Ko sem odhajal na prvo vajo v Split, sem se ustavil na Ormoški v Muellerju.
"Tam majo modelčke avtov," me je spomnil sin.

Šel sem si kupit model retro VW kombija.

Nekak simbol mi bo: za sedem igralcev v skupini, plus kostumografka, plus jaz.
Vsega devet nas bo. Majhna ekipa. Za v en mini bus.

S samo z enim igralcem sem nekoč že delal, s Pere. Torej: same neznanke - igralci meni; neznanka - jaz njim.

Pričakovali bodo, da vem, kam se bomo podali.
Pričakovali bodo, da bom sedel na šoferskem sedežu.

Kdo so/bodo moji sopotniki?
Kam bi zavili oni? Po kateri poti?
Koliko postankov bodo hoteli?
Imajo raje vožnjo ponoči ali podnevi?
S klimo ali brez?
Z glasbo ali brez? Če, s kakšno?
A kdo ne prenese, če sedi zadaj? (In bi zato lahko bruhal?)
Je še komu med vožnjo rado slabo?
Kdo bo sedel spredaj ob šoferju?
Imamo dovolj goriva?
Kaj prvaprav tanakamo?
Kakšna bo cesta, po kateri bomo vozili?
Imamo napumpane gume, tekočino za brisalce, prvo pomoč ...?

Takšne raznorazne reči bo predstavljal ta mini bus. Zato sem ga kupil.

***

VW kobmi nas je spremljal ves prvi teden na skušnjah.

***

Danes Mijo zamudi (svojih običajnih) pet minut.
Na to Donat takoj pristavi: "Poglejte, ritoliznika!"
"Ja, to sem si kupil, da bi se priliznil režiserju," reče in pokaže na svojo majico Mijo.

Počasi se navajamo drug na drugega.
Počasi vsak odpira svojo prtljago, ki jo ima s seboj.
Počasi slutimo, kam bi nam bilo najbolj všeč, da bi nas vodila pot.
Počasi se začenjamo poslušati; kdo bi se kdaj ustavil, pokadil, popil ... šel na wc itede.

***

Čez nekaj dni v našo WhatsApp skupino Pere pošlje tole fotografijo:
(Bil je na Dunaju, pa se je peljal mimo ...)

Ni kaj; fajn igralce imam. 
Fajn ljudje.
Pripravijo mi male radosti, če/ko se imamo fajn (beri: kreativno).

"Ni važno, kaj je cilj," mi je nekoč rekel David, "važno je, s kom potuješ".

Zdela se mi je - in se mi zdi še vedno - fina misel: ni važno, kam, pomembno - s kom.

Nekoč me je prijatelj Franjo vprašal, kako se moje delo pravzaprav začne.

Včasih režiserji o tem (spre)govorimo. Ali v gledališkem listu ob premieri ali v kakšnem intervjuju ali v režijskem dnevniku (če ga sploh še kdo piše; kaj šele kdaj kje kaj objavi).

Ko sem stal pred dnevi ob knjižni polici v knjigarni Dussman na Friedrichstrasse, sem pomislil: Ups, tole bi pa nekoč mogoče bilo za na oder ... 
In zdaj sem se odločil, da bom to svojo idejo 'zasledoval" in o njej tule pisal.
Ključna beseda bo "Grimm".
Franjo, če boš spremljal, boš videl, kako se začne moje delo ... in kako gre potem do konca, to je do premiere.

Tisti trenutek, ko sem držal v rokah knjigo, se je torej porodila nekakšna 'pra-misel', ki je pravzaprav odgovor na Franjovo vprašanje.

***

Torej: junija 2023 smo. Berlin; knjiga na polici pa: Eugen Drewermann: Grimmove pravljice. globinskopsihloško tolmačenje.

Pravzaprav dokaj hecno:
Ko sem v študijskem letu 1991/92 bival v Berlinu, sem v Amerika-Gedenkbibliothek v Kreuzbergu listal knjigo Bruna Bettelheima: Kinder brauchen Maerchen. Slovenski prevod: Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Bettelheim v njej piše o pomenu pravljic za razvoj otrokovega notrajega sveta. Takrat sem si misli: če bom kdaj režiral kakšno Grimmovo pravljico, bi mi ta knjiga utegnila priti prav. In sem si jo kupil.

Potem nikoli nisem režiral kakšne Grimmove pravljice. Pa sem režiral kar nekaj pravljic.

No, na Eugena Drewermanna me je v nekem drugem kontekstu opozoril Janko Bohak, dober poznavalec Reichovega Govora malemu človeku. (Prva premiera ponovno profesionaliziranega ptujskega gledališča leta 1995 v veličastni izvedbi Vlada Novaka.)

Tako.
To je to. To je za zdaj vse: naslov knjige, tema in misel: Ups, tole pa bi bilo mogoče zanimivo ...

***

Spet doma. Sedim na terasi in ravnokar tipkam. (Dan državnosti, 2023.)

Drewermannove knjige si tokrat v Berlinu nisem kupil.
Razlogov je več.

Prvič, ker gre za štiri debele knjige! Sploh ne vem, če bi imel v kufrčku za dva dni prostor za štiri debele.
Drugič, ker sem 'strosil' za knjige že prvi dan 200 Eur. Zato sem malo stopil na bremzo, kot se reče. V Splitu še nisem podpisal pogodbe ..., kje je šele prva rata ...

Kufer sem imel zares premali. Samo 8 kg sme biti v njem. Eno tako poceni letalsko karto imam, da moram vzeti prtljago s seboj v kabino. Zato: stop z nakupi. Poleg tega sem s težo najbrž že itak na meji, če ne čez. Razmišljam, kaj bi pustil v Berlinu; brisačo? Copate? ...
Še en dober razlog, da ne bom kupil: knjige lahko naročim kdaj kasneje od doma. 

Od doma sem šel s trebušnimi težavami. Žena me je nafilala z linexom in nekim ogabnim praškom z elektroliti - sori, finoelektrikarji ali lekarnarji - nekaj takega pač.
No, in tako nisem zapravil za hrano dotlej tako rekoč nič: Luštalo se mi itak ni čisto nič; še več: lačen sem nehal biti takoj, ko sem samo pomislil na bruhanje pred odhodom.

Naslednji dan sem si rekel: Klinc, če sem že tu ... bog ve, kdaj bom spet ... in si kupil - v knjigarni, ki je sicer nikoli ne bi našel in na katero me je prijazno usmerila v Berlinu živeča Ptujčanka Vanja Meško - še za nasledjih 100 Eur knjig. Namesto za trebušno hrano, bom pač dal za duhovno. Naj ne živi človek samo od kruha ..., ali kako že gre tisto.

Eto, pa sem se zmenil sam s sabo.

***

Na letališču kovček s strahom položim na trak.
- Leider; Ihr Gepaeck ist zu schwer.
Kufer je - jasno - pretežek.
- Kaj naj zdaj?, vprašam gospo. 
- Lahko vam ponudim brezplačno oddajo kovčka; čakal vas bo v Gradcu.
- Gerne, danke, krasno, hvala, super ste, Austrian Airlines, aufwiedersehen, baj-baj, čusi.

***

Tako. To je to.
Za zadaj.
Do kdaj, ne vem.
Se pa nadaljuje, Franjo; v to sem prepričan.

Kako lahko to tako zagotovo trdim?
Ker je doslej zmeraj bilo enako: nekoč nekje neka želja, misel, ideja, zamisel (bolje bi jo bilo morda imenovati predmisel), potem pa čakanje. Običajno dolgo.

Me prav zanima, koliko časa bo trajalo tokrat.

***

Aja: ničesar nisem povedal o sami ideji. Torej:
- Prebrati Drewermanna,
- najti nekega dramatika, ki bi ga vse to tako zelo zanimalo, da bi sedel in napisal dramo; ali skupino igralcev in skupaj z njimi in izvirnimi Grimmovimi pravljicami obdelati temo in razviti zgodbo,
- najti ustrezen ključ za vse skupaj in iz-umiti odrski izraz,
- potem pa še samo nekoga, ki bo vse to plačal.

V bistvu vsega štiri alineje.

*** Se nadaljuje. ***

Predaval je v nemščini. (Bilo je leta 1988 v Kulturnici na Židovski v Ljubljani.)
Nemško sem znal precej dobro. Po zaslugi osnovnošolskega učitelja Stanka Bezjaka in sprednješolske profesorice Mesejodčeve.

Predavatelj je rekel, da naj ga kar mirno prekinemo in vprašamo, če kaj ne bo jasno.

Hitro mi nekaj ni bilo jasno. Vprašal sem.
Potem mi še enkrat ni bilo jasno.
Pa sem pač vprašal še enkrat. Preden mi je odgovoril, je vprašal on mene: 
- Kaj pa študirate?
Odgovoril sem.
- Veste kaj: končajte vi vaš študij, pa se mi oglasite; vabljeni k nam; se bova naprej pomenila pri nas.

"K nam" je pomenilo na šolo, kjer je bil predstojnik katedre. 

Končal sem ljubljanski faks. Na prenosni pisalni stroj, ki sem si ga kupil na boljšjaku ob Ljubljanici - tisti oranžen, v plastičnem kovčku - sem mu hitro natipkal pismo. (Zbirko knjig Carlosa Castanede sem prav tam kupil od Jožefa Ropoše. Že samo zato, ker sem ga oboževal v predstavah v Mladincu.) Tipkati sem znal hitro. V najboljši kondiciji tudi do 250 znakov na minuto; zaslužen še en učitelj: Mitja Jabločnik.
Napisal sem:
- Končal sem faks, pa se vam oglašam; kot ste mi pred dvema letoma rekli na vašem predavanju ...

***

Prof. Harmut Lorenz je držal besedo.
Uredil mi je mesto v dijaškem domu na obrobju Berlina in status na njihovi šoli Hoschschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Za eno leto sem postal: študent-gost.

Pred dnevi sem šel in ga obiskal, 32 let kasneje.
Da se mu zahvalim.
Še enkrat.

***

Včasih dam dijakom pisno domačo nalogo.
- Kdor mi do takrat in takrat ne pošlje na mail, bo dobil šus.

Potem pride tisti takrat in takrat.
Vedno so kakšni, ki naloge ne naredijo. Pozabijo pač.

Itak: naloga je samo naloga; če jo bodo naredili, ne bodo nič bolj pametni; če je ne bodo, nič bolj neumni. Zakaj potem sploh? (Moj odgovor kmalu.)

Potem se pa borim sam s seboj: Naj res dam šus? Kakšen smisel ima ta zašpičena številka? (Sam bi številke itak ukinil. Zašpičene IN okrogle.)
Naj? Naj ne?

In dam šus.
Da držim besedo.
Da bi jim pokazal: treba je držati dano besedo.

Tega bi jih rad naučil: Ker rečem, da bom, naredim vse, kar lahko, da to naredim.

Res pa je, da sem v življenju vse bolj tiho. ;-)
Ker se malo že poznam. 
Ker sem že n-krat rekel - recimo, doma -, da bom nekaj naredil/uredil, potem pa sem se: zatipkal, zabral, zapisal, zarisal, zapletel v mreže drugih reči.
Pozabil pač.
Kot reče "profesor, pozabil sem" pač moj dijak.

Profesor Lorenz ni pozabil. Držal je besedo.
Name je to naredilo blazen vtis.
Šel sem ga obiskat, Hatrmuta. Da se mu zahvalim. Še enkrat.

***

Ko sva tako pred dnevi sedela ob reki Spree, pila pivo in južinala - on jetrca, jaz pa tipično berlinsko jed Eisbein z zeljem in krompirjem -, sem se mu.
V letu dni bivanja v Berlinu sem namreč doživel enega od svojih največjih veselij in uvidov v življenju: kakšna radost se je učiti, študirati, brati, hoditi na predavanja ..., če ti to ni treba. Kakšna radost je svoboda.
("... enega svojih največjih veselij": A samostalnik veselje sploh ima monžino?)

Mislil sem, da bo na hitro opravil z mano. Pa sva sedela ure in ure in Hartmut mi je povedal svojo zgodbo:

Z motorjem se je, 17-letnik, odpeljal s Saškega v Berlin. Tam nekje 1964-ega. Direkcijon na ministrstvo za kulturo (DDR jasno). Vprašat, kako bi lahko šel študirat lutkarstvo v Prago. (Hecno, sedela sva v gostilni, le kakšnih sto metrov stran od nekdanjega DDR kulturnega ministrstva.)
Hartmutov oče - učitelj, se je po vojni vrnil iz angleškega ujetništva. Zato v DDR ni dobil več službe učitelja. (Če bi se vrnil z ruskega ujetništva, bi jo.) Pa je oče imel ljubezen: lutkarijo. Nastopal je, uspešno, in poslej z lutkarstvom preživljal družino s tremi otroki. In slišal je, da da se lutkarstvo da celo študirati. Nekje na Češkem.

Na kratko: Hartmut je dobil papirje in prišel v Prago. 
Učitelj za dramaturgijo in režijo, prof. dr. Erik Kolar, ga je 'vzel pod svoje krilo'.
Dr. Kolar je bil Jud. Preživel je koncentracijsko taborišče Theresienstadt. Žena in hčerka žal ne.
- Kako to, da ste mi tako naklonjeni, je nekoč svojega profesorja vprašal Hartmut, ko ga je ta povabil na večerjo k sebi domov. Bilo je kakšne štiri dni po vkorakanju ruskih sil v Češkoslovaško.
- Celo Nemce sem se naučil imeti rad, je rekel Kolar.
- Tega si ne znem predstavljati, ... je odvrnil Hartmut. ... - Kako je to mogoče? Po vsem, kar ste preživeli v KZ ...?!
Na to je dr. Kolar odgovoril:
- Ja, v KZ! Nemški soujetniki so bili najbolj solidarni. Z njimi se je dalo marsikaj!

***

Občutek sem imel, da se je Hartmut pred tridesetimi leti zavzel za mene, kot se je prof. Kolar nekoč za njega.

In občutek imam, da sem si, ko sem začel učiti v gimnaziji, dal besedo, da se bom po svojih (ne)močeh zavzel za svoje dijake.

Včasih jim zato namerno dam šus. Dokler "prijemajo" na šuse, - pač šus. Če ne naredijo tistega, kar je mus.
Srčno upam, da bodo nekoč lahko doživeli absoluten ne-mus, nič ni treba, ne-moranje ... kot sem ga jaz takrat v Berlinu. Po Hartmutovi zaslugi.

Dati besedo, dati se, dati vse, poskušati nemogoče.

Da se.
Lahko je težko, ampak se da.
Tudi držati besedo.
Hartmut jo je. In to je zame pomenilo takrat vse.

***

Komentar k fotografijama:
Fotka zgoraj: Za nama "Der Dom", levo, za mojo bučo: Humboldt Stiftung, zgarjena na mestu nekdanje vzhodnonemške Palast der Republik (Palače republike.) Z izgovorom, da je iz azbesta, so jo čez noč porušili. In na brzino (kljub negodovanju mnogih, tudi arhitektov) postavili to novogradnjo. Zadnja stran je kao moderna: beton; sprednja stran 'fotokopija' nekega minulega časa. Na vrhu pa kupula; na njej nekaj besed o Jezusu (fotka spodaj). Na pročelju pa zlat napis, ki slavi cesarja. Precej kičig, če mene vprašaš.
Predvsem pa, čisto jasno sporočilno iz nemškega glavnega mesta: - ne le tu, še marsikje v Berlinu - : Stran s tem, kar je bilo tu nekoč. Kapital, sveži kapital; ta zmore radirati in redefinirati vse. Takrekoč čez noč.
Ideološke boje je hitro in učinkovito zaključil kapital. Kar v nekdanjem Ostberlinu še diši po socializmu - ruši!

Ko vozim po Sloveniji, pogosto poberem koga, ki išče prevoz prek platforme Prevozi.org.
Zakaj ne bi ponudil prevoza tudi na hrvaškem Blablacar, si mislim.

Takoj po objavi relacije Ptuj - Split se mi je oglasil Matic.
Sprašuje, če lahko peljem sup. Sup? ... - Sveda, sam sem v avtu, zkaj pa ne; tudi za sup bova imela prostor.
- Ne, ne, brez mene, samo sup, pravi. On je že na Visu, ampak doma je pozabil sup.
- Samo na trajekt bi ga blo treba dat, ... trajekt za Vis vozi vsak dan ob ... in ob ... Samo date sup gor, gospodu tam, ki gleda karte, pa 10 eur ... vam bom to povrnil in tako ... če bi lahko.
Dogovoriva vse.
- Okej, pravim; Sup - pa dvignem, kje? 
- V Ljubljani.
- Uf, Matic ... s Ptuja sem.
- Ni problem, ga bo prijatu od prijatla prpeljal na Ptuj.
- Matic, a ne bi blo enostavneje, če si na Visu sposodite sup?
- Ne, ne, ostanem še štirinajst dni, učitelj sem itd. ..., pravi.
- Okej, kakorkoli: če pride sup na Ptuj, ga rade volje vzamem s seboj. Ni problema.

Ob desetih zvečer je pred hišo pozvonil prijatelj od prijatelja in sup je res tu.

Potem se javi neka Maja iz Zagreba. Šla bi zraven do Splita ... Vpraša, če bo v avtu mačka; ker je alergična na mačke.
- Ne, ne vozim mačke. Vozim sup.
Prevoz potrjen.

Prihodnji dan se javi Laura. Če lahko gresta dve osebi zraven. Ona in njen dečko. Iz Zagreba sta.
- Lahko, Laura.
Ampak, da mata problem: za dlje časa gresta na Hvar, zato imata s seboj 'peseka'. Buldoga. Da me lepo prosita, ker so jima že mnogi zavrnili prevoz ... "radi peseka".
- Nimam problema s 'peseki', Laura.

Pa se spomnim, da imam v avtu alegično Majo.
Pišem Maji. Če je alergična tudi na 'peseke'.
- Nisam. 
- OK, dogovoreno.

Dogovorjeno: zadaj bo mlad parček s 'pesekom', spredaj alergična Maja.

Dan pred odhodom alergična Maja odpove prevoz.
Super; bomo imeli več prostora.
A se javi nova - Barbara.
- Može, Barbara. Pobiram pri Motelu Plitvice, na izvozu iz Zagreba, pred Lučkim.
- Neznam, gdje je to ... Dali bi me mogli pokupiti kod Maksimira?
- Ne, žal ne, pičim za Split; če grem v mesto, bom zgubil uro ... žal, ne.

Zvečer še en mail.
Mater, kje se v tej aplikaciji klikne "polno"?!
Ne, te funkcije ni. Ali je vsaj jaz ne najdem. A potem tudi iskalci prevoza ne vidijo, ali je avto poln?

Prileti še eno sporčilo:
Neka gospa mama bi zmano poslala hčerki, ki je v Splitu, želvo.
Prosim? - Da, koranjača, mala, za kćer.
Okej, gospa mama, Motel Plitvice ... ob 10. uri bom tam.
- Ne, ne, ja sam van vanka, u Belgiji san, samo bi kornjaću tila poslat kčeri u Split ...

Ne štekam.
- Ne brinite se; neko če vam je več donit tamo. Preputovala je ta kornjača već pola Europe ...

Okeeeeeej. Pustimo se presenetiti.

S supom v avtu sem še nekoliko prej, kot sem načrtoval, pri Motelu Plitvice.
Mlad par s 'pesekom' je točen.
Popolnoma sta potetovirana, deklina ima pirsing v nosu, pubec je porisan od glave do gležnjev. Ona lepo naličena, bleščice pod očmi, zabrita po glavi skoraj na kodžaka, spodaj lep tatoo. Buldog se mi prijazno mota okoli nog.

- Bacil sam oko na vaš profil. Umetnošću se bavite, kajne? Ja sam kipar, pravi fant.
Končal je kiparstvo na likovni akademiji v Zagrebu. Dela pa v firmi, ki trenutno za Bosch izdeluje 3D maketo novega produkta.
- Od umjestnosti se nemre živjet, znate. Zato poleg tega še tetovira; nekje v Gundulićevi ulici ... 
Zgovoren je. Simpatičen. Takoj se pomeniva, da ko bom potreboval za scenografijo kakšne 3d objekte, 3d printe - vse to delajo; od ideje do realizacije.

Čakamo še Barbaro. In želvo.

Barbara kliče. 
- Gdje ste?
- Pa tu, kako sam rekao: Motel Plitvice ...
- A ja sam se izgubila, odvela me navigacija negdje izmedju kukuruza ...
Ne štekam nič.
- Mogu li vam slat moju lokaciju na viber, pa da me pokupite?, pravi.

Potisnem telefon v roke kiparju. Naj ji on razloži, kje smo.

Ph.

Medtem prihaja proti meni nek fant z emparjem. Takšnih plavih oči še nisem videl. Če bi bil punca, bi dol padel.
- Idete vi za Split? Doneo sam kornjaću.
- Da, ja sam; recite molim vi gospodji mami, da smo se našli ...
- Neznam ja nikog, meni je samo bilo rećeno, da vam isporućim ovo, neznam za drugo ...

Okej, ni važno.
Empar, v njem voda, v vodi želvica, v vrečki škatlica s hrano ...

Zdaj kliče Barbara.
- Tu sam. Sprašuje, kje sem. Sa koje strane.
Kipar debelo gleda. - Pa na strani za Split.
- Moraš prek mosta, prek autoputa ..., ji razloži.
Čez par minut pride; dolgonoga in doritilasa Barbara. Nabašemo se v passata.
Vsa prtljaga paše ko ata na mamo.

Start.

Potem seveda bla-bla, kot se platformi lepo reče.

- A, u kazalištu čete raditi; Srečko Šestan (trenutni generalni direktor) je otac od mog prijatelja. Pozdravite ga; recite, da ga pozdravlja onaj potetovirani frend on njegovog sina Ivana.
- Hoću.
Svet je res mali.

Kiparjevo dekle je iz mesta Hvara. Že nocoj bo kelnarila. On bo pa lenaril, ker je zadnje čase veliko delal. 'Pesek' pa se bo na plaži zaletaval v goste. Na Hvaru bosta ostala čez poletje.

Barbara je manekenka. Sinoči je priletela iz Milana. - Fotka se, ali samo za kupaće kostime.
Ker njeno telo menda ni za drugo vrsto manekenstva. Pojma nimam o teh rečeh.
- A za koji ste vi žanr predstava specializirani?, me vpraša. 
Kako ji naj razložim ... 
Noge ima dolge kot ponedeljek. Desno, v predalu mam hladno vodo; preden zaspi, jo še hitro prosim, da jih da malo na stran, da bom prišel do svoje vode ...
Pol leta preživi v Afriki. Tam dela za neko humanitarno organizacijo. Mimogrede tam sočasno tudi išče likovne talente, njihova dela pošljejo v Evropo, da jih tu prodajo ... Sicer pa ima še firmo z nepremičninami. Živela je v Istambulu, Italiji, Franciji ..., zdaj kmalu gre v Mehiko. Ampak samo začasno; zato, da bo potem lahko hitreje dobila stalno vizo za v ZDA. Ker bo živela tam.

- Onda znamo španjoski?, poduhovičim.
- Ne, naućit ću.

Ta drža mi je a priori všeč: Še ne, ampak bom.

Kipar je rahli negativec. - Neda se od umjetnosti živiti; ljudi su vam dandans čudni, svakojaki dolaze kod mene na tetovažu ...
Njegovo dekle je v glavnem tiho. Manekenka pa: - Ja nekak uvjek imam sreće u zivotu, pravi.
Študirala je v Brežicah - iz Samobora je - ekonomijo, izpostava mariborskega ekonomskega faksa.

Pa se spomnim, da mi je pisala, če bi jo lahko pobral nekje pri Maksimiru, ker da ne ve, kje je taj motel Plitvice ...
No, danes nisi imela sreče s pobiranjem pri Maksimiru, si mislim. Bo pa jo imela s temi nogami - in držo vobče - zagotovo še velikokrat.

No. Tako. Super nam gre.

Hitro smo v Splitu.

Z Maticem sem bil zmenjen: najbrž bom uspel oddati sup na trajekt šele naslednji dan, po prvi vaji v gledališču. A ker smo hitri, bom ujel že tega danes ob 15.15. Njbolje, da oddam sup kar zdaj in se rešim te skrbi ter se potem v miru posvetim svojemu delu, si mislim.

Sparkiram v luki; z vsemi štirimi žmigavci; kar za taksiji.
Saj veste: tu vlada že tista gneča, kaos, tekanje, čakanje ...
Kipar z dekletom odbrzi do kioska, da vprašata, od kod krene katamaran za Hvar ...
- Bok, bok, vidimo se kad tad u Zagrebu ...

Jaz izkoristim moment in še sam na kiosku vprašam, kje je trajekt za Vis. Še kakšnih 20 minut je do odhoda.

- Katamaran Katarina, 11 b.

Stečem proti avtu.
Zadaj trobijo.
Nič, bom prestavil malo naprej.
Vidim P-parking znak ... Malo naprej, levo, takoj za avtobusno očitno. Super.
A-a, malo morgen: ne smem levo. Nič ne bo.
Pelji še malo naprej, Samo ...
Krožni promet ... aha, novi P - pakring, dvižna rampa, krasno ...
Ni na kovance, na kartico: - Parking samo za radnike ...
Okej, bom naredil krog; še enkrat pač par minut vse štiri žmigavce, skočim do katamarina Katarina oddam in basta.

Zapeljem v krožnega na koncu luke, da bi šel nazaj mimo avtobusne in znova ...
Ne boš - prepovedano levo!; samo še obvezno desno smem, ven iz luke!

Hvala bogu vem, kje sem; aprila smo si tu ogledovali lokacijo. "Katalinićev dvor" ..., tik pred ostrim zvojem levo; hribček gor desno.
Tu zgoraj, pri oni hiši, bo sigurno kak parking.
Pa ga ni.
Uf. Nekako le uspem obrniti v ozki uličici. Pri tem zajaham kamnite kocke, ki so povsod po cestici; da ne bi - taki kot jaz - parkirali.
Sparkiram spodaj na res nemogočem mestu: ob zidu, vklopim vse štiri žmigavce, sup na rame, pa trčečim korakom, kot smo rekli v vojski, v luko. Minute tečejo. Upam, da bom ujel katamaran.
Najdem Katarino, predzadnji privez na pomolu. Tu pa zdaj vrsta. Okej, ratalo mi bo. Čakam v vrsti, da se tujci kobacajo po brvi, eden po eden mimo tipa, ki jim skenira karte. V glavi že vidim, kako mi pajek odpeljal avto ... In kornjačo.
Je sploh še živa?

Tip s skenerjem nima nič proti 10 eur. Sup je na katamaranu. Fotkam Katarino - pošljem Maticu: - Oddano. Lep dopust. SMS

Trčečim nazaj.
Da je vroče, najbrž ni treba poudarjati.
Avto je še tam! Oddahnem si.

Okej.
Zdaj v miru pokličem srečno lastnico želvice.
Ne dvigne. Kontaktiram gospo mamo v Belgijo.
- Još je kći na faksu. Sad sad će ona stići.
Zdaj zdaj bo prišla.
Čakam.
Je kar ni in ni.
Kličem svojo gazdarico, kjer bom spal, da ji povem, da zamujam.
Starejši glas: - Nije problem, spustit ću se ja onda za dest minuta ...

Čas teče. Študentke ni. Deste minut je imo. Bog pomagaj; gospe še od doma sporočil, da pridem okrog ... zdaj zamujam že ... in sploh ne znam povedati, kdaj bom tam ... sploh pa ne vem točno, kam moram priti.

Sporočil sem študentki, kje stojim, pred mostom, za na plažo Bačvice ... Ve, kje je to.
Čez nekaj časa na drugi strani ceste vidim, kako neko dekle šiba. Mogoče je ona. Ni. Dekle že piči prek mosta, zastane, sega po telefonu. Torej bo le to ona, si mislim, pokličem jo, obrne se, pomahava si ...

Študentka dobii svojo želvico, ki je pripotovala iz Belgije v Split.
Hoče mi plačati.
Študentu dnarja že ne bom vzel.
Srečna odide s plavim emparjem.

Pogledam navigacijo, kako do gospe gazdarice. O, samo še slaba 2 km po mestu, blizu cilja sem.
Vsi moji sopotniki razpakirani. Zdaj "smestim" samo še sebe. Končno. Uspelo mi je.

Spustim ročno, dam gas, ampak, kot da bi hkrati zaviral in dajal gas! Tega filinga ne poznam.
Bo že.
V prvem križišču komaj speljem; avto nekako samodejno zavira. Ful tiščim po gasu, leti nikamor.

V naslednjem križišču zabremzam pred rdečo; pedal pa zleti v prazno. Kaaaaaj? Sem že tak zmatran, da sem pritisnil na sklopko?
Ne! Zavore mi ne delajo! Bremzam, stopalka pa gre v prazno!!!! 
Večkrat histerično pritiskam, kakor da bi pumpal blazino za na plažo, in zavora nekako vendarle malo spet prijema ...

Ej, tega občutka ne privoščim nikomur. Ni-ko-mur.

- In vier hundert Meter erreichen sie das Ziel links, pravi navigacija.

Vozim 40 na uro, daleč pred onim pred mano, za vsak slučaj, spet vklopim vse štiri ... in se nekako priguncam do svojega cilja. Prijazna gospa me že čaka in sparkiram na njenem dvorišču.
Aleluja. Tu sem. Konec. Tuš, čez dve uri je že vaja.

Naslednje jutro najprej kličem svojega velemojstra-mehanika, Janija.

- Ne se hecat, Samo; olje v zavorah ... cevčice ... verjetno je izteklo olje ... Pojdi k mehaniku.

Bodoči generalni šef gledališča mi pošlje kontakt svojega mehanika.
- Nije ovlašten za vw, ali je genialac, mi pravi in mi pošlje službenega šoferja, da bom vozil za njim.

Gospod mojster mi še isti dan pošlje na viber predračun. Potrdim.
Prihodji dan me šofer spet odpelja tja. Nekam med bloke nad Splitom. Niti slučajno ne bi našel.
- Blokada kočnice; napravia sam ja džir, tribalo bi bit sad sve u redu, mi razloži mojster.

***

Najprej sem si mislil: 400 kilometrov, 130 na uro, 3 mlada življenja, plus kornjača ... plus šofer:
Ne upam pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo! Kakšna groza!
Drugo jutro pa: 400 km, 130/h, 3 mlada življenja, želvica in jaz: Kakšna sreča!

Še smo živi. Tak je naslov neke znamenite nemške igre; Hopla, wir leben noch.

***

Nazaj grede sem vzel s seboj gospoda in gospo, ki ne zaupata lokalnim preprodajalcem rabljenih avtomobilov, in sta našla nekoga v Zagrebu, ki prodaja avto; gresta, da pogledata, mogoče ga bosta kupila za njunega 20-letnega sina.
Gospod je šofer, ona gospodinja; trije bratje živjo s svojimi družinami v hiši, ki jo je zgradil oče v Splitu. V Omišu oddajajo dva apartmaja turistom. To ima prek gospa. Poslušam, kaj vse pustijo turisti za sabo ... V hribih nad Biokovim, tam so bili rojeni trije bratje. Hrvaška Zagora. Tam je njihov raj. Pomislim na Iva Ercegovića; nekoč je objavljal fotke iz svoje vasi. Gospa že eno leto ni bila v mestu (centru, okoli Dioklecijanove palače in to). - Nemam kaj tam tražit; gužva, turisti, tranzit, pravi.
- Prodali smo se strancima, doda gospod.
Med vožnjo mi razložita lokalno ozadje vsega tega, kar pravkar režiram: kapital, turisti, želja po hitrem zaslužku, prodajanje "muda za bubrege" ...
Zvem pa tudi, kje se je dobra janjetina izpod peke, (pa kako se naredi na lešo), in travarica, neka kvadratna, antique, da je čisto spodobna. Sicer pa onadva nabirata ljekovito bilje ... tam v njujem raju. Nek lokalni veljak je hotel speljati asfalt med v njihovo vasico. Uprli so se, niso hoteli vročega asfalta v neokrnjeni naravi. Poslušam zgodbe o bivšem županu K. In njetovem sinu -frajerju s ferarijem ... al porschejem.
Pordajalec avta iz Zagreba jima po telefonu pove, da je on v bistvu iz Bedekovčine. Slišim iz telefona, ko se pogovarjata, da je iz hrvaškega Zagorja. Z Bednjo - občina Ivanec - smo bili pobrateni; naša vaška gleadališka skupina na Hajdini. Dudek in Regica sta imela tak naglas ... Krasni so, hrvaški dialekti; zdaj že ločjujem slavonski, splitski, zagrebški, varaždinski, reški naglas.
Vsi so veseli: gospodu iz Bedekovčine ne bo treba v Zagreb, Splitčana bom odložil kar nekje na izvozu na avtocesti Zgreb - Krapina, kjer ju bo čakal. Pri izvozu Mokrice, pravi. Okej ..., ampak ne spominim se: Mokrice?. ... Zabok - ja, Sv. Križ - ja, Krapina - jasno, ampak Mokrice? ... No, on že ve; nek izvoz, na katerega pač nikoli nisem bil pozoren.
Mimo Zaboka smo, Mokric nikjer. Splitčan pokliče prodajalca avta, pove, da smo ravnokar "prošli Zabok, sledeći će bit Sv. Križ - Začrteje ... a di da napustimo autoput?"
- Pa, tu, kod rotora, za Mokrice.
- Nek vam kaže ime izlaza, exita sa autoputa, to nek vam kaže, prišepetavam Splitčanu.
- Kažite nam, na kom izlazu z autoputa da izadjemo ..., mu pravi v telefon.
- Za Zabok trebate sić, a onda tu, kod rotora za Mokrice, tu vas ja čekan ...
Zdavnaj smo že mimo Zaboka.
Prodajalec avtomobila se potem pripelje do Začretja. V Začretju se spomnim na prof. Čretnikovo.
- Vidi, Mare, kako je tu sve lipo zeleno, pravi mož ženi. - A kod nas sam kamen i poskoci.

Čez pol ure sem na našem bregu. S terase gledam čez Haloze proti Krapini.

Hopla, wir leben noch.

Pred desetimi leti smo na deskah Hrvatskog narodnog kazališta Split krstili igro mladega hrvaškega pisca Dina Pešuta Pritisci moje generacije. Od takrat Dina nisem vseč videl. (Oni dan sem njegovo ime zagledal na plakatu mariborske Drame.)

Odhajam znova v Split.

Vicko je bil pred desetimi leti v moji zasedbi igralec, zdaj, 1. julija letos postaja intendant HNK Split (generalni direktor opere, baleta, drame, tehnike, skupnih sužb ... skratka glavni.)
Pred slabim letom me je klical producent in dramturg Jasen; če bi prišel režirat, da bi oni igrali poleti '23 na Splitskem ljetu ... nekje zunaj, na prostem ... naj pridem pogledat lokacije ... in izbrat igralce.

Tako se je začelo.
Aprila sem šel na ogled (morebitnega) novega delovišča.

Za glavno žensko vlogo smo takrat, pred destimi leti, na avdiciji izbrali mlado beograjsko igralko Ano Franić. Na avdicijo je prišlo več deset igralk iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine. Ana je prišla, bila izbrana, tu je spoznala Marka in rodila dva sina; živeli so na Visu. (Nekoč jim je prijatelj mornar-Janko s svojo barko šel prijazno prenest moje pozdreve in darlice za dojenčka.) 
Bruna je takrat bila še v igralskem ansamblu, zdaj, slišim, je predvsem profesorica na splitski igalski akademiji.
Žarka (Kragulja iz Kapelskih kresov) vidim, ko preklapljam med TV postajami v neki hrvaški nanizanki; Kumovi?
Bojana sem želel v ekipo, pa je ravnokar dobil službo v Zadru.
Nenada tokrat žal ne potrebujem; bolj mlado ekipo bi rad ...
Josipa ni več med nami; pred par leti sem videl na FB - nesreča na cesti. Upal, sem, da se motim ...
Sem še koga pozabil? Je še kdo igral, takrat?
Ja, seveda: od "stare" zasedbe bo tako v moji novi uprizoritvi edino Pere. In inspicientka; Sonja.

Po čem se spominjam dela v Splitu pred desetimi leti?

Po tem, kako sem nek vikend ostal - v soboto je bila tehnična, v nedeljo pa sem bil fraj - in sem se s katamaranom odpeljal na Vis. Nikoli še nisem bil na katamaranu; nikoli na Visu. Marko in Ana sta me povabila, da bi mi pokazala njihov potapljaški center na robu plaže. Takrat sem prvič tauhal, kot bi rekel Iztok. Čeprav le na šestih metrih podmorske višine.

V Komiži je pokopan Ivica Vidović; grem ga obiskat, sem si rekel; če sem že tu ...
Pokopališče sploh ni bilo tako malo, kot sem mislil, da bo. Obupal sem, ko sem ugotovil, da nima smila in da groba na žalost ne bom našel. Sam sem si sam kriv; lahko bi vprašal Ivičino ženo, si mislim, ko stojim sredi pokopališča in ne vem, kaj bi. 
Obrnem se, da bi stopil na potko med grobovi in nazaj za Split. Pred menoj je stal spomenik z Ivičinim imenom.

To je spomin. Zbledele so celo številne zanimive igralke, ki jih je bilo na avdiciji žal veliko prveč ... Potrebovali smo le eno. Danes nekatere videvam na televiziji ali na FB v reklamah za predsave. Zbledelo je postopanje med vajami po kamnitih tlakih uličic. Zbledela je premiera; in poklon in tudi pot domov.

Nekaj pa je hecno: Vicka se spomnim, in to vsako leto, vedno poleti, ko zakurim žar: "Orada, ako je zaista sviježa, mora dić na gradelama rep," mi je takrat povedal.

***

Kaj bo ostalo v spominu čez deset let? Po letošnjem delu v Splitu?

To me zanima.

Počakati bo treba. 

In do takrat početi, kar počnem najraje.

Ko smo si zgradili hišo, mi je ata dal z našega domačega vrta škrnicl - mamino najljubšo rožo.

Pojma nimam o rožah. Ne morem se ravno pohvaliti, da mam "roko za to".
Mama pa je rože oboževala. Bi rekel, da tudi one njo. Ata ima še danes vrt poln "maminih" rož. Lepo mu uspevajo.

No, in ta škrbnicl, zdaj, pri nas, na Ptuju, zacveti vsako leto v teh dneh, ko ima sin rojstni dan.

Malo morgen smo rekli včasih. 
Za bralca, ki ni iz naših krajev, prevod: Tega filma ne boš gledal. Ali pa: To pa ne bo šlo. Ni govora. Ne, ne.

Teta FB Meta bi namreč delila moj spomin izpred let. Ker da ji menda ni vseeno zame.

Draga teta FB Meta,

misliš, da če sem kliknjen na nekem FB zidu, da je to moj/tvoj spomin? - Malo morgen.
Misliš, da če sem kje označen, da je to moj/tvoj spomin? - Malo morgen.

Moji spomini so ljudje, s katerimi smo skupaj upali, kaj hoteli, si želeli, hrepeneli, si domišljali, zamišljali, potem pa pljunili v roke in kaj podvzeli; stegnili jezik, dali karte na mizo in rekli bobu bob. In kar je b'lo, je b'lo. Ali ni bilo.
(In vse to ni stvar klikanja, kvečjemu tiktakanja naših src.)

Predvsem pa, draga FB teta Meta: raje kot da se spominjam starih spominov, ustvarjam nove. Zdaj.
Seveda: tudi s starimi znanci, prijatelji, kolegi ... seveda; tudi.

Malo morgen bo to, kako sem se imel včeraj fino z Darkom, Dušanom in Iztokom, čez par let tvoj spomin, ki bi ga ti delila z nami.
A a.
Nede šlo.

Tejko ke veš.

Več kot polovica Slovencev je na delovnem mestu nezadovoljih. Tako kažejo anekte; so povedali na javni TV.
Nedavno so na treh javnih univerzah učitelji štrajkali. (Slišal takisto na javni TV).
Nekoč bom režiral Cankarjevega Hlapca Jerneja. Z naslovom: Hlapec. In podnaslovom: korektivna drama. Aja, to ni zdaj ta tema.

Torej:
Bil sem v neki družbi, beseda je dala besedo in nekdo je omenil profesorski štrajk.
Čeprav ni nihče želel začeti politizirati - preveč lepega smo si imeli povedati; vsega, kar se je nabralo v času, ko se nismo videli -, je vendarle za trenutek v zraku obviselo: Grozno, prfoksi štrajkajo. In jaz sem nekako še najbolj sodil v učiteljsko srenjo.

Kasneje sem nekje prebal: "Štrajka javna sekta."

Kar nekaj let sem učil na fasku.
Po mojem mnenju pošteno; vsekakor pa najbolje, kar sem znal. Glede na ocene študentov in njihove rezultate, lahko mirno rečem: vsaj dovolj dobro.
Zdaj honorarno učim v gimnaziji.

Nek dan smo po Pokuku v pouk Ajda, Tadej in jaz sedli za pol urce na kavo in se pomenili o tem, kar počnemo v šoli.
Kaj bi lahko naredil sam drugače in boljše za dijake v 1. in 2. letniku? Kaj in kako bi onadva nadaljevala v tretjem in četrtem?
Pol urce se je raztegnilo v tri ure.

Hvaležen sem, da lahko delam delo, zaradi katerega sem na delovnem mestu zadovoljen. Ko pozabim na "pol urce". Ko mi učenci rečejo: "Učitl, odmor; zvonilo je." Ko se ne zavem, da je konec vaje. 

Hvaležen sem, da lahko delam z ljudmi, ki jim je do stvari. Ki jim ni samo za to, da odkljukajo, opravijo storitev. Ki so za ali proti. Ki prihajajo z novimi idejami. Ki bi preskusili še nekaj drugega.
V glavnem: ki so v glavnem zadovoljni na delovnem mestu.
Ki naredijo - kar lahko-, da bi bili.

Za vse, kar delam, izstavim račun svojega zavoda.
Nihče me ne zastopa. Nihče še nikoli ni štrajkal zame. Dodatki, potni stroški, malice, regers: če/ko imam, si to izplačam, če nimam, si ne. Ne napredujem v višje razrede, nič mi a priori ne pripada.

Super je.

Dobim, kolikor sem delodajalcu pač tisti hip vreden.
Plačan sem za korist, ki jo ima od mene. 
On - logično - hoče, da delo opravim čim prej, za čim manj in s čim manj stroški; jaz bi seveda čim več; dovolj časa, da bi delo lahko opravil po svojih merilih in v ustvarjalnem ne/miru.

Na ta način je moje delo vsakič znova zanimivo.

Začetek je pogovarjanje o vsebini.
Če je naročnik za "ZA", se začnem pripravljati; za v razred ali za na vajo v gledališču ali predvanje. Kot šolar(ček), doma, pri knjigi, tekstu ... In še na druge načine. 
Potem v srečnih okoliščinah pride do trenutka, ki ga je nekdanji direktor zagrebškega gledališča Gavella Darko Stazić slikovito opisal takole: "Ajmo sad, predjimo na prljave teme!" in s tem mislil denar; pogajanja o višini honorarja.
So direktorji, ki se o denarju želijo dogovoriti "prvi dan" in so taki, ki se o tem želijo pogovarjati čim kasneje.
Ustvarjalci običajno prvo vidimo svojo stvar; zadevo, ki jo nameravamo u-stvar-iti. Svoje sanje, svojo vizijo, svojo fantazijo.
No, in če/ko se do sem ne razidemo, potem se nekega lepega dne odprejo vrata: Vstopim v razred ali v bralno sobo; na prvo vajo za novo gledališko uprizoritev ... Začenja se nekaj novega.

Delo za spletni portal poteka drugače. 95 % on line. Tu so stvari bolj jasne in bolj predvidljive in tečejo po - s strani financerja sprejetem - letnem načrtu. S Tamaro in Gregorjem imamo redne mesečne brifinge, polletna in letna srečanja v živo ter sprotno vsakodnevno delo "od doma". V mojem primeru marsikdaj od koderkoli in velikokrat ne od doma pač pa zdoma.

Hvaležen sem, da lahko delam to, kar delam. V nedeljo zvečer velikokrat pomislim: le kaj bo jutri novega v razredu, kaj me bo čakalo na mailu v zvezi s tem ali onim projektom, le kaj bo jutri na skušnji?

Bolj ko gledam v zadnjo četrtino formalno predpisanih delovnih let za penzijo, raje delam.
Nek O.sebek je nekoč napisal, da v življenju itak nikoli nisem nič delal. 
Ker so me doma učili, da je zmeraj treba prisluhniti drugim ljudem, še posebej pametnejšim, bolj uspešnim, drugače mislečim, sem sedel in razmislil o tem, kako nikoli nisem nič delal:

Po svoje je imel O.sebek prav - igral sem se, zabaval, veselil; kot otrok v peskovniku. Le da pač s "pravimi igračami" in ne plastičnimi. (V čem je razlika med mojim plastičnim avtkom nekoč v Moškanjcih v peskovniku in zdaj plehnatim vw-jem na raznoraznih avtocestah, je že druga - še kako zanimiva! - tema. Igrica je druga, konteksti drugi, okoliščine druge, vendar ... Pa o tem morda kdaj drugič.)

Okej, torej priznam: Ne, ne delam nič; fajn mi je in za to me še plačajo.

No, seveda: pride en kup stvari, ki niso vedno čisto fajn.
A je fajn, da obstajajo tudi te, nefajn stvari:
Z levo roko in na hitro jih opravim - ker se zavedam, da pač sodijo zraven.
(V resnicii vem, da ne sodijo zraven absolutno nujno, ampak v življenju nimam (več) ne časa ne volje, da bi jih šel spreminjat. Ne čutim tega 'poslanstva' ali pa 'poklicanosti'.)
In tako sem že spet ves tu; in vse se znova vrti okoli tiste stvari, ki me veseli - fajn stvari.

Nekoč sem mislil, da se je treba na delovnem mestu truditi, prilagajati, biti tiho, priden, potrpeti, prenašati, ne povedati, kaj v resnici misliš, pač znati stvari požreti, kot se reče.

Danes manj mislim in bolj počnem, kar mi je všeč. Na način, kot mi je vešeč.

Vsaka mi čast.

In oblast?
" ... zmeraj pridno popapat, kar si si naročil ..."
Dokler je želodec poln, prenese marsikaj.

***

Ah ja, kaj sem že v bistvu hotel reči?
- Tole: Kaj torej govoriti mladim, ko jih vzgajam/o in izobražujem/o s ciljem, da bodo nekoč dobili delovno mesto in na njem ostali tudi štiridest let živi (proaktivni, samoodgovrni, samoiniciativni, samo/kritični, ustvarjalni ... skratka: zadovoljni)?

Moj odgovor se glasi: Kazal jim bom še naprej, da mi je to, kar delam, cool.

Razumeli bodo.

Pozimi sem letel v Gradec.
Štiri v vrsto smo se nadvse resno šli odrasli; od okna do prehoda na sredini. Let je bil popolnoma poln.
Zreven mene sedita gospod in gospa, ki govorita nemško. Z avstrijskim, mogoče avstro-štajerskim naglasom.

Z gospodom kmalu v (moji) polomljeni angleščini spregovoriva nekaj vljudnostnih besed. Simpatičen tip.
Urno bomo pristali, zato prešaltava na nemščino.
Zdaj beseda da besedo.
On pozna nekoga iz Slovenije ... Ali ga poznam: Aleša Štegerja.
- Ja, ga.
Gospod ga je gostil v svoji oddaji; na radiu Agora ima namreč svojo stalno oddajo.

Prvič slišim za to radijsko postajo, priznam. Kaj šele oddajo. Tako pač je.
Ni prav hudo presenečen. Okej, to se mi zdi pozitivno. (Veliko nas, ki počnemo stvari javno, si nas namreč domišlja, da bi nas morali poznati vsi.)
Ko pridem domov, se klikneva in dodava med fb prijatelje.

Čez nekaj mesecev me povabi v oddajo.
V terminu, ki ga predlaga, nisem doma.
Se pa povabim kar sam na kafe k njemu, v Radgono.

In nedavno ga spijeva. Sredi Bad Radkersburga, na osrednjem trgu. Hauptplatz.

Potem me popelje v Pavelhaus, Pavlovo hišo.
Prijazna gospa Susanne Weitlaner, Obrfrau - predsednica kulturnega društva, ki upravlja s hišo, me na kratko pouči o zgodovini hiše. (Nekaj res malega sem o Pavlovi hišo vedel; Branko Lenart je nekoč tam razstavljal svoje fotografije; včasih sem prejel kakšno web-informacijo o dogajanju pri njih.)
No, pa mi gospa pokaže njihovo trenutno razstavo:

Ej, pa kam me je to pripeljal Christian, (s katerim sva zdaj že na "ti")?!

V Pavlovi hiši je namreč ravnokar fotografska razstava z naslovom: Luigi Kasimir! In na fotkah Ptuj! In to n-krat; okolica, Haloze ...

Pogledi, ki jih še nisem videl.

Kakor da bi se vrnil po dolgem času spet domov!

Tekst z otvorititve:

Zur Eröffnung sprechen | otvoritveni govori
Martina Mehrmann-Schmidt
(Ururenkelin von Alois Kasimir | prapravnukinja Alojza Kasimirja)
Dr. Marjeta Ciglenečki
(Kunsthistorikerin | umetnostna zgodovinarka)
Dr. Dejan Zadravec
(Geschichtsarchiv Ptuj | Zgodovinski arhiv na Ptuju)

Celi svet je ringelšpil ...

Prvič v življenju sem se zares zavedel, kako urno se menjajo države, politični sistemi in politična prepričanja.
Urno se menjujejo mode; zastave in grbi na naših dokumentih. Bankovci v denarnicah.
Živo sem se zavedel, da smo bili "še predvčerajšnjim" sodržavljani, imeli skupno glavno mesto, cesarja ... 
Ob pogledu na ta ringlšpil sem - ne vem, zakaj - pomislil na pesem Kemala Malovčića in skupine Južni vetar. (Velik hih iz leta 1985; mogoče zato, ker sem se takrat na ringelšpilu svojega življenja vrtel ravno po Makedoniji.)

Vse se urno menja. Mogoče celo res vrti v krogu.
Kultura pa je os. Zrak, ki vedno preveva sve. Bolj prepišna (kultura) - bolj svež (zrak)?
Kultura kot vezno tkivo? Kultura kot zrak, brez katerega smo hitro hin?
Prst, iz katere požene (ali ne) vse živo?
Pogosto plodna tla; včasih mrtvo ilo.

Pa še iz njega res pravi ustvarnik zna marsikaj ustvariti.

Obrfrau - predsednica; pa pomislim še na našo Oberfrau Musarjevo ...

*****
Pripips:

Kakšno leto po najinem naključnem srečanju s Christianom, je Christian danes, 7. 11. 2023, objavil pogovor, ki sva ga naredila za radio Agora.
Tako nakljčna srečanja na srečo prečijo naša življenja.