Tag: Kar je b'lo - kar bo

Pravijo: Če hošeš nasmejati boga, mu povej za svoje načrte.
Njega bi rad nasmejal, vas pa informiral:

O tej zgodbi - Kar je bilo in kar bo - sem pisal že nekaj časa.
Zdaj bo končno ugledala luč sveta v MG Ptuj.
(Tukaj datumi predstav.)
Prisrčno vabljeni.

Avtorja besedila Lutza Huebnerja bomo po več kot dvajsetih letih znova gostili na Ptuj (leta 2002 je bil na 100. ponovitvi svoje drame Marjetka str. 89.)
S soavtorico besedila Kar je bilo in kar bo si bosta meseca maja ogledala prvo slovensko uprizoritev te njune drame.

Dramski dvojec Lutz Huebner in Sarah Nemitz sta sicer ne le pisateljski, pač pa tudi "privatni" par, ki je s številom uprizoritev svojih dram v Nemčiji prehitel tradicionalno "vodeče" Goetheja, Schillerja in tudi Brechta. 

V prvi slovenski uprizoritvi Was war und was wird bodo nastopili: Ksenija Mišič, Srdjan Grahovac in Vid Klemenc.

Foto: Stanč Zebec

Nekaj časa smo že delali novo predstavo, potem pa mi je nekega jutra kolega igralec poslal esemes: "Imava problem. Dajva se dobit na samem".
Dobila sva se pred Evropo (ki sicer ni več kot nekoč Evorpa, ampak Ptujčani veste, kje je. Je pa bilo res skoraj na samem, vsaj tisti hip. In povedal mi je, da odstopa. Da odhaja iz projekta. Kolegom je napisal razlog: ker se ni našel oz. ujel z režisrejem.

Tako je to pri našem delu.
Delamo z ljudmi. Živimi ljudmi. Zelo živimi.
Ne s številkami. Igralec ni le izvajalec storitve. Pa četudi je res, da na koncu za to dobi denar, čeprav gledalci za to, kar gledate, kupite vstopnico in kjub temu, da lahko igralčev nastop na koncu odkljukamo kot "storitev opravljena", pošljemo poročilo financerju in damo stvar ad acta.

Ja, najti se moramo, medtem ko mi to delamo. Ne prej, ne potem, točno med tem. Od 10. - 14. ure in od 19. - 22. Točno takrat.
Najti se moramo; kakor da bi bili najprej zgubljeni.
Najti pri naših razmislekih, naših občutjih, razumevanjih in interpretacijah vsebin, ki jih uprizarjamo. Skupni smisel moramo najti. Tisti, na plačilni kuverti ni edini, še zdaleč ne.
Najti se moramo, ker drug od drugega ne pričakujemo, da bo zgolj šel po odru, sedel, vstal, povedal nekaj stavkov malo bolj glasno ali malo bolj potiho.
Drug od drugega pričakujemo vse kaj drugega. 

In ne zgodi se vedeno, da bi se našli. O tem seveda ne govorimo. Ne pišemo. To ne "knjižimo" pod "uspeh". To je naš mali polom.
Razidemo se. Pravzaprav pogosteje, kot to povemo. 
Včasih pa se razidemo, čeprav ostanemo v projektu. Takrat damo "notranjo odpoved". 
Ne damo na pladenj svojih misli, čustev, stališč, ne pokažemo, kar globoko v sebi mislimo, po čem hrepenimo in kar nosimo v sebi.
Že zakaj ne.

Ja, ujeti se moramo.
Da bi se pa lahko ujeli, se moramo loviti.
Na lovu smo. Ves čas. Prežimo na trenutke odrske resničnosti. V zasedi. Vsak dan v upanju, čakanju, kdaj bo. Če bo.
Govoriti igralci znajo, se gibati po odru tudi ... režiserji pa znamo dajati napotke.
A to še zdaaaaaleč ni to.

Najti se želimo in ujeti.
Ujeti tako, da bi se pri tem počutili svobodni.
Najti tako, kakor da nikoli ne bi bili zgubljeni.

Zdaj iščem novega igralca.
Ko se bo našel, se bomo spet začeli iskati. Z novim igralcem. Znova.
Od skušnje, do skušnje.
Od poskusa, do poskusa.
Od neuspešnega poskusa do neuspešnega poskusa.

Ever tried. Ever failed. No matter. Try Again. Fail again. Fail better.
Samuel Beckett

Na koncu najdemo vas, našo publiko. Ali tudi ne.
Imamo polne ali prazne dvorane. (Ali nekaj vmes.)
Veliko ali malo ponovitev. (Ali nekaj vmes.)
Iščemo se. Iščemo vas.

Ja, brez umetnosti nasploh bi bili zgubljeni.
Zdaj bo kmalu kultni kulturni praznik ...
Za prazniiiiike, spet bom domaaaaa ..., mi je švisnila melodija skoz glavo.

Kar je bilo, je bilo.
In kar bo, bo.

To je besedilo iz naše igre v nastajanju, oz. iskanju.

Konec februarja bom končal delo na aktualnem gradbišču/delovišču/gledališču (uprizoritev Kar je b'blo in kar bo)¹ in bom do naslednje režije junija fraj.

Za nekakšen novoletni-Samo-zaobljubni-sklep² sem se odločil, da v času med dvema režijama ne bom več prevajal "za na lager".
V predalu se je v minulih letih nabralo kar nekaj prevodov, ki čakajo, da bodo prišli kdaj na kak oder. Več kot dovolj jih je, prevodov. Let za vse to več kot premalo.

New work je zato moja nova smer. Pred penzijo je zadnji čas, da poskusim še kaj novega, sem si rekel.

Kak hasek bi lahko bil od mene medtem, ko ne režiram?

• Osnovnošolca s šusom pri slovenščini ali nemščini bi sigurno znal naučiti vsaj za dvojko. Ali mogoče celo za kaj več. 
  (Imam opravljen PAI. Sem dobesedno re-habilitirani (ponovno habilitirani) docent. Pred mnogimi leti sem bil privič izvoljen v ta naziv na Univerzi v LJ, nedavno pa še enkrat, tokrat na Univerzi na Primorskem. Zakaj še enkrat? Ker po petih letih nezahajanja v visokošolski razred taka reč propade. No, Primorci so ustanavljali program, v katerem naj bi me potrebovali, zato sem se znova dal izvoliti. Obakrat sem bil izvoljen za področje proizvodnje gledališča, kar domnevam, da ne potrebujete. O PAI-u pa pišem, ker po tem kdaj sprašuje kak ravnatelj, saj gre za državino potrdilo, da znaš poučevati.)
• Znal bi se zmeniti kakšne reči v nemščini (ne ravno v znanstvenem jeziku).
• Če otrok presedi ure in ure pri knjigah, efekta pa ni (rečemo, da se ne zna učiti), ga znam naučiti, kako se učiti.
• Frocom znam pripovedovati pravljice. Če je sila, si jih znam tudi sproti izmišljati. (Preverjeno pri sinu.)
• Znam poslušati starejše občane. Če bi to rabila kak prezaposlen sin ali hčerka, ki ima ateja ali mamo doma, in se nimata z nikomer za menit. 
• Po moje bi se znal tudi hitro naučiti posluževati kakšne enostavnejše naprave in stroje.
• Da o pripomočkih niti ne govorim: metla, grablje, lopata, šajtrga, vileda krpa. Aja: tipkam na slepo, ali kot je rekel stari vodnik v Makedoniji: "E, Slovenče, be, pa ti ke kucaš na čoravo?!"
• Znam naučiti, kako boljše nekaj prezentirati; z več verjetnosti, da bo predstavitev imela tudi želen učinek. (No, za to rabimo vsega tri ure.)
• Na malo daljši rok pa: ko bodo številni poklici izumirli in bodo nastali novi, bo pa moj zadnji poklic arko - analogni reduktor kompleksnosti. Kaj bo delal človek, po poklicu arko? V prenasičenen svetu informacij bo reduciral kaos do tiste mere, da bo osebek ali skupina ali organizacija (ali projekt) namesto da bi "friznil", potegnil pravo potezo v pravo smer.
• Še kaj; znam delati še kaj? Bi lahko imel kdo od mene še kakšno korist, se sprašujem.

Pravijo, da v šestih komunikacijskih korakih lahko dosežeš kogarkoli na tem svetu. Torej: če poznaš koga, ki bi potreboval koga takega, ali koga, ki pozna koga, ki bi mogoče potreboval koga takega, eto moj mail: samo.strelec@gmail.com.

Zanimivo bo; Kar je b'lo in kar bo.

***

¹ Naslednjo režijo začnem junija, torej lahko tri mesece hodim v normalno službo. Takoj, ko bo na urniku prva vaja, bom pa fluktuiral oz. dal odpoved in šel spet delat "nenormalno službo". Povedati to vnaprej potencialnemu delodajalcu? Da ali ne? Kaj mi svetujete? (Vprašal sem se pri profijih, ki se ukvarjajo s trgom dela. Samomorilsko, so rekli.) Zato sem se odločil: po resnici ali raje sploh ne.

² Doslej sem med eno in drugo režijo ostajal doma in v glavnem prevajal, pisal in enkrat na teden hodil učit v gimnazijo. 35 let že delaš v bistvu isto, zdaj boš naredil nekaj, kar še nisi, sem si torej rekel. (Imam tudi idejo, kaj bom z denarjem, ki ga sicer ne bi zaslužil. Tako da imam za new work tudi novo, zunanjo motivacijo.)

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.

Naslov Spremljava se da prebrati na dva načina:
kot a) midva, bralec, nekaj sprémljava, ali b) npr. glasbena spremljáva.

Kaj pa, če smo samo spremljava svojih želja?
Nekoč sem si namreč zaželel, da bi nekaj režiral; tole namreč.

Potem sem si rekel, da bom začel spremljati svojo željo - tukajle.

Danes pa sem zagledal na plakatu MG Ptuj najavo bližnje prihodnosti - zgorajle.

Nekoč bom pisal o tem, kako smo sestavljali ekipo - kmalule.

Hm, zdaj sem pa v rahli zadregi. Zadal sem si namreč izziv, da bom spremljal neko zadevo od ideje do srečnega konca (realizacije). In zdaj ne vem, kako naj napišem. Ker vsega pa res ne bi povedal. Preprosto zato, ker se mi ne zdi korektno do ljudi na "drugi strani". Nič še se nismo dokončno dogovorili, zato.

Nekdo se je namreč pozanimal za prevod, ki ga ravnokar _{17. 11. 2023} delam. (Ni trajalo prav dolgo, kajne?)
Poslal mu bom še delovni, neprečiščen, surov prevod - "prvo roko", kot rečemo.
"Tek toliko"; da se bo dalo razumeti zgodbo, začutiti, za kaj gre. Videti, ali ga bo stavar potem še vedno zanimala ali ne več.
(Interesent ne bere nemško, tako da mu izvirnik nič ne pomaga.)

Aha, bom vprašal Lutza, če ima angleški prevod! Zdaj sem se tega spomnil, krasno!
(Najbrž ga še nima; igra je takorekoč še topla, ampak, vprašt ni greh.)

"V mislih, besedah in dejanju", si dobro spomnila, Marjeta Jeraj. Hvala. Prav ti dam.

Zdaj bom pa moral dati "gas" in res končati tale prevod.
In ga seveda bom.

Tako. To je nekašen prvi vmesni čas.
Vozimo dalje.
Na progi je sicer megla, ampak naslednja vratca se vidijo. Čisto dovolj; več ta hip ni treba.

***
Pripipsa:

1) Ta zapestnica ima hecno zgodbico. Foka je že nekaj časa v galeriji z namenom, da bom nekoč o tem, kje in kako sem jo dobil, napisal sestavek.

2) Prevod je medtem v grobem končan. In tudi Lutz mi je že sporočil _{20. 11.v2023}, da angleškega prevoda še nima.

"Kaj si pa zdaj kaj začenš?" me vpraša včasih ata, ko se oglasim pri njem več kot samo čez vikend.
Letos me je to vprašal, ko sva stala na pokopališču ob maminem grobu.

To vpraša, ker ve, da to - da pridem tudi med tedenom - pomeni, da sem doma, da se nikamor ne vozim, na nobeno novo 'gradbišče'.
Potem pa včasih sledi naslednje vprašanje: "Maš čas ..., bi mi, ... en dan - ko boš fraj - pomagal ..."
Včeraj, recimo, sem mu šel nakopat gnoj. Za k vrtnicam. Ki so žive še odkar ni več mame. Enih petinintrideset let.

Še bolj pa njegovo vprašanje pomeni izraz njegove skrbi: a imam zdaj kakšno drugo delo.
Kar, čisto čisto spodaj, pomeni pravzparav nekaj še bolj temeljnega: a bom zdaj kaj zaslužil, medtem ko bom doma čakal na nove vožnje, ... ko se bom pri njem znova oglasil spet samo čez vikend ..., in bo jasno, da ponovno nekje nekaj režiram ... in bom potem torej spet kaj zaslužil.

Tako to midva kramljava periodično, že tam od 2007, ko sem postal spet 'svobodnjak'.

Na njegovo vprašanje običajno odgovorim takole:
"Mah, ata, vedno je kaj."
Ker je to še najbolj podobno tistemu, kar pozna in mu je domače: Če človek vidi delo, ga nikoli ne zmanjka ... Zmeraj je kje kaj za narediti ... 
"Že, že, ampak a je od tega tudi kaki dinar?" ga zanima.
Pri mnogih rečeh, ki sem jih počel od 2007, ga ni bilo, kakega dinarja. (Tega mu seveda raje nisem nikoli povedal.)

Težko bi mu razložil, kaj je to projektno delo, delo od doma, pogodbeno, honorarno, občasno delo, delo iz čistega veselja, prevajanje za na lager; njemu, človeku, ki je 40 let začenjal ob 6., 7. uri in prihajal domov s cugom pol štirih ali kasneje.

In ker sem ravnokar - in bom do naslednjih voženj v Koper - v fazi "kaj si pa zdaj začneš", sem se odločil, da bom spremaljal tole svoje najnovejše "začenjanje" in mu sledil. Do srečenga konca. Tega še nisem počel nikoli, nikoli takole, pa me najbrž zato zanima.

Kaj si torej zdaj začnem?

Prevajati začenjam igro Was war, war wird. 
Delovni naslov bo Kar je b'lo, kar bo.
Napisala sta jo Lutz Huebner in Sarah Nemitz. (Pred četrt stoletja sem režiral Huebnerjevo igro Marjetka str. 89. Z Gojcem in Mojco, dramaturginja je bila Tatjan, kostumografka in scenografka pa Vasilija. Igrali so jo osem sezon; tako pravi Repertoar.)
("Prideva s Saro na Ptuj, če boste to igrali na Ptuju," mi odpiše Lutz, ko mu povem, da imam z njegovim najnovejšo igro veliko veselja. Očitno mu je bilo na Ptuju všeč, ko smo ga povabili na 100. - ali mogoče na 200-oto ponovitev Marjetke.)

Bo kdo "kupil" moj prevod?
("To bi me pa zanimalo", je rekel ptujski Peter, nedavno, ko sem mu predlagal eno drugo temo: dileme okoli evtanazije).
Najbžr nihče ne bo "kupil" samo mojega prevoda. Namreč: veliko boljših prevajalcev je od mene.
Pa idejo za uprizoritev v moji režiji? Bo kdo? Kdaj?
Bom znal igro prevesti tako kot mislim, da bi najbolje prišla do občinstva?
In predvsem: jo bom znal nekoč nekje tako zrežirati? Vendarle so stvari precej "nemške" in bo potrebno nekakšno "slovenjenje" ...
- Pa saj pri Marjetki smo tudi "ponašili" ..., adaptirali, da je ostal od izvirnika nedotaknjen le Goethejev verz, zaslišim v glavi.
Ali naj raje sploh ne prevajam? Zdaj sem še na začetku; zdaj še lahko ... neham oz. vržem vse skupaj v koš. 
- Dvomiš, dvomiš, dvomiš. A mogoče kdaj nisi?
Kaj pa, če se bom mučil, prevajal in od vsega skupaj ne bo nič?
- Ne bo prvič ... Ampak, občutek imaš, da bo, a ne?
- Ja, mam. Ampak, tak občutek sem mel tudi takrat, ko so stvari ostale za for ever v predalu.
- Kaj bi rad? Zagotovilo? Predpogodbo? Predujem? Saj veš, da tega filma ne boš gledal.
- Vem, vem ... Pa saj, res je zmeraj enako ... ni prvič ... to poznam, "Petel mi je leku, da on to vsak dan je za veceljo."
- No, torej? Ne tipkaj zdaj tule kar nekaj, ampak se spravi delat, prevajat!

Tako se vrtijo Samo/dvo-govori po moji glavi.
Procrastination se menda strokovno reče temu mindfuckingu samega sebe.

V glavi je dvom (ali pa samozaverovanost v svoj prav).
V srcu upanje, vera in ljubezen (ali pa hladna preračunljivost).
V trebuhu križišče; občutek za 'ja' ali za 'ne' (ali pa nekaj metrov črevesastega prostora za sekret).
V prsih širok, osvobajajoč dih (ali pa plitek dah, ki ga dela strah).
Tiho je treba biti in poslušati; se.

- - - 

Torej tole delam, ata; to si zdaj začnem: Začenjam _{27. 10. 2023}.
Igram tombolo. Loto. Delam nekaj, kar morda nima izgledov. Nobenih zagotovil. Je mogoče "narobe".
Delam nekaj, kar samo sramežljivo čutim, da bi morda lahko bilo kdaj kje za koga "prav".
Čutim, da delam prav.

Če bo na koncu kdaj res "prav", bo ta konec: druženje s publiko.
Nekoč nekje premiera z nekimi igralci. (Zadnje dni mi nekateri že hodijo po glavi ...)
Za zdaj se družimo le Lutz, njegova Sarah in moja malenkost.

Ko nas bo kdaj kaj več, bom znova poročal o napredku.

"Kako pa kaj študij?" vprašam včasih foter sina.

In tako gre skrb iz roda v rod, naprej.