Naslikal: Milenko Kovačević

"Igra barv", se mi zdi, da je napisal Milenko v "subject", ko mi je poslal tale akvarel.
Poskusil bom žogico vrniti; z "igro črk". Takole me je torej začebljala njegova igra barv in potez s čopičem:

Flusk in pljonk poteg in šprk,
dark in brin in kopl kljunjk.
Luknj prfel boltit dve,
rex Edipus mrkl hops.

Mlinkrl pikrl petl črt,
čelo frnkl strknl prt.
Zvit, zavit ibstakl sin,
gnegrl oče, bog in fin.

Stisnil čupa nasum zbot,
iks mandibule obfrcl zlot.
Ton, nadejam, prek puščave,
ave, kave, kri krvi in krave.

Ojej, od kje le znelje beže zdaj strne,
znanile vse beline brde,
in strn in črn in sluz čez čelo ter vse še to za ne.
Oje, ojej, o je.
Ja. Je.

Zadnje čase - verjetno zaradi knjižnih sejmov doma in v tujini - precej poslušamo o knjigah in pomenu poglobljenega branja.

Tale deklica in deček, ki sem ju nedavno slikal v bližnjem Lidlu, mi povesta dovolj.

Nič bati.
So nedolgo tega govorili, da bo konec sveta ... 

***

Bi me resnično zanimalo, kaj bosta počela ta fant in punca čez 20, 30 let. 
Ali bo jima treba govoriti, ko bosta velika, kako pomembno je branje, slovenski jezik itd.
Prosim, javita se mi, ko bosta velika.

Hm, zdaj sem pa v rahli zadregi. Zadal sem si namreč izziv, da bom spremljal neko zadevo od ideje do srečnega konca (realizacije). In zdaj ne vem, kako naj napišem. Ker vsega pa res ne bi povedal. Preprosto zato, ker se mi ne zdi korektno do ljudi na "drugi strani". Nič še se nismo dokončno dogovorili, zato.

Nekdo se je namreč pozanimal za prevod, ki ga ravnokar _{17. 11. 2023} delam. (Ni trajalo prav dolgo, kajne?)
Poslal mu bom še delovni, neprečiščen, surov prevod - "prvo roko", kot rečemo.
"Tek toliko"; da se bo dalo razumeti zgodbo, začutiti, za kaj gre. Videti, ali ga bo stavar potem še vedno zanimala ali ne več.
(Interesent ne bere nemško, tako da mu izvirnik nič ne pomaga.)

Aha, bom vprašal Lutza, če ima angleški prevod! Zdaj sem se tega spomnil, krasno!
(Najbrž ga še nima; igra je takorekoč še topla, ampak, vprašt ni greh.)

"V mislih, besedah in dejanju", si dobro spomnila, Marjeta Jeraj. Hvala. Prav ti dam.

Zdaj bom pa moral dati "gas" in res končati tale prevod.
In ga seveda bom.

Tako. To je nekašen prvi vmesni čas.
Vozimo dalje.
Na progi je sicer megla, ampak naslednja vratca se vidijo. Čisto dovolj; več ta hip ni treba.

***
Pripipsa:

1) Ta zapestnica ima hecno zgodbico. Foka je že nekaj časa v galeriji z namenom, da bom nekoč o tem, kje in kako sem jo dobil, napisal sestavek.

2) Prevod je medtem v grobem končan. In tudi Lutz mi je že sporočil _{20. 11.v2023}, da angleškega prevoda še nima.

Nova razstava v prostorih Galerije mesta Ptuj je taka, da ...
Če si ljubitelj/ica likovne umetnosti, potem lahko kar nehaš tole brati. Itak boš šel/a tja, (kamor bi rad s svojim pisanjem "napotil" še druge).

Če vam je všeč gledališče - priporočam ogled razstave Perino & Vele v Galeriji mesta Ptuj. 
Videli boste nekaj razstavljenih del, ki so tako rekoč potencialna prizorišča za kak dialog, kakšno zgodbo, kakšno gledališko dogajanje. Če bi sam bil dramatik, bi vzel v roko pisalo, sedel in pisal ob gledanju razstavljenih del svojo dramo. Na fotografiji recimo trije fotelji. Kakšne osebe bi lahko sedele na njih? Kaj bi se pogovarjale? Kaj bi se zgodilo z njimi?

Če vam je všeč človekova ustvarjalnost (ideja, plus veščina, plus pozitivna rutina), opazovati, kaj lahko naredi iz običajnega papirja - izvolite na to isto razstavo. (Madrac na zgornji sliki je, ja, ene boste verjeli, iz papirja. V nekem drugem prostoru visijo vzmetnice iz papirja na jeklenih vrveh.)

Če vam pa je všeč fiskultura, fitness in telesna vadba, pa prav tako: na isto razstavo! Vsak od pocinkanih zabojev na sliki spodaj, ki je del postavitve v glavni dvorani razastaviša, tehta 75 kilogramov. 
Nekdo jih je moral prinesti po štengah gor, v tretji (četrti?) štuk, zložiti, sestaviti. Več kot petdeset jih je v tej kompoziciji. (In jih bo moral ob koncu razstave spet razstaviti in odnesti.)
Trikrat lahko ugibate, kdo je bil - in bo - ta nekdo.

Razstavo so na Ptuj pripeljali Dušan Fišer, Jernej Forbici in Marika Vicari. 
Kako krasno, da jih imamo.
Ker tako lahko vidimo, česar sicer zelo zelo zelo verjetno ne bi. (Sam se že nisem  - in se najverjetneje tudi ne bom - peljal v Benetke, kjer sta/bosta Perino in Vele razstavljala v okviru bienala.)

Ja, umetnost še kako vpliva na okolje in prostor. 

Naslikal: Milenko Kovačević

Nič kriv - nič dolžen, pogled usmerja naravnost, naprej. Prav daleč v daljno dalj.
Ves miren je in hkrati zbran, pozoren.
Strmi on ne. Pazljivo gleda.
Se zdi, da dvomi? Čudi se? 
Kaj se sprašuje, se sprašujem.

Zanima me njegova zgodba.
Odloča se? Naj ostane? Gre? Obrne se?

Zdaj zdaj bo nekaj rekel?
Jo že ima, besedo na jeziku?
Samo še hip in bo povedal, kar jim gre?

Svoboden je. 
Lahkoten. Zračen.
Ve, kako z lahkoto reče, kar mu je. Zato morda molči.
Ponosno gleda v prihodnost, v nove dni.
Mlad je še in on to ve.
Seveda ne, ni on od včeraj. Zato ne kupi vsega.

Tvega. Je in bo, kar je. Kdor je. Vse, kar bo; iz njega še.

Doživljam z njim; vse to. Izkop besed in vkop na šibki, nežni, tihi tok.
............................
.............
......
..
.

Pred časom sem pisal o tem, kako nastajajo (zame) pomeni. Najbolj na kratko: po meni.
Nakazal sem, da je (moja) naslednja stopnja gledanja slik: doživljanje.

Doživljenje je - kakor že ime pove - nekaj, o čemer se ne govori, ker se do-živi. 
Je nekaj, kar nima stalnega prebivališča v besedah. Naslova ne v možganih, ne v jeziku. 
(Bi že moral biti besedni velemojster, da bi bi znal doživljanje opisati tako, da bi ob tem enako doživljal tudi bralec.)

Doživljanje je nekaj prav tako edinstvenega kot dajanje pomenov.
Kot le vsak sam lahko sestavi svojo sliko sveta, tako tudi doživljati nihče ne more v (po)polnosti namesto tebe.

Zato: ustaviti se. Odmisliti misli in do konca živeti ta dražljaj, ga do-živeti, to do-živ-ljenje zdaj.
Po doživljanju, prek doživljanja smo do konca živi.

Na sliki¹: mama in jaz. 
Ona vesela, ker me vidi, jaz pa v čobi², ker mi služenje pri Ratku Mladiću ni prav nič všeč.

Včasih mi kdo reče: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal.".
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne godi. Mislim si: Še nekdo - poleg mene - vidi v temle mojem tapkanju po tipkovnici vendarle kak smisel.

No, in ker vas je nekaj takih, za katere zagotovo vem, da preberete, kar napišem, sporočam:

Pri mariborski založbi Pivec bo izšla knjiga, v kateri bo nekje objavljena prav ta, zgornja fotografija; v osnovi je za en drek, velika vsega 6 x 9 cm, skoraj čisto črna. Kvaliteten sken in potem obdelava sta jo za silo spravila k sebi. Ne vem, kdaj sem jo našel in ne kje. V nekem trenutku je skočila na plano in mi dala še zadnjo brco v rit, da sem stvar napisal do konca, se ojunačil in poslal. Kmalu se bo ta dolga zgodba končala; na papirju. Ko jo bo sin prebral, se bo moja želja uresničena do konca. Izpolnjen bom.

V knjigi pišem o ... hm, kaj naj rečem?
Pripovedujem raznorazne kratake zgodobice in dogodivščine, ki se začnejo v osemdesetih, zaključijo pa nedavno.

Knjigo sem posvetil sinu.
Če bi bila njegova babica še živa, bi bila nanj, vem, neskončno ponosna. Zagotovo bi mu zaštrikala en kup lepih reči; levih, desnih, ovitih, dol vzetih, norveških in drugih vzorcev.
Jaz sem mu napletel od leve proti desni besede; če mu bodo predstavljale kak vzorec, pa ne vem.

Kar nekaj let sem razmišljal, kaj bi mu poklonil, ko bo dopolnil osemanajst let.
Želel sem nekaj nepredmetnega, nekaj ... tako, čisto osebnega in posebnega.
Pa sem nek petek zaslišal prišepetek: podari sinu zgodobo in v njej povej, kako je njegov foter postal ata.

Seveda bom vesel, če boste knjigo prebrali tudi vi.
Potem, ko se bomo nekega lepega dne znova srečali, bo - upam - kdo spet rekel: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal."
In mogoče bom prav zaradi tega kdaj še kaj.

Z urednico Lučko Zorko bova knjigo z naslovom Mladićev mladič in podnaslovom Kako sem kuhal slovensko kavo Barcaffee jugoslovanskemu generalu Ratku Mladiću predstavila v ptujski knjžnici v sredo, 29. novembra 2023, ob 18. uri.
(Ja, res je, to je "na dan gotovih jela". Če se jih še spomnite.)

Vesel bom, če prideš.
Že dolgo se nisva videla; letal sem zadnja čase med Osjekom, Splitom, Trstom.
Če utegneš, pridi na klepet, na druženje in kupico po predstavitvi.

*****

Pripips:

1 Ta fotografija je edina, ki jo imam iz vojske. Starša sta prišla na svečano zakletvo. Čeprav Laszlo trdi, da smo se lako non-stop nekaj slikali in naročali fotke s prijetelji, orožjem, na tankih, v gradski uniformi itd. Ne spomnim se; sam se gotovo nisem. To je bila moja oblika protesta takrat ;-)

2 'Biti v čobi' na Ptujskem pomeni: biti slabe volje, nejevoljen, kuhati mulo. Razlagam si pa takole: ki si jezen, si grizeš ustnice; jezo skrivaš v sebi in jo zadržuješ za/s stisnjenimi zobmi. In to se vidi na izrazu obraza, še posebej ust. Lokalni izraz za usta pa so: "čobe". Čoba v ednini je ustnica. (Kašno vezo ima to s slavonsko besedo "čobanc", pa ne vem. Mogoče, da te potem peče ... ;-)

"Kaj si pa zdaj kaj začenš?" me vpraša včasih ata, ko se oglasim pri njem več kot samo čez vikend.
Letos me je to vprašal, ko sva stala na pokopališču ob maminem grobu.

To vpraša, ker ve, da to - da pridem tudi med tedenom - pomeni, da sem doma, da se nikamor ne vozim, na nobeno novo 'gradbišče'.
Potem pa včasih sledi naslednje vprašanje: "Maš čas ..., bi mi, ... en dan - ko boš fraj - pomagal ..."
Včeraj, recimo, sem mu šel nakopat gnoj. Za k vrtnicam. Ki so žive še odkar ni več mame. Enih petinintrideset let.

Še bolj pa njegovo vprašanje pomeni izraz njegove skrbi: a imam zdaj kakšno drugo delo.
Kar, čisto čisto spodaj, pomeni pravzparav nekaj še bolj temeljnega: a bom zdaj kaj zaslužil, medtem ko bom doma čakal na nove vožnje, ... ko se bom pri njem znova oglasil spet samo čez vikend ..., in bo jasno, da ponovno nekje nekaj režiram ... in bom potem torej spet kaj zaslužil.

Tako to midva kramljava periodično, že tam od 2007, ko sem postal spet 'svobodnjak'.

Na njegovo vprašanje običajno odgovorim takole:
"Mah, ata, vedno je kaj."
Ker je to še najbolj podobno tistemu, kar pozna in mu je domače: Če človek vidi delo, ga nikoli ne zmanjka ... Zmeraj je kje kaj za narediti ... 
"Že, že, ampak a je od tega tudi kaki dinar?" ga zanima.
Pri mnogih rečeh, ki sem jih počel od 2007, ga ni bilo, kakega dinarja. (Tega mu seveda raje nisem nikoli povedal.)

Težko bi mu razložil, kaj je to projektno delo, delo od doma, pogodbeno, honorarno, občasno delo, delo iz čistega veselja, prevajanje za na lager; njemu, človeku, ki je 40 let začenjal ob 6., 7. uri in prihajal domov s cugom pol štirih ali kasneje.

In ker sem ravnokar - in bom do naslednjih voženj v Koper - v fazi "kaj si pa zdaj začneš", sem se odločil, da bom spremaljal tole svoje najnovejše "začenjanje" in mu sledil. Do srečenga konca. Tega še nisem počel nikoli, nikoli takole, pa me najbrž zato zanima.

Kaj si torej zdaj začnem?

Prevajati začenjam igro Was war, war wird. 
Delovni naslov bo Kar je b'lo, kar bo.
Napisala sta jo Lutz Huebner in Sarah Nemitz. (Pred četrt stoletja sem režiral Huebnerjevo igro Marjetka str. 89. Z Gojcem in Mojco, dramaturginja je bila Tatjan, kostumografka in scenografka pa Vasilija. Igrali so jo osem sezon; tako pravi Repertoar.)
("Prideva s Saro na Ptuj, če boste to igrali na Ptuju," mi odpiše Lutz, ko mu povem, da imam z njegovim najnovejšo igro veliko veselja. Očitno mu je bilo na Ptuju všeč, ko smo ga povabili na 100. - ali mogoče na 200-oto ponovitev Marjetke.)

Bo kdo "kupil" moj prevod?
("To bi me pa zanimalo", je rekel ptujski Peter, nedavno, ko sem mu predlagal eno drugo temo: dileme okoli evtanazije).
Najbžr nihče ne bo "kupil" samo mojega prevoda. Namreč: veliko boljših prevajalcev je od mene.
Pa idejo za uprizoritev v moji režiji? Bo kdo? Kdaj?
Bom znal igro prevesti tako kot mislim, da bi najbolje prišla do občinstva?
In predvsem: jo bom znal nekoč nekje tako zrežirati? Vendarle so stvari precej "nemške" in bo potrebno nekakšno "slovenjenje" ...
- Pa saj pri Marjetki smo tudi "ponašili" ..., adaptirali, da je ostal od izvirnika nedotaknjen le Goethejev verz, zaslišim v glavi.
Ali naj raje sploh ne prevajam? Zdaj sem še na začetku; zdaj še lahko ... neham oz. vržem vse skupaj v koš. 
- Dvomiš, dvomiš, dvomiš. A mogoče kdaj nisi?
Kaj pa, če se bom mučil, prevajal in od vsega skupaj ne bo nič?
- Ne bo prvič ... Ampak, občutek imaš, da bo, a ne?
- Ja, mam. Ampak, tak občutek sem mel tudi takrat, ko so stvari ostale za for ever v predalu.
- Kaj bi rad? Zagotovilo? Predpogodbo? Predujem? Saj veš, da tega filma ne boš gledal.
- Vem, vem ... Pa saj, res je zmeraj enako ... ni prvič ... to poznam, "Petel mi je leku, da on to vsak dan je za veceljo."
- No, torej? Ne tipkaj zdaj tule kar nekaj, ampak se spravi delat, prevajat!

Tako se vrtijo Samo/dvo-govori po moji glavi.
Procrastination se menda strokovno reče temu mindfuckingu samega sebe.

V glavi je dvom (ali pa samozaverovanost v svoj prav).
V srcu upanje, vera in ljubezen (ali pa hladna preračunljivost).
V trebuhu križišče; občutek za 'ja' ali za 'ne' (ali pa nekaj metrov črevesastega prostora za sekret).
V prsih širok, osvobajajoč dih (ali pa plitek dah, ki ga dela strah).
Tiho je treba biti in poslušati; se.

- - - 

Torej tole delam, ata; to si zdaj začnem: Začenjam _{27. 10. 2023}.
Igram tombolo. Loto. Delam nekaj, kar morda nima izgledov. Nobenih zagotovil. Je mogoče "narobe".
Delam nekaj, kar samo sramežljivo čutim, da bi morda lahko bilo kdaj kje za koga "prav".
Čutim, da delam prav.

Če bo na koncu kdaj res "prav", bo ta konec: druženje s publiko.
Nekoč nekje premiera z nekimi igralci. (Zadnje dni mi nekateri že hodijo po glavi ...)
Za zdaj se družimo le Lutz, njegova Sarah in moja malenkost.

Ko nas bo kdaj kaj več, bom znova poročal o napredku.

"Kako pa kaj študij?" vprašam včasih foter sina.

In tako gre skrb iz roda v rod, naprej.

Ptujski arhivarji so pri raziskovanju neke druge teme v dunajskem arhivu odkrili dokument, ki demantira prvo omembo ptujskega gledališča:
Še starejše je, kot smo mislili!
Do sedaj smo govorili, da je bilo gledališče na Ptuju prvič pisno omenjeno daljnjega leta 1786.

V dokumentu s signaturo "AT-OeStA/KA MBeh InvA Akten 25, št. fotografije dokumenta: 626",  datiranem z letnico 1752, je omenjeno staro gledališče (Alten Comedien Haus) in sicer v zvezi s stanovanjem na parceli, kjer stoji stavba gledališča še danes. Gre za poročilo uprave Vojaškega invalidskega doma na Ptuju o njenem delovanju in vmes se omenja stanovanje v "Alten Comedien Haus".
Zato v Zgodovinskem arhivu Ptuj menijo, da zdaj obstaja dokument, ki priča o tem, da je imelo mesto gledališče (gledališko stavbo) na istem mestu kot danes že pred letom 1752.

Leta 1752 je recimo Benjamin Franclin ekperimentalno pokazal, da je strela električen pojav, ne pa, da se bogec krega. Šved Anders Celsius je istega leta predlagal svojo lestvico temperature; še danes jo vsak dan uporabljamo, ko pogledamo na vremensnko postajo. In če se vrnemo h gledališču: "šele" leta 1791, štirideset let kasneje, bo Goehte postal direktor in režiser dvornega gledališča v Weimaru. In če pogledamo v domače kraje: Linhart bo Županovo micko - prvo slovensko dramsko besedilo, ki velja nekako za začetek slovenskega gledališča, napisal leta 1789 in istega leta bo uprizorjena v Stanovskem gledališču (današnji ljubljanski Filharmoniji).

Vse od 1752 je torej na tej "hišni številki" - danes Slovenski trg 12, sam bog ve, kako pa se bo reklo naslovu čez tristo let - kontinuirano delovalo ptujsko gledališče.
Delovalo je v raznih pojavnih oblikah: potujoče gledališke skupine, ljubiteljsko gledališče, poklicno (nekoč) z in (danes) brez stalnega ansambla
Nastopali so v različnih jezikih: češke in italijanske potujoče družine, nemški špilavci, slovenski igralci.

Ko bo Zgodovinski arhiv Ptuj pridobil pravico za objavo, bom objavil tudi fotografijo dokumenta. Na roko je napisan, v gotski kurzivi; zelo lepo čitlijiv. Sicer pa, hvala kolegu Sandiju iz MGP za informacijo in Nataši Majerič Kekec iz ZAP za prvi komentar.

Tako.
Zdaj vemo, kdo ima najstarejšega.
Počakajmo samo še arheologe, da bodo dokazali obstoj rimskega amfiteatra v Poetovioni.

Mestnemu gledališču Ptuj pa dotlej predlagam reklamni slogan:

V srcu mesta. Že od 1752.

Kako bi se to prevedlo v velike jezike?

शहर के केंद्र में. 1752 से
自1752年以来. 在城市的中心
1752年以来. 都市の中心部
En el corazón de la ciudad. Desde 1752.
In the heart of the ciyt. Since 1752.
Im Herzen der Stadt. Schon seit 1752.

***

Fotografija:

Grafika prikazuje ptujsko gledališče približno sto let kasneje, okoli leta 1870.

---

Pripips:

Hvaliti se s starim, ko pa dandanes največ velja, kar je mlado, novo? Najnovejši telefon, nov avto, nova - mlada žena ali mlad laver itd.
Stara vina v ex-županovi Orniggovi kleti - koga brigajo? Koliko jih je, katera, kakšna so, čigava? Kje so? So še v kleti, v vinski arhivi, ali je zdaj tam banči trezor modre sosede NLB?
OK, ne rečem, tudi oldtajmerji lahko imajo veliko vrednost; še posebej, če ga vozi ex predsednik; smo videli.

Nekaj časa sem bil "zatemnjen".
V tem času sem bil tiho. Opazoval sem se: ali bom poslej samo še tiho ali bom začutil željo, da kaj rečem?

Odgovor se glasi: Še bom kaj rekel. Ker še ne morem/nočem/ne želim biti dokončno tiho. Ni še cajt.

Seveda se zavedam, da bom izrekal še naprej nepomebnosti. (Ker prav zavedanje, da pišem nepomembnosti, me je pred časom "zatemnilo".)
Pomembno je, seveda, konec koncev to, da - sploh - smo.
A biti, pomeni v naslednjem koraku tudi: odpreti usta; ker zato jih imamo. Da (na telesni ravni) damo kaj v njih, (na netelesni) pa da pride kaj iz njih.

Zato jih bom poslej, ko jih bom odpiral (pa ne za hranjeneje), usta uporabljal za naslednje:

1. Mladim bom povedal še večkrat in še bolj jasno, da naj ne verjamejo vsega, kar jim govorimo stari. Ker stari manevrirajo rakete, ker stari podžigajo vojne in ker stari strašijo naokoli. Mladi, nikar verjeti vsega starim!
   In hkrati: je nekaj starih, s katerimi se je vredno družiti. Ker jih več ni, se je možno z njimi družiti samo prek njihovih knjig. Za to pa si je treba želeti; brati zbrano in poglobljeno.
   Ker pa v življenju seveda ni časa za prebrati vse, je treba ne brati: portale, omrežja, novice, twite, komentarje ...
   Torej o ljudeh, vrednih druženja z njimi, jim bom govoril.
2. Ko bom "prišel do besede", bom kaj zrežiral in tako govoril z eno drugo, gledališko govorico.
3. Medtem ko bom čakal na režijo, bom kdaj kaj prevedel. Kaj, kar se mi zdi, da bi bilo nekoč fajn gledati na odru.
4. In si v tem blogu tu in tam dal besedo kar sam ter poslal prste na sprehod po tipkovnici ... Tako kot ravnokar.

Takole; vsega štiri stvari. Ne bo si jih težko zapomniti.

Naj torej nadaljujem tam, kjer sem ostal pred "zatemnitvijo":

Naslikal: Milenko Kovačević

Zakaj imam rad slike?
En razlog je, ker me učijo o tem, kako nastaja pomen. Spomnijo, kako nastaja svet.

Na zgornji Milenkovi sliki sem namerno zatemnil veliko večino, tako da je ostal samo okvir.
Zadeva nima ravno nekega pomena, je res?

Zdaj si pa predstavljajva, da črno polje počasi, zelo počasi zmanjšujem.
V katerem trenutku bo zadeva dobila pomen?
Koliko moram videti, da nastane pomen?
Kaj je to 'pomen'?
Kdaj nekaj začne nekaj pomeniti?
'Pomeniti' - a to pomeni, da nekaj pomeni po meni, zaradi mene?

Še vedno ga ni - na nalednji varianti spodaj - pravega pomena:

Kako torej nastajajo vsak dan v moji glavi slike, iz njih pa film sveta?
Tehnično vemo: 24 slik, prevrtenih v eni sekundi, pa nastane gibljiv prizorček ... iz večih prizorčkov pa film. Iz filma pa na dolgi rok življenje. (Tisti, ki so imeli obstmrtne izkušnje, poročajo, kako se jim je v par trenutkih zavrtel ves film njihovega življenje.)

"Tega filma (nekdo) ne bo videl" ..., je pred časom izrekel nek drug nekdo.
Stavek ne bi bil nič posebnega; "tega filma ne boš gledal", smo že slišali večkrat koga reči, ampak, zdaj je pa rekel to pač nek Nekdo z veliko začetnico. In ga usmeril v nekega drugega, z veliko, Nekoga.

Ja, tako nastajajo - ali ne nastajajo - filmi, ki jih potem gledamo (ali ne gledamo).
Točno tako kot tole razkrivanje Milenkove slike v dveh, treh korakih.
Predstavljati si je mogoče tisoče malih korakov. Kjer bi dodal samo še kak piksel, dva, tri.

Pazi zdaj: torej čisto neopazno v nekem trenutku zagledam sliko, njen pomen!

Tako Samo-dejno vsak dan nastaja to, čemur pravim slika mojega sveta.
Tako stvarem pripisujem pomen.
Tako nekaj stopa v prvi plan, nekaj pa ostaja ozadje. Ki drži pokonci ospredje.
Tako nastaja, kar obstaja v moji zavesti. (In česar ni v moji zavesti, to zame ne obstaja.)
Nekaj je v fokusu in nekaj zamegljeno zadaj, v 'odzadju'. 
Nekaj je ostro in še več nečesa ne.
To "nekaj" je šele, ko ti rečeš, da je.
In še več: tisto, česar ni, je še naprej potencial; za koga drugega, za nekoga mogoče je. (Če bi bil po poklicanosti dimnikar, bi verjetno v tem akvarelu poiskal dimnike, razmišljal, ali so iz opeke, ali kurijo na plin itd. Če urbanist, bi razmišljal, kako so hiše skupaj zložene. Če arborist, kakšna drevesa so le to ob plaži, pesku, vodi?)

Narava nas je opremila, da lahko "gledamo hitro"; sestavljamo piksle sveta v filme in to v sekundi.

A svet se nam vendarle zgolj nudi. Nikoli ga ne moremo videti vsega.
Svetu (naravi) se sladko fučka, kaj bomo videli, kaj si mislili, kaj doživljali.
In kar je najlepše: temu fučkanju narave se lahko pridružiš; z lastno melodijo. Ki tolče mimo ali tvori harmonijo!

Potem, ko ti nekaj kaj pomeni, pa lahko začneš doživljati. Ne le živeti, ampak do-živeti.

Doživljanje - to je pa že drugo poglavje, zakaj imam rad slike.
Kdo ve, mogoče se mi zapiše kaj o tem kdaj drugič. (Kako fantastičen občutek je, ko/da mi ni treba!)

---

Kaj bova zdaj s tem zapisom?
(Ignac): se ne sekirala, da ne veva, kaj gledava (npr. pri abstraktni ali t.i. moderni umetnosti).
Moji pomeni nastajajo po-meni. Tvoji po tebi.
Zato, ko gledaš sliko, verjemi sebi: pomeni to, kar pomeni tebi. Ali ti pa ne pomeni nič. 'Pravico' imaš do tega.
Ko bereš, ko slišiš, ko gledaš ... vedno si ti tisti, ki daješ pomen.
Zato nič bat: ne moreš videti narobe!
Le vsega nikoli ne moreš videti.

In seveda: so ljudje, ki ti lahko povejo, kaj vse vidijo oni. Nekateri znajo to povedati celo zelo lepo, razumljvo in prepričljivo. Tako lepo, da drugim odpirajo oči. In potem smo veseli, da smo o stvari še kaj slišali od drugih, ki vejo in vidijo več. Ker potem zadevo zagledam/o nenadoma v novi luči tudi sami.
Svet se mi/nam razširi in vsaj za odtenek pomeni nekaj drugega kod dotlej.

Tako se nam 24/7 non-stop svet nudi, se vali kot kepa, raste in te/me vabi, da se ga udeležiš.
Si svoj delež vzameš, priskrbiš.
Po svoje, po tvoje.
Zmeraj na potezi (tudi) ti. Vse dotlej, dokler si.

In mi? Seštevanka neštetih ti.

Kar tukaj objavim, nastane običajno zelo hitro. Kolikor hitro pač znam tipkati in pretipkati iz glave na zaslon.
Potem ponavadi nekaj časa stoji. Da popravim kakšno zatipkanost, najdem primerno fotko in potem ko mi je, če mi je, objavim. 
Zdaj so recimo na čakanju Milenkov akvarel, nek zapis o prevajanju, nekaj o pisanju.

Gledam namreč zadnje čase poročila. In se mi tole moje objavljanje zdi ogabno odveč.
Ljudje se pobijamo z orožjem kot s pipsom muhe. Jaz pa pisarim o nekih minornostih; noro.

Zato bo zdaj do nadaljnjega tu črno.

Kar se zgodi drugemu, pa naj bo to veselje ali žalost, se zgodi meni.
Mojster Eckhart

Oldočevalci pa, ki sprožate povelja in sejete smrt in bi radi delali reklamo za še več vojske:
Gotovo imate zveze in poznanstva - pošljite svoje otroke in vnuke na kak tabor tja, kjer padajo zdaj bombe.
Me zanima, kako dolgo boste potem še sipali rakete. Lahko rečete temu tudi mednarodni kamp doživljajske pedagogike in ga financirate magari iz EU fondov, magari z naslova 'za razvoj miru'.
In ko boste nehali - ker boste hoteli, da vaši otroci živijo - v vas bo pa še naprej tlela želja po ubijanju, se dobite v kakšem opuščenem rudniku, na vojaškem poligonu ... in se streljajte med seboj. Z ostro municijo seveda. Pa predvsem postrelite. Do konca. Ne bo mi vas žal.
Žal.