Fritz B. Simon
Navodilo za populizem
ali: Prevzemite oblast Vi!
Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag, 2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane.
Kazalo
1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam!
(Narod)
Temelj Vašega gibanja ste z opozorilom na zunanjega sovražnika položili. Lahko da je število Vaših privržencev na začetku Vaše poti še majhno, vendar se bo prej ali slej povečalo, še posebej, če Vas bo sovražnik suportiral s svojimi dejanji, ki jih se jih da označiti kot agresivna. Vendar pa je konflikt zunaj-znotraj, ki povečuje verjetnost solidariziranja državljanov, ki se počutijo ogrožene, v sami svoji biti povezan z nečim, kar za Vas predstavlja dilemo. Za gradnjo in ohranjanje lastne identitete potrebujete namreč tudi notranjega sovražnika, do katerega se lahko Vi in Vaše gibanje ogradite in proti njemu politično borite. Če bi obstajal le zunanji sovražnik, ne bi bilo nobenega razloga za spremembo notranjih razmerij moči v državi. Zato morate ustvariti notranjo razklanost.
Za vlogo in funkcijo političnega nasprotnika se vam za začetek ponuja vsak, ki sovražnosti zunanjega sovražnika relativizira ali ne sprejema kot dano dejstvo. Takšnega se zlahka da obtožiti, da je sovražnikova peta kolona. Nihče mu ne bo verjel, ker se bo kot anti-domoljub in izdajalec postavil na stranski tir kar sam. Da bi nekdo dobil ta status, je dovolj, da izrazi razumevanje do zunanjega sovražnika ali - še slabše - z njim simpatizira.
Tudi če kdo poskuša zavzeti nevtralno stališče ali pogledati na celotno interakcijo in preteklost s sovražnikom z zunanje perspektive, se ga da po načelu kdor-ni-z-nami-je-proti-nam označiti za izdajalca.
Ampak tudi brez sklicevanja na zunanjega sovražnika, zato, da se ne bi utopili v omaki politične harmonije, si morate najti notranjega sovražnika za namen lastnega profiliranja.
Kot so ugotovili že stari kitajski strategi, energijo prihranimo, če za dosego svojih ciljev izkoristimo potencial trenutne situacije. Kdor plava s tokom, bo napredoval hitreje. To pa ne pomeni slediti mainstreamu, temveč plavati z obstoječimi družbenimi tokovi, ki še niso, ali pa ne v zadostni meri, v središču pozornosti javnosti.
Trenutno nedvomno vse večja delitev zahodnih družb na bogate in revne že od osemdesetih let prejšnjega stoletja zagotavlja ta situacijski in energetski potencial. Kaže se v razpršenih demonstracijah nezadovoljnih in razočaranih, ki v vse krajših intervalih blokirajo ceste evropskih velemest. To je simptom za to, da tako imenovane zahodne demokracije niso kos zahtevam po svobodi posameznikov, enakih možnostih in solidarnosti z državljani, ko se znajdejo v stiski. Etablirane stranke v nasprotju z vrednotami, ki jih razglašajo, dopuščajo velike razlike v življenjskih pogojih različnih skupin prebivalstva in le-te, ja, celo spodbujajo. Razkorak med dobro plačanimi in prekarnimi delovnimi mesti je zelo velik, ne da bi to bil odraz različne uspešnosti posameznikov. To kaže na napako v sistemu. Nezadovoljstvo je med prebivalstvom zelo razširjeno - kot nekakšen napet lok, ki samo čaka na Vas, da ga sprožite in izstrelite proti cilju.
S tem razkorakom, ki deli državo na dva dela, se da začrtati kognitivni zemljevid, po katerim se lahko orientirate Vi in Vaši podporniki. Če se želite na klasičen, populističen način sklicevati na „narod“ kot na vir vaše legitimne zahteve po oblasti, morate biti sposobni ta „narod“ (v ednini) nagovoriti in se obrniti nanj (navsezadnje nima telefonske številke, na katero bi ga lahko poklicali, da bi vam potrdil vaš mandat).
Ampak kdo ali kaj je narod?
Objektivno je precej težko določiti, kateri družbeni subjekt dejansko ustreza izrazu „narod“. Kako bi mali, zeleni možicelj, ki je ravnokar prišel z Marsa, prepoznal, da je naletel na „naš narod“ ali na „katerikoli narod“? Opredelitev je tako težka zato, ker je prebivalstvo države (ki je nekaj drugega kot „narod“) po svoji sestavi izjemno raznoliko. Obstajajo ženske, moški, vse možne prehodne oblike med spoloma, otroci, starci, ljudje srednjih let, mladi, pametni, neumni, izobraženi, nevedni, akademiki, obrtniki, pomočniki, brezposelni, brezdomci, lačni, umetniki, samozaposleni, nameščenci, javni uslužbenci, uradniki, milijonarji in milijarderji, lepi ljudje, grdi ljudje, zdravi, bolni itd. - raznolikost je tako velika, da bi bilo predrzno poskušati določiti eno značilnost, ki jih povezuje vse. Obstaja toliko skupin z nasprotujočimi si interesi, da skoraj noben program ali obljuba politika, ki bi obravnavala specifične interese, ne bi bila sposobna si priboriti večine. Pri tem pomaga iznajdba besede „narod“ (kot v izjavi: „Narod smo mi!“).
Velika odlika jezika in uporabe oznak in imen ter z njimi povezanega razmišljanja je, da izrazov ni mogoče opredeliti preprosto tako, da besedi pripišemo pomen oz. značilne lastnosti; nasprotno, njihov pomen je mogoče določiti tudi tako, da določimo, katere definicijske lastnosti zanje ne veljajo (!).
Pri opredelitvi pojma „narod“ se izkaže, da je veliko lažje doseči soglasje o zunanjem razlikovanju med narodom in ne-narodom, tj. o skupini ljudi, ki ne spadajo med narod, kot pa določiti razlikovalne značilnosti naroda.
Razlikovati se od zunanjega sovražnika lahko zadostuje za utemeljevanje nacionalizma - čeprav je treba opozoriti, da ni nujno, da je nacionalizem populističen, nasprotno pa se populistične strategije skoraj nikoli ne morejo odreči igranju na nacionalistično karto („America first“, „Deutschland, Deutschland ueber alles in der Welt“) -, vendar to za prevzem oblasti znotraj tako zelo ljubljenega naroda ni dovolj. Za to je potrebno narod razdeliti na „naše“ in „vaše“, kar lahko polarizira družbo. Polarizacija mora ustvariti ali razkriti temeljni konflikt interesov med dvema (samo dvema!) deloma družbe (kar v praksi pomeni isto, saj imajo tudi izmišljene družbene razlike znotraj družbene komunikacije tendenco, da se izkažejo za samouresničujočo se prerokbo, tj. da se realizirajo).
Če določite „druge“ in njihove dejanske ali domnevne značilnosti, potem je dovolj, da „narod“ definiramo s pomočjo značilnosti „drugih“, ki jih ostali ljudje (hvala bogu) nimajo, in jim s tem pomagamo doseči identiteto „ne-drugi“, ki morda ni neposredno prepoznavna, a se jo kljub temu da poimenovati.
Notranja linija konflikta („mi“ proti „drugim“) mora biti zasnovana tako, da poveča verjetnost oblikovanja večine (kar je, dokler še veljajo nekoliko zastarela pravila predstavniške demokracije, ki jih ni mogoče zaobiti, žal neizogibno). Idealen način, kako bi lahko opredelili „narod“, je torej za Vas to, da poiščete manjšino, od katere se lahko narod razlikuje. Vseeno je, katera manjšina je to, pomembno je le, da gre za manjšino, saj ji, kot jasno pove izraz, nasprotuje večina - in to je Vaša potencialna večina! Vse, kar morate storiti, je samo še, to da to večino (= „narod“) aktivirate in spravite na ulice ali vsaj do volilne skrinjice.
Skozi zgodovino je v različnih delih sveta za identifikacijo naroda bil uporabljen kontrast do različnih manjšin. Danes, ko se življenjske razmere „tistih tam zgoraj“ in „tistih tam spodaj“ na splošno vse bolj razlikujejo, je priporočljivo izkoristiti ta potencialni konflikt in na svojo zastavo zapisati boj „tistih tam spodaj“ - ker so „narod“ - proti „tistim tam zgoraj“. In "tisti tam zgoraj“ so tako imenovana „elita“.
„Elita“ je izraz, ki se v nemškem pogovornem jeziku že desetletja skorajda ne uporablja (razen za oznako znamke jogurta), vendar od nedavnega na presenetljiv način oblikuje javno debato. Uporabite ga za poimenovanje notranjega sovražnika, kjer koli in kadar koli je to možno. Z razlikovanjem od elit (v množini, da bi pustili odprto možnost sočasnega ciljanja na več nepovezanih manjšin „tam zgoraj“) ljudje pridobijo svojo „identiteto proti ...“. Ta način oblikovanja identitete nikakor ni patološki, temveč normalni korak v razvoju posameznika (npr. v t. i. fazi otroške trme). Če vemo, proti čemu smo, nam ni treba vedeti, za kaj smo. Ampak to ni problem, saj že s tem, da smo proti, doživimo svojo avtonomijo, akt upora in lastno zmožnost delovanja, nesprejemanje podrejanja statusu quo in tistim, ki ga vzdržujejo in imajo od njega koristi. Kar velja za posameznika, je zlahka prenosljivo na množične psihološke procese:
V boju proti elitam - “tam zgoraj” - se ljudstvo vzpostavi.
Spor, ki v večernih pogovornih oddajah in političnih znanostih določa, ali so za populistične argumente dovzetni „levičarji“, „prejemniki socialne pomoči“, „zaskrbljeni državljani", ki jim je mar za zahodne, krščanske vrednote, ali "konservativni domoljubi s tradicionalnimi vrednotami“ itd., naj Vas več ne skrbi, saj gre za povsem jalovo in brezplodno debato. Vsi ti ljudje so med Vašimi potencialnimi podporniki in še mnogi drugi, ker se počutijo nagovorjeni vsi, ki se strinjajo z Vami, da so elite naravni sovražnik ljudstva. Na te elite pa lahko pokažete s prstom, izberete posamezne prototipe in jih okarakterizirate (vzorčni primer: George Soros, kot svinjsko bogat internacionalistični Jud).
Predstavnike elit lahko na večernih televizijskih poročilih vidi vsak: To so ljudje, ki imajo moč v politiki, gospodarstvu in znanosti. Usmerite pozornost nanje, saj so to ljudje, ki so odgovorni za institucije in organizacije, ki so jim vsakodnevno na milost in nemilost prepuščeni navadni državljani (= „mi"). Polni obžalovanja in nostalgije opozarjajte na to, da danes nič več ni tako, kot je bilo nekoč, ko je bilo še vse dobro: Takrat, v starih dobrih časih, so bili odgovorni za gospodarstvo in državo še pošteni, kar pomeni, da so zagotavljali, da je bilo poskrbljeno za vse, da je obstajala varnost; prihodnosti nismo doživljali kot grožnjo, ampak kot upanja polno obljubo, da bo našim otrokom nekoč šlo bolje; država, naša mati, je takrat še opravljala svojo vlogo varuha reda in miru; nikomur ni bilo treba biti v skrbeh za svojo službo; vsak je lahko povečeval svoje premoženje in nikomur se ni bilo treba bati, da bo na stara leta reven ... Zdaj pa, ko se zaradi globalizacije svetovne trgovine, vse večje digitalizacije, hitrega razvoja letalskega prometa in prepustnosti državnih meja dobro znane in varne družbene strukture v večini zahodnih držav majejo ali sesuvajo, ne drži nič več od tega. Vladajo razmere, v katerih elite ne trpijo; ne, v njih celo uživajo in zaradi njih brezsramno profitirajo.
Kot ljudski tribun bi morali Vi svojim varovancem vedno znova dopovedovati: „Tistih tam zgoraj“ ne zanima blaginja ljudi. Niso domoljubi, ker imajo mrežo osebnih ali poslovnih stikov in prijateljev, ki se ne konča na državnih mejah; so del mednarodne mreže, tajne združbe, mreže zarotnikov, ki so si med seboj že zdavnaj razdelili svet. Ne poznajo domovine, govorijo tuje jezike, zaradi osebnega poznavanja tujih kultur se jim je zrušila vrednostna presoja; odprti so za vse spremembe; ne upoštevajo stoletnih tradicij, lastno kulturno dediščino mečejo na smetišče; eksperimentirajo z neobičajnimi oblikami družine; so spolno sprevrženi in želijo, da to postane splošna norma, ki naj se je uči v osnovni šoli; poleg tega so običajno tudi finančno dobro preskrbljeni, tako da ne poznajo skrbi navadnih ljudi, kako se z nekaj fičniki prebiti skozi mesec; tudi z vero nimajo veliko skupnega, razen da gredo morda za božič na pompozno polnočnico; zaščita krastač, ki hodijo čez cesto, se jim zdi pomembnejše od zaščite ljudi, dramatizirajo podnebne spremembe in bi zaradi tega svojega okoljevarstva brez pomišljanja poslali med brezposelne na tisoče delavcev.
Notranji nasprotnik (ne smete ga imenovati sovražnik, ker bi se to nekaterim dobrim državljanom zdelo preveč radikalno, vendar ga vseeno morate tako obravnavati) Vam po vsej verjetnosti koristi pri formiranju naroda kot angažirane skupnosti. Po eni strani imajo nekatere od obtožb realno osnovo: obstajajo mreže vplivnih ljudi, ki v zakulisnih sobah ali v Davosu ali v ekskluzivnih golf klubih med seboj sklepajo dogovore, ki lahko imajo resne posledice za življenje velikega dela prebivalstva. In ti krogi moči so dejansko delno hermetično zaprti, nepregledni in brez kontrole. Tale realna srž legitimira vašo verodostojnost in zaupanje Vaše baze v veljavnost Vaših argumentov. Mešanica upravičenih kritik in izmišljenih grozot Vam odpira prostor za izmišljanje ad hoc sporočil, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete Vi in Vaši podporniki, in se zdi, da jih potrjujejo.
Po drugi strani pa Vam politični nasprotnik pomaga vedno takrat, kadar sprejema ukrepe, ki so za velik del prebivalstva čustveno nerazumljivi ali pa so povezani s hudimi ekonomskimi bremeni. Zvišanja davkov na izdelke, kot sta hrana ali bencin, ki so nujni za vsakdanje življenje, se lahko - seveda le na skrivaj - razveselite tako kot nepričakovanega dobitka na loteriji. Javno pa se morate boriti proti vsem zakonskim ukrepom, ki izhajajo iz idealizma ali mračnih napovedi glede prihodnosti, proti vsem tem „sanjačem“, ki so izgubili stik z navadnimi ljudmi na ulici (kar bi morala biti - v zvezi z izgubo stika - v mnogih primerih spet ustrezna ocena, tj. o tem vam sploh ni treba lagati).
Razglasite se za zagovornika interesov ljudstva ali tistih, ki so v tej družbi sistematično prikrajšani. Vendar ne smete ostati pri suhoparnem in civiliziranem oblikovanju predlogov, kot to običajno počnejo odvetniki na sodišču, temveč morate pozvati k ljudski vstaji: Demonstracije, plakati, stavke, blokade cest (seveda vse mirno, v okviru pravice do protesta - če bi se pomešali ekstremisti in radikalci in postali nasilni, morate to seveda javno obsoditi in se od tega distancirati, vendar z nasmeškom in v vsej svoji nedolžnosti prenašati) ...
Se nadaljuje:
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
***
O avtorju:
Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023).
***
Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)