Tag: Milenko Kovačević

Naslikal: Milenko Kovačević

Nič kriv - nič dolžen, pogled usmerja naravnost, naprej. Prav daleč v daljno dalj.
Ves miren je in hkrati zbran, pozoren.
Strmi on ne. Pazljivo gleda.
Se zdi, da dvomi? Čudi se? 
Kaj se sprašuje, se sprašujem.

Zanima me njegova zgodba.
Odloča se? Naj ostane? Gre? Obrne se?

Zdaj zdaj bo nekaj rekel?
Jo že ima, besedo na jeziku?
Samo še hip in bo povedal, kar jim gre?

Svoboden je. 
Lahkoten. Zračen.
Ve, kako z lahkoto reče, kar mu je. Zato morda molči.
Ponosno gleda v prihodnost, v nove dni.
Mlad je še in on to ve.
Seveda ne, ni on od včeraj. Zato ne kupi vsega.

Tvega. Je in bo, kar je. Kdor je. Vse, kar bo; iz njega še.

Doživljam z njim; vse to. Izkop besed in vkop na šibki, nežni, tihi tok.
............................
.............
......
..
.

Pred časom sem pisal o tem, kako nastajajo (zame) pomeni. Najbolj na kratko: po meni.
Nakazal sem, da je (moja) naslednja stopnja gledanja slik: doživljanje.

Doživljenje je - kakor že ime pove - nekaj, o čemer se ne govori, ker se do-živi. 
Je nekaj, kar nima stalnega prebivališča v besedah. Naslova ne v možganih, ne v jeziku. 
(Bi že moral biti besedni velemojster, da bi bi znal doživljanje opisati tako, da bi ob tem enako doživljal tudi bralec.)

Doživljanje je nekaj prav tako edinstvenega kot dajanje pomenov.
Kot le vsak sam lahko sestavi svojo sliko sveta, tako tudi doživljati nihče ne more v (po)polnosti namesto tebe.

Zato: ustaviti se. Odmisliti misli in do konca živeti ta dražljaj, ga do-živeti, to do-živ-ljenje zdaj.
Po doživljanju, prek doživljanja smo do konca živi.

Nekaj časa sem bil "zatemnjen".
V tem času sem bil tiho. Opazoval sem se: ali bom poslej samo še tiho ali bom začutil željo, da kaj rečem?

Odgovor se glasi: Še bom kaj rekel. Ker še ne morem/nočem/ne želim biti dokončno tiho. Ni še cajt.

Seveda se zavedam, da bom izrekal še naprej nepomebnosti. (Ker prav zavedanje, da pišem nepomembnosti, me je pred časom "zatemnilo".)
Pomembno je, seveda, konec koncev to, da - sploh - smo.
A biti, pomeni v naslednjem koraku tudi: odpreti usta; ker zato jih imamo. Da (na telesni ravni) damo kaj v njih, (na netelesni) pa da pride kaj iz njih.

Zato jih bom poslej, ko jih bom odpiral (pa ne za hranjeneje), usta uporabljal za naslednje:

1. Mladim bom povedal še večkrat in še bolj jasno, da naj ne verjamejo vsega, kar jim govorimo stari. Ker stari manevrirajo rakete, ker stari podžigajo vojne in ker stari strašijo naokoli. Mladi, nikar verjeti vsega starim!
   In hkrati: je nekaj starih, s katerimi se je vredno družiti. Ker jih več ni, se je možno z njimi družiti samo prek njihovih knjig. Za to pa si je treba želeti; brati zbrano in poglobljeno.
   Ker pa v življenju seveda ni časa za prebrati vse, je treba ne brati: portale, omrežja, novice, twite, komentarje ...
   Torej o ljudeh, vrednih druženja z njimi, jim bom govoril.
2. Ko bom "prišel do besede", bom kaj zrežiral in tako govoril z eno drugo, gledališko govorico.
3. Medtem ko bom čakal na režijo, bom kdaj kaj prevedel. Kaj, kar se mi zdi, da bi bilo nekoč fajn gledati na odru.
4. In si v tem blogu tu in tam dal besedo kar sam ter poslal prste na sprehod po tipkovnici ... Tako kot ravnokar.

Takole; vsega štiri stvari. Ne bo si jih težko zapomniti.

Naj torej nadaljujem tam, kjer sem ostal pred "zatemnitvijo":

Naslikal: Milenko Kovačević

Zakaj imam rad slike?
En razlog je, ker me učijo o tem, kako nastaja pomen. Spomnijo, kako nastaja svet.

Na zgornji Milenkovi sliki sem namerno zatemnil veliko večino, tako da je ostal samo okvir.
Zadeva nima ravno nekega pomena, je res?

Zdaj si pa predstavljajva, da črno polje počasi, zelo počasi zmanjšujem.
V katerem trenutku bo zadeva dobila pomen?
Koliko moram videti, da nastane pomen?
Kaj je to 'pomen'?
Kdaj nekaj začne nekaj pomeniti?
'Pomeniti' - a to pomeni, da nekaj pomeni po meni, zaradi mene?

Še vedno ga ni - na nalednji varianti spodaj - pravega pomena:

Kako torej nastajajo vsak dan v moji glavi slike, iz njih pa film sveta?
Tehnično vemo: 24 slik, prevrtenih v eni sekundi, pa nastane gibljiv prizorček ... iz večih prizorčkov pa film. Iz filma pa na dolgi rok življenje. (Tisti, ki so imeli obstmrtne izkušnje, poročajo, kako se jim je v par trenutkih zavrtel ves film njihovega življenje.)

"Tega filma (nekdo) ne bo videl" ..., je pred časom izrekel nek drug nekdo.
Stavek ne bi bil nič posebnega; "tega filma ne boš gledal", smo že slišali večkrat koga reči, ampak, zdaj je pa rekel to pač nek Nekdo z veliko začetnico. In ga usmeril v nekega drugega, z veliko, Nekoga.

Ja, tako nastajajo - ali ne nastajajo - filmi, ki jih potem gledamo (ali ne gledamo).
Točno tako kot tole razkrivanje Milenkove slike v dveh, treh korakih.
Predstavljati si je mogoče tisoče malih korakov. Kjer bi dodal samo še kak piksel, dva, tri.

Pazi zdaj: torej čisto neopazno v nekem trenutku zagledam sliko, njen pomen!

Tako Samo-dejno vsak dan nastaja to, čemur pravim slika mojega sveta.
Tako stvarem pripisujem pomen.
Tako nekaj stopa v prvi plan, nekaj pa ostaja ozadje. Ki drži pokonci ospredje.
Tako nastaja, kar obstaja v moji zavesti. (In česar ni v moji zavesti, to zame ne obstaja.)
Nekaj je v fokusu in nekaj zamegljeno zadaj, v 'odzadju'. 
Nekaj je ostro in še več nečesa ne.
To "nekaj" je šele, ko ti rečeš, da je.
In še več: tisto, česar ni, je še naprej potencial; za koga drugega, za nekoga mogoče je. (Če bi bil po poklicanosti dimnikar, bi verjetno v tem akvarelu poiskal dimnike, razmišljal, ali so iz opeke, ali kurijo na plin itd. Če urbanist, bi razmišljal, kako so hiše skupaj zložene. Če arborist, kakšna drevesa so le to ob plaži, pesku, vodi?)

Narava nas je opremila, da lahko "gledamo hitro"; sestavljamo piksle sveta v filme in to v sekundi.

A svet se nam vendarle zgolj nudi. Nikoli ga ne moremo videti vsega.
Svetu (naravi) se sladko fučka, kaj bomo videli, kaj si mislili, kaj doživljali.
In kar je najlepše: temu fučkanju narave se lahko pridružiš; z lastno melodijo. Ki tolče mimo ali tvori harmonijo!

Potem, ko ti nekaj kaj pomeni, pa lahko začneš doživljati. Ne le živeti, ampak do-živeti.

Doživljanje - to je pa že drugo poglavje, zakaj imam rad slike.
Kdo ve, mogoče se mi zapiše kaj o tem kdaj drugič. (Kako fantastičen občutek je, ko/da mi ni treba!)

---

Kaj bova zdaj s tem zapisom?
(Ignac): se ne sekirala, da ne veva, kaj gledava (npr. pri abstraktni ali t.i. moderni umetnosti).
Moji pomeni nastajajo po-meni. Tvoji po tebi.
Zato, ko gledaš sliko, verjemi sebi: pomeni to, kar pomeni tebi. Ali ti pa ne pomeni nič. 'Pravico' imaš do tega.
Ko bereš, ko slišiš, ko gledaš ... vedno si ti tisti, ki daješ pomen.
Zato nič bat: ne moreš videti narobe!
Le vsega nikoli ne moreš videti.

In seveda: so ljudje, ki ti lahko povejo, kaj vse vidijo oni. Nekateri znajo to povedati celo zelo lepo, razumljvo in prepričljivo. Tako lepo, da drugim odpirajo oči. In potem smo veseli, da smo o stvari še kaj slišali od drugih, ki vejo in vidijo več. Ker potem zadevo zagledam/o nenadoma v novi luči tudi sami.
Svet se mi/nam razširi in vsaj za odtenek pomeni nekaj drugega kod dotlej.

Tako se nam 24/7 non-stop svet nudi, se vali kot kepa, raste in te/me vabi, da se ga udeležiš.
Si svoj delež vzameš, priskrbiš.
Po svoje, po tvoje.
Zmeraj na potezi (tudi) ti. Vse dotlej, dokler si.

In mi? Seštevanka neštetih ti.

Naslikala: Milenko Kovačević in njegova hči Zorica

Picasso je nekoč dejal, da je vsak otrok umetnik, da pa je problem ostati to tudi kot odrasel. (Tako nekako, citiram po spominu.)

To sliko sta naslikala ata in hči. Hči hodi v drugi razred osnovne šole (ali tretji?), ata pa ne več ;-) Njun akvarel me je spomnil na Picassovo misel. Pa si mislim takole še naprej:

Na sliki so tudi vodne "packe". Recimo jim "napake". Verjetno so otorku padle kapljice vode na papir. Tu in tam, enostavno pač tako, nekontrolirano. 

Nastala je sveža, igriva slikarija - igrarija. Ata je, bi rekel, postavil okna - okenca, zvonik, namalal strehe, otrok pa se je vmešal in namalal še nebo, dodal svoj vodni "pljonk", tak' malo tu in malo tam. Recimo.

Koliko dela moramo vložiti mi, odrasli, da pridemo na koncu včasih v srečnih okoliščinah do otroške radosti ustvarjanja!
In tu se že spet spomnim, tokrat na nekoga iz tvojega sveta, Milenko:

"Ustvarjalnost, torej, pomeni zadržati nekaj, kar zares pripada otroški izkušnji: sposobnost ustvariti svet."
Donald W. Winnicott

Ustvarjanje svetov - kako lepa besedna zveza.
Ta edninski in edini svet, kakršen ravnokar je, smo ustvarjali in ustvarili odrasli.
Naši starši in pred njimi njiihovi starši, zdaj (hic!) že kar nekaj desetletij mi.
In neredko preberem ali slišim, kako je svet grozen; da je izkoriščevalski, nepravičen, grob, krvav in krut. In nepošten. In barabinski. Ter lažniv. In koruptiven. Najbolj na kratko: v kur ...-u, ali vsaj tam blicu, v riti. Država pa temu primerno: za en drek.

Ojoj: bil sem zraven pri ustvarjanju tega sveta, te države. Res. Stal sem takrat ₁₉₈₉ na Kongresnem trgu, ko nam je Pavčkov Tone bral Majniško deklaracijo in sem še zdaj; še zmeraj tu. Kdo je torej zasral, če je to, kar je, zasrano? Bil sem zraven. Že takrat polnoleten. Bil si zraven. Bila sva zraven. Bili smo zraven. Vsi, ki smo še.
Ustarjamo si ... vsak dan, pomalem; svet, točno takšen kot je. (Pogrešam spletno stran www.ustvarjamo.si. ... Mogoče jo bo uvedel kdaj kak minister za digitalizacijo, lokalno samoupravo, minster za prihodnost. Www.ustvarjamo.si bi nas vsak dan opozarjala in nagovarjala ..., da smo sami tisti, ki delamo svet, družbo, državo ..., takšno kot pač je.)

Ampak, to je vendar vsakemu jasno. Ni nam države in planeta zjeb... prapok, prasila ali ta ali oni bog, niti stric Darwin. Ustvarjamo si; točno to, kar imamo.

Otorci zidajo gradove si iz peska,
oblačijo barbike, vozijo plastične buldožerje, 
se gredo zdravnikov,
rišejo, slikajo, barvajo, plešejo, skačejo, pojejo in se veselijo ...

A ni vse to njihovo početje dejansko ena sama predpriprava, generalka za takrat, ko bodo bili odrsasli in veliki in bo šlo zares? Ja, svet bi lahko bil tako lep, če ne bi bilo sledilo: ...
(Ja, vem, grozna slovnična napaka "bodo bili". Kombinacija prihodnjika in pogojnika. A mi je všeč, zato naj ostane.)

... sledilo nekaj zares zanimivega:

Pride Starš, ki najboljše ve in zato pove, kako kaj bo, kako je nekaj treba in kako se kaj ne sme.
In tako počasi odraščamo in pozabljamo na sanje in gradove in veselje, petje, ples in skakanje po krošnjah dreves in sanjarjenje o vseh namišljen in čudovitih svetovih.
In svet namsto sanj postane stanje; dejstvo, sklep, in zakonski predpis.
Ne da se; to ne gre; to je tako; tako že ne. 
....

Zadržati otroka v sebi - od tod izhaja naša sposobnost ustvarjati svet. Po Winnicottu. In Winnicott je že vedel.

Če torej hočemo ustvariti boljši svet ... ;  verjamem, da mi ni treba napisati do konca. Morali bi znati poslušati njih in jih jemati resno. Pri njih bi morali zajemati. Pri njih začeti. Pri otorcih.

Vsi poklici, ki ustvarjajo svetove (bodisi taprave urabanistične, računalniške ... ali umišljene pisateljske, filmske, pesniške, slikarske itd., vedo, kaj pomeni "otrok".

Za začetek bi bilo fajn, če bi odrasli bili bolj nežni in prijaznejšji do Otrok v Odraslih. Ker samo Otroci (v Odraslih) si lahko zamišljajo boljši svet. Šele potem ga odrasel Odrasli v naslednjem koraku (in ob mnogih srečnih koliščinah) dejansko lahko tudi razčleni, domisli, sprojektira in na koncu tudi realizira (udejenji).

Dragi Milenko, povej Zorici, da mi je dala misliti; (vendarle sem odrasel).
Ampak že čez par ur grem v šolo učit mlade, da bi znali ostali čim dlje tudi Otorci.
Po pouku pa naprej proti Trstu delat z nami, odraslimi, ter se veselit druženja z Otroki, ki so še v nas.

Naslikal: Milenko Kovačević

Tukaj, kjer trenutno delam, so jesenski žarki še zelo močni;
topli jarki žarki.
Podobno kot na Milenkovi sliki.

Všeč so mi sence na fasadah hiš.
Soncu ne moreš gledati v oči, vidiš pa sence stvari, ljudi, reči; prav zaradi sonca.
Po senci vidiš, da nekje nekaj je. 

Sence pa so lahko dolge, plazeče in grozeče.
Sence lahko zbujajo strah.
Sence so dokaz, da sonce je.

Slikar se je zadel!
Brez vsake droge, z le nekaj barve in vode,
naslikal se je, kar sedé.

Milenko se poklicno ukvarja s poslušanjem.
Rad se pogovarjam z njim, ker je tudi velik del mojega dela gledanje in poslušanje.

O "zadeti" ali "ujeti dušo" pri slikanju, pa zgodbica, ki me zmeraj znova navduši, ko je govora o tem, ali je nekaj na sliki takšno, kot je v resnici. Ali pa, ko poslušam, zakaj je na odru nekaj; ker pa v življenju že ni tako itd. (Vprašanje 'imatatio' pač.):

Nekoč se je Pablo Picasso peljal z vlakom v Pariz.
Sopotnica v kupeju ga spozna, in ga "napade" v smislu:
- Tele vaše gospe na slikah, gospod Picasso, so pa čisto neprepoznavne; nos levo, nos desno, oko na čelu ... nihče ne zgleda v življenju takó, ... to ja ni ničemur podobno, kako vi slikate!

Pa ji odgovori Picasso:
- Gospa, kako pa izgleda vaš mož? 
Gospa vehementno odpre torbico in izvleče majno fotografijo svojega moža.
- Kar poglejte; to je moj mož, pravi.
- Hm. Zanimivo; nisem še videl človeka, ki bi imel tricentimetrsko glavo, pristavi Picasso.

***

Lepo bodi, Milenko!
Grem zdaj na skušnjo; poskušat, naslikat dušo prizora, igre ... 
Gem/o se zadevat. Pa za to sploh ne rabim/o droge (sem se spomnil, da je enkrat posrečeno rekel Aljoša Bagola.)

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber

Naslikal: Milenko Kovačević
Napisal: Savo Djurović Školiber

KLJUČ, DREVO, OBLAK, PUDING, RASTLINE, VESELJE

Sam s seboj, morda.
Morda prvič opazujem kako korenine dvigujejo drevo proti oblakom.
Morda zares prvič ne vidim oblakov kot osladno kičasto puding, puhasto pastelnih barv.
Morda čisto prvič opazujem rastline in v njih vidim osebnosti prijateljev.
Morda res prvič sramežljivo kukam skozi ključavnico življenja. Ključ držim v roki. Ga bom znal obrniti v pravo smer?
Iz danih besed napisana zgodba je le par korakov v smer, ko bom vesel sam s seboj. Morda. Morda?

***
Pripisal SMS:

Savo mi je v mesendžer napisal: "Mi daš tvoj mail naslov?"
Dal sem mu ga in on mi jih je poslal -
besede, s katerimi zdaj povezujem Milenkovo sliko in njegove besede;
zato, ker se mi zdi, kakor da bi jih napisal možakar ob naslikani reki.

(Savo je sicer naš letnik. ((Oblikoval je plakat za mojo prvo režijo po vrnitvi iz Berlina.)) Pred leti je imel nesrečo in z njo povezane še druge; kajti ko ima vrag mlade ... Zdaj pa je aktivni iskalec zaposlitve. Pred dnevi je na svoje FB zidu objavil prošnjo za delo.)
Mogoče pa kdo od vas kaj potrebuje, oz. pozna koga, ki mogoče potrebuje, ali ve za koga, ki pozna koga, ki ...?

Naslikal: Milenko Kovačević

d

Razkuštrano popoldne

Na hitro, le na hitro,
samo še skočim, naredim, porihtam, poskrbim, uštimam ...
Samo še to in ono.
Potem res le še nekaj malega, pa bo.

Ker vse hiti, se zdi,
najbrž domov; na to,
kar se imenuje lepše.
Karkoli je že to.

Svetlobi, sončku in drevesom
pa se - oprostite zdaj izrazu - sladko jebe.
Za 'na hitro', za 'samo še to in ono' in za vse ostalo 'moram'.

Svetloba je, in sonček je, in drevje je in bo.
Vse dokler ne bo zašlo,
za vekomaj -
gledalčevo oko.

Naslikal: Milenko Kovačević

"Igra barv", se mi zdi, da je napisal Milenko v "subject", ko mi je poslal tale akvarel.
Poskusil bom žogico vrniti; z "igro črk". Takole me je torej začebljala njegova igra barv in potez s čopičem:

Flusk in pljonk poteg in šprk,
dark in brin in kopl kljunjk.
Luknj prfel boltit dve,
rex Edipus mrkl hops.

Mlinkrl pikrl petl črt,
čelo frnkl strknl prt.
Zvit, zavit ibstakl sin,
gnegrl oče, bog in fin.

Stisnil čupa nasum zbot,
iks mandibule obfrcl zlot.
Ton, nadejam, prek puščave,
ave, kave, kri krvi in krave.

Ojej, od kje le znelje beže zdaj strne,
znanile vse beline brde,
in strn in črn in sluz čez čelo ter vse še to za ne.
Oje, ojej, o je.
Ja. Je.

Naslikal: Milenko Kovačević

Če prav zloženi skupaj,
kamni povezujejo bregove.

Tako ljudje, če skupaj stopimo,
se primemo za roke, zapremo usta
in srce odpremo,
lahko premoščamo razlik svetove.

Če prav zloženi skupaj,
tvorimo ljudje mostove.

Da potem po njih tovorimo
sami sebe, drug drugega in naše snove.

Ni most sam, le zase; 
je predvsem za druge.
Si sam kamen,
za prehode sem in tja, za druge?