Tag: Ajda Valc

Ogledal sem si zaključni nastop 4. letnika ptujske umetniške gimnazije – smer gledališče. Izbrana tema so bile Drame princes Nobelove nagrajenke za literaturo Elfriede Jelinek. Bilo je 24. aprila 2025 v Mestnem gledališču Ptuj. Trajanje: ena ura. Nastopile so: Ana, Ajda, Ema, Eva, Nika, Lana, Vita. Mentorica je bila Ajda Valcl.

Takole:
Tole zdaj je druga generacija, ki končuje ptujsko umetniško gimnazijo. Ker sem dijakinje učil v prvem in drugem letniku tudi sam, sem si njihovo končno produkcijo ogledal s še večjo radovednostjo.

O čem sem razmišljal, medtem ko sem jih gledal?

O tem, kako se v gledališkem formatu (formati so v umetniški gimnaziji – likovna smer - recimo še: fotografija, slika, risba, kip, kolaž, grafika ipd. ...), kako se torej v formatu “gledališče” vidi še vse kaj drugega kot samo bazični predmet “Igra in govor”, zaradi katerega smo konec koncev tistega večera prišli v gledališče: babice, dedki, razredniki, profesorji, kak fant (beri: princ) katere od nastopajočih ... Bili so tam tudi mlajši bratje in sestre ter seveda upravičeno ponosni mame in očetje. Pa razredničarka in učitelji, ki učijo druge predmete ter pedagoginja. Zanima jih, kako rastejo njihovi “varovanci”.
Ja, vesel sem bil, da je bilo v dvorani toliko učiteljev; tudi ravnatelj. Ne bi jim bilo treba priti. Ni njihov predmet. Tudi njihovih “pisnih in ustnih kontrolk” se ne hodi gledat. Ampak so prišli. Ker jim je očitno mar. Še posebej pa sem bil vesel "lanske" dijakinje Sanje -zdaj že študentke, ki je prišla pogledat eno leto mlajše nekdanje sogimnazijke. Tudi tako raste ptusjka gledališča publika jutrišnjega dne.

No, je že tako, da je bistvo gledališke smeri končen, javni gledališki nastop. Vanj se zlijejo vse številne ure “skritega” pouka; dokler končno ne pride do “premiere” - javnega pokuka v pouk, s katerim zdaj že tradicionalno gledališčniki zaključujejo svoje delo.

Dekleta 4. U so prikazala kolaž monologov Elfriede Jelinek in svojih lastnih besedil kot nekakšen komentar, intervencijo, dopolnilo, izvajanje (iz njih) samih. In pri vsem tem njihovem početju na odru (agon, to act) se vidi TUDI širša miselna orodjarna, ki so si jo zgradile in se z njo počasi opremljale skozi leta šolanja TUDI pri predmetih sociologija, psihologija, filozofija, zgodovina, da o slovenskem jeziku in književnosti, kot še enem formatu izražanja (ubesedovanja sveta), niti ne govorimo. Pa če dodamo še tuje jezike, smo pri eni taki kompleksni reči, ki se ji v šoli precej suhoparno reče “medpredmetne povezave”. Bolj gre za med-možganske prevezave, preskoke, prekuce, premete in številne domete, ki jih zmore besednjak srednješolca, ki bo svojo kognicijo kmalu preverjal na splošni maturi.

Na odru pa se dijakinje preverjajo še v (marsi)čem drugem. Prav pri teh P/princesah (vseeno, z malo ali veliko začetnico) se je to pokazalo neskončno v oči vpijoče. Za se izraziti, potrebuješ izraze. Izrazi so pojmi, mentalna orodja. Učenje je razširjanje besedišča (pravzaprav mislišča). Nastop na odrskih deskah je narejen iz mladih teles, svežih, navitih in nabritih možgan, nato pa še premišljanj in čustvovanj. Nastop je tako izraz celovitosti doživljanj. Nekaj, kar je preplet možgan (kognicija), srca (emocija), trebuha (slutnja, intuicija, občutek) in rok (delovanje/dejanje/udejanjanje).
Vse to pa ne (na)polni le dijakovih “šolskih ur” pri pouku predmeta Igra in govor; vse to se nadvse počasi v/gravira v dijakov vsakdan 24/7, od polletja do polletja, iz letnika v letnik. Dokler mu nekega lepega dne po štirih letih ne rečemo: Zdaj si pa maturus, matura; dobrodošel/a v svetu odraslih! Zrel/a si.

Tako torej nekega dne dijakinje pri dramski igri pridejo do četrtega letnika in v roke dobijo eno tako v resnici ne ravno enostavno pisateljico, Elfriede Jelinek, in so postavljene pred nalogo: Izvolite, tukaj imate dramski tekst – naredite na odru nekaj iz tega in nam to pokažite.

To, kar so u-stvarile (in beseda je stvar/meso postala) in kar smo lahko gledali na odru, pa je le polovica! Takisto pomembno je prav tisto, kar so počele po poti, da so prišle do sem (do poklona na koncu). Kaj (vse) je to bilo, prav dobro vejo same. Še točneje: vejo le one. Kako so v prvem polletju prvega letnika morale 30 sekund govoriti brez priprave, se odzvati na izziv, ki je prišel iz publike, pa - če kar lepo preskočim vsakega pol leta, ko so morale pri Pokuku v pouk pred publiko – do njihovega nedavnega zadnjega gimnazijskega princeskastičnega nastopa. Morale so se povezati na tej poti.

Morale so sodelovati. Nobena ni mogla “uspeti” sama. Gledališki pouk ne uči samo govoriti, ne samo stati in delovati na odru; uči tudi sodelovati. Biti in se dati na voljo drugemu. Zato, da skupaj nastane nekaj, česar nobeden ne more (narediti) sam. Sinergija; tisto, ko je ena plus ena, več kot dve.

Preseganje samosti pa je začetek skupnostnosti. Dekleta vedo, o čem govorim. Zato je gledališče oblika učenja so-delovanja par exellence. In še mnogih drugih so-jev (soustvarjanja, soglašanje, ustreznega izražanja ne-soglašanje, so-čutenja, sočustvovanja, sopotništva, so-sledja pravih korakov ...) Zato njihov izdelek ni najbolj pomemben. - In ja, da ne bo pomote: odličen je! - Svež, mladosten, kar pomeni: njihov. - Najbolj pomembna je pot, ki so jo prehodile od prvega branja besedila do nastopa. Luknje, ki so se jim morale izogniti. Luže in mlakuže, ki so jih pošpricale po poti, jim zdrajsala obuvala in vse, kar jim je na tej poti prišlo naproti in šlo mimo.

Kmalu odhajajo vsaka po svoje, vsaka na svojo nadaljnjo pot, študirat. Prepričan sem, da jim bo to, kar so štiri leta zganjale pri “igri”, še marsikdaj prišlo še kako prav. Socialne veščine in kompetence bi se reklo. Ali kot bi to veliko lepše ubsedil pesnik: zavedanje, da na svetu nisi sam. Vedeti, kako ni vedno enostavno; ne s sabo; še s sabo ne. Kaj šele z drugimi. Hkrati, sočasno plesati skozi dni in si hoditi po prstih ravno dovolj malo, da nas to ne zjezi do te mere, da se ne gremo več ... Znala se bodo, dekleta, tudi jutri, pojutrišnjem, v nekem novem “razredu” na faksu povezati, izraziti, poiskati svoje mesto na “odru življenja”. Si prizadevati. In si izboriti. Izbrati, oblikovati. Zaznamovati s seboj svoj čas. Zase in za svoje. Odigrati svojo vlogo, svoje vloge.

O mentorici:
Šola je imela z Ajdo Valcl neskončno srečno roko. Kakšna sreča, da jo ima, takšno učiteljico. Kajti učiti je mogoče Dramsko igro in govor na številne, različne načine. Tudi takšne, ki bi mladega nastopajočega dušili, morili, grenili, veneli. V ptujskem primeru lahko samo izberete besede nasprotnega pomena od pomena zgoraj naštetih besed in že dobite hiter oris opisa učiteljice, s katero so prišle dijakinje do sem, kjer so: Ne duši - navduši; ne mori - zori jih; ne greni - eni in drugi gre naproti in jim pri tem ni napoti; dijakinje ne venijo - veselo buhtijo kot cvetovi, ki so jih na koncu nastopa princese zapičile v stole, ... na katerih so njihove tazadnje zadnja štiri leta goo(g)lile šolske klopi.

Vse dobro, dekleta, na vaših prihodnjih poteh. Zd/s/aj veste: ne gre za “igralstvo”; ves svet je oder. Zasedite ga in si ga zasadite, svoj vrt, po dobrih, modrih in ne vedno le modnih merilih.  
Znate; ready ste, samo še kanček sreče, pa bo.
Vse bo vrei. Najprej pa dobro odpišite maturo.

Z resnično velikim zanimanjem - in radovednostjo - sem pretekli četrtek šel v gledališče gledat gimnazijske nastope prvega, drugega in tretjega letnika; predmet: dramska igra in govor.

Te "obraze" sem še tudi sam učil, zato me je zanimalo, če so se kaj spremenili. 

In so se.
Zdaj so to drugačne barve las, druge pričeske (se mi je zapisalo - niti ne tako narobe - princeske), drugi stili oblačenja. Nekateri pa so ostali pri svojem, kakor sem jih spoznal. Veseli smo se bili, že pred gledališčem in tudi po njihovem nastopu.

K stvari. Se pravi, nastopu.

Zdaj to lahko rečem; prej bi bilo rahlo "kičig", ko sva še bila sodelavca:
Gimnazija Ptuj ima z Ajdo Valcl velikansko srečo. Ajda je talentirana gledališka pedagoginja. V to sem, po vse tem, kar sem videl v zadnjih par letih, prepričan. Zelo dobro zna premisliti, kaj je smiselno delati v prvem, kaj v drugem, kaj v tretjem letniku. (Četrti je malo "poseben": pred maturo so, za maturo imajo določena besedila in verjamem, da bodo zmerja zova "kalkulirali", ali pri dramski igri delati maturitetno temo ali kaj drugega.) Zelo dobro se zna posvetiti posamezniku. Zelo dobro zna videti, kaj potrebuje letnik kot skupina. In pri tem ne pozablja, kakšen je štiriletni "vozni red"; česa naj bi se v štirih letih naučili, kaj poskusili, v čem se preverili in s čim spoprijeli. Ter tisto ključno: kaj od tega imeli za življenje.

Da se v letih srednje šole mlad človek zelo in hitro spreminja, vemo. Ni treba biti za to učitelj. Dovolj je, če imaš svojo deco.

In tako je tudi pri predmetu Dramska igra in govor: nekateri se spreminjajo hitro, nekateri počasi, nekateri nenadoma, drugi neopzano po milimeter. V bistvu je učenje igranja popolnoma individulizirno delo. Ni recepta, kako; vsekakor ne za vse enakega. Vsak človek je drugačen, vemo, in vsak dijak mora poiskati svoje veselje do igranja. In od Wilija Šejkija dalje vemo: "Ves svet je oder ..."

Učitelja učijo njegovi učenci, igralca spodbudi njegovo občinstvo, psihoanalitika zdravi njegov bolnik - s pogojem, da ne obravnavajo drug drugega kot objekte, temveč so povezani pristno in produktivno.
Erich Fromm

Vse to Ajda dobro opaža. Še več: ne le ve, tudi čuti in sluti, kam bi se lahko stvari zapeljale nekoč. Onkraj pouka, onkraj Pokuka, onkraj razreda. Ajda zna misliti gledališko šolo na srednješolskem nivoju. (In to tudi pomeni: znati odmislite vse, kar na tem nivoju ne bi bilo smisleno misliti.)

Zdaj pa k njenim dijakom.

Prvi letniki so nam pokazali seveda prve korake. Pričakovane teme kot: sramežljivost, pre/tihost, kam-bi-z-rokami?!, pogled, usmerjen v tla . ... - vse to se je videlo "na delu", hkrati pa že tudi nakazovalo, kako bodo kmalu s pomočjo ustreznih profesoričinih intervencij to prebrodli, zmogli, premagali.

Drugi letnik se je lotil neverjetno težke naloge: muzikala! Že v polčasu smo lahko videli: Uf, kako se bodo še namučili, da bodo nekoč vsi peli, plesali, igrali ... Tale njihova naloga bo jasno pokazala, kdo je iz kakšnega testa. Bravo za izbor! Prav za ta konkretni letnik. Izjemno fina odločitev. Pa še do t.i. medpredmetnega sodelovanja bo volens-nolens prišlo: glasba (petje), kostumi (likovnost), ples (gib). Ena taka kompleksna naloga, ki se je bodo dijaki za vedno zapomnili. Ne dvomim.

Tretji letnik (naslovna fotka) se je "spopadel" s temo comedia dell arte; ne historično "točno" in "posnemovalno", ampak s comedio dell arte v miselenem nastavku: Kako narediti odrski lik, ki ima ostre, točne karakteristike, značilnosti "tipa", kako zaostriti zgodbo do absurda, kako presenetiti, kako uprabljati svoje telo kot izrazno sredstvo, kako narediti prizor, ki bo imel začetek in smiselni konec.
Igralke so se lahko lepo pokazale in prikazale, do kod seže njihova domišljija, pogum in drznost v "hoji po robu" - situacije, ki je bila precej "absurdna" - bili smo na izmišlenem pogrebu znanega slovenskega igralca, ki je mladim (dekletom še posebej) zelo všeč.

Eto.
Bravo Ajda in bravo vsi dijaki.
Bravo šola, da se odpira navzven, da vzgojno-izobraževalni proces, ki sodi v šolo, pri predmetu igra in govor pokaže tudi tam, kje sta igra in govor izvorno doma: na odrski deskah.
Bravo, MGP, da šolarjem odpira vrata.
Krog je tako sklenjen. Naučeno preizkušate v ril-lajfu, kot se grdo reče. In za to gre. Ne učimo se za šolo, ampak za življenje, nas je učil pri latinščini nekoč prof. Rudi Čeh.

Čestitam vsem skupaj. Od srca. In ožilja.
Me prav zanima, kakšen bo rezlutat na izteku, na "koncu proge", junija.
Polčas je bil super! Polomite si noge.

Dobro delo vam želim vsem. 
(Hvala, da ste me povabili - obvestili. Že kar rezerviram sedež za konec; če bom le na Ptuju.)

Samo, ex učitl

****

Hvala, prof. Renata Furman za krasno fotko 1. letnika

Prosili so me, da bi dijakom prvega letnika gledališke gimnazije povedal kaj o zgodovini ptujskega gledallišča. Pa sem.

Ampak najprej:
Kako zelo pomembno se mi zdi, da jih profesorica ne uči ne le o zgodovini svetovnega gledališča, pač pa tudi o preteklosti gledališča našega mesta! Toliko zanimivih zgodb že poznamo, še veliko več pa jih je prekritih s pozabo časa.
Mogoče bo pa kdaj kdo od teh dijakov zgodovinar - raziskovalec in se bo zakopal v gradiva, ki jih ni malo. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani kar nekaj metrov arhivskih škatel - Nataša Majerič Kekec lepo skrbi za njih - in te škatle tam kar kličejo po brskanju, prebiranju in vpenjanju dogodkov v smiselno razlago toka razvoja ptujskega gledališča.
In še več: mogoče bo kdo kdaj s poznavanjem zgodovine "delal denar" - uspešno zganjal recimo turizem.

Zdaj pa ključno:
Kaj bodo pravzaprav dijaki z zgodovino? Občo zgodovino, umetnostno zgodovino, zgodovino gledališča, kasneje politično zgodovino, zgodovino znanosti ... Koga briga, kaj je bilo? Če pa vsakega mladega človeka zanima bolj to, kar bo?

Tole se mi zdi nekakšno še-pred-zgodovinsko vprašanje glede zgodovine: Zakaj sploh gledati nazaj?
(Bom poskusil odgovoriti na koncu tega članka.)

Ptuj.
Naše mesto je polno raznoraznih usedlin nekdanjih časov.
V obliki kamnitih kipov, spomenikov, reliefov, slik, pročelij, zasnov trgov, dvorišč, lin na strehah, rokodelskih znamenj nad vhodih v stare meščanske hiše, zlizanih tlakov, fresk, lesenih izrezljanih klopi v proštijski cerkvi, na napisih zvonov, v že omenjenem arhivskem gradivu, muzjskih zbirkah, v zapisanih pesmih in osebnih pismih, literarnih zgodbah, romanih, v časopisnih člankih, ornamentih na fasadah, napisih na nagrobnih ploščah, na starem mestnem pokopališču, v šegah in navadah, na starih razglednicah, filmskih kadrih, na katerih vidimo Ptuj nekoč, na starih razglednicah, v nesnovni dediščini in tako daje in tako naprej. 
Skoraj vse, kar prime v roke človek, lahko govori o tem, kako je bilo takrat, ko je to, kar je ostalo, še bilo "v funkciji". V funkciji življenja in še ne "zgodovinski vir".

Zato smo lahko ljudje na Ptujskem upravičeno in kar lepo ponosno zagledani nazaj. Retrovizični.

Medtem ko sem dijakom pripovedoval zgodbico o nastanku ptujskega gledališča in njegovih glavnih razvojnnih fazah, sem se zavedel, kako me osebno še bolj kot preteklost zanima prihodnost.

Kdo ve, kaj vse še bomo gledali na ptujskih deskah?
Kdo vse bo še nastopal tukaj?
Kdo od mladih, ki so zdaj stopili v gimnazijo, bo tu nekoč zaposlen?
Kako se bo povezoval oder gledališča z obnovljeno dvorano čez cesto (Stara steklarska) in z drugimi ptujskimi zunanjimi prizorišči?
Kakšne zgodbe bodo kazali na odru v prihodnosti?
Kako bo gledališče nekoč nagovarjalo svoje občinstvo?
Kako se bo povezovala gledališka gimnazija z delom gledališča? In obratno: gledališče z delom šole?
Kakšne vsebine si bo izmišljalo gledališče; takšne, ki se bodo "križale" še z drugim zavodi v mestu; muzejem, arhivom, glasbenimi šolami, zbori, ljubiteljskimi organizacijami, vrtci ...?
Kdo bodo nekoč meceni/donatorji/sponzorji gledališča?
Bodo kdaj tukaj tudi spet lutke?
Kaj bo gledališče imelo povedati o starajoči se družbi, demenci, prišlekih, odmrlih poklicih, "plastični" umetni iteligenci in ostankih dobre, stare naravne gluposti?
Že samo zaradi tega bi si želel živeti vsaj pol toliko kot starozavezni očaki.

Tile - danes še skoraj otroci - na balkonu ptujskega gledališča, ki gledajo prek zastav mesta Ptuja, države RS in EU navzdol po Prešernovi proti zahodu: kaj vse še bodo videli in kaj ustvarili v svojih življenjih? Zdaj, ko njihova življenjska črta še močno na vzhodu, in na zahodu zanje še vse novo?

Zastave na tem balkonu so se v zgodovini že menjale. Ne enkrat. Življenje je ostalo, vselej. In se kazalo na odru.

Tako je bilo in tako bo.
Kako je bilo, o tem uči gledališka zgodovina. 
Kako bo, pa je stvar ustvarjalnosti.

Človek je kolaboracionist stvartva. Teilhard de Chardin

Človek ima svobodno voljo in se lahko odloča.
Zato se mi je zdelo zmeraj najbolj pomembno (tudi v šoli) razvnemati svobodno voljo in zavest o možnosti izbora.

Nekoč, čez sto let, si mislim, bo v šolah na urniku tudi predmet "prihodnost". Na pamet bo treba znati pomembne letnice iz prihodnosti. Kateri dogodki in okoliščine ter razmere bodo vodile do kakšnih dogodkov, spoznanj in novosti, izumov; tako tehničnih kot socialnih. Treba bo znati našteti družbeno-ekonmske sisteme, ki so sledili kapitalizmu. (Kajpak: kako v resnici bo, ne ve nihče. Lahko si pa prihodnost zamišljamo. In zamišljanje je stvar misli; misel pa duha. Zato si bo pri pouku prihodnost moral dijak zamisliti različne scenarije za prihodnost.)
In ko bodo ljudje imeli številne zelo nazorne scenarije prihodnosti, se bodo (upam) odločali za boljše.

***

Sledi poskus odgovora na vprašanje: Kaj bi z zgodovino, zakaj zgodovina, zakaj gledanje nazaj?

Tale drevesca so se enostavno zvrnila, prekopicnila, odlepila od tal in zgrmela v jezero na desni.

Na kroni ptujskega jezera je klančina iz betona oz. asfalta, ki vodi navzdol proti vodi. Na njej se je z leti nabiral mulj, zemja, prst. In potem so tu našli svoj dom najprej majhni grmički in drevesca.
Počasi so drevesca zrasla. Tako zrasla, da so zdaj korenine dreves popustile. Zakaj? Ker korenine niso imele zemlje, prsti, podlage, kamor bi se lahko globoko vrasle. Le nekaj deset centimetrov "tal pod nogami" so imele in ta "površinskost" je bila premalo.

Enako je z nami ljudmi, si mislim. S Ptujčani, Slovenci ... in vsako drugo skupnostjo, narodom, državo:
Če nima tal, v katera bi se lahko globoko zakoreninila, se na dolgi rok prekopicne in pade.
Ta tla, ta prst, ta podlaga je narodova zgodovina.
Če jo imamo in jo poznamo, vemo, od kod prihajamo, kdo smo (in si lahko zamišljamo scenarije, kam bi radi šli); potem bomo stali inu obstali. Če te prsti ni, če smo "površinski", pa: Adijo, nekega dne bomo padli. In počasi z/gnili ter za zmeraj izginili.

Seveda se nič ne zgodi v enem letu, ne v desetih, morda tudi v petih destletjih ne. A "človeška leta" za naravo niso nič. Bila je in bo.

Sklep: Če na dolgi rok ne bomo poznali svoje zgodovine, in to zelo dobro, lahko rastejo naš BDP in naša dodana vrednost in naši prihranki na TRR-jih in kaj vem kateri kazalniki še; ampak brez zemlje, tal, se zgodi, kar se je na sliki zgoraj: pademo, propademo.
Tla, v katera se lahko globoko vrastejo naše korenine, to je poznavanje lastne zgodovine.

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.

Trije letniki ptujskih gimnazijcev bodo pokazali, s čim se to polletje ukvarjajo pri predmetu Igra in govor.

Prvi letniki so pol leta "samo govorili": slovensko poezijo, prozo (Papalagi) in predstavitev po lastni izbiri (Moj/a/e ...).
Drugi letniki so doživeli na svoji koži: Kako pa je biti režiser? Vsak je sam izbral in ugledališčil zgodbo iz Butalcev.
Tretji letniki so se ukvarjali z bralno uprizoritivijo Potrčevih Kreflov. (Sodelovanje s Knjižnico Ivana Potrča Ptuj.)

V ponedeljek, 29. maja 2023,
v Mestnem gledališču Ptuj,

ob 17. uri - 1. letnik,
ob 18.30 uri - 2. letnik,
ob 20. uri - 3. letnik.

Mentorji: Ajda Valcl in Tadej Toš (3. letnik), jaz (1. in 2. letnik)

Dobrodošli.

Vstop pre prost.