Lani, novembra, sem bil na obletnici: 30-letnici zavoda BISTRA. Letos 30-letnico praznuje MESTNO GLEDALIŠČE PTUJ.
(Mogoče še kaka mestna organizacija, a pardon, seveda vsega ne vem; tudi zato, ker se za vse ne zanimam enako.)
Oba zavoda, MGP in Bistra sta se rojevala v približno istem času, a precej različno. Pa si mislim: 

Gledal sem ekipo na Bistrini proslavi na odru v Dominikancu: Štefan (Čelan) je v preteklih destletjih iz male ekipe naredil pravo profi nogometno moštvo. Ne vem: kakšnih dvajset sem jih naštel na odru. A ni to za eno profi fuzbalersko ekipo? 

In (že samo) to se mi zdi dosežek: Rast, razvoj, kadrovska razširitev firme. Očitno si je Štefan takrat zamislil nekaj, kar že 30 let "pije vodo". Deluje. Obratuje. Dominikanec je bil poln, očitno mnogi partnerji z Bistro delajo dobro in od njenega obstoja nekaj imajo.

Sledi preskok čez cesto; tja, kjer ima gledališče svoje mesto.
(Mimogrede: "MGP - v srcu mesta. Že od 1952." - tak slogan predlagam za tridesto rojstno leto gledališča (ali celo za dlje).

Če je Štefan takrat očitno nekaj mislil in delel prav, kako je bilo to z gledališčem?

Dr. Adolf Žižek - že pokojni Dolfi - mi je ure in ure "predaval" o teoriji živih sistemov. Ni več pil, zato sva hodila dejansko na kavo ali sok. Včasih je popil brezalkohono pivo. Pojma nisem imel o matematiki. Ampak on je imel pojem, kako pojme o množicah, elementih, relacijah, črni škatli, vhodih in izhodih, povratni zvezi, časovni zanki ... itd. razložiti nenaravoslovcu.

Dolfi si je v bistvu izmislil model gledališča, nekakšen "operacijski sistem", na kakršnem še danes "laufa" MGP.
Rekli smo mu: projektno gledališče (za razliko od tistih gledališč, ki imajo svoj stalni igralski ansambel).
(Pet let po ptujksem gledališču je Katja (Pegan) profesionalizirala gledalšče v Kopru, ki letos torej tudi praznuje, svojih 25 let. Tudi ona je še kako razvila firmo: od le dveh zaposlenih igralcih na začetku - mislim, da sta bila to prav "naša" Vojko (Belšak) in Nešo (Tokalić); kasneje se je priključil še Boris Cavazza. Mam prav, Katja? - jih je danes v Gledališču Kopru: 8 igralcev, plus 6 ljudi v umetniškem sektorju, plus 4 v splošnem, plus 12 v teničnem sektorju, skupaj reci-piši 30 redno zaposlenih).

Pa da ne bo zdaj pomote! Ne, NE mislim, da bi ptusjko gledališče moralo imeti ansambel. Mislil sem ob njegovi ustanovitvi in mislim še danes: da je za format mesta Ptuj projektni model gledališča optimalen. Trideset let uspešnega delovanja MGP bi moral biti zadosten dokaz, da je Dolfi imel takrat prav.

Zato kar k jedru, bistvu današnjega zapisa:

Janko, kako se že piše ...? - nekoč je delal na geodestski upravi, iz Hajdoš je bil doma - se je ukvarjal s kiparjenjem. In tam nekje - okoli 1995 je moralo biti - je izdelal Dolfijev portret. Iz gline. Super portet. Mogoče je zdaj ta portret pri Dolfijevem sinu Franciju. Franci?

Imam en tak dihtipičen predlog:
Da kot skupnost odkupimo ta Dolfijev kip in ga ob 30-letnici gledališča postavimo v MGP in dvorano poimenujmo: Žižkova dvorana.

S tem bomo naredili dvoje:
Vsi gledališčniki bodo takoj pomislili, da kopiramo SNG Maribor (kjer je dvorana Frana Žižka - nekoč se ji je reklo Stara dvorana). Ptujčani pa bomo vedeli, da mislimo na dr. Adolfa Žižka.
Hkrati pa se bomo še spomnili in opomnili: prepozni smo bili (da bi ptujsko dvorano imenovali Žižkova). Kajti namreč, smiselno bi bilo, da bi se tako imenovala. Fran Žižek je naredil na Ptuju v dveh sezonah (1939 - 1941) pravo gledališko revolucijo in imel s Ptujem mnogo mnogo več skupnega kot z Mariborom; kjer si je resda po vojni izmislil Borštnikovo srečanje. Ampak ne pozabimo: iz Maribora je v bistvu in po resnici pred drugo vojno moral "pobegniti"; niso mu namereč dovolili, da bi imel tam svoje neodvisno avantgardno gledališče. Zatočišče je s pomočjo prijatelja - pisatelja - ravnatelja ptujske gimnazije Anotna Ingoliča našel prav na Ptuju. Ampak to je zgodovina in to se vse ve. Če se želi vedeti.

Žižkov doprsni portet v avlo pujskega gledališča! To bi bila prav lepa obeležitev 30-etega rojstnega dne MGP.
Zdaj smo januarja. Do decembra - 4. decembra 1995 je župan dr. Miroslav Luci predlagal mestnemu svetu sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda Gledališe Ptuj - je dovolj časa, da poiščemo Francija, Janka ... v gledališču namontiramo podstavek in posadimo Dolfija na mesto, ki si ga zasluži.

In to je šele pol predloga. Ob Dolfiju bo manjkal še en portret: Brankin. Če je je Dolfi naredil sistemski okvir ponovnega poklicnega gledališča, je Branka (Bezeljak) "naredila" številne generacije mladih ljudi, ki so na raznorazne načine gledališče živeli, ustvarjali, ga obiskovali, podpirali, z njim simpatizirali ... in z vsem tem tlakovali pot ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Kakor je ponovno poklicno gledališče v veliki meri transformiralo kulturno življenje v mestu, tako je Brankino dooooolgoletno delo transformiralo življenje marsikoga (od nas).
(In ne zdaj reči, da je Branka prejela že številne nagrade in priznanja, konec koncev je tudi častna občanka MOP; menim, da sodi njen portret glede na vložena desetletja gledališkega dela točno in naravnost tja: v mestno gledališče.)

Tako. Februarja bo prišel Brankin rojstni dan, decembra bo prišel okrogli rojstni dan gledališča; predlagal sem, kako proslaviti.

***

P.s.
Ko je Dofi šel na oni svet (2016) - ja, devet let je že - sem zapisal tole:

Konec februarja bom končal delo na aktualnem gradbišču/delovišču/gledališču (uprizoritev Kar je b'blo in kar bo)¹ in bom do naslednje režije junija fraj.

Za nekakšen novoletni-Samo-zaobljubni-sklep² sem se odločil, da v času med dvema režijama ne bom več prevajal "za na lager".
V predalu se je v minulih letih nabralo kar nekaj prevodov, ki čakajo, da bodo prišli kdaj na kak oder. Več kot dovolj jih je, prevodov. Let za vse to več kot premalo.

New work je zato moja nova smer. Pred penzijo je zadnji čas, da poskusim še kaj novega, sem si rekel.

Kak hasek bi lahko bil od mene medtem, ko ne režiram?

• Osnovnošolca s šusom pri slovenščini ali nemščini bi sigurno znal naučiti vsaj za dvojko. Ali mogoče celo za kaj več. 
  (Imam opravljen PAI. Sem dobesedno re-habilitirani (ponovno habilitirani) docent. Pred mnogimi leti sem bil privič izvoljen v ta naziv na Univerzi v LJ, nedavno pa še enkrat, tokrat na Univerzi na Primorskem. Zakaj še enkrat? Ker po petih letih nezahajanja v visokošolski razred taka reč propade. No, Primorci so ustanavljali program, v katerem naj bi me potrebovali, zato sem se znova dal izvoliti. Obakrat sem bil izvoljen za področje proizvodnje gledališča, kar domnevam, da ne potrebujete. O PAI-u pa pišem, ker po tem kdaj sprašuje kak ravnatelj, saj gre za državino potrdilo, da znaš poučevati.)
• Znal bi se zmeniti kakšne reči v nemščini (ne ravno v znanstvenem jeziku).
• Če otrok presedi ure in ure pri knjigah, efekta pa ni (rečemo, da se ne zna učiti), ga znam naučiti, kako se učiti.
• Frocom znam pripovedovati pravljice. Če je sila, si jih znam tudi sproti izmišljati. (Preverjeno pri sinu.)
• Znam poslušati starejše občane. Če bi to rabila kak prezaposlen sin ali hčerka, ki ima ateja ali mamo doma, in se nimata z nikomer za menit. 
• Po moje bi se znal tudi hitro naučiti posluževati kakšne enostavnejše naprave in stroje.
• Da o pripomočkih niti ne govorim: metla, grablje, lopata, šajtrga, vileda krpa. Aja: tipkam na slepo, ali kot je rekel stari vodnik v Makedoniji: "E, Slovenče, be, pa ti ke kucaš na čoravo?!"
• Znam naučiti, kako boljše nekaj prezentirati; z več verjetnosti, da bo predstavitev imela tudi želen učinek. (No, za to rabimo vsega tri ure.)
• Na malo daljši rok pa: ko bodo številni poklici izumirli in bodo nastali novi, bo pa moj zadnji poklic arko - analogni reduktor kompleksnosti. Kaj bo delal človek, po poklicu arko? V prenasičenen svetu informacij bo reduciral kaos do tiste mere, da bo osebek ali skupina ali organizacija (ali projekt) namesto da bi "friznil", potegnil pravo potezo v pravo smer.
• Še kaj; znam delati še kaj? Bi lahko imel kdo od mene še kakšno korist, se sprašujem.

Pravijo, da v šestih komunikacijskih korakih lahko dosežeš kogarkoli na tem svetu. Torej: če poznaš koga, ki bi potreboval koga takega, ali koga, ki pozna koga, ki bi mogoče potreboval koga takega, eto moj mail: samo.strelec@gmail.com.

Zanimivo bo; Kar je b'lo in kar bo.

***

¹ Naslednjo režijo začnem junija, torej lahko tri mesece hodim v normalno službo. Takoj, ko bo na urniku prva vaja, bom pa fluktuiral oz. dal odpoved in šel spet delat "nenormalno službo". Povedati to vnaprej potencialnemu delodajalcu? Da ali ne? Kaj mi svetujete? (Vprašal sem se pri profijih, ki se ukvarjajo s trgom dela. Samomorilsko, so rekli.) Zato sem se odločil: po resnici ali raje sploh ne.

² Doslej sem med eno in drugo režijo ostajal doma in v glavnem prevajal, pisal in enkrat na teden hodil učit v gimnazijo. 35 let že delaš v bistvu isto, zdaj boš naredil nekaj, kar še nisi, sem si torej rekel. (Imam tudi idejo, kaj bom z denarjem, ki ga sicer ne bi zaslužil. Tako da imam za new work tudi novo, zunanjo motivacijo.)

Običajno smo se dobili tik pred koncem leta. Letos smo pohiteli.
Nekoč smo se pogovarjali predvsem o tem, kako je nekaj nekoč bilo in se režali za nazaj. Letos pa ne.

Letos smo se režali temu, kar bomo nekoč naredili spet skupaj.
Nismo bili nostalgični, bili smo prihodnjični.
Tako smo skoncipirali že skoraj pol koncepta, če ne celo avtorskega projekta.
Zato smo morali hitro presekati.

Fino je bilo.
Fajn smo se imeli in se zabavali. Režali. Zbijali šale. ZA NAPREJ! 
Avansirali smo našo prihodnost, sto procentno.

Prihodnost prihaja. Prijateljstvo ostaja.
Naslednja postaja? Postajališče? Prvi peron ...

Nešo nas je letos celo obdaroval. Dobili smo tole - fotka spodaj.

Ne vem, če mi bo šlo gor; piše, da je za 43 - 46.
Jaz bi potreboval skoraj že 60.

Lepo je imeti frende. XXL frende.
Hvala, pubeci.

Vsem FB frendom, prijateljem, znancem pa želim prijazno prihodnje leto.

Držal sem jo pod roko.
Počasi sva stopala ob neslišni reki.
Ni se videlo prav daleč. Pravzaprav nikamor, le korak, dva naprej.
Dalo se je pa slutiti. Vse, kar še pride. Ta dan.
Prebijali so se žarki skozi meglo, midva pa sva samo postopala iz trenutka v trenutek.
Držal sem jo pod roko, ona pa je dražila mene.
Razburkavala mi je misli.
Ime ji je bilo je Znamenja ob poti.
Pisala se je po Ivu Andriću.

Vzdušje je bilo tako gosto kot megla okoli naju. Ni se ga dala prijeti, ne kupiiti, ne vzeti za domov. No take away.
A se ga tudi ne čutiti ni dalo.

Naročil sem belo kavo.
Sedel sem za osamljeno mizo in jo položil najo, Andrićevo knjigo.
Nkar sem s širokim pogledom kakor čopičem akvarela barval po roženici sovjega pogleda.
Taval sem srečno zgubljenzaljubljen po meglenem dopoldnevu in uziral žarke, ki so počasi odkrivali prihajajoče.

To vzdušje me je stalo enega kafeta.
Plus par evorov nekoč nekje v nekem centru ponovne rabe za Andrićevo knjigo.
Plus čas, ko nisem bil na razpolago za impulze telefona, digitalne bite omrežij in vse nanujeno na raznoraznih razprodajah.

Vzdušje.
Ker ga je praznim, belim listom nekoč še-ne-knjige vdahnil človek z dušo.
Ker se je prebijala svetloba skozi meglo in spominjala na skrivne zasede in preboje smisla nad nesmislom.
Ker sem slutil Lux ex oriente.
Ker sem metal čas stran.

Vzdušje?

Tako na dosegu roke. Tako na koraku stopala. Tako blizu. Tako poceni. Zastonj.
Posvetilo se mi je:
Zaman, vse zaman, dokler ne zaveje duh.
Vse zman, če ne zaduhaš vonja po vzdušju duha.

Useknil sem se v robec, odmašil nos in duhal duha veslo še ves dan.

***

In ker se bližajo svetki:

Če verjameš v rojstvo Jezusa: Blagoslovljen božič.
Če verjameš, da bedenje iz 31. na 1. prinaša srečo: Srečno novo leto.
Če pa ne verjameš nič: Potem pa pač nič.

Dragi Fredi,

lepo te je videti, kako držiš v naročju samega sebe!
(Ne, na naslovnici ni fotka. To je Sašov portret. V knjigi pa je tudi nekaj Aljaninih karikatur. Lektorirala je knjigo naša sošolka Natalija, izdal pa Kulturni center Maribor.)

Čestitam ti za jubilejno knjigo aforizmov!
Tridest let po prvi, si izdal novo, še eno. (Njen naslov je Pametne kratkoumnosti.)
Nisi pa izdal sebe. (Še vedno je najnovejši Fredi v bistvu stari, dobri Fredi.)

Tole ti pišem iz dveh razlogov.
Prvi je, da povabim druge k branaju tvoje enajste knjige.
Drugi, za v razmislek samemu sebi, ki kdaj hodim v kakšne razrede.

K prvemu.
Fredi, ti si v bistvu veš kaj? Modrec. Filozof.
Najbolj na kratko znaš povdati, za kar bi drugi potrebali še in še strani.
Kar poskusite bralci sami. Jaz, recimo, ko tukaj kdaj kaj napišem, ugovljam, da ne znam bolj na kratko.
Fredi, ti si kratkomalo velemojster v kratkosti. 
Ker če hočeš biti kratek, moraš zelo zelo dobro vedeti, kaj je esenca, sukus. V čem je. hudič. 
Džizus, Fredi, ti znaš stvari zgosti do amena. Totalno.
Samo en primer: 

Zima je v minusu, ko je zunaj plus.
Milan Fridauer Fredi

Tvoj stvarizem (pogled na stvari, ki ga najbolje opiše stavek: "Tak pač to je") mi je šel nekoč zelo na živce. Ko sva se prerekala - se spomniš? - kako bi se kaj dalo, kako bi bilo kaj treba, kako naj bi nekaj bilo, ko sem silil in z glavo rinil nekam, kjer mi ni bilo mesto, ko sem se nekaj hršil in se ti pritoževal nad stvarmi, ti pa zmeraj znova zaključil s prvim postulatom stvarizma: "Kaj češ, Samek, tak to pač je s temi stvarmi." Ti si bil stoik, ko je še Ryan Holliday še v pamperskah v stajici okoli letal.

K drugemu.

Saj veš, ti bi lahko bil tudi dober arhivar.
(Mimogrede: in etnolog. In zgodovinar. In novinar. In še marsikaj.)
Imaš odnos do stvari, ki jih več ni. Odkar te poznam, zbiraš reči, knjige, papirje, dokumente. Tako dolgo že, da jim lahko zdaj že rečeva: zelo stare stvari. Imaš odnos do preteklosti. (Vse bolj imava vse več odnosa do preteklosti, kajne? ;-)
Recimo: Sledi en spominek iz tvojega šolskega spisa iz gimnazije, ki si mi ga nedavno poslal iz svojega osebnega arhiva.

In potem zaključek:

Rdeče in modro. Črno na belem.
Fredi, si pomislil, da si ti edini - ne le iz našega razreda, ne le iz naše generacije - a čak i šire - ki je danes član Društva slovenskih pisateljev? (Aja, Šteger je še; potem pa že kar nisem več prepričan, če še kdo.)

Rabiva zaključek?

Takole si mislim:
Ko imaš opravka z mladimi ljudmi, Samo, je fajn pomisliti, da ne veš, kdo so v resnici ti ljudje. Ker so še(le) potencial na poti. Upokojena beograjska igralka Tatjana Bošković je rekla, da je zmeraj mlade kolegice in kolege igralce vikala. Ker so njo vikali profesorji v srednji šoli. /Tudi na kolidžih se menda naslavlja "mister ta in ta"./ Na vi je z mladimi zato, ker se ji zdi tako zelo pomembno, da v mladem človeku vidimo še čisto vse možnosti, priložnosti, vso odprtost za vse, kar še niti slučajno ni in morda kdaj bo.

Fredi ti si.
Fredi, ti si vredi.
Mister Fredi, v bistvu si več kot vredi.

***

Pripis:
Profesorica, ki je intervenirala z rdečim, pa še ekstra!
In Fredi to ve. Med prvimi bo dobila njegovo novo knjigo, sem prepričan. U, kako bo vesela. Jo kar vidim, kako se reži in zmajuje z glavo: "Fridauer ..Fridauer ..."

Se vidimo januarja, februarja na tvoji predstavitvi!

"Koliko lepih stvari imajo?!" sem slišal reči v trgovini. "Kakšno krasno prednovoletno vzdušje!"

V besedi vzdušje se skriva beseda duša.
Koliko lepih stvari imajo. Stvari imajo dušo?
Dušo imajo ljudje. (In pogojno stvari, če jim jo vdahnejo navadahnjeni ljudje - ustvarjaleci/vdahnjevaleci. Recimo tale predmet ima zame dušo. Vdahnil pa je kosu lesa to dušo mariborski kipar iz ... stoletja. Ne ne vem, nisem si zapomnil, ne imena ne stoletja. Tam pri rdeči cerkvi v MB ga prodaja gospod. Morda si bom nekoč privoščil tega angelčka.)

No, vrnimo se v trgovino.
Pred njo je nekdo na eni strani ceste na hladnem vrtel lajno in imel pred seboj škatlico za prispevke. Ljudje smo hodili mimo.
Na drugi strani ceste je nekdo sedel na mrzlih tleh in v piskerček prosil za kak dinar. Ljudje smo hodili mimo.

Tako je to s krasnim prednovoletnim vzdušjem. Nekateri lahko vselo kupujemo bleščeče stvari. Kakšni žalostni, ker morajo prositi za kaj za v usta.

Črni petek, je pisalo na izložbi.
In na neki drugi: črni vikend.
In na tretji: črni dnevi.

Čez nekaj dni sem pri frizerju. Bila sta že mimo; črni petek in črni vikend. Na radiu pa je še kar nabijala reklama: "Pridite, ... popusti . ... vidimo se ta črni petek." (Saj lahko razumem: če že plačaš reklamo, zakupiš toliko in toliko terminov, potem jo pač vrtiš. Četudi je mimo.)

In meni se zdi pač mimo. Govoriti, da je vzdušje, ker je po trgovinah toliko rdečih, svetlečih stvari.
Primejduš z dušo to nima opraviti nič. (Ali pa je moja že čisto zarostana in pri tem pač ne vztrepeta.)
Dokler vidim ljudi, ki morajo prosjačiti, je to kvečjemu prednovoleno bezdušje.

Nisem malodušen. Ne, ne jamram. N, n, ne zgražam se.
Ker vzdušje je blizu, možno in še poceni.
Povem, napišem, v prihodnjih dneh.

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.

Sem nedavno pisal, da ne bom pisal o predstavah, ki jih gledam. In tudi razožil, zakaj mislim, da to ne gre.
Zdaj pa ne bom držal obljube. Snedel bom dano besedo. In to z največjim veseljem!

Torej:
Šel sem gledat v celjsko gledališče predstavo z naslovom Druga preteklost, odrska freska.
In ta freska bo zdaj ta izjema. Ker je izjemna.

***

Če imamo v šolah kaj takega kot fond ur, namenjenih za t.i. domovinsko vzgojo, predlagam, da uvrstijo ogled te uprizritve v obvezni program.

Zakaj?

Vinko Moederndorfer je napisal roman Druga preteklost, freska. Dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Mercen sta roman dramatizirala in skupaj s sodelavci in tako rekoč skoraj celim igralskim ansamblom SLG Celje postavila na oder odrsko fresko.
Velika postavitev, odlični so, vse igralke in igralci, pet ur traja vse skupaj in užival sem na polno!

Kaj je freska? Na Ptuju to dobro vemo. Nekaj, kar sliši na "friško". Pa je v resnici že dolgo, dolgo tam. Na steni, zidu, stropu.

Domovina je ta frišna tema. Ker nekaj več kot trideset let je vendarle v resnici le pihljaj vetrca.
In druga tema: malo daljša zgodovina. Tam nekje od prve vojne, med obema vojnama, po drugi vojni in do osamosvojitve 91.-ega seže tale Vinkova freska.
Kdo je bil na pravi strani in kdo na napačni, recimo. Beli in rdeči. Črni. Zmagovalci in poraženci. Kaj se je zgodilo takoj po drugi vojni ... Vse to so pač teme, od katerih nas razganja še danes. Da smo kot narod razdvojeni. Razpočeni. Na pol presekani. Polarizirani. Eni včasih celo naelekreteni. Razpištoljeni. Še dobro, da nimamo doma pištol.

Nisem bral romana. Še ne. Ko bom poleti imel čas, bom prebral še roman. (800 strani le ni kar tako.)

Uprizoritev pokaže, kako počasi in najprej neslišno pride vojna. Zdavnaj preden poči prvi šus. In kaj pride z njo. 
Kako je s političnimi strankami.
Kako je z vladajočo ideologijo in ideologijo, ki to ni in bi to rada postala.
Kako je z revolucijo.
Kako je z ljudmi.
Zagledamo se v špeglu.
Nemec v nekem trenutku pove, kako nas vidi, Slovence. (Mi pa imamo tujce načeloma radi. Še posebej, če lepo govorijo o naši mali, lepi deželi.)
Vidimo, kako je z državami.
Vidimo, kako je z oblastjo.
Kako je z borbo za oblast.
Kako je s prevzemanjem oblasti. Kako s sestopanjem z nje.
Ali z izgubo oblasti.
Ter vihranjem zastav.
Vse to gledamo v celjksi uprizoritvi.
Ampak skozi intimo posameznikov, navadnih ljudi, kot sva jaz in ti.
Konec koncev skozi libido. Ali za začetek predvsem skozi libido. Fuk po domače.

Igra pokaže zgodbe vsakdanjih ljudi. Kdo so, kaj počno, kaj bi radi bili, po čem hrenpenijo, kaj jih žene. Kaj vleče. 
Čeprav si je romanopisec stvari izmislil, mu verjamem bolj kot zgodovinopiscem.
Ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci.
Rambo Amadeus je rekel, da bi zato zgodovino v šolah prepovedal. In namesto nje uvedel kot obvezni predmet futorologijo. (Nedavno sem ga na spletu slišal goovriti o tem. Če bi vedel, da to misli, bi ga takrat, ko je igral pri Nešu na Ptuju - mislim, ko ni igral, ker ga je s Panorame pregnal dež - šel poiskat in razredet kakšno na to temo. Prihodnost tudi mene rajca bolj kot preteklost.)

Druga preteklost.
Če kaj, bi to uprizoritev morali videti vsi šolarji. Kar takoj, nemudoma, ko se začne  - v katerem razredu že? - govoriti o državi in zastavi, očetnjavi ... O naši skupni EU državi itd. ipd. (Ko se uboga deca v šestem mora učiti kaj je evropski svet in kaj evropski parlament, sozd in ozd ... Aja, pardon, to ni zdaj, to je ena druga preteklost.)
Če kaj, bi to uprizoritev morala posneti nacionalna televizija.
(Bil bi po Vinkovem romanu seveda tudi odličen film.)

No, kdo bo predlagal, naj RTV SLO posname uprizoritev? Če pa že dolga leta nič več ne snema gledaliških predstav. Nekoč je bil za to denar. Še prav posebej za domače avtorje, še bolj specifično za krstne uprizoritve. In vse to Druga preteklost mimogrede je. Denarja kao ni.
(Če bom pisal predsedniku sveta RTV, ki je naših krajev list, da naj posnamejo Celjane, mi bo rekel, da so uredniki avtonomni itd.)

V tem vidu si zaželim, da bi bil nesramno bogat. Da bi imel toliko denarja, da bi poklical in rekel: "Plačam produkcijo. Pa še distribucijo. Razmahaj po vseh slovenskih šolah."
Aja, pa pravice plačam za predvajanje za naslednjih 33 let. Vsako leto za vsak državin praznik na prvem programu nacionalke. Že kar nocoj, recimo, za zaključek tega veselega dne.
Mogoče bi potem, nekoč, čez 33 in več let, "spravili ven" iz naših zabarvanih glav fleke čb razmišljanja. Celjska predstava bi lahko bila naš ko/r/l/eketivni vanish.
In spet pomislim na ukrajilnskega bogatuna, ki mi zadnje dni odzvanja po glavi:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.
                                                                           Victor Pinchuk

Žal mi bo. Ker bo nekega dne uprizoritev šla s programa. V razrez. Na smetišče gledališke zgodovine. 

In bo škoda. Da odrska freska ne bo ostala vsem na ogled.
Škoda, če ne bo postala obvezno domače gledanje.
Najbolje v prime time terminu.
Potem bi vedeli, kako je to (bilo): z nami, v naši dolini; na sončni strani Alp.

Decembra so tudi gledališke dvorane polne. Ne le trgovine na črni petek. 

Kako lepo, da polne dvorane pokažejo, da človek ne živi samo od kruha in si ne želi le bleščečih stvari.

No, pa saj Rilke je povedal v bistvu vse. Zato bom poudaril le nekaj njegovih besed:

... čutiti ... pričakovanje ... neomajno pravico ... izpolnjenost ... če le, srce.

Vse te polne decembrske gledališke dvorane na oddelkih "sociološka kirurgija", bodo v bistvu operacija "neizpolnjenosti" na odprtem srcu - odru. Ker v sebi nosimo že tudi ozdravitev, izpolnitev.

Gledališče, ko gremo ven, zapuščamo izpolnjeni. S čim?

Znova in spet in še eknrat začutimo življenje, ki še čaka, da zatrepeče, na polno, do dna, in ne le tako, iz dneva v dan.

Nič ni samo tako, kot je. Lahko je tudi čisto drugače. To smo ravnokar gledali v dobri gledališki zgodbi. Za razlike gre.

Že od nekdaj je tako.

Že od starih Grkov, ko so se množice zgrinjale v amfiteatre. 8, 10, tudi 15 tisoč ljudi na predstavo. Celo zapornike so tiste dni spustili na prosto, da so lahko prisostvovali zgodbi na odru. Generalni pokrovitelj je častil vstopnice. Pomembno je bilo - priti, videti, začutiti, doživeti.
Potem so izpolnjeni odšli. Vsak po svoje. V svoja domovanja. Tudi za zapahe. Takšne in drugačne.

Že stari so vedeli, kar je ukrajinski oligarh in biznismen Victor Pinchuk povedal nedavno:

Art, freedom and creativity will change society faster than politics.

***

Zgoranja slika ni simbolna.
Tako bo s predstavo ČUDEŽ čez par dni v Soboti. In potem v Domžalah.
In s skoraj komedijo PIVO enajstega na Ptuju. In v Ljubljani. 
Za dan nekdanje repulblike, pravi Gojc, je bil Sveti Duh (pri Škofji Loki) razprodan.
Duh veje, kjer in ko mu je; jeeeee!

Ustanovljena je bila nova politična stranka, ki ima v imenu na koncu piko.

Malo po faksu smo se zbrali na ustanovnem zboru na Čebinah ... Hecame se. Na Tesarski ulici v Ljubljani smo se zbrali. Nešo, Tadej, Gregor, Vojko, Romana, Vesna, jaz (prijatelji, spomnite me, če še kdo) ... in se šli igrice: izmislimo si ime za našo gledališko skupino. Imamo namreč cilj: ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju, nimamo pa imena.
In smo si izbmislili kar nekaj imen. 
Vsako ime smo potem zapisali na svoj listek. Takrat nisem vedel, da smo v bistvu brejnstormali. Še manj smo vedeli, da bomo v naslednjem koraku izvedli demokratični proces: vzeli smo nalepke, tiste male, na katerih so bile nekoč natisnjene na izdelkih cene, in vsak je svojo nalepko lahko pritisnil na tisto ime, ki ki mu je bilo najbolj všeč.

No, še pred tem sva se aprila 1993 dobila s Francijem. Dogovorila sva se: on bo gledališko skupino vodil poslovno, organizacijsko, menedžersko, bi se reklo danes, sam bom delal predstave.

No, in največ nalepk je dobilo ime: Gledališče ZATO.
Franci je prišel z advokatom Vladom in v gostilni Rozika smo imeli ustanovni občni zbor društva. Francija smo izvolili za predsednika društva, Iris je postala blagajničarka. K njej na Trubarjevo smo potem hodili po svoje prve honorarčke; v markah smo se pogovarjali. Zdeli so se nam ooogromni honoraaaaarji.
Romana je poznala nekoga, ki je študiral oblikovanje, in on nam je naredil znak in ko smo komu govorili, kako je našemu gledališču ime, smo nekaj časa redno tudi poudarjali, da ga je treba izgovoriti: Zato-in-pika.

Tukaj en, dejansko edini video posntek Zato.jevcev ...: https://repertoar.sigledal.org/predmet/vid:50bbcdd8ce0e9

Leta po tem je nastala Nova NLB. In potem Nova KBM. Obe brez pike v imenu. Kdaj je prišel v naše kraje Rutar s piko na koncu, ne vem.

Leta 2007 smo Tamara, Gregor in jaz že dodobra zabredli v kreiranje portala SiGledal. (Ker mi nismo nemudoma educirali, kako ga izvovarjati, še danes slišim, da njegovo ime ljudje izgovarjajo na enega od dveh načinov: "si-glédau-?", z vprašalno intonacijo, ali pa s padajočo: "si-gledál", z l-jem na koncu.
Ta dvojnost mi je še zmeraj nadvse všeč. (Ne "piši kao što govoriš", ampak "govori kao što misliš".)

Da smo portal lahko poslovno "furali", smo potrebovali poslovni subjekt. 
Pa sem usanovil zasebni zavod. Hm, kako bi mu dal ime? Novi ZATO. naj bo! Ranko Novak mi je prijazno oblikoval znak. (Z njim me je spoznal Franci Cvetko; Ranko je obliikoval nalepke za njegova vina.)

Prijatelj Borut, notarski namestnik, mi je pirpravil statut in ostale potrebne papirje. 
In tako je bilo treba ime zavoda "spraviti skoz" tudi na registrskem sodišču.
Tam pa se je zataknilo. Zapletlo. Zapičili so se v piko.

Tista pika za besedo "zato." jim ni bila več. Da ni običajno. Da to se pa ne sme. Da tako pa ne. Da mora biti struktura imena zavoda takšna:
"Zavod-ime zvoda-skrajšano ime". Brez ločil.
Ampak Borut se je potrudil - razumel je globjo intenco tiste pike na koncu - ne vem več vseh detaljev, ampak dopisoval si je tudi z nekimi jezikovnimi svetovalci na SAZU se mi zdi, in pravno stroko, in na koncu je uspel. Zavodu se s polnim imenom tako reče: Zavod Novi Zato. Ptuj, kulutra, izobraževanje, raziskovanje, ali na kratko: Novi Zato. Ptuj.

Pred leti sem se naveličal družbenih omrežij, člankov, ki sem jih napisal na FB, za "ptujcan.si" in "ptujjenaš", ki so potem kar nekam poniknili in jih nikoli več nisem našel (ko sem se hotel na kaj sklicevati ali povedati, da smo o tem že govorili, kaj govorili, celo pisali.) In tako sem šel še enkrat, znova na svoje in odprl spletno stran zato.si 
"Zato-si". 
Zakaj si?
Zato si.

***

Nekoč sem nekaj kupoval in hotel račun "na fimro". Trgovcu na blagajni povem davčno številko. Jo zrecitiram, on jo vpiše v računalnik in potem preveri, ali je to to, ter me vpraša: "Novi zaton Ptuj?"
- Ja, to je to, ni pa še zaton.

Tako je to, s piko, s pikami.

Zgodovinar Oswald Spengler je davno napisal knjigo Zaton Zahoda. (Priporočam v branje.)
Tudi Novi Zato. bo seveda zatonil. Na koncu bo res pika.
Morda bo tudi nova stranka morala kdaj posti Nova-nova-stranka-in-pika.

Za zdaj še kar lepo uživam s to piko, ki vabi v dvopičja, podpičja, tri pike ...

Ko bo enkrat pika, bo pa pika.
Ali pa ena velika pikčasto-pointilstična pikčarija.

***

Eto, Franci je našel celo vizitiko! Oblikovala jo je Nada Jeraj.