Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

Zadnje mesece sem šel skozi različne komisije in svete. »Skozi« sem prišel tudi na medicini dela. Na izvidu piše, da sem "v mejah normale".
Danes, 1. oktobra 2026, je bil moj "prvi šolski dan".

Najprej še enkrat, in zadnjič: hvala vsem, ki ste menili, da sem primeren kandidat. Še posebej zaposlenim v Narodnem domu Maribor, ki so me podprli  (in danes lepo sprejeli), direktorju, ki me je izbral, in županu, ki ni imel nič proti.

Tako. Zdaj pa zapiram usta in odpiram vrata.

(Včeraj in danes sem se spoznal z bodočimi "cimri": s Klemnom - šefom knjižnice, in Simono ter Juretom - šefico in kustosom iz galerije.)

Drugi kandidati za to delo: gotovo ste imeli tudi vi zanimive zamisli. Pridite, spoznajmo se. Rad se navdušim. In kadar se navdušim, z dušo delam za stvar. Ni pomembno, čigava je bila zamisel.

Mariborčanke, Mariborčani in vsi, ki prihajate v Maribor: 

Kako bi lahko Rotovž živel z vami? Kaj bi radi tu naredili, pa doslej niste imeli prostora ali sogovornika?

Ni treba priti z izdelanim načrtom. Lahko pridete tudi samo povedat, poslušat, biti.

Dosegljiv sem na: samo.strelec@nd-mb.si

samo Samo

Še zmeraj mislim - tole spodaj:

• Prijava za pomočnika direktorja Narodnega doma Maribor, julij 2026 – PDF

Rotovž: kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

Dobil sem odločbo. V njej piše, da me je direktor Narodnega doma Maribor izbral za svojega pomočnika za Rotovž. 

Hvala Irena, Marjan, Dani, Melita, Ignac, Sandra, Melita, Boštjan, še en Boštjan, da ste mi čestitali že prej, še preden sem izvedel sam. Klobuk dol mediju: vedel je prej kot jaz.

Tole spodaj v prilogi je točka 0.

Kar sem mislil takrat, ko sem stisnil gumb »pošlji« in kandidiral (julija 2026).

Ko/če bomo podpisali pogodbo za določen čas – moja zaposlitev bo vezana na mandat direktorja, ki odhaja v pokoj – bo moja ideja srečala stvarnost.

Trčila ob realnost.

Morda sem res malo trčen.

Ravnokar, 1. septembra, sem dobil za pet let status samozaposlenega v kulturi.
Če se zaposlim za pol leta, gre status morda v mirovanje. Ravno tako morda pa »instituta mirovanje" kmalu sploh več ne bo. In bo šel moj status v maloro. Morda. Če si novi direktor izbere drugega pomočnika in če status pa propade, sem spet tam, kjer sem bil. Morda.

Ampak saj sem nekoč že napisal: vsako delo je častno.
Zavedam se, v kaj se - morda - podajam.

In se tega trka svojih idej z realnostjo veselim.

Ne dvomim, da je bilo v Mariboru in okolici dovolj imenitnih kandidatov, ki bi prav tako lahko opravili to delo. Zato sem počaščen, da so izbrali mene.

V priloženem lahko prebereš, kar sem mislil ob prijavi:

• Prijava za pomočnika direktorja Narodnega doma Maribor, julij 2026 – PDF

Zdaj pa sledi test:

kaj (se) dogaja; ko ideja sreča stvarnost

samo Samo

Pospravljam pisarno. Praznim police. Odslavljam fascikle.
In izkopljem reč, na katero sem pozabil. Oziroma – kakor sem nedavno izvedel in se zdaj dokončno zavedel – jo uspešno potlačil.

S Tadejem nedavno nekaj čvekava in prideva do naslednje teme:
Leta 2008 je bilo dogovorjeno, da bo postal direktor gledališča na Ptuju.

»In zakaj nisi?« ga vprašam.

»Ker je en kandidat grozil, da bo zatežil in se pritožil.«

»Aja?« se čudim.

»Ja, pa saj, stari, čisto fajn, da se je izteklo, kot se je,« pravi.

»Če ni skrivnost, kateri model pa je te bil to?« ga vprašam ob koncu debate. »Bo ostalo pri meni.«

»Ni problema," reče, "če res hočeš vedeti."

»Seveda. Daj, povej, kateri idiot je nekaj sikal.«

»Ti.«

Uf.
Za popizdit.
Kakšna potlačitev. Zigi Freudel bi imel tu kaj povedati.

Kakšno prepoznanje. Anagnórisis se temu strokovno reče v starogrški drami.
In kakšna hamartía: zmota; nekdo pomaga zakuhati prav tisto zgodbo, v kateri se pozneje znajde sam.

Kakšna norija.
Neponosen.

Tadej zaključi, da je tako ali tako bolje, da se je izteklo, kot se je.
Jaz pa pomislim, da še ni Fin de partie.

***

Tale izpredalnina je bila iztočnica za tokratni zapis: 

Ne vem, če se dobro vidi: Fredi je od nekje privlekel tale film.
Kaj je gor?

Od bog ve kje ga je potegnil, zrolanega, iz prejšnjega stoletja.
Znalsko sem ga (znva) prijel, po robovih, ga razvil in podržal proti luči.
Itak da nisem videl nič. Svetlobe z druge strani je bilo premalo. Pa tudi očal na nosu ne.

Fredi je vedel, kaj je gor.
Posnet je bil v osemdestih prešnjega stoletja. S fotoapartom Cmena (smena 8) ali pa morda že Zenit.
Film je bil znamke Orwo* po moje, 20 DINski. Kupljen v Jasminu, pri železniškem prehodu. Očitno dobro spran in sfiksiran, ker nima nobenih lis in flekov. 
In še bolj pravilno hranjen: brez prask, verjetno ne na svetlobi.

Gor je najin izlet na letalski miting na Brnik.

Fredi je želel postati pilot vojaškega letala. Jaz sem najprej misill, da bom igralec, a nisem imel jajc, kot se reče. Pa še govorno napako sem imel (in jo še imam). Tako da - piši kući propalo.
Fredi se je videl, kaj pa vem, v migu al suholjevu (ali kaj smo imeli takrat), kje visoko na obzorju. (Al se je reklo topoljev, Fredi? Vem, da je bil mirage - sanje.)

In če tako pomislim, je Frediju na nek način uspelo.

Visoko, visoko leta s svojimi zašpičenimi aformizmi. Ni jih zame ta hip boljših na obzorju slovenske aforistične misli.
Ostro se zna dvigniti v nebo in tam od daleč, z distance, od koder je vse spodaj tako minorno, pikira in napiči. Strmo-glavi, hrbtni let, sodček, kovit (ne zamenjati z kovid) - mala mal'ca.
Potem pa se bralec nasmeji, ali vsaj namuzne, ko doživi rahlo lokalno/temporarno katarzo, če ne pa vsaj zamislek za naslednjih par sekund.
Neredko je kakšnemu bralcu, bralki, kar malo nerodno; ker Fredi brez dlake na jeziku pove, kako je tam spodaj v resnici. 
Pri tem včasih ni nič skultiviran (kaj šele moto) in popeglan in poštirkan. Zaorje Fredi kar direkt in v živo, v žilo in lansira svoj peropisni izstrelek, bolje projektil.
Direktno nacilja, brutalna naracija, potem pa gas in prosti pad in v napad: na predsodke, na pomado, na fasado, na rutino, plastično površino in še kakšno tako čaščeno kao človeško vrlino.

Zdaj bo Fredi, pravi, dal to zdigitalizirat. Ker da je nekaj fotk, ki sem mu jih takrat razvil, razdelil med familijo.

Ko boš imel zdigitalizirano, daj, Fredi, bova tu spodaj objavila kakšno.
Za odrolan spomin iz rock and roll časov.

...

Eto, danes zvedel, zakaj ime ORWO; Wolfen, vzhodna Nemčija, pa to. Ne bi nikoli (več) zvedel, če ne bi bilo interneta. Recimo. O škodljivosti spleta.

Prvega septembra ste državljani/ke RS postali moj novi delodajalec.
Kaj nameravam narediti z zaupanjem, ki ste mi ga izkazali?
O tem v članku spodaj.

Stari (delodajalec) mi je dal odpoved; zaradi zapiranja firme.
V bistvu ni bilo presenečenje; zadnja leta je bilo jasno, da razvoja naprej ne bo. Po 18 letih se je zgodba končala.

Od 1. septembra 2026 sem zaposlen pri vas. S plačevanjem davkov in prispevkov mi boste omogočili, da bom lahko šel k dohtarju (upal čim manj krat), imel še naprej vplačane prispevke za penzijo in predvsem: še naprej bom lahko delal na področju, na katerem delam od leta 1991 - kultura.

Zavedam se, da denar nikomur ne pade ko picek z neba.
Zato obljubljam, da bom delal tako, da bo od mojega dela kak hasek.
Moj “kulturniški s.p.” bo deloval na treh področjih: režija, pisanje, predavanje.

To pomeni:

• napisati nameravam kaj, kar bo dovolj zanimivo, da boste želeli prebrati.
Konkretno: dve novi knjigi sta (upam) v zaključni fazi; Nemi grad in Branka. (Za Mladićevega mladiča pa se ravnokar zanima neka založba iz Srbije.)
(Aja, še to, ko smo že pri knjigah. Kako sem bil vesel! V gimnaziji Brežice očitno uvajajo novo smer - umetniško ali gledališko (ne vem natančno, kako se reče programu). In Rok Sanda, ki bo tam učil, je za njihovo knjižnico naročil serijo mojih knjig Od besed k dejanjem, ker meni "da je didaktično in metodično" uporabna.),

• predaval/predajal bom to, česar sem se naučil od leta 1989 na svoji koži.
Konkretno: 20. oktobra grem v Slovenj Gradec, povedat učencem in učiteljem o nastopanju, predstavitvah, tremi itd.,

• zrežiral bom še kakšno predstavo. (Vas povabim, da pridete gledat.)

Po fakulteti sem nekaj let že bil - takrat se je tako reklo: svobodni umetnik.
Nato sem delal v občisnkem javnem zavodu, nakar v nacionalni instituciji.
Kasneje sem ustanovil svoj zavod in bil sam svoj šef – tisti, ki si je ravnokar dal odpoved.

In tako sem tu. Na točki X_{1. 9. 2026}.

Ne vem, ali se krog sklepa ali odpira.
Ne vem, ali sem na koncu ali na začetku.
Čutim pa, da se nekaj pomembno premika.

Status samozaposlenega sem dobil na osnovi preteklega dela; za nazaj. Prihodnje delo si bom moral najti sam.

Prijatelj me je vprašal:
– Imaš kak projekt?
– Nimam, rečem.
– Zakaj ne dobiš več režije?
– Nisem dovolj dober.

Če bi bil športnik, bi rekel: nisem konkurenčen. (In bi treniral ali saniral poškodbo.)
Če sem znal zrežirati 80 predstav, bi verjetno znal tudi 81., si mislim. (In jo bom.)

Ob zaprtju firme si bo država vzela od mojih preteklih presežkov prihodkov nad odhodki svoj delež, meni pa dala priložnost, da začnem znova. Še enkrat.

Imam streho nad glavo, enajst let starega Japonca, knjižnico neprebranih knjig, računalnik poln zamisli, ki čakajo na svoj čas.
Zdrav sem.
In imam tisto straro prepričanje iz pionirskih časov: vsako delo je častno.

Če ne bom znal zaslužiti z režijo, pisanjem in predavanjem, bom delal karkoli, kar bo komu že kako koristilo. 
(Trenutno sem še kandidat na dveh razpisih, za dvoje del, kjer bi mogoče znal biti koristen.)

Občutek imam, da začenjam nekaj vznemirljivega, čeprav še ne znam natančno povedati, kaj.
Ni dokazov. Je samo slutnja.

Zato naj bo za zdaj dovolj.
Več bom povedal, ko bo čas. (Ker čas bo, sigurno bo.)
Povem, ko bo slutnja meso postala.

Zato.si pa seveda še ostaja.
Nov samotatrenutek denimo, že nastaja. Tudi zato, ker ste me vi poslali na kafe z/s ... (prek platforme ko-fi)
Ravnokar sem se vrnil iz Sobote. Lahko si kar mislite, kdo bo prihodnji sogovornik.

***
Komentar k fotki:
Sin je moral (bi rekel, da v prvem razredu OŠ, develetke ;-) narediti domačo nalogo: Nariši, kaj delata ata in mama.
Foter samo sedi in gleda. Še mize nima.
(Je to sploh kako delo? Kako delo je te to?)

Nisem ji mogel ponuditi res  ... recimo kompleksne vloge, ker je v dramskem besedilu preprosto ni bilo.
Tudi honorarja ne, kot bi si ga zaslužila. Ker, ker, ker. 
Vilma iz Term nam je šla, se mi zdi, na roko in tako je nekajkrat prespala v Primusu.
Vaj je imela namreč malo. Teksta malo, par prizorov, skoraj fragmentov.
Ob njej je stal Svit s frajtonarco v rokah. Ona, Gospodinja, pa s krpo, ruto na glavi in pridelkom marjance (marihuance) z g.rajske vrta za svoja gosta Martina Kojca (Gojc) in Rudolfa Steinerja (Boris Svrtan).
Franc, ki je napisal besedilo, ni mogel verjeti, kaj je gledal na premieri.
Tudi jaz ne. Ne le na premieri. Na polno se je dajala v tistih nekaj prizorih in stavkih, ki jih je avtor položil v usta.
Ko smo gostovali v Burghausnu, so Nemci samo gledali, kje da smo angažirali to igralko. Hja, pač niso gledali Cvetja v jeseni. In vsega ostalega. Joža je nasnel lepe spomine. (Še živi bi gotovo dovolili: predvajanje Jožetove montaže Pite z relacije Ptuj-Varaždin-Burghausen na Petv).
V resnici sem si jo v dvorcu Turnišče želel angažirati že dolgo, dolgo prej. V glavi sem jo videl skupaj z Borisom C. in Daretom V. v igri Sveče so dogorele, Šandora Maraia.
Sploh pa: nismo je angažirali mi. Bila je angažirana. Ona je bila angažma.
Ona je bila zmeraj prižgana sveča. Angažirana. Gorela je, izgorevala. Iz vaje v vajo, iz predstave v predstavo. To ste občutili gledalci v dvoranah; to smo doživeli tisti, ki smo imeli srečo, da smo lahko sodelovali z njo. 
Ona je bila Milena.

***
S kolesom se že nekaj časa ni več vozil po mestu. Jasno, bolezen pač naredi svoje. Sicer bi se srečala in zavila na kafe. Sva se pa srečevala v kinu. Tudi nazadnje. Mislim, da je igral Zupaničev film Gora rocka, s pogovorom na koncu. Kot zmeraj je imel kakšno fino vprašanje ali pronicljiv komentar. 
Všeč mi je bila njegova hudomušnost.
Poln zgodb. Humorja. Prigod.
Našel mi je napako v romanu: S Fredijem nisva navijala za JBZT na Povšetovi, ampak na Roški. Kot rojenemu Ljubljančanu je moralo to hitro pasti v uho.
Počitnice so bile že na vidiku. Ja, se bom oglasil. Rad. Pri vama, na terasi, na kavi. En dan. Velja, smo si rekli. Kmalu bo poletje.
Potem pa je Gačo "čez par dni" na FB objavil novico.
Prepozno za kavo.
In vse drugo, o čemer bi se zgovarjala.
Z Mitjem.

***
Ptujčani so se 8. avgusta 1992 grmadili okoli ribnika v Ljudskem parku.
Občinski praznik je bil. Štiridesetletnica Komunale. Pomnim, ker so nam pomagali mnogi: Komunala, slovenska vojska ... sosed Kostja Kolarič oz. njegova mama, osnovna šola Ljudski vrt ...
Na odprtem morju smo igrali kar na otoku sredi ribnika. Nešo je celo malo zagazil v postano vodo. Vodomet so premierno namontirali in zagnali prav ta večer, za Komunalin praznik.
Prevedel nam je Mrožkov tekst, iz nemščine.
Za prevod iz originala seveda nismo imeli denarja. In on mi je naredil uslugo.
Spoznal sem ga na nekem javno-skladovskem seminarju v osemdesetih v Ljubljani (takrat se je reklo ZKO-jevskem).
Malo je bil starejši. On je že študiral. Germanistiko. Doma, v Bohinjski Bistrici, pa je imel svojo gledališko skupino. Podobno kot jaz Zato. na Ptuju. Zato sva se morda še bolj zaštekala.
Potem sem šel študirat tudi sam.
On je že zaključeval študij in si kak dinar zaslužil na kosilih, na katere so ga vodili direktorji, da bi z njimi treniral angleško ali nemško konverzacijo.
Nekoč sem ga srečal na Čopovi. Bil je že prfoks na Filofaksu. Z rolkami se je vozil v službo.
Potem mi je prevedel še kar nekaj iger iz nemščine, ki sem jih kasneje režiral. Nazadnje v Kopru: Moriti čuječe.
Zmeraj je bil igriv, hudomušen, zafrkantski. Zmeraj v lovu za kakšno besedno pirueto. Brez varnostne mreže spodaj.
Oni dan sem končal z branjem drugega dela romana Mein Kampf, Moj boj, Karla Oveja Knausgarda. Prevedel ga je iz norveščine.
Prebral sem zadnjo stran in odložil roman, ki bi ga že zdavnaj moral vrniti v ptujsko knjižnico. Potem pa je prišla novica.
Ta hip je še zmeraj na mizi ob meni.
Darko.

***

Ni bil konec. Gremo skupaj dalje. Vi v meni.

Če se spomniš: šel sem v Cirkovce gledat Sanjino predstavo. Neko soboto ali nedeljo v maju. Tam, pri onem velikem drevesu, pa tisti stacionarni radar. Khm, khm ... Saj vem, da ni lepo, a je že tako: Po predstavi hitro (dobesedno) švignem domov in tam pri hrastu, al' pri bukvi: 103 km/h ... , omejitev pa 70. 

Najprej je prišlo pismo s fotografijo avta. Tablica se lepo vidi. Niti lagati ne moreš, pa če bi hotel, da to ni tvoj avto. Še šofer se lepo vidi.
In ker je avto last mojega zavoda (od nedavnega v likvidaciji), mi pišejo, da naj potrdim, če je bil v vozilu kdo z naše firme.
Ja, je bil (in to brez izpolnjenega potnega naloga. To zamolčim. Ker me ne vprašajo.) Bom ga pa za ušesa.

Potem v naslednji pošti naslednje vprašanje: Kdo točno je vozil?
Podam dejstvo: vozilo zavoda je vozil šef zavoda.
Nakar se kar nekaj časa ne zgodi nič.

Hja, kdaj pa kdaj ima človek srečo. Kakšna reč se kdaj kje izgubi ali založi. Ali zastara.
(Dejansko je zanimivo. A ti najprej pomisliš: "To bo še sranje", ali na "vse bo vredu", pozitiven izid? Jaz sem pomislil na pozitivnega: poletje -> dopusti -> založili so me -> jaz pa medtem zastaral.)

Etotigana.
Je prišel včeraj še en pisemček od policijskega oddelka "brzina ni vaš vrlina" s Štefanove v Ljubljani.

Raje ne povem višine kazni.
Predvsem pa: nič niso zamižali na eno oko; nič polovička - če plačate v sedmih dneh - pa to. 
(Mi pravi pred dnevi prijatelj M., da je nedavno ravno tam z motorjem vozil, da so tudi njega slikali, in ne ve, če bo kaj dobil. Oprosti M., ne morem ti reči: "eh, ziher ne boš".)

Aja, kazen: ... eur in tri črne pike. 
Zdaj mi nihče ne more reči, da nimam tri čiste. Imam dokaz.

Pa sem prebral dopis do konca, in še enkrat, ker sem - spet - upal na pozitiven izzid in da bo nekje v drobnem tisku vendarle tisti "50 % sconto". Vendarle je tudi čas popustov.

Ne, ne. Ni, ni. Nič ni bilo znižanja.
Je pa pisalo: Da lahko namesto, da plačam, ...
Res: pisalo je, da lahko opravim družbeno koristno delo.

In sem si rekel:
Sprobaj, Samo, ali mail naslov info@radarji_al_kaj_je_že resnično deluje.
Poslal sem jim mail, da bi pa jaz res izbral tole možnost družbeno koristnega dela, če mislijo resno.

Naslednji dan sem obupal - vendarle se je treba iz izkušenj kaj naučiti in znati upanje tudi opustiti.
Plačal boš, kar lepo odpri spletno bančništvo in izpolni vsa tista polja s sklici, nameni, bici in ibani itd. (Ne, nimam jih še shranjenih kot predlogo; načeloma ne vozim prehitro.)

Danes pa je prišel e-odgovor na mojo e-pošto:
Sodišču na Ptuju so predali zadevo; da me napoti na prisilno delo. Mislim, družbeno koristno delo.

***

Res me zanima, koliko je vredno moje delo. Včeraj sem slišal po radiu, da je povprečna študentska urna postavka presegla 10 eur. Jaz bi moral delati, če sem vreden kot kak študent, dvajset ur. (Zdaj veš višino kazni.)

Res me zanima, kaj mi bodo dali delati.
In ali bom rabil tudi opremo, zaščita pri delu pa to. Delavski ibercug? Zaščitne rokavice, čevlje? 

Je kdo od vas že kdaj delal v javno dobro za odslužit kazen? 
Kdaj pa zbledijo tiste pike? Samo, da me še zdaj ne naročijo k dermatologu; tam pa čakalna doba ...

Mogoče bo pa zanimivo.
(Škoda, da ni več Tofsija.)

Predvsem pa: v prejšnjem članku sem pisal, da iščem delo.
Zelo zelo hitro sem ga dobil.

Nauk zgodbe?

----

Pred dnevi mi je znanka, ki živi in dela v Švici, poslala tale časopisni izrezek (smo rekli včasih). Očitno rubrika Na današnji dan. Najbrž preživlja te dni na Obali; vem, da ima tam počitniško kapaciteto in ko se le da, švisne iz Švice in pride v očetnjavo.

Pripisala je "bravo!".
Pa sem prebral.
Da vidim, kaj je tu za »bravariti«. (Nisem pa raziskoval: ali je to našla v Primorskih novicah, v Nedeljskem ali morda v Pavlihi – še izhaja?)

Pa si po prebranem mislim:

Samo, samo sedanji glagolski čas – kaj kdo dela ali kaj se s kom dogaja – je treba spremeniti v pretekli, pa je to že lahko en tak lep pogrebni govor.

V resnici: lepo se sliši.
Ampak ne piše:
Da sem pri VI-ih križih prvič znova spet (zdaj bo sledilo zanimivo polje, kamor je treba nekaj vpisati:) ____________________________.

Brezposeln, brezdelen, brezslužben, začetnik, deloiskalec?

Zadnja tri, štiri leta sem se pripravljal na to, kar bo prišlo.
In je zdaj tu: nimam dogovorjenih režij, rednega dela, sem iskalec _____.

Zaposlitve?
Službe?
Dela?

Prvič v življenju sem razmislil res do konca:
Kaj v resnici potrebujem?
Odgovor me je zgrozil:

Ne službe. Ne zaposlitve. Ne dela. Rabim denar za plačati račune.

Okeeeej …?!?

Kako ga dobiš?

Se ve: tako, da nekomu narediš zanj neko korist in on ti za to da denar.
Menjalništvo pač: vložiš neko delo (premagovanje sile na določeni poti) in za to delo dobiš obče veljavno menjalno dobrino – denar.
Na tržnico neseš krompir, ki si ga z delom pridelal, zanj pa ti nekdo da denar. Ki ga je sam dobil, ker ga je pridelal nekje drugje, ne na njivi.

Za denar torej gre.

Zaposlen?

Sem. Delam generalko v Nemem gradu. Prepisovanje, štirinajstič. Droben prah sem še sposoben videti in rad bi ga odpihnhil. Nadalje: čakam, da mi Branka vrne rokopis, da ga spilim do konca.

Delam?

Po moje je brisanje prahu delo. Piljenje tudi.

Denar?

Ne. Ga za oboje navedeno še nisem dobil.
Če bo sreča, ga nekoč bom.
Koliko?
Ne vem.

Pišem torej tudi prijave na oglase za delo. Da bi naredil kje komu kakšno korist, za katero bi mi dal denar.

Kakšnih dvajset prijav sem poslal v zadnjih dveh mesecih.
Bil sem povabljen na en razgovor.
(Ampak res strokoven in zato klobuk dol delodajalcu.)

Vprašali so me:

Kaj bi naredil, če bi me sprejeli, potem pa bi dobil režijo? Ali si potem predstavljam, da me kar tri mesece ne bi bilo v službo ali kako?

Super vprašanje.
Odgovor je bil enostaven.

Najprej jih malo popravim: zrežirati moram (znati) v dveh, ne treh mesecih.
In potem takoj k bistvu:

Šel bi k šefu in mu rekel:
»Šef, dobil sem režijo. Dva meseca bi rabil. Lahko vzamem neplačan dopust?«

In problem bi imeli vi.

Kako da to mislim, vprašajo.

Če rečete: lahko ti damo dva meseca neplačanega dopusta – nimam problema, grem zrežirat in se veselo vrnem. Vi pa me dva meseca že nekako pogrešate, nadomestite, prerazporedite delo ipd.
Če mi pa rečete: ne moremo ti dati dveh mesecev, potem imam problem jaz.

In kako bi ga rešil, vprašajo.

Preprosto.
Nisem ne vem kako dober v matematiki, a računati znam. Plača pri vas bi bila … (in mi hitro povejo neko okvirno neto plačo) … Če dobim za režijo cca 10 enot in ne vem, kdaj bom dobil – in če sploh še kdaj – naslednjo režijo, pri vas pa dobim kot pravite okoli 2 enoti plače vsak mesec in to »za nedoločen čas«, potem znam hitro zračunati, kaj se mi bolj »splača« oziroma kaj je – če gre za zaslužiti denar – razumneje. 2 enoti zajamčeni za dlje časa vs. 10 enot.

Dve enoti plus malica, plus regres, plus stroški prihoda na delovno mesto, plus božičnica ali kaj je že bilo tiso obvezno nedavno – vs. 10 enot bruto honorarja, malica, potni stroški, regres … pa so inclusive (to se pravi moj problem).

– In če bi po letu, dveh dela pri nas dobil izglede za redno režiranje ali redno delo v gledališču?

– Bi dal pri vas seveda odpoved.

Tako.
V bistvu brutalno enostavno.
Za denar gre.
Ne za službo, ne za delo, ne za zaposlenost.
Za denar.

Če bi ga prejemal iz naslova »pasivnih prihodkov«, če bi bil srečen lastnik patentov ali avtorskih pravic, ki bi mi ga prinašale, bi mirno naprej pihal prah z rokopisov in se sploh ne prijavljal kamorkoli. Če bi bilo teh pasivnih prihodkov veliko, pa bi se tudi nekako znašel. (Tukaj sem pred leti pisal, kaj bi naredil, če bi imel reeees veliko denarja.)

Čakal bi nove razpise v gledališčih, čakal, da me kdo pokliče režirat, medtem pa pihal prah.
Na nekem razpisu v nekem gledališču nisem bil izbran za delovno mesto delovodje, ker so mladi rekli:
»Ah, on je staromoden, zaprašen.« (Če pihaš prah, jasno, postaneš zaprašen.)
Stari so bili, domnevam, pravilno in modro tiho.
Mladi bodo delali v prihodnosti v hiši, naj si torej tudi mladi izvolijo, kar si mislijo, da bi bilo za njih dobro.
Prav je tako.

Tako.

Pred dnevi sem imel rojstni dan.
Okrogel.
VI križev.
Nič me ne boli.
Še duša ne.

Zato veselo piham naprej.
Na dveh razpisih sem prijavljen, oba zanimiva vsebinska izziva, še najbližja delu v gledališču.
Pri državi sem v čakalnici za pridobitev statusa, ki sem ga nekoč, prvih par let po faksu, že imel. Takrat se je temu reklo svobodni umetnik, zdaj se menda reče samozaposlen v kulturi.

Seveda obstaja še nekaj takega kot egonomija – skovanka za lastno rabo; sestavljena iz egoizma in ekonomije:
Če si sam, že nekako poskrbiš za lastno rit.
Če pa živiš s še kom, imaš tudi obveznosti do skupne, hišne ekonomije itd. Egonomija tu pade.

***

No, hotel sem v zapisu v bistvu reči tole:
Ne verjemite vsega, kar pišejo.
Zapis o meni je dokaz, da je resnica bistveno resničnejša.
Vsa resnica.
In k vsemu temu sodi tudi senca.
O njej pa se marsikdaj raje ne govori.

Vem tudi, zakaj.

Ker je najtežje prenesti vso resnico.

In zato tako radi počnemo mnoge reči, da ji ne bi bilo treba pogledati v oči.

Kaj šele gledati.

Pa sem prebral. Da vidim, kaj je tu za »bravaritiž«.

(Nisem pa raziskoval: ali je to našel v Primorskih novicah, v Nedeljskem ali morda v Pavlihi – še izhaja?)

Pa si po prebranem mislim:

Samo sedanji glagolski čas – kaj kdo dela ali kaj se s kom dogaja – je treba spremeniti v pretekli, pa je to že lahko en tak lep pogrebni govor.

V resnici: lepo se sliši.

Ampak ne piše:

da sem pri VI-ih križih prvič znova spet čisto …

Tole zdaj bo zanimivo polje, kamor je treba nekaj vpisati:

____________________________.

Brezposeln, brezdelen, brezslužben, začetnik, deloiskalec?

Zadnja tri, štiri leta sem se pripravljal na to, kar bo prišlo.

In je zdaj tu:

da nimam dogovorjenih režij, da nimam rednega dela, da sem iskalec zaposlitve.

Zaposlitve?

Službe?

Dela?

Prvič v življenju sem razmislil red do konca:

Kaj jaz v resnici potrebujem?

Odgovor me je zgrozil:

Ne službe. Ne zaposlitve. Ne dela. Rabim denar za plačati račune.

Okeeeej …?!?

Kako ga dobiš?

Se ve: tako, da nekomu narediš zanj neko korist in on ti za to da denar.

Menjalništvo: vložiš neko delo (premagovanje sile na določeni poti) in za to delo dobiš obče veljavno menjalno dobrino – denar.

Na tržnico neseš krompir, ki si ga z delom pridelal, zanj pa ti nekdo da denar. Ki ga je sam dobil, ker ga je pridelal nekje drugje, ne na njivi.

Za denar torej gre.

Zaposlen?

Sem. Delam generalko v Nemem gradu. Prepisovanje, štirinajstič. Droben prah sem še sposoben videti in rad bi ga pobrisal.

Nadalje: čakam, da mi Branka vrne rokopis, da ga spilim do konca.

Delam?

Po moje je brisanje prahu delo. Piljenje tudi.

Denar?

Ne. Ga za oboje navedeno še nisem dobil.

Če bo sreča, ga nekoč bom.

Koliko?

Ne vem.

Pišem torej tudi prijave na oglase za delo. Da bi naredil kje kakšno korist komu, da bi mi dal denar.

Kakšnih dvajset prijav sem poslal v zadnjih dveh mesecih.

Bil sem povabljen na en razgovor.

(Ampak res strokoven in zato klobuk dol delodajalcu.)

Bil sem vprašan:

Kaj bi naredil, če bi me sprejeli, potem pa bi dobil režijo? Ali si potem predstavljam, da me kar tri mesece ne bi bilo v službo ali kako?

Super vprašanje.

Odgovor je bil enostaven.

Najprej: zrežirati moram – znati moram – v dveh, ne treh mesecih.

In naprej:

Šel bi k šefu in rekel:

»Šef, dobil sem režijo. Dva meseca bi rabil. Lahko vzamem neplačan dopust?«

In problem bi imeli vi.

Kako da to mislim, vprašajo.

Če rečete: lahko ti damo dva meseca neplačanega dopusta – nimam problema, grem zrežirat in se veselo vrnem. Vi pa me dva meseca že nekako pogrešate, nadomestite, prerazporedite delo.

Če mi pa rečete: ne moremo ti dati dveh mesecev, potem imam problem jaz.

In kako bi ga rešil, vprašajo.

Preprosto.

Nisem ne vem kako dober v matematiki, a računati znam.

Plača pri vas bi bila … (in mi hitro povejo neko okvirno neto plačo) … Če dobim za režijo cca 10 enot in ne vem, kdaj bom dobil – in če sploh še kdaj – naslednjo režijo, pri vas pa dobim recimo okoli 2 enoti plače vsak mesec in to »za nedoločen čas«, potem znam hitro zračunati, kaj se mi bolj »splača« oziroma kaj je – če gre za zaslužiti denar – razumneje.

2 enoti zajamčeni za dlje časa vs. 10 enot.

Dve enoti plus malica, plus regres, plus stroški prihoda na delovno mesto, plus božičnica ali kaj je že bilo obvezno nedavno – vs. 10 enot bruto honorarja, malica, potni stroški, regres … pa so tvoj problem.

– In če bi po letu, dveh dela pri nas dobil izglede za redno režiranje ali redno delo v gledališču?

– Bi dal pri vas seveda odpoved.

Tako.

V bistvu brutalno enostavno.

Za denar gre.

Ne za službo, ne za delo, ne za zaposlenost.

Za denar.

Če bi ga prejemal iz naslova »pasivnih prihodkov«, če bi bil srečen lastnik patentov ali avtorskih pravic, ki bi mi ga prinašale, bi mirno naprej pihal prah z rokopisov in se sploh ne prijavljal kamorkoli.

Čakal bi nove razpise v gledališčih, čakal, da me kdo pokliče režirat, medtem pa pihal prah.

Na nekem razpisu v nekem gledališču nisem bil izbran za delovno mesto, ker so mladi rekli:

»Ah, on je staromoden, zaprašen.«

Stari so bili, domnevam, pravilno in modro tiho.

Mladi bodo delali v prihodnosti v hiši, naj si torej tudi mladi izvolijo, kar si mislijo, da bi bilo za njih dobro.

Prav je tako.

Tako.

Pred dnevi sem imel rojstni dan.

Okrogel.

VI križev.

Nič me ne boli.

Še duša ne.

Zato veselo piham naprej.

Na dveh razpisih sem prijavljen, oba zelo zanimiva vsebinska (in sploh) izziva, še najbližja delu v gledališču.

Pri državi sem v čakalnici za pridobitev statusa, ki sem ga nekoč, prvih par let po faksu, že imel.

Takrat se je temu reklo svobodni umetnik, zdaj se menda reče samozaposlen v kulturi.

Tako je.

In nekaj bo.

Tako ali tako.

Seveda obstaja še nekaj takega kot egonomija – skovanka iz egoizma in ekonomije.

Če si sam, že nekako poskrbiš za lastno rit.

Če pa živiš s še kom, imaš tudi obveznosti do skupne, hišne ekonomije itd.

Egonomija tu pade.

No.

Hotel sem v zapisu v bistvu reči tole:

Ne verjemite vsega, kar pišejo.

Zapis o meni je dokaz, da je resnica bistveno resničnejša.

Vsa resnica.

In k vsemu temu sodi tudi senca.

O njej pa se marsikdaj raje ne govori.

Vem tudi, zakaj.

Ker je najtežje prenesti vso resnico.

In zato tako radi počnemo mnoge reči, da ji ne bi bilo treba pogledati.

Kaj šele gledati ji v oči.