Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.

Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.

Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?

Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)

Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej. 
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".

Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.

Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.

Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.

Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?

Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.

Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina. 
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.

Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin

Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.

Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.

***

Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?

Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.

Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.

Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.

Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.

Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.

Bil sem na dopustu na grškem otoku Karpatos.
Pri raznoraznih čakanjih najprej na Pučniku potem pa še tam, preden te spustijo ven, beseda da besedo in saj veste, zaklepetaš se in koga spoznaš.

In tako sem spoznal dve gospe, mamo in hči, ki sta govorili lepo primorščino. Ko smo takole na poti kramljali, mi povesta, da sta zamejki, Tržačanki.
- Od kod natančneje?, vprašam. Odgovoritia: z Bazovice.
- Tam sem nekoč spal z Juretom Ivanušičem. No, ne glih z njim, no.  Hočem reči, v hotelu pri gospe Valentini.
- A res?, moja hči dela tam, pri Valentini, pravi gospa.

Kak je svet mali.
Nakar me gospa vpraša, kako to, da sem spal tam. Povem, da sem delal v tržaškem gledališu. Gospo zanima "kaj pa". Povem ji, da igro Kakor v nebesih, nakar ona meni, da je predstavo gledala dvakrat. In da pozna mnoge, ki so jo gledali večkrat.

In moj ego je bil v devetih nebesih. Čeprav smo medtem že pristali.
Vozila nas je grška letalska kompanija, zračni avtobus pa je šofiral hravški kapetan, ki je večkrat prijazno po ozovčenju oznanjal, kje ravnokar smo. Tako sem lahko ponovil osnovnošolski zemljepis: Reka, Split, Dubrovnik, Tirana; potem mam luknjo (verjetno je šel kapetan lulat; moram vprašati prihodjič kapetana Poldeta Ambrožiča, ko ga srečam v mestu), nakar Atene in potem še Santorini in sledil je pristanek.
Ko smo bili nad Atenami, sem gledal po luftu, če bom kje videl kakšnega Ikara in Dedala. Ta grški mit o očetu in sinu je največkrat povedan naspol. Namreč: običajno slišimo tole fotrovo poanto: Sine, ne letaj previsoko, da ti sonce ne stopi voska, ki drži skupaj perje na tvojih krilih. In Ikar fotra seveda ni poslušal. OK, razumemo, dobro; vsi poznamo pregovor Kdor visoko leta, nizko pade. 
Drugi, meni zanimivejši, zamolčani del, pa se glasi: foter je sinu rekel tudi to: Ne letaj prenizko! Tvoja krila se lahko dotaknejo morja, napila se bodo vode, obtežila, in pristal boš na dnu morja. Kako bi se lahko glasil izveden pregovor iz te perspektive? - Kdor nizko leta, bo prisal na dnu?
(Sicer pa smo v Jugi imeli inačico prvega pregovora, ki je šla takole: Kdor visoko leta, ima strica še više.)

Dobro, vrnimo se na trdna tla. Pred dnevi mi je kolega Peter, direktor MGP, povedal, da bodo peljali abonente ptujskega gledališča v Trst na mojo predstavo (in me založil s promocijskim materialom, del karterega ob tej priložnosti tudi delim z vami):

Bil sem vesel, da MGP te svoje tržaško-ptujske koprodukcije ni sililo na svoj oder. Namreč, ne bi se dalo; ne bi šlo. Predstava Kakor v nebesih  je imela ob porodu kar dobrih deset ali še več metrov odrske odprtine; na Ptuju jih je šest. Na tržaškem odru stoji kakšnih 16 igralcev in pevcev, na ptujskem bi jim moral Jure Ivanušič dirigirati v dveh vrstah. Resnično, bil sem vesel, da predstave niso silili niti na kakšno poletno, odprto prizorišče. Nebesa potrebujejo mir, tišino, niso bila ustvarjena z mislijo, da bi bila kdaj kje ozvočena. Skrataka: super, da bodo ptujsko publiko peljali v Trst!

To bo, berem, menda cel izlet. Kosilo, ogled mesta, verjetno šoping, pa četudi Ponte roso danes ni več to, kar je bil v stari Jugi, ko smo si tam navlekli nase par parov kavbojk in jih švicajoč švercali v domovino.

Imam kar malo treme. To se mi še ni zgodilo: da bi ptujska publika šla korporativno gledat kakšno mojo predstavo kam drugam. Saj, so že prišli kdaj prijatelji, s par avti, kam daleč, recimo v Virovitico ali Split ali Osijek (če omenim kraje, kjer sem delal, najdlje od Ptuja). Poleg tega direktor najavlja predstavo kot "ptujsko premiero"; berem, da bo ob vhodu v gledališče občinstvo dobilo tudi kozarček.

Pa mi je švisnilo skozi glavo tole, v lepi, melodični tamkajšnji govorici (upam, da se bo v zapisu to vsaj malo slišalo):

Prima di tuto una brusketa,
con un bjekere di vino roso, oviamente, dopo la ponte roso,
in puole, tuti insjeme, ala serata, andjamo vedere zlovenska Nebesa.

Šajerci in Primorci smo se od nekdaj dobro zastopili.
Fajn bo, bi rekel. Fajn, že kar na avtobusu.
Mi bo kar malo žal, da ne bom gor. Ker bom že tam, da bomo še malo povadili, se ogreli in zapeli, predem prideti vi, moji someščani.

Takole vabi MGP:

V sredo, 23. oktobra, bomo v Stari steklarski ob 19.30 točili PIVO.

Gojc in Jaša ga bosta pila na odru, vi pa si ga lahko prinesete s seboj v dvorano.
Dogodku se bo reklo predpremiera. Pa to niti ni tako važno. To samo pomeni, da bo nekje drugje (25. 10. v Siti teatru v BTC v Ljubljani) uradna, svečana premiera. S cvetjem, kamerami... in prav tako pivom ;-) Tako si je to zamislila naša producentka Janja.

No, mi bomo imeli na Ptuju morda celo večjo tremo: ker nas bo prišel gledat namreč tudi avtor besedila, Miro Gavran. (Ptuj mu je bliže kot Ljubljana in na dan premiere ima Miro skupščino Matice hrvatske, katere predsednik je.) In to je zanimivo: na Ptuju bom šel z njim na drink na Vrazov trg - slika Stanka Vraza pa visi v Mirovi pisarni v Zagrebu. Eto, takole sva se nekoč slikala pod njo:

Tole, z Vrazom, ki je bil nekoč - tako kot Miro danes - predsednik Matice hrvatske, Vrazovim slovenskim dekletom in slovenskim jezikom v njega časih ter Vrazovih pemsih temu dekletu v hrvaščini, je ena lepa - sicer že druga - štorija, o kateri sem nekaj malega skiciral tukaj.) 

PIVO bo moja prva predstava v prenovljeni Stari steklarski.
V tem prostoru sem sicer že gledal gimnazijsko maturitetno uprizoritev in ja, dvorana je posrečena. Prijetna za stik gledalcev z odrom. (Ima sicer neke svoje tehnične finte in hibe, ampak ... z malo dobre volje bi se dalo to hitro korigirati.)

Me prav zanima, kako se bo obnesla naša "strežba" PIVA v tem prostoru.

Vstopnice lahko prek spleta kupite tule: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html

Pri varjenju PIVA so sodelovali tudi nekateri Ptujčani:

Gospod Boris, ki je doniral invalidski voziček (Nova Reha),
gospod Andrej, ki je za Gojca sešil enega izmed Bjankinih kostumov (Krojaštvo Šmigoc),
prijatelj (sicer tudi gospod) Sandi, ki mi je skurc. nekatere štiklce, ki sem jih uporabil za montažo prizorov.

Tako da: dobrodošli pogledat, v "novo flašarsko", kaj je nastalo. (Pa pokrovitelj ni tista firma, ki se rima na flaško.)

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Včeraj sem se navduševal nad branjem. In tem, da bo slovenski jezik ostal še naprej živ.

Danes objavljam eno drugo fotko. Bila je posneta v sosednjem glavnem mestu. Šel sem v knjigarno, da bi videl, kaj imajo kaj prevedeno od strokovne literature. (Tu sem nekoč najdeval mnogo tega ...)
Dolgo me ni bilo naokoli.

Ob vnovičnem obisku pa sem na vratih zgledal tole, kar vidite zgoraj.

Jah, tako pač je. Angleščina preplavlja in poplavlja in ko bomo ob takih stalažah imeli še enake pritopoplavne stalaže z novitetami v slovenskem jeziku, si bomo lahko domišljali, da je trenutni rezultat 1 : 1 in da smo še v igri.
Dokler jih ni, zgubljamo; in to na domačem terenu.

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).

Pred dnevi sem predajal v Vitanju, v Centru vesoljskih tehnologij Herman Potočnik Noordung.

Herman Potočnik Noordung je leta 1928 napisal knjigo Problem vožnje po vesolju.

Mogoče bi, če bi se vozil zadnje čase z menoj dnevno na relacijo Ptuj-Ljubljana-Ptuj, leta 2024 napisal knjigo
Problem vožnje po slovenskih avtocestah.

Ker tudi Gojc poroča o njih. Pa se vozi z one, nasprotne strani.

Nekoč poleti sem se sredi dne vračal iz Sobote.
Nekje ob cesti sem pri neki hiši s kotičkom očesa zagledal zgornji štant. Odpeljal sem se mimo.

Po par sto metrih sem ustavil in obrnil. Zanimalo me je, kaj sem to opazil. In zakaj. Vrnil sem se, sparkiral v bližni.
Nikogar ni bilo nikjer. Očitno so se vsi skrili pred pasjo vročino. Še pes - v kotu zgoraj desno - je bil samo za vzorec.

Na improvizirani stojnici so bile razstavljene zapestnice. In škatlica za denar. Kot v Avstriji. Kjer sem kot otrok privič videl, da lahko kupiš časopis tako, da ga kar vzameš in vržeš v škatlico šilinge.

Izbral sem svojo zapestnico. Pravzaprav sem jo zbiral dolgo. Predlogo. Namerno dolgo. Zato, da bi morda prišla iz hiše mlada oblikovalka nakita - podjetnica. Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da gre za deklico. 

Prostovoljno sem se ustavil, prostovoljno sem izbral, prostovoljno sem prispeval, kot me je vabil napis na dekličinem "reklamnem plakatu".

Nikogar ni bilo doma, bi rekel.
Zapestnico sem dal na roko, denar v blagajno na podstavku in nadaljeval proti Ptuju. Kak dan kasneje sem napisal tale članek, ter v njem napovedal, da bom nekoč morda pisal o zapestnici.

Medtem je minilo kar nekaj časa.

Pred dnevi se je začela šola. 
Neskončno bi me zanimalo, za kaj se bo izšolala tale deklica čez 15, 20 let. Kaj bo počela?
Nekoč sem sanjaril o longitudinalni raziskavi, trajajoči 20, 25 let, ki bi pokazala, ali obstaja pozitivna korelacija med konzumiranjem kulturnih dobrin in mnogimi drugimi rečmi. Prepričan sem, da obstaja. To bi pokazale tudi številke. No, mogoče pa se kdaj kje sproži.
Kakor mogoče ta deklica nekoč postane oblikovalka. Recimo. Nakita. Denimo. Ali morda modna oblikovalka. Ali ..., ali ...

Krasno bi bilo, če bi jo nekoč lahko spoznal in zvedel, kam jo je poneslo v življenju. 
Mogoče bo pa podjetnica. Uspešna podjetnica. Mogoče celo v bližnji Avstriji.

Najbrž nikoli ne bom vedel, saj še za kraj, kjer sem naredil fotografijo, ne vem. Nekje s Slovenskih goricah je bilo; nedaleč od izvoza, kjer sem zavil z avtoceste proti Ptuju.

Ogromo presedim v avtu, preveč. Še najraje v tišini, brez radia. Takrat, ko vozim in ne delam nič, naredim še največ (razmislekov).

Reklama

V rdečem vozičku bo Jamnikov Jaša. Igral bo Gojčevega sina.

Potem ga bomo skozi zgodbo gledali, kako fant rase.
Že zelo zgodaj v šoli kaže talent za ... (menda ne smem povedati).
Nakar tam nekje v osemdesetih letih postane seveda upornik. Ne brez razloga, kot boste videli. Sluša ploće in morda svira rock. 
Jaši bo v predstavi ime Peterček.

No, potem pa se Peter zaljubi ... in tudi sam postane oče. V vozičku, v katerem ga je nekoč vozil oče, zdaj on vozi svojega sina.

PIVO je zgodba o očetu in sinu. In času.
In letih, desetletjih. Od zibelke do ... doma za upokojence.
Cela viYugasta zgodba, ki se konča "danes". C'est la vie.

Zgodba v štihu rahle nostalgije, romantike analognih časov in pod čvrsto taktirko zahtevnega očeta - teniškega trenerja, ki sina zagrizeno forsira in si želi, da bi sin nekoč postal slaven športist. Kot Dragan Džajić recimo.

Sedemkrat sem delal z Gojcem (pravi iskalna mašina), z Jašo delam drugič.
Prvič (pri projektu Čudež) sem imel kar nemalo treme. Jaša je vendarle režiser in ... kako zdaj, režiser, režirati režiserja?
Pa se je kmalu izkazalo, da zna Jaša absolutno dobro narediti mejo, začasno pozabiti na režiserja in se preleviti v vlogo res fajn sodelavca - igralca.

***

V zgodbi PIVO mora Peterček za domačo nalogo napisati spis "Moja mama".
Kako naj piše o svoji mami, če pa nima mame?
Tovarišica učiteljica mu reče, da naj vpraša očeta.
Peterček to tudi stori.
Kaj se iz tega rodi, boste videli v predstavi.

Kmalu v vašem kinu!
(Tako je pisalo nekoč, ko smo bili deca, v kinu Ptuj, na začetku, med reklamami. Po obveznih Filmskih novostih seveda. Zdaj Tadej (Toš) pove, da naj ne jemo kokic in izklopimo mobilne telefone.)

Torej:
Kmalu na vašem odru: PIVO, z Gojcem in Jašo. Lahko si prinesete tudi pivo ...

(PR-ovka Sara T.: A zveni to vsaj malo kot reklama?)

Reklama

Pripeljal sem mu voziček.
Kupil sem ga od nekega gospoda v Celju. Njegova žena je zdaj stara 41 let in vsa ta leta je čuvala voziček, v katerem jo je vozila mama. Krasno očuvala.
Gojc bo voziček potreboval za svojega sina (v neki novi gledališki zgodbi).
Ne da bi se dogovarjala, se je Gojc lepo barvno uskladil za prevzem svojega bodočega odrskega rekvizita.

Nadaljujemo delo na novem gledališkem projektu PIVO, hrvaškega avtorja Mira Gavrana. (Želja št. 1 iz tega spiska se mi že uresničuje.)
(Ker uprizoritev delamo pri zasebnem producentu, jo bom - brez zamere - tu in tam tudi reklamiral. V kotu zgoraj bo pisalo "reklama", da boste lahko članek - reklamo preskočili.)

O tem, kdo bo v tem vozičku, pa prihodnjič.

Aja: Gojc igra očeta, fotra, neposrednega proizvajalca, samohranilca.
Sin se mu rodi v 60-ih letih pretekega stoletja; ko je foter še študent na DIF-u; mama po porodu odide, k angelčkom. Tako oče pove to sinku.

Kaj ima s tem PIVO?

Kdaj prihodnjič.