Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!
Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18,
28. avgust 1998
Petek. Zadnji dopustniški. Na mizi prijava Ministrstva za program ‘99, materiali za arhitekturni natečaj, naloge za za vsakega sodelavca za september, v mislih »Fant« in drobnarije pred samim začetkom vaj v torek. Možgani na polnih obratih. Anica v svoji pisarni pripravlja Program ‘99, sam pospravljam mizo, tipkam te zadnje vrstice, preden sprintam to, tretjo datoteko dnevnika.
Marijan nas je danes povabil na svojo petdesetletnico. Fino, da danes. Kajti s ponedeljkom se začne nova norišnica…
Kaj so cilji nove sezone? Kaj je bistvo? Kako naj »izgledamo« prihodnje leto v tem času?
Preletel sem strani v tem dnevniku… Pismo županstvu glede kulturne politike, financiranja občin, posledice za kulturne zavode… Nič nisem naredil na tem področju. Popolnoma nemočnega se počutim, vendar ne poraženega. Povedal sem, kar sem mislil, več moči nisem imel. Slaba tolažba? Ne vem. Tako preprosto je. To je realnost.
Hvala bogu dober občutek glede statusa Gledališča v MOP. Dobre osnove, da se še letos spelje javni arhitekturni natečaj za idejno rešitev obnove stavbe gledališča. Andrej nas je povezal z g. Kanclerjem82 iz MB in mislim, da imamo zdaj dovolj vhodnih podatkov, da se lahko mirno lotimo stvari »zares«. Morda bi prihodnje leto bil že tako tudi v proračunu MOP denar za skelnitev pogodbe z arhitekotom, ki se ga bo izbralo na natečaju …
Vreme zunaj je že jesensko žalostno. Kislo. Precej hladno. Ravno pravo za začetek dela. Resnično se počutim nabit z energijo in voljo in komaj čakam, da se stvari sprožijo. Da začenjajo postajati meso. Sem deloholičen? Ambiciozen? Zdravo – nezdravo? - Kaj pa vem. Naloge morajo biti težke in hkrati obvladljive, sicer ne čutim pravega interesa. Niti če so preenostavne, niti če ocenim, da jih ne bi zmogel.
Tako. Zdaj pa res konec te sezone. V ponedeljek gre šov dalje.
31. avgust 1998
7.50 je ura. Pripravljen sem za prvo srečanje v novi sezoni. Najprej si bomo ogledali oder, potem pa vse ostalo. Da vidimo, kaj smo naredili; s časom in denarjem, ki smo ga vlagali v zadnjih mesecih.
Včeraj smo se dobili Grega, Vojč, Nešo in jaz ter govorili o Prašičih. O prihodnjem poletju. Če bi se organizacija v TS spremenila na bolje, bi si vsi skupaj želeli in upali iti v ta vnovično skupini projekt. Ki se ga veselimo izgleda vsi.
1. september 1998
Prvi delovni dan v novi sezoni je bil kar pester. Po tehničnem sestanku za Fanta sem odbrzel v LJ na sestanek s pedopsihiatrom g. Hrastarjem na temo Fant. Pobral Tatjano (Doma) in Natašo B. (Burger) ter se ob polnoči zvrnil v posteljo.
Na tehničnem sestanku sem bil kar dobre volje: vse v zvezi s cenografijo bo možno, celo takšne stvari, za katere bi mislil, da bodo poseben problem.
Z Miranovo pomočjo urejamo zaposlitev za Milovana83. Upam, da bo vse šlo relativno hitro. V petek naj bi v LJ odločali o novih javnih delih. Tam mora iti naš program »skoz« in potem bo vse v redu.
Sosedstvo, sosedstvo … žlebovi, snegobrani … pri gospodu Torinu … Kdo bo to plačal, to je edino vprašanje. Okoli tega pa veliko besed in okolišanja … Ja, tudi za to sem plačan. Najbrž.
Še nekaj časa pred pričetkom vaje. Čutim vzemirjenost pri obeh igralkah, morda kostumografki in scenografu … Seveda sem vznemirjen tudi sam. Sanjal sem o Simonu Kardumu in o svoji krvi, ki pa ni imela slanega okusa … Kaj to pomeni?
4. september 1998
Tako. Plan za 1999 je končan. Sprintan. Zvezan. In lahko gre k financerju. Drugi teden tako ostane še čas za Ministrstvo.
Vaje za Fanta so kar intenzivne.
Na odru visijo zavese. Lepo izgleda. Oder je videti širši, saj so roke nekoliko ožje. Tudi ulice delujejo bolj urejene, ker se je spremenil sistem pregiba zaves. Fino so si to izmislili naš odrci.
Prihodnji teden bo vse jasno glede zaposlitve Milovana prek javnih del. Če bo šel program skoz v LJ na Zavodu za delo, potem na Ptuju ne bo problemov glede hitre zaposlitve.
Javil se je g. Šedlbauer, da je začel z vajami84. Zelo lepo se mi zdi, da je to storil. Tega nisem pričakoval. Lepa gesta, pozornost do gledališča.
Upam, da bomo imeli srečo z vremenom ta vikend. Sicer pa so napovedi menda slabe.
Odhajam na sestanek z g. arh. Kanclerjem in Šmidom v MB glede prenove gledališča oz. javnega natečaja.
5. september 1998
Vreme je kislo, vendar kaže, da morda ne bo deževalo. Kar nekaj rezervacij imamo za nocoj in škoda bi bilo, če bi morali predstavo odpovedati.
Včerajšnji sestanek z g. Kanclerjem: vse je možno. Občutek, ki sem ga dobil: Nagrada ni velika, ni pričakovati pretirano število prispelih nalog, in predvsem: arhitekti najbrž ne bodo postavljali takega pročelja, kakor je bilo nekoč. To se mi je zdelo nekako evidentno. Kaj to pomeni za politiko in financerje – tega ne vem.
11. september1998
Norišnica v tem tednu, tako da nisem prišel do zapisovanja v dnevnik. Žal bo tako ostalo nepopisano vso ogorčenje, bes in jeza ter nemoč spričo formularjev Ministrstva za Plan '99. Formularji na disketah, ki izpolnjeni na disketo več niso šli, različne metodologije v formularjih, vprašljiva rekapitulacija, ki ne upošteva vsega programa – to so osnovne stvari, ki so jezile Anico. Pri tem pa poln disk na mojem računalniku in dejstvo, da pri Anici ni Excela! Zaradi premalega prostora stalni problemi s shranjevanjem … izgubljanje podatkov, vnovično vtipkavanje, printanje … In kar je osnovno: Aničina groza ob dejstvu, da je vse skupaj nesistematično, necelovito in vprašanje, kako kaj interpretirati.
Kaj bo z vremenom? – Ovinek kar odpada in odpada zaradi dežja. Publika pa bi še gledala.
Prvič sem začutil stres zaradi režiranja in direktorovanja hkrati. Tekal sem med odrom in pisarno in ponoči sanjal, da smo kupili novi disketnik (neko napravo, dodatni zunanji spomin na računalniku), da smo lahko shranjevali podatke.
Študij Fanta je težek. Tako lahko smo grobi, ali banalni, ali patetični ali sentimentalni. In tako težko je najti pravo mero in način. Najbrž sicer lepa scenografija sama po sebi silovito omejuje oz. zožuje manevrski prostor aranžmajev (realističnih) in zahteva silovito prečiščen pristop …
Pri tem pa Anica Fanta že kar prodaja. Veliko zanimanje vlada zanj in moram reči, da sem na trenutke kar nekako zaskrbljen: stvar še ni narejena, pa se že prodaja … Ja, saj vem, da je to lepo …, dejstvo, da nas želijo gledati.
Mislim, da v ponedeljek začne z delom Milovan prek javnih del.
14. september 1998
Mile je začel. Fino. Mislim, da bo to prava pridobitev.
Oktobra imamo planiranih okoli 20 predstav. Zanimanje za Fanta je veliko.
Čakam na pisarno, ki nam jo mora vrniti TIC, tako da bomo tam uredili arhiv.
Teden začenjam z veliko energije. Zdaj je usodni teden glede nadaljnjega poteka študija Fanta. Oblikovati je treba njegovo »norost«.
Petkov Ovinek dobro obiskan. Nekateri ljudje gledajo predstavo že drugič, tretjič, nekatere obraze vidim v gledališču prvič. Odločitev, da gre predstava na oder. Manjše adaptacije bodo potrebne, seveda.
Tehnika se ta teden odpravlja na obrtni sejem v Celje. Naj grejo. Strinjali so se, oziroma celo dali pobudo, da ta vikend ne bi šli na Dunaj. Mi zelo ustreza; zaradi vaj in tudi drugače.
15. september 1998
Norišnica se je po oddaji formularjev za Plan '99 na MIK polegla. Vsak je začel delati svoje delo in komaj čakam, da se stvari na odru premaknejo v smeri vizualizacije.
Oktober je terminsko določen. Upati je samo, da ne bo izpadlo preveč stvari.
Te dni se mi je nekako »prikazala« programska rdeča nit do konca mojega mandata. Ohranil bi sezonske »tematske sklope«. Letos »ona-on«, prihodnje leto »slovenski avtorji – slovenske teme«, nato »naš vsakdanji svet«, in za konec »klasično«. Zdi se mi, da bi bil to kar zanimiv okvir in zanimiv lok skozi petletno delo. Potem pa – kdo ve, kako in kaj.
16. september 1998
Zdi se mi, da so vaje za Fanta šle te dni bistveno v smeri napredka. Fine stvari smo začeli najdevat in to, kar je prejšnji teden delovalo kot grobo, skicirano in približno, je začelo dobitvati finejšo formo in smiselno podobo, ki je zakoreninjena v zanimivem razumevanju in razlagi vsebine.
G. Rotovnikiz CD mi je obljubil, da bomo dobili nekaj njihove svetlobne opreme! Upam, da bo to res. Karkoli dobimo – bo nam zelo zelo pomagalo.
Gdč. Maja Borin, študentka dramaturgije na AGRFT, je pripravljena to sezono pisati kritike naših predstav v Tednik. Fino. Upam, da bo tudi g. Šmigoc »za«.
18. september 1998
Konec tedna je. Zdi se mi, da sem bil na današnjem pogovoru z g. Tarbukom na Perutnini kar uspešen. Mislim, da bo Perutnina sponzorirala Festival monodrame '99. Vprašanje je, s koliko denarja. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se nekako »pokazali« kot firma, ki ve, kaj hoče, kam gre. Občutek sem dobil, da bi nam bilo podjetje Perutnina v prihodnje naklonjeno. Torej: da bi med drugim vlagalo tudi v našo smer, kajti dejstvo je, da se »širijo« v vse sfere družbenega življenja. – Madona, sem to kunštno napisal …
Vaje tečejo po planu. Zdaj smo v občutljivi fazi, med dobrim in zlim, na meji med perfekcijo in površnostjo. Med dodelanim in nasplošnim. Kam bomo zavili? Vem, kaj si želim.
Tatjana je na Tedniku. Kako bosta izgledala oba gledališka lista? Bosta zanimiva? Smo potegnili in naredili iz tega medija čim več, kar se da?
Anica dala idejo za razpis dijaškega abonmaja. Šest predstav, pet domačih, eno tujo. Dobra ideja; sam poudarjam čas za razmislek in detaljno razdelavo samih korakov v tej smeri. Dobro izpeljano ali raje nič. Dober občutek generalno. Vem, da je mladina velik potencial. Zanemarjen in neobdelan, trenutno. Kdo je vse kriv? – Tudi mi. To je jasno.
20. september 1998
Nedelja. Nešo je prišel sam vadit. Poskusit začetek, pregovorit tekst.
(Se nadaljuje.)
***
Pripombe in komentarji:
82 - Tomaž Kancler; v tistem času je vodil morda nekakšno zbornico ali združenje arhitektov v Mariboru.
83 – Miran Murko, dela na Zavodu za zaposlovanje, moj hajdinski sosed. Pomagal mi je, da smo zaposlili prvič nekoga prek javnih del; sošolca iz srednje, Milovana Miluniča. Kasneje smo zaposlili najprej prek javnih del še Simona Puharja, ki pa je potem ostal v hiši.
84 - Očitno so z vajami začeli v Ljubljani, kar v MGL-ju. Režiser Šedlbauer in igralca Jožef Ropoša in Bernarada Oman – vsi trije so od tam, iz MGL-ja. (Pa temu takrat nismo rekli koprodukcija. Naj kar lepo pridejo na Ptuj in tu naredijo uprizoritev do konca.)
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.