Na trajektu za Lošinj je pisalo tole zgoraj.

Hja, Jadrolinija dela reklamo za nas! Za novo komedijo SMEJANJE PREPOVEDANO.

Ne vem ..., morda nas reklamirajo sosedje zato, ker na Lošinju letuje avtor komada, Miro Gavran?

Kakorkoli, Mojca Partljič, Barbara Ribnkar in Jaša Jamnik bodo kmalu ready to go, za stopit pred publiko.

Po PIVU, ki dve leti polni dvorane, zdaj prihaja SMEJANJE PREPOVEDANO. Isti avtor, isti režiser, isti igralec Jaša, pa še dve dami ...

(Ko sem danes videl Jašo, kakšen je v kostumu ... (igra ljubimca) ... mi ni bilo do resnosti. Resno.)

Znanstvene raiziskave so pokazale, da minuta smeha nadomesti 30 minut treninga sproščanja ali 10 minut teka.
Peter Nemetschek

Če je temu tako, potem pa: vabljeni z nami na polovični mali maraton ... 11 km boste odtekli v smehu in to kar sede, na riti.

Globalni Iphone je od včeraj nastavljiv v slovenščini. Končno.
Večraj je bil tudi dan bralne značke v Sloveniji. Lokalno.
Ko sem lani, predlani poleti štrcnil zgornjo fotografijo, sem pomislil, momentalno:
Še bo slovenski jezik živ jezik. Še. Če bomo brali, lepo slovenščino; in zanjo tudi ne dovolili, da bi zaradi AI izumrli lektorji, uredniki itd. 
Ko sem gledal obložene police, mi je švisnilo skozi glavo še to: Naj ne živi čovek samo od kruha.

Večkrat sem že pomislil, da bi pisal o predstavah, ki jih gledam v MGP. Pa sem si zmeraj znova rekel: ne boš.
Zakaj ne?
Ker se nisem znal izmazati iz tegale primeža:

Prvič. Pisanje o gledališču zelo hitro lahko "potegne" na gledališko kritiko. Gledališka kritika pa je stroka. Imeti je treba izoblikovan gledališki instrumentarij, strokovno terminologijo in še pred tem svoj konsistenten gledališki "koordinatni sistem", s katerim po/gledaš (na) uprizoritev; mrežo oz. polje, v katero umestiš konkretno predstavo. Potrebuješ nekakšno metodologijo gledanja; nekakšen ozaveščen spoznavni proces doživljanja umetniškega dela. In da imaš vse to, je potrebna kilometrina v pisanju kritik. In ves ta čas dober mentor; ti motor, on mentor. (In za kakšne takšne kilometre v prihodnosti moja "mašina" nekako ni več mišljena. ... Skoraj 600 tavžent je na števcu, tako da - ne.)
Pisati o dramskem besedilu bi bilo lažje. (Ker smo tega vajeni iz šole, ko smo se učili o naših književnikih in njihovih delih).
Pisati o gledališki uprizoritvi pa je, pravim, težje. (Že samo zato, ker se tega v šolah seveda ne učimo).
In ker kritik nisem - ker vsega zgoraj naštetega nimam - torej to odpade.

Drugič. Seveda imam nek svoj okus, kaj mi je všeč in kaj manj ter kaj sploh ne.
Ampak, koga to briga.
Vsak gledalec ima pravico do svojega okusa. De gustibus non est disputandum, so vedeli že stari.
(In resno pisanje o gledaliških predstavah ni niti pod razno razgrinjanje lastnega okusa, pač pa, kot sem že rekel, stroka in konec koncev tudi umetnost; beri npr. kritike starega Alfreda Kerra ali sodobnega Gerharda Stadelmaierja.)

Tretjič. Niti slučajno ne gledam vsega, kar ponudi MGP. Ali sem na terenu, ali pa sem sicer doma, ampak ko pridem z gledališkega gradbišča, mi velikokrat ni za v gledališče. Tam, kjer ravnokar sem, pogledam vse, kar dajejo in to je to. Skočim pogledat še kdaj prijatelja Vojka v mariborsko Dramo, občasno kar dopoldan na kakšno celjsko predstavo za šole, izbrane stvari na Borštnikovo, v Gavello kdaj pa kdaj, če me povabi Djole, in v Varaždin do Jagode na kafe in zvečer v njihovo prelepo kazalište. (No, vidim, da tega niti ni tako malo.)
Pa se tolažim, ker ne vidim vsega, še z naslednjo zgodbico. Velikega slovenskega igralca so vprašali, ali hodi gledat druge predstave. In je odgovoril menda nekaj takega: A si kdaj videl kakšnega ajzenpanarja, ki bi takrat, ko je fraj, hodil na štacijon gledat, kako drugi foršibajo?

Četrtič. Bilo bi najmanj rahlo nehigienično, če bi prakticirajoči kolega kritiziral prakticirajoče kolege.

***

Kako se torej izmazati iz nastale situacije: pisal bi, ampak ne bi pisal krtike predstave? Hm.  
In zato nisem.

Ko sem pred dnevi laufal - malo dlje kot običajno (bil je lep sončni dan) - se mi je utrnila naslednja misel:

Pa namesto o tem, kaj je na odru, piši o tem, kaj je v dvorani. Nameto o uprizoritvi piši o publiki.

Gledališčniki dejansko zelo radi rečemo, kako pomembna je publika. Kako je ista predstava z različno publiko lahko čisto drugačna. Pravimo recimo: Ful lepo so gledali nocoj. Ali pa: Danes pa je publika bla čisto mrtva.

Res je; občinstvo je sestavni del gledališkega dogodka. Conditio sine qua non. Tako zelo, da govorimo o kolektivnem gledalcu. Prav nepredstavljivo je, da bi si nekdo naročil, kupil gledališko predstavo, ki bi jo potem gledal v dvorani sam. (Tovariš Tito je imel menda svojo filmsko dvorano, kjer je filme gledal sam. Bil je velik ljubitelj filma. Mi pa veliki ljubitelji njega.) V gledališču pa gledamo skupaj. Iz posameznikov postanemo za čas trajanja predstdave skupnost. Zato teatrologi pravijo, da je gledališče tudi kraj/prizorišče poskušanja skupnostnosti. Prostor, kjer skupnost v varnem okolju estetskega fenomena gledališče, eksperimentira in testira premišljanje ter doživljanje še nevidenih, še drugih možnih, alternativnih svetov in odnosov. Gledališče je skupno premišljevališče o tem, kako smo ljudje drug z drugim in kako bi lahko bili še kako drugače drug drugemu človek.
Ja, v zatemnjeni dvorani se gledalci kar nekako "nalezemo" žalosti ali veselja (in vsega vmes), kar prihaja z odra. Dvorana, rečemo, diha z igralci.

The relationship between the actor and the audience is the only theatre reality. Peter Brook

No, je pa obstajal v zgodovini nek nemški vojvoda, ki je bil totalno nor na gledališče. Tako zelo nor, da je v dvorani hotel sedeti sam in igrati so morali samo za njega. Seveda: bil je generalni pokrovitelj, sponzor, donator, ustanovtelj in financer svoje gledališke družine. Na kratko: imel je dnar, veliiiiko dnarja in rad je imel gledališče. Tako zelo, da si je pač kupil to situacijo - biti v dvorani sam.

Hecno: tudi zgodovina ptujskega gledališča diši po nečem podobnem.
Neka bogata meščanka, tam, nekje okoli daljnjega leta 1750, živi v Pettau-u z nekim bogatim Njim. Ko se jeseni konča lepo vreme, trgatve, pogodbe za odkup grozdja in izvoz vina iz južnega Štajermarka pa so sklenjene, ko gospod On zakjuči na Ptujskem svoj bisnis, mu njegova gospa reče: Čuj, majn liber, meni je toti Pettau pozimi čisti dolgcajt. Langeweile. Če češ, da ostanem tu, mit dir, in ne odidem nazaj nach Wien ali pa recimo Prag..., mi sezidaj gledališče. Odkar sva se zaradi tehle tvojih poslovnih izzivov preslila v tale sicer čisto lep Pettau, teater noro pogrešam. Also: entveder teater ali pa aufiderzen!

In - imenujmo ga g. Franzschcek, ki ima svojo Njo seveda nadvse rad, reče: No dobro, also gut, šechen, ti bom pa zgradil toti tvoj teater. Samo da bo mir. In boš nach Pettau lahko vabila italijanske, češke, nemške in druge potujoče gledališke familije.
La famiglia teatrale je bila rojena.

In tako je tudi bilo. Franzschek napiše ček, ji sredi mesta teater gori postavi, prav ta, isti, na tej lokaciji, kjer smo gledali Radost in gospa Otilia ali Brunhilda ali Genovefa ..., dobi svoje malo, ljubko, butično gledališče. Ker pa gospa seveda ni tako zmešana kot oni nemški vojvoda, povabi v teater tudi grajsko gospodo in njihove goste, svoje prijateljice, te pa svoje može itede.
Srečna ona, srečen on. In srečni mi, ki še dandanes lahko na isto okacijo hodimo gledat predstave poklicnih gledaliških družin, skupin, mestnih ali državnih javnih zavodov ter tu in tam kakšnega zasebnega.

Izgradnjo teatra takrat, sredi 18. stoletja na Ptuju, si predstavljam kot tako velik dosežek, kakor da bi nekdo danes svoji ženi rekel: Okej, draga, vem, da maš ti rada morje, in jaz še bolj tebe. Zato ti bom zgradil zasebni olimpijski bazen, s slano, smaragdno vodo, peščenim dnom in belimi kamenčki na obali. Plus privat maserjem. Ter VR galebi, ki se bodo karali na obali. Ali pa: draga, ti obožuješ golf, jaz obožujem tebe - eto ti golf plac. Pa (se) špilaj!

Tako. In smo končno pri Radosti. Uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega sem si ogledal v soboto, 5. novembra 2024, na reprizi t.i. ptujske premiere.

Parter je bil poln, tudi lože spodaj, zgoraj je bilo v glavnem fraj. Škoda. Ker smo z zanimanjem spremljali sodobno zgodbo, z dogajanjem v konkretnem mestu, ki ga vsi poznamo, zgodbo, ki se dogaja ljudem, kakršni smo sami. Če imamo doma študenta, poznamo štorijo toliko bolj. Če poznamo koga, ki se srečuje z demenco (in kdo ga žal ne), še bolj kot bolj. In še je v zgodbi motivov, ki smo jih ljudje v dvorani z lahkoto pre/poznali.

Zdi se mi, da smo gledali zelo pozorno. Zelo dolgo. Tam nekje proti koncu pa sem se vsaj sam malo "zgubil". Pa bi rekel, ne le jaz. Med gledalci smo bili v glavnem odrasli. Plus dva še včeraj gimnazijca. Brat in sestra; poznal sem ju, ker je on, Tin, igral pri Branki, ona, Zala, pa je hodila na ptujsko gimnazijo. Zdaj sta oba študenta. On bo kunstgešihter, ona študira oblikovanje tekstila. (Pa sem pomislil na njunega očeta, prijatelja Nena ... in si rekel: bilo bi lepo Zalo kdaj povabit, da bi asistirala kakšni kostumografki; Nenu bi bilo to všeč.) Kako lepo, da sta študenta čez vikend prišla domov in - direkcion v ptujski teater!
(Kot ex-učitelj pa sem pomislil tudi na to: nekoč bo še več dijakov na predstavi, gotovo. Potreben je čas. Kot za vsako stvar, ki naj zrase naravno, brez umetnih gnojil ali šopanja s hormoni za hitro rast.)

Ptujska gledališka publika smo lepo spremljali igro igralcev, pozorno in posvečeno. Mislim si, da smo bili dobra publika. Na koncu smo igralkam in igralcem namenili kar nekaj aplavzov in ponovnih prihodov na oder. Bi me prav zanimalo, kako so predstavo doživeli oni.

Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.

Zadnje čase zelo redko letim kam z eroplanom.
Ko zadnjič vendarle sem, sem opazil tole:

V veliki avli, kjer smo na letališču Jožeta Pučnika čakali, da nam bo tekoča kača dostavila kufre, je bilo okoli in okoli po zidovih veliko velikih zaslonov.
Na njih so se vrtele reklame za turistično zdravstveno zavarovanje, mesto Ljubljana, Festival Ljubljana ... vse skupaj pa se je spreminjalo prehitro, da bi si lahko v miru ogledal.
Zato sem se raje napotil v sredino "čakalnice", kjer je stal nekakšen zid z najrazličnejšimi reklamnimi materiali.

Okej. Kaj je bilo na teh stalažah? Reklamni materiali v več jezikih za:
- ljubljanski grad,
- Kamniško-Savinjske Alpe,
- celjski grad, knežje mesto,
- Muzej iluzij, Ljubljana,
- nek escape room, Ljubljana, če se ne motim, in hišo iluzij, tudi tam,
- posotojnska jama,
- o, lepo: Jeruzalem, Slovenija.

Nekakšen zid občudovanja. Slovenski jagodni izbor.

(Mogoče sem še kaj pozabil. Doponite me, tisti, ki letite večkrat z Brnika.)

Vzamem v roke Jeruzalem, Slowenien, auf Deutsch, nemško inačico.
U, lepo narejeno!
Vau, vidim reklamo: Nebesa - so tudi na zemlji! Hišica, ki jo oddaja moj bratranec Peter! (Kakor v nebesih je naslov igre, ki mi še hodi po glavi in srcu. Še posebej zato, ker ... - zakaj, lahko prebereš tukaj.)
Zdaj me tiskovina "Jeruzalem" zanima še bolj.
Ja, res je smiselno sestavljena, pregledna, cela regija je predstavljena, še sam, ki živim blizu, nisem vedel, da imajo tam toliko tega ponuditi!

Pa kufra kar ni bilo od nikoder. Zato sem sedel in zasanjaril.

Ob stojalu z reklamami zagledam 2 x 2 m veliko maketo najstarejšega slovenskega mesta, Ptuja.
Približam se in pred menoj je res lično in mično izdelana maketa mesta; z vsemi ulicami in trgi, parki, zelenjem, rdečimi strehami, gradom, malim gradom, sončnim parkom, celo Dravo in jezerom. Na severni strani za slikovitim gradom pa se na Panorami v vse svojem nekdanjem sijaju šopiri izkopan in dorepliciran rimski forum.
Ne vem, zdi se mi, da je maketa izdelana s 3d tiskalnikom, v sodelovanju z Univerzo ... Ali morda vendarle ročno? Kakorkoli, hiše mesta imajo sveža pročelja, Drava je celo animirana in slišiš, kako teče mimo tebe; sonce se lesketa na površini ptujskega jezera, vleče te, da bi kar skočil in se osvežil v čisti vodi ter nato posedal v mičnih lokalih ob jezeru.

Ob robu makete je nek digitalni zaslonček. Čemu pa služi to?
Aha, gumbki. Pritisnem na "Restaurants". Pročelja hiš se zdaj zatemnijo, natančneje zbledijo, in utripati začnejo samo tiste zgradbe, v katerih so ptujske gostilne.
Pritisnem na gumb "Muzeums" in zasvetijo grad, mali grad, Kerblerjev foto muzej ...
Pritisnem "Galeries", nakar "Sport", pa še "Culinaric", "Religion" - in zasvetijo ptuske cerkve, samostani. mitreji ...
Poglej, poglej, lahko izbiram še naprej: toplice, golf, treking, narava, Haloze, vinska klet, kurentova hiša ...
Če se priklopim z bluetooth lahko celo poslušam opis o izbranih, to je utripajočih zadevah.

Kaj pa je to za en gumb - "Smile :-) under sky"?
Pritisnem.
Mesto se zatemni in na osrednji mestni tržnici zasije prizorišče.
Nad njim, na odru pa se pokaže video odlomek gledališke predstave s srednjeveško vsebino.
O, tu je še en gumb, še ena izbira. Pritisnem. Zagledam: teatrum romanum - in na istem prizorišču se zdaj prikaže odlomek rimske komedije.

Pritisne zdaj nekam mene. Itak je čas, da dam prostor drugim. Otroci za menoj že komaj čakajo, da se bodo poigrali z gumbki. Nek starš že skenira kodo in si on line rezervira prenočišče, da bo z družino obiskal najstarejše slovensko mesto ...

***

Kolikor se poznam: Ko začnem o nečem sanjariti, to običajno pomeni, da sem zanosil. Da sem jo fasal - idejo.
Občutek imam, da bomo nekoč rodili kakšno srednjeveško ali rimsko komedijo na osrednji mestni tržnici.
Mogoče jo bo ljudski glas nekoč namesto betonplata ali tržnica imenoval: prizoriščnica. Ker bo prizorišče predstav.

No, nekaj ti je takoj jasno, ko priletiš na osrednje slovensko letališče:
Če hočeš doživeti srednjeveški pasijon - moraš v Škofjo Loko.
Če hočeš poskusiti dobra vina, moraš v Brda ali v Juruzalem ali Paradiž ali kar na turo po Halozah.
Če hočeš doživeti rimsko ali srednjeveško komedijo - pa moraš na Ptuj.
Da si lahko na Ptuju narediš celodnevni - ali še raje večdnevni - izlet, z ogledom gradu, poskusiš lokalno kulinariko, rekreativnimi aktivnostmi ..., je menda jasno.

Nekoč bo na Pučniku tako.

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Mobilni revež sem,
mobilni revež sem,
tako je EU djala.

Bil je dan mobilnosti. Po radiu so povedali, da smo Slovenci na vrhu lestvice evropske mobilne revščine. Če sem prav razumel, pomeni to naslednje: prisiljen si, moraš imeti denar, da si kupiš avto. Zato, da lahko potem hodiš z njim služit denar.

Včeraj sem ga losal (štajerski izraz za znebiti se ga); imel je šestnajst let, nemški ljudski avtomobil. Z njim sem hodil tam od 2011 žet pridelke svojega dela (gagner de l'argnt, žeti denar, rečejo glagolu služiti Francozi). Na števcu je imel 449 tisoč 120 kilometrov. Pred dnevi sem v luči nakupa novega (rabljenega) razmšljal, kam bi se še midva popeljala, da bi na zaslonu bilo okroglih 500.000. Nisem imel ideje in tako je danes moj kombajn končal svojo karirero.

Kupil sem ga dve leti starega, z nekaj več kot 120.000 kilometri. Z njim sem torej naredil - in on z mano - naj zračunam, ... dobrih 300 tavžent.
Mojster mehanik Jani mi je zadnja leta samo še počasi odklapljal raznorazne eko elemente, ki so bili pri tej verziji blue motion menda dodani na bazični 1.9 litrski dizelski motor, da bi dosegal neke takrat nove super EU standarde glede izpuhov. 

Na tehničnem pregledu sem skoraj malo zardeval, ko sem previdno spraševal gospoda tam - ki ni imel potem, ko mu je vtaknil zadaj noter tisto palčko, nič pripomniti - kako to in ali je sploh možno, da tako stara mašina še ne userjuje preveč zraka in "gre na tehničnem skoz". Ali drugače: a mi gledajo skoz prste ali zakaj se nič ne vidi pri meritvi izpuhov. (Ker pri startu je že fajn črno prdnil.)
"Ne, ne," so mi povedali leto za letom gospodje na tehničnem, "čisto vredu je. Vaš avto je tako star, da pade v lestvice, ki imajo ene čisto druge parametre. Sploh pa, mi ne merimo tega ..., ampak ono ..." In se - jasno - nisem imel volje poglabljati in razumerti, kaj so trdi delci in kaj neki drugi miligrami nečesa drugega.
Če so rekli, da je OK, potem bo že tako. In sem dobil dovoljenje, da se guncava še eno leto. In tako iz leta v leto.

Lani pa me je po skoraj 500 kilometrih vožnje od Ptuja dober kilometer pred lokacijo, kjer sem sredi Splita bival, pošteno prestrašil: stopalko za zavore sem brezupno porival - v prazno! Tudi panično pumpanje ni pomagalo. Z vsemi štirimi žmigavci sem se pripeljal do dvorišča, kjer me je - hvala bogu - čakal parking; potem pa še prijazen vozać HNK-ja, ki me je naslednji dan spremljal do še prijaznejšega mojstra - nekam med tiste visoke splitske bloke - da mi je porihtal bremze in sem varno prišel domov, to se pravi do mojstra Janija. (V cerkvici prek HNK-ja, pri Gospe, sem se zahvalil, da sem še živ.)

Že leta pred tem je svetila lučka za zračne blazine. Jani je pregledal reči in zračna blazine so delovale, le nek senzor na volanu se ni dal prepričati, da je vse ok. Moja dva sta bila v strahu zame. Trdil sem, da airbagi delajo; (pa čisto preprpičan nisem bil nikoli.) Vedel sem pač tole: lahko delajo, pa se kljub temu lahko fentam pri nedolžnem karambolčku; lahko ne delajo, pa bom imel srečo. Včasih je treba imeti srečo.

Jaz sem jo imel.

Pri prevažanju s temle Švabom. In s prejšnjim ni bilo nič drugače in s predprejšnjim tudi ne.
Hecno je, da bi tale moja mašina šla, tako vsaj kaže, še naslenjega pol milijona. Če ne bi pločevina odpadala kot skorja suhega kruha, oblazinjenje notri odstopalo od vseposod in tam, kjer sem med vožnjo levi komolec naslanjal na rob vrat, je v otrdeli plastiki nastala dobesedno luknja.

Oni dan sem šel kupovat v Ljubljano novega (rabljenega). Na netu sem ga našel. Zjutraj sem se pridružil nekomu, spremljal sem ga na pregled v UKC, pa sem si rekel, ko končamo, me bodo odložili in ga grem kupit, na Tržaški je prodajalec, porihtam to en dva tri, pa nazaj na Ptuj že z novim.
Zjutraj sem še enkrat pogledal na splet, kaj v bistvu kupujem, kateri model, letnik in to, da me ne bo prodajalec zalotil, da ko bom prišel tja in rekel, da bi imel oni avto, ki ga prodajajo na netu, pa ne bom točno vedel, katerega. Ker verjtno to ni edini, ki ga prodjajo ... Zato je mogoče bolje, da natančno vem, katerega mislim. Da ne bova tam brskala po spletu in bom s prstom po ekranu kazal: "Totega sem mislil".
Pa mi pri tem zadnjem pogledu na avto.net vrže na vrh zadetkov, "novo": v Celju imajo enega takega, enakega, malo cenejšega in belega. Ne vem, zakaj si mislim, da se bo moj nikakav odnos do čiščenja avta (in ne le čiščenje, pač pa čak i šire) na belem menj videl kot na srebrnem, karšen je ljubljanski.
Zato nisem šel na Tržaško, ampak so me nazaj grede odvrgli v Celju. 

Tam mi je prijazen prodajalec pokazal "moj avto". Med vsemi parkiranimi sem se zapičil v napačnega. "Gospod, vi ste mislili tegale ..."  Vedel sem, da je bel, vedel znamko, ampak ker je šlo za nek pooblaščen servis, so vsi avti tam imeli spredaj isti znak. In belih je bilo ogromno.
"Pardon, res, meni zgledajo bolj kot ne vsi isti ...," se skušam pojasnjevati prodajalcu, ki me rahlo čudno gleda.
Avto se je nahajal v eni od vrst, parkiran globoko nekje pod streho. S prodajalcem sva hitro končala pogovor. "Kupim," pravim.
"Se boste malo peljali?"
"Ne, hvala," rečem. (Sem se že z enim takim rabljenim v Mariboru, kaj se čem še vozit.)
Potem pa se mi zazdi, da bi si prodajalec mogoče želel, da se malo zapeljem s tem njegovim avtom; verjetno zato, da bi mu pritrdil, da je res fajn ta avto; tako kakor on pravi ...
"Okej," rečem, "če se vam ljubi prestavljat vse te avte, bom pa naredil en krog."

In me je poslal na malico v bližnjo oštarijo; med tem bodo prišli menda še drugi prodajalci in z združenimi močmi preparkirali konvoj vozil.
Pojem, spijem pivo - ker avta danes še ne bom mogel odpeljati, ker da denar še ne bo "sedel", tudi če takoj nakažem prek splente banke, menda zaradi banke, ki jo pač imam. In potem, po južni, rešimo vse papirje, dam aro, ki jo, ker smo pred prazniki, ne morejo dati v trezor, ampak bo šla še danes na banko, tako da moramo v neko drugo, glavno stavbo, ampak dobro, pustimo zdaj malenkosti .... -kmalu vse to opravim nakar krenem počasi nazaj proti mestu, peš, do tja, kjer sem zmenjen za prevoz do Maribora z nekim prevozi.org šoferjem z imenom Trajče.
Trajče se mi je po esemesu prijazno zahvalil, da bom prišel nekam bliže, kot je uvodoma napovedal, kje da pobira, zato me je prav zanimalo, kaj za en tip bo ta Trajče s šlifom.

Ležerno se sprehodim do pobirališča, telefon nekaj piska in se navdušuje nad številom korakov, ki sem jih naredil, mi celo čestita, da sem prebil ali sklenil nek krog gibanja al kaj že. Ni važno, briga me; super je; lep dan, topel, sončen, in prav hitro pridem na cilj. Imam še čas, da lahko zavijem v nakupovalno središče in si kupim kaj za piti. Pa vidim pri vhodnih vratih neke masažne aparate, ki osamljeni tičijo tam in čakajo, da se jih bo kdo usmilil. Pri luštni nohtobrusilki, ki ima svoj štant par korakov stran, zamenjam bankovec za pet evrov. "Kako vam dam?" me vpraša. "Kakorkoli mi boste dali, bo v redu," ji rečem in se v sebi muzam besednim slalomskim vratcem, v katere se je zapletla. Zave se jih tudi ona, se nasmeji in mi da drobiž. Potrebujem ga za žeton, žeton pa za masažo.
Odložim rukzak in jopo na sosednji prazen masažni stol in se prepustim obdelavi. Skoraj zaspim, tako mi paše tisto lomljenje od vratu do riti. Pomislim, če si namesto avta mogoče ne bi raje kupil masažnega stola ... (Verjetno stane kaj takega kot vozilo, ki ga nabavljam.)
Zdaj ves svež odfrlim do dogovorjenega pobirališča. Tam stoji s telefonom v rokah še eno dekle. Pomislim, da mogoče tudi ona čaka, da jo pobere Trajče.

In moja pomisel kmalu meso postane.
Trajče pobere njo in mene, nakar še - očitno - svojega prijatelja Marka. Njej je ime Elena. Elena brez H. Trajče je Makedonec. Marko Mariborčan, pozna Latina in Petra iz Baleta SNG MB, ki je od letos menda v penziji. (Ker seveda hitro drug drugega povprašamo, kaj kdo dela in s čim se kdo ukvarja.) Elena je iz Čačka, v Velenju študira energetiko in gre v Maribor k sestri, ki študira gradbeništvo. Tajče je programer, študiral je na Feri-ju; v Mariboru mu je všeč, prišel je iz Makedonije, zdaj je tudi tudi njegov mlajši brat, oba sta zelo zadovoljna tu, kjer sta. Njprej je dve leti živel v Ljubljani, a mu ni bilo všeč: do fitnesa je imel tri kilometre. V Mariboru ga ima čez cesto in to je bil razlog ZA Maribor. V Makedoniji so plače mizerne, pravi. Politika pa da ti ga smeti od zadaj, še preden se zaveš, tako da, ne, ne, v SLO mu je čisto všeč.

Trajče, ki žvi v centru, najprej naredi uslugo Marku in ga odpelje na izvoz Maribor - vzhod. Potem mu Elena pokaže na telefonu zemljevid, kje živi njena sestra. Trajče pravi "petak je, nema veze, cu da te odvedem tamo". Nakar se nekje na Studencih zacikla med neke ulice, navigacija pravi levo, levo se ne da, naredimo krog, več krogov, Trajče nežno preklinja na makedonskiot jazik, češ, pa kam se je to smestila tvojata sestra!? ... Elena potem vendarle reče, da bo že našla in Trajče jo vrže ven, jaz pa ji za adijo rečem, da naj bo vesela, da jo je pobral Makedonec, ker če bi jo jaz, Slovenec, je ziher ne bi pol ure prevažal po Mariboru.
Kje bo Trajče odložil mene, mi je vseeno. Dan brez avtomobila je do zdaj čisto zanimiv; bog ve, kaj me še čaka ... Naj me vrže ven kar tam nekje v centru, kjer stanuje, bom se že sprehodil do Slavije.

Trajče stanuje tik ob avtobusni, zato me lepo odloži dobesedno deset korakov od perona. Hvala, Trajče, adijo, adijo.

Dobro, ampak: na kateri peron naj grem? Kje je bus za Ptuj? Postaja je prazna. Pred prazniki smo in verjetno so se že vsi odpeljali, kamor so mislili. Kličem sina, da ga vprašam, na kateri številki je za Ptuj. Pubec ne dvigne.
Naredim par korakov po postaji in edini bus, ki tam stoji, ima napis: Ptuj - Maribor. Nekako sklepam, da je ravnokar prišel in da bo odpeljal tudi v nasprotno smer.

Ne motim se, šofer mi proda vozovnico do Ptuja.
Potem pa neka punca, ki neodločno vstopa pri Slaviji (in dela za seboj gužvo na vratih) sprašuje, ali je to avtobus za Ptuj. "Pa da," odgovori voznik. Dekle mu pojasni svoje vprašanje; češ da na tabli zunaj piše Ptuj - Maribor.
Šofer se ji opraviči; pozabil je obrniti napis.
Potem med vožnjo navija pravo, čisto, po moje srbsko muziko; cajke, bi rekli Hrvati. Ne vem, kako pravijo temu Srbi. Narodnjaki? (Lepa Brena pa to.) Ni važno. Na Hajdini poberemo še enega potnika in voznik avtobusa ga vpraša: "Do Maribora?". Potnik se reži, kako ga lahko šofer dve postaji pred Ptujem vpraša, če gre do Maribora! Šofer se zave in začne tudi sam smejati.
Videl sem, že od Maribora, da gospod ni ravno pri stvari.
Na relaciji MB - Ptuj je njegovo telo, njegova dušica pa je nekje daleč, doma. Pri deci, pri ženi, si mislim. Melos muzike je njegov pravi, notranji svet. Prazniki prihajajo, on pa si služi svoj vsakdanji kruh v tujem svetu, daleč od doma. Muzika, ki si jo vrti, je svet, ki si ga želi. Ker se pogovarja s potnikom na prvem sedežu na desni - jaz pa sedim le dva sedeža bolj zadaj, ne morem, da ne bi slišal: iz okolice Banja Lukje je.
Aha, muzika je res srbska. Okej, dobro se mi je zdelo.

***

Nedavno si je prijatelj, mlad penzioner, kupil nobel enoprostorca višjega razreda. "Moj zadnji," je komentiral.
Kolikor poznam svoje avtomobilistično-nakupovalne navade, bom mojega novega-rabljenega guncal spet vsaj sedem laških let. Takrat bom zrel za v uradni penzion tudi sam.

Mobilni revež sem, mobilni revež tja: še dve režiji me čakata; še se bom moral priguncati na delovišče. 
Če pa po dveh režijah ne bo nobene bauštele več, mi ne bo treba biti več mobilni revež. Lahko bom tehnološki višek in lahko si bom dal odpoved. Če ne bom rabil avta-kombajna, če ne bom rabil žeti, ne bom več mobilni revež. (Ampak kak drug, he, he.)

Ne, ne, še vedno se je prikazala kakšna nova njivica, ki jo je bilo treba preorati, posejati, požeti.

Ampak res: Ko bom bil velik, bom imel toliko denarja, da ne bom potreboval avtomobila in bom na bauštelo hodil lepo peš.

Peš sem šel s ptujske avtobusne - po ne vem koliko letih - do zjutraj tam nekje sparkiranega avtomobila in potem domov.
Dan brez avtomibla je bil prima. Doživel sem marsikaj.
Ker je bil jutri dan mrtvih, sem pomisil:
Daj bože, da bi, preden bom spakiral s tega sveta, lahko ne več parkiral.

S septembrom grem znova "čisto na svoje".

Prva umetniška/gledališka generacija gimnazijcev je junija maturirala.
Program Gledališka smer na Gimnaziji Ptuj je vzpostavljen. Idjeje, ki so bile nekoč na papirju, so zdaj del življenja mladih dijakinj in dijakov. Štiriletni učni načrt za predmet Dramska igra in govor je zaživel v praksi.
En velik del moje motivacije, zakaj sem bil štiri leta gimnazijski učitelj, je s tem izpet.

Učit sem šel pravzaprav iz prepleta treh razlogov.

Prvi.
Gledališka smer, ki jo je pridobil/pripeljal/izboril/osnoval ... ravnatelj Boštjan Šeruga, se mi je zdela največja pridobitev na področju kulture na Ptuju v zadnjega četrt stoletja. In obenem dolgoročno, potencialno najpomembnejša!
Prepričan sem, da so nekdanji pedagogi in ravnatelji (B. Bezeljak, M. Mijačević, M. Fridl, M. Puklavec, M. Centrih ...) bili prezadovoljni, da je Ptuj dobil umetniško šolo, o kateri so razmišljali gotovo že tudi sami. (Albin Lugarič, dam roko v ogenj, bi se kot otrok veselil take smeri!) In ja, zdelo se mi je, da če bom šel učit, bom po svojih zmožnostih nadaljeval njihovo neprecenljivo delo, (ki je vplivalo tudi name), in s tem prispeval k povezovanju preteklosti s prihodnostjo.

Druga motivacija je bila želja: oblikovati vsebino predmeta metodično in didaktično tako, da bodo dijaki zanesljivo rasli in da bodo vsakega pol leta na odru* bolj suvereni. Svoj razvoj naj pokažejo in "dokažejo" - sebi in drugim - v obliki Pokuka v pouk v mestnem gledališču. S sodelavko, režiserko Ajdo Valc, sva veliko debatirala, kaj in kako delati, da bi bil srednješolski pouk dramske igre kakovosten. Takšen, da bi se vpisal v tako smer tudi sam (če bi takrat, leta 1980, obstjala). Ali poslal vanjo sina, (če bi ga to zanimalo). Menim, da sva z Ajdo našla smiselno pot skozi štiri letnike, to je osem polletij, osem Pokukov v pouk.

Tretja motivacija je bila pa takrat - leta 2018 ali 2019, ko sva se z ravnateljem začela pogovarjati o gledališki smeri - naslednja.
Mislil sem si:
Samo, leta 2024 boš (znova) kandidiral za šefa v MGP. Če ti uspe, boš zintegriral šolo in gledališče.
Kako? Tako, da boš dijakom 4. letnika dal poklicnega režiserja, kostumografa, scenografa, lektorja ... in pripravili bodo pravo uprizoritev znotraj pravega gledališča. Dijaki bodo s tem pridobili ogromno izkušenj, MGP pa nekakšen "mladinski oder". Vadili bodo v obnovljeni Stari steklarski, premiera bo v MGP, po teoretično znanje bodo pa hodili v Gimnazijo. 
Trikotnik gimnazija - gledališče - mesto (beri: teorija - praksa -  skupnost) bo sklenjen. Prizdevanja mnogih osmišljena.
Odlične glasebenike, likovnike, pevce, pisce - in teh na šoli ne manjka! - boš vključil v predstavo zaključnega letnika. Pisali bodo vsebine za gledališke liste, fotografirali, naredili plakat, snovali kostume, video promocijo za svojo predstavo na družbenih omrežjih. Najbolj goreči mladi igralci se bodo morda vklučili še v druge produckije MGP; kot statisti ali celo v manjših vlogah itd. (Kmalu se je pokazalo, da ima Gimnazija izjemno talentirano mlado dramtičarko, Tjašo. Mislil sem si: Tjašin tekst Purgatorium je zrel za na poklicni oder!, to bomo takoj igrali v MGP s profi zasedbo. (Še več: sošolka Marija, profesorica na gimnaziji v Kamniku, mi je pred leti poslala en super tekst njihovega gimnazijca; pa sem pomisil: MGP bo imel "sekcijo" bodiMGP - bodoči dramatiki na odru MGP; Ptuj bo zmeraj odprta vseslovenska "krstilnica" novih, mladih, prihajajočih dramatikov. To ima smisel, sem si misli.)

Sem si mislil.

Letos pozimi sem namreč na razpisu za direktorja gledališča (znova) popušil, kot se reče.
In tako ta integracija gledališke gimnazije in mestnega gledališča ostaja izziv za ... - naj zračunam - leto 2029, ko bo mesto znova iskalo šefa gledališča. (Je pa še ena možnost: da nenadoma čudežno in obilno obogatim.)

Do takrat pa bom Samo-zaposlen-v-svojem-zavodu Novi Zato. Sam sem ravnatelj in učenec. In učitelj.
Šef/delodajalec in zaposleni/delojemalec hkrati.
Sem sam svoj sindikalist in sam svoj predsednik uprave. Sam upravljam s sabo.

Pred več kot tridesetimi leti je bil moj prvi zaposlitveni status prav to: svobodni umetnik.
Kot kaže - in informativni izračun ZPIZ-a kaže prav prav to - se lahko začnem počasi spogledovati s penzijo.

Do takrat bom pa še kaj:
- upam in si želim -  zrežiral,
- upam in si želim - napisal in ja, ker sem vsa ta delovna leta občasno hodil tudi v različne razrede,
- upam in si želim - predaval.

Predajal drugim tistega nekaj znanja, ki se ga je nabralo v 35 letih.
Tisti, ki so bili na mojih predavanjih, pravijo, da menda počnem to precej okej.

Teme mojih predavanj-predajanj bodo:

• Top nastop ali potop. Kako nastopati bolj sproščeno, učinkovito in prepričljivo. Mogoče celo tako zelo, da pri tem uživaš.
  
  
• Ideje! Ideje! Brez novih idej ne bi bilo razvoja. In če počnemo stvari vedno isto, je res glupo pričakovati drugačne, boljše rezultate. Tako opevana dodana vrednost je v inovacijah. Za inovacije pa potrebuješ nove ideje. Za nove ideje pa znanje, kako do njih (ali pa čakanje, da ti bo mogoče nekoč padel picek z neba.)
  
  
• Jasno izražanje/komuniciranje. Pisno, ustno in neverbalno! Kako govoriti, pisati in ravnati tako, da nas bodo drugi pravilno razumeli? Vsakdanje sporazumevanje je žal prepogosto vir nesporazumov.
  Komuniciranje je veščina. Kot recimo ... pokanje z bičem. Če smo dobri - kot markovški pokači recimo - je to užitek gledati in poslušati. Če nismo, lahko pošteno žvajznemo sami sebe ali druge okoli sebe. To pa ni fajn; ne prvo, ne drugo.
  O komunikaciji lahko poslušamo (predavanje), poskušamo (izkustvena delavanica), treniramo, vadimo, se pripravljamo na svoj nastop. Individualno ali v skupini.

***

Oktobra (1. in 3., linka spodaj) me laho pridete - in to zastonj - poslušat v Mladinski kulturni center v Mariboru. (No, v bistvu vas bo častil MKC Maribor. Predavanje bo za vas zastonj, glede na dosedanje izkušnje pa ne zaman.)

Na sporedu bosta dve delavnici: Top nastop in Ideje, ideje.
Ne bomo ravno gnetli gline in ne slikali na svilo ali steklo. Bo pa prav tako praktično, ker bomo gnetli naše misli in slikali naše prihodnje izzive.

Če ste pomislili, da bi vam kaj od zgoraj naštetega prišlo kdaj prav - v službi, vaši ekip ali vaši deci za šolo (ker eno je znati, drugo pa znati to tudi pokazati), če ste pred pomembnim nastopom, če vas kaj od zgoraj opisanega nagovori - sem tu: samo.strelec@gmail.com.

Pridem s tole oranžno škatlo na naslovni sliki. V njej imam različna orodja. Pokažem vam, kako se jih uporablja in vam jih na koncu predam v trajno last in radostno rabo.
Saj veste: glupo bi bilo lotiti se recimo popravljanja pipe z, na primer, šiviljskim metrom.
Orodja so kjuč(na)!

P.s.:

Če želiš podrobnejši opis delavnic: piši mi in ti pošljem pdf z opisom delavnice, ki te zanima. E: samo.strelec@gmail.com

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

*: "Ves svet je oder ...," je zapisal William Shakespeare, in "Wir alle spielen Theater" sociolog Erwing Goffman, ter "Življenje kot igra" dr. Wayne W. Dyer. Življenje na odru je koncentrat običajnega življenja in zato so zakonitosti odra prenesljive nazaj v naš vsakdan.

Za uprizoritev PIVO (v nastajanju) - trenutno se nahaja v fazi burnega vretja - smo kupovali invalidski voziček.

Na parih straneh sem iskal primeren voziček in se spraševal po razlikah, lastnostih, velikostih.

Gospod Boris Šmigoc iz Nove Rehe Ptuj mi je dal vse podatke: o različnih tipih, vrstah, namembnosti.

Všeč mi je bilo, kako celovito mi je postregel z informacijami. Hitro, takoj odzivno, temeljito.

Zato smo se dločili, da bomo voziček kupili pri njem.

Potem pa: direktor Boris nam je voziček donatorsko poklonil.
Kmalu bo odigral zaključni prizor v našem PIVU!

Iskrena hvala, Boris.
Vidimo se na premieri.

za Pivo/varje zapisal
Samo