MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!

Marjetka str. 89
Snubec/Medved
Ta presneta ljubezen
Svobodno razmerje
Mlada dramatika 
Sistemski denar od države! 
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta! 

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.  
Odkljukano. 
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”. 

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto. 

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.) 

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”  
 
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:  
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič. 
 
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej. 

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok. 
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.  
 
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.) 

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države. 
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.  
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.) 
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka. 

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.  
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame. 
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.  
 
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje. 
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila). 
 
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.  

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.  
Pa vendarle dovolite izjemo.  
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...) 

***
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story) 

4 Uporabite obstoječe politične strukture!

(Psevdoadaptacija)

Podobno kot je moč kulturno dediščino dramaturgije mitov uporabiti za populistične namene, se da tudi strukture obstoječega političnega sistema uporabiti za lastno korist. Kajti odločitve, kaj bo za narod storjeno ali kaj bo narodu storjeno, lahko sprejemajo le tisti, ki razpolagajo s formalno kompetenco odločanja znotraj sistema; in to so pač vladajoči: predsednik, premier, ministri, in drugi odločevalci. Na takšne položaje pa se pride s pomočjo volitev in v zahodni demokraciji nekdo ni izvoljen kot individuum (pa naj si bo še tako genialen), ampak kot član in zastopnik neke politične stranke. Vendar za Vas to ni hiba, temveč priložnost, saj lahko v teku po vnaprej predpisani zakonodajni poti uberete pot navzgor, da bi potem, ko boste na položajih, spremenili zakone tako, da se vas ne bo več dalo spraviti z njih. To je, na kratko povedano, program, ki ga morate uresničiti.  

Logična posledica: Ustanoviti morate stranko, ali pa jo – veliko hitreje in učinkoviteje je - ugrabiti. 

Ustanoviti politično stranko je sicer v principu relativno enostavno in tudi ne stane ne vem koliko, ampak s tem ne pridobite veliko, kajti stranki, ki jo sestavljajo le člani vaše jedrne skupine, ne bo lahko, da bi jo glede njenih političnih ciljev jemali resno. Torej bo že potrebno gibanje, in s tem dovolj motiviranih ljudi, ki bi se angažirali v taki stranki. Poleg tega pa: potencialni volivci bi seveda oklevali, preden bi dali svoj glas neki minorni stranki, saj bi jih skrbelo, da bodo svoj glas razvrednotili in menili, da ga s tem enostavno vržejo proč. Zato razen vaših najožjih sorodnikov najbrž ne bo nihče volil politične stranke, ki je nihče ne pozna; pripeljati novo ustanovljeno stranko na oblast pa traja glede na izkušnje dolga leta ali celo desetletja; če je sploh kdaj okronana z uspehom. 

Zato je veliko pametneje, da se kot skupina vključite v stranko, ki je znana in obstaja že dlje časa. Prednost ima opozicijska stranka, ker je verjetneje, da boste tam našli članstvo, ki ni zadovoljno s statusom quo sedanje vlade in jih bo mogoče pridobiti za skupno veliko stvar. 

Življenjskega pomena za Vašo skupino je, da se ne razbije, ne glede, o kateri temi teče diskusija znotraj stranke; vedno mora držati skupaj. Povejmo naravnost: Vsebina ni pomembna; gre za to, da kot močan mnenjski voditelj skupaj z drugimi postanete učinkoviti.  

Nikakor se ne smete podati na običajno notranje strankarsko karierno pot, kajti nič ni – za Vas – bolj nekoristnega, kot preživljanje večerov na dolgočasnih sestankih lokalnih odborov in lepljenje plakatov med volilno kampanjo. 

Zato morate svoj vzpon po strankarski hierarhiji doseči po ovinku, po bližnjici. Da bi to dosegli, morate delovati “čez robove terena”, kar pomeni, da potrebujete znotraj in zunaj strankarsko publiciteto, in dovoliti, da delajo zanjo mediji. Z drugimi besedami: producirati morate sporočila. 

Ker ste kot posamezen član stranke za medije popolnoma nezanimivi, je priporočljivo, da uporabite svojo borbeno skupino, da pridobite kakršenkoli – pa naj bo še tako nizek - položaj znotraj stranke. To praviloma niti ni tako težko, ker so takšne častne funkcije povezane z delom, ki ga nihče - tudi Vi ne – ne prevzame rad. Pomembno pri takem položaju je zgolj to, da lahko zdaj govorite v imenu stranke ali organa stranke, ki ga predstavljate. Zadostuje biti delegat na strankarski konferenci, ker potem lahko imate tam provokativen in razdvajajoč (!) govor, ki ga bodo mediji lahko z navdušenjem pograbili. Na ta način lahko ustvarite svoj nesporni ugled znotraj in zunaj stranke. 

Uporaba obstoječih političnih struktur in mehanizmov javnega komuniciranja se je zdaj začela in metode, ki ste jih uporabili na malo, lahko potem ko zmagate na volitvah oz. so Vaši soborci prišli v parlament, uporabljate v velikem obsegu. 

Vsekakor pa morate za to najprej sprožiti množično gibanje in spraviti ljudi na ulice. Da ne bo nesporazuma: potrebujete stranko, organizacijo, ki bo trajno potiskala Vašo stvar naprej. Kajti gibanja so, četudi kratkoročno ustvarjajo osupljive podobe na televiziji, preveč minljiva in nezanesljiva. Primerjamo jih lahko z začasnimi procesi pri zmrzovanju vode, ki se ob vnovičnem dvigu temperature hitro stopi, to je, takoj ko se spremenijo okoliške razmere, ki so jo povzročile. Strankarska organizacija – katera koli delujoča organizacija, torej ne nujno zgolj politična stranka, čeprav je le-ta nepogrešljiva za delovanje znotraj političnega sistema – ima nepremagljivo prednost, ker lahko redno in zanesljivo usklajuje dejanja velikega števila ljudi, tako da lahko sodelujejo in predvidljivo dosežejo cilj. 'Aparata' ne potrebujete le zato, da bi dosegli prepoznavnost komarja, ki piči samo enkrat (gibanje, odvisno od naključnih dejavnikov), temveč da bi lahko uveljavljenemu sistemu in njegovim elitam redno povzročali bolečino, otekanje in srbenje, in če gre vse po sreči, zbrali roje podobno mislečih komarjev, ki jih je v njihovi očitni majhnosti lahko spregledati, ampak ni jih pa mogoče prezreti, ko skupaj sprožijo svoje krvoločne napade. 

Strategija “igrati čez robove terena” je v tem, da pozornost javnosti in medijsko prepoznavnost izkoristite za Vaš notranji vzpon v stranki, dejavnost stranke pa, da ustvarite in vzdržujete zanimanje javnosti za Vas kot osebo in (sčasoma naraščajoče) število Vaših podpornikov. To osciliranje Vam daje veliko mero neodvisnosti od obojega: tako od stranke kot medijev. Ni se Vam treba prilizovati novinarjem, prav tako pa se Vam ni treba prerivati kot živina skozi strankarske staje. Z ozirom na to neodvisnost od obeh strani odpirajo družbeni mediji nepredstavljive priložnosti, ki Vam jih vsak populist nekdanjih časov lahko zgolj zavida (več o tem pozneje). 

5 Borite se za pozornost javnosti! (Fokus) 

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
1996/97 Direktor po sili razmer, Franc Mlakar
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni  
Štefka Valentin 
Triko
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice 
Festival monodrame, drugič 

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.  
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.  
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.  
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice. 
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur. 
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C). 

Delo je končno normalno teklo.  
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče. 
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove. 
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta. 
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark. 

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola.

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ... 

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč. 

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji. 

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države.

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?” 

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ...
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem. 
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?) 

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”? 
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje. 
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki. 

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost.
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje. 

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži. 

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?) 

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali.
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje.

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri? 
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje? 
10 - 9 - 8 - 7 ....

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko? 
 

***
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala.

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! 

(Story) 

Svet je v svojih medsebojnih odnosih nedoumljiv. Večino ljudi to zmede in vodi do tega, da se počutijo nemočne in prepuščene na milost in nemilost nevidnim silam. In nato iščejo razlage za to, kar se dogaja njim in drugim. To je Arhimedova točka, iz katere lahko posežete v svet Vi. 

Ljudje razmišljajo v zgodbah. Zato so zgodbe najboljše sredstvo, da za stvar, za katero Vam gre, vplivate na razmišljanje ljudi. Razlogi, zakaj so zgodbe tako uporabne, ležijo v več sočasnih delovanjih: poenostavljajo visoko kompleksne socialne dinamike na način, da jih vsak, ki jih sliši, bere, vidi na odru ali v kinu, lahko razume – neodvisno od izobrazbe, inteligence in kulturnega ali subkulturnega ozadja. Poleg tega zgodbe s primeri pojasnjujejo, kako funkcionira svet, brez da bi utrujale s pompoznimi teorijami. Opisujejo dejanja in tako hitro in neposredno posredujejo ideje, kaj je treba kdaj kako narediti, da bi rešili aktualne probleme. Poleg tega odpravljajo razliko med mišljenjem in občutenjem, ker se vsak lahko poistoveti s akterji ter čuti in sočustvuje z njimi, kakor tudi z njimi premišljuje, kako iziti iz vsakokratne zgodbe nepoškodovan ali celo kot zmagovalec. 

Da bi lahko uporabili zgodbo, si Vam sploh ni treba izmisliti lastne. Navsezadnje nismo vsi nadarjeni avtorji. Dovolj je, če izkoristite zgodbe, ki že obstajajo. Konec koncev jih pripovedujemo že tisoče let, da bi z njimi razložili svet. Za Vaše namene so posebej priporočljivi miti o junakih. Pri tem lahko vlogo junaka dodelite sami sebi, lahko pa tudi - če ne bi radi stali v prvi vrsti in raje vodite iz ozadja - poiščete kakšnega atraktivnega akterja, ki bo prevzel to vlogo.  Pomembno je, da izberete tak vzorec zgodbe, pri katerem gre za borbo med dobrim in zlim, bitko mnogih, ki so dobri, ampak šibki in pasivni, in se počutijo prepuščeni na milost in nemilost zlemu, močnemu in dejavnemu nasprotniku.  

Sledite tej shemi, ki se že stoletja nahaja in prenaša v mitih ter je prestala ultimativni preizkus v praksi.  

Prvi korak je, da aktualni položaj države in njenih prebivalcev, “naroda”, opišete kot katastrofalnega. Je v takšni krizi, da brez posega višje silne, ki bi ga rešila, ni videti izhoda. Najenostavnejša je zgodba, v kateri igra glavno vlogo zunanji sovražnik. Aktualna vlada, ja, aktualni politični sistem nasploh, položaju ni dorasla. Zato so potrebni radikalni ukrepi. Nekako tako mora zveneti implicitno sporočilo zgodbe. 

Nadalje seveda morate ta pesimistični opis trenutnega položaja predočiti svojim tovarišem iz jedra Vaše bojne skupine: v stiski je treba držati skupaj. Takšna - najbolje eksistencialna - grožnja ima povezovalni učinek. Ker abstraktne nevarnosti povzročajo malo emocionalnih učinkov, jih je pomembno poosebiti. Potrebujete konkretnega sovražnika, proti kateremu se je treba boriti. To je lahko določena oseba, družbena skupina, narod, rasa ali razred (o metodah, kako si zgradimo sovražnika, več kasneje.) 

Da je soglasje o opisu aktualnega katastrofalnega stanja vaše države ali tudi sveta v vaši skupini šele začetek, naj bi bilo kakopak jasno. Prav tako pa naj bi Vam bilo jasno tole: Če Vam takšnega pogleda ne uspe razširiti v javnost in doseči, da bo postal verjeten in široko sprejet, boste Vi in Vaši ljudje šli v zgodovino zgolj kot sektaška skupina norcev in čudakov - ne glede na to, kako genialne znajo biti vaše zamisli. Zaslužena priznanja prihodnjih generacij boste dobili samo, če boste znali prenesti v javnost, da imate prav Vi. Ideje se širijo kot virusi, kar pomeni, da mora Vaša skupina delovati kot vir okužbe. In med infekcijami se prenašajo najhitreje tiste, katerih prenos je povezan z užitkom (na primer HIV). 

Da bi to dosegli, morate pripovedovati zgodbo, ki je razumljiva vsakomur in ki zapeljuje, če že ne k užitku, pa vsaj k zadovoljujoči soudeležbi. Za to lahko zadošča že, da se mnogi ljudje radi postavijo na pozicijo dobrih in nemočnih, ki se jim godi krivica; druge pa se da fascinirati bolj s pomočjo narcističnih obljub, da so del nečesa velikega. 

Sestavine takšnih populistično-uporabnih zgodb so: 

1. Obstaja nekaj takega kot od boga dana skupnost (“ljudstvo”, “rasa”, “narod” itd. = mi.
2. Tej skupnosti, narodu (= “nam”) gre slabo, ali pa je to, da bi nam lahko bilo bolje, akutno ogroženo. 
3. Vodilne osebe (= “elite”), katerih dolžnost bi v bistvu morala biti skrb za dobrobit skupnosti  - naroda – niso sposobne ali pa nočejo, da bi se primerno odzvale na grožnjo ali stisko – poleg tega njim ne gre slabo, kot gre narodu, temveč nesramno dobro. 
4. Ko vso upanje zamre, pride junak (= “močan mož”) in njegovi zvesti soborci, ki vsem brezpravnim in zatiranim obljubijo upanje na rešitev. 
5. Junak in njegovi ljudje imajo verjetno in vsakomur takoj razumljivo razlago za težavo: Obstaja sovražnik ali več sovražnikov (= “tujci”), ki ne pripadajo skupnosti (= “mi”) - pa čeprav se včasih skušajo pretvarjati, da je je temu tako. 
6. Elite ne samo, da so odpovedale; s sovražnikom celo sodelujejo, so agenti zunanjega sovražnika v notranjosti (= “tujci”).
7. Sovražnik je zloben, močan in dejaven. Junak in njegovi zarotniški tovariši (= “dobri”), morajo svojo aktivnost in moč demonstrirati na očem vsem, ker sicer mu niso dorasli in nemočnega naroda ne morejo ščititi. 
8. Ta zgodba mora bralca ali poslušalca povabiti, da se bo identificiral z dobrim, to se pravi junakom in njegovimi tovariši (= “mi”), se jim pridružil, in se skupaj z njimi boril za boljši svet proti notranjemu in zunanjemu sovražniku. 
9. Kdor ni za dobre, je za slabe (= “sovražnik”), to pomeni, si ne zasluži usmiljenja in nobenega družbenega ali moralnega upoštevanja. 
10. Dobri zmagajo, zli niso več močni ali dejavni, dobri (= “mi”) pa skrbijo za to, da to tudi nikoli več ne bodo (= “Happy End”). 

Sovražnik je lahko posamezna oseba, vsekakor pa je priporočljivo izbrati raje socialno grupacijo, saj je posameznik lahko izključen in potem ne bi mogel biti več na voljo kot sovražnik. Poiščite si torej takšnega sovražnika, ki se ga bo dalo okarakterizirati z globalnimi pojmi: velekapital, komunizem, Judje, Islam, umazana zelena levica ali kaj podobnega. Potem boste na varni strani, kajti posamezni nasprotni primeri ne morejo ovreči, da nekomu lahko pripišete, da je krivec. Navsezadnje ena lastovka še ne prinese pomladi. 

4 Uporabite dane politične strukture!

(Psevdoadaptacija)

- se nadaljuje -

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999

2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

2000

ali Še 24 let do tridesetletnice!  

Marjetka str. 89 
Snubec/Medved 
Ta presneta ljubezen 
Svobodno razmerje 
Mlada dramatika  
Sistemski denar od države!  
Sprejeta nova sistemizacija - štiri igralska delovna mesta!  

To je bilo leto, ko je progam Gledališča Ptuj zečelo redno sofinancirati Ministrstvo za kulturo. Uresničili smo najave izpred let: da bo ustanoviteljica novega zavoda občina Ptuj, zavod pa bo sredstva pridobival tudi iz državnega proračuna.   
Odkljukano.  
Takole je bilo, tik preden je zasvetila “zelena luč”.  

Lidija Majnik - morda je bila takrat članica sveta zavoda gledališča ali celo predsednica - me je povabila, naj se jim pridružim po otvoritvi nove knjižnice na neformalnem delu, v gostilni Amadeus, čez cesto.  

Knjižnico je otvoril takratni kulturni minister Rudi Šeligo. V tistem času je bil Šeligo (ali malo pred tem, ne vem več) tudi predsednik Boršnikovega srečanja. Zdi se mi, da je že zamenjal Olgo Jančar. No in na nekaj teh sestankih okoli Borštnikovega sem sedel tudi sam, se tam spoznal s Šeligom in nekajkrat izvajal, da se mi zdi Žižkov koncept srečanja gledališč iz leta 1966 še kar smiseln in še zmeraj fajn okvir za slovensko gledališko krajino. Logično: želel sem si, da bi tudi Ptuj bil zraven. (In kmalu tudi bo, in to pogosto in celo zmagovalno! Ko bo Peter angažiral Jerneja ... - no, bo detaljneje povedal Peter; kmalu pridemo do tja.)  

In tako smo sedeli za vogalno mizo, pri Amadeusu, in pili špricarje. Mogoče je Šeligo imel pred seboj viski. Ne dam roke v ogenj. Minister Šeligo, župan Luci, Lidija Majnik, Kristina Šamprl Purg, Ivan Vidovič (se mi zdi) ter verjetno še kdo ... V nekem trenutku Šeligo reče: “No, kaj zdaj, Strelc, povej, koliko bi ti rabu za tist tvoj teatr?”   
  
Ne spomnim se cifre, ki sem jo izustil. Kolikor se poznam, sem znal reči kaj takega kot:   
- Karkoli bo, bo v redu. Boljše kot zdaj, ko ni nič.  
  
Prihodnjega prvega v mesecu smo dobili denar iz Ljubljane in postali stalna postavka v razrezu sredstev ministrstva za kulturo. Ni se nam bilo treba več prijavljati od projekta do projekta in čakati, kaj bo in ali sploh kaj bo; poslej smo dobivali fiksen, stalen, stabilen, sistemski, predvidljiv denar. Mogoče je šlo za kakšnih 30.000 mark. Ne vem. Vem pa, da je bilo veselje strašansko. Zdelo se mi je, da je priznanje za delo za nazaj in nov zagon za delo za naprej.  

Od tistega srečanja pri Amadeusu smo lahko načrtovali mirneje in na malo daljši rok.  
Ne vem, ali je bil usoden tisti after parti žur po otvoritvi knjižnice pri Amadeusu, ali je stvari imel na mizi že bivši minister Školjč in je Šeligo le še podpisal sklep, ali mi je bil Šeligo naklonjen, ali pa je bila vse skupaj preprosta pragmatična posledica strankarskega zavezništva med doktorjema, Šeligom in Lucijem.   
  
Tako je pač: ne vemo. Nikoli ne vemo vsega. Je pa lepo, da se je izteklo, kakor se je. (In prav zato, ker ne vemo – vedeli pa bi radi – zbiramo tele okruške in odkrhke minulih časov. Prav zato se vselimo vsake “arheološke najdbe” in njene “umestitve v čas in prostor”; bi se reklo: kontekstualizacije.)  

En velik cilj je bil dosežen - stabilno sofinanciranje s strani države.  
Drugi pa je tlel naprej: dobiti štiri igralska delovna mesta.   
Svet zavoda je zasedal, prepričevali smo s številkami, argumenti, ... in nova sistemizacija je bila na nekem sestanku dejansko sprejeta: zavod dobi štiri nova delovna mesta; za igralce! Zasedenost sicer: 0. (Kdor se ukvarja s takimi rečmi, ve: lahko imaš sistemizirano delovno mesto, ampak, za to rabiš tudi denar. Svež denar v našem primeru. Tega pa je bilo ravno tako: 0.)  
Tretji cilj: začetek prenove gledališke stavbe ... - brez napredka.  

Zmislili smo si še eno novo vsebino, ki smo jo nameravali gojiti skozi leta: Mlada dramatika.   
Mladi avtorji naj nam pošljejo drame, komisija jih bo prebrala, tri najboljše bomo objavili v knjigi, glavna nagrada pa bo uprizoritev zmagovalne drame.  
Dušan Jovanović, sošolka Nataša Barbara Gračner in Jaša Jamnik so prebrali tekste. Zmagovalka je bila Martina Šiler. Izdali smo knjigo dram. To pa smo lahko storili zato, ker je projekt podprla Zavarovalnica Merkur. Someščanka Jelka Čuš mi je prisluhnila – verjetno sem v BoCafeju težil in težil ob kafetih, kaj mi v Gledališču vse bi in kako da ni posluha in da bi se dalo še to in ono itd. - in Jelka je uporabila svoje povezave in prepričala upravo Merkurja d. d. , da so prevzeli pokroviteljstvo nad Mlado dramatiko.   
  
Dejansko se mi je zdelo smiselno: da mlado, najmlajše gledališče v Sloveniji na dolgi rok dela z mladimi, najmlajšimi avtorji. Takole sem si domišljal: mladi dramatiki + sodelovanje s študenti AGRFT + festival monodrame + še kaj, pa bo Gledališče Ptuj počasi izoblikovalo svoj “profil”, postajalo takšno, da bo po meri (in zmožnostih) malega mesta, hkrati pa se bo na svoj način razlikovalo od drugih gledališč v državi. Takrat še nisem razumel, da sploh ni težave, ne bojazni in ne skrbi, da bi bil kdo podoben komu drugemu; čisto vsako gledališče je posebno in na svoj način v razločevalnih podrobnostih vezano in navezano na svoj locus. Zavezano krajem in časom, kjer deluje.  
(Zdaj, ko imamo gledališko gimnazijo in nadarjene mlade pisce – npr. Tjaša Ela Freebairn - ..., študentko režije Laro Čabrijan ... bog ve, kam bi se Mlada dramatika lahko še razvila).  
  
Globoko v sebi sem mislil, da bodo štirje Zato.-jevci kmalu dobili v gledališču službo. Da ne bo sistemizacija le na papirju. Prav tako, da se bo gradbena prenova začela še v tem mandatu.   

Naj mi kolegi oprostijo: o uprizoritvah ne bom pisal veliko. Repertoar hrani podatke; fotografije, članki, kritike, ki jih prijazno hrani Zgodovinski arhiv Ptuj pod budnim očesom Nataše Majerič Kekec, pa lahko do neke mere pretransportirajo spomine do današnjega potencialnega brskalca po gradivih. Kolikor pač to “gledališki ostanki” z/morejo. Gledališče je vendarle v svoji biti in bistvu efemerna umetnost. Če predstave nisi videl, je zate v resnici nikoli ni bilo.   
Pa vendarle dovolite izjemo.   
Ker je RTV SLO posnela uprizoritev Marjetka, str. 89, včasih ostane tudi kaj več od fotografij, gledališkega lista, plakata in kritik. Ta posnetek omenjam, ker se na njem še (zadnjič) vidi notranjost nekdanjega gledališča pred obnovo - z ložami in proscenijem. (Pa Gojc ima še pravo čupo ...)  

*** 
Velja povabilo enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj bo subjektivno - toliko bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič

1999

ali Še 25 let do tridesetletnice!

Piki in Roni   
Štefka Valentin  
Triko 
Ana in kralj, ki je padel iz pravljice  
Festival monodrame, drugič  

Franci Mlakar je prejel občinsko priznanje - oljenko za profesionalizacijo gledlališča.   
Peter Musevski, Nataša in Janez Burger so uprizorili znanstvenofantastično tragikomedio.   
Peter Srpčič je z Alenko Tetičkovič na oder postavil Štefko.   
Miha Alujevič je režiral otroško predstavo o Ani in kralju, ki je dobesedno padel iz pravljice.  
V Trikoju sta znova nastopila skupaj Nešo in Tadej, pa še ena Ptujčanka, Iva Krajnc, ter Mojca Fatur.  
Brane Šturbej pa je prejel nagrado za najboljšo monodramo (Jovanovićev Karajan C).  

Delo je končno normalno teklo.   
Počeli smo to, kar smo si želeli in za kar smo bili ustanovljeni: gledališče.  
Ko se je bližal drugi festival monodrame, smi razmišljali: prišli bodo novi in novi gledalci, zato: postavimo v avli gledališča začasno razstavo – idejne skice za obnovo. Andro je stopil v akcijo in splotal načrte, obesili smo jih na razdrapane zidove.  
“Težili” smo županu, obiskovalcem, javnosti - o razpadanju hiše sredi mesta.  
Tone Marinšek z mariborskega Ekonomskega inštitua je izračunal: prenova gledališča bi stala 2 milijona nemških mark.  

Nekdanje Zato.-jevce župan dr. Luci povabi, da si zamislimo proslavo ob 1930-letnici prve omembe Ptuja. Scenariju smo dali naslov: Trans-historia-poetovionis, s podnaslovom: Scenska maša za moške glasove in žensko telo. To telo naj bi bila missica Miša Novak. Spomnim se moških glasov, Vojko, Tadej, Nešo, kaj je bilo na koncu z Mišo, ne vem. Je sodelovala, fantje? A nisi bil tudi ti zraven, Gregor? Na koncu scenarija je bilo zamišljeno, da mladenka prižge ogenj, ki bi gorel 1930 sekund, nad prizoriščem v minoritih pa bi se izpisalo: Ptuj – mesto prihodnosti. Zmeraj se mi je zdelo, da smo na Ptuju nenehno zagledani - da ne rečem zaljubljeno zatrapani - v preteklost. Vse lepo in prav, ampak veljalo bi se zatreskati tudi v prihodnost. Ker če se sam ne zatreskaš v prihodnost, prihodnost nekega dne tresne vate; največkrat na način karambola. 

Smejem se ta hip, ko prelistavam knjigo o gledališkem dogajanju na Ptuju med letoma 1992 - 2002: Blaž Lukan v Delu namreč zapiše: “Nekaj gledališč ima na internetu lepo oblikovane, informativne in redno ažurirane strani s programom za prihajajočo sezono!, tako denimo PDG Nova Gorica ali Gledališče Ptuj.” (11. 8. 1999) Ja, interenet je bil novotarija; kdo ve, ali se bo to s temi računalniki prijelo ...  

Mislil sem si: Nič, če mislim resno do konca mandata uresničiti zastavljene cilje, s katerimi sem prišel v hišo, moram do ministra za kulturo. In res, dobil sem termin. Na sestanek sem se pripravil sto na uro. Zdelo se mi je, da gre zdaj znova zares; “rodili” smo se, ampak, zdaj bo pa otrok potreboval to in ono. Minister se je pisal Jožef Školjč.  

Gnjavil sem ga s podatki: v letu 1998 je gledališče s šestimi zaposlenimi in 33,6 mio SIT donacij ustvarilo 60 % lastnega dohodka. 183 predstav si je ogledalo 41.170 gledalcev, 72-krat smo gostovali po Sloveniji.  

Minister si je vzel čas zame. Mirno je sedel za mizo in poslušal. Res poslušal - brez prekinjanja. Ne vem, če ne skoraj uro. Brez podvprašanj, brez ugovarjanja “ampak”, “toda”, “vendar” ... Uf, na dobri poti sem! Posluša me! Razume me. Argumetni ga prepričujejo, le tako naprej ... Skulirano je sedel v fotelju in jaz sem imel tako noro dober občutek. (Je bilo ministrstvo takrat še na Cankarjevi?) Cilj: financiranje s strani države. 

Ko sem končal, je s tistim svojim mirnim in rahlo počasnim načinom govora dejal nekaj takega: “Dobro. Pa vi veste, koliko vas je, vseh gledališčnikov v celi državi?”  

Hitro sem pomislil. Kaj zdaj, a sem na izpitu? Je od tega odvisen moj uspeh današnjega sestanka? A bom zdaj pogrnil? Na brzino v glavi dodam k igralcem še tehniko in osebje na upravah ... Obe operi izpustim, nimam ideje, koliko ljudi je tam ... itak mogoče sodita pod glasbeni resor ... 
- Ja, no ..., kakih 700 bi rekel, mu rečem.  
“Niste daleč,” je odgovoril Školjč. In nadaljeval: “In veste, kako malo nas to vse skupaj stane? Približno toliko kot obnova ene tankovske kupole ...” (Si zdaj zmišljujem, ali je bila res ravno takrat debata o nekih T-72 jugo tankih, ki so jih “dobetonirali” ali “došfasali” v železarni na Jesenicah ali v Ravnah na Koroškem?)  

Nisem mogel verjeti: stanemo premalo! Torej sploh nismo faktor?! Gledališče sploh ni “na radarju”?  
Prioritete, težišče, fokus ... vse to je za proračun države nekje drugje.  
Jutri, pojutrišnjem - poslušam danes, aprila 2025 - da bo spet tako; Evropa bo vlagala v orožje. Nič ni novega pod soncem, bi rekli naši poetovionski romanski predniki.  

Jožef Školjč me je prizemljil in za vedno tudi deziluzioniral. Kakor čarodej, ki ti izda ozadje trika in ko ga enkrat poznaš, magii ne moreš verjeti nikoli več. Zgubiš nedolžnost. 
Sicer sem še vedno verjel v številke in statistike obiska in v pridnost in vse to, da lahko s takimi rečmi prepričamo financerje.  

Odprl mi je oči, minister. Nisem si mislil, da lahko nekdo tako “kul” govori o nečem, o čemer sem se sam “razvnemal” in goreče zagovarjal in vročično argumentiral in zastopal in promoviral. Prepričan, da si Ptuj, najstarejše slovensko mesto, to zasluži.  

Školjča sem povabil na Ptuj. Prišel je, si ogledal tudi gledališče in začelo se je govoriti, da bo ministrstvo našlo način, da bo sofinanciralo Gledališče Ptuj. In to menda že kar prihodnje leto. (Lidija Majnik, se ti spomniš tega obiska? Verjetno je prišel že na gradbišče obnove malega gradu - knjižnice?)  

Tega leta imamo silvestrsko predstavo, Triko; Po njej v gledališki kleti zarežemo v torto, ki je bila v obliki prenovljenega gledališča, z nekdanjim pročeljem. Torto je naredila Sabina Pišek, prvi pa je vanjo zarezal predsednik sveta zavoda Gledališča Ptuj Borut Fekonja. Hitro smo morali rezati, ker se je čokoladno pročelje že topilo. Sladki okraski na fasadi torte so odpadali. 
Nakar s kozarci v rokah vsi pred gledališče, na ognjemet z gradu in odšteavnje. 

Kaj bo prineslo novo tisočletje? Bo res konec sveta? Se bo računalnikom dejansko “zmešalo”, kot so napovedovali nekateri?  
Kaj bo z Gledališčem Ptuj v prihodnje?  
10 - 9 - 8 - 7 .... 
 

Pol mandata je mimo; kaj moram narediti, da bi lahko rasli? Umetniško, kadrovsko, finančno, prostorsko?  
  

*** 
Enako kot zmeraj: Zbiramo vsak košček. Bolj subjektivno - bolje. Iščemo odtenke. Raznolikost bogati. Napiši svoje spomine in mi jih pošlji na: samo.strelec@gmail.com, ali odloži komentar na FB, kjer zmeraj tudi objavim članke. Hvala. 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000

2002 - 2008 - Rene Maurin

2001

ali Še 23 let do tridesetletnice!  

2001 Festival monodrame, drugič  
Človeštvo v a-molu 
Sizif na begu / Sisiphus on the run 
Nagon 
Glasba skozi čas 
Princeska in čarodej 
Songi  
Elektra 
Dedek Mraz pri nas 

Tole zadnje leto svojega mandata pa sem pisal neobičajno dolgo. Zakaj, sem pomislil. In si nemudoma odgovoril kar sam: 

Delo na odru je potekalo sicer nemoteno; po vsebinskem premisleku in načrtovani dinamiki.  
Malo smo stopili “na plin” in k običajnim trem, štirim premieram dodali še dodatni OB program. Zgodila se je druga izdaja festivala monodrame (na katerem je slavil Rac Polič, ki bo čez mnoga leta dobil salon, imenovan po njem - o tem bo pisal Peter), predstava Nagon se je imenitno naselila na dvorišču ptujskega gradu, Sekumady Konde je prišel s svojim pisanjem in se poskusil še kot igralec, Ksenija Jus je naredila svoj avtorski projekt, Martjetka str. 89 je bila nagrajena v Celju na dnevih komedije, avtorja Lutza Huebnerja je zanimalo, kje to tako uspešno ponavljajo njegovo igro in prišel je na 150. ponovitev*, kolektiv gledališča se je prvič odpravil na t.i. strokovno ekskurzijo v Verono, gledališče dobi novo spletno stran, na Hrecegovi ulici pa mizarsko delavnico, Tadej Toš se je - se mi zdi prvič - spopadel z mono formo (Ježkovimi Songi), Romana Ercegović je izvedla verjetno enega svojih prvih performancev in trasirala svoje bodočo ritualno gledališče, Andreja Babšek je predstavila knjigo Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958, Tatjana Doma je napisala morda svojo prvo dramo, ki smo jo takoj uprizorili (Dedek Mraz pri nas). Kolegi, imam prav? 

Sam sem se pa počutil neuspešnega. Sistemsko financiranje sem dosegel, zaposlitve igralcev in obnove gledališča ne. To dvoje me je žalostilo in jezilo in mi dajalo občutek, da sem za en drek. Da sem v slepi ulici. Pred zidom, ki ga ne znam preplezati. Sprejel sem ponujemno mi službo; po 10-ih letih "ukvarjanja za gledališčem na Ptuju", sem odšel v SNG Maribor. Prehod v leto 2002 so tako obiskovalci SNG Maribor doživeli s kar tremi ptujskimi uprizoritvamii: Marjetka str. 89 je bila na Silvestrovo v Veliki dovrani, Svobno razmerje na Komornem odru in Songi v Kazinski dvorani. 

Mariborčan Rene Maurin pa je bil decembra 2001 imenovan za v. d. direktorja Gledališča Ptuj. 

***

Time out. Minuta odmora.  
Nekatere svoje koščke sem izbrskal in jih razporedil na mizo. Zdaj si na vrsti ti, spoštovani Rene. Kako naprej? Enostavno mi prosim pošlji mail, v katerem boš nadaljeval sestavljanje ptujske gledališke zgodbe s tvojimi spomini. Veliko zanimivih predstav bo nastalo pod tvojim vodenjem, začela pa se bo tudi obnova gledališča. Če se le da, naj te vodijo premiere in gremo od leta do leta po korakih naprej; eno leto - en članek.  
 
Vam bralcem pa: Hvala, da ste me brali. Hvala za vse vaše spomine in komentarje, ki ste jih prispevali sami. Tipkovnico prepuščam kot rečeno Reneju Maurinu. Za njim pa jo bo prevzela Anica Strelec Bombek, ki je bila zelo uspešen v.d., v prehodnem času, dokler ni postal direktor Peter Srpčič, ki je to še danes.  
Nadaljujmo torej: s spominjanji, fragmenti, objektivnimi dogodki in subjektivnimi doživljanji ter spomini na predstave, igralce, prizore, prizorišča, zgodbe, dogodke ...  
Gledališče drži svetu ogledalo. Gledališče je del našega mesta. Dobro se drži. 

Fritz B. Simon

Navodilo za populizem

ali: Prevzemite oblast Vi! 

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce!

(Zarota)

Tole ste sicer že vedeli in morate doživljati že dolgo: sami ste nula! Sami ne morete vplivati na nič, vaša mnenja ne zanimajo nikogar in sami ne boste nikoli imeli dovolj moči, da bi uveljavili svoje cilje. Razlaga je relativno preprosta. Dokaj dobro jo ilustrira stara modrost uličnih pretepačev, da pet prstov tvori pest. Posamezen prst lahko namreč v najboljšem primeru uporabite za pomenljivo gesto: dvignjen kazalec za opomin in grožnjo; sredinec, da bi pokazali prezir; dvignjen ali spuščen palec, da bi signalizirali pritrjevanje ali odklanjanje. Kar zadeva sposobnost delovanja, lahko posamezen prst kvečjemu vrta po nosu, medtem ko lahko pest pošteno udari. Če hočete torej postati močni, si poiščite soborce.

Naslednja podoba zajema jedro političnih procesov: gre za komunikacijske procese. Sam pa lahko skomuniciraš nič od niča; razen če se hočeš zadovoljiti s samogovori, ki zgolj frustrirajo, ker ob njih zmeraj znova doživiš, kako sam si in nerazumljen. Če pa nasprotno najdete soborce, lahko skupaj oblikujete izvorno celico močnega gibanja, v katerem se ne le drugače govori in razmišlja, ampak se tam lahko kot posamezniki v svojih nazorih tudi medsebojno potrjujete in podpirate. Brez takšne komunikacije z drugimi, ki bi potrjevala vaš pogled na svet (kakršenkoli že pač je), obstaja namreč zmeraj nevarnost, da boste začeli dvomiti o svoji oceni trenutnega političnega položaja in končno tudi o samem sebi ...

Kakor vsak poskus priti na vrh gore, se tudi pohod populizma začne s prvim korakom, in ta je, da najdete prvega zaveznika. Dva človeka že tvorita socialno enoto, ki lahko začne graditi alternativo. Za to potrebujete človeka, ki bo – v idealnem - šel z Vami skozi trnje in ogenj, ki Vam slepo in nekritično zaupa in ni le brezmejno lojalen, ampak Vas časti. Zmeraj ko boste na svoji poti na vrh podvomili, ali Vam bo uspelo, Vam bo on s svojo vero v Vas pomagal dobiti zaupanje nazaj. Ni treba, da je tak zarotniški tovariš najpametnejši, ja, lahko je celo zelo koristno, če je preproste čudi in duha, ker mu to omogoča, da s polnim in čistim srcem občuduje Vas, in se pri svojem razmišljanju in delovanju ravna po Vas.

Ko pridejo z vama v stik tretje osebe in v svoji uglašenosti doživita njihovo strinjanje, ima to zapeljive aspekte. Hoteli bodo – pod določenimi predpogoji, o katerih bo še govora – biti zraven, postati člani skupine, ki ji je čast pripadati. Ni vam pa treba zato, da bi pridobili člane, hoditi od vrat do vrat kot kak prodajni agent za sklepanje naročnine na časopis, temveč demonstrirati elitistično zavest. Vzpostavite omejitve za pristop in si izmislite iniciacijske rituale za tiste, ki bodo naposled sprejeti. Kdor hoče biti zraven, mora sprejeti fizična tveganja in/ali prenesti duševne bolečine. Kdor se za stvar ni pripravljen žrtvovati, nima v vaši skupini, ki bo vodila gibanje, česa iskati; to mora biti jasno vsakomur. Mimogrede: Iznajdba takšnih ritualov (po zgledu najrazličnejših "krstov”) zahteva ustvarjalnost in je lahko za tiste, ki so že zraven, zelo prijetna in zadovoljujoča, ter jih lahko znova spomni, kako čudovito je, da že pripadajo krogu posvečencev.

Kar potrebujete za Vaš dolgoročni politični uspeh, je pregledno, zarotniško jedro. Da bi začeli pot na oblast, zadošča osem do dvanajst oseb. Če se le da, izberite te osebe Vi sami in poskrbite za to, da čutijo do Vas – ni važno, zakaj in kako - dolžnost in hvaležnost. To spodbuja lojalnost in Vam zagotavlja vodilni položaj znotraj organizacije v nastajanju.

Kar se tiče same stvari, lahko imajo člani Vaše skupine mirno različne cilje in interese, vse dokler so si enotni, proti (!) komu ali čemu se je treba boriti. Na dolgi rok je lahko celo prednost, če Vaši bojni tovariši zasledujejo različne cilje, kajti to Vam osebno zagotavlja izpostavljen položaj vodje gibanja.

3 Pripovodujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak!

(Story)

- se nadaljuje - 

***

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 

Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern) 

Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 

Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 

Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 

Dr. Barbara Heitger (Wien) 

Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 

Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 

Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 

Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 

Dr. Roswita Königswieser (Wien) 

Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 

Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 

Tom Levold (Köln) 

Dr. Kurt Ludewig (Münster) 

Dr. Burkhard Peter (München) 

Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 

Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 

Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 

Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 

Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 

Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 

Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 

Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 

Jakob R. Schneider (München) 

Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 

Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 

Dr. Therese Steiner (Embrach) 

Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 

Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 

Bernhard Trenkle (Rottweil) 

Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 

Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 

Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 

Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 

Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 

Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 

Redakcija: Vera Kalusche 

Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 

Tiskano v Nemčiji 

Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

Druga izdaja, 2024 

ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 

© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag 

und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 

Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 

Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 

Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 

Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 

info@carl-auer.de 

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

***

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, že veste, KAJ boste govorili drugim? KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj. (Ampak ne se potem jeziti name, če ti bodo verjeli in boš moral/a preiti od besed k dejanjem ter pokazati kaj znaš.) 

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1996/97 Direktor po sili razmer, Franc Mlakar

S svojimi koščki nadaljujem: Samo M. Strelec,
direktor Gledališča Ptuj
od 1. 7. 1997 - 31. 12. 2001

1997

ali Še 27 let do tridesetletnice!

Praznina, stara zgodba iz moje vasi
Elisabeth
Victor, ali Otroci na oblasti
Oj, čudežni zaboj
Strojepiski
Festival monodrame, prvič

Časopis Tednik je v začetku leta 1997 poročal, da bo umetniško vodenje Gledališča Ptuj prevzel Jernej Lorenci. Franc Mlakar pa je nadaljeval z delom v. d. direktorja gledališča. Upam, da bosta Franci in Jernej z nami delila svoje spomine na tisti čas.  

Potem je bil razpis za direktorja, prijavil sem se, bil izbran in 1. julija 1997 začel delati. Franci je pred tem poskrbel, da je firma dobila vse potrebno, zaposlila ljudi (organizacijsko-tehnično osebje) in delo se je lahko nadaljevalo. Kot je nekje rekel Franci: “Pomembno je, da ima gledališče umetniški okvir”. 
Ja, javno gledališče ni  podjetje, ki bi imelo za cilj dobiček. Gledališče je za “delanje” umetnosti in kraj, kjer se slavijo tri klasične vrednote: Resnično, Dobro in Lepo. Ko sem hodil v službo, sem razmišljal o tem, kako pogosto stojijo gledališča na mestnih trgih tik zraven ali nasproti cerkve. Leta kasneje sem nekoč o tem tudi pisal – tukaj. 

Če se poskušam spomniti zdaj, za nazaj - kakšni so bili moji takratni cilji? 
Brez da bi šel iskat svojo prijavo ali brskat po dokumentih, bi rekel, da tile: 

1. Vzpostaviti programsko shemo in postaviti GP na zemljevid slovenske gledališke krajine.  
   Kako v sezoni razporediti lastne produkcije, gostujoče predstave in druge dogodke v hiši? Ni bilo samoumevno. Nisem vedel, za koliko "programa" v bistvu imamo denarja. Predpostavke in domneve, ki sem jih imel v glavi, je bilo treba preskusiti v praksi. Kaj si lahko privoščimo? Kdaj je najbolj pravi čas za premiere? Kdaj za gostovanja drugih, lutkovne predstave za otroke? Sploh pa: kaj delati, v mestu, kjer smo, da bo to specifično “naše”, “ptujsko”? Je to stvar izbora besedil? Sodelavcev? Načina so/delovanja? 

1. Približati novo gledališče občanom, različnim publikam (otrokom, mladini, odraslim).  
   Imeti abonmaje za odrasle, da ali ne? Igrati le za izven? Imeti otroški abonma, da ali ne? Hm. (Tu je opravila potem Anica Strelec neverjetno delo. /Včasih me je kdo vprašal, ali sva v sorodu; ne nisva./ Anica je postala imenitna prodajalka naših predstav, organizatorka programa in je v bistvu s svojimi dejanji odgovorila na moja zgornja vprašanja. 

1. Dobiti še od kod denar za program. Občina je dajala za plače, vzdrževanje zgradbe in nekaj res malega za vsebine.  
   Hm, zgolj z občinskim denarjem na dolgi rok ne bo šlo. Kje ga še dobiti? Sponzorji ne bodo zmeraj znova radodarni. Zdaj še lahko igramo na karto “ponovna profesionalizacija”, kmalu pa ne bodo več imeli posluha za naše fehtanje. Družbena odgovornost firm gor ali dol; “saj imate svojega ustanovitelja.” Pojma nisem imel, kako se lotiti tega problema. Razen prijav na "enkratne projekte" ministrstva za kulturo, nisem videl poti.  
   Ampak zgodil se bo čudež. Do njega še pridemo. 

1. Čez pet let, ob koncu mandata, zaposliti štiri nekdanje Zato.-jevce in s stalnim mini igralskim jedrom nadaljevati vsebinsko tam, kjer smo Zato.-jevci končali. Oz. bolje, do koder smo prišli. 

1. Pripraviti in sprožiti obnovo dotrajane gledališke stavbe.  

Pet ciljev za pet let - za pet prstov ene roke.  
Ni si jih bilo težko zapomniti. Ne komunicirati. 
Ko jih danes znova ozaveščam, si mislim, da moraš biti res mlad ali malo nor, da misliš, da se da to storiti v petih letih. Ampak, ker ne veš, da ne veš, da ne moreš, pač poskušaš. In nekaj uspe. Pravzaprav bo uspelo kar veliko, ko bomo leta 2002 potegnili črto pod prvih ptujskih pet let. 

Pa še nekaj je uspelo v tem letu; pri tem sem se držal sicer precej nazaj, kot se reče. Kajne, Franci? Gre za poletne večere, ki so tisto leto potekali pod okriljem gledališča. Ta projekt je vodil Franci. Držal pa sem se nazaj, ker sem bil čisto prestrašen, da bo Franci "ves denar” porabil za večere, jaz pa bi ga, seveda, namenjal za produkcijo predstav. Pa sva se, hvala bogu, s Francijem o vsem vedno odprto pogovorila in na koncu je uspelo: razumno sva speljala oboje: Franci večere, jaz pa gledališki program, kot se mi je zdelo smiselno in izvedljivo do konca tega leta. 

Franci je organiziral spomladi tudi prvi Festival monodrame. Nagrado je prejel Zijah A. Sokolović za monodramo Glumac ... je glumac ... je glumac. Gledališče Ptuj bo format, s katerim je začelo - monodramo – spremljalo in razvijajalo naprej. Festival monodrame bo potekal bienalno. 

Do še enega zanimivega sodelovanja je prišlo. Čisto slučajno, nenačrtovano. (Tudi v tem sem sam videl zmeraj eno od silnih prednosti t. i. projektnega tipa gledališča  – hitra odzivnost.)  
Igralski letnik profesorskega para Borisa Cavazze in Jožice Avbelj se je znašel brez študenta režije, ki bi pripravil z letnikom zaključno produkcijo četrtega letnika. Pa so me povabili, če bi delal s študenti. Krasna izkušnja. Ne več študent, sem znova živel v študentu, v Rožni dolini, in hodil na faks (generacija Rok Viha, Vesna Slapar, Vesna Pernarčič, Tadej Toš, Karin Komljanec, Danijel Malalan, Uroš Smolej, Barbara Medvešček, Mojca Simonič). Pripravljali smo dramo Victor, ali otroci na oblasti. No, in premiera - produkcija letnika - bo v Gledališču Ptuj. In tako je tudi bilo. Profesorski zbor je prišel na Ptuj na premiero in znameniti “pogovor po produkciji” je potekal v hotelu Mitra. Potem je sledila skupna večerja študentov in profesorjev. Fajn zaključek. 
Lepa izkušnja. Zdelo se mi je, da bi bilo prav fino, če bi z AGRFT-jem sodelovali večkrat, sistemsko bi se reklo danes. AGRFT je bil takrat še na stari lokaciji na Nazorjevi in zmeraj znova iskal prostore in možnosti, kjer bi 4. letniki lahko imeli svojo javno zaključno produkcijo. 

V tem letniku sem spoznal tudi Tatjano Doma, ki bo kmalu postala stalna sodelavka gledališča. Dramaturginja bo in urednica gledaliških listov. 
 
Novembra smo imeli že slavnostno, 50. ponovitev Govora malemu človeku. 

V Prešernovi ulici smo najeli stanovanje za igralce. Prvi “gostje” bodo Sandi in Marjanca Krošl in Vesna Slapar, ki začenjajo študij za prvo uprizoritev v naslednjem letu.  

Čudežni zaboj je v gledališče nadvse uspešno privabljal otroško publiko iz šol in vrtcev. Zdaj je zaigral na Ptuju tudi Aljoša Koltak. 
Iz Moskve se je vrnila skupina slovenskih študentov in v Gledališču Ptuj smo jim dali "okvir", da so se lahko pokazali prvič po vrnitvi v domovino (projekt Strojepiski). 

Za konec leta sem dal zaposlenim za čez praznike domačo nalogo: Napišite kako ste doživeli iztekajoče se leto 1997. Kaj bo nastalo? 

Prihodnjič. 

Pravijo: Če hošeš nasmejati boga, mu povej za svoje načrte.
Njega bi rad nasmejal, vas pa informiral:

O tej zgodbi - Kar je bilo in kar bo - sem pisal že nekaj časa.
Zdaj bo končno ugledala luč sveta v MG Ptuj.
(Tukaj datumi predstav.)
Prisrčno vabljeni.

Avtorja besedila Lutza Huebnerja bomo po več kot dvajsetih letih znova gostili na Ptuj (leta 2002 je bil na 100. ponovitvi svoje drame Marjetka str. 89.)
S soavtorico besedila Kar je bilo in kar bo si bosta meseca maja ogledala prvo slovensko uprizoritev te njune drame.

Dramski dvojec Lutz Huebner in Sarah Nemitz sta sicer ne le pisateljski, pač pa tudi "privatni" par, ki je s številom uprizoritev svojih dram v Nemčiji prehitel tradicionalno "vodeče" Goetheja, Schillerja in tudi Brechta. 

V prvi slovenski uprizoritvi Was war und was wird bodo nastopili: Ksenija Mišič, Srdjan Grahovac in Vid Klemenc.

Foto: Stanč Zebec