Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4. 5, 

***

11. november 1997

Obisk Simona Karduma: Hmm ... Občutek imam, da mož ve, kaj bi rad naredil. No, na koncu sem mu predstavil našo hišo in naš generalni problem: zaprtje odra. Predvsem se mi zdi pomembno, da vsaj deklarativno šteje naše gledališče med ostala poklicna gledališča. Mislim, da mu je tudi prezentno, kaj pomeni 30 mio sit, ki jih dobim od občine ... 

Anica mi pove, da so jo povabili v Vrtec, kjer ji ponujajo službo ... Hm. Kako ravnati? Povedal sem ji, da sama najboljše ve, kaj jo v tej službi čaka, da bi bil vesel, če bi tukaj ostala, da pa ne bom nič jezen, če bo šla tja in da je življenje že tako, da mora poskrbeti najprej zase. Seveda: plača bi bila tam z dodatki 4,5, pri nas pa ima zdaj 3,30 in nekaj dodatkov. Ja, najmanj si želim, da bi zdaj Anica odšla. Upam, da ostane. 

13. november 1997

Simon Kardum me je klical na GSM: lahko bi dobili okoli 500.000 za pokritje razlike (izgube) za kupljene-gostujoče predstave. Ta hip je treba poslati vse podatke, podpisati pogodbo ... In zdaj sta Anica in Mateja ko nori sestavili program, izračunali izgubo in podatki so šli v Ljubljano... A bo res kaj iz tega? Prav čudim se, da je možno tako enostavno dobiti “nek denar”. 

Ministrstvu je treba poslati še program za ‘98, kakor smo ga poslali občini. Po pogovoru s Kardumom bomo dodali še statistiko sezone 1996/97 in razrez sredstev iz zaključnega računa 1996. 

Dobili smo pozitiven odgovor za priključitev na Arnes. Tomaž mi pravi, da imamo vse, da bo internet delal. Sam sem dal svoj privatni fax/modem in upam, da bodo fantje resnično uredili vse potrebno, da bom si lahko dopisoval z drugimi po elektronski pošti.²⁰

14. november 1997

Stvari za ministrstvo so pripravljene. Zdi se mi, da naši rezultati sploh niso slabi. Z denarjem, ki ga imamo, nismo naredili malo. --- Pogodba prišla!  

Prišla prijava za Arnes: čakam, da mi dodelijo naslov. 

Je možno, da včasih stvari grejo tako enostavno? Hvala bogu.  

17. november 1997

Dobili smo prenosno ozvočenje. Kvaliteta zvoka je odlična, tudi praktično je (mic gre kar direktno v zvočnik). Zelo sem zadovoljen, da se je Tomaž potrudil in kupili smo res dobro stvar. Vesel sem, ker mu lahko zaupam in da samoiniciativno skrbi za kvaliteto stvari, praktičnost in uporabnost. Zdaj je, po gostovanju PDG-ja, predlagal tudi neko rešitev, kako bi z nabavo enega svetlobnega pulta rešili naše prenosno osvetljevanje in tudi regulator doma. Dve muhi na en mah, skratka. To bi bilo super. 

Malo že imam treme pred nocojšnjo predstavo ... 

18. november 1997

Mislim, da je bilo sinoči vse OK. Bilo je veliko gledalcev, predstava pa izjemno dobra. Napetost med Vladom in dvorano je bila tako močna, da bi jo lahko prijel. Res, neverjetno. Tudi kratek pogovor po predstavi je bil ravno prav kratek oz. sproščen. Nisem bral z lista, ki sem si ga pripravil in zdi se mi, da je bilo v redu tako. Na odru so bili Vlado, Jaro, Aljoša²¹ in Goga ter jaz. Vlado je napovedal stoto predstavo, Jaro rekel, da smo tekst nadgradili s scensko izvedbo, Aljoša povedal, da je Novak izjemen in da bo še delal z nami na Ptuju, Goga je govorila o bistvu življenja, iskanju smisla in šlo ji je kar na jok ... 

 Se nadaljuje.

***

Komentarji in pripombe:

20 - Še danes vem geslo svojega prvega mail predala od Anresa: qxrcxitd. 

21 - Aljoša Dobovišek; sošolec z Akademije, igralec, ki se je pozneje - zelo zelo uspešno - podal v lektorske vode. In od takrat se podpisuje kot "Arko". Na Ptuju je potem resnično več let sodeloval skoraj kot nekak "hišni" lektor. Ko sem delal v Mariboru, sem ga povabil tja. Le da je tam dobil redno službo; na Ptuju je sodeloval - kot vsi ostali zunanji sodelavci - pogodbeno. In tako je vedno bilo tudi mišljeno: da bo GP projektno gledališče, s čim manj redno zaposlenimi in čim več denarja za produkcije, goste, sodelavce od vsepovsod, Slovenije in tujine ... To pripovedujem zato, ker včasih kdo reče: Glej, Samo, kam se je razvilo, npr. koprsko gledališče. Ustanovljeno je bilo pet let za ptujskim, leta 2000, prvi zaposleni igralec tam je bil Vojko Belšak, (in potem še en Ptujčan, Nešo Tokalić) ... danes pa ima koprsko gledališče 6, 8 igralcev in kakšnih 20 ljudi v zaodrju in po pisarnah. Pa odgovorim: GP je bilo zamišljeno kot projektno gledališče. Edino v Sloveniji, brez igralskega ansambla. (No, kasneje je Aljoša Ternovšek bi nekaj let zaposlen kot edini igralec.) Zakaj brez igralcev? Argumenti: Prvi: denarja ni bilo ob ustanovitvi itak za nobenega. Drugi: čez pet let sem bil jezen, žalosten, počutil sem se neuspešnega, ker nisem zagotovil razvoja gledališča v smeri zaposlite štirih igralcev. (To sem si nekje po poti vcepil v glavo, da bom svoj uspeh meril po tem, ali bomo sprožili temo obnove gledališča, dobili dražavni denar in zaposlili igralce). Seveda tudi čez pet let za igralce v občinski blagajni ni bilo denarja. (Čeprav smo igralska delovna mesta nekako "stiščali" v sistemizacijo delovnih mest. Število mest: 4; zasedena mesta: 0. Tretji argument: kot rečeno - projektno gledališče: je lahko vitko, agilno, hitro odzivno, ad hoc lahko sestavi najrazličnejše igralske ekipe iz vseh vetrov ... Ima lahko določene prednosti pred velikimi gledališči z njihovimi ansambli. (Pravim: lahko ima. Lahko je, a ne mora biti.) O lastnem doživljanju svojega mandata kot neuspešnega, sem nekaj nakazal tukaj. Pričakujem, da bo v dnevniških zapiskih čez tri, štiri leta že kaj brati tudi o tem. Za zdaj sem še kar dobre volje, vidim.)

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 4

***

27. oktober 1997

Noro, kaj vse v gledališču manjka kar zadeva varnostne predpise, dokumentacijo …  Pustimo … Ker je vse tako enostavno, v glavnem povezano z denarnimi vložki. 

Menda so v dnevnem biltenu BS objavili moje pismo, ki sem ga poslal na BS. Jernej Lorenci mi je rekel, da sem dobro napisal. Sam še nisem bral (ali so objavili v celoti ali odlomke, to me zanima). 

Marjan za ta mesec ne bo imel stimulacije. Zdi se mi, da je nezadovoljen in da mi bo prišel povedat, kaj misli. Zdelo se mi je, da mi bo nekako malo pogrozil, kaj vse se lahko zgodi, če se bomo šli tako – verjetno ostro, suhoparno, dosledno, kakor sem sam nastavil z novimi pravili (stimulacija za več kot dobro opravljeno delo, odbitek od plače, če delo ni v redu narejeno). 

31. oktober 1997

Včeraj sem se pogovarjal z g. Špoljarjem¹⁶. Prosil me je, da bi revizorski hiši, ki je kupila stanovanje od Kogejev¹⁷, omogočili normalno delo in adaptacijo vhoda med stavbo gledališča in hiše ob gledališču. In prišla sva seveda tudi na delo v gledališču Ptuj. Rekel je, da bi morali iz tega gledališča kaj narediti. Se zanimal za obnovo in menil, da bi s podpisom dolgoročnih sponzorskih pogodb lahko najeli kredit in šli v prenovo. Vprašal me je tudi, kaj se mi zdi, kaj bi bilo bolje: prenavljati stavbo tu ali graditi novo kje drugje. Pa sem rekel, da bi bilo bolje tu, saj bi nova fasada dala tudi zaključek Prešernovi ulici. 

Predvsem sem se zgrozil, kako preprosto govorijo ljudje o tako velikih denarjih, o katerih sami komaj sanjamo. Morda pa je ravno v tem keč… 

V Večeru je prispevek o posvetu na temo kultura, ki je bil v CD. Omenijo tudi nas, ko govorijo o podpisu devetih slovenskih gledaliških hiš, pod skupno sestavljenim dokumentom in pripombami na teze, ki jih je pripravilo ministrstvo. 

1. november 1997 

Kako fino je, ko je gledališče razprodano. To se je zgodilo z nocojšnjim gostovanjem PDG-ja, predstava DVA. Fino se je bilo srečati z Veroniko in Jožetom. Fino je bilo srečati stare znance in nekdanje sodelavce, res fino. 

Vesel sem, da bo predstava polna; verjamem pa tudi, da bo odziv dober in da bo predstava dobra. Saj se mi zdi, da imamo dobro (vedno boljšo) publiko. Zdi se mi, da čutim vedno več neke pripadnosti ljudi k temu gledališču. Vedno bolj se pozabljajo spori in nesoglasja, vedno bolj ljudje želijo videti dobre stvari in jih drugo ne zanima. In to je prav tako, se mi zdi. Morda si domišljam, ampak očitno vabila in oglasi v medijih zaležejo. Zdaj bi se bilo treba truditi, da bi ljudi, ki pridejo na gostovanja tujih gledališč obdržali in bi prišli na vsako predstavo v gledališče. 

7. november 1997

Goga pravi, da so SOBE fantastičen tekst. Ja, tudi meni se zdi tako. Fino, da je motivirana. Pravi tudi, da se ji zdi Vesna Slapar zelo zelo iskrena igralka. Ja, vem, da bo to fina predstava. 

9. november 1997

Otroška matineja. Prvič. Koliko bo ljudi. Kar nekaj rezervacij je. 

Sosedje – revizorji začenjajo graditi svoj vhod med našo kletjo in zadnjim vhodom v gledališče. Mislim, da bo lepo izgledalo. Hm, in stalo tudi nekaj nas: popravilo žlebov na vzhodnem delu gledališča – tam, kjer je bojazen, da bi sneg pozimi zgrmel na glave sosedov. 

Napisal sem dopis Čelanu¹⁸ – predlagam mu, da začneva delati na skupnem projektu SOBE. Prav zanima me, kaj bo iz tega. Ko sem ga poslušal, sem dobil vtis, da misli, da bi se lahko veliko naredilo z nekakšnim ustreznejšim pristopom do potencialnih sponzorjev… Vprašanje (moje) je pač žal banalno: koliko se bo proračun projekta povečal na račun najinega sodelovanja? Bomo videli. 

Mateja je izdelala statistiko prejšnje sezone. Zdi se mi, da so podatki kar zgovorni in da merimo prave stvari. Odslej bomo to počeli ob koncu vsake sezone. Razmišljam pa tudi, da bi rezultate obdelali tudi polletno, zato da bi lahko ocenjeval stopnjo napredka ali nazadovanja z istim obdobjem v preteklem letu. 

Marjan je zbolel. Kar vidi se, kako se stvari spravijo iz reda: Irena¹⁹ in Tomaž sta vskočila in prevzela njegovo delo. Odsotnost enega človeka takoj pomeni neke vrste mali alarm. To je najbrž dokaz, da nas ni preveč, da ima vsak svoje jasne zadolžitve. Ali pač pomeni, da bi lahko delali tudi z enim človekom manj? Gotovo nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Morali bi pač jemati ljudi prek študentskega servisa ali kaj podobnega. 

Ravnokar mi pravi Anica, da bo matineja skoraj polna! Odlično. Morda bi jo lahko ponovili nekje zgodaj spomladi… 

Veliko razmišljam o predstavah, ki jih kupujemo: cene, cene, cene. Začnejo se pri 450.000,00 sit in tja do 650.000,00 sit. Kajti: ljudje bi radi komedijo, ljudje bi radi videli na odru veliko ljudi. In na oder velika scenografija ne gre in velika predstava veliko stane. Ob goriškem gostovanju, ko je bilo gledališče polno, imamo inkasa okoli 200.000,00. Predstava pa je stala 250.000,00. Torej minimalni minus. Kaj pa pri ceni 400, 500.000,00 ? Ne vidim rešitve. Hkrati pa vem, da je seveda ljudem treba dati najbrž raznovrstno ponudbo, tudi to, kar si želijo. 

Ja, otroška matineja je bila popolnoma polna. Pravzaprav smo zamujali, ker ljudje pridejo pozno po karte. Prišlo je tudi do nekaj napak – dvakrat prodane karte. Ja, želimo si, da bi bilo polno, ko pa je, pa imamo probleme… Hudiča, morali se bomo nekako bolje organizirati, kar zadeva predprodajo in prodajo vstopnic… 

10. november 1997

Otroško predstavo še kar naprej igramo… Lepo. Človek kar zančne razmišljati, ali morda ne bi postali kar gledališče za otroke...  

Altius - Gledališče Ptuj: Ja, res je: nismo plačali oblikovanja logotipa in štampiljke - to je moj dolg iz januarja 1996. Hkrati pa je res, da je Franci naročil izdelavo plakata za Fausta, kar je bil v resnici projekt Društva umetnikov in ustvarjalcev - za to pa ne obstaja nobena naročilnica, pač pa samo faktura Altiusa... Itd. Itd. Itd. Dolgovi, dolgovi, dolgovi. Kdaj bo tega konec? 

***

Pripombe in komentarji:   

16 – Zlatko Špoljar. V tovarni Talum vodilni ... računovodja? Finančnik? Kasneje član Uprave Talum d. d.

17 - Gledališče je imelo pisarne najprej v majhni hiši ob gledališču (kasneje jo dobi nazaj Cerkev; danes v njej Karitas.) In prvi sosedje spodaj so postali revizorji, Auditor. 

18 - Dr. Štefan Čelan, ustanovitelj in prvi direktor Bistre, znanstveno-raziskovalnega središča, ki je nastalo kakšno leto pred ustanovitvijo Gledališča Ptuj. (O tem času nekaj malega pišem tukaj.) Kasneje, v času obnove gledališča, je Čelan bil župan MO Ptuj. 

19 – Irena Meško - rekviziterka, garderoberka, inspicientka. Zelo sem vesel, da je Irena (nedavno) dobila nagrado za življenjsko delo, ki jo podarja Društvo gledaliških režiserjev. To je veliko priznanje. Irena si ga zasluži. In tudi izraz dejstva, da režiserji še kako cenimo vse poklice v zaodrju; ker se predobro zavedamo, da je gledališče skupinski “šport”. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 

***

13. oktober 1997

Čas silovito teče. Silovito hitro namreč. 

Victor na Borštniku odpade. Košuta ne sprosti Malalana in Pernarčičeve.¹⁰

Sestanek s Sebastijanom Horvatom. Prišla je cela ekipa Elisabeth. Fino. Dolgo smo se pogovarjali in dosegli napredek, bi rekli politiki. Vsaj pozicije za naprej so jasne. Veliko nezaupanja na obeh straneh v začetku. Na koncu, se mi zdi, smo vsi skupaj videli, da nihče noče nikomur nič slabega in razšli smo se nekako v razelektrenem vzdušju. 

16. oktober 1997

Prišel sem z delom spet nekako na “čisto”, na zeleno vejo. 

Naredil sem kar fajn pripravo za nižjo stopnjo OŠ za Čudežni zaboj. 

Vsak dan pride v zvezi s hišo (požarno varstvo, dovoljenja, manjkajoča dokumentacija...) kakšno novo, nepričakovano presenečenje in malo se mi skodrajo živčki, potem pa vzamemo stvari v roke in jih premaknemo naprej. 

Ja, Večerova recenzentka Strojepisk se obregne ob napačno zapisano ime avtorja na razglednici. Jasno. In potem sem še bolj jezen na tiskarja, ki je narobe prepisal podatek z mojega lista. Hvala bogu sem dal pravilno, saj stalno kompliciram pri sodelavcih, da morajo biti skrajno natančni... 

Kar boljše volje sem, ko sem več časa tukaj. Mirneje delam stvari in s sodelavci se utegnem pohecati in mirno rešiti stvari. Zadnje dni sem namreč že kar čutil nervozo in neučakanost, kar sicer nimam za svojo značilnost. 

19. oktober 1997

Na Borštniku zdaj sodeluje Vlado z Govorom malemu človeku. V svoji režiji seveda, že drugič. Izgleda, da je odpadla tudi Praznina, ker je Sebastijan zaseden. 

V petek urejene stvari glede Trsta in Maribora in Helene. Hvala bogu. Kraljevič¹¹ mi mimogrede pove za sestanek direktorjev v ponedeljek v MGL-ju. Pokličem organizatorje in se “povabim”. Opravičijo se, da me niso povabili. Nekako me ni bilo na spisku. Najbrž je Franci dobival vabila, ker je to pripomogel Jurc. No, vsekakor, čeprav mi ni za v Ljubljano, bom šel, ker se mi zdi pomembno, da se pojavljam tam, pa čeprav so teme, ki me morda direktno in v tem trenutku ne zadevajo. Bom že videl. 

21. oktober 1997

Včeraj sem bil na neuradnem sestanku skupnosti slovenskih gledališč. Sestanek se je zgodil v pisarni pri g. Kobalu v MGL. Na kratko: država je dala “Evropejcem” podatke, stališča in sklepe, s katerimi se gledališča ne strinjajo. V petek je nek simpozij, na katerem bo nekdo od gledališč prebral ugovore in naša stališča. Za kaj gre? Vprašanje privatizacije, vprašanje prehoda financiranja na lokalno skupnost, začetek dela Simona Karduma¹², vprašanja ansamblov contra projektnim gledališčem... Moj vtis: smo “niko in ništa”. Zakaj? En dan najemnine v CD, Gallusove dvorane stane 120.000, recimo... 600 ali 800 mio Sit dobi CD za program... druga gledališča manj, a vseeno 200, 300 mio. Kje smo mi s 30 mio? Torej: treba je preživeti. Nekaj se bo zgodilo. Če dobimo na Ptuj samo drobtinice, bo to velikansko proti občinskemu denarju, ki ga dobivamo. Seveda: gledališčem je jasno, da ne želijo v položaj, v kakršnem je danes Ptuj, zato bi pa morda pristali, da se enako (ali vsaj podobno) kot njih sistemsko uredi tudi nas. Torej: kakor je predlagal Bice¹³: da so vsa gledališča državna. 

Da me bo kap! Kličejo me z Večera in Radia Maribor: sinoči so gledalci čakali na predstavo Praznine, nakar ni ničesar bilo tam! Zakaj nas sinoči ni bilo in ali sploh bomo v Mariboru s kakšno svojo predstavo? 

Grozljivo. Poleg tega je grozljivo to, da naj bi Tomi poslal ge. Jančar¹⁴ fax, kjer ji sporoča, da v tem terminu ne morejo gostovati na BS zaradi S. Cavazze, ki je zaseden v MGL in da prosi za premestitev termina. Želim dobiti ta fax in če ga dobim v roke, bom g. Jančar odpisal svoje pismo. Za znoret. Vsi vemo, da se BS organizacijsko dela zadnji trenutek, vsi vemo, da nam MGL in SSG nista sprostili igralcev, Horvat se je izjasnil, da ne more v tem času predstave obnoviti in zdaj smo seveda tu. Publike to nič ne zanima. Pravilno. Jaz pa naj dajem pametne odgovore. Kaj narediti? Čakam samo, da bo časopis prinesel kakšno škandalozno novico in potem bom moral seveda ustrezno ukrepati.   

Konec norega dneva. Vesel sem samo, ko vidim, kako dobro se prodaja Zaboj, kako radi ga otroci gledajo. Uvedli bomo celo nedeljsko matinejo, kjer bodo lahko prišli otroci in starši skupaj na predstavo. 

Sicer pa je noro, kako se je stvar zakomplicirala z BS. Kako pojasniti našo odsotnost? Jasno, publike ne zanima prav nič. Prav nič, kar zadeva interne gledališke cirkuse. 

Klical me je Vlado. In mi govoril o njihovih internih, človeških, igralskih problemih. Noro. Saj ne more biti res. Kaj bi dal, če bi imel majhen ansambel… Oz. prav zaželel sem si, da bi spet delal z njimi. Saj se mi zdi, da so v ljudeh silne rezerve, ki jih ne znamo ali pa ne zmoremo aktivirati. Tu je bil Tomaž Pandur mojster. Ja, tudi tu je bil mojster. 

In mi na Ptuju delamo in se mučimo s sredstvi, ki so smešna. Pa to seveda nikogar ne zanim, pa to tudi nikomur ne bom razlagal. Samo predstave so merilo. In upam samo, da bodo tudi Sobe prava stvar. Dobro narejena, iskrena, enostavna in pretresljiva.  

Potrebujemo publiko. To je naša edina trenutna možnost.  

Odgovor MOP glede sistemizacije in pogodbe za direktorja. Seveda, neke pripombe, ki jih ni problem vnesti. Čeprav mi je volja do čakanja na birokratske mline kar nekako pošla. Preprosto, treba bo klicati g. Vidoviča¹⁵ in ga vprašati, kako peljati stvari naprej. 

V hiši so stvari v redu. Zdi se mi, da spet nekako normalno delamo in da delo teče brez težav. Težav, ki bi jih imeli sami s sabo.   

22. oktober 1997

Moral sem odgovoriti na zapise v časopisu glede našega nesodelovanja na BS. Tukaj je sporočilo ge. Jančar in Press centru BS.   

Štev.: 411/97 

Ptuj, 22. oktobra 1997 

Spoštovana gospa Olga Jančar, direktorica Borštnikovega srečanja  

in 

PRESS center Borštnikovega srečanja 

MARIBOR 

ZADEVA: Zakaj Gledališča Ptuj letos na Borštnikovem srečanju ne bo? 

Spoštovani! 

Gledališče Ptuj je bilo na letošnje BS povabljeno s 3 uprizoritvami, in sicer v spremljevalni program. 

Glede na vprašanja in odmeve v medijih (Večer, Delo, Radio Maribor), zakaj nobena od izbranih predstav ne bo na srečanju tudi odigrana, bi rad direkcijo BS in javnost obvestil o vzrokih in razlogih, kakor jih vidimo na Ptuju. 

1. Elisabeth. Režser predstave, gospod Sebastijan Horvat, mi je pred začetkom BS povedal, da ekipa ustvarjalcev projekta Elisabeth do BS zaradi tehničnih in terminskih težav predstave ne more obnoviti in zato na BS ne bo sodelovala.  

2. Victor ali Otroci na oblasti.  Ta predstava v režiji S. Strelca se srečanja ni mogla udeležiti, ker dveh igralcev, ki igrata v predstavi, sta pa redna člana SSG iz Trsta, matično gledališče ob terminu predvidenega gostovanja na BS (21.10.1997) ni moglo sprostiti. 
Sodelovanje obeh predstav smo torej pred pričetkom BS odpovedali. 

3. Praznina. Termin za predstavo režiserja T. Janežiča je bil najprej sicer dogovorjen in potrjen, nakar je igralec S. Cavazza na dan, ko naj bi Praznina gostovala na BS, imel predstavo (Tartuffe v MGL), o čemer pa naj bi g. Janežič takoj obvestil BS s faxom in prosil za nadomestni termin.  

To so vzroki, zaradi katerih, žal, Gledališče Ptuj na letošnjem BS ne bo/ni prikazalo nobene od izbranih predstav. 

Kaj pa razlogi? 

Gledališčniki (posebej še organizatorji) zelo dobro vemo, kako operativno poteka organizacija terminov BS. 

Časopis Delo je že 1. julija letos objavil selektorjev izbor za letošnje srečanje. Če bi julija ali avgusta ali septembra gledališčniki natančno vedeli, katerega dne bomo oktobra na BS nastopili, potem bi - iskreno verjamem, tudi gospod Košuta in gospod Kobal (direktorja SSG Trst in MGL) lažje načrtovala svoj mesečni program in omogočila »svojim« igralcem, ki sodelujejo v »tujih« predstavah, ki grejo na BS, da bi bili tega dne v matičnih gledališčih prosti. 

Ker pa temu ni bilo tako, je veriga pač počila; kakopak pri najšibkejšem členu: projektnem gledališču, ki svoje termine seveda najprej usklajuje z gledališči, kjer so igralci redno zaposleni.   

Kot direktorju »mladega« gledališča in režiserju ene od povabljenih predstav mi je še posebej žal, da na tem odličnem pregledu slovenske gledališke produkcije nismo mogli sodelovati. Menim, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi v Maribor prišli. 

Srčno upam, da bo Gledališče Ptuj še kdaj povabljeno na Borštnikovo srečanje in da bo program srečanja pripravljen operativno dovolj zgodaj, tako da bodo lahko načrtovala gledališča, od koder so igralci naših predstav, svoj oktobrski program tako, da se bomo mogli na Borštnikovem srečanju pokazati tudi mi.    

Želim vam uspešno nadaljevanje in zaključek letošnjega Borštnikovega srečanja  

DIREKTOR GLEDALIŠČA PTUJ
Samo Strelec 

Saj ne morem verjeti, da bi se bilo treba zmeraj in za vsako stvar z ljudmi kregati. Ampak gospa Jančar je v organizaciji BS pač vprašljivo sposobna in to, kar smo doživljali v zvezi z organizacijo terminov na BS je bila grozljivka. Mislim, da sem moral to povedati. Upam, da sem našel primerno dikcijo in da nisem bil nesramen. Kar je pa res, je pač res. Žal. 

***
Opombe in komentarji:

10 - Miroslav Košuta je bil direktor SSG Trst, Vesna Pernarčič in Danijel Malalan pa sta po končanem faksu igrala v Trstu. Ker sta igrala tudi v ptujskem Victorju, bi ju moralo gledališče sprostiti, jima dati - po domače - fraj, da bi lahko predstava Victor gostovala na BS. Ali drugače in "po črki zakona": imela sta obveznost v matičnem gledališču, ki se je ni dalo premakniti. 

11 - Branko Kraljevič, takratni direktor mariborske Drame.

12 - Simon Kardum, delal na Ministrstvu za kulturo in bil zadolžen za gledališča.

13 - Igor Lampret, Bice, dramaturg, umetniški vodja, premišljevalec gledališča; fajn človek.

14 - Olga Jančar, dolgoletna dirketorica Borštnikovega sračanja. Zdaj, ta hip se čudim, da na wiki Geslu ni nihče ustvaril njenega gesla! Moram to sporočiti na Sigledal in prositi, da uredijo vsaj z bazičnimi podatki.

15 - Ivan Vidovič; takrat na ptujski občini vodja oddelka za kulturo (in socialo ter izbraževanje). Nasledil je Kristino Šampl Purg, ki nam je, Zato.-jevcem, "držala štango", da je do profesionalizacije sploh prišlo. Ivan Vidovič je bil nad našimi (GP) težnjami (in teženji) manj navdušen, bolj zadržan, bolj zgolj-po-črki-zakona-in-predpisov. Ampak sem z njim nekako vendarle našel na koncu koncev nek pozitiven način sodelovanja. Bil je pač previden, hiper previden. Vsaj tako sem ga doživljal jaz.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 

**

3. oktober 97’

Mimo je Petrova premiera. Fino je bilo. Predstavo Anica že pridno prodaja. Po mestu slišim, da je otrokom stvar zanimiva, da se otroci doma igrajo Kumine in Bartolomeja ... In to je dobro.  

Še je nekaj težav s projektom glede sponzorskega denarja. Drugače pa čutim, da je ekipa doživela delo na Ptuju kot zanimivo in da so se dobro počutili. Peter celo pravi, da je to najboljše gledališče. Kjer se da delati tako kot si želiš. Tudi z delavci gledališča je bil zadovoljen, še posebej poudarja Marijana. 

Zdaj so pred premiero “Rusi”⁸. Tako jih vsi kličemo. Ogledal sem si generalko. Ja, gre za realizem v uprizoritvenem smislu. Igra je težka, za igralca zahtevna, treba je izigrati mnogo nians, poltonov, različnih podtekstov... Sam se sprašuejm, kako se bodo nanjo odzvali gledalci. Zdi se mi, da že kar nekaj časa na Ptuju ni bilo tako “preproste” (v uprizoritvenem smislu) predstave. Kako se bo gledal ta realizem? Zdi se mi, da je lahko v redu, če bosta pritegnila gledalce na začetku in če jima bodo verjeli. Sicer pa bi lahko izgledalo tudi malo hm... kaj naj rečem: na četrt amatersko. Z več hotenja in ambicije kakor pa se nato vidi v izvedbi. Najbrž bi to morala igrati nekoliko starejša igralca in to že skoraj nekakšni zvezdi... Ne vem. Vsekakor zelo me zanima, kako se bo odzvala publika. 

Preseneča me, da smo dobili v nabiralnik ob gledališču kar nekaj formularjev, kjer nam potencialni obiskovalci sporočajo, da bi želeli biti obveščeni o dogajanju v našem gledališču na svoj dom. Fino se mi zdi to. 

V ponedeljek naj bi začel delovati Janikin bar - gledališki klub. Upam, da bodo ljudje veseli nove pridobitve in da se bodo tudi zaradi tega pri nas bolje počutili. 

Anica je končala vse plane za 98’. Tako za MOP kakor tudi za Ministrstvo. Zdi se mi, da sta oba plana zelo dobro pripraljena. Če bi uresničili vsaj tri četrtine načrtovanega, bi bilo to odlično. Stvari se mi zdijo sicer dobro zastavljene, vendar je vse vprašanje denarja. Vsaj kar zadeva investicijsko vzdrževanje (oder in Hercegova).  

Še veliko stvari se dogaja na enkrat. Zdaj, ko sem v Kranju, se mi kar včasih stoži po Ptuju, začutim, da nimam stoodstotnega stika s firmo. Delo kljub temu dobro teče. Hkrati pa mi distanca omogoča razmišljanje v velikih zamahih, lokih. Lažje vidim prednosti, šibke toče in vrzeli v našem delu. Ko sem samo doma, se začnem zgubljati v nekakšnih podrobnostih, detajlih in malenkostih. 

Prav ta vizionarski del se mi v zadnjih dneh zdi tako pomemben. Namreč vprašanje: kaj je tisto, zaradi česar imamo možnosti, da ostanemo “na sceni”, na “trgu”. 

V torek imam z go. Marjano Ravnjak intervju na Radiu SLO, 3. program. Čutim, da se moram pripraviti. Biti jasen, odkrit in nekako “spodbuden”. Vem namreč, da je ob umetniških vprašanjih in dilemah vodenja gledališča na Ptuju lahko veliko pomislekov glede smeri razvoja gledališča. In tu želim jasno in trdno zastopati svoja stališča in poglede. In pokazati smernice za možen razvoj. Glede na to, da vse te elemente zelo dobro poznam, mislim, da ne bi smel biti problem. Želim pa se nekako tudi vživeti v nekoga, ki zgodovine gledališča na Ptuju ne pozna in mu v kar se da strnjeni obliki in z najnujnejšimi podatki omogočiti vpogled v bistvo, jedro razmišljanja glede Ptuja. 

4. oktober 1997

Delal sem danes. In spravil stvari spet nekako na “zeleno vejo”. Pripravil sem se na ponedeljkov sestanek, se zorganiziral, pripravil materiale za Ravnjakovo. 

Kličejo za Strojepiski. Fino. 

Berem Der Spiegel in se informiram o dogajanjih po nemškem področju. 

Veselim se začtka dela v Mariboru, kajti zdi se mi, da bo to uvod v novo metodologijo dela, ki jo bom vpeljeval tudi na Ptuju. 

5. oktober 1997

Generalka Strojepisk. Zelo so popravili zadevo od prejšnjega tedna. Toda komaj sem zbrano gledal, ker sem se v sebi jezil od nestorjenega dela naših delavcev na odru. Marijan me je oni dan prepričal, da ni treba tehnične vaje. In zdaj je rezultat amaterski: zavese postrani, nepribiti praktikabili, nepravilno spuščene sufite... Grozljivo. Resnično sem jezen in komaj čakam ponedeljka, da se bom “izkašljal”. Še razmišljam, kako naj ukrepam. Po eni strani sem si sam kriv, ker sem dopustil, da ni bilo klasične tehnične, po drugi pa sem pričakoval, da bo Marijan sam videl, kaj ni v redu. 

Zdaj razmišljam o tem, kako natančno moram stvari definirati (cilno stanje) in jih pravočasno kontrolirati (stanje v procesu), zato da bi še bilo dovolj časa za popravke in da bi na koncu bilo vse tako, kot si želim. 

6. oktober 1997

Jutro, ura bo sedem. Prav zanima me, kako bom speljal ta sestanek. Želim biti odločen in neomajen. Ni kaj. Sicer čutim, da nadiranje in trda roka ni moj stil, ampak stvari je treba zatreti v kali. Ni kaj. Sicer ne bo v redu. Ne moremo doma imeti nezanesljivih odnosov, od gostujočih ekip pa terjati doslednost, natančnost, držanje terminov in rokov. 

Bolj sem nervozen, kakor da bi moral dvigniti glas v kakem gledališču, kjer režiram. Neverjetno.  

Ob 18:20 

Mislim, da je jutranji sestanek zalegel. Nisem bil nesramen, vendar odkrit in jasen. Mislim, da so razumeli, kako naj se vedejo. 

Res, moral bom povečati stopnjo kontroliranja in sprotnega korigiranja. Prehitro sem si predstavljal, da je prilagoditev na nove zahteve bila že osvojena. 

V SNG v MB sem uredil, da bosta Marjan in Tomaž⁹ šla na prakso pri mojem projektu Lederksiht. 

(Se nadaljuje)

*

Pripombe in komentarji:

8 - skupina slovenskih študentov dramske igre, ki se je v tisem času vrnila s študija v Moskvi (Igor Korošec, Simon Dobravec, Vanja Slapar Ljubutin, Iztok Bevk ... mogoče sem koga še pozabil. Po vrnitvi v Slovenijo sem jim dal možnost, da se pokažejo. Oni - mladi in neznani, naše gledališče - takisto ...

9- Tomaž Bezjak - lučni in tonski mojster. Sam je leta in leta vodil luč in ton in diaprojekcije (videa še nismo imeli) in sočasno izklapljal luč v dvorani, (ki ni bila vezana na isti regulator kot odrsek luči.) Neverjetno talentiran. Ko bom čez leta odšel v Maribor, ga bom povabil s seboj. In ja, danes je Tomaž v SNG Maribor šef luči. Bil pa mi je tudi nekakšen "model" za lik Tamaša v mojem romanu o zgodovini prihodnosti Ptuja z naslovom 69.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  (Revolucija)

17 Nedvoumno pokažite, da ne poznate šale (Ahumornost)

18 Prepovejte to knjigo ... 

(Paranoja) 

... in njegovega avtorja ter bralce aretirajte zaradi zarote (ne brez tega, da jih pred tem ne bi izdatno očrnili)! 

(Konec)

Kolofon:

Člani znanstvenega odbora založbe Carl-Auer Verlag: 
Prof. Dr. Dr. h. c. Rolf Arnold (Kaiserslautern)
Prof. Dr. Dirk Baecker (Dresden) 
Prof. Dr. Ulrich Clement (Heidelberg) 
Prof. Dr. Jörg Fengler (Köln) 
Dr. Barbara Heitger (Wien) 
Prof. Dr. Johannes Herwig-Lempp (Merseburg) 
Prof. Dr. Bruno Hildenbrand (Jena) 
Prof. Dr. Karl L. Holtz (Heidelberg) 
Prof. Dr. Heiko Kleve (Witten/Herdecke) 
Dr. Roswita Königswieser (Wien) 
Prof. Dr. Jürgen Kriz (Osnabrück) 
Prof. Dr. Friedebert Kröger (Heidelberg) 
Tom Levold (Köln) 
Dr. Kurt Ludewig (Münster) 
Dr. Burkhard Peter (München) 
Prof. Dr. Bernhard Pörksen (Tübingen) 
Prof. Dr. Kersten Reich (Köln) 
Dr. Rüdiger Retzlaff (Heidelberg) 
Prof. Dr. Wolf Ritscher (Esslingen) 
Dr. Wilhelm Rotthaus (Bergheim bei Köln) 
Prof. Dr. Arist von Schlippe (Witten/Herdecke) 
Dr. Gunther Schmidt (Heidelberg) 
Prof. Dr. Siegfried J. Schmidt (Münster) 
Jakob R. Schneider (München) 
Prof. Dr. Jochen Schweitzer † (Heidelberg) 
Prof. Dr. Fritz B. Simon (Berlin) 
Dr. Therese Steiner (Embrach) 
Prof. Dr. Dr. Helm Stierlin † (Heidelberg) 
Karsten Trebesch (Dallgow-Döberitz) 
Bernhard Trenkle (Rottweil) 
Prof. Dr. Sigrid Tschöpe-Scheffler (Köln) 
Prof. Dr. Reinhard Voß (Koblenz) 
Dr. Gunthard Weber (Wiesloch) 
Prof. Dr. Rudolf Wimmer (Wien) 
Prof. Dr. Michael Wirsching (Freiburg) 
Prof. Dr. Jan V. Wirth (Meerbusch) 

Oblikovanje: Uwe Göbel z Alicia Rieke 
Redakcija: Vera Kalusche 
Prelom: Verlagsservice Hegele, Heiligkreuzsteinach 
Tiskano v Nemčiji
Tisk in vezava: CPI books GmbH, Leck 

 Druga izdaja, 2024 
ISBN 978-3-8497-0297-7 (Tiskana izdaja) 

ISBN 978-3-8497-8185-9 (ePUB) 
© 2019, 2024 Carl-Auer-Systeme Verlag
und Verlagsbuchhandlung GmbH, Heidelberg 

Vse pravice pridržane. 

Bibliografska informacija nemške Nationalbibliothek: 

Nemška Nationalbibliothek navaja to publikacijo v Deutsche Nationalbibliografie; podrobnejši bibliografski podatki se nahajajo na internetni povezavi: http://dnb.d-nb.de. 
Informacije o našem celotnem programu, naših avtorjih in založbi najdete na: https://www.carl-auer.de/. 
Tam se lahko naročite tudi na naše novice. 

Carl-Auer Verlag GmbH 
Vangerowstraße 14 • 69115 Heidelberg 
Tel. +49 6221 6438-0 • Fax +49 6221 6438-22 
info@carl-auer.de 

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemski organizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenih sistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers und Märkten (2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemische Organisationstheorie (2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der Streit ums Nadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Hodiš v šolo? Na kateri strani si? Za katedrom ali v klopi?
Te učijo ali poučuješ ti druge?

Objavljam prevod posnetka predavanja, ki ga je Frtiz B. Simon imel na konferenci 1. septembra 1992. Vir: spletna stran založbe Carl Auer. Sicer pa je avtor o tej temi izdal tudi knjigo z istim naslovom: Die Kunst nicht zu Lernen/Umetnost, kako se ne učiti; Paradoksi v psihoterapiji, menedžmentu in politiki. Prva izdaja Carl Auer Verlag, Heidelberg 1997. Toplo jo priporočam. V knjigi je Simon svoje poglede, ki jih oriše v predavanju, še izdatneje razširil in detaljno razdelal.

Predavanje spodaj, čeprav ima že brado - ali prav zato - pika (pravilen tonemski poudarek na i). Gre na živce. Nervira.

Gospe in gospodje,

preden se vsi skupaj podamo na pot v nove svetove učenja, ki so v skladu z motom tega srečanja, se mi zdi primerno, da postavim pod vprašaj nekatere naše tihe predpostavke o tem, kaj je učenje, kako ga je mogoče razložiti in kako ga je treba ocenjevati. Preden se odpravimo, določimo torej izhodišče; saj bi bilo morda bolje, da bi ostali doma. Tema, s katero bi se želel ukvarjati, je, kako lahko dosežemo, da se ne učimo?

Po mojem mnenju ni potrebno tako zelo pojasnjevati, zakaj in kako se ljudje in drugi živi sistemi učijo, ampak zakaj in kako se ne učijo. Ni uganka učenje, ampak ne-učenje. Kateri so na primer mehanizmi in triki, s katerimi preprečujemo, da bi se iz napak česa naučili?

Ali obstaja skrivna ekonomija nevednosti? Morda učenje sploh ni nekaj pozitivnega ali pa je vsaj veliko bolj ambivalentno, kot nam daje slutiti nekoliko naivno prepričanje v vero v koristnost učenja. Če bi učenje na primer vodilo k neumnosti in bi lahko ostali pametni le, če se ne bi učili, ali bi res morali zagovarjati učenje? Kako se lahko zaščitimo pred učenjem, če nam naučeno škoduje?

In kako lahko opustimo ta ščit, če se vendarle izkaže, da je smiselno, da se učimo? Pri poskusu odgovoriti na ta vprašanja se bom opiral na novejše sistemske teoretične modele, ki so si pridobili določeno prepoznavnost pod oznakami kibernetika drugega reda, teorija živih sistemov ali tudi radikalni konstruktivizem. To so pojmi, s katerimi se boste v teku te konference zagotovo srečali še večkrat.

Ampak ali vas ni strah? Predvsem vam bom prihranil teorijo. Moje osebne izkušnje izhajajo iz terapevtske prakse, kjer delam pretežno z družinami in drugimi socialnimi sistemi, ki so uspeli razviti vse mogoče in nemogoče oblike norosti.

Če takšne simptome obravnavamo kot naučene, so dober primer tega, da je vprašanje o ne-učenju ali od-učenju s praktičnega vidika pomembnejše kot vprašanje o učenju. Kako se je pacient naučil svojega simptomatskega vedenja, je morda zanimivo z znanstvenega ali zgodovinskega vidika. Ni pa nujno iz tega moč izpeljati navodil za ravnanje v sedanjosti ali prihodnosti.

Za terapevta je zato veliko pomembnejše vprašanje, kako bi se dalo pacienta naučiti, da se odvadi simptomatičnega vedenja. Za starše, vzgojitelje in vse druge, ki se zanimajo za preventivo, pa je pomembno vedeti, kako preprečiti učenje simptomov. Toda lotimo se zadeve sistematično.

Če želimo definirati učenje, je priporočljivo pogledati drugo stran razlikovanja. Kako razlikujemo učenje od ne-učenja? Po čem lahko prepoznamo, da se je človek nekaj naučil?

In kako prepoznamo, da se ni naučil? In kaj je to 'tisto nekaj', za kar domnevamo, da se ga da naučiti? Kot vidite, nas vsakdanji jezik vabi k uporabi reifikacijskih metafor.

Sugerira idejo, da se pri učenju ukvarjamo z neko snovjo ali s čim podobnim, česar se je treba naučti. Nevarnost takšnih jezikovnih sugestij je, da iz njih izpeljemo metode poučevanja in učenja.

Znanje se obravnava kot snov, kot materija, ki se jo da vliti v glavo ali jo nabrati. Za vsemi temi podobami stoji predstava, da je nekaj, kar je bilo prej nekje zunaj, zdaj treba prenesti nekam notri. Znanje, ki je bilo shranjeno v knjigah ali kjerkoli drugje, se prenese v človeške možgane, tako kot se pohištvo spakira v kontejner.

Kar je bilo prej zunaj, na primer besedilo Schillerjeve pesmi Zvon, je potem znotraj, imaš ga v sebi. Priznam, da sem tele metafore nekoliko karikiral. Namen, ki ga s tem zasledujem, je, da vas ozavestim o razliki med jedilnim listom in hrano, med našimi jezikovnimi opisi in tistim, kar opisujemo.

Kajti zdi se mi namreč, da mnoge naše predpostavke o učenju temeljijo na zamenjavi jedilnega lista z jedjo. Zaključke delamo na podlagi sugestij, ki so implicitno prisotne v našem jeziku, vendar nimajo veliko skupnega s procesi, ki potekajo pri učenju. Poučevanje in učenje potem postaneta neizogibno enako užitna, prebavljiva in prijetna kot prežvekovanje jedilnih listov.

Ena od tihih predpostavk, ki jo prenaša metafora znanja, je ideja, da se znanje lahko poveča v čisto količinskem smislu, tako kot lahko v fotoalbum vstavimo več ali manj fotografij. Vendar pa povečanje in zmanjšanje znanja, če želimo ohraniti ta pojem, podlega drugačnim mehanizmom kot snov. To se kaže na primer v razliki med deljenim znanjem in deljeno torto.

Če svoje znanje delite z drugim človekom, to ne pomeni, da imate manj znanja kot prej. Znanje se je v nekem smislu podvojilo. Če z nekom delite torto, imate le še polovico.

Zato se vrnimo k osnovam učenja. Začnimo z opazovalcem, ki si mora ustvariti mnenje o tem, ali se živo bitje, naj bo to podgana v labirintu, učenec v razredu ali Pavlovov pes v laboratoriju, uči ali ne. Svojega preizkušanca opazuje v vsaj dveh časovnih enotah: pred in po učenju.

Primerjamo dve situaciji, v katerih se v eni kaže določeno vedenje, v drugi pa ne. Vzemimo najpreprostejši primer, učenje pesmi na pamet v šoli. V prvi situaciji opazimo, da učenec Meyer ne recitira Schillerjeve pesmi Zvon.

V drugem primeru jo pove. Pri opisu vedenja ostajam tako natančen zato, da ne bi že vnaprej pomešal opisa navedenih pojavov z njuno razlago. Opazovalec iz svojih neposrednih opazovanj ne more sklepati, zakaj učenec Meyer kaže tile različni vedenji.

Lahko zgolj ugotovi, da opazovana oseba v dveh zaporednih situacijah kaže različno vedenje. Ali se vede na nov način ali pa ne počne več nečesa, kar je počela prej. Ostanimo pri Zvonu: če učenec Meyer v prvi situaciji v ponedeljek zjutraj pri pouku nemščine kljub temu, da je vprašan, Zvona ne pove, v drugi situaciji pa ga en teden kasneje, znova v ponedeljek zjutraj, pove, si je to mogoče razložiti na najrazličnejše načine.

Da prej ni znal recitirati tega besedila, se ga je medtem naučil in ga zdaj obvlada, to je le ena od možnih razlag. Morda je besedilo znal že prej, ampak ga iz nasprotovanja, kljubovanja in uporništva ni hotel povedati. Potem pa se je morda v tem času naučil odreči svojemu uporu?

Ali pa se je učitelj naučil obnašati tako, da učenec Meyer izkaže svoje znanje? Opazovalcu ostaja veliko možnosti za interpretacijo in razlago. Pri tem primeru se mi zdi pomembno, da mi vsakič, kadar kot opazovalci v pogovornem jeziku govorimo o učenju, podajamo določeno razlago za spremembe v vedenju živega bitja.

Pripisujemo jih vzročnim procesom v njegovi notranjosti, ki jih ne moremo neposredno opazovati. Opazovane pojave, to je spremembe v vedenju, povezujemo s hipotetičnimi procesi, ki se jih ne da opazovati. Ta vzročnost je konstruirana, izpeljana iz vedenja ljudi v interakciji in komunikaciji z njihovim živim ali neživim okoljem.

Pojem učenje torej ne opisuje zaznavnih pojavov, ampak jih pojasnjuje. Učenje je pojasnjevalno načelo. Funkcija takšnih pojasnjevalnih načel je, kot je lepo opisal Gregory Bateson, v prvi vrsti preprečevanje radovednih vprašanj in pomirjanje opazovalca s posredovanjem iluzij znanja.

Pojem učenja je torej povezan z drugačnimi razlagalnimi načeli, kot sta gravitacija ali nagon. Meyerjevo ecitiranje pesmi bi lahko razložili tudi z aktiviranjem njegovega nagona za recitiranje pesmi, vezanim na določen letni čas. Razlikovanje med opisom in razlago je tako pomembno zato, ker prek razlag večinoma sklepamo, kako lahko vplivamo na pojave.

Ko opisujemo vreme in ugotovimo, da dežuje, iz takšnega opisa ne moremo sklepati, kaj moramo storiti, da bi dež prenehal. Če pa rečemo, da se sv. Peter valja ali da angeli jokajo, s tem pojasnimo ta dež in v takšni obliki pojasnila hkrati posredujemo tudi idejo, kako lahko vplivamo na pojasnjen pojav. Če se Sv. Peter valja ali angeli jokajo, je pač priporočljivo, da njega ali njo nekako potolažimo ali pomirimo, da pojesta vse, kar je na krožniku, ali pa naredimo pač tisto, kar sv. Petra in angele običajno pomiri.

Tudi pri tako imenovanih učnih procesih je od predpostavk opazovalca odvisno, ali bo opisane spremembe v vedenju pojasnil kot rezultat učenja ali na primer kot vpliv zlobnih duhov, biokemičnih motenj, zlobe opazovane osebe ali položaja nebesnih teles. Če opazujemo recitranje Zvona, zvenijo takšna razmišljanja seveda kot absurd. Povsem drugače pa to izgleda pri vedenju, ki odstopa od normativne buržoazne etikete in se označuje kot simptom ali prekršek.

Tudi dober kriminalec se ne postane brez učenja, prav tako pa tudi prevzemanje vloge profesionalnega norca zahteva ustrezno usposabljanje. Učenje je torej, kot lahko ugotovimo, pojav, ki je odvisen od izbire. O tem, ali se nekdo uči ali ne, ne odločajo toliko procesi v njegovi glavi ali trebuhu, temveč koncepti opazovalca.

Opazovalec vzrok za spremembo človekovega vedenja v teku časa pripisuje spremembam človekovega znanja. Toda tudi znanja in spoznanja ni mogoče neposredno opazovati. Sta fenomena prav tako kot 'jedilni list' in 'pojasnjevalna načela'.

Logično gledano pa je pojem učenje na višji ravni abstrakcije kot pojem znanje. Z učenjem označujemo odnos med znanjem v dveh različnih časovnih točkah opazovanja. To pomeni, da predpostavlja pojem znanja, kakor tudi časa, ter pojem gibanja, ki predpostavlja koncepte položaja v prostoru in času.

Kdor hoče povedati kaj o učenju, se ne more izogniti ukvarjanju s temeljnimi spoznavno-teoretskimi vprašanj. Začnimo ponovno pri pojavih, ki so dostopni opazovanju zunanjega opazovalca. Ponovno je to človekovo vedenje, vključno z njegovim govorjenjem, ki se ga da opazovati.

Vendar se človek ne obnaša kot izoliran objekt, ampak vedno v interakcijskem in komunikacijskem kontekstu. Ni mogoče ne interagirati. Če pa zdaj njegovo vedenje pripišemo njegovemu znanju ali neznanju, to je v širšem smislu katerimkoli kognitivnim procesom, potem komunikacijski in interakcijski pojav pojasnjujemo z intraindividualnimi/intrapsihičnimi procesi.

S tem jih izločimo iz njihovega trenutnega konteksta. Značilnosti odnosa med sistemom in okoljem so obravnavana enostransko kot lastnosti sistema, interakcija pa kot linearno povzročena akcija.

To je podobno, kakor če bi dejstvo, da se žebelj približuje magnetu, pripisali motivirajoči sili v žeblju, na primer njegovi ljubezni do magneta. Če posameznika, ki se sčasoma uči in pridobiva znanje, obravnavamo v kontekstu interakcije in komunikacije, dobimo širšo definicijo spoznanja in znanja, s tem pa tudi učenja. Ta zajema odnos določenega kognitivnega sistema do njegovega okolja.

To je definicija, ki jo uporabljata čilenska biologa Umberto Maturana in Francisco Varella v svoji biološki spoznavni teoriji. Njuna teorija temelji na funkcionalnem pristopu in ne razlikuje med biološkimi in duševnimi strukturami. Če upoštevamo njihovo vlogo za preživetje, pridobijo kognicija, spoznanje, znanje in življenje pomene, ki se razlikujejo od naše vsakdanje pogovorne rabe.

Kognitivni sistem je sistem, ki lahko v določenem področju interakcije deluje z namenom samoohranitve. Proces kognicije, kot ga opisuje Umberto Maturana, je dejansko induktivno delovanje ali vedenje na tem področju. Živi sistemi so kognitivni sistemi, življenje kot proces pa je proces kognicije.

Konec citata. Biološke strukture so torej oblika kognitivnih struktur. Njihov razvoj, sprememba ali nesprememba, diferenciacija ali končna diferenciacija so torej oblike učenja, ne-učenja ali od-učenja.

V tem smislu je moč razmišljanja o evolucijski teoriji prenesti tudi na učne procese. V začetkih evolucijske teorije se je preživetje ali izumrtje živih bitij, vrst ali rodov obravnavalo kot rezultat njihove sposobnosti prilagajanja danemu okolju. Kdor je izumrl, se ni bil sposoben, tako je izgledalo, pravočasno prilagoditi spremenjenim okoljskim pogojem.

Ta razlaga za preživetje in izumrtje je preveč poenostavljena. Medsebojna povezanost med živim sistemom in njegovim okoljem je veliko bolj zapletena. Vsako živo bitje si ustvarja svoje okolje.

Spreminja ga ali ohranja s tem, da živi, da uresničuje določena načine vedenja, drugih pa ne. Razvoj sistema in okolje sta med seboj povezana. Oba skupaj izvajata, kot pravi temu Bateson, ko-evolucijo.

Oba sta drug drugemu okolje, se medsebojno spreminjata in določata pogoje za preživetje. Enota za preživetje je enota, sestavljena iz živega sistema in njegovega okolja. In ker je evolucija učenje, lahko isto rečemo tudi za učne procese.

Enota učenja, analogno z enoto preživetja, je vedno enota, ki jo tvorijo živ sistem in njegovo okolje. To nas neizogibno pripelje do vprašanja o odnosu med živim sistemom in njegovim okoljem. Živi sistemi so avtonomni in strukturno določeni.

To pomeni, da se v vsakem trenutku vedejo tako, kot to določa njihova struktura. Ta struktura se v teku življenja spreminja ali, če želite drugače, v teku posameznikovega učenja. Zgodba učenja je vedno zgodba o interakciji z okoljem.

Vendar dogodki v okolju nikoli ne vplivajo na strukturne spremembe živega sistema v smislu neposredne vzročne povezave. Med živimi sistemi in njihovim okoljem ni, kot pravi Maturana, poučne interakcije. Dogodki v okolju so lahko le motnje ali spodbude, ki jih mora živ sistem kompenzirati in izravnati v skladu s svojo lastno strukturo. Omejujejo vedenjske in preživetvene možnosti živega sistema.

Da bi ponazorili odnos med živimi sistemi in njihovim okoljem, navedimo primer. Ko pride do padca temperature, nizka zunanja temperatura moti človeka, ki je navajen na toplejše temperature. Vendar pa ne determinira, kako bo poskušal to kompenzirati.

Človek in njegova struktura, njegovo znanje, odločajo, ali bo oblekel plašč, prižgal ogrevanje ali odletel na jug. Odnos živega, tj. učljivega sistema do njegovega okolja je protisloven.

Odvisen je od okoljskih pogojev, vendar je avtonomen. Deluje v skladu s svojimi notranjimi strukturami, pri tem pa se mora vedno prilagajati okolju in se nanj navezovati. Živi sistem lahko preživi motnje, ki mu jih povzroča okolje, ali pa mu to ne uspe.

V prvem primeru se je, kot lahko rečemo kot zunanji opazovalci, naučil spoprijemati z okoljskimi spremembami. Prilagodil se je. V drugem primeru se tega ni naučil, umre.

Toliko o teoriji živih sistemov. Katere zaključke lahko izpeljemo iz nje za učenje v ožjem smislu? Za začetek moramo zavreči vse metafore, ki izhajajo iz tehnične informacijske teorije.

Učenja ni mogoče razložiti kot sprejemanje, shranjevanje ali programiranje informacij, ki bi bilo primerljivo z računalniškim. Niti učenje na pamet pesmi Zvon. Učenja ni mogoče zajeti z modeli input-output.

Če so kognitivni sistemi strukturno definirani, to pomeni, da določa sistem sam, v skladu s svojimi lastnimi, zgodovinsko razvitimi kognitivnimi strukturami, kakšen pomen pripisuje dogodkom v svojem okolju. Učenje zato nikoli ni pasivno sprejemanje informacij, ampak vedno aktiven, notranje krmiljen proces selekcioniranja. V povezavi s šolo to na primer pomeni, da učenec določa, kaj je učna snov, ne pa učitelj.

In to seveda neodvisno od nekih učnih načrtov, ki so bili morda pripravljeni na kakšnih ministrskih konferencah za izobraževanje. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je mogoče preprosto sprejemanje informacij, ki deloma še vedno določa šolske ali tudi univerzitetne učne načrte, sploh imenovati učenje. Gregory Bateson je za to skoval po mojem mnenju zelo primeren izraz »učenje nič". Višje oblike učenja, ki jih imenuje učenje 1, 2 in tako naprej, se nanašajo na oblike učenja učenja.

Tudi izbira med alternativnimi vedenji oziroma izbira med množico alternativnih vedenj. In to je področje, ki je pomembno z vidika preživetja glede učenja, izbira/odbir vedenja. Večina je verjetno pozabila, kakšno vse podatkovno znanje bi morali vsaj po šolskem učnem načrtu dobiti posredovano v šoli.

Namesto tega se morda še spominja, da so se pa med tem, ko jim je bolj ali manj dobronameren profesor poskušal posredovati osnovna pravila višje matematike, naučili, da so idioti, nesposobni ali da so družbeno marginalizirani, da se morajo podrejati ali se klanjati. Skrivni interakcijski učni načrt je bil povsem drugačen od uradnega vsebinskega. Čeprav se o tem žal še ni govorilo v vseh učnih programih, je večina oblik neposrednega posredovanja informacij bila obsojena na neuspeh.

To ve vsak, ki je že kdaj poskušal svoje življenjske izkušnje prenesti na svoje otroke v obliki dobrih nasvetov. Učenje je vedno povzročanje motenj, pri tem pa se naučimo, kako se da te motnje nevtralizirati in odpraviti. Iz dejstva, da je učenje vidik koevolucije posameznika in okolja in da svojo funkcijo črpa iz koristnosti za preživetje posameznika, lahko izvedemo, da tega, kar se bo naučilo, ne določa toliko eksplicitna vsebina, ampak implicitna pravila v konkretni interakciji.

To pomeni individualno doživeta pravila preživetja. To je razlog, zakaj se večina ljudi tako dobro nauči svojega maternega jezika. Oblika učenja, vsakodnevno medsebojno govorjenje, je tista vsebina, ki se jo je treba naučiti.

In slovničnih pravil maternega jezika se naučimo tako, da jih uporabljamo v govoru. Oblika učenja je vedno dejanska učna vsebina. Tako kot v zgodbi o moškem, ki vsak dan prek državne meje potiska šajtrgo, polno peska.

Verjetno poznate to zgodbo. Cariniki so prepričani, da ta moški nekaj šverca. Znova in znova preiskujejo pesek, a ne najdejo ničesar.

Ranjeni v svoji poklicni časti, a še vedno prepričani, da imajo opravka s tihotapcem, se odločijo, da bodo moškemu zagotovili kazensko imuniteto, če jim pove, kaj tihotapi. Njegov odgovor? Šajtrge.

Prav tako je oblika interakcije in komunikacije pomembnejša od vsebine. Na implicitni način se s tehnikami tihotapljenja prenašajo sporočila o medosebnih odnosih, podobah ljudi ter moralnih in etičnih vrednotah. Mimogrede, v takšnih interakcijskih mehanizmih tiči ena od nevarnosti uporabe računalnikov v didaktične namene.

Pri interakciji z računalnikom je implicitno posredovana ideja, da je svet predvidljiv in da je mogoče, če si le dovolj pameten, imeti nadzor nad njim. To je spoznavno-teoretska zmota, ki lahko ima za zadevnega in njegovo življenje usodne posledice, pa ne samo zanj. To je mogoče občasno opaziti pri težavah, ki jih imajo uspešni programerji s svojimi partnerji.

Ali pa se morda spominjate Petra Sellersa v filmu Hello Mr. Chance. Igral je vrtnarja, ki je svoje življenje preživel samo z rožami in pred televizorjem. Tam se je naučil, kako z daljincem odstraniti nevarne situacije s preklapljanjem kanalov.

Bil je očitno neprijetno presenečen, ko je moral ugotoviti, da banda mladih uličnih roparjev, ki ga je napadla, ni pokazala niti najmanjšega znaka, da bi se odzvala na ukaze daljinca. Program se, čeprav gospodu Chneju ni bil všeč, ni dal spremeniti.

Ampak vrnimo se k odnosu med sistemom in okoljem ter k preživetveni funkciji učenja. Morda vam je že jasno, zakaj je vprašanje, kako preprečiti učenje, tako pomembno. Kajti ni vedno smiselno, da se učimo in prilagajamo svojemu okolju, metem ko bi se prav tako lahko to okolje učilo in prilagajalo nam.

Kaj se na primer zgodi, če se ženska ne nauči prilagajati svojemu možu? Ali se s tem ne odpre priložnost njemu, da se on nauči prilagajati svoji ženi? Ni privlačna fantazija, da se ne le otroci naučijo, kako se prilagajati pravilom šole, ki v resnici ne osrečujejo niti njih niti učiteljev, ampak da se namesto tudi šola malo bolj nauči prilagajati otrokom.

Podobno seveda velja v še večji meri za politično raven. Kje so meje, do katerih je učenje sploh upravičeno? Ali, povedano drugače, zelo natančno moramo pretehtati in oceniti, kaj in kako se splača učiti.

Za to je pomembno poznati mehanizme ne-učenja. Kako ohranjajo živi, torej kognitivni sistemi, svojo strukturo? Kako ohranjajo svojo identiteto?

Kako se lahko naučimo, da se ničesar ne naučimo, da bi ohranili vrednote, ki se nam zdijo vredne ohranitve? In kako lahko izklopimo te mehanizme ne-učenja, če naj bi bilo za naše preživetje pomembno, da se znebimo starega znanja? Začnimo ponovno na načelni teoretski ravni.

V svoji knjigi Laws of Form je angleški logik George Spencer Brown dokazal, da je mogoče vse kognitivne strukture pripeljati do ene same oblike delovanja, in sicer razlikovanja. To je primerljivo z risanjem kroga na list papirja. Z razlikovanjem se zariše meja, ki ločuje prostor, stanje ali vsebino znotraj meje od prostora, stanja ali vsebine zunaj meje razlikovanja.

Vsak spoznavni subjekt, to je vsak opazovalec, določi, kateri je zanj znak razlikovanja. To je njegov motiv, to so njegova merila vrednotenja, ki vodijo njegova razlikovanja in njegove konstrukcije realnosti.

Glede na subtilnost razlikovalnih meril je tako mogoče skonstruirati vse diferencirane ali razdiferencirane podobe sveta, ki si jih lahko zamislimo. Katere so to, je odvisno od tega, kaj stori opazovalec, da pride do svojih razlikovanj. Če želimo pridobiti znanje, moramo delovati.

In če želimo znanje posredovati, moramo dati navodila za ravnanje. Kdor želi drugega človeka naučiti, kaj je torta ali pita in kakšen okus imata, mu mora ponuditi recept za peko.

Ne sme mu samo povedati, kaj mora narediti, da bo spekel torto, katere sestavine mora zmešati in kako jih mora obdelati, ampak ga mora tudi nekako zapeljati do tega, da to torto potem speče in poje. Le tako lahko svojemu vajencu posreduje izkušnjo, kaj je na neki torti tisto specifično 'tortično'. Vonj, okus, sestavine, zgodovina nastanka in tako naprej.

Pri uporabi receptov se kaže enotnost kognicije in vedenja. To je morda eden od razlogov, zakaj so kuharske knjige in priročniki veliko bolj priljubljeni kot teoretični traktati. Z njimi se namreč uči veliko bolje.

Izkušnje so najboljša šola. In zagotovo ni naključje, da Galilejevi nasprotniki niso hoteli pogledati skozi njegov teleskop. To je bila najboljša metoda, da se izognejo spoznanju o obstoju Jupitrovih lun.

Učenje in odučenje je, kot lahko rečemo v skladu s Spencer-Brownovimi zakoni oblike, sprememba razlikovanj. Neučenje pa je ohranjanje razlikovanj takšnih kot so. Za to je potrebno ponavljanje vedenja, ki je pripeljalo do teh razlikovanj, in izogibanje vedenjem, ki bi lahko pripeljala do novih razlikovanj.

Razvoj kognitivnega sistema v interakciji z okoljem je zgodba o strukturnih spremembah, tj. o spremembah razlikovanj. Dogodki v okolju delujejo kot motnje.

Ne ustrezajo do sedaj uporabljanemu sistemu razlikovanja. Stara razlikovanja je treba odpraviti in uvesti nova. Dogodki v okolju, ki ne povzročajo motenj, ne vodijo do strukturnih sprememb sistema.

To pomeni, da nimajo učnega učinka. Znanje in učenje sta torej nasprotji.

Kjer se ohranja znanje, se preprečuje učenje. Zato znanja ni mogoče enostvno povečati kot velikosti torte. Učenje uničuje znanje, s tem ko preprečuje nadaljnje izvajanje starih razlikovanj.

S tem smo pri strategiji ne-učenja. Če nam uspe, da doživljamo okolje nespremenjeno, dani repertoar vedenja in razlikovanja zadostujeta, da se lahko odzovemo na vse morebitne dogodke.

Karkoli se zgodi, vse se je že kdaj zgodilo. In na vsak izziv, ki ga prinašajo okoljski dogodki, je odgovor že pripravljen, tako je to vedno bilo, to smo že zmeraj delali tako. V interakciji med sistemom in okoljem se ne zgodi nič novega, nič ne moti, ni potrebe po učenju.

Da bi zagotavljali to izkušnjo konstantnega sveta, obstajata dve možnosti. Prva je, da z lastnim delovanjem poskrbimo za stabilnost lastnega okolja. Druga možnost je, da za stabilno dojemanje okolja skrbimo s sistematičnim izključevanjem informacij.

Prva metoda je zelo razširjena. Pojasnjuje, zakaj se nekateri ljudje pretežno obdajajo z osebami, ki ne storijo ali ne rečejo ničesar nepredvidljivega ali nepričakovanega. Gre za prevencijo v ustvarjanju motenj, strategijo kronifikacije lastnega mišljenja, če to ocenjujemo negativno, ali strategijo ohranjanja lastne identitete, če to ocenjujemo pozitivno.

Druga metoda, da se ne pustimo motiti zaradi spremenjenega okolja, je, da ga ne dojemamo kot nekaj novega. Konec koncev vsak sam odloča, kaj je zanj novo in kaj ni, kaj ocenjuje kot razliko in kaj ne. Če se, kot v politbiroju nekdanjih komunističnih strank, upoštevajo samo tiste informacije, ki potrjujejo lastno sliko sveta, ni potrebe po učenju ali spremembah. Če domnevna novica ni obravnavana kot novica, se bo pokazalo, čigava struktura ima močnejšo zmožnost obstojnosti. Trma, bi se lahko glasila formula, lahko prepreči prehitro ponovno učenje.

Z vidika zunanjega opazovalca lahko torej ugotovimo, da je potrditev znanja, bodisi aktivno pridobljenega ali pasivno doživetega, česar nikoli ni mogoče čisto jasno ločiti, najboljši predpogoj za uspešno ne-učenje. Ali, če to povzamemo v jedrnati formuli: znanje ovira učenje. To je morda razlog, da se mnogi ljudje z napredujočim staranjem vedno manj učijo.

Človek lahko radovedno postavi pod vprašaj svoja stara razlikovanja, zato da se oduči, kot to imenuje Spencer Braun. Komur to uspe, si ne odpre le pogleda na na novo strukturiran svet, ampak se bo tudi drugače vedel in s tem spreminjal svet. Vidite, ni bil moj nameni, da imel enoznačni pledoaje za ne-učenje.

Predvsem mislim, da je treba učenje vrednotiti zelo ambivalentno. Zmeraj, kadar se učimo, moramo plačati ceno, in kadar se ne učimo, moramo prav tako plačati ceno. Zato bi moral vsak posameznik, pa tudi vsaka institucija ali organizacija, natančno premisliti, v katero smer želi on ali ona spreminjati ta svet s svojim učenjem ali neučenjem.

Učenje pač ni nevtralno in včasih bi bilo bolje, če se ne bi učili.

Najlepša hvala za vašo pozornost.

Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag,  2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane. 

Kazalo

1 Čemu ta knjiga? (Program)

2 Poiščite si soborce! (Zarota)

3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)

4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)

5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)

6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)

7 Umislite si sovražnika! (Tujci)

8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)

9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)

10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)

11 Uporabljajte besede kot orožje! (Sugestije)

12 Mobilizirajte množice in jih držitev v pogonu! (Raja)

13 Naj Vas slavijo kot karizmatičnega junaka! (Kult osebnosti)

14 Formirajte učinkovito bojno četo! (Kader)

15 Propagirajte grandiozno nacionalno (kulturno, etnično) identiteto! (Ideologija)

16 Gradite patriarhalno (strogo) državo (ampak takšno, ki bo poskrbela)!  (Revolucija)

17 Nedvoumno pokažite, da ne poznate šale

(Ahumornost) 

Ne delajte si utvar: čeprav Vas množice na trgih in na internetu navdušeno pozdravljajo, obstaja tudi odpor proti Vam. Formalno opozicijo v mestnih in državnem parlamentu lahko sicer utišate, vendar pa vedno obstajajo pametnjakoviči, ki nostalgično vztrajajo pri znanih pravilih liberalne demokracije in niso poštekali, da so se začeli eni drugi časi. Teh ljudi ne boste prepričali. In ti ljudje bodo uporabili enake ali podobne metode, kot ste jih Vi, da bi prišli na oblast. Ampak zdaj živite, to Vas lahko nekolikanj pomiri, v eni drugi državi: Vi imate v rokah instrumente nadzora, o kakršnih so lahko prejšnji vladarji samo sanjali. Prav tako ste si ustvarili tudi ustrezne strukture nadzora, s pomočjo katerih lahko vladate. In točno to bi morali tudi početi; povsod, kjer vaši nasprotniki ovirajo Vaše delovanje. Vaša baza ne bo z ogorčenjem reagirala na drastične ukrepe (aretacije itd.) proti notranjemu sovražniku, saj to moti le majhno intelektualno manjšino, na katero pa se že zato tako ali tako gleda z nezaupanjem; prav nasprotno: navdušeno se bodo strinjali z Vami, če boste ukrepali proti sovražnikom ljudstva. Tisto, kar bi pa lahko postalo nevarno na dolgi rok, so bolj subtilne subverzivne metode, ki ciljajo na to, da osmešijo Vas in Vaš režim ter Vam odvzamejo čast in spoštovanje. Satira in ironija, tihi vici, ki se prenašajo od ust do ust in kritizirajo trenutno stanje v družbi, imajo razdiralen učinek. To izhaja iz dejstva, da tistemu, ki se na sebe in svojo življenjsko situacijo gleda s humorjem, pomaga, če se čustveno distancira (kako je že rekel obsojeni na smrt, ko so ga v ponedeljek zjutraj peljali na morišče? – »No, krasen začetek tedna!«). To za Vas pomeni: humor ogroža Vaše politične strategije in taktike, usmerjene v aktiviranje in uporabo emocij – torej vse, kar je mogoče doseči s populizmom. Če nekritičnega združevanja družbene skupnosti in pripravljenosti vsakega posameznika na žrtvovanje več ne preprečuje strah pred sovražnikom, če navdušenje nad lastno nacionalno (rasno, kulturno ...) veličino zakriva pogled na realnost in prioritete posameznikovega vsakdana in tudi strah pred državnimi sankcijami ne zožuje obzorja, potem bi lahko trezna analiza avtoritarnih struktur Vaše »neliberalne demokracije« pripeljala do nove ocene njene očetovske strogosti in materinske skrbi ter pripravila tla za opozicijsko gibanje. 

Takšen učinek še okrepi dejstvo, da humor igra na večpomenskost, ambivalentnost in paradoksalnost, kar potihem spodjeda lažno črno-belo sliko sveta, v katerem obstaja samo ali-ali, ki jo propagirate Vi in vaše gibanje ...  

Humor je močno orodje upora, ki ga (na žalost) ne morete preprosto prepovedati, če ne želite sami postati užaljen smešni pajac (na primer z obtožbami zaradi razžalitve časti). Vendar pa Vam vedno ostaja opcija, da satirike, kabaretiste, komike in vse, ki humor uporabljajo kot politično sredstvo, iz uradno drugih razlogov umaknete iz obtoka. Kot se že uspešno prakticira v praksi pri novinarjih v mnogih državah, lahko tudi tukaj skonstruirate poljubna kazniva dejanja, tako da lahko te subjekte predstavite kot na primer sovražne agente, člane tajnih služb, pedofile ali bogokletneže, jih postavite pred sodišče in obsodite. Cilj je, da jih utišate. Misli so sicer svobodne – in to boste lahko spremenili le z zelo zahtevno in dolgotrajno propagando in pranjem možganov –, vendar ni treba, da je to Vaš problem. Kajti šala, ki ni izrečena (ali slišana), ne povzroči smeha. 

To je kakor kakšen naravni zakon: kar v družbenem sistemu ne pride v komunikacijo, nima družbenega učinka. Zato popolnoma zadošča, da preprečite širjenje opozicijskih misli. Če pa bi v vendarle vsi v svojih glavah mislili subverzivne misli, Vaša oblast ni ogrožena, dokler jih zadržijo zase. Enako velja za vse poskuse, da bi s humorjem, satiro ali zabavno gverilo čačkali po Vaši vladavini. Če obstaja dovolj strahu, da se o Vas in Vašem režimu ne pripovedujejo šale, humor, ki ostane zaseben, ne škoduje. Z nekaj – v medijih dobro lansiranimi – obsodbami znanih „šaljivcev“ ali „klovnov“ zaradi spodbujanja k sovraštvu ali zaroti ipd. boste z veliko verjetnostjo dosegli preventiven učinek. 

Čeprav se sliši paradoksalno: država, ki dopušča, da se o njej pripovedujejo šale, ne pozna šale. 

*

Prihodnjič: 

Prepovejte to knjigo ... (Paranoja)

***

O avtorju:

Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijskisvetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. ZurSelbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wirblöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus(2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts(2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023). 

Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 

***

8. september 1997

 
Čakam g. Kalamara¹. Da začnemo delati za načrte za hišo. 
Delo teče.
Sinoči sem bil na Petrovi vaji. Če pridobi zadeva še tempo in veselje, bo v redu. Veselje, razigranost, odločnost. To še manjka. 
Vse je nared za tiskovno. 

11. september 1997

Prva tiskovna. Imel intervju za Radio SL. 
Gledališki list lep. Nekaj pomanjkljivosti, ki jih bomo odpravili v prihodnji številki. Mapa za tiskovno dokaj lična in predvsem poceni. 
Začel sem se resnično veseliti premiere Zaboja. Tudi piramida pred gledališčem je super.²

Mateja³ bo poslala material prejšnje sezone Gledališkemu muzeju. Fino se mi zdi, da je že vse zbrano, urejeno, pripravljeno. Tudi fotografije. Vse več stvari teče kakor samodejno. In to je lep občutek. Zdi se mi, da je dvomesečno delo počasi začelo kazati svoje rezultate. 

Zdaj si želim samo še dobre predstave. Tudi prvi klici so že tu za prodajo predstave.  

Menim, da je tiskovna bila o. k. Dovolj intimna, pa vendar strukturirana in hkrati “polnokrvna”. 

Če bomo izpeljali sezono tako, kakor je načrtovana, potem bomo, v to silno verjamem, že v enem letu popravili podobo gledališča in postali zanesljiv, gledljiv in zanimiv kulturni “subjekt”. 

15. september 1997 

Zdaj sem popolnoma v “financah”. Anica⁴ je pripravila plan za leto 98’, jaz pa razmišljam, kako stvari prezentirati in razložiti, da bi čim več tudi lahko uresničili. 

Z Janiko⁵ se pogovarjava o barčku, ki bi obratoval v času, ko bi bile predstave. Izgleda, da jo stvar kar zanima. Tudi mene. Prepričan sem, da bo to dvignilo kvaliteto naše ponudbe.  

Pričakujemo tudi izračun Andrejeve⁶ firme iz Ljubljane glede obnove odra in Hercegove⁷. Kaj bodo rekle številke? 

Začela se je jesen. Zunaj je še sončno, vendar hladneje. 

Pri delu smo kar “segreti” in občutek imam, da smo začeli zelo zelo dobro. 

Včasih se mi zazdi, da sem kot kak pater, ki piše kroniko samostana ... No, pa saj je primerljivo. Eni in drugi poskušamo služiti. Biti v službi. Umetnosti. Lepote. Resnice. ... Ja, to so cilji. 

Sinoči bil na Petrovi vaji. Fino so potegnili in stvar bo zanimiva. Sem prepričan. 

(Se nadaljuje.)

***

Opombe in komentarji:

1 - Luknja v spominu. Noben obraz mi ne pride pred oči ... g. Kalamar, se prosim javite ;-)?!

2 -  Odrski mojster Marijan Pišek - žal ga ni več med nami - je iz treh lesenih okenskih okvirjev izdelal oglasni pano za plakate, termine predstav, fotografije. Ko bom velik, bom k tem zapisom dodal še fotografije, pa se bodo stvari dale tudi videti. In delček od veeeliko denarja, ki ga nameravam še zaslužiti, bom namenil za tisk knjige z naslovom "Prva petletka". Zdaj, ko prebiram te zapiske, si mislim, da si številni ustvarajalci, ki so 'ptujski teater gori postavljali', to zaslužiijo. Še posebej pa Zato.-jevci; ko bom v penziji, dečki (in deklice) Nešo, Tadej, Vojč, Gregor in monogi !!! drugi ..., bom upam našel še zato.-jevski dnevnik in obelodanil tudi naše štiriletne sanjarije (1992 - 1995), iz katerih se nismo samo zbudili, pač pa zgradli resnično novo firmo na Ptuju (Gledlaišče Ptuj.)
Kakorkoli: papirna izdaja bo! Ker "Mladi na Ptuju so!", kot je to rekel naš ustanovitelj, župan dr. Miroslav Luci. (Gojc pa ga bo odlično imitiral čez tri leta v predstavi Marjetka str. 89).

3 - Mateja Rokavec, tajnica, blagajničarka, arhivarka, telefonistka in še vse kaj drugo. Kot smo bili vsi še "vse kaj drugega" kot to, kar nam je pisalo v opisu del in nalog.

4 - Anica Bombek Strelec. O njej bi lahko napisal kratek roman; ali vsaj par poglavij. Na hitro - ker jo boste srečali v nadaljevanju zagotovo še velikokrat: uradno računovodkinja. Sicer pa pr-ovka, producentka, organizatorka programa, prodajalka predstav, organizatorka abonmajev, iskalka terminov, dogovorjevalka z igrlaci, kupci, obračunovalka plač, preračunovalka budžeta projektov, bilanco-sestavljalka, ženska, ki je znala na pamet telefonske številke, kontni plan ... in še verejetno marsikaj, česa sploh nisem vedel. No, Anica je bila kasneje tudi neko obdobje direkotrica gledališča (ali v.d.?) Aja, tudi - zdi se mi - oseba, ki je dala pobudo, da bi se redno srečevali organizatorji slovenskih gledališč. In se tudi nekaj časa so. Sem jih videl (ko več nisem bil direktor), na lastne oči na Ptuju, kako so bili dobre volje. (Pred kafičem, jasno.)

5 - Janika Javševec, lastnica lokala Orfej. Tam smo v tistih časih veliko presedeli. Že Zato.-jevci. Janija je naše generacije, bila vedno naklonjena kulturi; mi pa njenim kavicam in špricerjem in kratkim. Ja, dolgo smo imeli pri nej našo "bazo".

6 - Je to isti kot v pripombi 1; Andrej Kalamar? Se kdo spomni?

7 - Na Hercegovi ulici je živel Marijan. Poleg njihove hiše je bilo nekdanjo skladišče Tobačne tovanre Ljubljana. Očitno občinski prostor. Pa je Marijan dal idejo, da bi po odhodu Tobačne tam uredili mizarsko delavnico in skladišče. Ideja lepa, prostor primeren, Marijanu blizu ;-), ampak: kje pa naj najdem denar? Začeli smo razmišljati o prenovi odra - dotrajani elektriki, cugih ..., zdaj pa Marijan vleti s to idejo, hm.

*

In še:

Jože, hvala za tvojo spodobudo, naj to objavljam naprej. Saj, ne sem mislil nehati, ampak je pa fini občutek, če se komu zdi zanimivo brskati po starih rečeh (pa četudi so "nematerialna dediščina".) Hvala, Tanja, tudi za tvoj feed back.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj.

Na službeni poti z delovišča domov sem se ustavil pri prijatelju iz otroških in mladinskih let.
Potem sva šla - mislim po mladosti - vsak po svoje. Vsak študirat svoje.
Med študijem sva sicer še ušpičila nekaj skupaj. Po tem pa ohranila takšne, bolj e-stike.

Prijatelj piše. Prozo.
Pa sva sedela ob črni in bledi kavi. On črno, jaz bledo.
Beseda je dala besedo in - zato zdaj to pišem - ko sem se vozil proti domu, me je spreletel občutek:

Nekoč bo iz tega pogovora nekaj nastalo.

In ker bi rad preveril, ali "občutki varajo" ali je kaj na tem, sem sedel in si to zapisal.
Saj to zdaj sicer že vem: včasih varajo, včasih pa ne.
Če bi pa moral dati na tehtnico, bi rekel, da me večkrat niso kot so.

Podkurila sva danes, bi rekel.
Iskra je vzniknila.
Drva so pri obeh, njem in meni, še na zalogi.
Videl sem mu žar v očeh.

Koliko čas bomo potrebovali - ja, ker kar nekaj nas bo moralo še pihati v to žerjavico! - da bo zagorel daleč viden ogenj?
Ne vem.
Vem pa, da imam voljo čakati. Počakati. Ker se lepe reči počne počasi.
Ker je vredno.

Čeprav Fritz B. Simon v Navodilu, kako naj vlada/r ravna z umetniki, pravi:

Za umetnike in umetniško svobodo Vam ni treba preveč skrbeti. Umetnikov se tako ali tako ne jemlje resno. So izobčenci, ki živijo v svojem lastnem, domišljijskem svetu in za ljudstvo niso pomembni. Njihove svobode Vam ni treba postavljati pod vprašaj. Zgodovina kaže, da so umetniki za preživetje vedno bili odvisni od mecena, knezov, kardinalov, papeža ali pa enostavno državnih sredstev, saj ne ustvarjajo nobene neposredne uporabne vrednosti, ki bi jim prinašala denar. Zato se bodo iz lastnega vzgiba – ne le iz nuje preživetja, ampak tudi iz želje po priznanju, domišljavosti in narcizmu – prilagodili Vašemu gibanju in njegovim ciljem; ali pa bodo preprosto izginili v temo anonimnosti nerazumljenih genijev, ki šele po smrti dosežejo priznanje (če sploh). 

- in ima prav, namreč: da "ne ustvarjajo neposredne uporabne vrednosti", verjamem, da bova s prijatlejem počela še naprej vsak svoje neuporabne reči. 
Prijatelj je že priznan, z narcizmom je gotovo že zdavnaj opravil. Moja branža pa po smrti nima šans, ker ko zavesa pade, je adijo, za forever, s tem, kar počnem/o. Cirkus, ki ga zganjamo, crkne vsak večer znova. Zato mi, j. ga, ostane res le 'lastni vzgib'. Priznanje? Domišljavost? Narcizem? - Za začetek: Rad to delam. Vse ostalo je sekundarno. Nepomembno. Manj pomembno.

Tako je to. Duh veje, kjer mu paše. In ko mu paše.

Zato bom zapisal le še to:
Občutek imam, da je treba reči:
-> SE NADALJUJE!

(Kako sem lahko tako zelo prepričan, da se nadaljuje? Ker je vsaj enkrat tako že bilo: tukaj.)