Tag: spomin na jutri danes

Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.

Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.

Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?

Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)

Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej. 
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".

Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.

Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.

Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.

Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?

Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.

Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina. 
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.

Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin

Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.

Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.

***

Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?

Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.

Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.

Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.

Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.

Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.

Doma so me učili, da se je treba vedno zahvaliti. Torej: Hvala vam za obisk oni večer, 29. novembra, in za vse čestitke, ki ste mi jih poslali po elektronskih poteh!

Mišo Vojvodić iz Dubrovnika/Splita je manjkal. Pred dnevi mi je dejal: "Nisam ja nikakav jugonostalgik, ni slučajno; ja sam samo nostalgičan za svojom mladošću".

V tem smislu, bi rekel, da smo se pogovarjali ob knjigi Mladićev mladič tudi mi v ptujski knjižnici; spominjali smo se nekih drugih časov, prijateljev, ljudi, dogodkov, Ptuja v nekem drugem obdobju ... Bil je nek drug družbeni čas in družbeni prostor, bi se reklo nekoč. Ko je menda družbena bit določala družbeno zavest. 

Imel sem tremo, res veliko.
Zavedel sem se: na premiero pridem ploskat igralcem, tremo imam bolj za njih kot zase in sem vesel, da mi ni treba po premieri nič več govoriti. Sinoči pa je bilo drugače.

Ostali smo še dolgo; Janez Rutar, Dušan Smole, Laszlo Beres ... 3. četa, Ohrid/Debar, 1985. In Ivan Brač, ki že kar nekaj let ni bil na nobeni javni prireditvi. Res sem te bil vesel, Ivan.
Janez me je vprašal, ali se spominim, da sem na sekret napisal: I hate army.
Dušan pa, kako sem imel porezan obraz, ker sem se napil in kozal kar skoz šipo.
"Ne, Janez, ne Dušan, se ne."

Danes me je poklical bratranec Davorin in rekel: "Če boš res organiziral vlak - sem zraven."
Jože je že sinoči memudoma pisal nekdanji sodelavki na Slovenske železnice, ki se je ukvarjala s takimi rečmi, posebnimi furami ...

Zdaj, ko je knjiga na policah, povem še to: nekoč sem si - med drugimi sanjarijami - predstavljal, da bi se v dvorcu Turnišče srečali nekdanji vojaki JLA in se nato vkrcali na posebni vlak za Pragersko, Zidani most, Zagreb, Beograd, Niš, Skopje, Bitolj, Ohrid ... Na vlaku bi zbirali podobe iz preteklosti, lepili strgane filme, sestavljali mozaik.

Marina je je vprašala, ali bom en izvod poslal tudi Ratku Mladiću. 
Nisem pomislil.
Ne vem.
Ne.

Veliko prijateljev Hrvatov, Srbov, Bošnjakov, Albancev, makedonskih oficirjev, Madžarov ... nastopa v njej. Z imenom in priimkom. Zelo rad bi jih nekoč srečal. (Sinoči sem že izvedel, da je nek slovenski takrat mlajši vodnik, danes v arestu. Nekoga je kratko malo pihnil. Ja, potem, že v samostojni Sloveniji.)

Ko bo knjiga Mladićev mladič prevedena v jezik/e naših nekdanjih narodov in narodnosti, vam povem.
In ko bom potem z njo zaslužil toliko, da bom lahko častil za vlak (z vagonom s pijačo/jedačo in muziko v živo), spet poročam.
Nakar vas povabim zraven. Urednica Lučka se je že javila, da bo urednikovala kar na vlaku vse tisto, kar bo med potovanjem nastajalo v živo.

Tako. Misel - mišljena, beseda - izrečena, dejanja - sledijo.

*

Hvala, draga Milena, založbi Pivec. Čestitke oblikovalcu; veliko mi jih je reko, da jim je naslovnica všeč.
Hvala vam, Lučka Zorko, za moderiranje pogovora.
Hvala, spoštovani Milena in Darja, reprezentantki knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Hvala nekdanji sošolke in sošolci iz gimnazije. (Zgodovinarka Jelka, hvala za šop penezov. Serijo slovenskih tolarjev sem si shranil, jugoslovanskega denarja pa ne.)
Hvala, sestra, za nepričakovan "kulturni program": krasno nam je a cappella zapela Nina Svetlin Pavčkovo/Čepinovo/Ditkino Dober dan, življenje.
Hvala, g. Petru Kiriču, ki je naredil intervju za radio Prlek. (Pri čemer naj ne povem, da je gospod Peter še en moj dragi bratranec.)
Last but not least: hvala, sedanje dijakinje 4. U letnika GimP; (čeprav jih več ne učim, so prišle - se mi zdi prekontrolirat, kako učitelj v javosti počne tisto, kar uči v razredu /javno nastopanje namreč/).

***

Pripips:
Če kdo pozna na područjima naše nekadašnje širše domovine kakšno založbo, ki bi jo utegnila zanimata takšna vsebina, se priporočam za namig. Hvala.

Ptujski arhivarji so pri raziskovanju neke druge teme v dunajskem arhivu odkrili dokument, ki demantira prvo omembo ptujskega gledališča:
Še starejše je, kot smo mislili!
Do sedaj smo govorili, da je bilo gledališče na Ptuju prvič pisno omenjeno daljnjega leta 1786.

V dokumentu s signaturo "AT-OeStA/KA MBeh InvA Akten 25, št. fotografije dokumenta: 626",  datiranem z letnico 1752, je omenjeno staro gledališče (Alten Comedien Haus) in sicer v zvezi s stanovanjem na parceli, kjer stoji stavba gledališča še danes. Gre za poročilo uprave Vojaškega invalidskega doma na Ptuju o njenem delovanju in vmes se omenja stanovanje v "Alten Comedien Haus".
Zato v Zgodovinskem arhivu Ptuj menijo, da zdaj obstaja dokument, ki priča o tem, da je imelo mesto gledališče (gledališko stavbo) na istem mestu kot danes že pred letom 1752.

Leta 1752 je recimo Benjamin Franclin ekperimentalno pokazal, da je strela električen pojav, ne pa, da se bogec krega. Šved Anders Celsius je istega leta predlagal svojo lestvico temperature; še danes jo vsak dan uporabljamo, ko pogledamo na vremensnko postajo. In če se vrnemo h gledališču: "šele" leta 1791, štirideset let kasneje, bo Goehte postal direktor in režiser dvornega gledališča v Weimaru. In če pogledamo v domače kraje: Linhart bo Županovo micko - prvo slovensko dramsko besedilo, ki velja nekako za začetek slovenskega gledališča, napisal leta 1789 in istega leta bo uprizorjena v Stanovskem gledališču (današnji ljubljanski Filharmoniji).

Vse od 1752 je torej na tej "hišni številki" - danes Slovenski trg 12, sam bog ve, kako pa se bo reklo naslovu čez tristo let - kontinuirano delovalo ptujsko gledališče.
Delovalo je v raznih pojavnih oblikah: potujoče gledališke skupine, ljubiteljsko gledališče, poklicno (nekoč) z in (danes) brez stalnega ansambla
Nastopali so v različnih jezikih: češke in italijanske potujoče družine, nemški špilavci, slovenski igralci.

Ko bo Zgodovinski arhiv Ptuj pridobil pravico za objavo, bom objavil tudi fotografijo dokumenta. Na roko je napisan, v gotski kurzivi; zelo lepo čitlijiv. Sicer pa, hvala kolegu Sandiju iz MGP za informacijo in Nataši Majerič Kekec iz ZAP za prvi komentar.

Tako.
Zdaj vemo, kdo ima najstarejšega.
Počakajmo samo še arheologe, da bodo dokazali obstoj rimskega amfiteatra v Poetovioni.

Mestnemu gledališču Ptuj pa dotlej predlagam reklamni slogan:

V srcu mesta. Že od 1752.

Kako bi se to prevedlo v velike jezike?

शहर के केंद्र में. 1752 से
自1752年以来. 在城市的中心
1752年以来. 都市の中心部
En el corazón de la ciudad. Desde 1752.
In the heart of the ciyt. Since 1752.
Im Herzen der Stadt. Schon seit 1752.

***

Fotografija:

Grafika prikazuje ptujsko gledališče približno sto let kasneje, okoli leta 1870.

---

Pripips:

Hvaliti se s starim, ko pa dandanes največ velja, kar je mlado, novo? Najnovejši telefon, nov avto, nova - mlada žena ali mlad laver itd.
Stara vina v ex-županovi Orniggovi kleti - koga brigajo? Koliko jih je, katera, kakšna so, čigava? Kje so? So še v kleti, v vinski arhivi, ali je zdaj tam banči trezor modre sosede NLB?
OK, ne rečem, tudi oldtajmerji lahko imajo veliko vrednost; še posebej, če ga vozi ex predsednik; smo videli.

Spoštovani Ivo.

O gledaliških uprizoritvah se piše vse manj. 
Ker si že dovolj časa na svetu, se gotovo spomniš, da so nekoč o vsaki uprizoritvi pisali Delo, Večer in Dnevnik. Najmanj. Potem pa še seveda lokalni časopisi, pa kak specializiran kulutrniški. 
Na portalu Sigledal poskušajo z uredniško premišljeno, strokovno in sistematično kritiko kolikor se pač da "zakrpati" ta manko.

Na Ptuju pa si ti, Ivo, edinstven fenomen: gledalec - redni obiskovalec gledališča, Ivo Ercegović, redno zapišeš svoj pogled na uprizoritev v ptujskem gledališču (nazadnje tukaj.) Zapis objaviš tam, kjer pač to najlažje storiš: na svojem FB zidu.

Kako se mi zdi to enkratno, Ivo!!!

Da nek občan - gledalec, vzame pero in pove, kaj je videl v "svojem gledališču" in kaj si ob tem misli.
Sploh ne vem, ali sem kjerkoli drugje srečal kaj takega.
Seveda: prijatelji, znanci igralcev, nastopajočih ali sodelujočih pri uprizoritvi, radi kliknejo kak lajk in srček in s kakšno enobesedno ali dvobesedno besedno zvezo izrazijo svoje odobravanje ali navdušenje.
Ti pa premisliš in potem napišeš. 
Poveš, kaj razmišljaš o/b uprizoritvi. Postavljaš jo v konekst časa, ki ga živimo. Osvetliš, povežeš, prepleteš, zgneteš.
Kako lepo!

Obstaja strokovna kritika; ti pišeš še eno, "gledalčevo kritiko." Veliko več je  namreč v dovrani zmeraj "nestrokovnjakov" kot strokovnjakov. Zelo pomembno je slišati strokovno kritiko. Slišati "resno gledalčevo kritiko" pa se mi zdi pravi prestiž.

Si predsavljaš, da bi več ljudi pisalo o tem, kar gleda?!
Neprecenljivo - že samo tvoje pisanje, Ivo.

In če sem nekoč rekel, da bom pisal o spominih na prihodnost ptujskega gledališča, si mi ti naravnost podal žogico:

Predstavljajmo si: na spletni strani gledališča bo nekoč "zid", kjer si bo vsak gledalec, ki bo to želel, naredil svoj profil. Potem pa bolj ali manj kontinuirano pisal o predstavah, ki jih bo gledal.
Nekašna javna "spominska knjiga" gledaliških uprizoritev ptujskega gledališča bo nastala z leti.
Blagor gledališču, ki bo imelo takšno publiko.

Noro.
Noro fajn, kar počneš, Ivo.
Klobuk dol!

Če bi bil jaz teatrolog, bi resno raziskal fenomen "gledalčeve kritike". Nisem prepričan, da bi lahko na planetu Zemlja našel veliko takšnih pojavov. V Sloveniji vsekakor česa takega ne poznam.
Upam, dragi Ivo, da boš še dolgo pisal o uprizoritvah ptujskega gledališča.

Ker s tem gledališče mesta zares živi s svojmi meščani. Še po aplavzu. Še v javnosti ponujenem razmisleku o videnem. 
Za to pri javnih zavodih gre; za to pri teatru gre: mišljen je, da bi bil skupnostni fenomen.

Zaključujem s citatom nemške gledališke ustvarjalke Julie Wissert:

Naša publika ni konzument, ampak partner in akter. Naš ansambel ni masa, s katero se igrajo režiserji, ampak je umetniško pomemben. In mi kot gledališče, ne oddajamo v mesto, ampak smo v najboljšem primeru resonančni prostor. 

Lepo te pozdravljam,

Samo

Včeraj zjutraj:
en kup opravkov pred šolo. Letos začenjam s poukom ob 10.30. To pomeni, da lahko do takrat naredim še marsikaj. Še posebej zdaj - ne da lahko, pač pa skoraj moram: takoj po puku (ob 15.00)  sedm namreč v avto in pičim za Trst. Tam je že ob 18.00 vaja. Gas pa dolge luči; v upanju, da za pot od Lukovice do Brezovice ne bom potreboval eno uro. (Včeraj je šlo super: 17.30 bil v Trstu, dva kroga po mestu  - iskanje parkedža, in potem ga v drugi rundi najdem: 50 m od gledališča. Aleluja! 17.59 sem v dvorani. Še kosilo/večerjo za po vajii sem si upsel kupiti v štacuni prek teatrra.)

No, in med opravki po Ptuju pred gledališčem srečam Petra Srpčiča, dirktojra gledališča. Ta teden ima premiero, z Borutom Veselkom.
- Pa pozdravi Boruta, pravim.
- Saj je tu, v Boju, reče Peter.

Pa pomislim, kako sem nek dan pomisil:
mi gre kar malo na živce, da pišem tule neke spomine.
To spominjanje za nazaj je znak pakiranja in sortiranja in predelovanja starih jajc.
Klinc, zgleda pač, da razumem stvari šele, ko o njih kaj napišem.
Zato pisanje o preteklosti. Čeprav, pravim, mi gre na nek način na živce.

In tako sem pred dnevi, ko sem mpisal o spominu na strica Jakeca in Slavca, pomisli: kaj pa če bi se spominjal prihodnosti? Tega, kar šele bo?
In misel mi je bila všeč.

Ko sem srečal Petra in potem še Bouta in še Simona, ki so odhajali ravnokar na tiskovko, sem pomisli še korak naprej: kaj pa, če bi pisal o prihodnosti ptujskega gledališča?

To je bil zdaj uvod in takole je nastal današnji zapis.

- - -

Slišim, da je nocoj v gledališču promocijska konferenca pred novo premiero.
O, lepo; doma sem, grem. Peter režira, igra Bourt, Simon je zraven ... Dolgo jih že nisem videl.
Poromotorka (kot na kratko gledališčniki pravimo promocijski konferenci) je ob 18. uri. (Tadej se zafrkava, da je to v bistvu promomotorka. Če lahko motorka potegne celi vlak, potem lahko promomotorka potegne še pa še ljudi v teater, pravi.)

(Nekoč, gotovo se starešji občani spomnite, se je tak dogodek imenoval tiskovna konferenca. Ali pa novinarska konferenca. Zdaj že dolgo novinarji več ne hodijo na take reči. Gledališča sama napišejo in jim pošljejo vse materiale, novinarji pa to potem podrobno preberejo in se z ustvarjalci domenijo za poglobljene pogovre, intervjuje, portrete, krajše razprave itd.)

Pridem torej na promotorko in res sem neskončno vesel: tam vidim gručo gimnazijcev umetniške smeri!
Ker pripravljajo v gledališču premiero dramskega besedila sodoobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, so tu, vidim, tudi dijaki, ki se zanimajo za jezike in prevajalstvo. Tu so tudi vsi člani glmnazijskega gledališkega kluba (Gklub).

In res: po nagovoru direktorja gledališča skupina dijakov iz Gkluba najprej predstavi avtorja drame. Pri teoriji gledališča so se učili o dramaturški razčlembi in analizi drame in en del tega je tudi ukvarjanje z avtorjem drame. Dijaki so naredili prav znaimivo predstavitev tega hrvaškega avtorja. Veliko stvari so zbezali o njem. Zajec jim je iskreno zaploskal, ko je slišal, kako temeljito so ga "zgooglali" in natančno prebrali njegove drame.

Ampak, poleg tega so imeli zanj še in še vprašanj. Kaj jim svetuje, njim, ki bi želeli pisati dramatiko; kako se pride s svojo dramo do gledališča; kaj moraš narediti, da te igrajo v tujni itd. Same - še za nas, ostale gledalce - zanimive reči so ga spraševali.

Druga skupina dijakov pa je pripravila portret Boruta Veselka. Zbrali so fotografije iz različnih predstav, njegove vloge na filmu in TV ...

Potem pa se je razvila z Borutom dinamična debata.

Presenetilo me je tudi kar veliko število Ptujčanov, ki so prišli na promotorko.
Mladi dijak-moderator, ki je očitno vešč debatiranja (aha, potem izvem, da hodi k debatnemu krožku), je spretno poveozoval dogodek in vključil v pogovor tudi nas v dvorani.

Dijaki so, vidim, snemali in fotografirali. Aha: zvem, da delajo nekakšno dijakško kroniko. Objavljena bo na šolski TV, ki ima svoj redni termin vshemi lokalne TV.

Ko sem mislil, da je dogodek že končan, pa se je v bistvu komaj začelo. Končan je bil uradni del; precej hitro, zgoščeno, marsikaj novega sem zvedel; potem pa je sledilo druženje jutirnišjh gledalcev in današnjih ustvarjalcev.

Nekateri smo ostali kar malo dlje ... Mnogi so se spominjali Rudija Ringbauerja, ki bi zdaj gotovo bil z nami do konca ... In še kakšno zapel. Nektari so pogrešali Luko Tropa; čudno, da ga danes ni bilo, saj je vendar običajno na vsaki promotirki gledališča.

Borut je dal nekaj avtogramov za spominsko knjigo gledaliških uprizoritev, v kateri najbolj zvesta ptujska gledališka publika sledi premieram domačega gledališča in lahko, tako kot otroci zbirajo sličice nogometašev, ljubitelji gledališča zbirajo sličice igralk in igralcev. Interaktivna knjiga, jasno. Z analognim podpisom igralca. In številnimi nepozabnimi spomini na sčečanje z gledališčniki v živo v najstarejšem slovenskem mestu. 

***

Pripipsa:
- Fotografija: sneta s spletne strani MGP.
- V razredu se pozbil bralna očala. Zato napake. (Če kdo od učencev tole bere: plis, poglejte v 23; če so tam. Hvala.)