Zgodilo se je pred mnogimi leti v Londonu. Nek galerist je povabil Johna Lenona na razstavo neke japonske konceptualne umetnice. Že dan pred otvoritvijo. Brez publike. John Lennon najprej ni bil nič kaj navdušen. Ne nad umetnico in ne nad razstavljenimi predmeti. Potem pa je stopil v nek prostor, kjer je stala samo ena lestev. A je mogoče niso pravočasno odstranili? Kaj naj bi pomenilo zdaj to?

Ko je John Lennon stopil bliže, je videl: S stropa je visela vrvica s povečevalnim steklom. Zdaj je postal radoveden. Povzpel se je na lestev in vzel lupo. Na stropu je bila majčkena beseda iz streh črk, ki se je s prostim očesom ni dalo prebrati: "YES".

Ta beseda in ta trenutek sta spremenila vse. John Lennon se je zaljubil v umetnico, v Yoko Ono. Ona se je zaljubila vanj. Nenačrtovano. Kasneje je zapisala: "Ničesar nisem pričakovala. Ampak, delovalo je, a ne?!"

On pa je po drugi strani kasneje povedal, da je v tem trenutku bil na nek način olajšan. Pravzaprav da je bil pričakoval pri sodobni umetnosti kaj drugega, mogoče prej kakšno negativno besedo, "No" ali "Fuck". Ampak "Yes" ga je pa sesul. Ena lestev in tri črke. YES.
(Bernhard von Mutius)

Jap, ja.
K tej zgodbi ni veliko dodati, kajne?
Pove sama zase vse.

(En papež, ne vem, če ni bil tisti Poljak: a ni imel nekoč nekega slogana v smislu: 'Reci življenju ja'? Al so bili to slovenski skavti, tam, v Stični, ali kje se že srečujejo?)

V tem smislu si upam trditi:

Dobra umetnost je presežnostna.
Tako kot pravi, da je to vera.

Lahko pa rečemo drugače:
Vera je larifari. Tako kot (sodobna) umetnost.

Je pa tudi res:
Ni vsak dan tisti dan ... v Londonu ... in ni vsaka lojtra The ladder.

Kar me spomni na Brucea Srpingsteena in tole njegovo krasno pesmico.

No, vrnimo se še za hip k Lennonu.
V svojem zadnjem intervjuju je za revijo Rolling Stone dejal:

Nismo bili mi prvi, ki so rekli 'give pease a chance', ampak mi nosimo to baklo kot olimpijski ogenj in jo izročamo naprej, od enega nosilca do drugega, od ene dežele k drugi, od ene generacije k drugi - in to je naše poslanstvo. Ne živeti enostavno tako, kot misli nekdo drug, da je prav - bogato, revno, srečno, nesrečno, nasmejano, nenasmejano, v pravem ali fejk džinsu.
John Lennon

Decembra 1980 je Lennona v hrbet ustrelil David Chapman. Strelec je stal na prizorišču umora, čakal policijo, in bral roman Varuh v rži. Policiji je rekel, da je to njegov manifest.

Jebi ga; ima svakojakih ludžaka.

Lennonova Imagine je za mnoge najlepša pesem ever.

»You may say I’m a dreamer
But I’m not the only one
I hope some day you’ll join us
And the world will be as one ...«

Ja, za to gre: kaj si predstavljamo. Kaj si mislimo. Kaj doživljamo.
Tudi, ko gledamo (sodobno) umetnost ... (Ali še posebej takrat.)

***

P.s.:
Sicer sem pa talo zapisal, ker sem bil včeraj na otvoritivi razstave v galeriji Luna na Ptuj. Toplo vam jo priporočam. (Murkova ulica, poleg nekdanjega Peka; za bralce iz prešnjega stoletja.) Razstavlja Duško Šibl.
'Navodil za gleadnje' ne boste potrebovali.
Z lahkoto si boste predstavljali: Slikar slika s čopičem kakor da bi slikal s fotoaparatom; s predlogim časom osvetlitve. Vsi njegovi liki so v nenehnem gibanju. Vse se premika, vse teče, nič ni pri miru. Vse se širi. Vse je nastajanju, rasti. Barve so močne, čiste, izrazite. Poteze so hitre in suverene. To, kar je na sliki, je izvedeno na bistvo. Nič več. Nič odveč. Predstavljam si, da si ga je bog, ko ga je ustvajral, svet, tako predsavljal. Samo 'Faust' tam nekje, sklanja glavo in nastavlja hrbet ...

Pojdite, pojdite gledat. Kaj si boste predstaljali vi? 

In še to: na razstavo na Ptuju me je opomnila fb prijateljica Jasenka Denin iz Osijeka. Hvala, Jasenka.
Pa naj še kdo reče, da družbena omrežja niso lahko tudi koristna.
Sicer je pa slikar Šibl Djoletov prijatelj, Djole pa je 'moj' igralec v Gavelli ... Svet je res mali; in prav lepo paše v naš mali, lepi Ptuj.

Prošlih šestnajst godina suradjivao sam kod zamišljanja i izrade dviju informatickih platformi, koje se bave kazalištem.

Prva je javno dostupna, zove se Sigledal. (Znam, da je mnogi znate.)
Druga je "zakljucana" (jer je namjenjena pojedinom kazalištu XY) i zove se Theatros. 

I sad: Piše mi neki dan neka gospodja Anamarija iz Zagreba. Pita, dali bi htio predstaviti, što i kako u Sloveniji radimo na podrucju digitalizacije u kazalistu.

Drago mi je i veselim se govoriti o tome.

Zašto?

Jer cu pre svega moci predstaviti ono, što se ne vidi na prvi pogled: dublji smisao jedne i druge platforme, kad one rade zajedno, paralelno, istovremeno.
Pokazat cu najšire koristi od njih za 'porezne placenike', koji financiraju javna kazališta (i kod nas u SLO i kod vas u CRO).
A specifičnije: konkretne koristi za kazalištajce i gledatelje (zato "zatvoreni" i "javni" dio.)
Te koristi su najvece kad 'u pozadini saradjuju' jedna i druga platforma.

Baš ljepo, gospodja Anamarija Žugić Borić iz Instituta za etnologiju i folkloru, da i vas to zanima.
(Gospodja inace vodi medjunarodni kazališni "Dariah" projekt.)

Rado dodjem.
Blizu sam.
Ima ljepa sjećanja na Zagreb, na rad kod Darka Stazića i Borisa Svrtana u Gavelli. 
U stvari: kad poglednem kroz prozor, vidim brege - mi jih zovemo Haloze, vi Zagorje -, pomalo pa vidim Sljeme.

Do vidjenja, do srijede, Anamarija;
Samo Marija

P.s.:
Nemam hrabrosti na slovo "c" stavljati kvaku gore. Nikad neznam: tvrdo ili meko ... Sori, ljudi. Ako ko može/zna, nek me molim nauci.
I nadam se, da je moj hrvatski dovoljno okej za ovakvu objavu ... Trudim se - slušajuci vas - uciti; a za sad je to to, dokle sam stigao.

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.

Trije letniki ptujskih gimnazijcev bodo pokazali, s čim se to polletje ukvarjajo pri predmetu Igra in govor.

Prvi letniki so pol leta "samo govorili": slovensko poezijo, prozo (Papalagi) in predstavitev po lastni izbiri (Moj/a/e ...).
Drugi letniki so doživeli na svoji koži: Kako pa je biti režiser? Vsak je sam izbral in ugledališčil zgodbo iz Butalcev.
Tretji letniki so se ukvarjali z bralno uprizoritivijo Potrčevih Kreflov. (Sodelovanje s Knjižnico Ivana Potrča Ptuj.)

V ponedeljek, 29. maja 2023,
v Mestnem gledališču Ptuj,

ob 17. uri - 1. letnik,
ob 18.30 uri - 2. letnik,
ob 20. uri - 3. letnik.

Mentorji: Ajda Valcl in Tadej Toš (3. letnik), jaz (1. in 2. letnik)

Dobrodošli.

Vstop pre prost.

Bil sem na ogledu novega delovišča. Na eni od sosednjih hiš nedaleč stran sem opazil tale zanimiv grafit.
Hja, ko se dogovorimo o vsebini in ljudeh in terminih in vsem lepem, nas čaka še tema "virus".
Trdovratna, žilava in merljiva na miligram.
Virus, s katerim je okuženo vse.
Ker drugače menda ne gre.

Okužili smo se - kot družba - že zdavnaj, še pred corona virusom, si mislim.
Z vsem mogočim.
In očitno sočasno ne razvili dovolj močnega obrambnega mehanizma, imunskega sistema.
Včerajšnji dogodek v Beogradu je zelo boleč simptom.
Žalosten sem.
Še bolj veselo bom v ponedeljek v šoli razlagal: Ne gre za ocene! ...

Veliko lepše to pove Branko Gradišnik: " ... in navsezadnje sem se mu oddolžil za prijaznost s tem, da sem mu dal življenjski nasvet. 'Od prvega razreda te šola uči predvsem tega, da boš nagrajen z ocenami, če boš pripravljen sprejemati za resnico tisto, kar ti bodo prodajali kot resnico. Uči se, opravi vse izpite, a ne pozabi, da je diploma zgolj korenček, pravo znanje pa boš našel samo, če boš dvomil o vsem, med drugim tudi o samem sebi.'"

Zdi se mi, da ta slika pove več kot bodo zdaj moje besede.

Rudi je bil gospod. To smo slišali sinoči večkrat.
Priznani slovenski aforist Milan Fridauer Fredi in Knjižnica Ivana Ptorča Ptuj sta pripravila večer, posvečen Rudiju Ringbauerju.

Nekateri Rudijevi someščani so prebirali njegove aforizme.
Fredijevi prijatelji-aforisti pa svoje.

Večer je povezovala Nevenka Dobljekar, o aforizmu kot literarni obliki je spregovoril dr. David Bedrač.

Občutek imam, da se bo iz tega večera sinoči še kaj razvilo.
Beseda je namreč dala besedo in slišati je bilo:

Kaj pa, če bi bilo na Ptuju bienalno srečanje slovenskih aforistov?

Kaj pa, če bi podeljevali Ringbauerjevo nagrado?

Kaj pa, če bi stopili skupaj, Fredi, knjižnica, Občina, gledališče, dijaki gimnazije-igralci bi brali aforizme ...?

Tovariši, a se vam ne zdi, da gnili kapitalizem noče in noče segniti?!
Rudi Ringbauer

Rudi je bil zame veseljak, kulturni zanesenjak, dobričina, zvest obiskovalec kulturnih prireditev, topel človek.
Bil je idealen gledalec. Prebral je vse živo, poznal je vse živo, imel je občutek za lepo, dobro in pravično.
Tisto, kar je celo življenje zbiral in imel nadvse rad - slike -, je podaril: svojemu mestu.

Pod črto:
Ptuj je bil sinoči velemesto: V knjižnici "Rudi"; v kinu je Mladen Dolar predaval o filmu; pri Vladu v galeriji v Strnišču otvoritev fotografske razstave; v gledališču je tudi bilo nekaj (Peter, prosim, dopolni me, ne vem namreč, kaj.)

Pod drugo črto:
Eto, to mi gre na živce: zdaj sem hotel povezati včerajšnje prireditve na spletnih straneh prirediteljev. Ker pa so mašine tako pametne, da vejo, da je včeraj že mimo, danes več žal ne kažejo včerajšnjega dogodka. Upam, da ga zakopljejo vsaj kam v kak arhiv. Če ne, je škoda. Kajti, če bi želel zdaj kdo prebrati fajn članke, s katerimi so najavljali kolegi svoje včerajšnje imenitne prireditve, jih že danes več ne najde (vsekakor ne hitro in enostavno). 

Pod tretjo črto:
Čez par dni sem prečrtal "pod drugo črto".
Vsak pač ima, kakor se mu zdi zanj najbolje.
In prav je tako.

Danes peljeva z Ajdo dijake ptujske gimnazije na geledališki tabor na Pohorje.
Tri letnike igralcev/govorcev. Predmetu se namreč reče Igra in govor.
Četrtega letnika še nimamo. Šele naslednje šolsko leto bomo imeli prve maturante.

Kaj se mi zdi smiselno početi z njimi?
Troje:

• naravnost,
• konflikt,
• čustva.

O naravnosti

Če igralec na odru ni naraven, če mu ne verjamem, če se ne morem vživeti vanj, potem ... lahko govori in počne karkoli. V lepih ali manj lepih kostumih, stoje na mestu ali drveč po odru, v kontra ali font luči, v splošno-pogovornem ali zbornem jeziku itd. Kaj je torej to, na odru naravno?

Prihaja umetna inteligenca.
Z njo pa velika priložnost za gledališče in žive igralce.
Še bolj zanimivi bodo, "zgolj" naravni. 

O konfliktih

Na nekem hrvaškem kombiju je bila reklama. Očinto je bil lastnik s.p., serviser. Čiščenje zamašenih odtokov.
Reklama na avtu se je namreč glasila: "Vaš drek, naš kruh."

Zahodna dramatika - no, saj vzhod je pa v bistvu nima; le zkaj ne? - živi od konflikta.
Zahodni človek ljubi dramo, safer, sranje. Vaš drek, naš kruh.
Naši dramski konflikti - vaši gledališki užitki, bi lahko rekli z zagrebškim espejem.

Zahodni človek je velemojster konflikta. Že samo v sebi, kaj šele med ljudmi.
Med narodi, med verstvi, med državami.
Ali pa vsaj med političnimi strankami. 
Vidimo.

Znati v odrski situaciji odkriti, vzdržaveti in stopnjevati konflit.
To bomo trenirali.
Ker brez konflikta - ni drame, se učijo dijaki pri teoriji.

O čustvih

Umetna inteligenca bo nekoč znala vse?
Tudi čustvovati namesto mene?
Upam, da mene takrat več ne bo.

Že stoletja smo ljudje bitja, ki cenijo predvsem razum.
Pri čemer pa (se) nerazumno ubijamo in pobijamo. A to zdaj ni tema.
Mislim si, da smo po informacijski družbi, ki je z umetno iteligenco prišla morda do svojega vrha, vstopili v naslednjo, kreacijsko družbo.
V prvi je bilo pomembno, ali imaš inforamacijo. V drugi bo pomembno, kaj boš z njo naredil. Kaj lepega in koristnga za druge.
Šole so nekoč pretežno informirale neinformirane.
Nekoč bodo učile ustvarjalnost, sodelovalnost, sočutje, človečnost.

Informacije imamo.
Razum si bomo z umetno inteligenco lahko podaljšali. Ne bo nam treba več tekmovati, kdo ima večjega. 
Zato spet in znova in še enkrat: čustva. 
Zaradni njih nam, konec koncev, zatrepeta srce.
Če/ko pa srce ne trepeta več ...

Nekoč me je na Feriju nek študent vprašal: "Profesor, a vi že mate Facebook?"

Za trenutek sem bil tiho in si mislil: Lahko me je sram. Učitelj na medijskih komunikcijah sem, pa ne vem, kaj je to. No, slišal sem nekje, da je to nekaj po internetu ... za dopisovanje ...

"In kaj naj bi jaz s to rečjo?" sem mu retorično odgovoril kot kak študent v upanju, da oni drugi ne bo opazil, da v bistvu ne vem.

Pa mi je prijazno razložil, kaj je to Facebook. Verjetno sem gledal postrani, zato je zaključil: "Gejte, enostavno: faca kot ste vi, dandanes to pač mora met."

In tako sem odprl FB račun. 
Tega bo zdaj že ... dva krat sedem laških let. 

Ogromno člankov sem napisal na FB. Nekoč je FB omogočal nekakšen blog. Z možnostjo oblikovanja, citiranja, ... Pisal sem članke o Ptuju, dvorcu Turnišče in Muzeju uspehov Slovenije ... Potem pa so nekega dne ta blog kar nekam skrili. Takrat mi je FB prvič začel iti pošteno na živce. Nekajkrat sem bil pred tem, da ukinem račun. Pa me je zmeraj znova kdo prek messendžerja našel, kontaktiral ...; tu in tam reklamiram na FB kakšno uprizoritev, ki nastane izven hiš, v katerih je za promocijo poskrbljeno ...

Nekoč sta me, da bi lahko pisali o nešem mestu, Darko in Matjaž naučila administracije wordpressa. (Ptujcan.si, je še najdljiv, e-ptujcan.si pa kot kaže ne več.) Zdaj pa mi je Aleš pokazal nekaj, kar je še enostavneje.
in tako ...

... se mi zdi ...,
da je prišel čas ...,
da grem na svoje.

Zato se počasi selim na zato.si.

PROLOG

Pred več kot desetimi leti sem prebral neko igro. V hipu mi je bila zelo všeč.
Ponudil sem jo gledališčem.
Čez par let so jo v enem od njih (na Hrvaškem) postavili na oder. (V odlični dramatizaciji in režiji ter s super igralci.)

Potem sem zgodbo ponujal naprej. Tudi na Slovenskem uprizoritve namreč še ni bilo.

1. AKT

Umetniški vodja gledališča v Trstu je v nekem trenutku slišal na to temo.
Temi se reče: Slavni dirigent se umakne v odročno vas na koncu sveta, tam pa nabaše na: cerkveni zbor, ki blazno fuša.
Naslovu pa: Kakor v nebesih.

Avtor je Šved, Kay Polak.
Polak je najprej posnel film. Po filmu so potem naredili muzikal, nato pa še dramatizacijo. (Omenjeni film je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Zaradi velikega uspeha filma (predvsem v Avstraliji) so čez nekaj let napravili še drugi del; ta je bil menda popolni fiasko.)

V tržaškem ansamblu je le še nekaj stalnih igralcev.
Zato je umetniški vodja za sodelovanje pridobil še novogoriško gledališče. Plus igralce - goste/svobodnjake. (Dramatizacija je narejena za deset igralcev; fajn je, če je še pevski zbor.)
Zbor pa bodo sestavljali zamejski ljubiteljski pevci. Taki iz pravih cerkevnih in drugih zborov. Dirigent Bogdan Kralj bo pripravil zboriste (in naše igralce), glasbo za uprizoritev pa bo v živo izvajala violončelistka Andrejka Možina.
En tak, velik zamejski projekt; v gledališču s premalo igralci, a veliko željo mnogih, da do tega sodelovanja pride.

2. AKT

Lani spomladi smo nekega sobotnega deževnega dne začeli z vajami. Z Davidom sva se že na Občinah zapeljala narobe. Kar je bilo čisto prav, ker sva v Trst prihajala po cesti, ki sem jo spoznal - takšna je kot takrat, ko smo iz Trsta švercali kavbojke.
Premiera naj bi bila otvoritvena uprizoritev nove sezone, oktobra 2022.
Dobro nam je šlo.
Deset dni pred premiero nas pošljejo domov: Projkta je konec. (Zaradi raznoraznih okoliščin) gledališče ni dobilo avtorskih pravic za uprizoritev. 

KONEC

Adijo, Marija.

Ampak umetniški vodja Danijel je bil trmast.
Hecno: tudi glavnemu junaku v igri je ime Daniel. (Igral naj bi ga Jure Ivanušič.)
Avtor je med drugim zahteval, da mu vse, kar bomo izgovoril v naši dramatizaciji, prevedemo.
Hecno: v ekipi je bila igralka Mirel Knez. Mirel je bila rojena na Švedskem in je našo verzijo teksta v celoti prevedla v švedščino.
Prevod je gledališče poslalo - skupaj z drugimi zahtevami - avtorju.

PAVZA

Letos februarja je prišlo avtorjevo pismo:
- Na strani tej in tej, predlagam, da zamenjate besedo ...  Sicer pa: dovoljujemo uprizoritev.

Amak: v novem terminu, jeseni letos, so novogorški igralci seveda že planirani v drugih projektih.

Zdaj je Danijel (Malalan) pred novim problemom: Kako nadomesti štiri ključne vloge, ki so v začetku bile namenjene Nogovoričanom?

3. AKT

Včeraj sem dobil iz Trsta pismo z več kot dvajsetimi prejemniki: - Izvolite, seznam vaj in datum premiere Kakor v nebsih. V koprodukcijo se zdaj vključuje Mestno gledališče Ptuj; menda bomo uprizoritev igrali konec sezone 23/24 na Ptuju na odprtem.

Po enem letu - bomo nadaljevali z vajami. S štirimi novimi igralci.
Mesec dni časa bom(o) imel(i). Igralce, ki so bili tik pred premiero, in nekatere, ki bodo tekst prvič prebrali s kolegi.
Janka Petrovca bom moral znova prositi, da naredi novo najavo, ki jo potrebujem za konec uprizoritve. Vem, da bo razumel.

...

Bom(o) uspel(i) v par tednih z nekaterimi 'znova' in z drugmi 'do konca'?, se sprašujem.
Takšne situacije doslej nisem imel še nikoli.

Šel bom v Trst in storil to, kar doslej nisem še nikoli.

***

P.s.

Ko (zdaj iz previdnosti zapišem 'če') bo prišlo do premiere, bom na koncu lahko rekel: jap, vse ob svojem času.
Ta hip vem, da ne vem; mogoče pa prideta še 4. in 5. akt.
Če je treba, naj.

Hecno je, koliko let traja pri meni od "O, to mi pa je všeč, tole bi pa bilo fajn dati na oder!" do realizacije.

Nič. Moram nehati tipkati. Grem si želet in razmišljat o tem, kar mi je všeč, da bom to nekoč videl na odru.
Če bom tudi v prihodnje potreboval deset let in več za krog od ideje do realizacje ..., koliko takih krogov mi še ostane?

Fotografija je bila posneta lani jeseni.
Non vedo l' ora, rečejo Italijani.
Ne vidim ure, simpatično prevajajo naši zamejci.
Pomeni pa: komaj čakam.