Tag: Branka Bezeljak

Ko prebiram Brankino knjigo v nastajanju, opazim:

Takoj ob Branki Mira. Potem Majda. In tako dalje. Imena, ki se vračajo. Stalne sodelavke in sodelavci.

Poglejte samo seznam Mirinih koreografij, odrskih gibov in mentorstev v sodelovanju z Branko.

Pred časom so v ptujskem kinu vrteli biografski film o Isadori Duncan (1969).V pogovoru po njem so obujali spomine na začetke sodobnega plesa na Ptuju.

Na Ptuju se je sodobno plesalo že zdavnaj. Po zaslugi Mire in Majde. In plesna družina Gea obstaja še danes.

Branka je začela gledališko ustvarjati na Ptuju natanko pred pol stoletja.
Ko bo izšla knjiga o njenem delu, bo to tudi vpogled v kulturno in družbeno zgodovino mesta.
V ljudi, njihova sodelovanja in tisto, kar je iz teh sodelovanj zraslo.

Upam, da bo kmalu kdo raziskal in popisal tudi Mirino plesno ustvarjanje.

Brankino in Mirino delo sodita v knjižno zbirko o zgodovini ptujskega gledališča.
Prav bi bilo, da v njej dobita svoje mesto. Mesto, v svojem mestu.

Ko prebiram Brankino knjigo v nastajanju, opazim:

Takoj ob Branki Mira. Potem Majda. In tako dalje. Imena, ki se vračajo. Stalne sodelavke in sodelavci.

Poglejte samo seznam Mirinih koreografij, odrskih gibov in mentorstev v sodelovanju z Branko.

Pred časom so v ptujskem kinu vrteli biografski film o Isadori Duncan (1969).V pogovoru po njem so obujali spomine na začetke sodobnega plesa na Ptuju.

Na Ptuju se je sodobno plesalo že zdavnaj. Po zaslugi Mire in Majde. In plesna družina Gea obstaja še danes.

Branka je začela gledališko ustvarjati na Ptuju natanko pred pol stoletja.
Ko bo izšla knjiga o njenem delu, bo to tudi vpogled v kulturno in družbeno zgodovino mesta.
V ljudi, njihova sodelovanja in tisto, kar je iz teh sodelovanj zraslo.

Upam, da bo kmalu kdo raziskal in popisal tudi Mirino plesno ustvarjanje.

Brankino in Mirino delo sodita v knjižno zbirko o zgodovini ptujskega gledališča.
Prav bi bilo, da v njej dobita svoje mesto. Mesto, v svojem mestu.

Z naslednjim klikom na "pošlji" bom Branki poslal osnutek knjige z naslovom "Branka".
O njenem gledališkem ustvarjanju kakopak. O pol stoletja (!) skupin, predstav, učencev.

Da jo bo prebrala in črtala, dopolnila, dopisala, izbrisala. Avtorizirala kot se reče.

Ker vse skupaj ne bo na papirju že "jutri", rado-vedni izvolite kazalo, oz. vsebino knjige:

Prolog

Dramatis personae
Seznam oseb, ki bodo nastopile v nadaljevanju

1. Dejanje
   Uokviritve v čas in prostor ali O ljudeh in poteh

Oče, mama
Polhov Gradec - prvi nastop: nikoli več
Gledališče po drvarnicah
Gremo na Ptuj
Srednješolski profesorji
Kovač, Sen kresne noči
Filofaks, Ljubljana
Uvod v Zasilni izhod
O Božiču in prehodu v Srednješolski center
O izobraževanju
Kovač, Klub, nadaljevanje
Mirin plesni - in sploh - performans
Prehod iz šole na ZKO in v Svobodo
Peter Malec
Mladost na stopnicah gledališke kleti, 1996
O službi v Šentjakobu
Okoli ustanavljanja MGP
Stara steklarska

2. Dejanje

Uprizoritve ali O ljudeh na deskah in neprespanih nočeh

3. Dejanje

Gledališka pedagogija ali O, mladina, prihodnost naša

Premise
Pristopi
Zadnji prizor (za zdaj)

Epilog

***

Kako se veselim nadaljevanja!
Ker: To bo še hec, vse tja do papirja. 

Ker na Ptuju knjiga ne izide prav vsak dan - sploh pa ne veliko knjig, ki bi se ukvarjale s Ptujčani - bom objavljal tole "zasledovanje knjige o Branki" še naprej. Od ideje do realizacije.

Samo, občan

Če želišo vedeti vse od začetka: tukaj prva objava na to temo ali kako je začela nastajati Brankina monografija.

Pripis:
1.
Presneta AI.
V petek sem konačal z rokopisom. Mislil, da je konec. Pa mi je sin sezneme sodelujočih spustil skozi AI. Flajšmašino, po domače. Zmlela je moj word.doc in excell tabelo, primerjala, in našla neobdelane ostanke. Kopico napak. In zdaj sem bil štiri dni zaposlen na sortirnici.

2.
Z Branko naju lahko povabiš na kafe: virutalno kar tukaj: https://ko-fi.com/samotatrenutek

Zaključevala je študij na FF v Ljubljani. Ko jo je poklical ravnatelj ptujske gimnazije, prof. Rudi Čeh, in rekel:
"Rabimo te, pridi."
In se je vrnila na Ptuj in začela poučevati slovenščino. V Klubu mladih pa se ukvajrati z gledališčem.

Nadaljevanje?

Pol stoletja - !!! - mentoriranja, režiranja predstav, proslav, ugledališčenj poezije, direkotrski mandat v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani ...

Od letošnje (2026) pepelnice sediva in jo poslušam. (No, seveda, ne čisto vsak dan.)
Cilj?  - Monografija o njenem delu.
Smisel? - Njena vloga pri prehodu iz vsega, kar je bilo v gledališki bajti pred njo, v obdobje profesionalizma, do danes.

Generacije mladih so hodile k Branki v skupine Stopinjice, Stopinje, Teater III, gledališko skupino Svobode, Gledališki studio.

Zdaj pa bistveno:

Si sodeloval/a z Branko?
Pri njej igral/a?
Delal/a z njo sceno, kostume, gib, luč, glasbo itd.?
Pošlji mi prosim kak stavek, dva; misel, dve o vajinem sodelovanju.

Mislim si, da bi bila Branka vesela, če bi - ko bo, če bo - nekoč v knjigi prebrala tudi tvoj zapis/spomin o vajinem sodelovanju.

Se priporočam.

Vse, ki mi boste kaj poslali, bom seveda vključil v knjigo. Vključil bom vse, kar boste napisali. (Razen, seveda, če bi mi kdo poslal "traktate" in bi moral zaradi prostora krčiti.)
Pošto sprejemam v predalu: samo.strelec@gmail.com
Do kdaj?
Najbolje "jutri".

In še zadnja prošnja:
Prepošlji prosim tole še komu iz tvoje generacije, ljudem, ki veš, da so delali z Branko. Hvala.

Mejte se lepo. Ko bo kaj, se znova oglasim.

Samo, občan

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 

7. maj 2001

Spet v službi. Sezonec je na mizi. Zadovoljen sem, razen z barvo, ki ni takšna, kot smo želeli: svetlejša je. Sinoči fantastična ponovitev Marjetke v Celju.

Dobili sklep o soglasju k sistemizaciji igralcev.

Nešo pravi, da gresta jeseni z Vojkom v službo v Koper … Fantje odhajajo ….

10. maj 2001

Knjiga 92-02 napreduje. Naredil sem popravke v postavitev, ki je končana do vključno Krčmarice. Zdaj pa pridejo bolj »zaguljene« stvari: sezone z več predstavami in več dogodki ter zelo različnimi temami… Toliko bolj zanimivo.

Dogovorili smo se za gostovanje Marjetke v Mengšu za prihodnjo sezono; Jerič bo kupil načeloma vsak mesec dve predstavi. 6 terminov smo že kar dogovorili.

17. maj 2001

Sezonec je stiskan. Kar o.k., vendar barva ni dobra.

G. podžupan Mrgole je navezal prve stike s firmami za obnovo bajte. Mercator naj bi podprl en steber. Banka (LB) vidi možnost povezovanja s Talumom, ki bo gradil novo halo. Lepo. Naj se kar to premika.

Cafi je naredil super računalniški spot. Dobra osnova za nadaljevanje oz. širjenje vsega skupaj.

Tukaj bil g. Bastard z Elsisa – natančno smo dogovorili nakup svetil iz sredstev Mzk-ja. Sicer pa smo bili vsi veseli, da je MzK dalo v letu 2001 nekaj več kot 15 mio programskega denarja, potem pa še denar za svetila, ozvočenje kleti in obnovo gledališke delavnice. Fino, super.

Postavljena je knjiga 92-02 do Krčmarice. Oddal sem tudi že korekture za postavljalca. Zdaj čakam samo še zadnji print, ki gre na lektoriranje v MB k Metki.

Kako kaj gre Andreji, se sprašujem. Zdaj, ko kar nekaj dni nisem imel računalnika, sem se čutil kar nekako odrezanega od »sveta«. Ja, e-mail in internet – brez tega si življenja več predstavljati ne znam.

18. maj 2001

Končno si urejam računalnik. Upam, da ga bom ponovno spravil v staro, dobro kondicijo.

21. maj 2001

Ob 14. uri je ekipo Marjetke z vsemi sodelavci GP sprejel župan in podžupan Hojker. Kar prisrčno in prijetno srečanje. Ob kozarčku in klepetu.

Danes je začel delati Miran Miložič prek javnih del. S tem je delo pri nas končal Aleš Primožič.

Zvečer ponovitev Marjetke, popolnoma razprodana, kar nekaj gostov in prijateljev, nato pa piknik: častim za nagrado v Celju. Anica in Edi mi bosta pomagala peči pečenke, hrenovke, perutničke. Se veselim.

Prišel je Sezonec. Skupaj z razglednico in CD-jem je kar lep dosežek. Urejeno, tehtno, informativno. CD-jev bomo zapekli okoli 100, tako da jih bodo dobili najpomembnejši partnerji, kupci, gledališčniki.

Ta teden bom »leteči«. Grem v Rijeko na podelitev nagrade za Tadeja in Ivo, potem na premiero v Novo Gorico, ustavim se v Ljubljani.

G. Pelhanu sem napisal pismo, v katerem sem mu povedal, da me v Gorico nikakor ne bo v službo. Da sem se odločil in da želim ostati na Štajerskem. Hkrati sem mu povedal, da ne bom ostal na Ptuju in da bom morda kandidiral za umetniškega vodjo v kakšnem drugem gledališču.

25. maj 2001

Matjaž Latin začne v ponedeljek z vajami. Scenografka Mirjana Koren. Ekipa sestavljena. Samo, da je vse nared. Pogovor v torek z direktorjem Muzeja glede prostora, ambienta na gradu. Kobal mi pravi, da bo junijski razpis za MzK treba delati za obdobje dveh ali celo treh let!

30. maj 2001

Vaje za Nagon so se začele. Vzdušje dobro. Za zdaj težav še ne vidim.

Miran se vključuje v delovni proces uspešno. Mislim, da bo uporaben za marsikaj.

Čakam na junijski razpis MzK-ja – ali bomo res prijavljali program za dve, tri leta?

Delo za knjigo se je nekoliko ustavilo. Čakam, da Savo postavi korekture, da skenira sprotne materiale.

Tudi Andreja v MB napreduje s svojo raziskavo. Pravi, da je končala obdobje 1912 do 1941. Fino.

V ponedeljek začne delati Simona, ki bo nadomeščala Matejo, ko bo ta na porodniškem. Zdi se mi prijetno dekle in da bo lahko enakovredno počela vse to, kar počne Mateja.

Včeraj so mi sodelavci predlagali, da bi odpovedali ponedeljkovo in torkovo »strokovno ekskukrzijo« v Budimpešto. Da imajo dovolj terena. In da bi raje šli, ko bi šli, pač nekam lenarit. Moj odgovor: ni problema. Zdaj bodo sami znova našli ustrezni termin.

4. junij 2001

Vaje so se začele tudi za Princesko. Zanimiva ekipa. Krstili smo novo sobo za vaje – nekdanjo Marjanovo delavnico. Zdaj je v hiši kar pestro. Priprava dveh premier nas čaka. Mirjanina scena za Nagon ni prav nedolžna. Treba bo pripraviti kar nekaj praktikablske osnove.

7. junij 2001

Metka Trdin je odpovedala sodelovanje. »Vskočila« je Urška Vučak. Matjaž je zadovoljen, Nešo jo je predlagal, Tadeju ni všeč sodelovanje z amaterji … Meni se zdi v položaju, v kakršnem smo, dobra izbira.

Scenografiji za Nagon in Princesko bosta kar zahtevni. Marjana čaka veliko dela. Delamo praktikable 1 x 2 m kovinske.

Zaključujemo sklepanje pogodb za vse nabave z MzK-ja (luči, ton, delavnica).

15. junij 2001

Uf… naporen teden je za mano. Poslal sem prijavo v SNG MB, opravil izpit iz nemškega jezika na Filozofski fakulteti, imel vaje za vskok v Ognjeni obraz.

»Doma« se je delo začelo »nabirati«: Marjan s fanti ima v delavnci veliko dela. Odločili smo se, da naredimo kovinsko-leseno praktikabelsko osnovo za Nagon. Tako bo nastalo kar nekaj nove površine, s katero se bo dalo na odru kar nekaj zgraditi.

Marjetka še zmeraj polni dvorano.

Bil na vaji za Nagon: komplicirajo, veliko govorijo, vidi se malo.

Govoril s Šedlbaurejem, ima kar nekaj finih idej … Velja razmisliti.

19. junij 2001

Sodelavcem sem povedal, da sem se prijavil v MB. Nič usodno reagirali. Mislim, da so pričakovali.

Intenziviranje vaj za Nagon. Na gradu se postavlja. Simona se dobro vpeljuje v Matejino delo. Anica ni »prava«, še je naspol bolna.

Nadaljujem počasi s knjigo.

Končan je prvi del Andrejine. Gotovo bo treba jeseni knjigo izdati. Ter napovedati kroniko '92-'02.

26. junij 2001

Sinoči smo gostovali z Marjtko na Lentu. Ogromno ljudi, velik aplavz, stalo je kar nekaj publike. Dobro ozvočenje je omogočilo dokaj normalno spremljanje predstave. Sicer pa: tak »rokenrol« me ne zanima pretirano …

Nadaljujemo vaje za Nagon. Dela se scenografija, Mateja uvaja Simono. S Cafijem sem se dogovoril za izdelavo programa za spremljanje statistike. Upam, da bo do jeseni narejen.

V petek pride Metka Damjan, da nadaljujeva delo na knjigi.

28. junij 2001

Sinoči smo se po vaji za Nagon odločili, da se oder premakne v notranjost dvorišča. Razlog – slišnost. Upam, da se bo zdaj slišalo bolje. Ker je bolj zaprto. Sicer pa: mislim, da je to za zdaj kar zelo slabo. Igralci igrajo slabo in ne vejo, kaj govorijo. Občutek imam, da je Matjaž kar zadovoljen. In da se ukvarja z vsem drugim, samo s tem ne, kar je bistveno. Nimam dobrega občutka. Nocoj naj bi šli skoz in naj bi me povabil na vajo. Če me ne bo, ne bom šel.

3. julij 2001

Sinoči bila kontrolka Nagona. Ni bilo dobro. Problemi tudi v delavnici. Povedal sem svoje in zdaj jih bom pustil pri miru. Nekako se bodo že rešili. Hvala bogu so igralci »prisebni« in ne paničarijo.

5. julij 2001

Mislim, da se je Nagon premaknil bistveno na bolje. Videl sem dokončano sceno, videl sem zaključek, opazujem igralce. Prav in dobro je tako. Hvala bogu. Mislim, da imamo spet priložnost za dobro predstavo.

Vse več časa delam program za Maribor.

Do 20. julija moramo oddati občini v bistvu petletni program.

6. julij 2001

Na sinočnji odprti vaji bilo ogromno ljudi. Gledalci zadovoljni. Težave z vidljivostjo in slišnostjo. Tudi zaradi preglasnih glasbenih podlag in obračanja igralcev v globino. Na koncu koncev kar dobro. Čeprav se vidi, kaj ni narejeno, kaj bi lahko bilo drugače. Urša zelo v redu. Ostali tudi. Gledalci kar dobro rezervirajo vstopnice – fino, me veseli.

10. julij 2001

Danes smo oddali finančni načrt za leto 2002 in razvojne »želje« za obdobje do leta 2005 na Mestno občino Ptuj. Brezveze, vendar pomembno. Smešno. V letu 2004 smo planirali prenovo stavbe gledališča. Od 2002 dalje 4 igralce. Danes ideja: da bi za vsaki projekt zaposlili igralce za 3 mesece … Vredno razmisleka. Upam pa, da tega ne bo treba početi meni.

Oddal polletno poročilo na Ministrstvo.

12. julij 2001

Začelo se je pospravljanje: Irena in Vlado na odru, Marijan dela z Miranom v delavnici scenografijo za Princesko. Anica hiti s financami. Včeraj bil tukaj g. Vidovič z gdč. Bronjo – pripravnico. Govorili o letu 2002 in nadaljnjih letih. Seznanil sem ga z jesenjo. Plače za leto 2002 smo dali v tri skupine: zaposleni do sedaj, inšpicient, igralci. Že letos do konca leta naj bi se videlo, kakšen bo proračun za leto 2002. A bo res proračun sprejet do decembra? A bomo dobili denar za igralce? Jih bomo zaposlovali za čas treh mesecev?

Savo korigira knjigo in postavlja nadaljnje strani.

16. julij 2001

Nagon na gradu je za nami. Zadnji ponedeljek pred počitnicami. Hitimo pospravljati. Ves teden smo imeli lepo vreme, veliko publike. Danes nam je nek gledalec poslal e-mail in nas pohvalil. Lepo. Torej je naše delo vendarle opazno in opaženo.

Jutri in v sredo gremo na izlet. Gardaland; upam da tudi Verona ali Benetke.

Septembra nas čaka razpis MzK-ja za leto 2002. Upam, da ne bo prekomplicirano.

Sezona je bila odlična. Več kot 220 prireditev. Program v celoti izpeljan.

5. avgust 2001

Pred septembrom bom še uredil kakšno sezono za knjigo. To sem zdaj, ko sem pripravljal program za MB, čisto zanemaril.

Govoril s Tadejem: mislim, da je lahko v MB koristnejši. Ne verjamem, da je smiselno pet let vztrajati na Ptuju brez zagotovil, kaj in kako bo naprej.

Misel na Ptuj se v moji glavi ohlaja. Čas je prinesel nove stvari, nove izzive in vidim, da je skrajni čas, da grem. Ker morda ne delam za hišo več s 1000 odstotno predanostjo. Ja, priznam, spogledujem se z Mariborom.

V petek, 10. gostujemo v Ormožu. Pripravljene naj bi bile tudi nove zavese za oder. Bomo videli.

Srečal sem se z županom in g. Čučkom: denacionalizacija je končana. Odločba je napisana, 5/8 bodo dobili nazaj župniki. Pritožbe bodo samo za nekaj časa ustavile dejstvo. Župan pravi, da bodo hoteli župniki samo imeti najemnino, vse pa bo ostalo kot sedaj. Bomo videli.

Kdo bi lahko bil na mojem mestu prihodnja leta na Ptuju? Miha Alujevič? Andreja Babšek? Tatjano bi želel v Mariboru. Kaj bo še iz tega ...??

19. avgust 2001

Gostovanje v Ormožu v redu.

Bil sem na dopustu. Slišim, da so poskušali zavese na odru. Me prav zanima, kako to izgleda.

Jutri začnem oz. nadaljujem s knjigo 1992-2002. Zdaj se bo začelo muditi. Zdi se mi nenadoma, da to ne bo niti tako debela zadeva, kakor sem si mislil v začetku. Čeprav bo zdaj, prva sezona, ko smo nekako bolj sistematično zbirali stvari, pokazala, koliko je tega. Se pa sprašujem, kako zdaj nenadoma širiti slikovno gradivo: prejšnje predstave bodo imele le osnovne fotke (s predstave), zdaj pa bo lahko tudi veliko več zakulisja… No, počasi in smiselno širiti – to se mi zdi pravi pristop.

Dobili smo neko ponudbo za seminar – marketing. Resno razmišljam, da bi tja poslal Tatjano in Anico. Oktobra.

Zanima me, kaj bo Miha Toš rekel za idejo, da bi on za magisterij delal raziskavo o nemškem teatru na Ptuju?¹³⁵ Bo zagrizel? Naloga je težka in zahtevna. Ne vem, nisem prepričan, da je Miha dovolj vztrajen. Sicer za zdaj kaže velik interes in zanimanje, pa se bojim, da morda nalogo podcenjuje.

Ekipi »knjiga-Babškek« bom dal malo »gasa«: novembra mora biti knjiga zunaj. Zdaj bo treba pospešiti.

Vidim, kako se možgani pripravljajo na novo sezono. Kako so začeli migati in se veseliti novih izzivov. Glavna stvar bo seveda morebiten odhod v MB in iskanje primernega direktorja.

21. avgust 2001

Danes prejmemo s priporočeno pošto odločbo UE Ptuj o vrnitvi 5/8 upravnega poslopja Cerkvi in pritožbo, ki jo je napisala MOP in poslala na Ministrstvo za okolje. In vendar se premika… (Vsa stvar se je začela že leta 1993). Papirje v mapo in nič sekirancije …

22. avgust 2001

S Tadejem sva poleti razmišljala in ugotavljala, da je morda nesmiselno, da se prijavlja za direktorja na Ptuj in potem vegetira oz. stagnira. Da lahko več naredi kot igralec. In da se bomo morali nekoč od ptujske ideje pač posloviti in jo »predati« nekomu drugemu, nekim drugim ljudem. Pa kar bo, pač bo.

Tako zdaj razmišljam, kdo bi lahko prišel sem za mano? Adreja Babšek, Miha Alujevič, Jaša Jamnik.

(Prihodnjič: zadnje nadaljevanje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

135 - Zgodovina ptujskega gledališča je ta hip opisana v dveh knjigah: Gledališče Ptuj 1918 - 1954 (Andreja Babšek je avtorica), in Ptujsko gledališče na prelomu tisočletja (1992 - 2002); (uredil Samo M. Strelec). Nemško obdobje - vsaj od 1752 - 1918) je bilo doooolgo in bi rekel zanimivo. Nemci so teater zgradili, tudi večkrat prenovili in ga po koncu I. velike vojne zapustili. Upam, da bo Miahel (ali kdo drug) kdaj to res raziskal in napisal. Potem pa seveda manjka še en, še kako pomemben "zvezek" - knjiga, ki naj ima kar lepo ime "Branka". Branka Bezeljak je zaznamovala ptujsko gledališko dogajanje že tam od 1976, ko se je začela ukvarjati z gledališčem na Ptuju in njeni vpliivi, smo videli, sežejo v ponovno profesionalizcijo. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Tako je leta 1995 vprašanje: Ali poklicno gledališče na Ptuju bo ali ne?, doseglo vrhunec. 
Ve kdo, kdo je bil v tem otroškem vozičku, na sredini fotke spodaj? Danes je star/a 28, 29 let? Poiskal bi ga/jo in ji poklonil povečavo fotke.

Spoštovane občanke in občani Ptuja.  

Hvala vam, da ste mi podarili kulturniško priznanje.
Hvala, Iris in Franci, da sta me predlagala, MGP, da se je pridružilo vajinemu predlogu. Mnogi ste mi čestitali v živo, še “mnogejši” po električnih omrežjih.  
S tem zapisom bi se vam rad vsem zahvalil. 
 
Ko mi je Franci povedal o njunem predlogu, je od mene hotel tudi pisno soglasje. 
 
V tistem trenutku sta mi šli skozi glavo dve misli. (V resnici dve pa pol.)  
Prva: Ne pomišljaj, Samo; če ti jo bodo dali, jo hvaležno sprejmi.  
Druga: Zato, da boš jo lahko takoj, nemudoma razdelil. (Da si prej ne premislijo, je b’la tista polovička vmes.) 
 
Priznanje torej sprejemam hvaležno kot kašno veliko čokolado. Takšno kot smo jo deca dobili za praznik, jo takoj zlomili na koščke in jo nemudoma skupaj skonzumirali; do konca in z največjim užitkom. Ustvarjalci smo vse življenje veliki deca. 

Delim torej tole oljenko med vojkote, nešote, urške, tadeje, gregorje, ervine, džakote, maše, vesne, stanke, romane, goge, mirjane ... - napisane namerno z malo in skanjano malo po domače zato,  ker jih je še veliko - ki so zaslužni ravnotoliko kot jaz, da je Ptuj dobil poklicno gledališče, jaz pa vaše sladko priznanje.  

Hvala mojim učiteljem. Brez njih bi bil kot kak icek na paši. Kar se tiče gledaliških, imam v mislih tršico Širovnikovo in Maksa na Hajdini, Branko in Miro na Ptuju, (pa profesorja Čretnikovo in Lugariča, ki sta strastno demonstrirala, kaj je to umetnost), par posrečenih modelov je bilo na faksu v Ljubljani, potem pa na Hartmuta in Horsta v Berlinu. 

Prijatelji, Ptujčani, soobčani (:-))
 
Po gledališki predstavi - enako kot po čokoladi - ne ostane več nič. (Zanemarimo ovoj in alufolijo; pravzaprav gorje, če jo dobiš v zobé.)  

Nič; pičimo torej skupaj veselo naprej in se vidimo, ko se u/gledamo.  

Za skupni – v primeru gledališča enako kot pri čokoladi - užitek gre.
Užitek ob gledanju/branju/poslušanju tega, kar umetniki ustvarijo. In to doživljanje nas dela ljudi.
(V marsičem je že in bo od nas boljši AI. Doživljal pa namesto nas ne bo; nikoli. Tudi skupnosti ne bo gradil nikoli. Gledališče jo že 2500 let; in jo bo še dolgo. Predvsem pa je gledališče trening v empatiji, sočutju. Tega pa rabimo v zdanjih časih več kot raznoraznih t.i. uspehov.)  

Zato verjamem v umetnost, zato vztrajam v njej, zato imam še naprej svoj www.zato.si. 

Vse dobro. Vsem. In veliko užitkov. Če skup(nost)nih – pa itak: Aleluja! 

Samo, občan.

***

Če pa koga zanima moja petletka, ko sem bil delovodja v novem gledališču, pa lahko moj skrivni dnevnik prebira tukaj. (Ne priporočam. Ni tako zanimivo, oz. zanimivo je na daljši rok.)

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 

22. december 1999

Klical me je Niko: navdušen nad delovnim prevodom otroškega teksta. Delovni naslov je Ta presneta ljubezen. Simpatično. Zelo zelo. Niku privoščim od srca, da bi naredil super predstavo.

26. december 1999

Jutri bodo na Ptuju stoli in pa omara. Prišli so reflektorji, tukaj so računalniki. Vse nabave so torej urejene. Hvala bogu.

Danes imamo zaključek leta v restavraciji v Termah. Vsak dobi rokovnik, čestitko in nagrado v višini 30.000 sit.

Anica mi ravnokar pravi, da imamo na žiro računu 10 mio sit. Plačati pa moramo še stole, pol računalnikov in omaro. To je največ denarja, kar smo ga kadarkoli imeli.

Velik problem glede koordinacije¹¹¹ Neša in Tadeja za gostovanje na tekmovalnem delu Dnevov komedije v Celju. Tadej je pred premiero, nek termin ne ustreza, ker je Nešo v Varaždinu, nek termin ni o.k., ker gostujemo v Desklah in Novi Gorici … Norišnica. In izgledov za »boljše čase« ne bo, dokler ne bomo imeli lastnega ansambelčka.

27. december 1999

Sestanek na MOP za proračun 2000: nič novega: iste številke kot v osnutku, vendar (le) pa prekombinirane, kakor sem predlagal: vse plače plačuje 100 % ustanovitelj, denarja za abonmaje pa je manj. Šalil sem se in g. Čuš me bo poleti zagovarjal na mestnem svetu, ko bom sam razlagal poslovno poročilo za leto 1999. Bilo je kar prijetno, šli smo nekaj spit na Štefanov (Čelanov) račun in sploh se mi zdi čisto o.k., da se nisem razburjal. Sem pa izvedel, da je ženi nekega svetnika izpod časti hoditi v Gledališče Ptuj in da hodi v Gradec. To naj bi bila žena g. xxxx, ha, ha, ha¹¹².

Andro bil tukaj z gospodom za elektriko. Zgleda o.k. možakar. Tomaž in Marijan sta vzela stvari v roke in verjamem, da sta dobro opravila.

Dobil sem Corel Draw 8 … Zdaj se lahko začnem učiti … Počakam še na skener, pa bo.¹¹³

28. december 1999

Umrl je gospod Gunžer. Andreja Babškova piše nekrolog, jaz pa ko zmešan iščem podatke, fotografijo. In vse to moramo oddati do 12. ure.

Predstave ob koncu tedna so skoraj razprodane.

Še ena zadeva, da se malo olajšam: klical g. Emil Mesarič, svetnik, član LDS-a, bil jezen, ker smo njegovi ženi prodali karto (saj je ni pravočasno dvignila). Dobil je sicer drugi dve karti, bil s tem nezadovoljen, seveda, jaz pa pojasnjeval pravila igre. Pravi, da bo zvečer moral prinesti žago, da bo porezal stebričke, če ne bo dobro videl. Sem mu rekel, da je tako – da to pravim že dolgo: prenoviti dvorano. Nato pa mi je dal vedeti: »In ravno jutri sprejemamo proračun!« Zadnji stavek je zvenel kot resno opozorilo, grožnja, češ, a ne veš, da ti lahko jutri kaj vzamem(o). Kar, kar, gospod svetnik! Le veselo na delo! Ne bojim se te, in ne tvojih kolegov svetnikov. Primitivno. Amen.¹¹⁴

29. december 1999

Sinočnja predstava je bila popolnoma polna. Problemi s kartami: tu in tam. Nekaj malega že, ne pa usodno. Reševanje na licu mesta. Glavna težava: nekateri še zmeraj ne vejo, da je treba rezervirane vstopnice dvigniti najkasneje dan pred predstavo, sicer grejo v prosto prodajo.

Dogovorili smo se, da bomo poskušali urediti prihajanje v pisarno in predprodajo ter rezervacijo vstopnic. Problem je, ker se zdaj ljudje ne držijo časa: od 9. do 13. ure. Saj smo do 15. zmeraj tukaj.

Zaključujem s tem delom dnevnika. Leto 1999 je bilo uspešno. Še ni statistike, vendar vem, da smo delali dobro, veliko investirali v opremo, ljudi, odnose. Se kregali, pa tudi zato kaj postavili na svoje mesto, definirali pravila igre in razčistili kompetence, odgovornosti… Vesel sem, da tehnika postaja samostojna enota, ki se je sposobna samoorganizirati.

30. december

Karte za danes in jutri so razprodane … Sicer pa tekam z buteljkami vina od Občine, do župnikov, iščem soseda v Avditoru, Štefana Čelana, govoril sem z Brumnom …

In se jezil, ker novi Tednik ni v prilogi, kjer našteva javne zavode v Mestni občini Ptuj, omenil ali navedel tudi nas. Kaj se dogaja? Moram vprašati urednika Šmigoca malo natančneje, kaj je tu v igri …

Sem se sicer razjezil, vendar se čutim nemočnega in ne vem, kako reagirati, razen tako, da ne reagiram. Tadej sicer pravi, da je bolje, da me ni tam zraven, sam pa mislim, da ni tako.

V Tedniku sicer nekrolog za g. Gunžerja, ki ga je napisala Andreja. Že po tem članku se vidi, da bo knjiga dobra, interpretativna – to pa je to, kar sem si želel. Kar je manjkalo »rdeči knjižici«, ki jo je pred leti pripravila zgodovinarka Mavričeva.¹¹⁵

Jutri me naj ne bi bilo v službi. Upam, da bom šel kam na zrak. Smučat, se sprehajat. Dovolj je. Treba je zaključiti. Kupil sem še nekaj nadvse zanimivih knjig iz Nemčije; treba bo brati več gledaliških zadev in se manj ukvarjati s poslom, politiko, biznisem.¹¹⁶

Anica bo začela pripravljati bilanco 1999. Nekaj me je spraševala, predlagala … jaz pa sem neveden. Rekel sem ji samo, naj naredi tako, da bo dobro. Da bo prav. Kakor že vsako leto doslej. Popolnoma ji zaupam. Do firme ravna tako, kakor da bi bila njena osebna.

Kako bo jutri zvečer izpadlo praznovanje in silvestrska predstava? Bo vse o.k.? Kaj naj povem na koncu predstave? Kako naj jim čestitam?

Srčno upam, da se jutri ne bom vračal k računalniku … in da bo naslednji zapis v dnevnik na vrsti 10. januarja, ko imamo prvi sestanek v novem letu – tu pa nas čaka že kup konkretnih nalog. Zelo zelo konkretnih.

V pisarni je Tadej, nekaj bere, jaz hitim z zapisovanjem … Rad bi dal printat še ta del dnevnika. Nekako se kar ne morem ločiti od ekrana. Kaj pozabljam? Pozabljam kaj?

Tako se veselim novega leta! PZI-ja za hišo, ki ga bomo končali, prilivov – upam – na žiro račun s strani Ministrstva – torej dvanajstin. Mlade dramatike – zbornika, priprave knjige – tako Andrejine kakor tudi kronike. Pa priprave na zaposlitev igralcev.¹¹⁷

Adijo, adijo, to desetletje! Ko smo nastali, ko smo se zagnali in ko smo naredili gledališče.

Zdaj prihaja čas, da ga zgradimo.

Zdaj prihaja čas za resne stvari.

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

111 - To presneto iskanje prostih terminov. Vidim, kako me je "zanašalo" sem in tja: ustanovili smo projektno gledailišče, ki naj bi bilo zanimivo tudi zato, ker ne bo imelo lastnega, stalnega igralskega ansambla. Ker bodo gledalci v vsakem projektu videli nove obraze. Ampak: igralci so po službah v drugih gledališčih in lahko igrajo pri nas samo, kadar so tam prosti. Zato se spogledujem z idejo, da bi jedro, štirje igralci pa morda le bili stalni. Zmeden sem, zbegan, neodločen. Itak vem, da denarja za igralske plače ni (in ne bo), smo edino projektno gledališče v Sloveniji in to je po svoje prednost in hrkati: zmeraj znova težave s termini. Iz tega začaranega trikotnika (kroga) se nisem znal izvleči, vidim. 

112 - Ponovno zatemnjeno: Greh se pove, grešnik pa ne ;-) Simpatično je, če ne celo simptomatično. Zato puščam v teh zapiskih za spomin. 

113 - Ojoj, še zmeraj sem optimist: dobil sem corel draw in mislim, da se ga bom naučil do te mere, da bom z njim sam postavil knjigo Andreje Babšek, Ptujsko gledališče 1918 - 1958.

114 - Uf, zdaj, vidim, pa postaja mlačno, toplo, vroče. Postajam senzibilen, kot vse kaže, na malenkosti. Zbodejo me. Znervirajo me. Sori, Emil, da se takrat nisva pomenila ... Vidim v zapiskih, da gledam proti koncu mandata. Očitno se v meni počasi lomi, ostati ali iti.

115 - Zgdovinarka Pokrajinskega muzeja Ptuj, Irena Mavrič, je leta 1988 izdala (Pokrajinski muzej Ptu) "rdečo knjižico" z naslovom "Ptujsko gledališče 1786 - 1958". In v tej knjžici je popisana zgodovina, dejstva, seznami, vloge, režiserji, naslovi. In ta knjižica je služila mnogim kasneje; Babškovi pri pisanju njene knjge, meni pri moji seminarski na faksu, in še marsikomu. V tem smislu predstavlja neke vrste temeljno delo, pregled zgodovine gledališča na Ptuju. Veliko dela je opravila Irena. "In vrgla rokavico" nadaljnjim raziskavam. Zavedal sem se, da je Irena pripravila prostor, odgrnila stvari in zato sem povabil Babškovo, da je vsebinsko poglobljeno razdelala obdobje od takrat, ko pride na odper nekoč Stadttheatra slovenska beseda, do ukinite poklicnega gledališča 1958. Upam, da bo kak bodoči direktor "dal raziskati" obdobje med 1958 - 1992, ko se pojavi skupina Zato. Sem notri sodi še posebej delo Branke Bezeljak. Upam, da bo v tej isti zbirki (zgodovina ptujskega gledališča) dobila tudi ona svojo monografijo. In ja, nekoč se je Mihael Tosch začel ukvarjati z nemškim gledališčem na Ptuju. Gotovo posebno poglavje. Za nekatere občutljiva tema, zame vprašanje gledališke zgodovine. Morda bo Mihael kdaj to dokončal. Morda bodo kdaj arheologi našli ostanke rimskega gledališča. Kakorkoli: praskamo, zbiramo koščke, ostanke, in prav zato skupaj pišemo MgPuzzle, in tudi tale moj dnevnik, konec koncev, na ogled postavljam prav zato: da ga bo nekoč nekdo osvetlil še z "drugih in drugačnih pozicij", dopolnil, ovrgel, poskušal spodnesti, ali pa na njem gradil in ponujal še bolj kapilarni vpogled v zakulisje ptujskega gledališča. 

116 - Ja, če že komentiram "od danes": Zato.-jevska leta so bila borba za uresničitev ideje v praksi. Petletni mandat v Gledališču Ptuj pa borba za denar, vstop v "državno ligo", gradbeno-prenovitevene zadeve. ... Še sploh čudno, da sem ostal režiser. Nekdo mi je napovedoval, da po mariborskem mandatu, ki je sledil, nikoli več ne bom režiral. Kako lepo, da se ljudje motimo. (Vključno z mano, seveda.)

117 - Eto- še naprej sem upal, načrtoval zaposlitev igralcev?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.