Tag: gledališče

Pred časom sem pisal o nečem, česar (gledališki) svet še ni videl: nemška nacionalka v Nuernbergu je v svojo do sedaj tridomno organiziranost (opera, drama, balet), uvedla novo, četrto vejo: digitalni teater, v katerem bodo nastopali avatarji in živi igralci.

Pred dnevi sem bil v Kopru in tamkajšnje gledališče uvaja tudi nekaj novega: znotraj javnega zavoda Gledališče Koper ustanavljajo novo "firmo": Svetilnik, gledališče za otroke in mladino. Namenjeno bo temu semgentu publike v njihovi širši regiji. (Umetniško bo Svetilnik vodil režiser Jaka Ivanc, organizacijsko Vanja Korenč.)

Zagotovo Nemci ne uvajajo nove veje za staro publiko. Zagotovo računajo pri digitalnem teatru na mlade, navajene gledanja v ekrane.
Tudi Svetilnik bo namenjen tej isti publiki: otrokom in mladini. 

Čez kakšnih petdeset let bo zanimivo znova pogledati, kaj se je zgodilo z eno in drugo "firmo zntoraj firme".
Obljubim, da takrat znova kaj napišem ;-)

Nekaj je gotovo: oboji, v Nuernbergu in Kopru se dobro zavedajo, da je prihodnost gledališča: delo z mladimi danes.

'Gledališki pedagog' je eden od poklicev prihodnosti. Najbolj idealno bi bilo, da bi ga v svoji sistemizaciji delovnih mest imela tako gledališča kot šole.

V Sloveniji se stvari na področju gledališke pedagogije že nekaj časa počasi premikajo v zdravo smer.
Slovenski gledališki institut ima gospo, ki se posebej ukvarja s tem področjem; v nekaterih gledališčih so dramaturgi, ki skrbijo za stik in delo s šolami; zdaj poleg Maribora in Ljubljane dobivamo "specializirano" gledališče za otroke in mladino še v Kopru. Zdi se mi, da se nekaj v tej smeri tudi že da študirati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na srednješolskem nivoju umetniške gimnazije (v Novi Gorici, Ljubljani, na Ptuju in Ljutomeru) poleg zasledovanja vseh drugih učnih ciljev in smotrov vzgajajo in izobražujejo bodočo publiko naših gledališč.

Nazaj v Koper (in malo tudi na Ptuj).

Koprsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 2001, šet let po ptujskem.
Gledališči sta z zanimivimi slučajnostmi tudi malo povezani: sošolki Katji Pegan sem takrat, ko so v Kopru ustanavljali gledališče, dal ptujske "podloge" (akt o ustnovitvi zavoda, statut, sistemizacijo delovnih mest), da je pogledala, na kak način so ptujski mestni očetje ustanovili projektni teater na Ptuju. Direktorica Peganova je takoj ob ustanovitvi zaposlila igralca, čeprav le enega (a to kakšnega!): Borisa Cavazzo. Nakar sta prišla v Koper v službo še dva igralca, Ptujčana: Vojko Belšak in Nenad Tokalić Nešo. (Mimogrede: s Tadejm sva stala ob cesti na spodnji Hajdini in Nešu mahala, ko je neko nedeljo zvečer odhajal prvič v službo v Koper.)
Ptujsko gledališče je ostalo projektno (čerav je bil nekaj let zaposlen tudi na Ptuju en igralec, Aljoša Ternovšek).
Koprsko ima danes sedem stalno zaposlenih igralcev in zdaj še novo gledališče Svetilnik.
Ptujsko gledališče s ptujsko gimnazijo zadnja leta intenzivira stik Mestnega gledališča Ptuj s srednješolsko mladino. Za najmlajše pa v gledališču itak že ves čas lepo skrbijo z otroškim abonmajem.

Tako. Na mladih svet stoji. Na starih se običjano spotakne.

***

Pripips:

Fotografija je bila posneta v Cavtatu na Hrvaškem.
Prijtelj Mišo me je leta in leta vabil: "Samo ti dodji i guštaj; možeš tamo na teraci pisat koliko te je volja". Mišo oddaja idilčno babičino stanovanje s prekrasno teraso s pogledom na Cavtat.
Zmeraj sem si želel iti na morje septembra. Vsi so vedno govorili, da je takrat na morju najlepše. Ampak nikoli ni bilo časa. Šola, vaje itd.
Sami izgovori! 
Letos pa sem šel; čeprav le za nekaj dni, a bilo je, kakor da bi bil tam en mesec. No, napisal nisem sicer nič.
Po maturantskem izletu z Iniko, sem po več kot četrt stoletja znova bil v Dubrovniku. Takat nismo hoteli iti na "zidine", v tisti vročini ..., koga briga "kamenje". Zdaj sem šel. Noro. Nakar sem si takoj "na teraci" ogledal šestelni dokumentarec Dubrovnik - Republika, o katerem mi je davno govoril Boris Gerjovič. V Cavtatu pa Meštrovićevo prvo arhitketurno stvaritev - mavzolej ladjarske rodbine Račić, na vrhu hrbička, sredi starega pokopališča, nad morjem. (Hočem reči: morda bo ob priliki sledila še kašna fotografija iz Dalmacije.) K današnji fotki pa: na njej sicer ni svetilnika, ampak ...:

Svetilnik je!
Nekje, za rtom, zagotovo; kjer morje vendar je brezmejno in svetilnik - mora biti. 
Nekdo, mladenič kak, razjahal je kolo motorno in odšel na plovbo. 
Svetilnik mu bo kazal smer; na vseh poteh tja nekam daleč in nazadnje spet nazaj, domov.
Vso srečo; vsem nam, popotnikom, po suhih ali mokrih teh poteh življenja,
v želji, upanju in nadi, da vsak zase čim prej najde svoj svetilnik pravi.

Naj Svetilnik Gledališča Koper sveti dolgo in se vidi (od) daleč.

Pred tremi leti, ko je ptujska gimnazija najavljala svoj nov program 'umetniška smer', sem poskušal povedati, zakaj se mi zdi to za naše okolje dobro. (Če bo Darko našel na 'mrtvi' spletni strani ptujcan.si takratni zapis, ga bom objavil.)

Letos junija sem bil v Berlinu in si kupil med drugim neko knjigo, neke učiteljice, ki že četrt stoletja poučuje "gledališče v šoli".

Zdaj sledi prevod uvoda iz te knjige. Objavljam ga, ker gospa pove stvari prav lepo, razumljivo in natančno. Objavljam ga, da se na moj novi prvi šolski dan sam spomnim in opomnim, zakaj z mladimi na Gimanaziji Ptuj sploh počnem, kar počnem.

***

Zakaj v šoli predmet Gledališče/Gledališka igra? V časih PISE, standardiziranja dosežkov in G8^* se zdi monogim to kot nepotreben luksuz. Slišali smo sicer o uspehih finskega šolskega sistema in tudi o pomembni vlogi, ki ga v tem oziru igra pouk gledališča, ampak v naših krajih vendarle vlada zadrta miselnost, da so matematika, nemščina, angleščina in tako dalje pomembnejši.

Postavlja se vprašanje: Pomebnejši za kaj? Kajti medtem je vse bolj jasno, da kontinuirana, zanesljiva pot do poklica - šola, pripravništvo, specializacija, delovno mesto za nedoločen čas do upokojitve - več ne obstaja. Naša družba se je v zadnjih 20 letih zelo spremenila. Šola pa naspronto komaj kaj.

Naslednje generacije naj bi bile prožne, inovativne, mobilne, socialno inteligentne, zavedajoče se odgovornosti, kreativne in odporne na krize. V šolah pa se še naprej uči, če odmislimo nekaj svetlih izjem, kot nekoč; v 45-minutnem taktu - ostanku iz časov industrializacije, ko je bilo treba mlade pripraviti na delo v tovarnah. Še zmeraj za odmor predirljivo zazvoni zvonec ali kak podobno krasen zvočni signal. Še zmeraj se učenci/ke ob dopoldnevih ukvarjajo korak za korakom s tem in onim, ne da bi morali povezati vsebine v neko večjo celoto. In še zmeraj se poučuje po učnem načrtu, ki predpisuje vsebine in ustvarja stalno hektiko, ker vak učitelj in učiteljica že vnaprej ve, da ga v času, ki je na voljo, in ob drugih okoliščinah šolskega vsakdana in poteka pouka, tega učnega načrta, niti slučajno ne bo mogel/a izvseti.

S testi, kontrolkami, standardiziranimi preverjanji je znanje, ki bi naj ga dosegli, vse bolj zožano s ciljem, da bi se ga dalo meriti in narediti primerljivega. Predpisani "tunel znanja", skozi katere morajo vsi, postaja vse ožji. Predmeti, katerih učnih vsebin se ne da takoj izmeriti, konotrolirati in stehtati, odpadejo.

Na drugi strani pa gospodarska podjetja in obrati odkrivajo učinke gledališča pri krepitvi osebnosti in celi oddelki podjetij hodijo na vikend seminarje, ki jih izvajajo igralci in režiserji, da bi jih tam naredili "fit" za njihov delovni vskadan. Očitno so podjetja pripravljena plačati za to, kar so šole zamudile: oblikovanje osebnosti. Kaj nam dandanes pomaga, če znamo brez napake rešiti test multiplih izbir, v resničnem življenju pa nismo dorasli pogovoru z lastnim šefom, ne s tajnico, kaj šele s svojo konkurenco na delovnem mestu?

Zmaraj znova je uganka, zakaj določena dejstva v družbi ne vodijo do določenih posledic: Izobraževalni sistem škripa in poka pod vse večjimi zahtevami vse bolj spreminjajoče se družbe, se pa prestrašen krčevito drži popolnoma zastarelih koncpetov.

Predmet Gledališče je znan že od 70-ih let ^{(!!! - zaklical 3 x SMS)} kot uspešen učni koncept, ki pri mladih osupljivo spodbuja in krepi prav te kompetence, ki jih dandanes tako potrebujemo, da bi se lahko odvzali na raznovrstne zahteve družbe in v določni meri sami odločali o svojih življenjih. Pouk gledališča razvija med drugim tole:

- socialno in emocionalno inteligenco,
- ustvarjalnost,
- empatijo,
- samostojno mišljenje,
- spontanost,
- samozaupanje,
- karizmatičnost,
- sposobnost abstraktnega mišljenja,
- na reševanje konflikta usmerjeno vedenje,
- zavedanje odgovornosti,
- zmožnost, da se prebiješ (postaviš zase),
- skupinskega duha^**,
- domišljijo,
- zmožnost biti v odnosu.

Čeprav so ti učinki med tem bili že dokazani celo s strani nevroznanosti, so šole še naprej postavljene pred drugačne prioritete. Zato obstaja samo ena možnost: "Ne obstaja drugo dobro - kot tisto, ki ga naredimo," povedano z besedami Ericha Kaestnerja.

Namesto da se še naprej pustimo, da nas razmere v šolah frustrirajo, lahko začnemo s spremembami tudi kar sami. Lotimo se - in poučujmo predmet Gledališče, kolikor pač lahko. Kajti s tem bomo dali svoj prispevek neprecenljive vrednosti za odraščajočo generacijo otrok.^***

Dopolnite svoj pouk z gledališčem! Ni predmeta, pri katerm ne bi mogli učinkovito uporabiti metod in tehnik gledališča. In mogoče vam bo na vaši šoli celo uspelo izpeljati gledališki seminar - sčasoma celo več njih ... Za to potrebujete zgolj naslednje:

- potrpežljivost,
- sproščenost,
- dobro voljo,
- pogum,
- prazen prostor,
- barvne flumastre,
- kup papirja,
- predvajalnik glasbe,
- za motivacijo in pomoč pri startu pa tole knjigo
- in najpomembnejše: iskreno zanimanje za Vaše učence/ke!

Maike Plath

***

Maike Plath je učiteljica in članica predsedstva nemškega združenja za gledališko igro. Izvaja nadaljnje izobraževanje za učitelje/ce gledališkega pouka in prireja delavnice in predavanja na temo "biografsko gledališče."
Knjiga, iz katere je zgornji prevod, pa ima naslov: Biografisches Theater in der Schule, Beltz Verlag, Weinheim und Basel 2009.

---

*: mišljena je "turbo-matura".
**: Franjo, se spomniš, ko si mi pripovedoval, kako so bili žalostni Tevž in njegovi prijatelji na II. Gimaziji, ko je prišel dan, ko so zadnjič igrali Figarovo svatbo in se na ta način nekako za zmeraj ločili, poslovili, "razpadli"? To je to.
***: No, to dobro vedo/vemo generacije in generacije mladih, s katerimi je delala Branka. Od Kluba mladih do Stare steklarske. Nihče ni moral, ni bilo mus, ni bilo za oceno, ni bilo za točke itd.

Kaj, česa takega? Če pa vendar ni nič novega pod soncem. 
Je, nekaj res novega se je zgodilo v gledališču. 

V osnovi obstaja dvoje vrst gledališč: javna in privatna.
Privatna so dandanes čim manjša, da bi bila čim bolj komercialna. (Že od firme Vilija Šekspira dalje.)
V Nemčiji se je s Schillerjem, Goethejem in Lessingom rodilo javno gledališče, kot ga poznamo še danes (tudi pri nas). Tam imajo državna, deželna in mestna gledališča. Največja so seveda državna (Staatstheater).

No, in ta, največja, so običajno trodomna. (Dreispaltenhaus rečejo Nemci). Imajo namreč tri veje: dramo, opero in balet.
V Sloveniji imamo samo eno takšno hišo: Slovensko narodno gledališče Maribor.
Najbližje nam je potem zagrebško Hrvatsko narodno kazalište.
(HNK-ji so še Reka, Osjek in Split, od koder je tudi fotografija zgoraj. No, tudi Varaždin je dobil pred par leti status HNK-ja, vendar tam (še) nimajo opere.)

To je bil zdaj - vem, rahlo dolg, ampak nujen - uvod. Zdaj pa pride bistvo:
Vse od konca 18. stoletja - zdaj smo pa v 21. - so največja gledališča bila torej trodomna, zdaj pa se je zgodilo prvič tole:

Državno gledališče v Nuernbergu (Staatstheater Nuernberg) je ustanovilo četrto vejo! - digitalno gledališče.
(Imenovalo se bo XRT - Extended Reality Theater.)

V dvorani s sto sedeži bodo igrali živi igralci IN avatarji. Uporabljali bodo digitalne kulise in ostale tehnične novotarije.
To, digitalno vejo nacionalnega gledališča bosta vodila dva: Umetniški vodja in Vodja kreativnih tehnologij.
Od sezone 2023/24 naprej načrtujejo po štiri premiere na sezono. Prva se bo imenovala Mythos P.A.N.

Eto, to je novo.

Prepričan sem bil, da e-svet na odru po koncu korone ne bo nikoli več imel česa iskati.
Zmotil sem se in to zelo.

Nemci bodo poskusil.
Kaj bo iz tega, ne vemo.
Se bo digitalno gledališče "prijelo"?

Namreč: Ko so začeli razlagati, kako bodo videoprojekcije (videomapping ipd.) nadomestile klasično scenografijo, se je kaj kmalu pokazalo: da se računalničarji in režiserji in scenografi mučijo mesece in mesece, da sprogramirajo idealen potek odrskega dogodka, potem pa pride živi igralec in vse zaj. ;-)

In v tem je v ravno keč: da živi človek vse - "pokvari"!
Da ni nikoli čisto isto (kar je lastnost mašine)!
Da je v živo!
Nikoli do konca predvidljivo!
Da je živo.
Sahre life, no file.

Potem pa sem pomisil še na tole (seveda v svoji, v prejšnjem stoletju rojeni glavi):
Kaj si bo pa želela na odru gledati, kaj bo od gledališča pričakovala bodoča, t. i. nova publika?
Tisti, ki so se "rodili s telefonom oz. zaslonom v roki"?
Nekdo, ki je otroštvo preživljal namesto v peskovniku v digitalni igrici? Jaz sem svoje otroštvo preživljal za Pesnico v Moškojncih in potem v Klanečekovi šoderjami na Hajdini.

Zanimivo bo spremljati to nuernberško četrto vejo.

No, naj tvegam in prognoziram?
Četrta veja bo le drnela. Tako kot drni drevo, zasajeno v tamponu zemlje sredi betona in/ali sasfalta. Debele sence ne da nikoli.
Če že ne bo ta veja prêcej odrevenela in se posušila ter odpadla.

- - - 

Eto, če ima kdo voljo, čas, interes: tu blizu, v naši nekdanji prestolnici (na Dunaj mislim, jasno), hibridna uprizlritev še do 3. septembra. Osamljeni primeri so bili in bodo, ampak tale nuerberška formalizacija nove "veje" pa je res pogu^bmna odločitev.

Ste kdaj pomislili:

gledališče na Ptuju se nahaja prek cerkve (Sv. Jurija),
gledališče v Mariboru nasproti (Slomškove) cerkve,
gledališče v Kranju je nasproti cerkve (Sv. Kancijana),
gledališče v Kopru je za vogalom Stolne cervke (Mrijinega vnebovzetja),
Drama v Ljubljani je skoraj soseda cerkve (Sv. Trojice),
Lutkovno v Mariboru - naslonjeno na nekdanjo (minoritsko) cerkev,
Šentjakobsko/Lutkovno gledališče v Ljubljani, nedaleč od katedrale,
MGL se tako rekoč drži cerkve (Marijinega oznanjenja) ...?
...

Še primerov?
HNK Osijek - prek Katedrale.
Dječje kazalište v Osjeku, prek ceste pa - majhna cerkvica Gospe Snežne.
Varaždinski HNK, nedaleč od - cerkve Sv. Nikolaja.

No, in primer na fotki zgoraj: Split; Hrvaško narodno gledališče in par korakov čez cesto cerkev (Marije od zdravlja) in frančiškanski samostan.

Naj bo primerov dovolj. Še in še bi se jih dalo najti, blizu in daleč.

***

Kako to, da so cerkve in teatri sosedi?
Naključje?
Ne verjamem.

Nikoli nas niso o tem učili (ali pa sem šprical to predavanje), nikjer nisem o tem bral.
Imam svojo razlago. Gre pa - najbolj na kratko - takole:

V antični Grčiji se je gledališče - to smo se učili - rodilo iz rituala, verskega obreda (v čast enega od bogov; Dioniza).
Potem ko je Evropa postala monoteistična (pretežno krščanska), je bilo zmeraj dvoje vrst ljudi: verni in takšni, ki zase pravijo, da to niso.

Verni ljudje so od nekdaj po 'duhovno hrano' hodili v cerkve.
Neverni ljudje so po 'duhovno hrano' hodili v gledališče.
(Ker brez nje, duhovne hrane, človek ne more. "Naj ne živi človek samo od kruha ...", piše v Bibliji.)

Gledališče je zato v svojem bistvu prav tako neke vrste 'cerkev':

V RKC cerkvi se opravlja daritev: skupnost vernikov prisostvuje obredu, v katerem se hostija iz moke spremeni v sveto rešnje telo; v spomin na Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in šel v večno življenje.
Tudi v 'cerkvi-teatru' se opravlja svojevrstna 'daritev': gledalci darujejo svoj (prosti) čas dogodku, v katerem dramatikove črke - nekoč napisane na papir - zdaj zaživijo v zgodbah živih ljudi (igrlacev); te zgodbe pa povežejo gledalce in nastopajoče v (začasno) skupnost in slavijo večno Resnico, Dobroto in Lepoto. V človeku in med ljudmi.

Tako. To je moja razlaga, zakaj so crkve in gledališča najboljši sosedi.

Kaj pa vozilo na fotografiji zgoraj med obema tema 'svetima objektoma'? - Taxi? Kaj dela tu taksi?

Predstavlja mi reality: današnjo stvarnost, potovanje, željo po iti drugam, doživeti nekaj drugega, odiditi od doma, od znanega, vsakdanjega, na odmor, oddih, dopust ... pobeg od službe, obveznosti, ubijalske in duhamorne rutine ... Ko ti ni, da bi šel sam, peš, te premakne nekdo drug, taksi.

Tega taksija že dolgo več ne bo, ko ta teater in cerkev bosta.

Ker teatri in cerkve šerajo živi lajf. Fajli ga ne. In ga nikoli ne bodo.

Zato: šeraj life, ne file!

The most importatnt function of art and sience is to awaken te cosmic religious feeling and keep it alive.

Misel šeral neskončno bolj pameten od mene, Albert Einstein.

Včasih pomislim: U, če bi lahko za kak dan živel v času, ko so gradili ptujski grad ...

Stoletja nazaj, ko še ni bilo bormašin, mešalcev, hrušk z betonom, ne fleksaric, visokih dvigal, buldožerjev, ne svedrov z diamantno glavo, ki gredo skozi beton kakor nož skoz puter ... 

Eno je gotovo: nekoč so gradili nedvomno počasi. Na roke.

Tudi sam delam v najmanj 2500 let stari branži.
Starejša od nje je morda le še najstarejša obrt.

Par kvadratnih metrov prazne površine, ki ji pravimo oder; ljudje, ki si doma skušajo zapomniti dramatikove besede (igralci); oblečeni v to, čemur pravimo kostumi; v roko jim potisnemo kakšno stvar (rekvizit); sedejo na kak stol (scenografija); na vse skupaj posvetimo (light design); za konec še podložimo (ali preglasimo) z glabo, in to je v glavnem to. Vsemu skupaj pa še prej-ko-slej hočemo dati smisel in pomen (režija, dramaturgija).

Delamo na roke.
Delamo tako hitro oz. počasi kot zmorejo človeški možgani, človeška srca in drugi človekovi organi. Tudi ti se v 2500 letih niso kaj dosti spemenili.
Nobena mašina tu ne pomaga.
Delamo na domišljijo.
Delamo na različne poglede.
Delamo na konflikt.
Delamo 'peš'.
Ko je ata zidal našo hišo na Hajdini, so beton mešali še na roke, peš. Premetavali so isti matieral n-krat sem in tja. Točno tako počnemo mi z avtorjevimi besedami: nešteto krat sem ter tja. Že od starih Grkov; še danes.

Oni dan je prišla Tina, asistentka scenografije:
- Nisan stilga izracunat ..., pa sam stavila sve skupa u umjetnu inteligenciju i eto, gotovo za par sekundi.
Potem pa dan kasneje Pere, ki je prevzel tudi glasbo:
- Prebacia sam komad s youtuba u umjetnu inteligenciju, i za čas mi mi skinia vokal i eto matrice.

Naše gledališke "počasnosti", dela "na roko", in druženja s pubuliko v živo ne bo spodnesla niti umetna inteligenca.
Da bo teatra konec, so napovedovali ob pojavu radia, pa kasneje filma, pa televizije, pa vhs-a, pa dvd-ja. Pretočne vsebine - še en brezzobi tiger za živo gledališče.

Človek je v svoji biti namreč zelo "staromodno bitje". Od Antigone naprej se zapleta v konflikte in drame; živi, se bori, hrepeni, zavzema za svoje vrednote proti tujim, je za ... in je proti ..., zato, ker ..., in da bi ...
In vse to želi deliti; tu in zdaj, v živo, z drugimi ljudmi.

Analogno, počasi, peš. Počnem to zdaj že skoraj petintrideset let. 

Verjamem, da je umetna inteligenca hitrejša in lahko obdela oooogromno podatkov. Ne verjamem pa, da je lahko tako šarmantna kot naravna zarukanost nas, ljudi.

P.s.:
Za ljubitelje proznega branja priporočam: Počasnost od Milana Kundere. 
Za ljubitelje premišljevanja pa esej o počasnosti v: Ameriška predavanja od Itala Calvina.