Novinar, s katerim sva govorila o novi predstavi, me je presenetil z vprašanjem: "A recite nam, odakle u stvari dolazite ..., gdje živite?"

Pa pri priči povem par presneto presenetljivih pa pomenjljivih poetovionskih podatkov: O velikosti Ptuja, takat, na meji rimskega cesarsta z bednimi barbari, legiji III. Gemini itd. (Brez šale: brez kaj dosti letnic in imen seveda, da me ne bi kdo prijel za besedo in mi rekel "sedi šus" iz zgodovine.)

Nazaj v Split.

Točno opoldne na Peristilu - glavnem trgu antične Dioklecijanove palače v Splitu - stopita pred občinstvo, ki ga sestavljajo turisti z vsega sveta, dva rimska vojščaka. Odrolata kao papirusov zvitek in v latinščini prebereta kao Dioklecijanov nagovor.

Dioklecijan je bil eden najpomembnejših rimskih cesarjev. Vladal je polovici svete, a si je za svojo domovanje takrat, ko bo nekoč v penziji, izbral prav Split. Tu je dal sezidati Dioklecijnovo palačo ;-)

Rojen je bil par kilometrov stran, v današnjem Solinu, takrat rimski Saloni; njeni ostanki in situ so absolutno podcenjeni, vredni ogleda!
(Zdaj veste, ko boste prihodnjič rajžali v trajektno luko Split: vzemite si 4 ure časa rezerve, pa zavijte v Solin. Vem, ne bo se vam dalo, ker boste samo še dobirh deset minut pred luko. Ampak res, zavijte v krožišču desno, ne bom vam žal.)

Torej: pol sveta si je "lastil" tale Dioklecijan, v penziji pa se je vrnil domov ... Korenine, si mislim; in o tem tudi že nakaj pisal.

Dva rimska vojaka vsak dan od jutra do večera paradirata po zlizanih kamnitih tleh palače.
No, gotovo ne le dva; fantje imajo sigurno smene. So pa res vsi brez izjeme čedni in postavni, pravi gardisti. (Boris bi mel njih rad.)
Turisti se fotografirajo z njima.
Turistke kao sramežljivo pozirajo v njunem objemu.
Otroci se boječe dotikajo njunih mečev.
Gostilničar na trgu pa vam zaračuna za dva deci piva in en džin-tonik 18 evropskih monet. 

Gerhard Huebner mi je nekoč razlagal, kako so se Burghausenčani pobratili s Ptujem.
Rekli so si: narišimo okoli Burghausna krog s polmerom 500 kilometrov in obiščimo mesta v tem krogu. Mogoče najdemo kraj, s katerim bi se veljalo pobratiti.
In tako so tudi naredili in prirajžali do Ptuja. Pettau so izgovorili (in še bolj mislili) z lahkoto ..., si lahko predstavljam; in izbrali Ptuj.

Če bomo kdaj v prihodnosti delali kroge Ptujčani: 495 km je od ptujske mestne hiše do Dioklecijanove palače.
Ptuj in Split - antična Poetoviona in Spalatum - imata prav toliko skupnega kakor srednjeveški Pettau in Burghausen, Ptuj in Burghausen.

In ker smo se na Ptuju nedavno spominjali antičnih časov, še:

Pripis:
Priporočam, nujno: Pelikovec antique, v kvadratni steklenici, Dalmatcija vino ga dela. (Zvedel sem o njem, ko sem pripovedoval o našem ptujskem pelinkovcu in tavžentroži, od nekdanje Petovije Ptuj.) Oni dan sem ga zagledal, antikveja, in pobasal s police v Sparu.

(In puncto je v časih Poetovioncev pomenilo: kar zadeva)

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber

KLJUČ, DREVO, OBLAK, PUDING, RASTLINE, VESELJE

Sam s seboj, morda.
Morda prvič opazujem kako korenine dvigujejo drevo proti oblakom.
Morda zares prvič ne vidim oblakov kot osladno kičasto puding, puhasto pastelnih barv.
Morda čisto prvič opazujem rastline in v njih vidim osebnosti prijateljev.
Morda res prvič sramežljivo kukam skozi ključavnico življenja. Ključ držim v roki. Ga bom znal obrniti v pravo smer?
Iz danih besed napisana zgodba je le par korakov v smer, ko bom vesel sam s seboj. Morda. Morda?

***
Pripisal SMS:

Savo mi je v mesendžer napisal: "Mi daš tvoj mail naslov?"
Dal sem mu ga in on mi jih je poslal -
besede, s katerimi zdaj povezujem Milenkovo sliko in njegove besede;
zato, ker se mi zdi, kakor da bi jih napisal možakar ob naslikani reki.

(Savo je sicer naš letnik. ((Oblikoval je plakat za mojo prvo režijo po vrnitvi iz Berlina.)) Pred leti je imel nesrečo in z njo povezane še druge; kajti ko ima vrag mlade ... Zdaj pa je aktivni iskalec zaposlitve. Pred dnevi je na svoje FB zidu objavil prošnjo za delo.)
Mogoče pa kdo od vas kaj potrebuje, oz. pozna koga, ki mogoče potrebuje, ali ve za koga, ki pozna koga, ki ...?

Pred tremi leti, ko je ptujska gimnazija najavljala svoj nov program 'umetniška smer', sem poskušal povedati, zakaj se mi zdi to za naše okolje dobro. (Če bo Darko našel na 'mrtvi' spletni strani ptujcan.si takratni zapis, ga bom objavil.)

Letos junija sem bil v Berlinu in si kupil med drugim neko knjigo, neke učiteljice, ki že četrt stoletja poučuje "gledališče v šoli".

Zdaj sledi prevod uvoda iz te knjige. Objavljam ga, ker gospa pove stvari prav lepo, razumljivo in natančno. Objavljam ga, da se na moj novi prvi šolski dan sam spomnim in opomnim, zakaj z mladimi na Gimanaziji Ptuj sploh počnem, kar počnem.

***

Zakaj v šoli predmet Gledališče/Gledališka igra? V časih PISE, standardiziranja dosežkov in G8^* se zdi monogim to kot nepotreben luksuz. Slišali smo sicer o uspehih finskega šolskega sistema in tudi o pomembni vlogi, ki ga v tem oziru igra pouk gledališča, ampak v naših krajih vendarle vlada zadrta miselnost, da so matematika, nemščina, angleščina in tako dalje pomembnejši.

Postavlja se vprašanje: Pomebnejši za kaj? Kajti medtem je vse bolj jasno, da kontinuirana, zanesljiva pot do poklica - šola, pripravništvo, specializacija, delovno mesto za nedoločen čas do upokojitve - več ne obstaja. Naša družba se je v zadnjih 20 letih zelo spremenila. Šola pa naspronto komaj kaj.

Naslednje generacije naj bi bile prožne, inovativne, mobilne, socialno inteligentne, zavedajoče se odgovornosti, kreativne in odporne na krize. V šolah pa se še naprej uči, če odmislimo nekaj svetlih izjem, kot nekoč; v 45-minutnem taktu - ostanku iz časov industrializacije, ko je bilo treba mlade pripraviti na delo v tovarnah. Še zmeraj za odmor predirljivo zazvoni zvonec ali kak podobno krasen zvočni signal. Še zmeraj se učenci/ke ob dopoldnevih ukvarjajo korak za korakom s tem in onim, ne da bi morali povezati vsebine v neko večjo celoto. In še zmeraj se poučuje po učnem načrtu, ki predpisuje vsebine in ustvarja stalno hektiko, ker vak učitelj in učiteljica že vnaprej ve, da ga v času, ki je na voljo, in ob drugih okoliščinah šolskega vsakdana in poteka pouka, tega učnega načrta, niti slučajno ne bo mogel/a izvseti.

S testi, kontrolkami, standardiziranimi preverjanji je znanje, ki bi naj ga dosegli, vse bolj zožano s ciljem, da bi se ga dalo meriti in narediti primerljivega. Predpisani "tunel znanja", skozi katere morajo vsi, postaja vse ožji. Predmeti, katerih učnih vsebin se ne da takoj izmeriti, konotrolirati in stehtati, odpadejo.

Na drugi strani pa gospodarska podjetja in obrati odkrivajo učinke gledališča pri krepitvi osebnosti in celi oddelki podjetij hodijo na vikend seminarje, ki jih izvajajo igralci in režiserji, da bi jih tam naredili "fit" za njihov delovni vskadan. Očitno so podjetja pripravljena plačati za to, kar so šole zamudile: oblikovanje osebnosti. Kaj nam dandanes pomaga, če znamo brez napake rešiti test multiplih izbir, v resničnem življenju pa nismo dorasli pogovoru z lastnim šefom, ne s tajnico, kaj šele s svojo konkurenco na delovnem mestu?

Zmaraj znova je uganka, zakaj določena dejstva v družbi ne vodijo do določenih posledic: Izobraževalni sistem škripa in poka pod vse večjimi zahtevami vse bolj spreminjajoče se družbe, se pa prestrašen krčevito drži popolnoma zastarelih koncpetov.

Predmet Gledališče je znan že od 70-ih let ^{(!!! - zaklical 3 x SMS)} kot uspešen učni koncept, ki pri mladih osupljivo spodbuja in krepi prav te kompetence, ki jih dandanes tako potrebujemo, da bi se lahko odvzali na raznovrstne zahteve družbe in v določni meri sami odločali o svojih življenjih. Pouk gledališča razvija med drugim tole:

- socialno in emocionalno inteligenco,
- ustvarjalnost,
- empatijo,
- samostojno mišljenje,
- spontanost,
- samozaupanje,
- karizmatičnost,
- sposobnost abstraktnega mišljenja,
- na reševanje konflikta usmerjeno vedenje,
- zavedanje odgovornosti,
- zmožnost, da se prebiješ (postaviš zase),
- skupinskega duha^**,
- domišljijo,
- zmožnost biti v odnosu.

Čeprav so ti učinki med tem bili že dokazani celo s strani nevroznanosti, so šole še naprej postavljene pred drugačne prioritete. Zato obstaja samo ena možnost: "Ne obstaja drugo dobro - kot tisto, ki ga naredimo," povedano z besedami Ericha Kaestnerja.

Namesto da se še naprej pustimo, da nas razmere v šolah frustrirajo, lahko začnemo s spremembami tudi kar sami. Lotimo se - in poučujmo predmet Gledališče, kolikor pač lahko. Kajti s tem bomo dali svoj prispevek neprecenljive vrednosti za odraščajočo generacijo otrok.^***

Dopolnite svoj pouk z gledališčem! Ni predmeta, pri katerm ne bi mogli učinkovito uporabiti metod in tehnik gledališča. In mogoče vam bo na vaši šoli celo uspelo izpeljati gledališki seminar - sčasoma celo več njih ... Za to potrebujete zgolj naslednje:

- potrpežljivost,
- sproščenost,
- dobro voljo,
- pogum,
- prazen prostor,
- barvne flumastre,
- kup papirja,
- predvajalnik glasbe,
- za motivacijo in pomoč pri startu pa tole knjigo
- in najpomembnejše: iskreno zanimanje za Vaše učence/ke!

Maike Plath

***

Maike Plath je učiteljica in članica predsedstva nemškega združenja za gledališko igro. Izvaja nadaljnje izobraževanje za učitelje/ce gledališkega pouka in prireja delavnice in predavanja na temo "biografsko gledališče."
Knjiga, iz katere je zgornji prevod, pa ima naslov: Biografisches Theater in der Schule, Beltz Verlag, Weinheim und Basel 2009.

---

*: mišljena je "turbo-matura".
**: Franjo, se spomniš, ko si mi pripovedoval, kako so bili žalostni Tevž in njegovi prijatelji na II. Gimaziji, ko je prišel dan, ko so zadnjič igrali Figarovo svatbo in se na ta način nekako za zmeraj ločili, poslovili, "razpadli"? To je to.
***: No, to dobro vedo/vemo generacije in generacije mladih, s katerimi je delala Branka. Od Kluba mladih do Stare steklarske. Nihče ni moral, ni bilo mus, ni bilo za oceno, ni bilo za točke itd.

Tole, kar boš prebral/a spodaj, sem - sodeč po kontekstu - napisal na svoj FB najverjetneje nekje v tem času, konec poletja 2018. Pred petimi leti torej.
Pred petimi dnevi sem zapis zagledal kot deljen spomin na FB zidu prijateljice Vitoslave (ali je bilo pri Dušanu?). Pa sem ga šel prebrat.
No, in zdel se mi je še zmeraj za današnjo rabo, zato ga danes (s par popravki) objavim še tukaj. Pri sebi.
Sem bil nekoč ne-pri-seben? ;-)

Ptuj v 4K, kaj štiri, 5K kvaliteti

Ko bom velik, bom šel na morje septembra. Ker bom ves julij in avgust preživel na Ptuju. Kot turist.

Srečen sem, da živim na “totem našem Ptuji”. Hvala vsem, vsakemu posebej, ki ste to poletje znova naredili Ptuj za prestolnico kulture. Preveč bi bilo, če bi našteval vse. (Itak sem v svojih zapiskih predolg, vem.) Pa še marsikoga bi spustil. Ko rečem torej “hvala vsem”, tudi mislim: vse.

Glejte, še malo, pa se bom “lokalnoskupnostno” izpel, povedal, kar sem ‘mel, zato bom skrajnostno vesel, če boste še imeli le še malo potrpljenja z mano.

In bom kar strnil: Ker se bomo novembra odločali, kdo bo upravljal s tem mestom naprej, predlagam, da nekega lepega dne dobi mesto v uradnih mestnih vizijah - in to kar na prvem mestu - naslednjih 5K:

1. K kot Kultura

Trenutno v uradni občinski viziji (str. 49) piše na prvem mestu namreč - veste kaj? Tole:
“Mestna občina Ptuj – mesto poslovnih priložnosti. Z ustrezno podporo potencialnim investitorjem in obstoječim podjetjem bomo zagotavljali gospodarsko rast in s tem ustvarjali nova delovna mesta.”

Tvegam zmoto in povem direktno: Kultura je na Ptuju naj/večja priložnost. Zato: kulturo na prvo mesto.
“Kultura je vse, kar ni natura”, sem nekoč prav na Ptuju slišal reči akademika Matjaža Kmecla.
Dež, ki pade z neba, je natura; ko dežne fotke ujame v fotoaprat recimo Dušan Gabrovec ali Vitoslava Cafuta ali Boris B. Voglar ali itd. ... , je to kultura.
Kamen je natura. Ko ga obdela kipar Viktor Gojkovič ali .... itd., je to kultura.
Črke A in E in I in O in U so fizična natura. Ko jih pregnete pesnik Šteger ali ... itd., je to kultura.
In Ce in De in eF in Fis so prav tako glasovi. Ko pridejo iz grla, tistih srečnih, ki jih je obiskala muza muzike, Mladen Delin ali ... itd., je to kultra.
Natura - malo farbe v tubi. Ko jo namala Dušan Fišer ali ... itd., postane to kultura.
Natura je mladost. Ko v roke jo dobi pa Branka Bezeljak ali ... itd., postane to kultura.
Koruzno ličkanje - natura. Ko ga v kostumsko kreacijo obdela Stanka Vauda Benčevič ali ... itd., je to kultura.
Natura je kos zemlje. Ko jo kultivira kmet, izrase iz nje kultura.
Natura - grozd; kultura - vino.
Pšenično zrno, klas - natura, kultura - Dobrote slovenskih kmetij s Petrom Pribožičem; denimo.

Ne bom našteval dalje; upam, da sem znal povedati poanto: Prvi K naj torej znak bo za kulturo.

2. K kot Kreativa

Ljubim tole tujko. Ker me sili, da se učim njenega jezika. (Najslajše in gosposko je poljubljanje z njo dejansko po francosko - la creativité.)
Kreativa je tudi to, kar počne Davorin Gabrovec & Co. v Trieri d.o.o. ali ... itd. Tudi v podjetu torej.
Ker brez creativité ni iznajdbe, ni novega, ni inovacije, ni razvoja.
Kreativa je vse, kar si novega izmisli in na svet postavi ljudski um.
Kreativa je, če to, kar smo dobili z dediščino, pokažemo na nov, na svež način. Muzej, recimo, nam jo pokaže, često.
Kreativa je, če šolarji sami sestavijo proslavo svojo staršem, šoli, sebi v veselje.
Kreativa je izmislek, novo, še nikoli videno in jasno, tudi negotovo.
Kreativa je, ko vprašamo se: Bi šlo morda pa še kako drugače?
Zato je kreativno tudi to, kako je Boštjan Vauda oblikoval Puhovo kolo v krožišču. Ker lahko bilo bi čisto običajno in brez veze. Kot so mnogi drugi že rondoji. A njegov, se pravi Puhov, ni. Ker vmes je imela prste creativité.
Kreativa je ta naš neutrudljvi Tinček. Ptuj TV, se ve.
Kreativa je lahko frizer, recimo Fenos i te de. (On pa itak sploh in še posebej.)
Še politik je lahko kreator, in še kako. Le spomni se na bukef, haloško drevo, Boštjana, ptujskega poslanca.

3. K kot Konstruktiva

Kako prevesti tole grozno tujko? Naj bo: gradljivost.
Lahko gradiš, lahko pa rušiš. 
Pri prvem se lahko zaj. sam, pri drugem j.-eš druge.
A tu velja ne pozabiti:
Če hočeš narediti palačinke, bo treba jajca najprej vendarle razbiti.
Zgraditi, dograditi, kaj dodati, primakniti in na koncu skupaj proslaviti. To je zame konstruktiva; končen cilj, namen, vizija: najboljše kar smo zmožni, naš skupek in presek.
Razbita jajca motijo me manj, če vem, zakaj. Če bo na koncu palačinka z marmelado, fajn.

4. K kot Kolaborativa

Co in laborare. So in delovanje.
Deluj(e)mo skupaj. Vsak zase je preprosto p. dim. (Oprostite, ker v javnosti kadim. Odprtih smo prostorov v glavah, se tešim.)
Vsak zase zmore komaj kaj. Vsi pa znamo vse. Ker vsak kaj ve. In če skupaj stopimo in si roke podamo, znamo vse, kar je treba znati. 
Vsi skupaj znamo ravno prav dovolj za vse, kar si iz/misliti pač znamo. (Pa spet sva tukaj, Ptujec, pri poglavju: kreativa.)

5. K kot Komunala

Komu najprej komuno, veselo, Ptujci, ... ;-)
Komunalno je to, kar je od komune.
Komuna je skupnost. Tam nekje od francoske revolucije naprej. (Popravite me, prosim, časoslovci prejšnjih časov.)
In skupnost je krasna beseda. Prvič, ker nam razna FB skupnost, socialnna omrežja in vse, kar e-je, vse bolj in bolj preseda.
Kajneda? Vse redkeje vidimo soseda.
Drugič, ker smo ljudje pač bitja, ki v skupnosti žive. In ne kot šakali. Ali volkovi. Da to ni vedno lahko, vidimo, kajne.
A druge ni: le skupaj da se upati na kaj.
Ker že beseda to pove: smo skUPnost, množica ljudi, ki UPa.
Lokalna skupnost.
V primeru našem, ptujskem, skupnost seveda najraje po lokalih zaseda. Kar je kakopak čisto prav in prima. (Že zategadel, da vsili kakšna se uboga rima.)
Komunalno -> skupnostno -> lokalno.
Tu smo.
Sicer je svet, odkar je splet, neskončno majhen. Lahko v sekundi smo v Sidneyu, Cunkovcih, New Yorku, Prvencih al Strelcih ..., a v živo, čisto analogno in povejmo po domače: tako, človeško, smo lahko le zmeraj tu, lokalni, skupnostni in komunalni.
To, kako, na kak način smo Ptujci skupnost, nas v biti dela to, kar smo. Da si nismo tujci. Dokler pač smo.
In smo, nemalo, Ptujčani kot skupnost točno to, kar smo dobili od nekoč.

In hočeš nočeš, sva spet končala pri kulturi, bralec.
Pri delu in pridelku rok človeških, uma in srca ter predvsem - upanja.
Upa pa ni brez zaupanja. (Vem, tudi ne brezupa.)
Zato zaupajmo.si

samo občan Samo

P.s: Hvala, da imate potrpljenje z menoj. Samo malo še; tam nekje do konca novembra, decembra, ko bom verjetno še kakšne krati mislil (na) Ptuj. Do takrat bom povedal, vse, kar imam povedati. In potem bom verjetno končno tiho. Tisti, ki pa vam že grem na živce, pa se spomnite Tomaževe pesmmice: Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu ...

***

Pet let je minilo kot da rečeš keks.
Na FB ne objavljam več (direktno).
Ptuj je po zaslugi mnogih še zmeraj v 5K kvaliteti.
In to je to. Kaj bi še?
Treba je le priti in nauži(va)ti se.

Naslikal: Milenko Kovačević

d

Razkuštrano popoldne

Na hitro, le na hitro,
samo še skočim, naredim, porihtam, poskrbim, uštimam ...
Samo še to in ono.
Potem res le še nekaj malega, pa bo.

Ker vse hiti, se zdi,
najbrž domov; na to,
kar se imenuje lepše.
Karkoli je že to.

Svetlobi, sončku in drevesom
pa se - oprostite zdaj izrazu - sladko jebe.
Za 'na hitro', za 'samo še to in ono' in za vse ostalo 'moram'.

Svetloba je, in sonček je, in drevje je in bo.
Vse dokler ne bo zašlo,
za vekomaj -
gledalčevo oko.

Naslikal: Milenko Kovačević

"Igra barv", se mi zdi, da je napisal Milenko v "subject", ko mi je poslal tale akvarel.
Poskusil bom žogico vrniti; z "igro črk". Takole me je torej začebljala njegova igra barv in potez s čopičem:

Flusk in pljonk poteg in šprk,
dark in brin in kopl kljunjk.
Luknj prfel boltit dve,
rex Edipus mrkl hops.

Mlinkrl pikrl petl črt,
čelo frnkl strknl prt.
Zvit, zavit ibstakl sin,
gnegrl oče, bog in fin.

Stisnil čupa nasum zbot,
iks mandibule obfrcl zlot.
Ton, nadejam, prek puščave,
ave, kave, kri krvi in krave.

Ojej, od kje le znelje beže zdaj strne,
znanile vse beline brde,
in strn in črn in sluz čez čelo ter vse še to za ne.
Oje, ojej, o je.
Ja. Je.

Kaj, česa takega? Če pa vendar ni nič novega pod soncem. 
Je, nekaj res novega se je zgodilo v gledališču. 

V osnovi obstaja dvoje vrst gledališč: javna in privatna.
Privatna so dandanes čim manjša, da bi bila čim bolj komercialna. (Že od firme Vilija Šekspira dalje.)
V Nemčiji se je s Schillerjem, Goethejem in Lessingom rodilo javno gledališče, kot ga poznamo še danes (tudi pri nas). Tam imajo državna, deželna in mestna gledališča. Največja so seveda državna (Staatstheater).

No, in ta, največja, so običajno trodomna. (Dreispaltenhaus rečejo Nemci). Imajo namreč tri veje: dramo, opero in balet.
V Sloveniji imamo samo eno takšno hišo: Slovensko narodno gledališče Maribor.
Najbližje nam je potem zagrebško Hrvatsko narodno kazalište.
(HNK-ji so še Reka, Osjek in Split, od koder je tudi fotografija zgoraj. No, tudi Varaždin je dobil pred par leti status HNK-ja, vendar tam (še) nimajo opere.)

To je bil zdaj - vem, rahlo dolg, ampak nujen - uvod. Zdaj pa pride bistvo:
Vse od konca 18. stoletja - zdaj smo pa v 21. - so največja gledališča bila torej trodomna, zdaj pa se je zgodilo prvič tole:

Državno gledališče v Nuernbergu (Staatstheater Nuernberg) je ustanovilo četrto vejo! - digitalno gledališče.
(Imenovalo se bo XRT - Extended Reality Theater.)

V dvorani s sto sedeži bodo igrali živi igralci IN avatarji. Uporabljali bodo digitalne kulise in ostale tehnične novotarije.
To, digitalno vejo nacionalnega gledališča bosta vodila dva: Umetniški vodja in Vodja kreativnih tehnologij.
Od sezone 2023/24 naprej načrtujejo po štiri premiere na sezono. Prva se bo imenovala Mythos P.A.N.

Eto, to je novo.

Prepričan sem bil, da e-svet na odru po koncu korone ne bo nikoli več imel česa iskati.
Zmotil sem se in to zelo.

Nemci bodo poskusil.
Kaj bo iz tega, ne vemo.
Se bo digitalno gledališče "prijelo"?

Namreč: Ko so začeli razlagati, kako bodo videoprojekcije (videomapping ipd.) nadomestile klasično scenografijo, se je kaj kmalu pokazalo: da se računalničarji in režiserji in scenografi mučijo mesece in mesece, da sprogramirajo idealen potek odrskega dogodka, potem pa pride živi igralec in vse zaj. ;-)

In v tem je v ravno keč: da živi človek vse - "pokvari"!
Da ni nikoli čisto isto (kar je lastnost mašine)!
Da je v živo!
Nikoli do konca predvidljivo!
Da je živo.
Sahre life, no file.

Potem pa sem pomisil še na tole (seveda v svoji, v prejšnjem stoletju rojeni glavi):
Kaj si bo pa želela na odru gledati, kaj bo od gledališča pričakovala bodoča, t. i. nova publika?
Tisti, ki so se "rodili s telefonom oz. zaslonom v roki"?
Nekdo, ki je otroštvo preživljal namesto v peskovniku v digitalni igrici? Jaz sem svoje otroštvo preživljal za Pesnico v Moškojncih in potem v Klanečekovi šoderjami na Hajdini.

Zanimivo bo spremljati to nuernberško četrto vejo.

No, naj tvegam in prognoziram?
Četrta veja bo le drnela. Tako kot drni drevo, zasajeno v tamponu zemlje sredi betona in/ali sasfalta. Debele sence ne da nikoli.
Če že ne bo ta veja prêcej odrevenela in se posušila ter odpadla.

- - - 

Eto, če ima kdo voljo, čas, interes: tu blizu, v naši nekdanji prestolnici (na Dunaj mislim, jasno), hibridna uprizlritev še do 3. septembra. Osamljeni primeri so bili in bodo, ampak tale nuerberška formalizacija nove "veje" pa je res pogu^bmna odločitev.

Naslikal: Milenko Kovačević

Če prav zloženi skupaj,
kamni povezujejo bregove.

Tako ljudje, če skupaj stopimo,
se primemo za roke, zapremo usta
in srce odpremo,
lahko premoščamo razlik svetove.

Če prav zloženi skupaj,
tvorimo ljudje mostove.

Da potem po njih tovorimo
sami sebe, drug drugega in naše snove.

Ni most sam, le zase; 
je predvsem za druge.
Si sam kamen,
za prehode sem in tja, za druge?

Ste kdaj pomislili:

gledališče na Ptuju se nahaja prek cerkve (Sv. Jurija),
gledališče v Mariboru nasproti (Slomškove) cerkve,
gledališče v Kranju je nasproti cerkve (Sv. Kancijana),
gledališče v Kopru je za vogalom Stolne cervke (Mrijinega vnebovzetja),
Drama v Ljubljani je skoraj soseda cerkve (Sv. Trojice),
Lutkovno v Mariboru - naslonjeno na nekdanjo (minoritsko) cerkev,
Šentjakobsko/Lutkovno gledališče v Ljubljani, nedaleč od katedrale,
MGL se tako rekoč drži cerkve (Marijinega oznanjenja) ...?
...

Še primerov?
HNK Osijek - prek Katedrale.
Dječje kazalište v Osjeku, prek ceste pa - majhna cerkvica Gospe Snežne.
Varaždinski HNK, nedaleč od - cerkve Sv. Nikolaja.

No, in primer na fotki zgoraj: Split; Hrvaško narodno gledališče in par korakov čez cesto cerkev (Marije od zdravlja) in frančiškanski samostan.

Naj bo primerov dovolj. Še in še bi se jih dalo najti, blizu in daleč.

***

Kako to, da so cerkve in teatri sosedi?
Naključje?
Ne verjamem.

Nikoli nas niso o tem učili (ali pa sem šprical to predavanje), nikjer nisem o tem bral.
Imam svojo razlago. Gre pa - najbolj na kratko - takole:

V antični Grčiji se je gledališče - to smo se učili - rodilo iz rituala, verskega obreda (v čast enega od bogov; Dioniza).
Potem ko je Evropa postala monoteistična (pretežno krščanska), je bilo zmeraj dvoje vrst ljudi: verni in takšni, ki zase pravijo, da to niso.

Verni ljudje so od nekdaj po 'duhovno hrano' hodili v cerkve.
Neverni ljudje so po 'duhovno hrano' hodili v gledališče.
(Ker brez nje, duhovne hrane, človek ne more. "Naj ne živi človek samo od kruha ...", piše v Bibliji.)

Gledališče je zato v svojem bistvu prav tako neke vrste 'cerkev':

V RKC cerkvi se opravlja daritev: skupnost vernikov prisostvuje obredu, v katerem se hostija iz moke spremeni v sveto rešnje telo; v spomin na Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in šel v večno življenje.
Tudi v 'cerkvi-teatru' se opravlja svojevrstna 'daritev': gledalci darujejo svoj (prosti) čas dogodku, v katerem dramatikove črke - nekoč napisane na papir - zdaj zaživijo v zgodbah živih ljudi (igrlacev); te zgodbe pa povežejo gledalce in nastopajoče v (začasno) skupnost in slavijo večno Resnico, Dobroto in Lepoto. V človeku in med ljudmi.

Tako. To je moja razlaga, zakaj so crkve in gledališča najboljši sosedi.

Kaj pa vozilo na fotografiji zgoraj med obema tema 'svetima objektoma'? - Taxi? Kaj dela tu taksi?

Predstavlja mi reality: današnjo stvarnost, potovanje, željo po iti drugam, doživeti nekaj drugega, odiditi od doma, od znanega, vsakdanjega, na odmor, oddih, dopust ... pobeg od službe, obveznosti, ubijalske in duhamorne rutine ... Ko ti ni, da bi šel sam, peš, te premakne nekdo drug, taksi.

Tega taksija že dolgo več ne bo, ko ta teater in cerkev bosta.

Ker teatri in cerkve šerajo živi lajf. Fajli ga ne. In ga nikoli ne bodo.

Zato: šeraj life, ne file!

The most importatnt function of art and sience is to awaken te cosmic religious feeling and keep it alive.

Misel šeral neskončno bolj pameten od mene, Albert Einstein.

Avtor akvarela: Milenko Kovačević

Že spet ta dež

Ves list papirja sta zalila mrak in gosta kakor kri temnina.
Nikjer ni videti svetlobe, ne daljine ne smeri in ne globine.
Vse kar je, presneto mračno in molče temačno kar kriči.

A svetloba tam, že kar za vogalom, je, se zdi.
Se ve, nekje da je; četudi se ne vidi. Še. 
Nov dan.

Za nov Milenkov dež prikladen je morda ta džez.
Užitek za oko, razkošje za uho in - to je to.
Kaj človek hotel bi še več?