Danes peljeva z Ajdo dijake ptujske gimnazije na geledališki tabor na Pohorje.
Tri letnike igralcev/govorcev. Predmetu se namreč reče Igra in govor.
Četrtega letnika še nimamo. Šele naslednje šolsko leto bomo imeli prve maturante.

Kaj se mi zdi smiselno početi z njimi?
Troje:

• naravnost,
• konflikt,
• čustva.

O naravnosti

Če igralec na odru ni naraven, če mu ne verjamem, če se ne morem vživeti vanj, potem ... lahko govori in počne karkoli. V lepih ali manj lepih kostumih, stoje na mestu ali drveč po odru, v kontra ali font luči, v splošno-pogovornem ali zbornem jeziku itd. Kaj je torej to, na odru naravno?

Prihaja umetna inteligenca.
Z njo pa velika priložnost za gledališče in žive igralce.
Še bolj zanimivi bodo, "zgolj" naravni. 

O konfliktih

Na nekem hrvaškem kombiju je bila reklama. Očinto je bil lastnik s.p., serviser. Čiščenje zamašenih odtokov.
Reklama na avtu se je namreč glasila: "Vaš drek, naš kruh."

Zahodna dramatika - no, saj vzhod je pa v bistvu nima; le zkaj ne? - živi od konflikta.
Zahodni človek ljubi dramo, safer, sranje. Vaš drek, naš kruh.
Naši dramski konflikti - vaši gledališki užitki, bi lahko rekli z zagrebškim espejem.

Zahodni človek je velemojster konflikta. Že samo v sebi, kaj šele med ljudmi.
Med narodi, med verstvi, med državami.
Ali pa vsaj med političnimi strankami. 
Vidimo.

Znati v odrski situaciji odkriti, vzdržaveti in stopnjevati konflit.
To bomo trenirali.
Ker brez konflikta - ni drame, se učijo dijaki pri teoriji.

O čustvih

Umetna inteligenca bo nekoč znala vse?
Tudi čustvovati namesto mene?
Upam, da mene takrat več ne bo.

Že stoletja smo ljudje bitja, ki cenijo predvsem razum.
Pri čemer pa (se) nerazumno ubijamo in pobijamo. A to zdaj ni tema.
Mislim si, da smo po informacijski družbi, ki je z umetno iteligenco prišla morda do svojega vrha, vstopili v naslednjo, kreacijsko družbo.
V prvi je bilo pomembno, ali imaš inforamacijo. V drugi bo pomembno, kaj boš z njo naredil. Kaj lepega in koristnga za druge.
Šole so nekoč pretežno informirale neinformirane.
Nekoč bodo učile ustvarjalnost, sodelovalnost, sočutje, človečnost.

Informacije imamo.
Razum si bomo z umetno inteligenco lahko podaljšali. Ne bo nam treba več tekmovati, kdo ima večjega. 
Zato spet in znova in še enkrat: čustva. 
Zaradni njih nam, konec koncev, zatrepeta srce.
Če/ko pa srce ne trepeta več ...

Nekoč me je na Feriju nek študent vprašal: "Profesor, a vi že mate Facebook?"

Za trenutek sem bil tiho in si mislil: Lahko me je sram. Učitelj na medijskih komunikcijah sem, pa ne vem, kaj je to. No, slišal sem nekje, da je to nekaj po internetu ... za dopisovanje ...

"In kaj naj bi jaz s to rečjo?" sem mu retorično odgovoril kot kak študent v upanju, da oni drugi ne bo opazil, da v bistvu ne vem.

Pa mi je prijazno razložil, kaj je to Facebook. Verjetno sem gledal postrani, zato je zaključil: "Gejte, enostavno: faca kot ste vi, dandanes to pač mora met."

In tako sem odprl FB račun. 
Tega bo zdaj že ... dva krat sedem laških let. 

Ogromno člankov sem napisal na FB. Nekoč je FB omogočal nekakšen blog. Z možnostjo oblikovanja, citiranja, ... Pisal sem članke o Ptuju, dvorcu Turnišče in Muzeju uspehov Slovenije ... Potem pa so nekega dne ta blog kar nekam skrili. Takrat mi je FB prvič začel iti pošteno na živce. Nekajkrat sem bil pred tem, da ukinem račun. Pa me je zmeraj znova kdo prek messendžerja našel, kontaktiral ...; tu in tam reklamiram na FB kakšno uprizoritev, ki nastane izven hiš, v katerih je za promocijo poskrbljeno ...

Nekoč sta me, da bi lahko pisali o nešem mestu, Darko in Matjaž naučila administracije wordpressa. (Ptujcan.si, je še najdljiv, e-ptujcan.si pa kot kaže ne več.) Zdaj pa mi je Aleš pokazal nekaj, kar je še enostavneje.
in tako ...

... se mi zdi ...,
da je prišel čas ...,
da grem na svoje.

Zato se počasi selim na zato.si.

PROLOG

Pred več kot desetimi leti sem prebral neko igro. V hipu mi je bila zelo všeč.
Ponudil sem jo gledališčem.
Čez par let so jo v enem od njih (na Hrvaškem) postavili na oder. (V odlični dramatizaciji in režiji ter s super igralci.)

Potem sem zgodbo ponujal naprej. Tudi na Slovenskem uprizoritve namreč še ni bilo.

1. AKT

Umetniški vodja gledališča v Trstu je v nekem trenutku slišal na to temo.
Temi se reče: Slavni dirigent se umakne v odročno vas na koncu sveta, tam pa nabaše na: cerkveni zbor, ki blazno fuša.
Naslovu pa: Kakor v nebesih.

Avtor je Šved, Kay Polak.
Polak je najprej posnel film. Po filmu so potem naredili muzikal, nato pa še dramatizacijo. (Omenjeni film je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Zaradi velikega uspeha filma (predvsem v Avstraliji) so čez nekaj let napravili še drugi del; ta je bil menda popolni fiasko.)

V tržaškem ansamblu je le še nekaj stalnih igralcev.
Zato je umetniški vodja za sodelovanje pridobil še novogoriško gledališče. Plus igralce - goste/svobodnjake. (Dramatizacija je narejena za deset igralcev; fajn je, če je še pevski zbor.)
Zbor pa bodo sestavljali zamejski ljubiteljski pevci. Taki iz pravih cerkevnih in drugih zborov. Dirigent Bogdan Kralj bo pripravil zboriste (in naše igralce), glasbo za uprizoritev pa bo v živo izvajala violončelistka Andrejka Možina.
En tak, velik zamejski projekt; v gledališču s premalo igralci, a veliko željo mnogih, da do tega sodelovanja pride.

2. AKT

Lani spomladi smo nekega sobotnega deževnega dne začeli z vajami. Z Davidom sva se že na Občinah zapeljala narobe. Kar je bilo čisto prav, ker sva v Trst prihajala po cesti, ki sem jo spoznal - takšna je kot takrat, ko smo iz Trsta švercali kavbojke.
Premiera naj bi bila otvoritvena uprizoritev nove sezone, oktobra 2022.
Dobro nam je šlo.
Deset dni pred premiero nas pošljejo domov: Projkta je konec. (Zaradi raznoraznih okoliščin) gledališče ni dobilo avtorskih pravic za uprizoritev. 

KONEC

Adijo, Marija.

Ampak umetniški vodja Danijel je bil trmast.
Hecno: tudi glavnemu junaku v igri je ime Daniel. (Igral naj bi ga Jure Ivanušič.)
Avtor je med drugim zahteval, da mu vse, kar bomo izgovoril v naši dramatizaciji, prevedemo.
Hecno: v ekipi je bila igralka Mirel Knez. Mirel je bila rojena na Švedskem in je našo verzijo teksta v celoti prevedla v švedščino.
Prevod je gledališče poslalo - skupaj z drugimi zahtevami - avtorju.

PAVZA

Letos februarja je prišlo avtorjevo pismo:
- Na strani tej in tej, predlagam, da zamenjate besedo ...  Sicer pa: dovoljujemo uprizoritev.

Amak: v novem terminu, jeseni letos, so novogorški igralci seveda že planirani v drugih projektih.

Zdaj je Danijel (Malalan) pred novim problemom: Kako nadomesti štiri ključne vloge, ki so v začetku bile namenjene Nogovoričanom?

3. AKT

Včeraj sem dobil iz Trsta pismo z več kot dvajsetimi prejemniki: - Izvolite, seznam vaj in datum premiere Kakor v nebsih. V koprodukcijo se zdaj vključuje Mestno gledališče Ptuj; menda bomo uprizoritev igrali konec sezone 23/24 na Ptuju na odprtem.

Po enem letu - bomo nadaljevali z vajami. S štirimi novimi igralci.
Mesec dni časa bom(o) imel(i). Igralce, ki so bili tik pred premiero, in nekatere, ki bodo tekst prvič prebrali s kolegi.
Janka Petrovca bom moral znova prositi, da naredi novo najavo, ki jo potrebujem za konec uprizoritve. Vem, da bo razumel.

...

Bom(o) uspel(i) v par tednih z nekaterimi 'znova' in z drugmi 'do konca'?, se sprašujem.
Takšne situacije doslej nisem imel še nikoli.

Šel bom v Trst in storil to, kar doslej nisem še nikoli.

***

P.s.

Ko (zdaj iz previdnosti zapišem 'če') bo prišlo do premiere, bom na koncu lahko rekel: jap, vse ob svojem času.
Ta hip vem, da ne vem; mogoče pa prideta še 4. in 5. akt.
Če je treba, naj.

Hecno je, koliko let traja pri meni od "O, to mi pa je všeč, tole bi pa bilo fajn dati na oder!" do realizacije.

Nič. Moram nehati tipkati. Grem si želet in razmišljat o tem, kar mi je všeč, da bom to nekoč videl na odru.
Če bom tudi v prihodnje potreboval deset let in več za krog od ideje do realizacje ..., koliko takih krogov mi še ostane?

Fotografija je bila posneta lani jeseni.
Non vedo l' ora, rečejo Italijani.
Ne vidim ure, simpatično prevajajo naši zamejci.
Pomeni pa: komaj čakam.