Dragi Gregor,

danes _{(21. 9. 2023)} si me pa presenetil s tistim vprašanjem po vaji! Če ti zamerim, ker si … Ljubi bog!
Prav te dni sem razmišljal: Gledam naše četrtošolce, maturante; takrat, ko sem te spoznal, si bil ti maturant. V Hotelu Ormož smo se srečali. (A hotel še dela?) In sploh: v vseh teh letih - tolikokrat sva pa že sodelovala, da veš, da ne prenesem dolgo, da ne bi bleknil. No, se pa ljudje tudi spreminjamo; drži. In nikoli ne moreš vedeti, kam se je kdo spremenil.

Sem mislil, da bi naredil s teboj en tak kakor klasičen intervju, po vseh teh letih, za tole mojo »spominsko knjigo zdajev«. Pa sem zdaj pomislil: kaj ko bi si dopisovala? In nekoč, ko bova mislila oba, da je to to, to objaviva? Si za?

***

Dragi Samo,

vse se zgodi z namenom, takšno je moje prepričanje. Da sem te presenetil, me samo radosti, saj rad presenečam in sem presenečen. Tvoja pobuda po dopisovanju me prijetno vznemirja, saj me je doletela v obdobju, ko "resetiram" svoje življenje. Dogodki, situacije, ljudje, srečanja... Že tako sem rad zajemal življenje z veliko žlico. Zdaj pa še toliko bolj. Impulz v telesu mi je sporočal, da naj raje preverim, če so moji "posegi" pravilno sprejeti. In očitno so. Očitno sem potreboval potrditev, čeprav mi je, recimo ji intuicija, rekla, da je vse v redu. Zaupati lastnim občutkom, intuiciji, je veščina, je učenje. Tudi to je zdaj del mojega učenja, kjer neskončno uživam.

O ja, ne bom pozabil srečanja v hotelu Ormož, kjer si mi ponudil vlogo DEBELEGA. V trenutku, ko sem se kot maturant začel pripravljati za sprejemne na AGRFT. Ufff, to bi bilo materiala za roman. Ali vsaj zbirko črtic. Hotel v Ormožu ne dela, že dolgo ne. Kaj več ne vem, saj se je dobršen del moje ormoške zgodbe zaključil. A na obzorju so že novi, drugačni ormoški izzivi. Naključje? Ne verjamem. Za prvič več kot dovolj. Zdaj pa moram na vajo, na novo potovanje. Pri lekarni poberem še Tino in Primoža, pa v Trst. Se tipkava.
GregorG

***

Dragi Gregor,

fino! Sem vesel, da si sprejel povabilo. Ne vem sicer, kaj bo iz tega ratalo, ampak, s svojim »da« si mi dal poriv, zagon. Torej: dajva se presenetiti. Pa pač bo, kar bo.

V bistvu sem včeraj pomisil: konec skušnje, pa se raz/letimo vsak po svoje ... Se spomniš, kako smo ure in ure na Ptuju čepeli v Orfeju ali v onem lokalu prej, ali še prej, tam na vogalu, kjer je bila jugobanka, in se pogovarjali, kaj bomo in česa ne bomo in kako bi mi to in kako mi ne bi? Seveda, časi so drugi; skrbi takrat nismo imeli drugih, kot pač hoditi v šolo.

Resetiraš se, praviš. Pa to je krasno slišati. Se ti zdi, da slutiš v svojem igralskem poklicu nek »prej« in »zdaj, potem«, ki prihaja? Bi me zanimalo, če lahko kaj o tem rečeš. Če ne, ni problema, jasno. Tudi sam vidim, da me letos ta Kakor v nebesih zanima drugače kot lani. Neverjetno. Ne bi si mislil. Sem mislil, da bom prišel in pač v par tednih dokončal - malo "pogrel", kar smo lani »zamrznili«. Hecno. Zdaj pa se mi zdi, da uživam še bolj. Mogoče pa je to tudi neke vrste reset, recimo sprotni. Kaj pa vem.
Grem zdaj počasi tudi jaz na skušnjo. Se vidiva.

***

Dragi Samo,

Ja, ja, ja, je že več kot 30 let. Čas beži, hiti, a se tudi ustavi. Še posebej v zanimivih trenutkih različnih srečanj, kreacij, doživetij. Čeprav se veliko dogaja in imaš občutek, da ti kaj uhaja, so prav posebni dogodki v življenju, ki te še posebej zaznamujejo.

Nekaj takega se nam je dogajalo, ko smo zatojevci ponovno postavljali profesionalno gledališče na Ptuju. Seveda smo bili soborci, pionirji, »fajterji«, a kot že omenjeno je to zame pomenilo zelo zdravo osnovo, temelj za delo v gledališču. Odnos do dela, še posebej pa odnos do vseh vpletenih v delo. So-delovanje, timsko delo, so-odvisnost, vzajemnost. In hkrati velika odgovornost, ki smo jo nosili zelo suvereno, saj smo bili tam drug za drugega. Na različnih nivojih. To vem zdaj, takrat sem bil pa »samo« navdušen, da delamo teater, da se gremo umetnost. Še posebej zdaj doživljam ta FLOW, ki mora biti prisoten, če hočemo rasti, če želimo ustvarjati, če želimo polno živeti na odru v fikciji in tudi izven njega.

Dajva objavit, sem za. Pa še kakšno nadaljevanje, saj materiala je še veliko.

Pevske so bile produktivne, počasi deroče srake postajamo spevni slavčki. Vaja dela mojstra, sraka postane slavček. :-)

Pa je že oktober. Jutri bi moj oče praznoval 78 let. Kako je bil, je in bo ponosen na svojega sina. Imeti takšnega očeta je privilegij, ki ga je nujno negovati ali se ga vsaj zavedati.

Nedelja bo hitro mimo, jutri nas čakajo pevske. Bom pomislil nate, brez skrbi.

Naj bo prijetno.

GregorG

p.s.: Bova naredila kakšen selfie na vajah za slikovno prilogo zapisa.

***

Dragi Gregor,

hvala za fotko.
Ph ... zdaj, ko se vaje intenzivirajo, sploh ne vem več, o čem se naj še pogovarjava, ha, ha, ha.

Ne, res: po eni strani ne bi rad preveč pisal o našem delu v SSG, saj ne želim "delati reklame", po drugi strani pa sem vse bolj v nekakšnem tunelu, kjer vidim samo še točko, kjer se vsak od vas druži z njimi, za katere to počnemo: z ljudmi, z občinstvom, s publiko.

Kako pa se počuti igralec dva dobra tedna pred premiero _(4.10.2023)? Ali še bolje: ti, kako se počutiš ti, Gregor?
(In kje si našel to ulico za ozadje selfija? Sem najprej mislil, da si se slikal v oni ozki ulici na grad na Ptuju?)

V mojem spominu se Marko smeji. In kadi cigareto za cigareto.
Zadnjič ko sva se videla, sicer ni kadil, se je pa smejal. Kot kak mali Buda, z malo večjim trebuščkom kot takrat, davno, ko sem ga spoznal. In tudi slišim ga - ne le smeh - v naslednjem kadru že benti, ker ne more verjeti: nekaj je 'inkredibile' ... in ni 'posibile' ... 'čo, tista mona tam' ... 'eko', ... tako, nekako.

Hitro po faksu mi je dal režijo; v Novi Gorici otroško igro Kraljevi smetanovi kolački. Skakali smo po dvorišču Lenassijevega dvorca v Solkanu in se šli ogrevalnih igric. Stane Leban je samo gledal, kaj se gremo, amapak se je igral z nami. Iztoka je ta situacija nadvse zabavala.

Pred par leti sem bil v novogoriškem teatru na nekem sestanku. Sandi je stal pri porti in rekel:
- Pučaki malo, mam nekaj za tebe.
In je zginil v svojo rekvizitarno. Jožka takrat že ni bilo več. In Jožeta tudi ne. 
- Oni dan sem nekaj pospravljal, in sem našel tole zastauco, del scene od Kolačkov, se spomniš?, reče.
- Se, se. Se spomniš ti Mirjanje, scenografke?, mu odgovorim.
- Ma kaku da ne ... Vidi, po tridesetih letih je tole to pred dnevi slučajno 'skočlo vuene' in sem si rekel, da jo prišparam za tebe.   

Zdaj tudi Sandija ni več. In ne Saškota. Že zdavnaj ne Borota ...

Mladoporočenca iz ulice Rosseti. Marko je prišel v Ljubljano in s Tamaro smo ure in ure napletali, kako bi zadevo spravili iz romana v dramo. Marka ni motilo, da tega ne veva. Nasprotno, zanimalo ga je, kaj bo ratalo.
Stvari so se pred koncem zakomplicirale okoli nekih avtorsko-pravnih reči; morali smo spremeniti naslov. Marko nama je s Tamaro ves čas držal štango. Tomizzina žena je vendarle dovolila našo verzijo; Zaljubljeni v smrt se ji je na koncu reklo. Boris Pahor se je po premieri v nekem članku nekaj zgražal. Saj razumem; vendarle je rad videl Danico, naša Danica pa ni bila ravno ... neka svetnica.

Lani, ko sem delal v Trstu, sem rekel Furlanu, da bi rad šel na Markov grob, če mi lahko pove, kje je.
- Nima groba, mi odgovori.
- Kako, nima groba?
Raztresli so ga.
- Okej, bi šel pa tja.

Lani ni ratalo. (Kot tudi ne premiera naših Nebes.)
Je pa ratalo letos. (Kot tudi letos bo premiera naših Nebes.)

Po vaji sva se odpeljala s Petrovim avtom; nekam, nisem vprašal, kam. Itak poznam le eno pot, od gledališča do Ptuja, in ko je Peter zavil na prvo neglavno cesto, sem bil zgubljen. Nisem se trudil, nisem spraševal, kje sva. Vzpenjala sva se nad Trst.
Peter je ustavil ob robu ozke ceste sredi ničesar. Avto sva pustila med nizkim kraškim rastjem. Ko smo bili mladi - recimo šoferji - smo v kak tak kotiček na koncu sveta zapeljali punco.
Nadaljevala sva peš.
- Tam gori je cilj, pokaže z roko Peter hrib pred nama.
Ni tako blizu. Mestoma je kar strmo. Vsekakor pa sem neprimerno obut.
Edini, ki ga srečava, nek gospod, se spušča s pohodnimi palicami; reče "duober", odzdraviva "dan" nakar Peter pravi, da ne ve točno, kam bi ga dal. Zdi se mu znan. Slovenci v zamejstvu se najrž poznajo vsi med seboj, si mislim; držijo skupaj, si mislim. 
Slišim, kako mi Kras šklepeta pod nogami.

Ko prideva gor, se razpre pogled na Sežano, Tabor, v daljavo proti Vipavski dolini. Tudi košček morja vidim.
Piha.
S Petrom se spominjava nekaterih skupnih doživetij. Nisem vedel, da je Peter delal Marku skoraj vse scenografije zadnjih deset let.
Peter pokadi enega. Jaz malo pofotkam. Še rečeva kakšno o Marku. V glavnem pa sva kar tiho.
- Tu nekje je zdaj Marko, reče Peter.

Potem greva dol.
- Zdaj pa naju pelji nekam na en glaž, za spomin na Marka, rečem.
- Veš, kaj je to osmica?, me vpraša.
- Vem; pred četrt stoletja sem bil nazadnje v neki osmici, pojma nimam, kje. Najbrž nekje na Goriškem. A je možno, da se je v šali reklo, da gremo na "tour de frask"?

Pristaneva v osmici pri Colji. Sem mislil, da bo belo vino brez vsake kisline, kot zna biti kakšna primorska malvazija. Zato raje kar preventivno spijem en glaž terana. Pa me 'vitovska' preseneti - avtohtona sorta mi pove Peter. Prav fino vino. 
Potem prisedeta še dva zamejska Slovenca. Beseda da besedo. Partizanski pevski zbor bo imel oktobra koncert, ko bomo imeli mi generalko, pravi profesorica, ki bo na koncertu recitirala Kosovela.

Mogoče pa mi ne bomo imeli generalke, pomislim.
Mogoče mi bo še dolgo odzvanjalo šklepetanja kraškega kamenja pod nogami in spomin na Marka mrmral napev o tem, kako dolgost življenja našega zares je kratka.
Mogoče bomo zato namesto na generalko šli družno na koncert pevskega zbora.
Potem pa na glaž, dva, tudi tri. Za nas vse, ki ustvarjamo naša Nebesa, in smo še.

Takole si namreč mislim: ko je človek adijio, je tu lejt. Dokler je tu, dokler je še, mu je treba povedati, kako je v čem fajn in dober. In da je fajn, da je.

***

Pripips:

Zdaj vidim: na slovenskem gledališkem kdo-je-kdo bo treba nekoč vnesti tudi Sandije in Jožkote in Borote in Staškote in vse tiste 'nevidne' inspiciente, rekviziterje, odrske mojstre, tehnične vodje, garderoberje ..., ki se jih ne vidi, pa še kako soustvarjajo to, čemur poloskajo gledalci.

Naslikal: Milenko Kovačević

Tukaj, kjer trenutno delam, so jesenski žarki še zelo močni;
topli jarki žarki.
Podobno kot na Milenkovi sliki.

Všeč so mi sence na fasadah hiš.
Soncu ne moreš gledati v oči, vidiš pa sence stvari, ljudi, reči; prav zaradi sonca.
Po senci vidiš, da nekje nekaj je. 

Sence pa so lahko dolge, plazeče in grozeče.
Sence lahko zbujajo strah.
Sence so dokaz, da sonce je.

Pozdravljen, Ignac.

Pred časom sva na FB na kratko poklepetala.
Pa sem napisal, da te bom ob priliki povabil v gledališče.
Zdaj prihaja ta priložnost.
V petek, 1. decembra zvečer, si na Ptuju? Če ja - vabljen na predstavo Čudež.
Jaz nabavim vstopnice, ti mi samo potrdiš, pa se bova končno spoznala tudi v živo.

Komentar za ostale bralce; za malo konteksta: Ignac je pogosto komentiral kakšne moje zapise na FB. Ko sem npr. pisal o umetnosti, je imel zmeraj kaj povedati; vse pa najprej z nekakšnim disklejmerjem, češ, "jaz sem samo šlosar". 
Pa sva se nekoč zaklepetala na temo umetnosti in šlosarije; ker sem pomalem nevede že zmeraj bil - in sem z leti vse bolj - pepričan, da je umetnost v svojem bistvu neelitistična. Tako kot bogec, ki ni samo za pametne, izobražene, bogate, priviligirane, diplomirane, dobro situirane. ('Anci' bi rekli naši zamejski Slovenci v Italiji. Kar pa sploh - tale 'anci' - ta hip ne znam prevesti.)

Kot veš, Ignac, se srečanja s teboj veselim že nekaj let. Odkar vem, da si sin človeka, ki je bil moj "nadozrnik", še bolj.

Ignačevo oče, Ignac, je bil član sveta zavoda, ko sem bil zaposlen v ptujskem gledališču.

Tvoj ata je spraševal pametne reči. Na sejah je bil tiho; samo poslušal je, potem pa na koncu prijavil vprašanje, ki je bilo neredko tudi neudobno, točno. V svet zavoda ga je imenovalo mesto, mestni svet (se mi zdi). Ata se je šel lokalne politike nekaj let, je tako? Ne vem, v kateri stranki je bil - niti ni važno - mislim pa, da je delal na železnici, imam prav?

Hočem ti reči: tvoj oče je imel bistra vprašanja. Ne zmeraj lahka za odgovoriti, ampak nekega "mutenja" ni maral. Hotel je razumeti in ko je razumel, je imel svoje stališče. Ni "se delal pametnega", ni pa si pusitil "ribariti v kalnem". Bi rekel, da je imel nos za "mutibariče".
Zdi se mi, da sva se na nek način prav dobro razumela. Prihajal je na predstave - ne le na seje sveta zavoda - in zmeraj sem imel, povem po pravici, tudi malo rešpekta pred njim. Preden je dvigni roko, je hotel vedeti stvari v nulo, razumeti, zakaj nekaj ja in nekaj ne.
Saj ne, da bi bil moj namen "mutil", ampak, vedel sem, da hoče reči bobu bob in pr/iti stvari do dna. To dno, bistvo, pa je v gledališkem cirkusu včasih težko artikulirati. (Ali pa vsaj jaz tega nisem znal zmeraj najboljše.)

In glej: res, včasih v tvojih FB pripombah, Ignac, zaslišim tvojega očeta, Ignaca!

Kakorkoli: če boš 1. 12. lahko sprejel povabilo, super.
Po predstavi bova šla na pir (ali šrpicar), potem se nama bodo verjetno pridružili še vsi trije igralci.
Jaša, kolikor ga poznam, bo naročil kar lepo liter (radenske), Tina bo potem dala še za eno rundo (iste), Primož, ki bo pa vozil, pa ne bo pil. Ker drugače kao bi.
Ampak, verjemi, fajn bo.
Najprej bomo z igralci deset minut razpravljali, kako je bilo nocoj in kako ni bilo; kako je bilo drugače kot zadnjič, ko smo bili na Ptuj, in kako je bilo nedavno v Hrastniku in prej - že drugič - v Kopru in tako nazaj. Po moje ti ne bo čisto neznimivo. Lahko boš videl, kako mi švasamo naše konštrukcije in preverjamo vare med prizori in statiko ter natezno trdnost uprizoritve.

Tako.
Vesel bom, res vesel, če boš mel čas. 
Če boš prišel s svojo gospo, povej, je dobrodošla seveda tudi ona. 

Ignac, po moje bi bilo tvojemu fotru všeč, če bi vedel, da sva se spoznala in šla na špricar.

Lepo bodi,

Samo

Pred časom sem pisal o nečem, česar (gledališki) svet še ni videl: nemška nacionalka v Nuernbergu je v svojo do sedaj tridomno organiziranost (opera, drama, balet), uvedla novo, četrto vejo: digitalni teater, v katerem bodo nastopali avatarji in živi igralci.

Pred dnevi sem bil v Kopru in tamkajšnje gledališče uvaja tudi nekaj novega: znotraj javnega zavoda Gledališče Koper ustanavljajo novo "firmo": Svetilnik, gledališče za otroke in mladino. Namenjeno bo temu semgentu publike v njihovi širši regiji. (Umetniško bo Svetilnik vodil režiser Jaka Ivanc, organizacijsko Vanja Korenč.)

Zagotovo Nemci ne uvajajo nove veje za staro publiko. Zagotovo računajo pri digitalnem teatru na mlade, navajene gledanja v ekrane.
Tudi Svetilnik bo namenjen tej isti publiki: otrokom in mladini. 

Čez kakšnih petdeset let bo zanimivo znova pogledati, kaj se je zgodilo z eno in drugo "firmo zntoraj firme".
Obljubim, da takrat znova kaj napišem ;-)

Nekaj je gotovo: oboji, v Nuernbergu in Kopru se dobro zavedajo, da je prihodnost gledališča: delo z mladimi danes.

'Gledališki pedagog' je eden od poklicev prihodnosti. Najbolj idealno bi bilo, da bi ga v svoji sistemizaciji delovnih mest imela tako gledališča kot šole.

V Sloveniji se stvari na področju gledališke pedagogije že nekaj časa počasi premikajo v zdravo smer.
Slovenski gledališki institut ima gospo, ki se posebej ukvarja s tem področjem; v nekaterih gledališčih so dramaturgi, ki skrbijo za stik in delo s šolami; zdaj poleg Maribora in Ljubljane dobivamo "specializirano" gledališče za otroke in mladino še v Kopru. Zdi se mi, da se nekaj v tej smeri tudi že da študirati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na srednješolskem nivoju umetniške gimnazije (v Novi Gorici, Ljubljani, na Ptuju in Ljutomeru) poleg zasledovanja vseh drugih učnih ciljev in smotrov vzgajajo in izobražujejo bodočo publiko naših gledališč.

Nazaj v Koper (in malo tudi na Ptuj).

Koprsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 2001, šet let po ptujskem.
Gledališči sta z zanimivimi slučajnostmi tudi malo povezani: sošolki Katji Pegan sem takrat, ko so v Kopru ustanavljali gledališče, dal ptujske "podloge" (akt o ustnovitvi zavoda, statut, sistemizacijo delovnih mest), da je pogledala, na kak način so ptujski mestni očetje ustanovili projektni teater na Ptuju. Direktorica Peganova je takoj ob ustanovitvi zaposlila igralca, čeprav le enega (a to kakšnega!): Borisa Cavazzo. Nakar sta prišla v Koper v službo še dva igralca, Ptujčana: Vojko Belšak in Nenad Tokalić Nešo. (Mimogrede: s Tadejm sva stala ob cesti na spodnji Hajdini in Nešu mahala, ko je neko nedeljo zvečer odhajal prvič v službo v Koper.)
Ptujsko gledališče je ostalo projektno (čerav je bil nekaj let zaposlen tudi na Ptuju en igralec, Aljoša Ternovšek).
Koprsko ima danes sedem stalno zaposlenih igralcev in zdaj še novo gledališče Svetilnik.
Ptujsko gledališče s ptujsko gimnazijo zadnja leta intenzivira stik Mestnega gledališča Ptuj s srednješolsko mladino. Za najmlajše pa v gledališču itak že ves čas lepo skrbijo z otroškim abonmajem.

Tako. Na mladih svet stoji. Na starih se običjano spotakne.

***

Pripips:

Fotografija je bila posneta v Cavtatu na Hrvaškem.
Prijtelj Mišo me je leta in leta vabil: "Samo ti dodji i guštaj; možeš tamo na teraci pisat koliko te je volja". Mišo oddaja idilčno babičino stanovanje s prekrasno teraso s pogledom na Cavtat.
Zmeraj sem si želel iti na morje septembra. Vsi so vedno govorili, da je takrat na morju najlepše. Ampak nikoli ni bilo časa. Šola, vaje itd.
Sami izgovori! 
Letos pa sem šel; čeprav le za nekaj dni, a bilo je, kakor da bi bil tam en mesec. No, napisal nisem sicer nič.
Po maturantskem izletu z Iniko, sem po več kot četrt stoletja znova bil v Dubrovniku. Takat nismo hoteli iti na "zidine", v tisti vročini ..., koga briga "kamenje". Zdaj sem šel. Noro. Nakar sem si takoj "na teraci" ogledal šestelni dokumentarec Dubrovnik - Republika, o katerem mi je davno govoril Boris Gerjovič. V Cavtatu pa Meštrovićevo prvo arhitketurno stvaritev - mavzolej ladjarske rodbine Račić, na vrhu hrbička, sredi starega pokopališča, nad morjem. (Hočem reči: morda bo ob priliki sledila še kašna fotografija iz Dalmacije.) K današnji fotki pa: na njej sicer ni svetilnika, ampak ...:

Svetilnik je!
Nekje, za rtom, zagotovo; kjer morje vendar je brezmejno in svetilnik - mora biti. 
Nekdo, mladenič kak, razjahal je kolo motorno in odšel na plovbo. 
Svetilnik mu bo kazal smer; na vseh poteh tja nekam daleč in nazadnje spet nazaj, domov.
Vso srečo; vsem nam, popotnikom, po suhih ali mokrih teh poteh življenja,
v želji, upanju in nadi, da vsak zase čim prej najde svoj svetilnik pravi.

Naj Svetilnik Gledališča Koper sveti dolgo in se vidi (od) daleč.

Slikar se je zadel!
Brez vsake droge, z le nekaj barve in vode,
naslikal se je, kar sedé.

Milenko se poklicno ukvarja s poslušanjem.
Rad se pogovarjam z njim, ker je tudi velik del mojega dela gledanje in poslušanje.

O "zadeti" ali "ujeti dušo" pri slikanju, pa zgodbica, ki me zmeraj znova navduši, ko je govora o tem, ali je nekaj na sliki takšno, kot je v resnici. Ali pa, ko poslušam, zakaj je na odru nekaj; ker pa v življenju že ni tako itd. (Vprašanje 'imatatio' pač.):

Nekoč se je Pablo Picasso peljal z vlakom v Pariz.
Sopotnica v kupeju ga spozna, in ga "napade" v smislu:
- Tele vaše gospe na slikah, gospod Picasso, so pa čisto neprepoznavne; nos levo, nos desno, oko na čelu ... nihče ne zgleda v življenju takó, ... to ja ni ničemur podobno, kako vi slikate!

Pa ji odgovori Picasso:
- Gospa, kako pa izgleda vaš mož? 
Gospa vehementno odpre torbico in izvleče majno fotografijo svojega moža.
- Kar poglejte; to je moj mož, pravi.
- Hm. Zanimivo; nisem še videl človeka, ki bi imel tricentimetrsko glavo, pristavi Picasso.

***

Lepo bodi, Milenko!
Grem zdaj na skušnjo; poskušat, naslikat dušo prizora, igre ... 
Gem/o se zadevat. Pa za to sploh ne rabim/o droge (sem se spomnil, da je enkrat posrečeno rekel Aljoša Bagola.)

Štiri slovenske gimnazije so se minuli teden srečale na Ptuju. Natančneje: štri umetniške gimnazije. Še bolj natančno: tiste štiri šole, ki izvajajo gledališki program; Nova Gorica, Ljubljana, Ljutomer, Ptuj.

Privč je bilo takšno srečanje pred dvema letoma v Ljubljani, lani v Novi Gorici, letos smo bili gostitelji Ptujčani.

Okorg sto dijakov je imelo dva dni intenzivnega pouka "igra in govor" na Ptuju.
Najprej sta nas pozdravila župnaja in ravnatelj ptujske gimnazije.
Fizični okvir in naše delovno središče je prijazno prispevalo - ptujsko gledališče.

Dijaki so vsak dan bili razporejeni v novo, drugo delovno skupino. V vsaki skupini jih je bilo od deset do dvanajst. Čim bolj pomešanih med seboj. Predvsem ne tisti, ki že itak non stop tiščijo glave skupaj.

Cilji za ta dva dneva so bili:

Čim manj vedati, s kom boš v skupini.
Čim manj vedeti, kaj te čaka.
Čim bolj biti vržen "v ogenj".
Čim bolj: Znajdi se!
Čim bolj: Pokaži se. Najdi svoj prostor pod reflektorjem/soncem (na odru, v prizoru ... - v življenju). In seveda: daj prav toliko in takisto prostora tudi drugemu! (Trije klicaji.)

*

Sto mladih duš je zasedlo eno od "delovišč" v mestu: na voljo so imeli dve dvorani v Stari streklarski, razstavišče v knjižnici, dve dvorani v gledališču, dvorano v Gimnaziji, dve dvorani v Narodnem domu. Skupaj osem prizorišč - za osem skupin. (Hvala vsem prijaznim ustanovam, da so nas sprejele.)

Najprej: pol ure ogrevanja pod vodstvom učitelja-mentorja. Nato pa: tri ure samostojnega dela.

Navodilo za vse skpine je bilo enako: 
Spoznajte se med seboj, potem pa se dogovorite KAJ, in gledalcem pripravite najmanj deset minutni prizor, v katerem morate biti enakovredno zastopani vsi.
KAKO? - Iznajdite vi.

Ob koncu dneva smo se vsi zbrali na "plenarnem zasedanju" v MGP, kjer so skupine pokazale, kaj so ustvarile.

Neka mini predstava se je začela na odru, potem pa nadaljevala kar v starem mestnem jedru! Spodaj prizor, ki sta ga dijakinji odigrali na klopci ob Prešernovi ulici:

Facit:
Lepo je bilo. Intenizvno.

(Tudi mentorji smo prišli na svoj račun: izmenjali smo poglede, delili izkušnje, poročali, kaj pri kom deluje dobro, s čim ima težave ipd. Sprehodili smo se na ptujski grad. Občudovali razgled. V daljavi opazili dornavski baročni dvorec ... Ko je kolegica spontano in nepričakovano predlagala: "A gremo pogledat še Kerblerja?", sem bil res vesel. Pa smo zavili še v Galerijo mesta Ptuj.)

Odrasli, ki smo smo bili "v ozadju te prireditve" (ravnatelj, županja, profesorji, snemalci, novinarji, zaposleni v gledališču ...), smo začutili:
Mladi so domiselni, ustvarjalni, samostojni, odgovorni, izzivalni, provokativni, navihani, živi, nagajivi, nabriti in seveda naviti sto na uro.

Po dveh dneh srem si rekel: Madonciš, fajn mladino mamo! Super so. Grozni včasih, ampak še bolj grozno fajn.
Prepričan sem, da se kdaj drugič kje drugje na podobnih srečanjih najdejo enako fajn literati, matematiki, fiziki, kemiki, poeti, geografi, zgodovinarji, športisti, violinisti ... in tako dalje in tako naprej.
Ti bodo vrteli svet naprej.
Zato: Nič bati. 

Hvala vam, mladi, za toliko pozitive!
Računam/o na vas.

Če bi ga srečali, bi vam pesnik Rumi povedal v živo:
(Žal ga v živo več ne morete srečati; lahko pa berete, kar je napisal. ZATO je fajn, da znate jezike. Raznorazne. In da berete dobre knjige.)

You were born with potential.
You were born with goodness and trust. You were born with ideals and dreams. You were born with greatness.
You were born with wings.
You are not meant for crawling, so don’t.
You have wings.
Learn to use them and fly.

***

Fotografija na vrhu: Laura Jambrovič, 4. U, Gimnazija Ptuj. Hvala, Laura.
In sploh hvala, celotnemu 4. U Gimnazije Ptuj, ki je prevzel koordinacijo, vodstvo, moderiranje, zabavo, druženje ...

Draga Pia.

Verjetno se ti je pred dnevi pošteno kolcalo. Naj ti povem, zakaj.

V prvem gimnazijskem razredu (kjer vsake kvatre učim) smo se predstavljali. Vsak je povedal, kako je dobil svoje ime.
In nek deklič reče: "Moja mamica je gledala Petelinji zajtrk in igralka ji je bila tako všeč, da mi je dala ime po njej."

Eto, to sem ti hotel povedati.
Seveda bi to lahko povedal tudi "na zasebno", ampak sem namenoma javno. Zakaj?
Zato:

Dijaki bodo še večkrat v dveh letih, ko se bom družil z njimi, poslušali o tem, kakšno velikansko moč ima umetnost. In po letošnji "Pii" se mi ne bo treba več zmišljevati primerov in dokazovati in razlagati, kako to mislim, da ima umetnost velikansko moč.
Vsem bo za vedno kristalno jasno, kako zelo močno se je morala neki gledalki vtisniti v spomin vloga, ki si jo igrala. Tako zelo, da je nekoga, ki ga bo imela najraje, vse svoje življenje, lastnega otroka, poimenovala po tebi.
Za vse življenje je dobil nekdo svoje ime zaradi filmske/igralske umetnosti; vse življenje ga bo nosil; nekdo bo z imenom to, kar bo, celo življenje zaradi tebe, Pia. Zaradi filmske umetnosti. Zaradi Petelinjega zajtka in tvoje "Bronje".

Ta tvoj, še bolje vajin primer, draga Pia - ena in druga - je najboljši primer iz resničnega življenja, kako lahko učinkuje umetnost na človeka.
Oplazijo nas filmi, oplazijo nas dobre knjige, oplazijo nas slike, pesmi, skladbe ... uprizoritve in še marsikaj, čemur pravimo umetnost. Nekatera nas ne le oplazi; tudi ožge, opeče, okuži za zmeraj.

Dijake bom dve leti spodbujal, da naj se kar lepo pre/pustijo oplaziti. Poeziji pri slovenščini, slikam pri likovni in umetnostni, filmu, gibu, glasbi ...
Naj skušajo opaziti, kako jih bo tisto nekaj - ko jih bo in vem, da jih v nekem trenutku zares bo - oplazilo za na dolgi rok. Mogoče zaradi tega svojim otrokom nekoč ne bodo ravno dali imen kot so Gertruda, Guernica, Bolero, Valjhun ... ali magari Pišti. Lahko pa, da jih bo umetnost za zmeraj zaznamovala; na že kak način, ki ga sam ta hip niti slutiti ne znam.

Lepo bodi, Pia. In vse dobro.

Samo

***

Pripips:

Tole pisemce bi lahko bilo naslovljeno tudi takole:
Dragi Nac ... Zato ker Ignac včasih pove, da si ob tem, kar napišem o umetnosti, on, "samo šlosar", zaželi, da bi slišal še kaj.
Ali pa:
Dragi Kean Reeves ... Zato ker je dejansko v razredu fant, Piin sošolec, z imenom Neo. Ime ima po liku iz filma Matrica, ki je bil  tako zelo všeč njegovemu očetu (in ga je igral Kean Reeves).

Eto, dragi moji, tako je to, z umetnstjo in njeno ne/potrebnostjo.

"Umetnost lahko reši svet," je menda pred kratkim nekje zapisala izjemna ptujska bibliotekarka in pravljičarka Lilijana Klemenčič.
O tem bo treba še kdaj kaj reči.

---

Fotografija: Sandra Požun; Pia Zemljič v vlogi Popo Martin, Drama SNG Maribor, 2002; Nicky Silver: Debeluhi v krilcih.

Nekega vročega junijskega dne sem zavil v ptujsko proštijsko cerkev. Sredi dneva je bilo. Notri me bo gotovo prijetno ohladilo, si rečem. Sploh pa že dolgo nisem bil v cerki.

Pravzaprav, ni res: 
Šel sem na Borštnikovo, prišel prezgodaj, pa sem zavil v Slomškovo cerkev, da se spomnim, kako izgleda od znotraj. Tam pa res že zelo dolgo nisem bil. Ampak nisem mogel noter; bilo je že pozno in cerkev (seveda) zaklenjena.

No, ptujska proštija bo pa sredi dne že odprta, si mislim.
In res je bila.

Glavna vrata so bila oddrznjena. Notri pa še ena, lepa, železna, kovana. Zakljenjena.
Ampak ni problema: na desni strani je nekaj lesenih klopc in svečke - lahko jih kupiš in vržeš kovanček v dve lepi, kovani posodi, ter jih postaviš pod podobo soimenjakinje.
Bila je negibna; kot se za kip spodobi.
Ker ni bilo nikogar, sem se kar lepo (priznam) nemarno razkomotil čez celo klop. Zagotovo preveč po domače. Ampak, sama sva bila in zdelo se mi je, da tale Marička ni ravno neka huda formalistka in mi ne bo zamerila. Pa sva se nekako strinjala, da položaj niti ni tako pomemben in če kdo pride, bom nemudoma sédel, kakor se za v cerkev spodobi.

Užival sem v debeli tišini. In prijetnem hladu. Dokler niso vstopili turisti in me hitro "posedli, kakor se spodobi".
Najprej sta vstopila foter in mati, potem še dva pubeca. Šoloobvezna.
Pa kaj majo v začetku junija deca hodit naokoli?!, si mislim. V šoli majo za bit.
Niso govorili po naše.

"Šade," je rekel najprej oče, ko ni mogel naprej. "Eht šade," je kratko pridodala mati. Bi pa rekel, da jima je pogled po glavni cerkveni ladji - četudi samo od daleč, izza rešetk - bil kljub vsemu všeč.
Sinova nista rekla nič.

Pomislim: Zakaj se bogec zaklepa? Ga je strah, da bi ga ukradli in se je raje zaklenil pred nami? Ali nas ne spusti k sebi, ker smo prišli, ko ni uradnih ur? Nas zato spusti samo na pol v svoje preddverje? Mogoče bo pa kdaj v cerkvi tako kot na upravni enoti: potegneš listek s številko in lepo počakaš, da si na vrsti.

Še dobro, da je bil Luther in da se od takrat naprej da pomeniti z bogecom na štiri oči; od kjerkoli in v kakršnem koli stavu (kot bi rekli nekoč v JLA); stoje, kleče, leže.

Jah ... vse se razvija, vse se spreminja, nič več ni, kot je bilo nekoč. Nekoč bo, kot še nikoli ni bilo.
(Kdaj bo končno spet tako, kot ni bilo nikoli - to je naslov super romana, nemškega igralca Joachima Meyeroffa (Wann wird es endlich wieder so, wie es nie war.) Po njem so posneli tudi film. Mimogrede: nekoč bom režiral njegovo igro Ah, ta luknja, ta presneta luknja. Govori o tem, kako je on, Joachim, na sprejemnih izpitih na igralsko akademijo imel totalno luknjo, blackout ... Ena taka igra o zakulisju tega, kako postajajo iz "kandidatov" bodoči, mladi igralci.)

No, bomo videli, če ne bomo do takrat že slepi.
V stari zavezi so stari živeli sto dvajset let po tamalem, zato se ne hecat; čuvajmo vid. Še najbolj notranji. 

Tak je torej moj u/vid po junijskem obisku pri soimenjakinji: (Enio Moriccone ji je posvetil tole.)

Uživajmo; ko uživamo, smo najbolj živi.
U, kaj pa, če smo bili ustvarjeni pravzaprav še najbolj prav za to, za uživanje?!

***

Fotka je sicer decembrska, ne junijska.

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber