Tag: Mladićev mladič

Prvega septembra ste državljani/ke RS postali moj novi delodajalec.
Kaj nameravam narediti z zaupanjem, ki ste mi ga izkazali?
O tem v članku spodaj.

Stari (delodajalec) mi je dal odpoved; zaradi zapiranja firme.
V bistvu ni bilo presenečenje; zadnja leta je bilo jasno, da razvoja naprej ne bo. Po 18 letih se je zgodba končala.

Od 1. septembra 2026 sem zaposlen pri vas. S plačevanjem davkov in prispevkov mi boste omogočili, da bom lahko šel k dohtarju (upal čim manj krat), imel še naprej vplačane prispevke za penzijo in predvsem: še naprej bom lahko delal na področju, na katerem delam od leta 1991 - kultura.

Zavedam se, da denar nikomur ne pade ko picek z neba.
Zato obljubljam, da bom delal tako, da bo od mojega dela kak hasek.
Moj “kulturniški s.p.” bo deloval na treh področjih: režija, pisanje, predavanje.

To pomeni:

• napisati nameravam kaj, kar bo dovolj zanimivo, da boste želeli prebrati.
Konkretno: dve novi knjigi sta (upam) v zaključni fazi; Nemi grad in Branka. (Za Mladićevega mladiča pa se ravnokar zanima neka založba iz Srbije.)
(Aja, še to, ko smo že pri knjigah. Kako sem bil vesel! V gimnaziji Brežice očitno uvajajo novo smer - umetniško ali gledališko (ne vem natančno, kako se reče programu). In Rok Sanda, ki bo tam učil, je za njihovo knjižnico naročil serijo mojih knjig Od besed k dejanjem, ker meni "da je didaktično in metodično" uporabna.),

• predaval/predajal bom to, česar sem se naučil od leta 1989 na svoji koži.
Konkretno: 20. oktobra grem v Slovenj Gradec, povedat učencem in učiteljem o nastopanju, predstavitvah, tremi itd.,

• zrežiral bom še kakšno predstavo. (Vas povabim, da pridete gledat.)

Po fakulteti sem nekaj let že bil - takrat se je tako reklo: svobodni umetnik.
Nato sem delal v občisnkem javnem zavodu, nakar v nacionalni instituciji.
Kasneje sem ustanovil svoj zavod in bil sam svoj šef – tisti, ki si je ravnokar dal odpoved.

In tako sem tu. Na točki X_{1. 9. 2026}.

Ne vem, ali se krog sklepa ali odpira.
Ne vem, ali sem na koncu ali na začetku.
Čutim pa, da se nekaj pomembno premika.

Status samozaposlenega sem dobil na osnovi preteklega dela; za nazaj. Prihodnje delo si bom moral najti sam.

Prijatelj me je vprašal:
– Imaš kak projekt?
– Nimam, rečem.
– Zakaj ne dobiš več režije?
– Nisem dovolj dober.

Če bi bil športnik, bi rekel: nisem konkurenčen. (In bi treniral ali saniral poškodbo.)
Če sem znal zrežirati 80 predstav, bi verjetno znal tudi 81., si mislim. (In jo bom.)

Ob zaprtju firme si bo država vzela od mojih preteklih presežkov prihodkov nad odhodki svoj delež, meni pa dala priložnost, da začnem znova. Še enkrat.

Imam streho nad glavo, enajst let starega Japonca, knjižnico neprebranih knjig, računalnik poln zamisli, ki čakajo na svoj čas.
Zdrav sem.
In imam tisto straro prepričanje iz pionirskih časov: vsako delo je častno.

Če ne bom znal zaslužiti z režijo, pisanjem in predavanjem, bom delal karkoli, kar bo komu že kako koristilo. 
(Trenutno sem še kandidat na dveh razpisih, za dvoje del, kjer bi mogoče znal biti koristen.)

Občutek imam, da začenjam nekaj vznemirljivega, čeprav še ne znam natančno povedati, kaj.
Ni dokazov. Je samo slutnja.

Zato naj bo za zdaj dovolj.
Več bom povedal, ko bo čas. (Ker čas bo, sigurno bo.)
Povem, ko bo slutnja meso postala.

Zato.si pa seveda še ostaja.
Nov samotatrenutek denimo, že nastaja. Tudi zato, ker ste me vi poslali na kafe z/s ... (prek platforme ko-fi)
Ravnokar sem se vrnil iz Sobote. Lahko si kar mislite, kdo bo prihodnji sogovornik.

***
Komentar k fotki:
Sin je moral (bi rekel, da v prvem razredu OŠ, develetke ;-) narediti domačo nalogo: Nariši, kaj delata ata in mama.
Foter samo sedi in gleda. Še mize nima.
(Je to sploh kako delo? Kako delo je te to?)

Na zahodu Slovenije sem predstavljal zgobo, ki se dogaja na jugu Jugoslavije.

V vasi Volče pri Tolminu sem predstavljal knjigo Mladićev mladič. Zdravko Duša me je povabil na festival, ki ga prireja že ... 18-to leto, če sem si prav zapomnil.

Bili smo v Volčah pred leti Gojc, Jaša in SMS in tam prvič pred publiko na glas prebrali igro Pivo (ki jo še zmeraj igramo). Takrat nas je povabil igralec Simon Dobravec, ki je sodeloval pri festivalu. No, in tedaj sem spoznal Zdravka. (Prej sem ga bežno, z Borštnika, zdravo-zdravo pa to. In seveda: vedel sem, da je bil urednik pri Cankarjevi založbi.)

No, in Zdravc me je pred časom povabil, če bi prišel in predstavil Mladića. Knjiga da mu je bila všeč.

Pa sem šel. Založnica Milena Pivec mi je dala 20 knjig zassabo (ne, to ni kak Madžar, npr. vaterpolist dr. Szabo) in to po prmocijski ceni 10 evrčkov. (Lepo mi je bilo: babice in dedki so jih kupovali za svoje vnuke. Res. Upam, da bodo vnuki brali to nekoč kot bajke in povesti o vojakih.)

- Druže Strelac, druže Strelac, zauzmite svoj položaj kod mikrofona, me je izzval Duša, odet v - kako smo rekli zgornjemu delu vojaške uniforme? - jugo vojaško jakno.
- Druže Strelac, javite se kod razglasa!

Pa sva začela. Zdravko je dajal iztočnice, jaz pa sem pripovedoval.

Vprašanje na koncu In kaj od tega je res, kaj pa izmišljeno? me je presenetilo. Povem, da sem si izmislil samo en prizor, obisk v zaporniški celici v Haagu.
- In verjetno to, da vas je Mladić klical iz zapora?
Ne. To je bilo res. Tudi sam nisem mogel verjeti, ko sem zaslišal njegov glas. In še najmanj, ko sem dojel, da misli, da sem ga kontaktiral, ker sem njegov fan. 

Ampak, napisati sem hotel zdaj v bistvu nekaj čisto drugega.

To namreč, da je to festival z dušo. Z malo in z veliko. Kakor hočete. Oboje je res.
Nič želje po rasti, širitvi, nič velikih plakatov, sponzorjev, medijskih objav, nič prodaje vstopnic.
Lokalno, iz okolja, z okoljem, za okolje.

Pred staro primorsko hišo, kamnito (domačijo Zdravkovega očeta), par metrov stran potoček, od katerega veje prijeten hlad, po predstavitvi knjige pa pravzaprav šele pravi začetek:

Vsi udeleženci (kakšnih 40 se jih je nabralo, dokler je padla tema) so na koncu povabljeni, da obkrožijo oooogromen lonec s pasuljem, ki sta ga skuhala dva gospoda. Žemlje - prispevala gospa. Potem še ena gospa: baklavo. Gospod iz Brd - natoči črnega, svojega (ne enega). Na koncu: lubenica z medom in limoninim sokom, od gospe, ki ni zadovoljna, ker da bi moralo biti bolj mrzlo. (Pa je bilo fino, tudi tako.)

In smo kramljali; naslendji gost bo Roza (Andrej Rozman s pesmimi za odrasle), ... prejšnji je bil ... In tako - čez celo poletje! Vsak vikend. Že skoraj dve destletji. Sodelovalno, enostavno, prisrčno in ležerno. Neambiciozno. Ali točneje: točno to: zelo ambiciozno: zelo in izključno festivalno - to, kar festivus dejansko pomeni: veselo, radostno. Proslavljalno, da smo; živi, sprejemajoči, razmšljuoči, doživljajoči, samo-sebe-in-lastni-egoizem-presegajoči.

Kapo dol, Zdravko. To je festival resnično z Dušo.

***
Pripis:
Ker sta mi nekdanja SiGledalovska sodelvca Tamara in Gregor, domačina, svetovala, sem na poti doživel še:
a) Šeberlje - planota nad Idrijco, cervica Sv. Ivana; razgled, da te kap. Sploh nočem zdaj tule kazati fotk. Idi pa vidi (smo rekli v JNA).
b) Čisto nov čisto familijaren hotelček Tulie, v Mostu na soči; Luka Božič in njegova žena Taja sta ga gori postavila; pod njima, par korakov, doli, pa kopanje v jezeru, ki je imelo prijetnih 22 Celzijevih! Priporočam.

Samo strelac, nišandžija, samec, samička (kaj vse sem že bil, piše tule.)

Pripis:
Skupnost, skupnostnost ... gradnja skupnosti - hude besede in koncepti. Duša to tam počne. Duša mogoče že vedno povsod to počne. Samo zavedati s(m)o se začeli bolj. Pač takat, ko gre nekaj v tri krasne, se zbudimo. In potem gradimo, kao ab ovo nekaj, kar so naše babice že zmeraj vedele, poznale, živele. He, he. Okreće se kolo sreće. ... Šemsa Suljaković, mogoče. Nisem ziher.

Nedvano mi je Matevž poslal tole sliko. Kaže menda nek "fišing" - da je nekdo ukradel mojo knjigo Mladićev mladič.

Ljudje, razumem: Tudi sam sem v življenju ukradel knjigo. V resnici dve. Povem, kako je bilo?

V srednji šoli. V šolski knjižnici. Pri krasni knjižničarki Dorici (Emeršič).
Zanimal sem se za gledališče. Vemo.
Bral sem Stanislavskega. Sistem. (Za negledališčnike: ena taka temeljna knjiga za gledališčnike.)
In si ga seveda šel kupit.
V MGL so imeli eno prijazno gospo Babnik, ki mi je prodala sistem: zvezke 4 do 6. Enke in dvojke niso imeli - razprodano. Ne le v knjigarnah, tudi pri izdajatelju, pri njih, v MGL.
V naši šolski knjižnici pa so imeli ravno enko in dvojko (drugih pa ne)! In s tem priložnost za prestopek zoper sedmo božjo zapoved. Ali priložnost, da dopolnim svojo zbirko z manjkajočima dvema.

Uspešno alienierano. 
Leta so tekla. 

Potem so me pa nekoč povabili v gimnazijo, da bi bil gost. Saj veste: priden učenec pa to. Takrat tudi obetajoč in uspešen al' kaj jaz vem kaj; režiser, direktor, nekaj pač. 
In sem šel in sem povedal: javno. Kradel sem. In sram me je bilo. Zelo sram, javno. Nekaj deset sekund sem bil kot kuhan rak. 
Po tem pa mi je bilo nadvse lahno pri duši: ravnal sem prav. Ko sem priznal in povedal in se spovedal in seveda knjigi vrnil.
Ravnal sem narobe, ko sem kradel.
Enostavno ko pasulj.

Eto.
Ni treba krast knjig. Pojdite v knjižnico, sposodite si in vrnite.

Je pa mi seveda všeč, godi mi, da je nekdo ukradel mojo knjigo. Upam, da jo je tudi prebral. 

Če si v naslednjih dneh kje tam blizu, potem si dobrodošel/a:

V soboto, 18. julija v kraju Volče (blizu Tolmina) bova z Zdravkom Dušo, na njegovem festivalu, ...  govorila o tej knjigi pred publiko. Ne vem, kako bo to zgledalo. Zato pa grem, da vidim. 

Če ste kje blizu, vabljeni.

Pred par leti  sem bil tam; z Gojcem in Jašo; javno smo pre/brali Pivo. Prvič pred publiko.
Noro fajn je bilo. Polno ljudi, zainteresiranih za kulturo. Neverjetno posvečenih poslušanju.
Tako da: se že veselim in imam tremo, kako bom Primorcem, Štajerc predstavljal sarajevskega Srba Ratka Mladića.

Doma so me učili, da se je treba vedno zahvaliti. Torej: Hvala vam za obisk oni večer, 29. novembra, in za vse čestitke, ki ste mi jih poslali po elektronskih poteh!

Mišo Vojvodić iz Dubrovnika/Splita je manjkal. Pred dnevi mi je dejal: "Nisam ja nikakav jugonostalgik, ni slučajno; ja sam samo nostalgičan za svojom mladošću".

V tem smislu, bi rekel, da smo se pogovarjali ob knjigi Mladićev mladič tudi mi v ptujski knjižnici; spominjali smo se nekih drugih časov, prijateljev, ljudi, dogodkov, Ptuja v nekem drugem obdobju ... Bil je nek drug družbeni čas in družbeni prostor, bi se reklo nekoč. Ko je menda družbena bit določala družbeno zavest. 

Imel sem tremo, res veliko.
Zavedel sem se: na premiero pridem ploskat igralcem, tremo imam bolj za njih kot zase in sem vesel, da mi ni treba po premieri nič več govoriti. Sinoči pa je bilo drugače.

Ostali smo še dolgo; Janez Rutar, Dušan Smole, Laszlo Beres ... 3. četa, Ohrid/Debar, 1985. In Ivan Brač, ki že kar nekaj let ni bil na nobeni javni prireditvi. Res sem te bil vesel, Ivan.
Janez me je vprašal, ali se spominim, da sem na sekret napisal: I hate army.
Dušan pa, kako sem imel porezan obraz, ker sem se napil in kozal kar skoz šipo.
"Ne, Janez, ne Dušan, se ne."

Danes me je poklical bratranec Davorin in rekel: "Če boš res organiziral vlak - sem zraven."
Jože je že sinoči memudoma pisal nekdanji sodelavki na Slovenske železnice, ki se je ukvarjala s takimi rečmi, posebnimi furami ...

Zdaj, ko je knjiga na policah, povem še to: nekoč sem si - med drugimi sanjarijami - predstavljal, da bi se v dvorcu Turnišče srečali nekdanji vojaki JLA in se nato vkrcali na posebni vlak za Pragersko, Zidani most, Zagreb, Beograd, Niš, Skopje, Bitolj, Ohrid ... Na vlaku bi zbirali podobe iz preteklosti, lepili strgane filme, sestavljali mozaik.

Marina je je vprašala, ali bom en izvod poslal tudi Ratku Mladiću. 
Nisem pomislil.
Ne vem.
Ne.

Veliko prijateljev Hrvatov, Srbov, Bošnjakov, Albancev, makedonskih oficirjev, Madžarov ... nastopa v njej. Z imenom in priimkom. Zelo rad bi jih nekoč srečal. (Sinoči sem že izvedel, da je nek slovenski takrat mlajši vodnik, danes v arestu. Nekoga je kratko malo pihnil. Ja, potem, že v samostojni Sloveniji.)

Ko bo knjiga Mladićev mladič prevedena v jezik/e naših nekdanjih narodov in narodnosti, vam povem.
In ko bom potem z njo zaslužil toliko, da bom lahko častil za vlak (z vagonom s pijačo/jedačo in muziko v živo), spet poročam.
Nakar vas povabim zraven. Urednica Lučka se je že javila, da bo urednikovala kar na vlaku vse tisto, kar bo med potovanjem nastajalo v živo.

Tako. Misel - mišljena, beseda - izrečena, dejanja - sledijo.

*

Hvala, draga Milena, založbi Pivec. Čestitke oblikovalcu; veliko mi jih je reko, da jim je naslovnica všeč.
Hvala vam, Lučka Zorko, za moderiranje pogovora.
Hvala, spoštovani Milena in Darja, reprezentantki knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Hvala nekdanji sošolke in sošolci iz gimnazije. (Zgodovinarka Jelka, hvala za šop penezov. Serijo slovenskih tolarjev sem si shranil, jugoslovanskega denarja pa ne.)
Hvala, sestra, za nepričakovan "kulturni program": krasno nam je a cappella zapela Nina Svetlin Pavčkovo/Čepinovo/Ditkino Dober dan, življenje.
Hvala, g. Petru Kiriču, ki je naredil intervju za radio Prlek. (Pri čemer naj ne povem, da je gospod Peter še en moj dragi bratranec.)
Last but not least: hvala, sedanje dijakinje 4. U letnika GimP; (čeprav jih več ne učim, so prišle - se mi zdi prekontrolirat, kako učitelj v javosti počne tisto, kar uči v razredu /javno nastopanje namreč/).

***

Pripips:
Če kdo pozna na područjima naše nekadašnje širše domovine kakšno založbo, ki bi jo utegnila zanimata takšna vsebina, se priporočam za namig. Hvala.

Na sliki¹: mama in jaz. 
Ona vesela, ker me vidi, jaz pa v čobi², ker mi služenje pri Ratku Mladiću ni prav nič všeč.

Včasih mi kdo reče: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal.".
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne godi. Mislim si: Še nekdo - poleg mene - vidi v temle mojem tapkanju po tipkovnici vendarle kak smisel.

No, in ker vas je nekaj takih, za katere zagotovo vem, da preberete, kar napišem, sporočam:

Pri mariborski založbi Pivec bo izšla knjiga, v kateri bo nekje objavljena prav ta, zgornja fotografija; v osnovi je za en drek, velika vsega 6 x 9 cm, skoraj čisto črna. Kvaliteten sken in potem obdelava sta jo za silo spravila k sebi. Ne vem, kdaj sem jo našel in ne kje. V nekem trenutku je skočila na plano in mi dala še zadnjo brco v rit, da sem stvar napisal do konca, se ojunačil in poslal. Kmalu se bo ta dolga zgodba končala; na papirju. Ko jo bo sin prebral, se bo moja želja uresničena do konca. Izpolnjen bom.

V knjigi pišem o ... hm, kaj naj rečem?
Pripovedujem raznorazne kratake zgodobice in dogodivščine, ki se začnejo v osemdesetih, zaključijo pa nedavno.

Knjigo sem posvetil sinu.
Če bi bila njegova babica še živa, bi bila nanj, vem, neskončno ponosna. Zagotovo bi mu zaštrikala en kup lepih reči; levih, desnih, ovitih, dol vzetih, norveških in drugih vzorcev.
Jaz sem mu napletel od leve proti desni besede; če mu bodo predstavljale kak vzorec, pa ne vem.

Kar nekaj let sem razmišljal, kaj bi mu poklonil, ko bo dopolnil osemanajst let.
Želel sem nekaj nepredmetnega, nekaj ... tako, čisto osebnega in posebnega.
Pa sem nek petek zaslišal prišepetek: podari sinu zgodobo in v njej povej, kako je njegov foter postal ata.

Seveda bom vesel, če boste knjigo prebrali tudi vi.
Potem, ko se bomo nekega lepega dne znova srečali, bo - upam - kdo spet rekel: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal."
In mogoče bom prav zaradi tega kdaj še kaj.

Z urednico Lučko Zorko bova knjigo z naslovom Mladićev mladič in podnaslovom Kako sem kuhal slovensko kavo Barcaffee jugoslovanskemu generalu Ratku Mladiću predstavila v ptujski knjžnici v sredo, 29. novembra 2023, ob 18. uri.
(Ja, res je, to je "na dan gotovih jela". Če se jih še spomnite.)

Vesel bom, če prideš.
Že dolgo se nisva videla; letal sem zadnja čase med Osjekom, Splitom, Trstom.
Če utegneš, pridi na klepet, na druženje in kupico po predstavitvi.

*****

Pripips:

1 Ta fotografija je edina, ki jo imam iz vojske. Starša sta prišla na svečano zakletvo. Čeprav Laszlo trdi, da smo se lako non-stop nekaj slikali in naročali fotke s prijetelji, orožjem, na tankih, v gradski uniformi itd. Ne spomnim se; sam se gotovo nisem. To je bila moja oblika protesta takrat ;-)

2 'Biti v čobi' na Ptujskem pomeni: biti slabe volje, nejevoljen, kuhati mulo. Razlagam si pa takole: ki si jezen, si grizeš ustnice; jezo skrivaš v sebi in jo zadržuješ za/s stisnjenimi zobmi. In to se vidi na izrazu obraza, še posebej ust. Lokalni izraz za usta pa so: "čobe". Čoba v ednini je ustnica. (Kašno vezo ima to s slavonsko besedo "čobanc", pa ne vem. Mogoče, da te potem peče ... ;-)