Mobilni revež sem,
mobilni revež sem,
tako je EU djala.

Bil je dan mobilnosti. Po radiu so povedali, da smo Slovenci na vrhu lestvice evropske mobilne revščine. Če sem prav razumel, pomeni to naslednje: prisiljen si, moraš imeti denar, da si kupiš avto. Zato, da lahko potem hodiš z njim služit denar.

Včeraj sem ga losal (štajerski izraz za znebiti se ga); imel je šestnajst let, nemški ljudski avtomobil. Z njim sem hodil tam od 2011 žet pridelke svojega dela (gagner de l'argnt, žeti denar, rečejo glagolu služiti Francozi). Na števcu je imel 449 tisoč 120 kilometrov. Pred dnevi sem v luči nakupa novega (rabljenega) razmšljal, kam bi se še midva popeljala, da bi na zaslonu bilo okroglih 500.000. Nisem imel ideje in tako je danes moj kombajn končal svojo karirero.

Kupil sem ga dve leti starega, z nekaj več kot 120.000 kilometri. Z njim sem torej naredil - in on z mano - naj zračunam, ... dobrih 300 tavžent.
Mojster mehanik Jani mi je zadnja leta samo še počasi odklapljal raznorazne eko elemente, ki so bili pri tej verziji blue motion menda dodani na bazični 1.9 litrski dizelski motor, da bi dosegal neke takrat nove super EU standarde glede izpuhov. 

Na tehničnem pregledu sem skoraj malo zardeval, ko sem previdno spraševal gospoda tam - ki ni imel potem, ko mu je vtaknil zadaj noter tisto palčko, nič pripomniti - kako to in ali je sploh možno, da tako stara mašina še ne userjuje preveč zraka in "gre na tehničnem skoz". Ali drugače: a mi gledajo skoz prste ali zakaj se nič ne vidi pri meritvi izpuhov. (Ker pri startu je že fajn črno prdnil.)
"Ne, ne," so mi povedali leto za letom gospodje na tehničnem, "čisto vredu je. Vaš avto je tako star, da pade v lestvice, ki imajo ene čisto druge parametre. Sploh pa, mi ne merimo tega ..., ampak ono ..." In se - jasno - nisem imel volje poglabljati in razumerti, kaj so trdi delci in kaj neki drugi miligrami nečesa drugega.
Če so rekli, da je OK, potem bo že tako. In sem dobil dovoljenje, da se guncava še eno leto. In tako iz leta v leto.

Lani pa me je po skoraj 500 kilometrih vožnje od Ptuja dober kilometer pred lokacijo, kjer sem sredi Splita bival, pošteno prestrašil: stopalko za zavore sem brezupno porival - v prazno! Tudi panično pumpanje ni pomagalo. Z vsemi štirimi žmigavci sem se pripeljal do dvorišča, kjer me je - hvala bogu - čakal parking; potem pa še prijazen vozać HNK-ja, ki me je naslednji dan spremljal do še prijaznejšega mojstra - nekam med tiste visoke splitske bloke - da mi je porihtal bremze in sem varno prišel domov, to se pravi do mojstra Janija. (V cerkvici prek HNK-ja, pri Gospe, sem se zahvalil, da sem še živ.)

Že leta pred tem je svetila lučka za zračne blazine. Jani je pregledal reči in zračna blazine so delovale, le nek senzor na volanu se ni dal prepričati, da je vse ok. Moja dva sta bila v strahu zame. Trdil sem, da airbagi delajo; (pa čisto preprpičan nisem bil nikoli.) Vedel sem pač tole: lahko delajo, pa se kljub temu lahko fentam pri nedolžnem karambolčku; lahko ne delajo, pa bom imel srečo. Včasih je treba imeti srečo.

Jaz sem jo imel.

Pri prevažanju s temle Švabom. In s prejšnjim ni bilo nič drugače in s predprejšnjim tudi ne.
Hecno je, da bi tale moja mašina šla, tako vsaj kaže, še naslenjega pol milijona. Če ne bi pločevina odpadala kot skorja suhega kruha, oblazinjenje notri odstopalo od vseposod in tam, kjer sem med vožnjo levi komolec naslanjal na rob vrat, je v otrdeli plastiki nastala dobesedno luknja.

Oni dan sem šel kupovat v Ljubljano novega (rabljenega). Na netu sem ga našel. Zjutraj sem se pridružil nekomu, spremljal sem ga na pregled v UKC, pa sem si rekel, ko končamo, me bodo odložili in ga grem kupit, na Tržaški je prodajalec, porihtam to en dva tri, pa nazaj na Ptuj že z novim.
Zjutraj sem še enkrat pogledal na splet, kaj v bistvu kupujem, kateri model, letnik in to, da me ne bo prodajalec zalotil, da ko bom prišel tja in rekel, da bi imel oni avto, ki ga prodajajo na netu, pa ne bom točno vedel, katerega. Ker verjtno to ni edini, ki ga prodjajo ... Zato je mogoče bolje, da natančno vem, katerega mislim. Da ne bova tam brskala po spletu in bom s prstom po ekranu kazal: "Totega sem mislil".
Pa mi pri tem zadnjem pogledu na avto.net vrže na vrh zadetkov, "novo": v Celju imajo enega takega, enakega, malo cenejšega in belega. Ne vem, zakaj si mislim, da se bo moj nikakav odnos do čiščenja avta (in ne le čiščenje, pač pa čak i šire) na belem menj videl kot na srebrnem, karšen je ljubljanski.
Zato nisem šel na Tržaško, ampak so me nazaj grede odvrgli v Celju. 

Tam mi je prijazen prodajalec pokazal "moj avto". Med vsemi parkiranimi sem se zapičil v napačnega. "Gospod, vi ste mislili tegale ..."  Vedel sem, da je bel, vedel znamko, ampak ker je šlo za nek pooblaščen servis, so vsi avti tam imeli spredaj isti znak. In belih je bilo ogromno.
"Pardon, res, meni zgledajo bolj kot ne vsi isti ...," se skušam pojasnjevati prodajalcu, ki me rahlo čudno gleda.
Avto se je nahajal v eni od vrst, parkiran globoko nekje pod streho. S prodajalcem sva hitro končala pogovor. "Kupim," pravim.
"Se boste malo peljali?"
"Ne, hvala," rečem. (Sem se že z enim takim rabljenim v Mariboru, kaj se čem še vozit.)
Potem pa se mi zazdi, da bi si prodajalec mogoče želel, da se malo zapeljem s tem njegovim avtom; verjetno zato, da bi mu pritrdil, da je res fajn ta avto; tako kakor on pravi ...
"Okej," rečem, "če se vam ljubi prestavljat vse te avte, bom pa naredil en krog."

In me je poslal na malico v bližnjo oštarijo; med tem bodo prišli menda še drugi prodajalci in z združenimi močmi preparkirali konvoj vozil.
Pojem, spijem pivo - ker avta danes še ne bom mogel odpeljati, ker da denar še ne bo "sedel", tudi če takoj nakažem prek splente banke, menda zaradi banke, ki jo pač imam. In potem, po južni, rešimo vse papirje, dam aro, ki jo, ker smo pred prazniki, ne morejo dati v trezor, ampak bo šla še danes na banko, tako da moramo v neko drugo, glavno stavbo, ampak dobro, pustimo zdaj malenkosti .... -kmalu vse to opravim nakar krenem počasi nazaj proti mestu, peš, do tja, kjer sem zmenjen za prevoz do Maribora z nekim prevozi.org šoferjem z imenom Trajče.
Trajče se mi je po esemesu prijazno zahvalil, da bom prišel nekam bliže, kot je uvodoma napovedal, kje da pobira, zato me je prav zanimalo, kaj za en tip bo ta Trajče s šlifom.

Ležerno se sprehodim do pobirališča, telefon nekaj piska in se navdušuje nad številom korakov, ki sem jih naredil, mi celo čestita, da sem prebil ali sklenil nek krog gibanja al kaj že. Ni važno, briga me; super je; lep dan, topel, sončen, in prav hitro pridem na cilj. Imam še čas, da lahko zavijem v nakupovalno središče in si kupim kaj za piti. Pa vidim pri vhodnih vratih neke masažne aparate, ki osamljeni tičijo tam in čakajo, da se jih bo kdo usmilil. Pri luštni nohtobrusilki, ki ima svoj štant par korakov stran, zamenjam bankovec za pet evrov. "Kako vam dam?" me vpraša. "Kakorkoli mi boste dali, bo v redu," ji rečem in se v sebi muzam besednim slalomskim vratcem, v katere se je zapletla. Zave se jih tudi ona, se nasmeji in mi da drobiž. Potrebujem ga za žeton, žeton pa za masažo.
Odložim rukzak in jopo na sosednji prazen masažni stol in se prepustim obdelavi. Skoraj zaspim, tako mi paše tisto lomljenje od vratu do riti. Pomislim, če si namesto avta mogoče ne bi raje kupil masažnega stola ... (Verjetno stane kaj takega kot vozilo, ki ga nabavljam.)
Zdaj ves svež odfrlim do dogovorjenega pobirališča. Tam stoji s telefonom v rokah še eno dekle. Pomislim, da mogoče tudi ona čaka, da jo pobere Trajče.

In moja pomisel kmalu meso postane.
Trajče pobere njo in mene, nakar še - očitno - svojega prijatelja Marka. Njej je ime Elena. Elena brez H. Trajče je Makedonec. Marko Mariborčan, pozna Latina in Petra iz Baleta SNG MB, ki je od letos menda v penziji. (Ker seveda hitro drug drugega povprašamo, kaj kdo dela in s čim se kdo ukvarja.) Elena je iz Čačka, v Velenju študira energetiko in gre v Maribor k sestri, ki študira gradbeništvo. Tajče je programer, študiral je na Feri-ju; v Mariboru mu je všeč, prišel je iz Makedonije, zdaj je tudi tudi njegov mlajši brat, oba sta zelo zadovoljna tu, kjer sta. Njprej je dve leti živel v Ljubljani, a mu ni bilo všeč: do fitnesa je imel tri kilometre. V Mariboru ga ima čez cesto in to je bil razlog ZA Maribor. V Makedoniji so plače mizerne, pravi. Politika pa da ti ga smeti od zadaj, še preden se zaveš, tako da, ne, ne, v SLO mu je čisto všeč.

Trajče, ki žvi v centru, najprej naredi uslugo Marku in ga odpelje na izvoz Maribor - vzhod. Potem mu Elena pokaže na telefonu zemljevid, kje živi njena sestra. Trajče pravi "petak je, nema veze, cu da te odvedem tamo". Nakar se nekje na Studencih zacikla med neke ulice, navigacija pravi levo, levo se ne da, naredimo krog, več krogov, Trajče nežno preklinja na makedonskiot jazik, češ, pa kam se je to smestila tvojata sestra!? ... Elena potem vendarle reče, da bo že našla in Trajče jo vrže ven, jaz pa ji za adijo rečem, da naj bo vesela, da jo je pobral Makedonec, ker če bi jo jaz, Slovenec, je ziher ne bi pol ure prevažal po Mariboru.
Kje bo Trajče odložil mene, mi je vseeno. Dan brez avtomobila je do zdaj čisto zanimiv; bog ve, kaj me še čaka ... Naj me vrže ven kar tam nekje v centru, kjer stanuje, bom se že sprehodil do Slavije.

Trajče stanuje tik ob avtobusni, zato me lepo odloži dobesedno deset korakov od perona. Hvala, Trajče, adijo, adijo.

Dobro, ampak: na kateri peron naj grem? Kje je bus za Ptuj? Postaja je prazna. Pred prazniki smo in verjetno so se že vsi odpeljali, kamor so mislili. Kličem sina, da ga vprašam, na kateri številki je za Ptuj. Pubec ne dvigne.
Naredim par korakov po postaji in edini bus, ki tam stoji, ima napis: Ptuj - Maribor. Nekako sklepam, da je ravnokar prišel in da bo odpeljal tudi v nasprotno smer.

Ne motim se, šofer mi proda vozovnico do Ptuja.
Potem pa neka punca, ki neodločno vstopa pri Slaviji (in dela za seboj gužvo na vratih) sprašuje, ali je to avtobus za Ptuj. "Pa da," odgovori voznik. Dekle mu pojasni svoje vprašanje; češ da na tabli zunaj piše Ptuj - Maribor.
Šofer se ji opraviči; pozabil je obrniti napis.
Potem med vožnjo navija pravo, čisto, po moje srbsko muziko; cajke, bi rekli Hrvati. Ne vem, kako pravijo temu Srbi. Narodnjaki? (Lepa Brena pa to.) Ni važno. Na Hajdini poberemo še enega potnika in voznik avtobusa ga vpraša: "Do Maribora?". Potnik se reži, kako ga lahko šofer dve postaji pred Ptujem vpraša, če gre do Maribora! Šofer se zave in začne tudi sam smejati.
Videl sem, že od Maribora, da gospod ni ravno pri stvari.
Na relaciji MB - Ptuj je njegovo telo, njegova dušica pa je nekje daleč, doma. Pri deci, pri ženi, si mislim. Melos muzike je njegov pravi, notranji svet. Prazniki prihajajo, on pa si služi svoj vsakdanji kruh v tujem svetu, daleč od doma. Muzika, ki si jo vrti, je svet, ki si ga želi. Ker se pogovarja s potnikom na prvem sedežu na desni - jaz pa sedim le dva sedeža bolj zadaj, ne morem, da ne bi slišal: iz okolice Banja Lukje je.
Aha, muzika je res srbska. Okej, dobro se mi je zdelo.

***

Nedavno si je prijatelj, mlad penzioner, kupil nobel enoprostorca višjega razreda. "Moj zadnji," je komentiral.
Kolikor poznam svoje avtomobilistično-nakupovalne navade, bom mojega novega-rabljenega guncal spet vsaj sedem laških let. Takrat bom zrel za v uradni penzion tudi sam.

Mobilni revež sem, mobilni revež tja: še dve režiji me čakata; še se bom moral priguncati na delovišče. 
Če pa po dveh režijah ne bo nobene bauštele več, mi ne bo treba biti več mobilni revež. Lahko bom tehnološki višek in lahko si bom dal odpoved. Če ne bom rabil avta-kombajna, če ne bom rabil žeti, ne bom več mobilni revež. (Ampak kak drug, he, he.)

Ne, ne, še vedno se je prikazala kakšna nova njivica, ki jo je bilo treba preorati, posejati, požeti.

Ampak res: Ko bom bil velik, bom imel toliko denarja, da ne bom potreboval avtomobila in bom na bauštelo hodil lepo peš.

Peš sem šel s ptujske avtobusne - po ne vem koliko letih - do zjutraj tam nekje sparkiranega avtomobila in potem domov.
Dan brez avtomibla je bil prima. Doživel sem marsikaj.
Ker je bil jutri dan mrtvih, sem pomisil:
Daj bože, da bi, preden bom spakiral s tega sveta, lahko ne več parkiral.

S septembrom grem znova "čisto na svoje".

Prva umetniška/gledališka generacija gimnazijcev je junija maturirala.
Program Gledališka smer na Gimnaziji Ptuj je vzpostavljen. Idjeje, ki so bile nekoč na papirju, so zdaj del življenja mladih dijakinj in dijakov. Štiriletni učni načrt za predmet Dramska igra in govor je zaživel v praksi.
En velik del moje motivacije, zakaj sem bil štiri leta gimnazijski učitelj, je s tem izpet.

Učit sem šel pravzaprav iz prepleta treh razlogov.

Prvi.
Gledališka smer, ki jo je pridobil/pripeljal/izboril/osnoval ... ravnatelj Boštjan Šeruga, se mi je zdela največja pridobitev na področju kulture na Ptuju v zadnjega četrt stoletja. In obenem dolgoročno, potencialno najpomembnejša!
Prepričan sem, da so nekdanji pedagogi in ravnatelji (B. Bezeljak, M. Mijačević, M. Fridl, M. Puklavec, M. Centrih ...) bili prezadovoljni, da je Ptuj dobil umetniško šolo, o kateri so razmišljali gotovo že tudi sami. (Albin Lugarič, dam roko v ogenj, bi se kot otrok veselil take smeri!) In ja, zdelo se mi je, da če bom šel učit, bom po svojih zmožnostih nadaljeval njihovo neprecenljivo delo, (ki je vplivalo tudi name), in s tem prispeval k povezovanju preteklosti s prihodnostjo.

Druga motivacija je bila želja: oblikovati vsebino predmeta metodično in didaktično tako, da bodo dijaki zanesljivo rasli in da bodo vsakega pol leta na odru* bolj suvereni. Svoj razvoj naj pokažejo in "dokažejo" - sebi in drugim - v obliki Pokuka v pouk v mestnem gledališču. S sodelavko, režiserko Ajdo Valc, sva veliko debatirala, kaj in kako delati, da bi bil srednješolski pouk dramske igre kakovosten. Takšen, da bi se vpisal v tako smer tudi sam (če bi takrat, leta 1980, obstjala). Ali poslal vanjo sina, (če bi ga to zanimalo). Menim, da sva z Ajdo našla smiselno pot skozi štiri letnike, to je osem polletij, osem Pokukov v pouk.

Tretja motivacija je bila pa takrat - leta 2018 ali 2019, ko sva se z ravnateljem začela pogovarjati o gledališki smeri - naslednja.
Mislil sem si:
Samo, leta 2024 boš (znova) kandidiral za šefa v MGP. Če ti uspe, boš zintegriral šolo in gledališče.
Kako? Tako, da boš dijakom 4. letnika dal poklicnega režiserja, kostumografa, scenografa, lektorja ... in pripravili bodo pravo uprizoritev znotraj pravega gledališča. Dijaki bodo s tem pridobili ogromno izkušenj, MGP pa nekakšen "mladinski oder". Vadili bodo v obnovljeni Stari steklarski, premiera bo v MGP, po teoretično znanje bodo pa hodili v Gimnazijo. 
Trikotnik gimnazija - gledališče - mesto (beri: teorija - praksa -  skupnost) bo sklenjen. Prizdevanja mnogih osmišljena.
Odlične glasebenike, likovnike, pevce, pisce - in teh na šoli ne manjka! - boš vključil v predstavo zaključnega letnika. Pisali bodo vsebine za gledališke liste, fotografirali, naredili plakat, snovali kostume, video promocijo za svojo predstavo na družbenih omrežjih. Najbolj goreči mladi igralci se bodo morda vklučili še v druge produckije MGP; kot statisti ali celo v manjših vlogah itd. (Kmalu se je pokazalo, da ima Gimnazija izjemno talentirano mlado dramtičarko, Tjašo. Mislil sem si: Tjašin tekst Purgatorium je zrel za na poklicni oder!, to bomo takoj igrali v MGP s profi zasedbo. (Še več: sošolka Marija, profesorica na gimnaziji v Kamniku, mi je pred leti poslala en super tekst njihovega gimnazijca; pa sem pomisil: MGP bo imel "sekcijo" bodiMGP - bodoči dramatiki na odru MGP; Ptuj bo zmeraj odprta vseslovenska "krstilnica" novih, mladih, prihajajočih dramatikov. To ima smisel, sem si misli.)

Sem si mislil.

Letos pozimi sem namreč na razpisu za direktorja gledališča (znova) popušil, kot se reče.
In tako ta integracija gledališke gimnazije in mestnega gledališča ostaja izziv za ... - naj zračunam - leto 2029, ko bo mesto znova iskalo šefa gledališča. (Je pa še ena možnost: da nenadoma čudežno in obilno obogatim.)

Do takrat pa bom Samo-zaposlen-v-svojem-zavodu Novi Zato. Sam sem ravnatelj in učenec. In učitelj.
Šef/delodajalec in zaposleni/delojemalec hkrati.
Sem sam svoj sindikalist in sam svoj predsednik uprave. Sam upravljam s sabo.

Pred več kot tridesetimi leti je bil moj prvi zaposlitveni status prav to: svobodni umetnik.
Kot kaže - in informativni izračun ZPIZ-a kaže prav prav to - se lahko začnem počasi spogledovati s penzijo.

Do takrat bom pa še kaj:
- upam in si želim -  zrežiral,
- upam in si želim - napisal in ja, ker sem vsa ta delovna leta občasno hodil tudi v različne razrede,
- upam in si želim - predaval.

Predajal drugim tistega nekaj znanja, ki se ga je nabralo v 35 letih.
Tisti, ki so bili na mojih predavanjih, pravijo, da menda počnem to precej okej.

Teme mojih predavanj-predajanj bodo:

• Top nastop ali potop. Kako nastopati bolj sproščeno, učinkovito in prepričljivo. Mogoče celo tako zelo, da pri tem uživaš.
  
  
• Ideje! Ideje! Brez novih idej ne bi bilo razvoja. In če počnemo stvari vedno isto, je res glupo pričakovati drugačne, boljše rezultate. Tako opevana dodana vrednost je v inovacijah. Za inovacije pa potrebuješ nove ideje. Za nove ideje pa znanje, kako do njih (ali pa čakanje, da ti bo mogoče nekoč padel picek z neba.)
  
  
• Jasno izražanje/komuniciranje. Pisno, ustno in neverbalno! Kako govoriti, pisati in ravnati tako, da nas bodo drugi pravilno razumeli? Vsakdanje sporazumevanje je žal prepogosto vir nesporazumov.
  Komuniciranje je veščina. Kot recimo ... pokanje z bičem. Če smo dobri - kot markovški pokači recimo - je to užitek gledati in poslušati. Če nismo, lahko pošteno žvajznemo sami sebe ali druge okoli sebe. To pa ni fajn; ne prvo, ne drugo.
  O komunikaciji lahko poslušamo (predavanje), poskušamo (izkustvena delavanica), treniramo, vadimo, se pripravljamo na svoj nastop. Individualno ali v skupini.

***

Oktobra (1. in 3., linka spodaj) me laho pridete - in to zastonj - poslušat v Mladinski kulturni center v Mariboru. (No, v bistvu vas bo častil MKC Maribor. Predavanje bo za vas zastonj, glede na dosedanje izkušnje pa ne zaman.)

Na sporedu bosta dve delavnici: Top nastop in Ideje, ideje.
Ne bomo ravno gnetli gline in ne slikali na svilo ali steklo. Bo pa prav tako praktično, ker bomo gnetli naše misli in slikali naše prihodnje izzive.

Če ste pomislili, da bi vam kaj od zgoraj naštetega prišlo kdaj prav - v službi, vaši ekip ali vaši deci za šolo (ker eno je znati, drugo pa znati to tudi pokazati), če ste pred pomembnim nastopom, če vas kaj od zgoraj opisanega nagovori - sem tu: samo.strelec@gmail.com.

Pridem s tole oranžno škatlo na naslovni sliki. V njej imam različna orodja. Pokažem vam, kako se jih uporablja in vam jih na koncu predam v trajno last in radostno rabo.
Saj veste: glupo bi bilo lotiti se recimo popravljanja pipe z, na primer, šiviljskim metrom.
Orodja so kjuč(na)!

P.s.:

Če želiš podrobnejši opis delavnic: piši mi in ti pošljem pdf z opisom delavnice, ki te zanima. E: samo.strelec@gmail.com

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

*: "Ves svet je oder ...," je zapisal William Shakespeare, in "Wir alle spielen Theater" sociolog Erwing Goffman, ter "Življenje kot igra" dr. Wayne W. Dyer. Življenje na odru je koncentrat običajnega življenja in zato so zakonitosti odra prenesljive nazaj v naš vsakdan.

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo

Ptujska gledališka publika - Življenje v teatru, Kakor v nebesih

Včasih se kakšne stvari neskončno lepo prekrijejo. Poklopijo kot se reče. In vse se izteče kot je treba.

Ptujska gledališka publika je v soboto z avtobusi rajžala v Trst in si tam v Slovenskem stalnem gledališču ogledala predstavo Kakor v nebesih.
Ta isti večer je bila na ptujskem odru predpremiera igre Življenje v teatru.
Sobotna tržaška Nebesa so bila ptujska premiera (sicer lani v Trstu premierno uprizorjenega besedila Kakor v nebesih Kaya Pollaka).

Še eno poklapljanje se je zgodilo.
Ni se mi še zgodilo, da bi predstava doživela premiero in hkrati že naslednji dan za zmeraj končala svoje življenje. (V nedeljo, naslednji dan je bila namreč zadnja ponovitev Nebes.)
Tako je torej s smrtjo predstav: ena se konča, živeti začne druga. (In spomnim samo, da je gledališče v določenem oziru tudi imitatio vitae.)

Uprizoritev Kakor v nebesih je nastala v koprodukciji SSG in MGP.

Hvaležen sem direktorju SSG Danijelu Malalanu, da je imel posluh za to besedilo in ga uvrstil na program tržaškega slovenskega gledališča ter s tem sprožil kopico dogodkov, ki so sledili; tudi ptujsko koproduciranje in sobotno organizirano popotovanje ptujskih abonentov v zamejstvo.

In seveda vsem, ki ste prišli na predsavo. Veliko mi je pomenil ta tekst, leta in leta sem upal, da ga bom nekoč nekje lahko uprizoril in eto, zelo sem vas bil vesel, someščanov Ptuja, v Trstu. Bodite dobro.

Moral sem na pošto. Čakalo me je priporočeno pismo. Tisto, ko poštna uslužbenka najprej odtrga listič, ti pa moraš gor napisati dan in mesec z besedo in se podpisati. In potem še enkat na tablici ob okencu, in potem ga dobiš, pisemček.

Bil sem dobre volje.
Za mano so bila tri fajn predajanja. Dve v Mariboru v Kulturnem inkubatorju za odrasle in eno za šolarje na Ptuju.
Predstavljal sem, kako se predstavlja in pokazal nekaj idej, kako se da generirati še več idej.
Vse skupaj sem pri sebi "knjižil" pod alinejo "okeeej" in pravim, zavoljo tega sem bil dobre volje.

Pa sem ves tak, dobrovoljen, gospo na pošti vprašal, ali ve, zakaj moram dan in mesec napisati z besedo. Tega res nikoli nisem razumel.
V hipu me je preblisnilo, da bo vprašanje doživela mogoče čisto narobe, kot da se "kaj bunim". In imel sem prav. Videl sem, da ji ni prav, kaj jo sprašujem.
Mogoče bi moral dodati besedo mogoče: Ali mogoče veste, zakaj moram ...
Ali mogoče še bolje v množini: Ali mogoče veste, zakaj moramo ...

Klinc, zdaj je, kar je. Izrekel sem. Tu lejt.
Gospa je nekaj listala po mapi in kakor nekaj iskala, da bi pridobila na času. Kot na garminu; preračunavam. Videl sem, kako razmišlja, kaj naj mi reče.
Razumel sem: verjetno si je želela, da greva dalje, preskočiva to temo in končava zadevo, pa je.
Jaz pa dobre volje in v nastavitvi za se menit.
- Ne, ne, res me zanima, če mogoče veste, zakaj je treba napisat z besedo dan in mesec, nikoli nisem razumel, pa bi me res zanimalo, ker ne štekam ...

Nikoli nisem razumel in nikoli vprašal. Najbrž zato, da ne bi izpadel butelj ali pa težka, tečna stranka, al kaj vem, zakaj že ne.

No, kakorkoli: ni mi več uspelo obrniti vso stvar "na lahkotno".

- Tako je po zakonu, mi pravi prijazna gospa.
Uf, valjda, saj vem, da to ni njena kaprica, in da si nič takega ne zmišljuje in nič takega noče od mene, ji povem. Konec koncev sem tako reč podpisal že nešteto krat.

- Ja, ja, pravim, seveda, gotovo je zadaj kak predpis ali celo zakon, ja, to si mislim.
In samo upam, da bo začutila, da nimam ničesar proti njej. Ker bi resnično res rad samo skapiral. Nikoli nisem vprašal. Pa čeprav so me doma od malega učili, da vprašati ni greh. Zakaj ne bi, danes, ko sem dobre volje, za mano pa ni nikogar, nobene vrste, vprašal gospe ...? Pa sem pač jo.

Jasno, podpisal sem se, ne več težil, se zahvalil in šel. (Bilo je nekaj od Fursa.)

Ko sem zapuščal pošto, sem pomislil, da se mi je nedavno zgodilo čisto isto na smetišču.
Pripeljal sem smeti in šel plačat, kar so mi stehtali in kar sem zmetal v kontejnerje.
Potreboval bi položnico, ki jo izda podjetje, ki nam odvaža smeti. To sem vedel. Pa sem jo (spet) pozabil. 
Zato sem najprej takoj, nemudoma gospe na blagajni preventivno povedal:
- Gospa, položnica za pretekli mesec - je plačna ... sigurno.
Prepričan sem bil, da položnico potrebuješ, da dokažeš, da imaš poravnane račune.
- Ne, ne, pravi gospa, rabim položnico vseeno.
- Pa saj lahko v sistemu vidite, da je plačano.
- Ne, ne gre zato, če je plačano, vam pravim; rabim položnico, številko položnice.
- Gospa, povem vam ime, priimek, prebivališe, in vi pogledate v sistem in sigurno boste tam videli številko položnice.
- Ne, rabim jo fizično, tu, da jo mate s sabo, vašo položnico.
- Zakaj?
- Tako pač je.

Sicer vedno prijazna gospa mi v nadaljevanju gre znova na roko - ne vem, če bi smel to napisasti - in mi zaračuna 11 eur in jaz sem srečen, da lahko zaključim svojo smetiščno trans/akcijo, čeprav nisem imel pri sebi položnice. Samo avto še moram preluftati, ker smrdi ko tajfl. Nekaj se mi je razlilo iz ene vreče in zdaj smrdi res za kozlat. Čez vikend se mi je lepo to spacalo v avtu (v soboto sem mel čistilno akcijo, v ponedeljak pa na odpad). Hvala bogu je bil še en vroč sončen dan, da sem se do mesta vozil z obema šipama dol. Do doma se je avto preluftal. Ali pa moj nos adaptiral.

Štorijo sem povedal sinu in ga vprašal, ali on šteka, zakaj rabiš kljub vsem bazam podatkov in sistemom in računalniškim podporam fizično položnico, ko prideš oddat smeti. 

- Ata, pa saj to je logično, pravi. Sicer bi si ti lahko zmislil, da si nekdo drug, da stanuješ na naslovu od bilo koga in oni bi vpisali tvoje smeti v njegovo kvoto ... (In ta kvota potem mesečno kumulativno ne sme preseči neke višine itd.)

O, džizus, jasno, logično! Lahko bi pripeljal smeti in povedal npr. sosedov naslov. Ter tako zanetil medsosedski spor, ali, kar bi bilo še huje, transgeneracijsko vojno!

Tako so stvari enostavne in tak butelj sem včasih, ko ne štekam osnovne ideje, ki je zadaj.
Tako da vas zdaj resnično sprašjem: kdo ve, zakaj dan in mesec z besedo?
Inkubiram to vprašanje že nekaj časa, pa mi ne privre noben prepričljiv odgovor.

Najbrž je zadaj nekaj tako logičnega kot pri smeteh. Hvala, če kdo pove, v čem je finta.

Moče pa sem zaradi PIVA, ki se tudi že nekaj časa vari v meni, rahlo omejenih kognitivnih kapacitet.
Lahko pa, da se s tem samo tolažim. In je temu tudi brez piva tako.

***

P.s.
Če ne bo vedel nihče odgovora, vem, koga bom vprašal. Prijatelj Andrej Plajnšek je stara PTT džomba. Pride na premiero. ... No, če mi bo hotel povedati, potem ko bo na predstavi videl, kako Oče (Gojc) benti čez uradnika PTT-ja ...

***

P.s.p.s.

Čez nekaj dni se je oglasil prijatelj Franjo Levstik, ki pravi, citiram:

"Da te rešim »muk« v zvezi s pisanjem datuma z besedo 😊.

Datum se mora pisati z besedo zato, da se na tak način zmanjša možnost napak. Če napišeš datum s številkami, obstaja nevarnost, da bo to nečitljivo in je potem vprašaj, kdaj (na kateri datum) je bila pošiljka vročena. Včasih je to zelo pomembno, ker je so od tega lahko odvisne tvoje pravice ali obveznosti. Ko potem ta rok poteče, lahko izgubiš kakšno pravico.

V glavnem, ko napišeš datum z besedo, je veliko večja verjetnost, da se nedvoumno ugotovi za kateri datum gre.  To je to. 😊"

Stojim kot mnogi drugi ob hladnih grobovih; vsako leto prvega novmebra, že vse tam od leta 1988.

"Hladni grobovi" - to besedno zvezo leto za letom uporabi gospod župnik v svoji pridigi na pokopališču.
Čeprav je zadnje čase že velikokrat bilo zelo toplo. Letos recimo, so bili nekateri celo v kratkih rokavih. Opazil sem pa tudi gospoda, ki je bil v zimskem plašču. Tistem težkem, črnem, dolgem, čigar kroju se poznajo leta. Verjetno Murinem.
Je že tako: za prvi november potegnemo ven zimske plašče. Nekati se pokažejo takrat celo prvič v svojem novem.
Če je hladno.

Vsem je že kdaj kdo.
Če pa še ne, mu bo.
Umrl. Nekdo.
Tako je to. Tako je bilo. Tako bo.
Nakar bo še na koncu vsak.
Umrl. Sebi, drugim, svetu.

Svetu se za vse to prav naravnost gladko žvižga.
(Na tem mestu sem hotel uprabiti sicer nek drug glagol na j. Ampak se mi ne zdi na mestu.)

Kako prelepo je in vso prepišno to neslišno žvižganje sveta, si mislim.
Slišati se ga ne da. Z ušesi ne, z dušo ja.
Verjetno ne zato, ker to ne gre: žvižgati in se pri tem smejati. (Kar poskusi. Gre? Ne da se, ali ne?)
Ja, svet se smeji, bi rekel. Tako zelo se mu v končni fazi ... živižga.
Edino svet si zna požvižgavati smeje.

Briga ga. Za vse, kar si zmišljujemo ljudje.
Lepo, počasi in nadvse gotovo melje.
Zanesljivo, nezmotljivo in dosledno; vse dokler ne zmelje.
Zmelje vse, kar leze in kar gre, v zemlje prah.

Sedi pet!, dobil bi svet v šoli. Za vso svojo pridnost, prizadevnost, vztrajnost in doslednost.
In spet: pozabljamo, da smo v šoli mi, ne svet.
Ves svet je šola. Ki rima se na šala.

In ko si tako stoletja in stoletja pripovedujemo zgodbe in trdimo, da so naše resnične, druge pa res nične, 
se svetu kot vse kaže gladko in prav sladko ... žvižga.
Ker tak je red sveta: kar je, je tu začasno.

Pravično končno odpokliče, vse, kar leze in kar gre. In on je še. In še in še.
Najbolje se počutim, če na vseh poteh premikam se smeje.
Pa se še ne znam. Ne vedno. Mi ne gre.

Nič hudega, si mislim.
Ker slutim: se bom že.
Do konca, do zadnjega tja dne, ko svet se mi nasmiha s svojim: he, he, he.

***

Takole si mislim danes: Kako živimo, je mogoče najbolj odvisno od tega, kaj si mislimo o smrti.
(Te dni sta umrla starša dveh prijateljev. Mogoče zato ta zapis.)

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo!

(Kader)

Ne, čeprav je tukaj govora o četi, Vi se ne bi smeli pripravljati na ulične boje in ne bi smeli oboroževati svojih tovarišev. Je pa „četa“ pravi izraz zaradi tega, ker morate zgraditi kvazi vojaško organizacijo, ki bo sposobna realizirati vse doslej opisane operacije. Kot osamljeni bojevnik nimate nobne možnosti (kar Vas ne sme odvrniti od tega, da bi uspešno zganjali zgoraj opisani kult osebnosti). Potrebujete stranko ali kakšno drugo organizacijo, ki lahko prevzame podobne funkcije. Vendar to ne sme biti ena tistih tradicionalno strukturiranih, utrujenih organizacij, kjer se o nepomembnostih dlakocepsko razpravlja na dolgočasnih sestankih lokalnih odborov in nič manj dolgočasnih konferencah delegatov. Zato ustanovitev nove stranke ni nujno smiselna. Ugrabitev organizacijskega aparata obstoječe stranke lahko pri tem koristi – torej sovražni ali prijateljski prevzem (ocena je v očeh opazovalca). Vendar Vam to lahko uspe le, če že imate močan kader ter predano in odločno “četo”.

Začnimo z Vašim krogom zaupnikov in tesnih sodelavcev. Vsak vodja, ne glede na to, ali sledi populistični ali kakšni drugi strategiji, potrebuje skupino ljudi, na katere se lahko zanese: s katerimi lahko razpravlja o svojih vizijah in načrtih in ki ga preskrbujejo z idejami, informacijami, ocenami razmer, prognozami itd. Dandanes ste kot posameznik zaradi naraščajoče kompleksnosti sveta – ne glede na to, kako briljantni ste morda - preobremenjeni. Zato bi bilo čisto teoretično - to kažejo moderne raziskave vodenja – najpametneje, če bi člani Vašega štaba lahko stvarno razpravljali z Vami, osebo na vrhu hierarhije, pa tudi med seboj, brez hierarhije, torej kot enak z enakim. Kadarkoli gre za odločitve, pri katerih ni mogoče predvidevati, katera je najboljša odločitev, ker se bo to pokazalo šele v prihodnosti, je najbolje izkoristiti kolektivno inteligenco skupine. Nihče ne more vedeti, komu se trenutno vrti po glavi najboljša ideja ali informacija, ali zgolj tista, ki najbolje odraža stvarnost. To je možno le v ozračju, kjer ni rivalstva – pa naj bo še tako subtilno – o tem, kdo je boljši od drugega, in kjer se vsakdo počuti varnega in priznanega tako kot posameznik kakor tudi ne glede na njegov položaj.

To pa pomeni – in to je problem, s katerim se boste morali spopadati v prihodnosti zmeraj, pa če vam je všeč ali ne – da te oblike kolektivne inteligence ne boste mogli uporabiti; ne zato, ker to ni najboljša metoda za doseganje optimalnih odločitev za Vas in Vaše cilje, ampak zato, ker je za to treba okoli sebe zbrati prave ljudi. No, in ti preprosto niso med Vašimi privrženci ali tovariši. Pri tem ne gre za vprašanje inteligence teh ljudi, saj je med Vašimi zaupniki nedvomno dovolj ljudi z visokim IQ. Toda zaradi avtoritarnih idej glede politične ureditve, ki jih javno propagirate, ste Vi in vaše gibanje privlačni predvsem za ljudi, ki ne verjamejo v svobodo od hierarhije. Večina jih je po vsej verjetnosti trdno prepričanih, da so družbene strukture vedno odnosi od-zgoraj-navzdol ("Na vsaki ladji, ki pluje in jadra, je nekdo, ki je glavni!"). To so ljudje, ki med ljudmi in živalmi ne vidijo ravno velike razlike in zato verjamejo, da vedo, da je krotilec v maneži izgubljen, če levi spoznajo, da se jih boji. Zato so tudi Vaši ljudje prepričani, da mora v vseh človeških odnosih prevladovati neenakost. Eden odloča, drugi uboga, eden je gospodar, drugi služabnik ...

Dokler ste trdno v sedlu, Vam niti Vaši najbližji tovariši ne bodo odkrito povedali, kaj si v resnici mislijo (v hierarhičnih sistemih, kot vemo, velja naslednje: 'Kdor je popolnoma odkrit, ni čisto čist v glavi!'). Takoj ko Vi izrazite lastno mnenje, ne morete več pričakovati ugovarjanja; torej ne morete pričakovati več hladne in nepristranske stvarne razprave. Ljudje Vam bodo povedali, kar želite slišati, in se v najboljšem primeru izjemno empatično potrudili, da bi Vam iz oči prebrali Vaše želje in misli. Zdi se, da Vas vsi potrjujejo, tako da lahko celo izgubite sposobnost samokritičnosti. Če Vašim ljudem dejansko uspe razumeti Vaše misli in občutke, se to sprva morda zdi precej prijetno, saj Vam sploh ni več treba izražati, kaj želite. Vendar pa biti razumljen ni brez tveganja: če se je v Vas moč vživeti in s tem predvideti Vaše reakcije, potem ste predvidljivi. In če ste predvidljivi, se Vas da manipulirati. Vaša moč je tako postavljena pod vprašaj. Premikati in premeščati se Vas da kot šahovsko figuro na igralnem polju. Enako velja, če ste zavezani kakršnim koli načelom, pa naj bodo to etična, filozofska, verska ali teoretična. Če se podredite kakršnim koli pravilom, Vas lahko manipulirajo, da da bi vplivali na Vaše v bistvu predvidljive odločitve. V skrajnem primeru Vas bo potem vodila Vaša tajnica (ali kak drug podrejeni), ne da bi se Vi tega sploh zavedali ...

Zato se morate – od časa do časa, čisto naključno – obnašati popolnoma nepričakovano in nepredvidljivo. To ohranja Vaše ljudi budne, Vam pa zagotavlja Vašo lastno moč.

Ampak ne delajte si iluzij: Vaši najbližji tovariši so vsi po vrsti zelo ambiciozni. Sicer ne bi pririnili tako daleč – na Vašo stran. Navsezadnje vaše gibanje ni nikakršna dobrodelna prireditev. Dasiravno vsak od Vaših soborcev trenutno sprejema vlogo podrejenega Vam, njegova motivacija izhaja iz upanja, da bo sam prišel na oblast. Zato morate ustvariti strogo hierarhično organizacijo, v kateri dobi veliko ljudi priložnost izvajati formalno oblast in uživati visok status. Struktura vojaškega tipa je nadvse primerna; navsezadnje se je odlično izkazala skozi stoletja v vseh vrstah kriz, vojn in kultur.

Vendar pa vpliven položaj v hierarhiji najbrž ni končni cilj članov Vašega ožjega kroga. Zna sicer biti, da obstajajo, kot v mnogih skupinah, posamezniki, ki vidijo svojo izpolnitev v vlogi „drugega človeka“ ali celo „sive eminence“ in zato ne želijo na vrh piramide; toda za večino od njih lahko domnevate, da če se jim bo ponudila priložnost, ne bodo imeli najmanjših zavor, da bi Vas strmoglavili.

Vse to so razlogi, zakaj imate malo možnosti, da bi izkoristili kreativnost tega, čemur pravimo funkcionalna 'vodstvena ekipa'. Ravno nasprotno: Preprečiti morate, da bi se člani hierarhije neposredno pod Vami združili proti Vam. Metoda za to – prav tako preizkušena že stoletja – je komunikacija v obliki zvezde ("Deli in vladaj!"). To pomeni, da z vsakim od svojih tovarišev komunicirate ločeno od drugih in navidez enakopravno. Vi ste središče zvezde, Vaši ljudje pa tvorijo žarke. Vsak posameznik na ta način dobi vtis, da ga še posebej cenite, da je ugleden osebni zaupnik, ki prejema privilegirane informacije, ki jih drugi ne dobijo; to ga tesno veže na Vas, drugi pa se dojemajo kot tekmeci in solidarnost med enakimi je skrhana. Ampak iz vsote teh navidez enakopravnih odnosov med dvema osebama po tihem izhaja praktično neizpodbiten, hierarhični odnos znotraj Vaše vodstvene skupine.

S komunikacijo v obliki zvezde lahko nekoliko (ampak le zelo omejeno) izravnate izgubo funkcionalnega timskega procesa. Na ta način se Vam lahko odpre dostop do informacij, ki jih imajo posamezni člani skupine, vendar Vam bo ustvarjalnost uspešnega timskega procesa umanjkala. Kajti egalitarna komunikacija na stvarni ravni bi lahko misli ene osebe povezala z mislimi druge (»več-ljudi-več-ve«), kar bi lahko razvijalo ideje in koncepte, ki se jih posameznik ne bi nikoli domislil. Takšne ustvarjalne dinamike preprosto ne morete nadomestiti ali simulirati z dodajanjem dvosmerne komunikacije, čeprav si nedvomno na ta način lahko zagotovite informacijski monopol, kar tudi ni slabo. Vse ima pač svojo ceno.

Ampak kljub komunikaciji v obliki zvezde morate ostati pozorni, saj načeloma ne morete zaupati nobenemu od svojih soborcev, čeprav nenehno razglašajo in poskušajo dokazati svojo lojalnost. Toda to seveda počnejo, ker vedo, da Vi to pričakujete. Za vsak slučaj občasno odslovite koga, ki se zdi popolnoma prepričan v svoj stabilen odnos z Vami – in ki to tudi predrzno javno dokazuje. Malo pospravljanja vsake toliko časa poskrbi za to, da se v Vašem okolju ne razvijejo neopaženi umazani kotički.

Načeloma ne smete zaupati nikomur. 'Korenček in palica' sta orodji, s katerima – še ena tisočletja stara modrost – zanesljivo utrjujete svojo avtoriteto.

Če se Vaša baza – ljudstvo – močno orientira po Vas kot osebi, to stabilizira Vašo osebno pozicijo moči. Zato bi morali – tako kot pop zvezda – poskušati gojiti in služiti svojim oboževalcem. Vsak Vaš oboževalec – sledilec – bi se moral počutiti, kot da ga nagovarjate osebno. Tudi tukaj lahko komunicirate v obliki zvezde. Družbeni mediji Vam dajejo priložnost za to. Svoje twite oblikujte v idealnem primeru tako, kot bi jih v pogovoru ena na ena.

Kot zvezde se Vas ne da enostavno nadomestiti. Nekoga, ki je idol, na katerega so se ljudje čustveno navezali in v katerega verjamejo, se ne da znebiti; ne tako enostavno kot poslati nepriljubljenega in preziranega politika na Goličavo.

Vaša stranka in gibanje bi morala pri svoji zunanji pojavnosti generalno staviti na močan fokus na človeka (torej Vas), saj to omogoča konsistentno in brezprizivno komunikacijo. Javni spopad znotraj vaše organizacije ali stranke morda ni usoden, vendar na splošno ne bo nagrajen kot znamenje pluralnosti (saj se različnost bolj verjetno pripisuje sovražniku). Vendar boste znotraj gibanja težko dosegli soglasje o vsebinskih ciljih in metodah Vaše politike. To bi lahko postalo problem, saj je pomembno, da ljudem vedno dajate jasna in nedvoumna (!) sporočila. Najvarnejši način glede tega je, da se sistematično izogibate obravnavanju predlogov za reševanje določenih problemov ali celo njihovemu napovedovanju. Kajti tako bi nastalo tveganje, da bi Vas ali Vaše predloge Vaši nasprotniki (ali celo znotraj stranke) gnali ad absurdum. Namesto tega mora sporočilo Vaše stranke ciljati na odnosno raven: 'Mi bomo vse zboljšali!' In ta 'mi' najbolje simbolizira konkretna oseba – Vi! Kdor je na Vaši strani, je na pravi strani, ne glede na to, za kaj trenutno gre (to tudi odpira prostor za vsebinsko fleksibilnost).

Še beseda o zvestobi partnerjev, (strankarskih) prijateljev, tovarišev, članov vodstvene ekipe, podrejenih in pomočnikov: Nikomur ne morete popolnoma zaupati. Edini ljudje, s katerimi je (verjetno) nekoliko drugače, so Vaši družinski člani. Družina je – še ena stoletna izkušnja – relativno zanesljiv sistem solidarnosti. Zato je s stališča pozicije moči smiselno, da svoje otroke in druge sorodnike postavite v centre moči: sprva znotraj gibanja, kasneje pa – ko boste prevzeli izvršno oblast – v državi. Če postavite svoje zaupnike na ključne položaje, Vam ni treba spreminjati obstoječih hierarhičnih struktur (npr. v stranki, ki ste jo prevzeli na prijateljsko-sovražni način).

Vendar pa se - gotovo rahlo streznjujoče - v času dvoma ne morete zanesti niti na člane lastne družine, saj se tudi oni ne bodo obotavljali, da se Vas znebijo, če se jim bo zdelo, da jim to koristi (»Tudi ti, Brutus?!«).

Prihodnjič:

Propagirajte grandiozno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka!

(Kult osebnosti)

Vi ste »močan mož«, ki bo naredil red. To je vaša obljuba. In to je upanje ljudstva, ki je utrujeno od nenehne krize in kaosa. Zato se v svojem odločnem javnem nastopu ne pustite zmesti morebitnim napadom lažne skromnosti (v zasebnem življenju bi lahko načeloma pokazali tudi svoje »mehke« strani, vendar ne brez tveganja: Lahko bi se o tem govorilo in Vi bi lahko podvomili vase, če bi si to privoščili prepogosto; takšne prebliske si prihranite za trenutke, ko boste morali v javnosti poljubljati dojenčke; zato tudi kot ženska nimate veliko možnosti, da prevzamete vlogo »močnega moža«; junaki so – razen morda v Franciji – pač moški; močne ženske so izločene kot svetnice).

Da bi pri prebivalstvu vzbudili klic po »močnem človeku«, je potrebno posebno razpoloženje, ki sicer nastane spontano in samoorganizirano, vendar ga morate strateško spodbujati – sicer boste morali čakati na pravi trenutek, in lahko se zgodi, da brez Vaše pomoči morda ne pride nikoli.

Klic po nekom, ki bo končno ukrepal, se v prebivalstvu ponavadi pojavi, ko se trenutna situacija doživlja kot kaotična, nejasna, zmedena in izven nadzora. Zato mora biti Vaš cilj ustvarjanje negotovosti, da se lahko to občutek izgube nadzora in reda širi kot epidemija.

Za to ni nujno, da gre prebivalstvu dejansko in objektivno slabo. Zadostuje, da to sugerira samoopisovanje družbe. In k temu lahko prispevate tudi Vi, tako da stavite na moč samouresničujočih se prerokb. Če na primer opozarjate na nemire med prebivalstvom, slikate grozljivo sliko neposredno grozečih nasilnih množic na ulicah, je to eleganten način, da na široko razširite idejo o množičnem pohodu na ulice in metanju kamenja. Če ob tem organizirate na internetu še podporo botov ali trolov, bi moralo uspeti, da se vzpostavi splošno občutje krize političnega sistema in nemoči njegovih predstavnikov.

V kriznih situacijah je zaupanje v politične programe na splošno zelo majhno (konec koncev krize ne bi bilo, če bi etablirane institucije delovale in elite ne bi odpovedale). Volivcem se vedno znova obljublja, da bo vse bolje, vendar vse obljube elit izgledajo odlično le na papirju in se nikoli ne uresničijo: zgolj prazne besede brez vsebine. Zaupanje v zakonsko urejen politični sistem odločanja in kakovost tako sprejetih odločitev se približuje točki nič: ve se, da se skorumpirane klike »tam zgoraj« v zakulisnih pogovorih dogovorijo vedno le za tisto, kar najbolj koristi njim.

Ko kopni zaupanje v pravne postopke, pravni sistem in politične institucije, v vsa tista visoko cenjena demokratična načela, ostanejo zadnje upanje za rešitev v krizi konkretne osebe. Imajo – v pravem pomenu besede – vsebino. Lahko se jih dotaknemo, vidimo in slišimo, do njih razvijemo simpatijo ali antipatijo, se počutimo razumljene in verjamemo, da bodo storili pravo stvar za vsakega posameznika kot tudi za državo kot celoto. Svet je zelo kompleksen in za povprečnega človeka na ulici je zapleten splet objektivnih in socialnih medsebojnih odnosov nepregleden. Kako naj ljudje ocenijo smiselnost političnih programov in ukrepov? Kako naj se odločijo, kateri stranki in kateri politični skupini naj zaupajo in dajo svoj glas? In vendar morajo, hočejo in želijo izbrati.

V tej situaciji vstopijo v igro osebe, ki predstavljajo različne politične tokove. Zaupanje v osebe – njihov značaj, sposobnost presoje, cilje, karizmo – zmanjšuje kompleksnost.

Če torej hočeti Vi priti na vrh države, je najneposrednejša, direkntna pot, da se v stiski predstavite kot rešitelj. Da bi odpravili to stisko, jo morate najprej pričarati. Prvi korak je torej, da kot mantro ponavljate opis statusa quo v državi kot katastrofalnega in toponavljate in ponavaljate. Tukaj je potrebno tesno sodelovanje z Vašimi podporniki na spletu, na družbenih omrežjih, z boti in v mainstream medijih. Predvsem pa Vam bo pomagal stabilizirati ugled Vam sovražni tisk, saj je za prodajo svojih časopisov odvisen od nenehnega ustvarjanja alarmntnih novic (“Breaking news”) in ustvarjanja napetosti. Vi in vaši prijatelji pa zagotavljate tega v izobilju, ko se kažete kot nepredvidljive, provocirate, govorite nezaslišane stvari, kršite tabuje itd. Ste zagotovilo, da ne bi bilo komu slučajno dolgčas in da ne bi zapadli v počitiško zatišje.

Vi osebno morate nedvomno in prepoznavno prevzeti vlogo Robina Hooda, ki se pogumno in neustrašno, a tudi neomajno, nekonvencionalno in brez sramu upira močnim. Kjerkoli vidite priložnost, napadite!

Svojega imidža ne morete zares kontrolirati, lahko pa delujete na način, ki bo ob površinskem načinu zaznavanja javnosti – in javno zaznavanje je vedno površinsko – nakazoval določeno podobo Vaših osebnih značilnosti.

Zato lahko v principu izbirate, kako želite, da Vas ljudje etiketirajo – torej številni ljudje, katerih oboževanje si prizadevate pridobiti. Da bi bili dolgoročno uspešni, vas morajo prepoznati kot 'karizmatičnega vodjo'.

Zato vprašanje: Kako se to doseže: karizma? Kje se dobi karizmo (na Amazonu je vendar nimajo)?

Nekateri ljudje menijo, da je to prirojena lastnost, ki naj bi jo voditeljem podaril njim ljubi bog. To je seveda popolna bedarija – vendar takšna, o kateri nikoli ne smete podvomiti, saj lahko ta implicitno izražen mit o božji pravici izkoristite v svojo korist.

Kot vse druge lastnosti, ki jih pripisujemo človeku, se tudi karizma pridobi s komuniciranjem z drugimi ljudmi. To je kot z igranjem klavirja: morda ste od staršev podedovali določeno muzikalnost, talent, vendar to samo po sebi ni dovolj, da bi znali igrali klavir. Treba je tudi vaditi, da bi ustvarili zvoke, ki vzbujajo zadovoljstvo. In če imate ambicijo sprožiti vihar navdušenja številnega občinstva, morate vaditi celo zelo veliko. Nekateri ljudje lahko že z malo vaje ustvarijo nekaj tonskih kombinacij, ki jih bodo ušesa prenesla; drugi pa lahko vadijo še toliko, pa enostavno ne bo nič. Toda ne glede na to, ali z veliko ali z malo, nihče ne more priti na oder koncertne dvorane brez vaje.

V ideji o od boga danih vodstvenih lastnostih se manifestira upanje na nadnaravne moči in sposobnosti, na magijo in čudež. To hrepenenje po perfektnosti, po brezhibnosti, se nato pooseblja tako, da se voditelja idealizira in povzdigne na piedestal, da bi se ga spoštljivo častilo in oboževalo na kvazi-religiozen način. To mora biti tudi Vaš cilj.

Torej je Vaša naloga doseči idealizacijo samega sebe. Ker je to rezultat komunikacije, ne morete doseči lastne idealizacije sami, saj Vam notranji samogovori pri tem ne bodo pomagali, četudi se Vam je že nekaj časa zdelo, da ste velik vodja. Okoli sebe morate zbrati ljudi, ki že celo večnost nestrpno čakajo na mesijo, ki obljublja odrešitev pred slehernim zlom. Nato te ljudi zapeljete ali prepričate, da so v Vas končno našli tega odrešenika.

Torej je že pred Vašim nastopom morala obstajati potreba, boleče doživljeno pomanjkanje zaupanja vrednega vodstva, hipokrizija, čustvena podhranjenost, za kar so seveda krive elite, ki vladajo otopelo in vzvišeno ter zato ne vedo, kaj ljudje potrebujejo.

Če ste se (slučajno) udeležili tečaja javnega nastopanja ali obiskovali pouk igranja, ni s tem nič narobe, saj gre za Vaše nastope, za uprizarjanje „močnega moža“ (če ste sramežljivi in vam je mučno, če Vas v javnosti opazujejo, se raje hitro vrnite v svojo mišjo luknjo, kjer se lahko počutite varne). Močan mož se ne izogiba soočenju; nasprotnika provocira (kot je to perfektno izvajal Muhammad Ali), da bi njemu in občinstvu pokazal, da se ne boji ničesar in nikogar. Pojdite v ring; močnejši kot je nasprotnik, bolje za Vas. Če se borite iz oči v oči s svetovnimi velikani, potem spadate med svetovne velikane. Ker je Vaše globoko negotove publike strah, je jasno demonstriranje svobode pred strahom več kot le izraz lastnega poguma; temveč obljuba, da bo človek kot Vaš privrženec ali privirženka tudi sam/a osvobojen/a strahu. Vi ponujate močno roko, ki vsakogar varuje in vodi skozi stiske sveta.

Pokažite svoje preziranje do strokovnjakov, ki ne da bi imeli praktične izkušnje, raziskujejo v svojih slonokoščenih stolpih in ki oklevajo in oklevajo, preden kakršna koli dejstva akceptirajo za resnična. Vi veste vse bolje. Vi ste tisti, ki vidite skozi stvari, ki veste, kako se svet vrti. Svet, ki ga oznanjate in razlagate svojim privržencem, ni kompleksen. Ni dvoumnosti, ni ambivalentnosti, ni protislovij ali paradoksov, temveč samo črno ali belo. Kot na šahovnici: črna polja, bela polja, črne figure, bele figure. Svet je preprost: obstajajo dobri – to je ljudstvo in Vi kot njihov predstavnik; in obstajajo slabi – to je sovražnik: tujci zunaj in elite znotraj, pred katerimi je treba ljudstvo zaščititi. In Vi ste tisti, ki lahko zaščitite ljudstvo, ker ste močni, trmasti in neomajni. Vi se ne prilagajate; temveč se drugi lahko prilagodijo Vam ali se borijo proti Vam. V obeh primerih zmagate Vi.

Kako strateško demonstrirate to moč, je odvisno od kulturnega okolja. Obstajajo deli sveta, kjer mora potencialni, domnevni junak pokazati svojo fizično moč in druge mačistične značilnosti: vožnja motorja v usnjenih oblačilih, jahanje konja z golim, mišičastim trupom, rokoborba z morskim psom z golimi rokami itd. – meja je zgolj nebo. Vendar pa obstajajo tudi drugačne druge kulture, kjer se udeležbi na triatlonskem tekmovanju bolj kot ne posmehujejo kot nečemu slaboumnemu, medtem ko dejsto, da je nekdo napisal roman – pa čeprav doslej s strani literarne kritike spregledan – lahko okrepi ugled “junaka v nastajanju”.

Pri vsem tem velja naslednje: Poglejte, kaj so počeli idealizirani mitološki junaki, in storite nekaj podobnega, čeprav prenešeno za danes: Borite se z zmaji, uprite se sirenam, ki odmevajo od vsepovsod, in dokažite, da ste nesebični vitez, ki je pripravljen iti v vojno, da bi zaščitil vdove in sirote. Vse to pa seveda ne takrat, ko tega nobeden ne vidi, ampak zmeraj javno. Vendar se Vam ni treba zares boriti: dovolj je, če lahko prepričate, da vse to počnete in to že dolgo, v idealnem že od vedno. Dizajnirajte svojo življenjsko zgodbo: Nikoli ni prepozno, da bi imeli junaško preteklost ...

Svojo moč in legitimnost si pridobite, ker ste Vi ljudstvo (!), saj njega in njegovo voljo utelešate bolj kot bi ga lahko kateri koli parlament. Čutite kot ljudstvo in razmišljate kot ljudstvo (tudi če ljudstvo samo tega morda še ni opazilo).

Ljudstvo vam zaupa, ker ste močni – nihče se ne more kosati z Vami. Zato spadate na sam vrh, na vrh piramide moči, da bi v družbi vzpostavili red. In ko boste Vi – ali z drugo besedo ljudstvo – nekoč na vrhu in boste prevzeli oblast, bo vse dobro. Potem boste tam tudi ostali in preprečili starim, protiljudskim elitam, da bi ponovno prevzele oblast, tako da bodo lahko vsi spet mirno in varno spali.

To je podoba, ki jo morate vedno znova in znova razširjati z majhnimi gestami in velikimi dejanji, z govori in napovedmi, prek vseh razpoložljivih medijev: Vi ste karizmatični junak, ki je pripravljen premagati pošast.

Prihodnjič:

Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Z Barbaro sodelujem prvič,
z Mojco delam drugič,
z Jašo tretjič,
z Mirom pa četrtič (ne, on ne bo na odru, zato ga ni na sliki).

Pripravljamo igro SMEJANJE PREPOVEDANO.

Če se občinstvo ne bo smejalo, nam bo ratalo.
Če pa se bo, bomo pa rekli, da gre za komedijo.
Tako da: obsojeni smo na uspeh ;-)

(Produkcija DM, za videt pa od septembra naprej v vašem kinu ;-)

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

Množica je čudna stvar. V preteklosti se jo je dalo opazovati le redko, toda odkar obstajajo množični mediji, kot so radio, televizija in internet, se je to spremenilo. Da bi pojasnili, kakšne so značilnosti množice (ne točno določene množice!), je morda koristno primerjati množico (to pomeni idealni tip specifične oblike socialne enote) z organizacijo (prav tako njen idealni tip).

Kvaliteta organizacije je v tem, da ji uspeva s pomočjo pravil komunikacije, ki vladajo v njej, dovolj dobro usklajevati vedenje sto, tisoč, celo sto tisoč avtonomno delujočih ljudi, da se skupaj opravi naloge, ki jih nobeden od udeležencev ne bi mogel opraviti sam. Za to je potrebno, da različni člani opravljajo različne delne naloge, deloma v neposrednem usklajevanju z drugimi, deloma pa samostojno in avtonomno. Ne da bi se na tem mestu podrobneje ukvarjali z modeli organizacijske teorije, lahko na splošno ugotovimo, da racionalnost organizacije izhaja iz tega, da številni ljudje, ki vsak zase izvajajo različno (!) vedenje, koordinirajo svoje vedenje.

Tudi v množici veliko ljudi usklajuje svoje vedenje, tudi tu lahko gre za sto, tisoče, sto tisoče, celo milijone avtonomnih ljudi. Ampak – in to je bistvena razlika v primerjavi z organizacijo – ti številni ljudje kažejo enako (!) vedenje. To pomeni, da se množica v principu obnaša kot posameznik, le da je to obnašanje pomnoženo, kar pomeni, da veliko ljudi to počne usklajeno (na primer vsi tečejo v isto smer, vsi navijajo, vsi prodajajo svoje delnice itd.).

Množice nastanejo le pod karakterističnimi pogoji, ki so relativno malo verjetni in se redko pojavijo spontano in nenačrtovano. Preprost primer značilnosti množic lahko opazimo na polnem stadionu med nogometno tekmo. Schalke 04 igra proti Borussiji Dortmund. Pred začetkom tekme publika tvori enotno množico, ko vsi skupaj koordinirajo svoje vedenje z množičnim valovanjem: Vsak gledalec opazuje svoje sosede in se vključi v skupno ustvarjeno valovanje, ki nastane tako, da vsak – kmalu po svojem sosedu – vstane, dvigne roke in se spet usede. To je samoorganizirano sodelovanje mnogih, kot ga kažejo tudi roji (ampak na tak način ni mogoče organizirati kompleksnih procesov sodelovanja, ki so potrebni, da bi, na primer, izdelali ra . Ko se tekma začne in obe ekipi igrata dovolj dobro, da poskrbita za napetost, se masa La Ola razdeli na dva ločena bloka, to je dve masi, ki kažeta različno vedenje.

Vsakič, ko navijači Schalkeja kolektivno ne morejo več ostati na sedežih in začnejo navijati, navijači Borussie postanejo nenavadno tihi in molčeči. In če Borussia doseže vodilni gol (lahko bi bilo tudi obratno, zato pa je napeto), navijači Borussije dvignejo roke in začnejo proslavljati: zbor tisočih pevcev, ki ne potrebujejo nobenega dirigenta ...

Pogoji, ki so potrebni za sprožitev takšnih množičnih procesov, so v normalnem družbenem vsakdanu redki in večinoma vezani na posebna prizorišča, kot so stadion, gledališče, cerkev, mošeja ali kak drug tempelj. Na teh prizoriščih je že sama arhitektura zgrajena tako, da je pozornost gledalcev usmerjena na isti fokus. Razporeditev sedežev na stadionu ali v gledališču, pa tudi klopi v cerkvi, usmerja pogled občinstva na igrišče, oder, oltar, torej na kraj dogajanja, ki je s tem že nedvoumno izpostavljen kot pomemben. Če vsi opazovalci gledajo isto, obstaja določena verjetnost, da bodo lahko videli iste dogodke. In če je tamkajšnje dogajanje za gledalce dovolj zanimivo in povezano s karakterističnimi čustvi, potem množica gledalcev doživlja enaka ali podobna čustva.

S tem je narejen prvi – in bistven – korak za nastanek množice. Kajti pot od občutka do dejanja – od možganskega debla do mišic – je namreč kratka. Kot kot pri predoru skozi Alpe se da naporno vzpenjanje in spuščanje po možganih in njihovih serpentinah in ovinkih skrajšati, tako da so izpolnjeni pogoji za hitro in kolektivno delovanje. Vključeni posamezniki čutijo podobno, in če delujejo pod vplivom čustev – instinktivno in sledeč svojim impulzom –, se zgodi, da vsi počnejo enako: na primer pojejo: »Oh, kako je to lepo!«, ali linčajo domnevnega posiljevalca. Za to zadnje sicer ni potreben stadion, potrebna pa je učinkovita uprizoritev, saj brez usmerjanja pozornosti ne gre – kar očitno lahko lahko uspe tudi brez odra ali oltarja.

Z vidika individualne psihologije je privlačnost postati del množice, pa naj bo to na stadionu, v cerkvi ali na demonstraciji, v oceanski izkušnji, ki lastne meje raztopi v večji enoti (kot pri kopanju v vodi, topli kot človeško telo). Doživimo, da smo postali del nečesa, kar je večje od nas samih. To je hkrati fascinantno in zastrašujoče, privlačno in odbijajoče, saj sodelujemo, ampak nimamo nobenega nadzora nad dogajanjem in zato (navidezno) tudi ne nosimo odgovornosti za to, kar se počne kolektivno. Verjetno ni kraja in časa, kjer bi lahko občutili pripadnost močneje in bolj impresivno kot med plavanjem v razburjeni množici …

Takšne množice nastanejo spontano največkrat kot panika, na primer kadar se na istem mestu že tako ali tako zbere veliko ljudi – na Love Parade, v diskoteki, na zabavi po osvojenem prvenstvu ipd. – in nenadoma in nepričakovano preti nevarnost. Takrat poskušajo individualno pobegniti vsi, vsi se zgrinjajo proti izhodu, postane tesno, nekateri ljudje padejo, poteptajo jih do smrti ... Stampedo, kot pri paniki bežeče črede goveda, kot pri borznem zlomu, ko vsi poskušajo rešiti zadnje ostanke svojega premoženja …

V nasprotju z organizacijami množic ne moremo obravnavati kot inteligentne oblike družbenega reda. Povejmo jasno: o inteligenci roja tu ne more biti govora (razen če v oddaji »Milijonar« zastavimo vprašanje občinstvu – vendar tu ne gre za inteligenco, ampak za razpršeno znanje); ravno nasprotno, množice so neumne. Ampak – toda ampak – prav to je razlog, zakaj morate zavestno in ciljno izkoristiti dinamiko nastajanja množic za Vaše namene.

Zato morate Vi in Vaša ekipa načrtovati in organizirati množice, kot se je to v preteklosti dogajalo na nacističnih shodih in kot se danes še vedno uspešno izvaja na cerkvenih ali strankarskih shodih.

Na prvem mestu je treba omeniti – nekoliko konzervativno, a kljub temu ne zanemarljivo – zborovanja na trgih in govore pred ljudstvom. Predstavljajo dobro priložnost za trening, kjer lahko v živo in neposredno izkusite, katere formulacije, argumenti in šale najbolje odzvanjajo pri Vašem občinstvu. Mimogrede: kopel v množici ima vedno tudi funkcijo vrelca mladosti. Tu in tam si ga morate privoščiti, da ne pozabite, zakaj si prizadevate; predvsem pa, če bi imeli (upajmo redke) napade dvoma vase, ki se jim na dolgi rok verjetno ne bo dalo v celoti izogniti.

Takšni nastopi so že v starem Rimu odločali o moči ljudskih tribunov in tudi ameriški predsedniški kandidati so imeli dobre izkušnje z govori na polnih stadionih. Stari Rim je bil sicer majhno mestece, v katerem je bilo z dobrim javnim nastopom mogoče doseči velik del politično odločilnega prebivalstva – tisti, ki niso bili prisotni, pa so o tem izvedeli prek tihe propagande od ust do ust. Danes televizija nadomešča živo propagando in ima veliko večji vpliv na oblikovanje javnega mnenja, kot bi ga lahko imela kakršna koli ustna propaganda. Paradoksalno je: na enkrat lahko pritegnete pozornost sto tisoč, celo milijonov gledalcev ali poslušalcev, in kljub temu širokemu zalivalnemu učinku v optimalnem primeru pritegnete in/ali očarate vsakega poslušalca ali gledalca posebej. Čeprav se ta odnos zdi nekoliko enostranski, Vam odpira velike možnosti vpliva. Če boste dovolj dobri, boste postali nekakšna zvezda stalnica, okoli katere krožijo neštete zvezde in zvezdice, ki so čustveno povezane z Vami.

Ko sta bila v Nemčiji na voljo zgolj en ali dva televizijska programa – davno tega –, je bila možnost doseči čim več ljudi hkrati, seveda precej večja kot danes, ko raznovrstnost programov vodi do razdrobljenosti občinstva. Toda kar zadeva čustveno usklajevanje in s tem povezano kolektivno pripravljenost za ukrepanje, v principu ni nujno, da vsi naslovniki prejmejo Vaša sporočila hkrati. Če njihov učinek traja dlje kot trenutek in ostane dolgoročen, ni problem, če si vsakdo Vaš video ogleda ob drugem času na internetu, prek streama ali podcasta, kot tweet ali na Facebooku, Instagramu, Whats Appu, WeChatu ali kateri koli drugi platformi. Oltar ali oder je nadomestil hashtag, pozornost vseh je usmerjena na Vas.

Čeprav morate izkoristiti vsako priložnost, ki Vam jo ponujajo mainstream mediji, da predstavite sebe in svoja stališča, se ne smete zanašati na etablirane medije, ki bi radi delovali, kot da so resni, saj boste sicer postali od njih odvisni. Nekoč, ko so radio, televizija in časopisi še imeli monopol nad razširjenjem novic, se njim in njihovi omejeni samovolji glede izbire novic – napihovanju poposameznih dogodkov oziroma njihovemu popolnemu prikrivanju – ni bilo mogoče izogniti. Danes je to drugače, saj so družbeni mediji demokratizirali proizvodnjo in distribucijo informacij. Če vam uspe pridobiti tisoče ali celo milijone sledilcev, potem ne potrebujete mainstream novinarjev, ki lezejo v kakršne koli telesne odprtine (to pomeni: ne potrebujete njihovih ust): sami prevzamete obveščanja svoje skupnosti. S sugestivnim jezikom, skrbno izbranimi metaforami in zgodbami, ki jih piripovedujte, Vi usmerjate to virtualno množico. Čeprav ni stalno zbrana na kakšnem trgu, je pripravljena na akcijo in jo lahko kadarkoli aktivirate. Najkasneje ob naslednjih volitvah lahko Vi izkoristite njeno nestrpnost in jo skupaj popeljete do volilnih skrinjic.

Napredek »umetne inteligence« z njenimi visoko razvitimi algoritmi Vam omogoča, da na doslej nepredstavljiv način negujete osebni odnos z vsakim posameznim članom te virtualne množice: vsakemu lahko pošljete sporočila, ki so prilagojena njemu in njegovemu svetovnemu nazoru, njegovemu sistemu vrednot. In tega sploh ni treba storiti sami, saj lahko zdaj vse to avtomatizirano opravijo boti, virtualni sodržavljani in lažni oboževalci ...

Ohranjanje množic pri življenju je tehnični problem, ker so čustva, potrebna za njihovo oblikovanje, kratkotrajna. Jeza, strah, panika ipd. izginejo, če jih vedno znova ne osvežujemo in oživljamo. Tako kot pri kaminu, ki ugasne, če mu občasno ne dodate polena, morate poskrbeti, da čustva, ki jih lahko izkoristite za svoje namene, ne ugasnejo.

Morate – kar je s pomočjo novih medijev enostavno uresničiti – nenehno dobavljati strelivo v boju proti sovražniku, da Vaši privrženci nikoli ne pomislijo, da ni razloga za skrb in da lahko mirno spijo; morate jih čustveno napolniti, to pomeni, da morate neprestano, najbolje vsak dan, pošiljati nova, vznemirljiva sporočila svojim privržencem, tweet za tweetom, dan za dnem. V nasprotnem primeru boste izgubili njihovo pozornost in integracija množice, ki omogoča kolektivno delovanje, bo preteklost. Iz močne množice se bo spet razvila jamrajoča množica posameznikov, ki bodo frustrirani godrnjali, namesto da bi skupaj spremenili svet.

Da bi sebi in širši javnosti dokazali sposobnost svojih podpornikov za ukrepanje, bi morali od časa do časa – priložnosti je na pretek – organizirati spontane demonstracije nezadovoljnih. Organizacija spontanih dogodkov funkcionira prav tako najlažje s pomočjo pametnih telefonov. Nenavadna akcija tu, zasedba javne zgradbe tam, demonstracije več tisoč ljudi, na katere se protestniki zgrinjajo iz vseh koncev države, na nekem tretjem mestu.

Lahko se igrate tudi z uporabo nasilja: če občasno zagori begunsko naselje ali policijska postaja, se zažge nekaj luksuznih limuzin, razbijejo se izložbe trgovin in odnese zaslone, to ustvari potrebno pozornost in napetost ter neprijeten občutek trajne družbene krize, ki Vaše ljudi drži na nogah. V zraku je sprememba in lahko jo vohate, zaradi v višave švigajočih plamenov.

Ampak nasilje ni sredstvo, s katerim lahko prevzamete oblast, glede tega si ne delajte iluzij. Danes to deluje v najboljšem primeru še v kakšni banana-republiki, ne pa v modernih zahodnih državah. Če namreč prevzame nadvlado nasilje na ulicah, bo državna oblast aktivno posredovala, se sklicevala na svoj monopol nad nasiljem in z oborožitvijo zatrla vsakršen odpor. To danes ne deluje niti v Franciji, kjer nostalgičen spomin na slavo francoske revolucije kot kulturna dediščina ohranja upanje na nasilni prevrat. Na koncu vsi jokajo, pa ne le zaradi uporabljenih količin solzivca.

Zato v nobenem primeru ne smete postavljati pod vprašaj državinega monopola nad nasiljem. Konec koncev boste sami želeli, ko boste nekoč prišli na vrh države, uporabiti državno nasilje, da bi zavarovali svojo oblast. Zato ste lahko zadovoljni, če občasni izbruhi nasilja povečajo splošno negotovost in sprožajo pozive po »močnem človeku« (= Vas), vendar ne smete resno staviti na nasilje kot model za uspeh. Izkušnje kažejo, da nasilja ne morete nadzorovati, kar pomeni, da bi najverjetneje izgubili nadzor nad dogajanjem in – kot bi sam hudič hotel – bi Vas požrla zver, ki ste jo sami zbudili. Vaša strategija mora biti: S pomočjo in s priznavanjem formalnih pravil demokratične države pridem na oblast, nato pa ta pravila uporabim, da jih spremenim na tak način, da mi bodo zagotavljala oblast za vedno.

Se nadaljuje:

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)