Tag: režijski dnevnik

Srečo Špik je bil igralec ansambla MGL.
Nekoč je bil naš mentor; na nekem seminarju, takratnega ZKO-ja, v Radencih, v prejšnejm stoletju.
Zelo zanimiv in duhovit mentor.
Rad sem ga gledal, ne le na odru MGL-ja. Srečo je redno sodeloval tudi pri "Evaldu Flisarju", v Vodnikovi domačiji. In pri Frayu v Koreodrami, še takrat v kleti ... katerega faksa že? Biotehničnega se mi zdi.

Včasih smo se srečali tudi na Ptuju. Bil je Brankin prijatelj. (Branke Bezeljak.)

Jaša me je spomnil: svojo zadnjo vlogo je Srečo igral v Flisarjevi igri Stric iz Amerike. Dušan Mlakar je režiral. Tam je igral Srečo nemo vlogo ... Menda jo je Flisar na Mlakarjevo željo dopisal prav za Sreča.

No, in Simon Dobravec je njegov nečak, prav tako diplomirani igralec. Akademiljo je končal v Moskvi. Tam ima zdaj tudi svoje podjetje, a je ljubezen do gledališča ostala. Tako zelo, da Simon že nekaj let na Tolminskem, od koder je, organizira v spomin na strica festival "Špikovi dnevi". Pridejo kolegi-gledališčniki in pripravijo tako imenovane bralne uprizoritve. Simon pa včasih za ta namen prevede kakšno tudi iz ruščine.

Ko nas je Simon povabil, smo si seveda takoj vsi rekli: gremo. In smo šli.
Bil je deževen dan. Spili smo najprej kafe v Tolminu, v nekem prijetnem kafiču, potem pa so prostor v trenutku napolnili številni občani. Konačala se je menda tekma na bližnjem fucbališču. "Zabili smo edini hol!" je odgovoril nek stric Gojcu, ko ga je vprašal, kako smo igrali. "Ampak v suoju mrežo." Aluminij jih je ugnal, Tolminčane.

V stari osnovni šoli v Vočah smo potem prebrali PIVO in se najprej slikali pod Špikovo fotografijo, ki je nekoč visela v foayeru MGL-ja. Skoraj prepričan sem, da jo je posnel mojster Tone Stojko.

Prevajalec Zdravko Duša, soorganizator večera - ki je, mimogrede, tudi sam, kakor že njegov oče, hodil v "staro šolo", ki so jo odprli ekstra za ta dogodek! - je celo za vso publiko na koncu postregel slastne pice in lokalno pivo!

Bil je tih, deževen in poscan dan. Mi smo se imeli lepo. Upam, da tudi publika.

***

Pripis:

Brati smo nameravali le polovico igre. Zdelo se nam je čisto dovolj. Kdo bo pa poslušal celo igro; sede, za mizo. Uboga publika ... Pa je občinstvo bilo tako zelo z nami, z zgodbo, da smo PIVO prebrali do zadnje replike. (Ki se, mimogrede, konča s tremi pikami.)
Najbrž je to dober znak (da so poslušali do konca).
Bomo videli. Kmalu.

Nekaj predpremier bo pred uradno premiero, ko bo v ljubljanskem Siti teatru. Ena od njih bo menda tudi na Ptuju.
Povem.

Režiserji hodimo po gledališčih, nekakšnih naših deloviščih, da ne rečem gradbiščih. In tam, na terenu, "gradimo" uprizoritve.
V gledališču - kakor ga sam lahko razumem in kakršno me veseli - je igralec ključen. On je tisti ključ, ki ga vsak dan vzamem v roke, da bi z njim odprl svetove, v katere nas zapeljuje dramski avtor. Igralec je tisti, ki mene vsak dan presprašuje, izziva, postavlja pred dileme in dvome. On me navdušuje in on mi prav tako kaže, kako ne znam, vsaj ne skupaj z njim, vsaj ne tega zdaj itd. Igralec je jedro vsega soustvarjanja mnogih drugih. Preprosto morda tudi zato, ker je on tisti, ki gre na koncu pred gledalce. On je jedro, ki na koncu pred publiko eksplodira, ali že počasi med delom - ker jaz, režiser, ne znam, ne zmorem, ne uspem ... - implodira. 

Z Gojcem gradiva zdaj devetič. 
Nikoli, ko sva sodelovala, ni bil član kakšnega ansambla. (Mislim, da je bil v rednem delovnem razmerju le nekaj prvih svojih let, v Mladincu. Ali kasneje v SSG Trst?). No, nedavno se je Gojc upokojil. Večino svojih delovnih let je nedvomno preživel na trgu. Na nekakšni slovenski gledališko-filmsko-televizijski tržnici ponudbe in povpraševanja. Zmeraj znova sem ga poklical in povprašal, ali bi bil za novo sodelovanje. 

Kaj je na Gojcu takega, da sem ga - in so ga tudi drugi režiserji -  zmeraj znova poklical in vprašali, če je za stvar?

Na to bi veljalo odgovoriti in z odgovorom iti pred mlade ljudi, ki bi radi nekoč postali poklicni igralci. Ker večina jih bo poklicnih igralcev na svobodi, na trgu. Manjšina jih bo dobila redno zaposlitev v gledališču s stalnim ansamblom.

Ko kupuješ na trgu, tržnici, se odločaš za kaj? Sveže, domače, sočno, polnega okusa ... 

Bom predlagal Ajdi Valcl, da Gojca kdaj povabi v razred, da bo dijakom povedal, kako se preživi na trgu. (In se bom na to uro povabil tudi sam.)

Gojca sem srečal prvič v živo na festisvalu slovenskega filma v Portorožu. Šel sem tja, ne zaradi filmov, ampmak da bi ga povabil, prepričal, po nogometno: "kupil", da pride sodelovat, torej igrat na Ptuj, za naše malo, mlado moštvo. Pojma nimam, kako sem ga kontaktiral. Smo že imeli gsm-je? Zdi se mi da ja; bil sem šef in šef je imel telefon z anteno; ki sem jo zmeraj znova zlomil in aparat pošiljal na servis nekam v Kranj in potem je trajalo tri tedne, da so ga poslali nazaj in ta čas sem bil na čakanju, da bom spet lahko poslal kak esemes.

Dobila sva se v Portorožu ob šanku hotela ... hm, ne vem več, katerega. Vem pa, da me je Gojc že čakal in imel pred seboj kozarec viskija.
Jaz sem pa imel tremo.
Bal sem se, da bom dobil "korpico" in se vrnil brez "nakupa", če smo že pri nogometnem žargonu. V igri pa je bilo veliko: nova drama, še ne igrana, v Sloveniji še neuprizorjena, takšna, ki se mi je zdelo, da govori o vsem tem, o čemer ne govorimo, kadar govorimo o gledališču. Marjetka str. 89 je bil njen naslov. Zdela se mi je pravi format za naše malo gledališko igrišče.

V Marjetki nastopata dva lika: Igralka, ki preigra različne "vrste" igralk (študentko, performerko, mlado igralko, divo), dramaturginjo ... mogoče še koga. V tej vlogi sem videl Mojco Funkl. Nekoč je hodila v igralsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem si po končanem faksu nekaj časa služil denar za najemnino za stanovanje na Prulah in sploh. Natančneje: Mojco je na vaje vozil njen simpatični gospod oče. Tu in tam sva kaj pokramljala. Ni mi bilo jasno, zakaj foter vozi hčerko v neko gledališko šolo, na nek popoldanski hobi, izvenšolsko dejavnost. Čez leta, ko sem svojega sina vozil na judo in plavanje, mi se mi je posvetilo.

Ob Mojci sem potreboval še igralca. Takšnega, ki se bo znal preleviti v številne "tipe" (dobro nam znanih) režiserjev: Hitrega, energičnega, izrazitega, duhovitega, kreativnega, odizvnega, dobrega opazovalca, še boljšega posnemovalca, poznavalca naše scene ... Madonca, kar velika pričkovanja imam! Kaj če Lešnjak reče ne?

In eto ti ga na: Gojc, v vlogi Režiseja, ki v dvorani znori, ker igralka ne naredi nečesa kakor si je zamislil on. (Na posnetku še neprenovljena dvorana MGP-ja, proscenij, lože, klapštuli ...)

Nikoli nisem vprašal Gojca, zakaj je takrat rekel ja. Gotovo mu nekega hudega honorarja v našem "klubu" (Gledališče Ptuj) nismo mogli ponuditi. Pa tudi igra, sama po sebi, prevedena zvesto iz nemškga izvirnika, tukaj, v naših krajih, ni bila na prvi pogled kaj ekstra simpatična. Govorila je o nemški sceni, nemških igralkah in režiserjih. (Tatjana Doma, dramaturginja, je v procesu dela igro pošteno pregnetla in ponašila.)

Gojc, zkaj si rekel takrat ja?

No, nakar sem ju gledal, Gojca in Mojco, velikokrat. 308 ponovitev je doživela  Marjetka str. 89.

V bistvu je od izvirnega nemškega besedila Lutza Huebnerja ostal le Goethejev oz. Marjetičin verz iz Fausta. Na zgornji fotografiji Režiser igralki kaže, kako naj interpretira verz: Kako v tej izbi je mrzlo, pa vendar zunaj piha veter.

Po tej izkušnji sem si želel z Gojcem delati še.
In priložnosti so res prišle.

So-delovala pri Hlapcih.pdf, kjer je igral Komarja. (Foto: Tone Stojko.)

Nato je odigral nogometnega trenerja v igri Fuzbal je vse.

Nakar je bil Papež v Poslednjem termina(l)torju v Kopru.

Potem je odigral upokojenega gledališkga šepetalca slovenskega narodnega gledališča v komadu Finžgar v seksšopu.

Bil je Martin Kojc v turniški Piti. (Foto: Elena Diego.)

Nato pa je igral ženo Vlada Novaka/Lojzeta Toplaka v igri I love Njofra. (Foto: Stanislav Zebec.)

Ker je bil tako očarljiva, sem ga povabil, da odigra še eno Njo; vlogo Ome v celjski uprizoritvi Pravi Heroji. (No, s te uprizoritve pa, vidim, nimam nobene fotografije.)

Tako.
In zdaj sva tu, kjer sva, pri Pivu.

Zbrali smo se tokrat v našem mini moštvu igralca Gojc in Jaša, kostumografka Bjanka, oblikovalec plakata Jože Trobec (ne, ne tisti Trobec, pač pa oni drugi Trobec, ki je narisal Vučka, uradni simbol zimskih olimpijskih iger Sarajevo 1984) in oblikovalec gledališkega lista Boštjan Majcen ter se skupaj povabili na obisk besedila Mira Gavrana PIVO (Gavranovo igro Kreontova Antigona sem si izbral za sprejemni izpit na Akademijo).
Kmalu vam bomo pokazali, kaj smo naredili. (V ozadju je "naskrivaj" so-deloval še nekdo, ki ga na gledališkem listu ne bo: prijatelj Sandi, velik poznavalec glasbe, je preposlušal moj glasbeni izbor in me na par mestih pošteno skurc ... ; tako zelo, da sem zaradi njega zamenjal par povezovalnih komadov.)

Premiera PIVA bo v ljubljanskem Sity teatru, tri predpremiere pa:

danes v Brežicah, 24. oktobra bo v Šoštanju in 23. oktobra na Ptuju, v Stari steklarski. Vstopnice so že v prodaji. Vabljeni.

No, nazaj h Gojcu.
Vidim, da sem izbral fotografije, na katerih je samo on. Pa bi bilo morda prav, da bi bili ob njem številni drugi, igralke in igralci. Kajti namreč: Gojc je izrazit "timski igralec". Z njim je po moje lepo stati na odru. Da ti prostor. Da ti pozornost. Ni zastonj Gojc tudi Vitez dobre volje. (Poleg tega dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca (1984), Ježkov nagrajenec (1999), Žlahtni komedijant na Dnevih komedije (2001 in 2007)).

V gledališkem listu je o uprizoritvi Pivo Gojc zapisal takole:

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).

Reklama

Pripeljal sem mu voziček.
Kupil sem ga od nekega gospoda v Celju. Njegova žena je zdaj stara 41 let in vsa ta leta je čuvala voziček, v katerem jo je vozila mama. Krasno očuvala.
Gojc bo voziček potreboval za svojega sina (v neki novi gledališki zgodbi).
Ne da bi se dogovarjala, se je Gojc lepo barvno uskladil za prevzem svojega bodočega odrskega rekvizita.

Nadaljujemo delo na novem gledališkem projektu PIVO, hrvaškega avtorja Mira Gavrana. (Želja št. 1 iz tega spiska se mi že uresničuje.)
(Ker uprizoritev delamo pri zasebnem producentu, jo bom - brez zamere - tu in tam tudi reklamiral. V kotu zgoraj bo pisalo "reklama", da boste lahko članek - reklamo preskočili.)

O tem, kdo bo v tem vozičku, pa prihodnjič.

Aja: Gojc igra očeta, fotra, neposrednega proizvajalca, samohranilca.
Sin se mu rodi v 60-ih letih pretekega stoletja; ko je foter še študent na DIF-u; mama po porodu odide, k angelčkom. Tako oče pove to sinku.

Kaj ima s tem PIVO?

Kdaj prihodnjič.

Naslov Spremljava se da prebrati na dva načina:
kot a) midva, bralec, nekaj sprémljava, ali b) npr. glasbena spremljáva.

Kaj pa, če smo samo spremljava svojih želja?
Nekoč sem si namreč zaželel, da bi nekaj režiral; tole namreč.

Potem sem si rekel, da bom začel spremljati svojo željo - tukajle.

Danes pa sem zagledal na plakatu MG Ptuj najavo bližnje prihodnosti - zgorajle.

Nekoč bom pisal o tem, kako smo sestavljali ekipo - kmalule.

"Kaj si pa zdaj kaj začenš?" me vpraša včasih ata, ko se oglasim pri njem več kot samo čez vikend.
Letos me je to vprašal, ko sva stala na pokopališču ob maminem grobu.

To vpraša, ker ve, da to - da pridem tudi med tedenom - pomeni, da sem doma, da se nikamor ne vozim, na nobeno novo 'gradbišče'.
Potem pa včasih sledi naslednje vprašanje: "Maš čas ..., bi mi, ... en dan - ko boš fraj - pomagal ..."
Včeraj, recimo, sem mu šel nakopat gnoj. Za k vrtnicam. Ki so žive še odkar ni več mame. Enih petinintrideset let.

Še bolj pa njegovo vprašanje pomeni izraz njegove skrbi: a imam zdaj kakšno drugo delo.
Kar, čisto čisto spodaj, pomeni pravzparav nekaj še bolj temeljnega: a bom zdaj kaj zaslužil, medtem ko bom doma čakal na nove vožnje, ... ko se bom pri njem znova oglasil spet samo čez vikend ..., in bo jasno, da ponovno nekje nekaj režiram ... in bom potem torej spet kaj zaslužil.

Tako to midva kramljava periodično, že tam od 2007, ko sem postal spet 'svobodnjak'.

Na njegovo vprašanje običajno odgovorim takole:
"Mah, ata, vedno je kaj."
Ker je to še najbolj podobno tistemu, kar pozna in mu je domače: Če človek vidi delo, ga nikoli ne zmanjka ... Zmeraj je kje kaj za narediti ... 
"Že, že, ampak a je od tega tudi kaki dinar?" ga zanima.
Pri mnogih rečeh, ki sem jih počel od 2007, ga ni bilo, kakega dinarja. (Tega mu seveda raje nisem nikoli povedal.)

Težko bi mu razložil, kaj je to projektno delo, delo od doma, pogodbeno, honorarno, občasno delo, delo iz čistega veselja, prevajanje za na lager; njemu, človeku, ki je 40 let začenjal ob 6., 7. uri in prihajal domov s cugom pol štirih ali kasneje.

In ker sem ravnokar - in bom do naslednjih voženj v Koper - v fazi "kaj si pa zdaj začneš", sem se odločil, da bom spremaljal tole svoje najnovejše "začenjanje" in mu sledil. Do srečenga konca. Tega še nisem počel nikoli, nikoli takole, pa me najbrž zato zanima.

Kaj si torej zdaj začnem?

Prevajati začenjam igro Was war, war wird. 
Delovni naslov bo Kar je b'lo, kar bo.
Napisala sta jo Lutz Huebner in Sarah Nemitz. (Pred četrt stoletja sem režiral Huebnerjevo igro Marjetka str. 89. Z Gojcem in Mojco, dramaturginja je bila Tatjan, kostumografka in scenografka pa Vasilija. Igrali so jo osem sezon; tako pravi Repertoar.)
("Prideva s Saro na Ptuj, če boste to igrali na Ptuju," mi odpiše Lutz, ko mu povem, da imam z njegovim najnovejšo igro veliko veselja. Očitno mu je bilo na Ptuju všeč, ko smo ga povabili na 100. - ali mogoče na 200-oto ponovitev Marjetke.)

Bo kdo "kupil" moj prevod?
("To bi me pa zanimalo", je rekel ptujski Peter, nedavno, ko sem mu predlagal eno drugo temo: dileme okoli evtanazije).
Najbžr nihče ne bo "kupil" samo mojega prevoda. Namreč: veliko boljših prevajalcev je od mene.
Pa idejo za uprizoritev v moji režiji? Bo kdo? Kdaj?
Bom znal igro prevesti tako kot mislim, da bi najbolje prišla do občinstva?
In predvsem: jo bom znal nekoč nekje tako zrežirati? Vendarle so stvari precej "nemške" in bo potrebno nekakšno "slovenjenje" ...
- Pa saj pri Marjetki smo tudi "ponašili" ..., adaptirali, da je ostal od izvirnika nedotaknjen le Goethejev verz, zaslišim v glavi.
Ali naj raje sploh ne prevajam? Zdaj sem še na začetku; zdaj še lahko ... neham oz. vržem vse skupaj v koš. 
- Dvomiš, dvomiš, dvomiš. A mogoče kdaj nisi?
Kaj pa, če se bom mučil, prevajal in od vsega skupaj ne bo nič?
- Ne bo prvič ... Ampak, občutek imaš, da bo, a ne?
- Ja, mam. Ampak, tak občutek sem mel tudi takrat, ko so stvari ostale za for ever v predalu.
- Kaj bi rad? Zagotovilo? Predpogodbo? Predujem? Saj veš, da tega filma ne boš gledal.
- Vem, vem ... Pa saj, res je zmeraj enako ... ni prvič ... to poznam, "Petel mi je leku, da on to vsak dan je za veceljo."
- No, torej? Ne tipkaj zdaj tule kar nekaj, ampak se spravi delat, prevajat!

Tako se vrtijo Samo/dvo-govori po moji glavi.
Procrastination se menda strokovno reče temu mindfuckingu samega sebe.

V glavi je dvom (ali pa samozaverovanost v svoj prav).
V srcu upanje, vera in ljubezen (ali pa hladna preračunljivost).
V trebuhu križišče; občutek za 'ja' ali za 'ne' (ali pa nekaj metrov črevesastega prostora za sekret).
V prsih širok, osvobajajoč dih (ali pa plitek dah, ki ga dela strah).
Tiho je treba biti in poslušati; se.

- - - 

Torej tole delam, ata; to si zdaj začnem: Začenjam _{27. 10. 2023}.
Igram tombolo. Loto. Delam nekaj, kar morda nima izgledov. Nobenih zagotovil. Je mogoče "narobe".
Delam nekaj, kar samo sramežljivo čutim, da bi morda lahko bilo kdaj kje za koga "prav".
Čutim, da delam prav.

Če bo na koncu kdaj res "prav", bo ta konec: druženje s publiko.
Nekoč nekje premiera z nekimi igralci. (Zadnje dni mi nekateri že hodijo po glavi ...)
Za zdaj se družimo le Lutz, njegova Sarah in moja malenkost.

Ko nas bo kdaj kaj več, bom znova poročal o napredku.

"Kako pa kaj študij?" vprašam včasih foter sina.

In tako gre skrb iz roda v rod, naprej.

Spoštovani Jure.

Zadnja dva meseca si se mi velikokrat motal po glavi. Pa ne le kot igralec v vlogi dirigenta. (Resnično zanimivo si s/komponiral tole vlogo; kakor da bi akorde, višaje in nižaje, pavze, trilčke in violinske ključe skupaj skladal. Pa oprosti opisu, saj veš, da nimam pojma o muziki.) 

Dolgo sem razmišljal, ali naj ti tule napišem, kar zdaj bom.
Hkrati sem si želel, in imel pomisleke.
Želel, ker sem čutil jasno željo in ker je to zame zgodba z lepim koncem. Pomišljal, kjer je obenem tudi 'lanski sneg'; koga konec koncev to zanima.

A najpoprej malo konteksta za bralce:

Z Jutretom sva bila nekoč v neki firmi sodelavca. On v vlogi igralca, jaz v vlogi (tudi njegovega) šefa. Ob neki (ne)priliki sva 'zaratila', kot se  reče. Končali smo na delovnem sodišču.
Jaz sem takrat mislil, da je vsega kriv on; on seveda najbrž, da vsega jaz.
Potem se kakopak leta in leta nisva lepo gledala. 
Tako so tekla leta, desetletji; ko sva hodila drug mimo drugega in zmogla kvečjemu kak 'zdravo'.

Zdaj pa pride zame talepši in ključni del zgodbe:

Nekoč sem Jureta gledal v neki predstavi. Sam jo je napisal, v njej tudi igral. Na sebe in na instrument klavir ;-)
Moker je bil. Jaz pa sem nor na mokre igralce. Ko se igralec poti, je običajno v igri dvoje: ali ne zna, ali pa še kako zna. In se da, do mokrega.
Fiziologija ne laže. V grlu nas ne stisne lažno. Nekdo nam ne dvigne pritiska "narejeno". Ne zvrti se nam od višine na trdnih tleh. Utrip srca ne laže; srce še nikoli nikomur ni zatrepetalo ob pogledu na ljubljeno osebo hitreje neiskreno.
In ko sem gledal Juereta v tisti vlogi, sem si zaželel, da bi kdaj kaj skupaj delala.
Ko si pa nekaj (pravega) želim - to opažam že dlje časa -, se mi to uresniči. In glej, res ...

Konec konteksta.

... kmalu se je nepričakovano pokazala priložnost za najino sodelovanje, Jure.
Cincal sem, ali naj te pokličem ali ne.
Želel sem si in hkrati me je bilo strah; da boš rekel 'ne'.
Poslal sem strah v tri krasne, povabil sem te na Ptuj, ti pa si povabilo sprejel.
Ob kavi ob Dravi sva si izrekla, kar sva si, in si segla v roko.

Hvala ti.

Ne le zaradi nedavnega sodelovanja, ki je iz tega sledilo.
Pač pa predvsem zato, da sva si dokazala, da se da iti naprej. Stopiti čez. Obrniti nov list.

No, in ko sem zadnje čase takole razmišljal o tebi in sebi, o nas, naši tržaški skupini, sem pomislil: naši izvoljenci (ne mislim družinski, pač pa narodovi) bi še kako potrebovali po šihtu eno tako amatersko gledališko skupino, v kateri bi morali 'stopiti čez', 'iti naprej', 'obračati zmeraj nov list', če bi hoteli, da bi bi prišli do predstave, za katero bi jim publika ploskala. 
Timski šport ali pa delanje gledališke predstave: to ljudi povezuje. (Tudi petje v zboru, slišim od naših zamejskih Sovencev.)

Na Via della Tessa sem minule tedne čakal na skušnje in za nazaj gledal krvava poročila. Ob tem sem se spomnil Marije, Montessorijeve. Takole je rekla:

Vsi govorijo o miru, vendar se nihče ne izobražuje za mir. V tem svetu se izobražuje za tekmovanje, konkurenca pa je začetek vsake vojne. Ko se bomo izobraževali za sodelovanje in večjo solidarnost, se bomo tisti dan izobraževali za mir.

Nakar sem se spet spomnil nate, kako citiraš Belo Bartoka; da so tekmovanja za konje.

Lepo bodi.
Hvala ti, da si mi dal misliti.
Še dolgo se bom spominjal.

Samo

***
Fotografija: SSG/Luc Quaia

V mojem spominu se Marko smeji. In kadi cigareto za cigareto.
Zadnjič ko sva se videla, sicer ni kadil, se je pa smejal. Kot kak mali Buda, z malo večjim trebuščkom kot takrat, davno, ko sem ga spoznal. In tudi slišim ga - ne le smeh - v naslednjem kadru že benti, ker ne more verjeti: nekaj je 'inkredibile' ... in ni 'posibile' ... 'čo, tista mona tam' ... 'eko', ... tako, nekako.

Hitro po faksu mi je dal režijo; v Novi Gorici otroško igro Kraljevi smetanovi kolački. Skakali smo po dvorišču Lenassijevega dvorca v Solkanu in se šli ogrevalnih igric. Stane Leban je samo gledal, kaj se gremo, amapak se je igral z nami. Iztoka je ta situacija nadvse zabavala.

Pred par leti sem bil v novogoriškem teatru na nekem sestanku. Sandi je stal pri porti in rekel:
- Pučaki malo, mam nekaj za tebe.
In je zginil v svojo rekvizitarno. Jožka takrat že ni bilo več. In Jožeta tudi ne. 
- Oni dan sem nekaj pospravljal, in sem našel tole zastauco, del scene od Kolačkov, se spomniš?, reče.
- Se, se. Se spomniš ti Mirjanje, scenografke?, mu odgovorim.
- Ma kaku da ne ... Vidi, po tridesetih letih je tole to pred dnevi slučajno 'skočlo vuene' in sem si rekel, da jo prišparam za tebe.   

Zdaj tudi Sandija ni več. In ne Saškota. Že zdavnaj ne Borota ...

Mladoporočenca iz ulice Rosseti. Marko je prišel v Ljubljano in s Tamaro smo ure in ure napletali, kako bi zadevo spravili iz romana v dramo. Marka ni motilo, da tega ne veva. Nasprotno, zanimalo ga je, kaj bo ratalo.
Stvari so se pred koncem zakomplicirale okoli nekih avtorsko-pravnih reči; morali smo spremeniti naslov. Marko nama je s Tamaro ves čas držal štango. Tomizzina žena je vendarle dovolila našo verzijo; Zaljubljeni v smrt se ji je na koncu reklo. Boris Pahor se je po premieri v nekem članku nekaj zgražal. Saj razumem; vendarle je rad videl Danico, naša Danica pa ni bila ravno ... neka svetnica.

Lani, ko sem delal v Trstu, sem rekel Furlanu, da bi rad šel na Markov grob, če mi lahko pove, kje je.
- Nima groba, mi odgovori.
- Kako, nima groba?
Raztresli so ga.
- Okej, bi šel pa tja.

Lani ni ratalo. (Kot tudi ne premiera naših Nebes.)
Je pa ratalo letos. (Kot tudi letos bo premiera naših Nebes.)

Po vaji sva se odpeljala s Petrovim avtom; nekam, nisem vprašal, kam. Itak poznam le eno pot, od gledališča do Ptuja, in ko je Peter zavil na prvo neglavno cesto, sem bil zgubljen. Nisem se trudil, nisem spraševal, kje sva. Vzpenjala sva se nad Trst.
Peter je ustavil ob robu ozke ceste sredi ničesar. Avto sva pustila med nizkim kraškim rastjem. Ko smo bili mladi - recimo šoferji - smo v kak tak kotiček na koncu sveta zapeljali punco.
Nadaljevala sva peš.
- Tam gori je cilj, pokaže z roko Peter hrib pred nama.
Ni tako blizu. Mestoma je kar strmo. Vsekakor pa sem neprimerno obut.
Edini, ki ga srečava, nek gospod, se spušča s pohodnimi palicami; reče "duober", odzdraviva "dan" nakar Peter pravi, da ne ve točno, kam bi ga dal. Zdi se mu znan. Slovenci v zamejstvu se najrž poznajo vsi med seboj, si mislim; držijo skupaj, si mislim. 
Slišim, kako mi Kras šklepeta pod nogami.

Ko prideva gor, se razpre pogled na Sežano, Tabor, v daljavo proti Vipavski dolini. Tudi košček morja vidim.
Piha.
S Petrom se spominjava nekaterih skupnih doživetij. Nisem vedel, da je Peter delal Marku skoraj vse scenografije zadnjih deset let.
Peter pokadi enega. Jaz malo pofotkam. Še rečeva kakšno o Marku. V glavnem pa sva kar tiho.
- Tu nekje je zdaj Marko, reče Peter.

Potem greva dol.
- Zdaj pa naju pelji nekam na en glaž, za spomin na Marka, rečem.
- Veš, kaj je to osmica?, me vpraša.
- Vem; pred četrt stoletja sem bil nazadnje v neki osmici, pojma nimam, kje. Najbrž nekje na Goriškem. A je možno, da se je v šali reklo, da gremo na "tour de frask"?

Pristaneva v osmici pri Colji. Sem mislil, da bo belo vino brez vsake kisline, kot zna biti kakšna primorska malvazija. Zato raje kar preventivno spijem en glaž terana. Pa me 'vitovska' preseneti - avtohtona sorta mi pove Peter. Prav fino vino. 
Potem prisedeta še dva zamejska Slovenca. Beseda da besedo. Partizanski pevski zbor bo imel oktobra koncert, ko bomo imeli mi generalko, pravi profesorica, ki bo na koncertu recitirala Kosovela.

Mogoče pa mi ne bomo imeli generalke, pomislim.
Mogoče mi bo še dolgo odzvanjalo šklepetanja kraškega kamenja pod nogami in spomin na Marka mrmral napev o tem, kako dolgost življenja našega zares je kratka.
Mogoče bomo zato namesto na generalko šli družno na koncert pevskega zbora.
Potem pa na glaž, dva, tudi tri. Za nas vse, ki ustvarjamo naša Nebesa, in smo še.

Takole si namreč mislim: ko je človek adijio, je tu lejt. Dokler je tu, dokler je še, mu je treba povedati, kako je v čem fajn in dober. In da je fajn, da je.

***

Pripips:

Zdaj vidim: na slovenskem gledališkem kdo-je-kdo bo treba nekoč vnesti tudi Sandije in Jožkote in Borote in Staškote in vse tiste 'nevidne' inspiciente, rekviziterje, odrske mojstre, tehnične vodje, garderoberje ..., ki se jih ne vidi, pa še kako soustvarjajo to, čemur poloskajo gledalci.

To sliko sem odkril ...?
Ne boste verjeli: ja, v Splitu!
Kje? Kako? 

Takole gre zgodba:

Ko sem bil aprila na kratko v splitskem gledališču, me je producent Jasen najprej peljal na pijačo v nek luštkan lokalček - blizu gledališča je, za vogalom, kjer bom spal, pa še natakarica je takoj za hec. Z Jasenom sta se brž zapletla v dinamičen pogovor v dialektu, ki sem mu komaj sledil.
- Simpa konobarica, mu pravim.
- To ti je gazdarica, odvrne Jasen.
V tistem trenutku sem vedel, kakšen bo naslov naše nove uprizoritve. Prav tako: Gazdarica.

Potem greva proti gledališču, da bom spoznal igralce. Na poti srečeva urejeno damo.
- A ovo je naša sekreatarica i producentica Drame, Dolores.
- Dobar dan, Dolores, Samo, drago mi je ....
- Zdravo, Samo, drago mi je ...

***

Naslednjič, ko pridem v Splt, boj "zares" - ne le na pijačo, zbirat igralce in obiskovat kafiče - zavijem nekajkrat tudi v tajništvo k Dolores.

Nekaj ji želim razložiti v čim boljši hrvaščini in ko mi v lepi, tekoči slovenščini reče: "Lahko mi poveš tudi po slovensko", sem kar malo šokiran. Kar ne morem verjeti, da lahko 500 km od doma govorim slovensko ... in da mi nekdo celo odgovarja v slovenščini.

Potem seveda sledi takoj vprašanje, od kod zna tako dobro slovensko.
Izvem: Dolores je Dolores Mahorić; Ptujčanka po atiju, rojena sicer v Splitu. Njen ati, Otokar, je živel na Ptuju, v hiši levo na sliki zgoraj!  

Danes ta pogled na Ptuju izgleda takole:

Dolores živi zdaj v Splitu prav tako med kamnitimi hišami v predelu mesta po Marjanom, ki se mu reče Varoš.

Hecno: v tej, nekoč Otokarjevi hiši na Ptuju, smo davno mladi gledališčniki sodelovali z Natašo Petrovič, mamo igralca Vojka Belšaka. Nataša je nekaj časa živela v tej hiši, potem ko so jo kupili od sorodnice Dolores!
Mislim, da smo pripravili program ob predstavitvi vinske revije In vino veritas, ki jo je urejala Nataša. Na otvoritvi je bil tudi takratni predsednik RS Milan Kučan ... Nekako tako imam v spominu. Mladi smo bili, Nataša nas je imela vse iz Vojčeve ekipe rada, zato smo za Vojča z veseljem to ušpičili na dvorišču te prekrasne hiše.

Gledališče nas torej kar nekako povezuje: g. Otokar - Nataša - Vojko - zdaj Dolores ...

Gospod Oto (Otokar) je delal kot odrki mojster v HNK Split. In to od prvega dne v Splitu pa vse do upokojitve. Bil je menda "ikona" gledališča. Da bi bil čim bliže svojemu delovnemu mestu, se je naselil par sto metrov od gledališča. 
Mama od Dolores še živi; na pol Nemka, Slovenka, Hrvatica.
"Dolores, daj mi "štaubšečer," menda reče. Štaubšečer - na pol nemško, na pol štajersko, na pol hrvaško ...

Tako je to.
Svet je mali.

Ko sem se naslednjič vrnil v Split, sem Dolores iz ptujske kleti prinesel buteljko našega.
Ko sem ji jo dal, sem videl, da so se ji orosile oči.

To je najbrž to: korenine.
Iz njih izvira življenje; tudi 500 km od doma, tudi leta in leta potem, ko živiš drugje.
Iz korenin izvira, po njih teče, se pretaka ... kri, spomnini, včasih tudi kakšna solzica.

Lepo je, da je tako.
Lipo je, vrlo lipo, Dolores! Hvala ti, da si po/skrbela zame; počutil sem se, kakor da bi bil doma.

***
P.s.
Ga kdo pozna? - Avtorja prve slike zgoraj? Piše: "Dečko, 2002".
Pozna kdo tega dečka?

____________

P.s.p.s.
Boštjan Simonič kaj kmalu prek FB hitro pove: "Pa da še avtorja razkrijem...prepričan sem da ni 'Dečko' impak Franc Trčko iz Cirkovcev." Hvala, Boštjan. 

Včasih pomislim: U, če bi lahko za kak dan živel v času, ko so gradili ptujski grad ...

Stoletja nazaj, ko še ni bilo bormašin, mešalcev, hrušk z betonom, ne fleksaric, visokih dvigal, buldožerjev, ne svedrov z diamantno glavo, ki gredo skozi beton kakor nož skoz puter ... 

Eno je gotovo: nekoč so gradili nedvomno počasi. Na roke.

Tudi sam delam v najmanj 2500 let stari branži.
Starejša od nje je morda le še najstarejša obrt.

Par kvadratnih metrov prazne površine, ki ji pravimo oder; ljudje, ki si doma skušajo zapomniti dramatikove besede (igralci); oblečeni v to, čemur pravimo kostumi; v roko jim potisnemo kakšno stvar (rekvizit); sedejo na kak stol (scenografija); na vse skupaj posvetimo (light design); za konec še podložimo (ali preglasimo) z glabo, in to je v glavnem to. Vsemu skupaj pa še prej-ko-slej hočemo dati smisel in pomen (režija, dramaturgija).

Delamo na roke.
Delamo tako hitro oz. počasi kot zmorejo človeški možgani, človeška srca in drugi človekovi organi. Tudi ti se v 2500 letih niso kaj dosti spemenili.
Nobena mašina tu ne pomaga.
Delamo na domišljijo.
Delamo na različne poglede.
Delamo na konflikt.
Delamo 'peš'.
Ko je ata zidal našo hišo na Hajdini, so beton mešali še na roke, peš. Premetavali so isti matieral n-krat sem in tja. Točno tako počnemo mi z avtorjevimi besedami: nešteto krat sem ter tja. Že od starih Grkov; še danes.

Oni dan je prišla Tina, asistentka scenografije:
- Nisan stilga izracunat ..., pa sam stavila sve skupa u umjetnu inteligenciju i eto, gotovo za par sekundi.
Potem pa dan kasneje Pere, ki je prevzel tudi glasbo:
- Prebacia sam komad s youtuba u umjetnu inteligenciju, i za čas mi mi skinia vokal i eto matrice.

Naše gledališke "počasnosti", dela "na roko", in druženja s pubuliko v živo ne bo spodnesla niti umetna inteligenca.
Da bo teatra konec, so napovedovali ob pojavu radia, pa kasneje filma, pa televizije, pa vhs-a, pa dvd-ja. Pretočne vsebine - še en brezzobi tiger za živo gledališče.

Človek je v svoji biti namreč zelo "staromodno bitje". Od Antigone naprej se zapleta v konflikte in drame; živi, se bori, hrepeni, zavzema za svoje vrednote proti tujim, je za ... in je proti ..., zato, ker ..., in da bi ...
In vse to želi deliti; tu in zdaj, v živo, z drugimi ljudmi.

Analogno, počasi, peš. Počnem to zdaj že skoraj petintrideset let. 

Verjamem, da je umetna inteligenca hitrejša in lahko obdela oooogromno podatkov. Ne verjamem pa, da je lahko tako šarmantna kot naravna zarukanost nas, ljudi.

P.s.:
Za ljubitelje proznega branja priporočam: Počasnost od Milana Kundere. 
Za ljubitelje premišljevanja pa esej o počasnosti v: Ameriška predavanja od Itala Calvina.