Fritz B. Simon
Navodilo za populizem
ali: Prevzemite oblast Vi!
Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag, 2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane.
Kazalo
1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi!
(Fake News)
Umisliti si sovražnika - sovražnika ljudstva - je pomemben, a ne edini vidik populistične strategije. Določiti morate tudi celotno splošno sliko realnosti, interpretativni okvir vseh politično pomembnih dogodkov. To na žalost že spet ne ne gre preprosto na ta način, da bi Vi odločili, katere izjave naj bi večina ljudi imela za resnične ali neresnične, temveč zahteva skrben marketing idej oz. prefinjene metode pranja možgan. Kot pri vsakem drugem perilu bo tudi suknjič ostal trajno bel le, če ga boste prali redno. Naravnati se morate na to, da so enkratni ukrepi jalovi, in biti pripravljeni na nenehno bombardiranje svojega občinstva. Ponavljanje trditev povečuje njihovo verodostojnost, in če jih ponavlja in pripoveduje veliko ljudi, iz trditev sčasoma nastanejo dejstva.
Začetek stavka “Dejstvo je, da ..." je vedno dobra podlaga za nadaljnjo propagando, ki jo potrebujete, da bi okoli sebe zbrali široko množico podpornikov. Nihče namreč ne dvomi v to, da je delovanje smiselno graditi na dejstvih. Zato morate definirati, kaj so to „dejstva“, Vi. Pri tem lahko mirno lažete ali razširjate resnice, ki jih ljudje, ki verjamejo v objektivno resnico, označujejo za laži. Izjavljate lahko torej tudi trditve, za katere dobro veste, da so neresnične. In ni se Vam treba bati, da bi Vas zaradi laganja obsojali. Socialno-psihološki poskusi kažejo, da je za to, da bi zmoto spremenili v resnico, pomembno doseči zgolj čim večje strinjanje s svojimi trditvami. To je jasno razvidno iz naslednjega eksperimenta: od petih oseb je le ena prava testna oseba, medtem ko so ostale štiri osebe s strani eksperimentatorja plačane za namerno napačno izjavo; domnevnim petim testnim osebam pokažejo pet palic, od katerih je ena krajša od drugih; štiri plačane osebe izjavijo, da so vse palice enako dolge; prava testna oseba, ki jasno prepozna, da je ena palica krajša, začne dvomiti o svoji zaznavi in nazadnje prepriča samo sebe, da se moti, in se strinja z ostalimi štirimi.
Kvintesenca za Vas: Lažite, kjerkoli se Vam zdi koristno, in poskrbite - po možnosti že vnaprej dogovorjeni -, da se z Vami strinja veliko ljudi. Nato si lahko dejstva po mili volji zmišljujete in postavljate pod vprašaj tista, ki so si jih izmislili drugi.
Vaš glavni nasprotnik pri definiranju dejstev so znanosti. Znanosti bazirajo na tem, da so bili v teku zgodovine uvedeni značilni, bolj ali manj standardizirani postopki opazovanja, ki omogočajo, da lahko različni opazovalci pridejo do enakih izjav o istem opazovanem predmetu. Na ta način se poskuša objektivno zagotoviti, kaj naj velja za dejstvo. Že ta kratek oris metode iskanja ali izumljanja dejstev v znanostih kaže na problem, ki ga predstavljajo znanosti pri slehernem Vašem poskusu, da bi prebivalstvo prepričali v Vaš svojeglav pogled na svet. Znanstveniki skušajo namreč podajati izjave o svetu, ki jih je mogoče sprejeti kot resnične le, če so neodvisne od tega, kdo jih podaja. Da bi to dosegli, se znanstveniki prostovoljno podrejajo višji sili: strogemu režimu preverljivih metod za ugotavljanje resnice. Na ta način najdejo resnice, ki sicer morda ne obveljajo za večno, vendar so vsaj dovolj koherentne, da so lahko podlaga za individualno in kolektivno delovanje v določenem obdobju. Še pomembnejša pa je zmožnost, da lahko z znanstvenimi metodami ugotovimo, katere izjave in trditve so napačne, tj. katera domnevna dejstva niso dejstva, pač pa „lažne novice”.
Vsaka institucija, ki se ima za višjo avtoriteto in je z denarjem in lepimi besedami ni mogoče pridobiti na Vašo stran, je Vaš naravni sovražnik. Je nasprotnik slehernega voditelja - pa naj bo to verski ali politični voditelj -, ki želi imeti v svojih rokah popolno moč in dostop do višje resnice.
Podrejanje metodam objektivnosti pri iskanju resnice je omejevanje moči, ki je Vi načeloma nikakor ne smete sprejeti. Zato morate čim prej začeti dvomiti o verodostojnosti znanosti nasploh. Pri tem lahko uporabite metode posploševanja in generalizacije, ki so bile učinkovite že pri ustvarjanju sovražnikov. Takoj ko najdete primer, kjer ali ko se je znanstvenik izkazal za zmotljivega (kar se, hvala bogu, tu in tam zgodi), to posplošite! Če obstaja vsaj ena objavljena znanstvena študija, v kateri so bili publicirani ponarejeni podatki, lahko pod vprašaj postavite vse. Sveta krava „znanost“ morda s tem še ni zaklana, vendar je njen ugled prizadet, kar pomeni, da se njena avtoriteta začne majati, zadobi praske. In to je tudi dobra priložnost, ki jo lahko izkoristite za javno predstavitev alternativnih dejstev, ki bolje služijo Vašim interesom. Zdaj so tako v zraku nasprotujoče si izjave in trditve in imate dobre možnosti, da zmagate v tekmovanju za resnico, ki je v prvi vrsti tekmovanje za verodostojnost. V vsakem primeru pa je izid že zdaj vsaj neodločen.
Ampak znanosti niso edini sovražnik, ki ga boste imeli, če boste poskušali manipulirati z javno opredelitvijo dejstev. Obstaja še en, zelo močan družbeni podsistem, ki vam pri Vašem prizadevanju za prevzem oblasti stoji napoti: pravni sistem.
Kar imata skupnega pravni sistem in znanost, je to, da se oba čutita zavezana idealu presojanja ne glede na presojevalca. To bi lahko bilo za Vas nevarno, saj bi lahko Vas in privržence, ki že dolgo hodijo skupaj z Vami, pa tudi tiste, ki so se vašemu gibanju pridružili šele pred kratkim, privedlo nekoč pred sodišče. Zato se pravu kot vrhovni moči v resnici ne smete podrediti. Ne samo zato, ker bi zaradi tega pred svojimi privrženci bili videti majhni in nemočni, obstaja tudi zelo realna nevarnost, da vas bo sodišče v nekem trenutku izločilo iz igre. Zato torej morate, dokler še niste na oblasti in se še vedno prebijate skozi institucije, simulirati, da spoštujete zakon. Ne bi bilo dobro, če bi vaši potencialni volivci in podporniki imeli Vas in Vaše tovariše za kriminalce ali protiustavneže. To bi lahko povečalo prag odpora, da bi se vam pridružili. Ko boste enkrat na oblasti, bo to drugače. Takrat boste lahko reformirali pravni sistem tako, da bo ustrezal vam. Do takrat pa je vaša edina možnost, da obstoječi pravni sistem diskvalificirate, očrnite in zaničujete. Še enkrat: izkoristite dejanske in očitne slabosti in napake sistema, ki seveda obstajajo (ključna beseda: socialna pravičnost) in iz katerih izhaja potreba po reformi - četudi verjetno ne takšni, kot jo boste pozneje speljali Vi - ki bo poudarila upravičenost vaše kampanje. Tretja sila, ki se verjetno z vami bori za moč podeljevanja statusa dejstev so v zahodnih državah mediji. Ti so skoraj povsod v rokah nekaj korporacij (mednarodnih velikih podjetij), ki jih lahko uporabite kot točko napada. Lažje je diskreditirati tisk in njegove kritike na vaš račun kot pa pravni sistem ali znanost, saj so vedno obstajali časopisi, v katerih resno in nevtralno poročanje nihče zares ne verjame: razne vrste revolveraških časopisov, tabloidni tisk, vsi tabloidni časopisi in, čeprav jih danes skoraj ni več mogoče najti: stari dobri partijski časopisi (nekdaj pomembni, na primer: „Pravda“, „Naprej“, “Bavarski kurir”, „Osservatore Romano“, „Ljudski glas“). Če mainstreamovske medije označite za tendenciozne, da vedno zastopajo le interese vladajočih elit, potem lahko že na začetku ustavite njihovo kritiko Vaših populističnih strategij. Naj pišejo, kar hočejo: Če jim nihče ne verjame, bodo te umotvore brali (ali poslušali ali gledali) le tisti, ki so že itak njihovega mnenja. Vsi drugi bodo pa dvomili; to pa je ravno cilj vseh diskreditacijskih ukrepov. Tudi pri tem velja enako: ponavljati, ponavljati, ponavljati - to je čarobna formula za vsako vrsto pranja možganov, nenehno kapljanje naluknja možgane.
Kar vpliva negativno na tisk, ki Vas kritično spremlja, ima pozitiven učinek na tisti tisk, ki z Vami simpatizira ali vas odkrito podpira. Pri tem imate opravka z občinstvom, ki vam je v najboljšem primeru zvesto in potrebuje vsakodnevno potrditev lastnih prepričanj zgolj kot prevencijo pred negotovostjo. Tu ni potrebe po misioniziranju občinstva, saj ga sestavljajo sami verniki. Vsi ostali tako ali tako niso zraven in ne bodo dajali denarja za tisk, ki bi jih vznemirjal. Na obeh straneh, pri prijateljih in sovražnikih, imate opravka z zaprtimi družbami, ki drugačnih mnenj ne dopuščajo.
V tem pogledu so zanimivi le tisti, ki so neodločeni - nekje na sredini - in iščejo usmeritev. S svojim alternativnim pogledom na svet morate doseči te ljudi in jih prepričati, da ste Vi tisti, ki vidi resnično bistvo stvari.
Pri oblikovanju svetovnih nazorov - naj bodo ti prevladujoči ali pa favorizirani in spodbujani z Vaše strani - so vam na voljo tri ravni, na katerih lahko uvedete razlike. Prva raven je bila že omenjena: tako imenovana dejstva. „Tako imenovana“ zato, ker naj bi do sem že postalo jasno, da dejstev ne smemo zamenjevati z nekakšnimi nespremenljivimi, objektivno resničnimi fakti. V vsaki skupnosti, naj bo to družina ali narod, se ljudje dogovorijo o tem, kaj je treba sprejeti kot dejstvo in kaj zavrniti kot lažno. Z drugimi besedami, za to, da bi kakršnakoli trditev na koncu veljala za dejansko pravilno in resnično, je potreben komunikacijski proces.
Lepota komunikacijskih procesov pa je v tem, da lahko vanje posegate, nanje vplivate, da jim določite smer, „spin“, ki služi lastnim interesom. In ker morate kot udeleženec v komunikaciji, pa če Vam je to všeč ali ne, vedno opraviti izbor med številnimi fenomeni, na katere lahko usmerite svojo pozornost, imate možnost, da pozornost soljudi usmerite posebej na tiste pojave, za katere želite, da postanejo dejstva. „Jaz vidim nekaj, česar ti ne vidiš!“ je še ena od tistih poučnih otroških iger: Uporablja selektivnost pozornosti (in pri tem opozarja na to selektivnost).
Kako opisujemo svet kot posamezniki ali kot kulturna skupnost, ni odvisno samo od senzorične zgradbe človeškega organizma, temveč tudi od opazovalnih shem, ki jih vsakič uporabljamo. Te razvrščajo, kam gledamo in kaj imamo pred očmi.
Če Vam uspe vplivati na opis družbe s pomočjo članov te družbe, je to vstopnica za neustavljiv vzpon, za vzpon na vrh.
Če vam pa opisov, tj. izbora in ustvarjanja dejstev, ne uspe usmeriti na dogodke in pojave, za katere želite Vi, da bi jih drugi opazili, še zdaleč niste na koncu s svojimi močmi. Kajti zdaj lahko poskusite usmerjati razlago in vrednotenje teh dejstev.
Pri razlagah, tj. pri oblikovanju vzročno-posledičnih povezav, pa se lahko prepustite domišljiji. Vsekakor pa morate tudi tu poskušati slediti dramaturškim vzorcem, ki jih v obliki tradicionalnih zgodb ponuja kulturna dediščina. Nesrečne dogodke morate vedno razlagati kot zaroto (= delovanje „sovražnikov“). Naključja ne obstajajo; prav tako ne zapletene medsebojne povezave med številnimi nepojasnljivimi dejavniki. Vse je načrtovano. Karkoli se zgodi - Vi lahko vedno za tem, če le iščete, najdete slabe namene. In kjer so slabi nameni, obstaja nekdo, ki jih ima. Čisto jasno! Le kdo bi lahko bil to, če ne Vaš sovražnik, sovražniki, na katere Vi že dolgo opozarjate?
Vodilo Vaših razlag dogodkov je zelo preprosto: Kako pride do posameznih dogodkov, ni mogoče vedeti. Teoretično so lahko posledica nesrečnih okoliščin, naključja, smole; lahko pa so tudi posledica diaboličnih načrtov. Zdaj potrebujete kreativnost pri oblikovanju hipotez.
Če se že res ne morete izogniti temu, da ne bi nekaterih podatkov priznali za dejstva, čeprav sploh ne ustrezajo pogledu na svet, ki ga propagirate Vi (na primer tako imenovana „trda dejstva“, kot jih pogosto radi dajejo v razpravo naravoslovci ali inženirji), in če vam poleg tega ne uspe razviti alternativne razlage, ki bi podprla Vaš pogled na svet, lahko še vedno premislite in celotno zadevo prevrednotite. Kar se zdi dobro, ima vedno stranske učinke, ki jih lahko označimo kot slabe, in nasprotno, kar se zdi slabo, ima običajno tudi kak pozitiven vidik, ki ga lahko nato Vi izpostavite kot dejansko vrednost. Pri vrednotenju vedno sodelujejo čustva. Čustva so klaviatura, kjer je treba razviti virtuoznost (več o tem pozneje).
Za utemeljitev svojega pogleda na svet imate torej tri izhodišča in sicer:
(1) s postavljanjem alternativnih opisov („dejstev“) v središče pozornosti,
(2) s širjenjem alternativnih razlag („vzročnosti“) in
(3) s podajanjem alternativnih vrednotenj tako dejstev kot vzročnosti (ne samo, ampak predvsem: „čustvenih obarvanosti“).
S pomočjo tega kompleta orodij lahko prodate nov, koristen pogled na svet, ki bo hvaležno sprejet, če bo izpolnil skrivne in strašljive želje vaše baze. Seveda morate pričakovati in se pripraviti na to, da se siceršnji kritikastri in seratorji ne bodo strinjali z Vašim sporočilom. Ampak - najpozneje na tej točki se izkaže, kako pomembno je začeti z ustvarjanjem sovražnika - ni vam treba skrbeti, da se bodo Vaši privrženci odvrnili od Vas, saj je jasno, da Vaši sovražniki ne prenesejo resnice ter bodo izkrivljali in lagali („lažnivi tisk“, „lažne novice“). Zato vam sploh ni treba skrbeti, da bi vam lahko na prste stopili kakršni koli domnevni preverjevalci dejstev.
Vaša nepremagljivost je posledica istih psiholoških mehanizmov, zaradi katerih so psihiatri videti tako nemočni, ko se kak od njihovih varovancev zaplete v sistem blodenj. Naj Vas izraz sistem blodenj ne prestraši, saj gre pri tem za izjemno inteligenten trik za zaščito podobe resničnosti pred napadi drugih, ki bi ga morali uporabljati tudi vi - oz. ga že uporabljate, če počnete vse tisto, kar je bilo priporočeno v prejšnjih poglavjih. Trik je v tem, da izjave imuniziramo proti temu, da bi bile prepoznane kot napačne („falsificirane“). Nekdo, ki npr. trpi za blodnjo, da ga preganjajo, se počuti preganjanega s strani močnega nasprotnika (sovražnika, običajno cele horde zarotniških sovražnikov). Ker temu sovražniku pripisuje ogromno moč, mora hudičevo paziti nase. Zabarikadira se v svoje stanovanje in na vhodna vrata namesti toliko varnostnih ključavnic, da morajo obiskovalci, ki jih je povabil - kar se zgodi zelo redko -, čakati petnajst minut pred vrati, preden odklene številne ključavnice. Poskuša se zaščititi z varovanjem meja svojega stanovanja, kupi alarmni sistem, ampak s tem še vedno ni srečen, ker ne more biti prepričan, da obrtniki, ki so ga namestili, niso vpleteni v zaroto, in tako naprej. Kakršne koli argumente bo nekdo dobronamerno predložil proti tej - po njegovem mnenju blodni - razlagi sveta, bo ustvarjalec te alternativne razlage dogodkov vzel kot potrditev lastnega preganjanja. Takšne preganjavice ni mogoče ovreči, ni sprejemljivih dokazov, da je lažna, in vsakdo, ki se ji upira, je označen kot del zarote.
To je logika interpretativne sheme, po kateri si morate skonstruirati Vašega sovražnika. Karkoli naredi in kar bi lahko navedel kot dokaz, da nima sovražnih namenov, je treba oceniti kot dodaten dokaz za Vašo tezo. Ponuditi morate tak pogled na svet, ki ga ni mogoče ovreči z domnevno trdnimi dejstvi. To v resnici ni težko, saj so dejstva vedno mnogopomenska, lahko si jih razlagamo in ocenjujemo na različne načine, pravico do razlage pa si prisvajate Vi. Nasprotovanje potemtakem zgolj potrjuje vaše trditve.
Se nadaljuje:
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
***
O avtorju:
Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023).
***
Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa je razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kak praktičen seminar o javnem nastopanju: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)