigi. (Sistem I in II sem potem kupil 2014, očitno ponatis.)

Vem, da je Branka sodelovala že pred našo generacijo z gimnazijci: Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Igor Mlač, Dunja Gunžer. Režiser Marjan Kovač iz Maribora jim je bil nekakšen mentor.

Branka se je zmeraj zanimala za sodobno slovensko dramo. Uprizorjala je Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Milana Jesiha, Frančka Rudofa, Zdenka Kodriča ...

Z Natašo Petrovič je našla sodelavko pri oraganizaciji - se je reklo? - ptujskih kulturnih srečanj v 80.-ih.

Po vajah - ker smo imeli šolo tudi popoldan, vaje pa pozno zvečer - nas je marsikdaj ona ali njen mož Božo Glazer peljal domov; dijake, ki so bili od daleč. Ni bilo redko, da nas je nahranila: njena paštašuta je bila odlična. Dijaki - gledališčniki smo bili redno njeni gosti še takrat v stanovanju na CMD-ju in tudi potem, na Prešernovi. Ja, bili smo ena velika gledaiiška družina.

Kot vidite, ne morem bolj na kratko skicirati in nakazati: Brankino mentorsko, režisersko in kulturno-organizatorsko delo je bila dejansko tista osnova, tista plodna prst, iz katere je potem zraslo vse ostalo. In še vedno raste. Mislim, da je Branka ta hip še članica Sveta zavoda MGP, mogoče celo njegova predsednica (ali je še nedavno bila).

Upam, da sem znal pokazati dejstvo: Brankino delo čaka na resno raziskavo.
Vem, da je v zadnjih letih zbrala svoja gradiva, gledališke liste, plakate, fotografije, tudi video posnetke - ja, že zelo zgodaj je s prvimi video kamerami začela snemati vaje in predstave! - in vse to gradivo čaka na pregled, razvrščanje, predvsem pa na interpretacijo in kontekstualizacijo.

V resnici sem, kar se tega tiče, zadnje čase silen optimist.
Pred dnevi sem namreč govoril z Niko Šoštarič, ki ravnokar na AGRFT dela magisterij iz dramturgije. Kontaktirala me je, ker se pri predmetu zgodovina gledališča ukvarja(jo) s slovenskimi gledališči v 90.-ih in me je vprašala par reči o Zato.-ju. Morda pa se res obrne vse tako, kot sva z Niko govorila: Leta 2026 bi lahko našla čas in ja, zanima jo, da bi se posvetila Brankinemu opusu. 

(V minulih letih je bilo namreč že kar nekaj poskusov iskanj nekoga, ki bi se lotil te teme. Tudi direktor MGP, Peter, je bil pripravljen pomagati; na več krajih smo se pogovarjali, že nekaj imen je bilo "v igri". Ampak, takih reči se ne da "zaukazati", ne enostavno "naročiti" z naročilnico. Pojaviti se mora nekdo, ki ima senzibiliteto in afiniteto, ki ima gledališče rad in ki želi vedeti. Nekakšen radoveden "arheolog", ki ima voljo izkopavati, primerjati, povezovati, za-štrikati nitke v celoto. Za to je potrebno tudi veliko časa; da o kontekstukalnem znanju in sposobnosti upovedovanja niti ne govorim. Ko sem govori z Niko, se mi je zazdelo: Nika bi to lahko ... Upam, da Nika tudi bo.)

Tako. Poskušal sem narediti hitro skico "fenomena Branka" za nazaj. Hkrati pa z Niko nakazati tudi upanje in smer za naprej: temeljita raziskava Brankinega dela bo nekega dne rezultirala v prelepo - verjamem tudi debelo in za skupnost dragoceno - monografijo.

Branka je s svojim "ptujskim gledališkim fenomenom" zagotovo izjemna, edinstvena slovenska gledališka mentorica. 

Kako je delala, na kakšnih osnovah, s kakšnimi miselnimi in konceptualnimi orodji, od kje je zajemala, kako eksperimentirala, do kakšnih uvidov prišla po poti, kakšne načrte je še imela, kaj ji je uspelo in kaj ne, kje je imela podporo in kje ji je morda umanjkala, o čem je sanjala sama, kako si je predstavljala razvoj, kakšno mesto Ptuj si je zamišljala, kaj se je pokazalo pri maldih generacijah kot ključno pri njihovem razvoju ... vse to in še marsikaj drugega bo treba vprašati Branko. In jo nato poslušati. Nakar pa vse slišano, prebrano in videno na posnetkih povezati v smiselno celoto. Ta nova celota, uvid v njeno delo, spoznanja in ugotovitve bodo dobrodošla tudi pri izobraževanju mladih gledališčnikov na gimnazijskem nivoju.

Zdaj je menda logično: Več kot trideset (Branka: štirideset?) let Brankinega gledališkega ustvarjanja je temelj, na katerem bo na/stalo nadaljevanje zgodbe o profesionalizaciji MGP.

Stopinjice - Stopinje - Teater III - v resnici gre za eno veliko, dolgo gaz, ki vodi proti MGP.

************************************************

Na vrsti si ti. Tvoji spomni. Spomini mnogih, ki nas je Branka učila, režirala, mentorirala.
Prepošlji prosim moje povabilo svojim prijateljem, nekdanjim igralcem, če imaš stik, e-mail.
Zato, da bo povabilo, da delimo svoje spomine na tiste lepe čase doseglo čim več nas, ki smo "hodili k Branki". 
Praktično to pomeni: zapišeš kak svoj spomin na FB ali mi pošlješ na mail: samo.strelec@gmail.com.

Prihodnjič: Še enkrat Branka - stopnička pred profesionalizacijo

************************************************

Branka Bezeljak: Samo, hvala za ta zapis. Seznam vseh mojih uprozoritev, studia in zasedbe z vsemi imeni imam.