Ne vem več, kje, ampak nek dan sem moral dati neko izjavo za nek medij. Rekel sem:

Mi se mamo radi; tudi ko si gremo na živce.

***

Za to sem zelo hvaležen.
Jutri,  v sredo, 23. oktobra ob 19.30 pokažemo na Ptuju, kako to izgleda.
Nekaj vstopnic je menda še za dobit; tukaj: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html 
(Ne vem točno, ker dvorana na spletu nima označenih sedežev s krogci, kot je to sicer običajno.)

Bil sem na dopustu na grškem otoku Karpatos.
Pri raznoraznih čakanjih najprej na Pučniku potem pa še tam, preden te spustijo ven, beseda da besedo in saj veste, zaklepetaš se in koga spoznaš.

In tako sem spoznal dve gospe, mamo in hči, ki sta govorili lepo primorščino. Ko smo takole na poti kramljali, mi povesta, da sta zamejki, Tržačanki.
- Od kod natančneje?, vprašam. Odgovoritia: z Bazovice.
- Tam sem nekoč spal z Juretom Ivanušičem. No, ne glih z njim, no.  Hočem reči, v hotelu pri gospe Valentini.
- A res?, moja hči dela tam, pri Valentini, pravi gospa.

Kak je svet mali.
Nakar me gospa vpraša, kako to, da sem spal tam. Povem, da sem delal v tržaškem gledališu. Gospo zanima "kaj pa". Povem ji, da igro Kakor v nebesih, nakar ona meni, da je predstavo gledala dvakrat. In da pozna mnoge, ki so jo gledali večkrat.

In moj ego je bil v devetih nebesih. Čeprav smo medtem že pristali.
Vozila nas je grška letalska kompanija, zračni avtobus pa je šofiral hravški kapetan, ki je večkrat prijazno po ozovčenju oznanjal, kje ravnokar smo. Tako sem lahko ponovil osnovnošolski zemljepis: Reka, Split, Dubrovnik, Tirana; potem mam luknjo (verjetno je šel kapetan lulat; moram vprašati prihodjič kapetana Poldeta Ambrožiča, ko ga srečam v mestu), nakar Atene in potem še Santorini in sledil je pristanek.
Ko smo bili nad Atenami, sem gledal po luftu, če bom kje videl kakšnega Ikara in Dedala. Ta grški mit o očetu in sinu je največkrat povedan naspol. Namreč: običajno slišimo tole fotrovo poanto: Sine, ne letaj previsoko, da ti sonce ne stopi voska, ki drži skupaj perje na tvojih krilih. In Ikar fotra seveda ni poslušal. OK, razumemo, dobro; vsi poznamo pregovor Kdor visoko leta, nizko pade. 
Drugi, meni zanimivejši, zamolčani del, pa se glasi: foter je sinu rekel tudi to: Ne letaj prenizko! Tvoja krila se lahko dotaknejo morja, napila se bodo vode, obtežila, in pristal boš na dnu morja. Kako bi se lahko glasil izveden pregovor iz te perspektive? - Kdor nizko leta, bo prisal na dnu?
(Sicer pa smo v Jugi imeli inačico prvega pregovora, ki je šla takole: Kdor visoko leta, ima strica še više.)

Dobro, vrnimo se na trdna tla. Pred dnevi mi je kolega Peter, direktor MGP, povedal, da bodo peljali abonente ptujskega gledališča v Trst na mojo predstavo (in me založil s promocijskim materialom, del karterega ob tej priložnosti tudi delim z vami):

Bil sem vesel, da MGP te svoje tržaško-ptujske koprodukcije ni sililo na svoj oder. Namreč, ne bi se dalo; ne bi šlo. Predstava Kakor v nebesih  je imela ob porodu kar dobrih deset ali še več metrov odrske odprtine; na Ptuju jih je šest. Na tržaškem odru stoji kakšnih 16 igralcev in pevcev, na ptujskem bi jim moral Jure Ivanušič dirigirati v dveh vrstah. Resnično, bil sem vesel, da predstave niso silili niti na kakšno poletno, odprto prizorišče. Nebesa potrebujejo mir, tišino, niso bila ustvarjena z mislijo, da bi bila kdaj kje ozvočena. Skrataka: super, da bodo ptujsko publiko peljali v Trst!

To bo, berem, menda cel izlet. Kosilo, ogled mesta, verjetno šoping, pa četudi Ponte roso danes ni več to, kar je bil v stari Jugi, ko smo si tam navlekli nase par parov kavbojk in jih švicajoč švercali v domovino.

Imam kar malo treme. To se mi še ni zgodilo: da bi ptujska publika šla korporativno gledat kakšno mojo predstavo kam drugam. Saj, so že prišli kdaj prijatelji, s par avti, kam daleč, recimo v Virovitico ali Split ali Osijek (če omenim kraje, kjer sem delal, najdlje od Ptuja). Poleg tega direktor najavlja predstavo kot "ptujsko premiero"; berem, da bo ob vhodu v gledališče občinstvo dobilo tudi kozarček.

Pa mi je švisnilo skozi glavo tole, v lepi, melodični tamkajšnji govorici (upam, da se bo v zapisu to vsaj malo slišalo):

Prima di tuto una brusketa,
con un bjekere di vino roso, oviamente, dopo la ponte roso,
in puole, tuti insjeme, ala serata, andjamo vedere zlovenska Nebesa.

Šajerci in Primorci smo se od nekdaj dobro zastopili.
Fajn bo, bi rekel. Fajn, že kar na avtobusu.
Mi bo kar malo žal, da ne bom gor. Ker bom že tam, da bomo še malo povadili, se ogreli in zapeli, predem prideti vi, moji someščani.

Takole vabi MGP:

Večkrat sem že pomislil, da bi pisal o predstavah, ki jih gledam v MGP. Pa sem si zmeraj znova rekel: ne boš.
Zakaj ne?
Ker se nisem znal izmazati iz tegale primeža:

Prvič. Pisanje o gledališču zelo hitro lahko "potegne" na gledališko kritiko. Gledališka kritika pa je stroka. Imeti je treba izoblikovan gledališki instrumentarij, strokovno terminologijo in še pred tem svoj konsistenten gledališki "koordinatni sistem", s katerim po/gledaš (na) uprizoritev; mrežo oz. polje, v katero umestiš konkretno predstavo. Potrebuješ nekakšno metodologijo gledanja; nekakšen ozaveščen spoznavni proces doživljanja umetniškega dela. In da imaš vse to, je potrebna kilometrina v pisanju kritik. In ves ta čas dober mentor; ti motor, on mentor. (In za kakšne takšne kilometre v prihodnosti moja "mašina" nekako ni več mišljena. ... Skoraj 600 tavžent je na števcu, tako da - ne.)
Pisati o dramskem besedilu bi bilo lažje. (Ker smo tega vajeni iz šole, ko smo se učili o naših književnikih in njihovih delih).
Pisati o gledališki uprizoritvi pa je, pravim, težje. (Že samo zato, ker se tega v šolah seveda ne učimo).
In ker kritik nisem - ker vsega zgoraj naštetega nimam - torej to odpade.

Drugič. Seveda imam nek svoj okus, kaj mi je všeč in kaj manj ter kaj sploh ne.
Ampak, koga to briga.
Vsak gledalec ima pravico do svojega okusa. De gustibus non est disputandum, so vedeli že stari.
(In resno pisanje o gledaliških predstavah ni niti pod razno razgrinjanje lastnega okusa, pač pa, kot sem že rekel, stroka in konec koncev tudi umetnost; beri npr. kritike starega Alfreda Kerra ali sodobnega Gerharda Stadelmaierja.)

Tretjič. Niti slučajno ne gledam vsega, kar ponudi MGP. Ali sem na terenu, ali pa sem sicer doma, ampak ko pridem z gledališkega gradbišča, mi velikokrat ni za v gledališče. Tam, kjer ravnokar sem, pogledam vse, kar dajejo in to je to. Skočim pogledat še kdaj prijatelja Vojka v mariborsko Dramo, občasno kar dopoldan na kakšno celjsko predstavo za šole, izbrane stvari na Borštnikovo, v Gavello kdaj pa kdaj, če me povabi Djole, in v Varaždin do Jagode na kafe in zvečer v njihovo prelepo kazalište. (No, vidim, da tega niti ni tako malo.)
Pa se tolažim, ker ne vidim vsega, še z naslednjo zgodbico. Velikega slovenskega igralca so vprašali, ali hodi gledat druge predstave. In je odgovoril menda nekaj takega: A si kdaj videl kakšnega ajzenpanarja, ki bi takrat, ko je fraj, hodil na štacijon gledat, kako drugi foršibajo?

Četrtič. Bilo bi najmanj rahlo nehigienično, če bi prakticirajoči kolega kritiziral prakticirajoče kolege.

***

Kako se torej izmazati iz nastale situacije: pisal bi, ampak ne bi pisal krtike predstave? Hm.  
In zato nisem.

Ko sem pred dnevi laufal - malo dlje kot običajno (bil je lep sončni dan) - se mi je utrnila naslednja misel:

Pa namesto o tem, kaj je na odru, piši o tem, kaj je v dvorani. Nameto o uprizoritvi piši o publiki.

Gledališčniki dejansko zelo radi rečemo, kako pomembna je publika. Kako je ista predstava z različno publiko lahko čisto drugačna. Pravimo recimo: Ful lepo so gledali nocoj. Ali pa: Danes pa je publika bla čisto mrtva.

Res je; občinstvo je sestavni del gledališkega dogodka. Conditio sine qua non. Tako zelo, da govorimo o kolektivnem gledalcu. Prav nepredstavljivo je, da bi si nekdo naročil, kupil gledališko predstavo, ki bi jo potem gledal v dvorani sam. (Tovariš Tito je imel menda svojo filmsko dvorano, kjer je filme gledal sam. Bil je velik ljubitelj filma. Mi pa veliki ljubitelji njega.) V gledališču pa gledamo skupaj. Iz posameznikov postanemo za čas trajanja predstdave skupnost. Zato teatrologi pravijo, da je gledališče tudi kraj/prizorišče poskušanja skupnostnosti. Prostor, kjer skupnost v varnem okolju estetskega fenomena gledališče, eksperimentira in testira premišljanje ter doživljanje še nevidenih, še drugih možnih, alternativnih svetov in odnosov. Gledališče je skupno premišljevališče o tem, kako smo ljudje drug z drugim in kako bi lahko bili še kako drugače drug drugemu človek.
Ja, v zatemnjeni dvorani se gledalci kar nekako "nalezemo" žalosti ali veselja (in vsega vmes), kar prihaja z odra. Dvorana, rečemo, diha z igralci.

The relationship between the actor and the audience is the only theatre reality. Peter Brook

No, je pa obstajal v zgodovini nek nemški vojvoda, ki je bil totalno nor na gledališče. Tako zelo nor, da je v dvorani hotel sedeti sam in igrati so morali samo za njega. Seveda: bil je generalni pokrovitelj, sponzor, donator, ustanovtelj in financer svoje gledališke družine. Na kratko: imel je dnar, veliiiiko dnarja in rad je imel gledališče. Tako zelo, da si je pač kupil to situacijo - biti v dvorani sam.

Hecno: tudi zgodovina ptujskega gledališča diši po nečem podobnem.
Neka bogata meščanka, tam, nekje okoli daljnjega leta 1750, živi v Pettau-u z nekim bogatim Njim. Ko se jeseni konča lepo vreme, trgatve, pogodbe za odkup grozdja in izvoz vina iz južnega Štajermarka pa so sklenjene, ko gospod On zakjuči na Ptujskem svoj bisnis, mu njegova gospa reče: Čuj, majn liber, meni je toti Pettau pozimi čisti dolgcajt. Langeweile. Če češ, da ostanem tu, mit dir, in ne odidem nazaj nach Wien ali pa recimo Prag..., mi sezidaj gledališče. Odkar sva se zaradi tehle tvojih poslovnih izzivov preslila v tale sicer čisto lep Pettau, teater noro pogrešam. Also: entveder teater ali pa aufiderzen!

In - imenujmo ga g. Franzschcek, ki ima svojo Njo seveda nadvse rad, reče: No dobro, also gut, šechen, ti bom pa zgradil toti tvoj teater. Samo da bo mir. In boš nach Pettau lahko vabila italijanske, češke, nemške in druge potujoče gledališke familije.
La famiglia teatrale je bila rojena.

In tako je tudi bilo. Franzschek napiše ček, ji sredi mesta teater gori postavi, prav ta, isti, na tej lokaciji, kjer smo gledali Radost in gospa Otilia ali Brunhilda ali Genovefa ..., dobi svoje malo, ljubko, butično gledališče. Ker pa gospa seveda ni tako zmešana kot oni nemški vojvoda, povabi v teater tudi grajsko gospodo in njihove goste, svoje prijateljice, te pa svoje može itede.
Srečna ona, srečen on. In srečni mi, ki še dandanes lahko na isto okacijo hodimo gledat predstave poklicnih gledaliških družin, skupin, mestnih ali državnih javnih zavodov ter tu in tam kakšnega zasebnega.

Izgradnjo teatra takrat, sredi 18. stoletja na Ptuju, si predstavljam kot tako velik dosežek, kakor da bi nekdo danes svoji ženi rekel: Okej, draga, vem, da maš ti rada morje, in jaz še bolj tebe. Zato ti bom zgradil zasebni olimpijski bazen, s slano, smaragdno vodo, peščenim dnom in belimi kamenčki na obali. Plus privat maserjem. Ter VR galebi, ki se bodo karali na obali. Ali pa: draga, ti obožuješ golf, jaz obožujem tebe - eto ti golf plac. Pa (se) špilaj!

Tako. In smo končno pri Radosti. Uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega sem si ogledal v soboto, 5. novembra 2024, na reprizi t.i. ptujske premiere.

Parter je bil poln, tudi lože spodaj, zgoraj je bilo v glavnem fraj. Škoda. Ker smo z zanimanjem spremljali sodobno zgodbo, z dogajanjem v konkretnem mestu, ki ga vsi poznamo, zgodbo, ki se dogaja ljudem, kakršni smo sami. Če imamo doma študenta, poznamo štorijo toliko bolj. Če poznamo koga, ki se srečuje z demenco (in kdo ga žal ne), še bolj kot bolj. In še je v zgodbi motivov, ki smo jih ljudje v dvorani z lahkoto pre/poznali.

Zdi se mi, da smo gledali zelo pozorno. Zelo dolgo. Tam nekje proti koncu pa sem se vsaj sam malo "zgubil". Pa bi rekel, ne le jaz. Med gledalci smo bili v glavnem odrasli. Plus dva še včeraj gimnazijca. Brat in sestra; poznal sem ju, ker je on, Tin, igral pri Branki, ona, Zala, pa je hodila na ptujsko gimnazijo. Zdaj sta oba študenta. On bo kunstgešihter, ona študira oblikovanje tekstila. (Pa sem pomislil na njunega očeta, prijatelja Nena ... in si rekel: bilo bi lepo Zalo kdaj povabit, da bi asistirala kakšni kostumografki; Nenu bi bilo to všeč.) Kako lepo, da sta študenta čez vikend prišla domov in - direkcion v ptujski teater!
(Kot ex-učitelj pa sem pomislil tudi na to: nekoč bo še več dijakov na predstavi, gotovo. Potreben je čas. Kot za vsako stvar, ki naj zrase naravno, brez umetnih gnojil ali šopanja s hormoni za hitro rast.)

Ptujska gledališka publika smo lepo spremljali igro igralcev, pozorno in posvečeno. Mislim si, da smo bili dobra publika. Na koncu smo igralkam in igralcem namenili kar nekaj aplavzov in ponovnih prihodov na oder. Bi me prav zanimalo, kako so predstavo doživeli oni.

Moral sem na pošto. Čakalo me je priporočeno pismo. Tisto, ko poštna uslužbenka najprej odtrga listič, ti pa moraš gor napisati dan in mesec z besedo in se podpisati. In potem še enkat na tablici ob okencu, in potem ga dobiš, pisemček.

Bil sem dobre volje.
Za mano so bila tri fajn predajanja. Dve v Mariboru v Kulturnem inkubatorju za odrasle in eno za šolarje na Ptuju.
Predstavljal sem, kako se predstavlja in pokazal nekaj idej, kako se da generirati še več idej.
Vse skupaj sem pri sebi "knjižil" pod alinejo "okeeej" in pravim, zavoljo tega sem bil dobre volje.

Pa sem ves tak, dobrovoljen, gospo na pošti vprašal, ali ve, zakaj moram dan in mesec napisati z besedo. Tega res nikoli nisem razumel.
V hipu me je preblisnilo, da bo vprašanje doživela mogoče čisto narobe, kot da se "kaj bunim". In imel sem prav. Videl sem, da ji ni prav, kaj jo sprašujem.
Mogoče bi moral dodati besedo mogoče: Ali mogoče veste, zakaj moram ...
Ali mogoče še bolje v množini: Ali mogoče veste, zakaj moramo ...

Klinc, zdaj je, kar je. Izrekel sem. Tu lejt.
Gospa je nekaj listala po mapi in kakor nekaj iskala, da bi pridobila na času. Kot na garminu; preračunavam. Videl sem, kako razmišlja, kaj naj mi reče.
Razumel sem: verjetno si je želela, da greva dalje, preskočiva to temo in končava zadevo, pa je.
Jaz pa dobre volje in v nastavitvi za se menit.
- Ne, ne, res me zanima, če mogoče veste, zakaj je treba napisat z besedo dan in mesec, nikoli nisem razumel, pa bi me res zanimalo, ker ne štekam ...

Nikoli nisem razumel in nikoli vprašal. Najbrž zato, da ne bi izpadel butelj ali pa težka, tečna stranka, al kaj vem, zakaj že ne.

No, kakorkoli: ni mi več uspelo obrniti vso stvar "na lahkotno".

- Tako je po zakonu, mi pravi prijazna gospa.
Uf, valjda, saj vem, da to ni njena kaprica, in da si nič takega ne zmišljuje in nič takega noče od mene, ji povem. Konec koncev sem tako reč podpisal že nešteto krat.

- Ja, ja, pravim, seveda, gotovo je zadaj kak predpis ali celo zakon, ja, to si mislim.
In samo upam, da bo začutila, da nimam ničesar proti njej. Ker bi resnično res rad samo skapiral. Nikoli nisem vprašal. Pa čeprav so me doma od malega učili, da vprašati ni greh. Zakaj ne bi, danes, ko sem dobre volje, za mano pa ni nikogar, nobene vrste, vprašal gospe ...? Pa sem pač jo.

Jasno, podpisal sem se, ne več težil, se zahvalil in šel. (Bilo je nekaj od Fursa.)

Ko sem zapuščal pošto, sem pomislil, da se mi je nedavno zgodilo čisto isto na smetišču.
Pripeljal sem smeti in šel plačat, kar so mi stehtali in kar sem zmetal v kontejnerje.
Potreboval bi položnico, ki jo izda podjetje, ki nam odvaža smeti. To sem vedel. Pa sem jo (spet) pozabil. 
Zato sem najprej takoj, nemudoma gospe na blagajni preventivno povedal:
- Gospa, položnica za pretekli mesec - je plačna ... sigurno.
Prepričan sem bil, da položnico potrebuješ, da dokažeš, da imaš poravnane račune.
- Ne, ne, pravi gospa, rabim položnico vseeno.
- Pa saj lahko v sistemu vidite, da je plačano.
- Ne, ne gre zato, če je plačano, vam pravim; rabim položnico, številko položnice.
- Gospa, povem vam ime, priimek, prebivališe, in vi pogledate v sistem in sigurno boste tam videli številko položnice.
- Ne, rabim jo fizično, tu, da jo mate s sabo, vašo položnico.
- Zakaj?
- Tako pač je.

Sicer vedno prijazna gospa mi v nadaljevanju gre znova na roko - ne vem, če bi smel to napisasti - in mi zaračuna 11 eur in jaz sem srečen, da lahko zaključim svojo smetiščno trans/akcijo, čeprav nisem imel pri sebi položnice. Samo avto še moram preluftati, ker smrdi ko tajfl. Nekaj se mi je razlilo iz ene vreče in zdaj smrdi res za kozlat. Čez vikend se mi je lepo to spacalo v avtu (v soboto sem mel čistilno akcijo, v ponedeljak pa na odpad). Hvala bogu je bil še en vroč sončen dan, da sem se do mesta vozil z obema šipama dol. Do doma se je avto preluftal. Ali pa moj nos adaptiral.

Štorijo sem povedal sinu in ga vprašal, ali on šteka, zakaj rabiš kljub vsem bazam podatkov in sistemom in računalniškim podporam fizično položnico, ko prideš oddat smeti. 

- Ata, pa saj to je logično, pravi. Sicer bi si ti lahko zmislil, da si nekdo drug, da stanuješ na naslovu od bilo koga in oni bi vpisali tvoje smeti v njegovo kvoto ... (In ta kvota potem mesečno kumulativno ne sme preseči neke višine itd.)

O, džizus, jasno, logično! Lahko bi pripeljal smeti in povedal npr. sosedov naslov. Ter tako zanetil medsosedski spor, ali, kar bi bilo še huje, transgeneracijsko vojno!

Tako so stvari enostavne in tak butelj sem včasih, ko ne štekam osnovne ideje, ki je zadaj.
Tako da vas zdaj resnično sprašjem: kdo ve, zakaj dan in mesec z besedo?
Inkubiram to vprašanje že nekaj časa, pa mi ne privre noben prepričljiv odgovor.

Najbrž je zadaj nekaj tako logičnega kot pri smeteh. Hvala, če kdo pove, v čem je finta.

Moče pa sem zaradi PIVA, ki se tudi že nekaj časa vari v meni, rahlo omejenih kognitivnih kapacitet.
Lahko pa, da se s tem samo tolažim. In je temu tudi brez piva tako.

***

P.s.
Če ne bo vedel nihče odgovora, vem, koga bom vprašal. Prijatelj Andrej Plajnšek je stara PTT džomba. Pride na premiero. ... No, če mi bo hotel povedati, potem ko bo na predstavi videl, kako Oče (Gojc) benti čez uradnika PTT-ja ...

***

P.s.p.s.

Čez nekaj dni se je oglasil prijatelj Franjo Levstik, ki pravi, citiram:

"Da te rešim »muk« v zvezi s pisanjem datuma z besedo 😊.

Datum se mora pisati z besedo zato, da se na tak način zmanjša možnost napak. Če napišeš datum s številkami, obstaja nevarnost, da bo to nečitljivo in je potem vprašaj, kdaj (na kateri datum) je bila pošiljka vročena. Včasih je to zelo pomembno, ker je so od tega lahko odvisne tvoje pravice ali obveznosti. Ko potem ta rok poteče, lahko izgubiš kakšno pravico.

V glavnem, ko napišeš datum z besedo, je veliko večja verjetnost, da se nedvoumno ugotovi za kateri datum gre.  To je to. 😊"

V sredo, 23. oktobra, bomo v Stari steklarski ob 19.30 točili PIVO.

Gojc in Jaša ga bosta pila na odru, vi pa si ga lahko prinesete s seboj v dvorano.
Dogodku se bo reklo predpremiera. Pa to niti ni tako važno. To samo pomeni, da bo nekje drugje (25. 10. v Siti teatru v BTC v Ljubljani) uradna, svečana premiera. S cvetjem, kamerami... in prav tako pivom ;-) Tako si je to zamislila naša producentka Janja.

No, mi bomo imeli na Ptuju morda celo večjo tremo: ker nas bo prišel gledat namreč tudi avtor besedila, Miro Gavran. (Ptuj mu je bliže kot Ljubljana in na dan premiere ima Miro skupščino Matice hrvatske, katere predsednik je.) In to je zanimivo: na Ptuju bom šel z njim na drink na Vrazov trg - slika Stanka Vraza pa visi v Mirovi pisarni v Zagrebu. Eto, takole sva se nekoč slikala pod njo:

Tole, z Vrazom, ki je bil nekoč - tako kot Miro danes - predsednik Matice hrvatske, Vrazovim slovenskim dekletom in slovenskim jezikom v njega časih ter Vrazovih pemsih temu dekletu v hrvaščini, je ena lepa - sicer že druga - štorija, o kateri sem nekaj malega skiciral tukaj.) 

PIVO bo moja prva predstava v prenovljeni Stari steklarski.
V tem prostoru sem sicer že gledal gimnazijsko maturitetno uprizoritev in ja, dvorana je posrečena. Prijetna za stik gledalcev z odrom. (Ima sicer neke svoje tehnične finte in hibe, ampak ... z malo dobre volje bi se dalo to hitro korigirati.)

Me prav zanima, kako se bo obnesla naša "strežba" PIVA v tem prostoru.

Vstopnice lahko prek spleta kupite tule: https://www.mojekarte.si/si/pivo/vstopnice-1189871.html

Pri varjenju PIVA so sodelovali tudi nekateri Ptujčani:

Gospod Boris, ki je doniral invalidski voziček (Nova Reha),
gospod Andrej, ki je za Gojca sešil enega izmed Bjankinih kostumov (Krojaštvo Šmigoc),
prijatelj (sicer tudi gospod) Sandi, ki mi je skurc. nekatere štiklce, ki sem jih uporabil za montažo prizorov.

Tako da: dobrodošli pogledat, v "novo flašarsko", kaj je nastalo. (Pa pokrovitelj ni tista firma, ki se rima na flaško.)

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Včeraj sem se navduševal nad branjem. In tem, da bo slovenski jezik ostal še naprej živ.

Danes objavljam eno drugo fotko. Bila je posneta v sosednjem glavnem mestu. Šel sem v knjigarno, da bi videl, kaj imajo kaj prevedeno od strokovne literature. (Tu sem nekoč najdeval mnogo tega ...)
Dolgo me ni bilo naokoli.

Ob vnovičnem obisku pa sem na vratih zgledal tole, kar vidite zgoraj.

Jah, tako pač je. Angleščina preplavlja in poplavlja in ko bomo ob takih stalažah imeli še enake pritopoplavne stalaže z novitetami v slovenskem jeziku, si bomo lahko domišljali, da je trenutni rezultat 1 : 1 in da smo še v igri.
Dokler jih ni, zgubljamo; in to na domačem terenu.

Globalni Iphone je od včeraj nastavljiv v slovenščini. Končno.
Večraj je bil tudi dan bralne značke v Sloveniji. Lokalno.
Ko sem lani, predlani poleti štrcnil zgornjo fotografijo, sem pomislil, momentalno:
Še bo slovenski jezik živ jezik. Še. Če bomo brali, lepo slovenščino; in zanjo tudi ne dovolili, da bi zaradi AI izumrli lektorji, uredniki itd. 
Ko sem gledal obložene police, mi je švisnilo skozi glavo še to: Naj ne živi čovek samo od kruha.

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).