Tag: HNK Split

Poštovani Pere,

vozeći se doma razmišlja sam o tebi, Pere - glumcu. A ta vožnja ipak traje dobrih pet sati …
Ne, ne, ne boj se sada, necu napisati svega, što sam mislio na tom putu ;-)

Pišem ti pismo. U stvari pismo o tebi za one, koji prate kazalište. To što u njemu radim sam i nadam se, da će ga pročitati i neko od onih, koji prate tvoje kazališno stvaranje. Prebaci si pismo, molim te, sa nekom translate-aplikacijom. Ipak se ne usudim pisati na hrvatskom jeziku. Može? Hvala na razumijevanju.

Pere sem spoznal leta 2013. Takšnega moškega imena do takrat še nisem poznal. Takrat je ravnokar končal akademijo in se zaposlil v HNK Split. No, in lani sva po desetih letih znova sodelovala, letos pa v par vajah osvežila tisto od lani. Minule dni sem ga gledal na obnovitvenih vajah, potem na predstavi pred publiko in po poti domov razmišljal in se spraševal:
Zakaj mi je igralec Pere Eranović tako všeč?

Da zna vrteti misel, jezik in telo, je jasno. To je stvar tehnike. Zato o tem ne bom pisal. Vsak zidar mora znati vihteti fangl, če hoče ometati zid. Tehnika pač. Brez nje ni nič. Če bi se ometavanja lotil jaz, bi vse padlo na tla. Propadlo bi tako početje. Tudi igralec brez tehnike bi „padel-propadel“; ne bi ga ne slišali, ne razumeli, ne videli.

Pere na odru funkcionira čisto tako, kakor da bi ne stal na odru. Nobene zavore nima pred tistimi nekaj kvadrati, ki se jim reče oder, "daske koje život znače". Tako kot je, ob odru, privat, na pijači, na pavzi …, čisto enako je Pere na odru. Nima težav z ničemer. Nikoli ne vpraša: „Kako pa naj zdaj …, kam naj grem ..., kaj naj naredim ..., kako naj to povem?“
Enostavno - tako kot v življenju - je. In gre in nekaj stori ali reče, kar mu je pač v usta položil dramatik. Potem pa čaka, kaj bo rekel režiser. Proaktiven je, bi se reklo. Ima pobudo. Sam skrbi za svoj lik. Izjemno samostojen je.

Pri tem pa niti slučajno ni egoist. Zna poskrebei za svoj lik in že v naslednjem trenutku da ves čas in prostor ter svojo pozornost partnerjem na odru.

Marsikdaj mu kakšne stvari ne gredo, kakor bi si on sam želel. Vsaj tako se mi zdi; da nekaj ni tako, kot si želi. Ali pa mu ne gre, kot bi si želel jaz - režiser. Pa potem ne potrebuje veliko pojasnjevanj. Čuti, kadar mi kaj ni prav všeč. In kaj naredi? Gre domov in naslednji dan pokaže isti prizor čisto drugače. Eostavno kar stori, kar naredi. Po svoje. Če potem ne rečem nič, ve, da mi je všeč. In nato stvari še bolj dodela in nadgradi. Nenehen izboljševalec je. 


Ko ga gledam, kako počne to, kar pač počne na odru, mi non-stop prihajajo na misel neke nove zamisli. V bistvu me Pere provocira. Pro-vocare: pred - priklicuje to, kar šele bo. Res, buri mojo domišljijo. Inspirira me. Ob njem nenadoma zagledam več, vidim dlje ali globlje. Nekaj drugega, kot sem mislil in videl doma, ko sem bral tekst.

Še kako zna Pere poslušati režiserjeve napotke. Ne pričakuje nekih hudo pametnih razlag in argumentacij. Ko vidi, da nisem ravno navdušen nad tem, kar počne, - se mi zdi -, da mu je to izziv. Občutek imam, da je ves čas poponoma odziven, gibek, prožen in mehek. Pa ne amorfen. Nikakor. Nasprotno; režijski napotek prevede v sosledje konkretnih in ostro izrisanih odrskih-mini-dogodkov.

Ja, mojster detajla je Pere. Vse skupaj je pred publiko tako, kot smo se dogovorili, kot smo vadili, ampak znotraj tega je nešteto drobnarij, ki so pri Pere nenadoma čisto drugačne. Takšne, kot še jih nismo videli, ne vadili, ne o njih govorili. Neverjetno koncizno in diferencirano. Subtilne razlike vpeljuje v svoje igranje. Razlike, ki so neverjento na mestu. Enostavno naredi na odru veliko več, kot sem sposoben misliti, verbalizirati in anticipirati.

Pere je strasten. Na vajo pride včasih utrujen. Naravnost iz kakšnega drugega projekta, ki ga počne vzporedno; kakšna monodrama, glasbeni projekt ali snemanje. Ampak: na vaji je sto odstoten. Ves je tu in kakor da ne obstaja zanj razen zdaj, ta hip, tukaj, na tej vaji, (začasno) čisto nič drugega. Zbran, sfokusiran in neverjetno učinkovit je.

Pa spoh ni „priden igralec“. Ne pride na vajo prvi, ne zna teksta prvi, ne bo debatiral kaj dosti po vaji. Doma ga čakajo otroci. (Oni dan je v kafiču Treće poluvrijeme dal za pijačo; rodil se mu je tretji otrok, hčerka.) Pere enostavno fenomenalno izkorsti čas, ki mu je na voljo.

Pere je borec. Ne bo popuščal. Tudi če na zadnjih vajah nekaj ne gre in nam ne kaže dobro - jutri je nov dan, nov poskus. In bo prišel na vajo in naredil spet nekaj novega. Neumoren pobudodajalec je.

Kolegialen je. Vidim, kako si želi, da bi drugemu na odru šlo dobro. Vidim, kako uživa, ko gleda soigralce in opazi, da je nekdo naredil nekaj sveže in presenetljivo. Če tega ni, gleda v telefon in že kaj dela. Mogoče čečkari po papirju. Vsekakor je indikator: ko ga gledam, kako s strani gleda na oder, vem, da se dogaja nekaj zanimivega. In vice versa.

Pere misli hitro. Asociira bogato. Imaginira z lahkoto. Nikoli ne konča svojega „izdelka“. Nikoli ne odkljuka "opravljeno”. Nikoli ne „odloži dela in skrbi“. Pere je pretočen kot voda. Sploh se ga ne da prijeti. Spolzi ti med prsti. Ampak - kakor tekoča voda - je svež in živ. Zelo živ. Na odru pa gre vedno prav za to - za življenje. Imitatio vitae. Laudatio vitae.

Dragi Pere, ako češ imat nekad volju i vrijeme: rado bi objavio na ovoj svojoj web stranici tvoj „odgovor“:
Kako ti sam gledaš na glumuački posao? Kazališnu umjenost? Kako promišljaš to, što radiš? Što primječuješ o kazalištu danas? Šta te zanima? Šta ne?
Zanimalo bi me. A vjerujem, ne samo mene.

Stoj mi dobro, Pere. 

Vridilo je doči ponovo u Split i pozabaviti se time, svime …

***

No, takole pa me je Pere naskiciral na neki vaji leta 2013.
Sem že moral govoriti kaj dologočasnega, da je raje vzel roko svinčnik in papir …

(Naslovna fotografija: Matko Biljak; drugo pa je štrcnila Nemi, priimek pozabil, pardon, Nemi.)

Leta 1973 je bila v Schauspielhausu v Zuerichu krstno uprizorjena igra avstrijskega pisatelja Petra Turrinija Die Wirtin.
Leta 1995 smo jo Zato.-jevci igrali na Ptuju. Prvič v Sloveniji. Na notranjem dvorišču Dominikanskega samostana.
Lani, leta 2023, pol stoletja po praizvedbi, sem jo uprizoril še enkrat, v Splitu. Tu je naslov Gazdarica.
Letos jo spet dajejo v okviru jubilejnega, 70.-ega festivala Splitsko ljeto.

Kaj imajo nekatere igre takega, da so bile nekoč rojene, odrsko krščene, potem pa še velikokrat ponovljene? V različnih državah, v različnih jezikih, z različnimi igralci?
(Nekatere igre namreč nikoli ne doživijo odrske uprizoritve. Ali pa doživijo krstno uprizoritev in potem nikoli nobene druge postavitve več. V čem je keč?)

Leta 1993 smo Zato.-jevci uprizorili v kleti ptujskega gradu Sartrova Zprta vrata.
Uprizoritev je prišel gledat tudi takratni umetniški vodja celjskega gledališča, Primož Bebler. Čez nekaj dni me je poklical.
"Samo, a bi ti pri nas kaj režiral?"
"Joj, seveda bi!" brez pomišljanja rečem.
Leto pred tem sem se vrnil iz Berlina. Nek profesor mi je pred odhodom v Nemčijo, takoj potem, ko sem konačal faks in dobil ponudbi za režijo v Celju in v MGL-ju, dejal: "Če zdaj odideš in ne sprejmeš teh režij, ne boš v Sloveniji režiral nikoli več. Pozabili te bodo."
Lani sem se vrnil, in ja, seveda bi rad postal to, za kar sem se učil; seveda, še vedno si želim biti režiser, sem si mislil ob Beblerjevem klicu.
"Kaj ste pa mislili, gospod Bebler, kateri tekst bi pa delali?" sem vprašal Primoža.
"Pa jaz bi, da ti režiraš Zaprta vrata; od Sartra."

O moj bog!!!
Kako naj režiram nekaj, kar sem ravnokar zrežiral?! Edino tako znam, kot smo to ravnokar naredili. Ne znam drugače, še na kak drug način.
Mu naj to povem? Naj sprejmem in grem delat? Kopirat samega sebe?
Bil sem v riti.
Bal sem se sprejeti njegov predlog in bal sem se mu reči ne.
(Rešila me je resnica. Povedal sem mu, da se bojm in ga prosim, da bi našla kak drug tekst. In bil je za.)

Ko so me povabili delat v Split, sem predlagal Turrinijevo Krčmarico. (Tu ji rečejo Gazdarica.) Imel sem občutek, da bi lahko bilo to fajn, za poletje, za uprizoritev nekje zunaj ... Poznal sem že igralca Pere, ki bi lahko igral natakarja ...
Prav nič me ni bilo strah še enkrat uprizoriti Die Wirtin, Krčmarice, Gazdarice!
Vedel sem, da je "glavna spremenljivka" v gledališču igralec. Dva človeka si nista enaka. Lahko govorita iste besede, teoretično celo v istih kostumih in istem prostoru, hodita po istih odrskih poteh, pa bo rezultat drugačen.

Letos na 70. izdaji festivala Splitsko ljeto ponavljajo našo lansko Gazdarico.
https://hnk-split.mojekarte.hr/hr/trazi.html?searchword=gazdarica

Spet sem nekaj dni tukaj, da jo bomo v nekaj vajah "ofrišali".
Gledam te dni obnovitvene vaje in v glavi se mi vrtijo naslednji filmi:

Vesna, ptujska Krčmarica, je bila takrat Tadejeva sošolka; on jo je predlagal, on jo je pripeljal na Ptuj. Danes ustvarja v PG Kranj, je dobitnica številnih nagrad, tudi male Prešernove, odlična špilavka ... V Splitu Mirandolino igra Petra. Nekoč je niseml izbral na neki avdiciji za neki drugi projekt; tokrat me je pa naravnost navdušila. Kako lepo.

Nabrit Mijo igra ubobožanega markiza, zaljubljenega v krčmarico. On bi ... peljal damo tudi na nobel večerjo, a kaj, ko nima niti za špricar. Na Ptuju ga je igral Rok. Rok je že dolgo član ansambla osrednjega nacionalnega gledališča, gledamo ga v tv nanizankah.

Markizov tekmec za naklonjenost Mirandolininega srca je bil na Ptuju Gregor. Nazadnje sva sodelovala lani jeseni v Trstu in ja, zmeraj znova rad delam z njim. V Splitu ga igra Donat. Lepo ime, odštekan igralec.

Še dve igralki sta bili na Ptuju: Maša in Barbara. (Nekajkrat je vskočila tudi Nina Valič.) Zgodba ju namesti kot "vabi" za oba frajerja, markiza in grofa. Maša je že ves čas članica Drame SNG Maribor, Nina je v ljubljanski Drami, Barbara svobodnjakinja. V Splitu igra eno igralko Taja in drugo Nikša. Odlični gledalki sta - sedita med publiko - in ja, za dober honorar, ki jima ga ponudi natakar Fabrizio, pač prevzameta vlogi dveh bolj kot ne odsluženih in pozabljenih igralk.l

Ženskomrznež je bil v ptujski postavitvi Tadej. Tadej je ... Tadej. Že dolgo je zaposlen pri Tadeju. V Splitu ga igra (ne Tadeja pač pa ženskomrzneža) multitalent Duje. Diplomirani igralec in akademski slikar je namreč. (Ko sem ga vprašal, kaj kaj počne, je pripomnil Mijo: "Pa sad če da upiše i glasbeni.)

Zares zaljubljen je v Krčmarico njen natakar Fabrizio. Na Ptuju ga je igral Vojko. Tudi on se je ustalil (v službi je bil skoraj v vseh slovenskih gledališčih) v mariborski Drami. Tukaj ga igra Pere, odličen igralec in sijajen sodelavec, kreativec, borec in pozitivec.

No, in Pere in Petra sta si vso stvar lokalizirala. Perin Fabrizio je Hercegovec, Petrina Krčmariča pa je prava Splićanka. (Kdor pozna lokalni kolorit, ve, kaj to pomeni.) Ko prava ljubezena na koncu - kakor se spodobi - vendarle zmaga, zapojeta skladbo U autobusu splitske skupine Daleka obala. (No in brez Olivera za čisti čisti konec seveda ne gre.)

***

Takšni filmi mi hodijo po glavi te dni.
Včeraj sem se par ur hladil v Meštrovićem muzeju. Na nov način sem zagledal njegovo Pieta. (O tem kdaj drugič. Za zdaj samo: Galerija Ivana Meštrovića, na Šetalištu Ivana Meštrovića, obvezno, če ste tu blizu - obvezno!)

Za konec nazaj k vprašanju, ali še enkrat režirati tekst, ki si ga že, ali ne.

Če bi me jutri poklical Primož Bebler in mi rekel, da bi še enkrat režiral, kar sem nazadnje režiral, bi takoj rekal DA.
Ker danes vem, kar je vedel Heraklit že pred dva tisoč leti: Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Gledališče pa je reka življenja na odru.
(No saj, vedel sem sem že, kar je povedal Heraklit, ampak eno je vedeti, drugo pa vedeti to tudi narediti, storiti.)
Ampak Primož me ne bo več poklical. Leta 2013 je odšel. Prehitro. Fajn človek je bil. (Vsaj zame.)

Če ste te dni kje v bližini Splita, če ste gledali Zato.-jevsko Krčmarico, vabljeni tokrat na splitsko.
V torek in sredo, 30. in 31. julija jo igramo.
(Lani me je na primer res lepo presenetil Ptujčan, Borisov sin Maks (Lašič), ko je nepričakovano vletel na premiero. Z dekletom sta bila v Zadru, pa sta skočila še na izlet do Splita ...)

Ptujsko Krčmarico smo odigrali 49 krat in pol.
Zadnja izvedba, nedokončana, je bila zaradi popoldanske nevithe prekinjena pri Franciju Cvetku na kmetiji Kogel pri Veliki Nedelji.
Občutek imam, da nebo nad Splitom letošnjih ponovitev ne bo ogrozilo.

To sliko sem odkril ...?
Ne boste verjeli: ja, v Splitu!
Kje? Kako? 

Takole gre zgodba:

Ko sem bil aprila na kratko v splitskem gledališču, me je producent Jasen najprej peljal na pijačo v nek luštkan lokalček - blizu gledališča je, za vogalom, kjer bom spal, pa še natakarica je takoj za hec. Z Jasenom sta se brž zapletla v dinamičen pogovor v dialektu, ki sem mu komaj sledil.
- Simpa konobarica, mu pravim.
- To ti je gazdarica, odvrne Jasen.
V tistem trenutku sem vedel, kakšen bo naslov naše nove uprizoritve. Prav tako: Gazdarica.

Potem greva proti gledališču, da bom spoznal igralce. Na poti srečeva urejeno damo.
- A ovo je naša sekreatarica i producentica Drame, Dolores.
- Dobar dan, Dolores, Samo, drago mi je ....
- Zdravo, Samo, drago mi je ...

***

Naslednjič, ko pridem v Splt, boj "zares" - ne le na pijačo, zbirat igralce in obiskovat kafiče - zavijem nekajkrat tudi v tajništvo k Dolores.

Nekaj ji želim razložiti v čim boljši hrvaščini in ko mi v lepi, tekoči slovenščini reče: "Lahko mi poveš tudi po slovensko", sem kar malo šokiran. Kar ne morem verjeti, da lahko 500 km od doma govorim slovensko ... in da mi nekdo celo odgovarja v slovenščini.

Potem seveda sledi takoj vprašanje, od kod zna tako dobro slovensko.
Izvem: Dolores je Dolores Mahorić; Ptujčanka po atiju, rojena sicer v Splitu. Njen ati, Otokar, je živel na Ptuju, v hiši levo na sliki zgoraj!  

Danes ta pogled na Ptuju izgleda takole:

Dolores živi zdaj v Splitu prav tako med kamnitimi hišami v predelu mesta po Marjanom, ki se mu reče Varoš.

Hecno: v tej, nekoč Otokarjevi hiši na Ptuju, smo davno mladi gledališčniki sodelovali z Natašo Petrovič, mamo igralca Vojka Belšaka. Nataša je nekaj časa živela v tej hiši, potem ko so jo kupili od sorodnice Dolores!
Mislim, da smo pripravili program ob predstavitvi vinske revije In vino veritas, ki jo je urejala Nataša. Na otvoritvi je bil tudi takratni predsednik RS Milan Kučan ... Nekako tako imam v spominu. Mladi smo bili, Nataša nas je imela vse iz Vojčeve ekipe rada, zato smo za Vojča z veseljem to ušpičili na dvorišču te prekrasne hiše.

Gledališče nas torej kar nekako povezuje: g. Otokar - Nataša - Vojko - zdaj Dolores ...

Gospod Oto (Otokar) je delal kot odrki mojster v HNK Split. In to od prvega dne v Splitu pa vse do upokojitve. Bil je menda "ikona" gledališča. Da bi bil čim bliže svojemu delovnemu mestu, se je naselil par sto metrov od gledališča. 
Mama od Dolores še živi; na pol Nemka, Slovenka, Hrvatica.
"Dolores, daj mi "štaubšečer," menda reče. Štaubšečer - na pol nemško, na pol štajersko, na pol hrvaško ...

Tako je to.
Svet je mali.

Ko sem se naslednjič vrnil v Split, sem Dolores iz ptujske kleti prinesel buteljko našega.
Ko sem ji jo dal, sem videl, da so se ji orosile oči.

To je najbrž to: korenine.
Iz njih izvira življenje; tudi 500 km od doma, tudi leta in leta potem, ko živiš drugje.
Iz korenin izvira, po njih teče, se pretaka ... kri, spomnini, včasih tudi kakšna solzica.

Lepo je, da je tako.
Lipo je, vrlo lipo, Dolores! Hvala ti, da si po/skrbela zame; počutil sem se, kakor da bi bil doma.

***
P.s.
Ga kdo pozna? - Avtorja prve slike zgoraj? Piše: "Dečko, 2002".
Pozna kdo tega dečka?

____________

P.s.p.s.
Boštjan Simonič kaj kmalu prek FB hitro pove: "Pa da še avtorja razkrijem...prepričan sem da ni 'Dečko' impak Franc Trčko iz Cirkovcev." Hvala, Boštjan. 

Včasih pomislim: U, če bi lahko za kak dan živel v času, ko so gradili ptujski grad ...

Stoletja nazaj, ko še ni bilo bormašin, mešalcev, hrušk z betonom, ne fleksaric, visokih dvigal, buldožerjev, ne svedrov z diamantno glavo, ki gredo skozi beton kakor nož skoz puter ... 

Eno je gotovo: nekoč so gradili nedvomno počasi. Na roke.

Tudi sam delam v najmanj 2500 let stari branži.
Starejša od nje je morda le še najstarejša obrt.

Par kvadratnih metrov prazne površine, ki ji pravimo oder; ljudje, ki si doma skušajo zapomniti dramatikove besede (igralci); oblečeni v to, čemur pravimo kostumi; v roko jim potisnemo kakšno stvar (rekvizit); sedejo na kak stol (scenografija); na vse skupaj posvetimo (light design); za konec še podložimo (ali preglasimo) z glabo, in to je v glavnem to. Vsemu skupaj pa še prej-ko-slej hočemo dati smisel in pomen (režija, dramaturgija).

Delamo na roke.
Delamo tako hitro oz. počasi kot zmorejo človeški možgani, človeška srca in drugi človekovi organi. Tudi ti se v 2500 letih niso kaj dosti spemenili.
Nobena mašina tu ne pomaga.
Delamo na domišljijo.
Delamo na različne poglede.
Delamo na konflikt.
Delamo 'peš'.
Ko je ata zidal našo hišo na Hajdini, so beton mešali še na roke, peš. Premetavali so isti matieral n-krat sem in tja. Točno tako počnemo mi z avtorjevimi besedami: nešteto krat sem ter tja. Že od starih Grkov; še danes.

Oni dan je prišla Tina, asistentka scenografije:
- Nisan stilga izracunat ..., pa sam stavila sve skupa u umjetnu inteligenciju i eto, gotovo za par sekundi.
Potem pa dan kasneje Pere, ki je prevzel tudi glasbo:
- Prebacia sam komad s youtuba u umjetnu inteligenciju, i za čas mi mi skinia vokal i eto matrice.

Naše gledališke "počasnosti", dela "na roko", in druženja s pubuliko v živo ne bo spodnesla niti umetna inteligenca.
Da bo teatra konec, so napovedovali ob pojavu radia, pa kasneje filma, pa televizije, pa vhs-a, pa dvd-ja. Pretočne vsebine - še en brezzobi tiger za živo gledališče.

Človek je v svoji biti namreč zelo "staromodno bitje". Od Antigone naprej se zapleta v konflikte in drame; živi, se bori, hrepeni, zavzema za svoje vrednote proti tujim, je za ... in je proti ..., zato, ker ..., in da bi ...
In vse to želi deliti; tu in zdaj, v živo, z drugimi ljudmi.

Analogno, počasi, peš. Počnem to zdaj že skoraj petintrideset let. 

Verjamem, da je umetna inteligenca hitrejša in lahko obdela oooogromno podatkov. Ne verjamem pa, da je lahko tako šarmantna kot naravna zarukanost nas, ljudi.

P.s.:
Za ljubitelje proznega branja priporočam: Počasnost od Milana Kundere. 
Za ljubitelje premišljevanja pa esej o počasnosti v: Ameriška predavanja od Itala Calvina.

Skušnja sinoči je bila za en drek! (Bilo je pred nekaj dnevi.)
Še najbolj za en drek pa sem bil jaz.
Padel sem ven, kot se reče; se nekaj drl, pizdil in norel. 
Jasno: bil sem nemočen in to je bilo jasno vsem. Še meni ;-)

Danes je bil nov dan.
Ves dan sem čakal na večerno skušnjo. (Dopoldanske vaje črtamo; ne da se delati, prevroče je; večerne potem 'potegnemo' v noč.)

Le kako bo nocoj?

Dan je bil grozen.
Napravljalo se je k dežju, ves dan; tiščalo je dol, bilo oblačno, ampak soparno za ponoret.
Takšnega vremena še nisem doživel. Na koncu pa od vsega tega ni niti kaplje. (Kapljic nasprotno veliko; a o tem malo niže.)

Večerno vajo smo začeli z vinom iz iloške kleti. Ilok cellars. Slavonci imajo svojo trgovinico v Splitu. In najmanj enega Slovenca, ki ima rad njihovega traminca; mene.
- Naš traminac pila je engleska kraljica, mi ponosno pove gospa prodajalka. Nisem vedel.
Potem poskusim vino kapistran, ki mi ga je priporočil Duje. No ja ...
- Ima ovaj, na pipicu, kojeg sad kušate, pa u običajnoj boci te ovaj u butelji, pove gospa prodajalka. - I to so vam tri potpuno razlićita vina.
Pa torej kupim za nocoj tri buteljke kapistrana. In enega traminca za spomin na prvega slovenskega kralja Sama.
Vendarle ni vsak dan rojstni dan.

***

Vaja je bila ležerna in igralci sijajni.
Pametni so.
Izkušeni.
Vsega hudega in lepega vajeni, bi rekel.

Vse v naši zgodbi se vrti okoli neverjetne Petre. Igra smimultanko s šestimi liki okoli sebe.
Duje postja iz vaje v vajo bolj "nor".
Pere se je vrnil s svojih gostovanj in to s polno paro.
Tajana in Nikša odhajata na gostovanja. Pripravljena sta na finiš.
Mijo je vse zanimivejši. Meče stran stvari, ki se jih je še vajo, dve nazaj oprijemal.
Donat je: naš sonček, itak.

Asistent Jakov ima še eno ime: Maksimiljan. Maksimalno predan in fin fant je.
Sanja je sprožila akcijo v šivalnicah. Vsa optimistična je; še včeraj je bila na moč zaskrbljena.
Inspicientke Sonje ni, ker je na baletni premieri; sto stvari lahko dela ta ženska obenem: inspicira, suflira, marketingira, organizira ..
Kakšni fajn ljudje!

Imel sem res lep rojstni dan.

Pred leti, ko je bil nenadoma spet kar naenkrat okrogel, so mi - prav tako v Dalmaciji, tu, nedaleč stran, kjer smo letovali s ptujskimi prijatelji - pripravili presenečenje:
Sedeli smo na terasi pozno v noč ... Ja, že malo 'okrogli'. Janko je odšel za vogal hiše in se dologo pogovarjal po telefon. - Kaj češ, služba pač, problemi; Jankec še na dopustu nima mira ..., je nekdo komentiral.
Nasedel sem: Klical je, da bi dalmatinski klapi povedal, kje natančno se nahajamo. 
Potem so zapeli; saj veste, katere. Tiste večne.

Danes pa spet: Lep, prelep rojstni dan v Dalmaciji.
Zjutraj me je prvi klical sin, potem žena. (Pri študentu, ki je na morju in bi sicer spal do poldne, je to treba posebej ceniti, si mislim.)
Ata, sestra, nečaka: sms-i so me že čakali na telefonu.
Pa Milovan, Oto, Laszlo, Tamara ...

Čez dan sem bi v resnici precej "dawn": Čakanje na skušnjo, visenje, brezdelje; zunaj vročina, notri klima ... Ves dan sem dremal, bral, pisal, se premetaval ... si nekaj skuhal. Ohladil sem buteljko in si v lep kozarec natočil traminca.

***
***

Pravkar sem se vrnil z vaje; pol ure čez polnoč je ta hip. Spet sem v sobi, poln raznoraznih vtisov, zato sedem za računalnik in nemudoma vse to izpišem. Srečen sem. Tako zelo, da moram z nekom deliti.

_ _ _

In kakšen je nauk zgodbe o tem, za en drek včerajšnjšnjem pokusu?
(Hrvati imajo lepo besedo za gledališko vajo - pokus, ker poskušamo. Vaja ima v sebi nekak pridih avstroogrskega drila, telovadbenosti, ponavljevalnosti. Vaja bi bila bolj vježba; mi pa ne vežbamo, ampak poskušamo nekaj na novo, drugače, izvirno, po svoje, po naše ... Zato je skušnja kar lepa, stara, ustrezna slovenska beseda za to, kar delamo, ko delamo gledališče.)

Nauk včerajšnje grozne skušnje je torej naslednji:
- Da je jutri nov dan.
- Da za dežjem vedno pride sonce. 
In take zdrajsane modrosti.
Ki so pa resnične.
Ko nabereš leta, vidiš, da je res. Pa čeprav so ti to že zdavnaj govorili starši in ostali stari, ki so ti šli na živce.

--- 

Fotka: Takole pa me je Duje prijazno počakal po večerni grozni vaji ... in ko je bilo 00.03 sva nazdravila "u Kuke".
Duje je sicer hecen "kaliber": najprej je končal igralsko akademijo in bil v redni službi v gledališču. Potem pa ga je nekaj pičilo; dal je odpoved in šel študirat - slikarstvo! In ga prav tako končal. Pri vsem tem pa: sijajno igra klavir!
Grrr .. sem mu fauš, kaj vse zna.

- Zakaj pravzaprav pišeš ta svoj blog?, me je vprašala žena.

Res: Zakaj pravzaprav razlagam drugim, kaj mi hodi po glavi?
Koga to zanima?
Zakaj to delam? Zakaj to rabim? 
Pakiram za na zadnjo pot?
Me bo stisnilo kot je Milana v njegovem ateljeju, čez noč; mene pač recimo na kavču s knjigo v roki?
Bom se par let matral, kot B.?
Zaletel nekje na kaki avtocesti kot J.? Samo trenutek, tresk-bum, in konec fertik amen šlus?

Moj odgovor je, tako, čisto ta trenutek in čisto po občutku: Ne.
Ne še.

Pišem zato; povedano tako, čisto na splošno.
Bolj specifičen odgovor pa bi lahko šel v tem smislu:
"Šele ko slišim, kar rečem, vem, kaj si mislim;" je rekel nekoč nekdo.

Jaz vem, kaj si mislim, šele ko to preberem za seboj.

***

Morda pa pravzaprav, žena, počnem isto kot ti: mečeš stran staro, da lahko nabaviš novo. 

Ko sem kot srednješolec med poletnimi počitnicami delal v trafiki, se je to začelo in končalo z inventuro.
Prešteti je bilo treba zalogo cigaret, škatlic vžigalic, kitajskih ščipalnikov za nohte, glavnikov, vžigalnikov ..., da o Sportskih novostih, Teleksu, Večernjem, Komandantu Marku, Alan Fordu, Vročem kaj itd. sploh ne govorim. 

Podobno inventuro sem se potem navadil delati tudi pri sebi. Sicer ne ob začetku leta, z novoletnimi zaobljubami itede, pač pa poleti, v počitnicah, ko je bilo konec študijskega leta in kasneje sezone. Pa še rojstni dan imam poleti; tako da je vse nekako kar lepo sovpadalo.

Invetura.
Stran z odvečno navlako. (Lahko bi se ji reklo: odvlečna navlaka; ker jo je treba odvleči.)

Recimo konkreten primer:
Oni dan, ko sem pisal o kupovanju knjig v Berlinu:
Pravzaprav sem postavil na tehtnico: dati denar za hrano ali za knjige?

To je recimo ena taka navlaka iz študentksih dni; navlaka na delu. Ležala je tam nekje v kotu in lepo čakala, da bo v pravem ternutku prilezla na dan.
Zdaj je več kot trideset let od takrat in lahko bi si mislil: Zdaj imam svoje delo, prihodke, denar; torej si lahko privoščim: in hrano in knjige. Ne pa: ali - ali. Kot da smo še vedno leta 1991 ...
(Zato pa mi je pomembno, da vem, kaj si mislim. Ker na osnovi tega, kar si mislim/o, potem tudi ravnam/o. In potem, ko nekaj naredim/o - ali ne - se v skladu s tem tudi počutim/o. In glede na to, kako se počutim/o, si potem tudi v glavi govorim/o (mislim/o), kakšni smo sami in svet okoli nas. Pa je krog sklenjen. Lahko je začaran, lahko pa čaroben.)

V kako dobri kondiciji ostanejo še leta in leta takšne stare zadeve! Žilavo žive in neuničljive.
V treh desetletjih, odkar sem bil v Berlinu (1992), sem zmetal stran čevljev, gat, nogavic, 'resnic', domnev, prepričanj, mnenj ..., ampak tole, ali - ali glede denarja, pa je trdovratno ostalo!

***

Pa si torej - potem ko premislim o tej trdovratnosti izpred 30 let, ki je takrat govoto imela svoj rezon, - pravzparav mislim:

V bistvu sem bogat.
V bistvu imam vse:
Lahko vidim; in si pri tem mislim, kar si želim.
Lahko slišim; in slišano razumem kot želim.
Lahko hodim; in izberem, kam ne bom šel.
Imam denar in se odločim, za kaj ga ne bom dal.
Doživljam. Živ sem.
Čutim željo, da kaj napišem (kot recimo zdaj), kaj pofotkam, kaj zrežiram ... in če malo počakam, vse to, kar si želim, tudi dobim.

To je to.
Kaj bi še več?

No vidiš, in zato morda - pravzaprav - vse to pišem: da delam plac.
Za nove poglede, za nove besede ..., za nova (odrska in druga) dejanja.

***

P.s
K fotografiji:
To je dvorišče, kjer bomo uprizorili naš splitski projekt. (Za zidom desno je stari Hajdukov stadion.)
"Stara plinara" tudi rečejo temu prostoru. Gledališču ta hip služi kot odlagališče. Raznorazne reči obležijo tu. (Zakaj se pravzaprav reče 'odlagališče' in ne raje 'obležišče'?)
Kmalu bodo od tod odpeljali stvari na smetišče.
Da bo fraj za kaj novega. Za igrišče, znova za novo gledališče.
Pravzaprav.
Zato.

V gledališče je pisal mladenič - končal je drugi letnik klasične gimnazije - in prosil, če bi lahko med počitnicami bil asistent pri nastajanju kakšne uprizoritve. Ker da bi mogoče po srednji šoli vpisal režijo.

Seveda sem rekel: "Seveda lahko."

Kaj bi odgovoril simpatičnemu Jakovu, če bi me vprašal, kaj je pri vsem skupaj najbolj pomembno?

- Sanjaj, bi mu rekel.

***

Pred pol leta, ko smo se z upravo dokončno odločili, kaj bomo letos poleti delali v Splitu, sem sanjal, da bi bila kostumografka Bjanka (Adžić Ursulov).
Z Bjanko sva nekoč davno že sodelovala (v MGL). 
Potem sva lani bila zelo zelo zelo blizu še eni premieri v Trstu.
Še najbolj pa sva se povezala, bi rekel, prek Slavka Severa. Slavko je imel Bjanko zelo rad; veliko mi je govoril o njej, njunih neverjetnih pripetljajih okrog dunajske opere itd.

Pa uprava HNK Split in Bjanka tokat niso 'prišli skupaj'. (Sicer pa je Bjanka v HNK Split že delala.)

In tako sem se moral odločiti med dvema splitskima kostumografkama, ki so mi ju ponudili oni.

Izbral sem Sanjo Jureško.
Sanja je po poklicu akademska slkarka.
Poslala mi je svoje prve skice. Pogledal sem še njena likovna dela; zdela so se mi zanimiva.

Na prvo vajo je Sanja dobesedno priletela iz New Yorka.

Pred dnevi je igralski ekipi predstavila svoje prve kostumografske ideje.
Zdaj kmalu bo Sanja stopila v fazo realizacije ... Samo Tosca naj še ima premiero in otvori letošnje Splistko ljeto ..., potem pa še balet ... in potem smo na vrsti mi, Drama.

'Ko bom velik', bom morda lahko delal, s komer bom želel. 

Ampak, vidim, (in to že n-tič), da je nadvse lepo biti tudi 'mali'. Zato namreč, ker:
spoznavaš nove ljudi,
si presenečen (tako ali drugače),
se čudiš (tako dali drugače),
si svoje misliš (to ali ono) in ja:
na ta način je moje delo zmeraj nepredvidljvo in a priori zanimivo.

Sanja me je resnično presenetila; prijetno, pozitivno, obetavno.

Sicer pa upam, da bom z Bjanko lahko delal že v naslednjem projektu ... (potem ko letos jeseni končava tržaška "Nebesa".)

Vse ob svojem času.

Zato pa SANJAJ, Jakov!
Ponoči, predvsem pa podnevi.
Sanjari. Sto na uro. Pogumno imej želje. (Ker zelo verjetno bodo obstajali taki, ki ti bodo govorili: da to pa se tako ne dela, da tako pa že ne, da svet že ni tak, da so stvari čisto drugačne, da to nima smila, da če bi se dalo, bi že bilo ... itd.) Imej svoje želje; mastne, debele, vesele ... kakršnekoli; samo da so tvoje (in ne od drugih).
Potem pa odpri oči in ko boš stal spet na trdnih tleh, nemudoma stori točno to, kar ti je na dosegu roke; ta hip, tu, kjer si, s tem, kar imaš.
Ugotovil boš, da imaš zmeraj čisto dovoj, da lahko kaj narediš; celo vse, kar ta hip lahko.

Sanjari, potem pa stori.
Vse, kar ta hip zmoreš in znaš.
C' est ca.

P.s.:
Hm, mogoče bi tudi ta zapis sodil v okvir "režijski denvnik"; ali "iz režijskega dnevnika". (Ker vse se pa vendarle ne pove.)

Ko sem odhajal na prvo vajo v Split, sem se ustavil na Ormoški v Muellerju.
"Tam majo modelčke avtov," me je spomnil sin.

Šel sem si kupit model retro VW kombija.

Nekak simbol mi bo: za sedem igralcev v skupini, plus kostumografka, plus jaz.
Vsega devet nas bo. Majhna ekipa. Za v en mini bus.

S samo z enim igralcem sem nekoč že delal, s Pere. Torej: same neznanke - igralci meni; neznanka - jaz njim.

Pričakovali bodo, da vem, kam se bomo podali.
Pričakovali bodo, da bom sedel na šoferskem sedežu.

Kdo so/bodo moji sopotniki?
Kam bi zavili oni? Po kateri poti?
Koliko postankov bodo hoteli?
Imajo raje vožnjo ponoči ali podnevi?
S klimo ali brez?
Z glasbo ali brez? Če, s kakšno?
A kdo ne prenese, če sedi zadaj? (In bi zato lahko bruhal?)
Je še komu med vožnjo rado slabo?
Kdo bo sedel spredaj ob šoferju?
Imamo dovolj goriva?
Kaj prvaprav tanakamo?
Kakšna bo cesta, po kateri bomo vozili?
Imamo napumpane gume, tekočino za brisalce, prvo pomoč ...?

Takšne raznorazne reči bo predstavljal ta mini bus. Zato sem ga kupil.

***

VW kobmi nas je spremljal ves prvi teden na skušnjah.

***

Danes Mijo zamudi (svojih običajnih) pet minut.
Na to Donat takoj pristavi: "Poglejte, ritoliznika!"
"Ja, to sem si kupil, da bi se priliznil režiserju," reče in pokaže na svojo majico Mijo.

Počasi se navajamo drug na drugega.
Počasi vsak odpira svojo prtljago, ki jo ima s seboj.
Počasi slutimo, kam bi nam bilo najbolj všeč, da bi nas vodila pot.
Počasi se začenjamo poslušati; kdo bi se kdaj ustavil, pokadil, popil ... šel na wc itede.

***

Čez nekaj dni v našo WhatsApp skupino Pere pošlje tole fotografijo:
(Bil je na Dunaju, pa se je peljal mimo ...)

Ni kaj; fajn igralce imam. 
Fajn ljudje.
Pripravijo mi male radosti, če/ko se imamo fajn (beri: kreativno).

"Ni važno, kaj je cilj," mi je nekoč rekel David, "važno je, s kom potuješ".

Zdela se mi je - in se mi zdi še vedno - fina misel: ni važno, kam, pomembno - s kom.