9. julij 1999

Toliko dela sem imel v zadnjem tednu, preden grem na dopust. Oblikovanje dopisov, ponudbe kupcem, osnovnim, srednjim šolam, dopis za teatre … 

Predvsem pa zaključek sezone, analiza dela in misel na financiranje ‘99. Bil sem pri Kardumu in ugotavljam, da smo svoje naredili. Da potrebujemo pomoč politike. Da je potreben pritisk občine na MiK, sicer sami ne bomo zmogli. In zato sem se odločil, da v Tednik in v Ptujčana pošljem članek z naslednjo vsebino: 

  

Spoštovani ljubitelji gledališke umetnosti, 

julija smo z lutkovnimi predstavami pred gledališčem končali sezono 1998/99. ZU, U, ali MU? - Zelo uspešno, uspešno ali manj uspešno? Morda se moramo vprašati celo: “Je bilo naše vedenje v pretekli sezoni manj primerno, primerno ali vzorno?” Prihaja poletni čas, ko smo pospravili rekvizite in kostume, oder pripravljamo za nove nastope, predvsem pa čas za premislek in analizo pretekle sezone. Čas, ko se skušamo učiti na napakah, ki smo jih naredili, in pripraviti vse potrebno za sezono 1999/2000. 

  

Vsako gledališče svoj “učinek” meri tudi s statističnimi kazalniki. (Zdaj, v času, ko Ministrstvo za kutluro RS vpeljuje merila in kriterije, po katerih naj bi sofinanciralo programe gledališč v prihodnje, je prav obisk še posebej pomemben kriterij). 

Pa poglejmo statistiko Gledališča Ptuj v preteklih treh sezonah: 

  

	sezona  1996/97	sezona 1997/98	sezona 1998/99
GLEDALCI	18.210	28.360	33.915
Št. gledalcev v Gledališču Ptuj	14.100	21.170	22.740
Št. gledalcev na gostovanjih	4.110	7.190	11.175
PRIREDITVE	117	198	224
Št. predstav v Gledališču Ptuj	83	135	160
Št. predstav na gostovanjih	34	63	64

  

Izračun zasedenosti dvorane (142 gledalcev na predstavo) pokaže, da je bila dvorana optimalno zasedena. Vsi, ki obiskujte našo hišo, namreč dobro veste, da je prvo-vrstnih sedežev v dvorani le 133, iz drugih vrst pa je vidljivost dokaj slaba. Menimo torej, da obiska v matični dvorani v prihodnje ne bomo mogli kaj dosti povečati, ne da bi jo ustrezno prenovili (kot vam je najbrž znano, bi prenovljena dvorana nudila 240 enakovrednih, kvalitetnih sedežev). 

  

Pa umetniški vidiki minule sezone? 

Vrhunec sezone gotovo predstavlja uprizoritev LJUBEZENSKA PISMA, kjer so se zbrali resnično imenitni gledališki ustvarjalci. Kritike so bile zelo ugodne, predstavo smo veliko igrali po Sloveniji in režiser Šedlbauer je bil z delom v našem gledališču zelo zadovoljen, tako da se je sam ponudil za režijo naslednjega projekta, ki si ga boste lahko ogledali prihodnje poletje na prostem. Žal se nam ni tako zelo »posrečila« uprizoritev Zijaha A. Sokolovića FINŽGAR V SEKSŠOPU. Režiser je iz Turrinijeve komedije morda želel »potegniti« preveč, jo nekoliko »zakompliciral« in nastala je dokaj nenavadna komedijska uprizoritev. Vendar brez tveganja v gledališču nikoli ne gre. Gledališče je ustvarjalen proces, kjer je težko z gotovostjo napovedati, kakšen bo rezultat po dveh mesecih vaj. Monodrama ŠTEFKA VALENTIN, mladega Petra Srpčiča in Alenke Tetičkovič, je bila dobro sprejeta. Kljub mladosti obeh avtorjev ste gledalci predstavo radi gledali, saj je že sama zgodba zanimiva in duhovita. Prijetno nas je presenetila uprizoritev FANT V AVTOBUSU. Predvidevali smo namreč, da bo zaradi zahtevnosti teme, »zamorjenosti« bolj malo ponovitev. Zgodilo pa se je nasprotno: predstavo smo igrali več kot 30-krat. Mlada gledalka nam je o njej napisala: »Robert je dokaz, da je v vzgoji otrok pomembna zgolj in le ljubezen. Vse ostalo so le predsodki odraslih. Teh, katerih mnenje je, da otroci te zgodbe ne bodo razumeli.” (Janja Tekavec, Hoče). Posebej je treba izpostaviti še FESTIVAL MONODRAME PTUJ ’99, ki je s strani strokovne kritike in medijev prejel v celoti ugodne ocene. Če dodamo še ponovitve uspešnic OJ, ČUDEŽNI ZABOJ in OVINEK, ki sta “preživeli” že drugo sezono, in stoto ponovitev GOVORA MALEMU ČLOVEKU (prve ptujske poklicne predstave po ponovni profesionalizaciji gledališča), ocenjujem, da je bila sezona uspešna. 

“Gledališče je subvencionirana opozicija”, pravi znani nemški režiser Heyme. Najbrž si ga vsaka sodobna družba privošči (tudi) zato, da bi po-kazala svojo demokratično naravo? In ko smo pri subvencijah in financiranju: Svojega poslanstva ne bi mogli opravljati, če naš ustanovitelj (Mestna občina Ptuj) ne bi razumel narave našega dela (projektne “špice” ob premierah, številni honorarni sodelavci …) in redno ter dosledno izvajal zagotovljenega financiranja. V tem smislu je bilo sodelovanje z ustanoviteljem v pretekli sezoni resnično vzorno. Želimo si lahko le, da bi bilo tako tudi v prihodnje.   

Ampak vendarle: Kje so problemi? - Kdor jih nima, najbrž nima dovolj visokih ciljev, jasnih vizij? Kje smo zdaj, in kam naj bi se gledališče razvijalo v prihodnje? Kaj bistvenega bi bilo potrebno storiti?  

Začnimo pri financah. (Kje pa drugje?) Oglejmo si financiranje (iz državnega proračuna) slovenskih poklicnih dramskih gledališč v letu 1998 in njihove programske obveznosti:  

Vir: Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1998, MiK, Lj, 1998 

	VSI  zaposleni	Od tega  igralcev	Obveznost:  število  PREMIER	Obveznost: število vseh  predstav	Obveznost:  število  gostovanj	DOTACIJA  (v mio Sit)
SNG Drama Ljubljana	123	50	10	322	0	528,9
Mestno gledališče ljubljansko	98	22	9	277	30	376,4
Drama SNG  Maribor	75	24	8	235	20	320,4
Primorsko dramsko gledališče NG	75	24	6	225	90	316,2
Slovensko mladinsko gledališče	54	29	6	222	30	266,7
Slovensko ljudsko gledališče Celje	64	22	6	235	50	262,1
Prešernovo gledališče Kranj	20	6	5	134	30	33,7
Gledališče Ptuj	6	0	5	145	72	4,5

(To ni celoten budžet vseh sredstev, ker ni vštet delež občinskih sredstev. Obveznosti sistemsko financiranih gledališč je definirala država, pri GP navajamo dejanske rezultate iz poslovnega poročila za leto 1998).   

Trdim: razvoj Gledališče Ptuj je v primeru nadaljevanja dosedanjega financiranja dosegel svoj plafon. (31,4 mio MOP in 4,5 mio RS. - Primerjajte ptujsko gledališče s kranjskim, ki dela letno s cca. 100 milijoni sredstev, kjer daje 1/3 država in 2/3 občina).  Seveda se zavedamo , da je občinska blagajna, kakršna že je: nikoli dovolj velika. Zmanjšana zaradi  manjše velikosti občine, sprememb, ki jih je prinesel zakon o financiranju občin, prenosa financiranja javnih zavodov na občine itd. itn. In tu ni kaj dodati: vse to je res. Vendar pa je res tudi naslednje: država (Ministrstvo za kulturo) je v zadnji fazi oblikovanja mreže poklicnih gledališč – tistih, katerih program (t.j. premiere, ponovitve, gostovanja) bo v  prihodnje so-financirala. In prav na tem področju, v odnosu do države, pogrešamo sodelovanje, pomoč, prizadevanje, agresivnost, vztrajnost, konstanten pritisk… (ali je morda primernejša in modernejša beseda lobiranje) občine. Zdaj je zadnji čas za to. Zdaj se ob velikem angažmaju morda lahko popravi zgodovinska “krivica”, ki se je zgodila mestu leta 1958, ko je država ukinila ptujsko poklicno gledališče (s stalnim ansamblom!) Leta 1995 je bila mestna oblast resnično pogumna, da je gledališče ponovno ustanovila in si ga naložila “na svoja pleča”. Glede na to, da gledališče dosega glede na vložena sredstva zavidljive rezultate, je zdaj prava priložnost, da si za delovanje izborimo večja, predvsem pa stalna in sistemska sredstva iz državnega proračuna. (Tu pa statistika, aplavz pri poklonu in ugodne kritike niso dovolj.) In kaj bi se zgodilo, če bi Gledišče Ptuj pridobilo večja državna sredstva? Imelo bi vse možnosti, da izboljša opremo predstav (kostumi, scena), s tem poveča kvaliteto uprizoritev, da zaposli vsaj nekaj igralcev, ki bi predstavljali umetniško projektno jedro. Glede na to, da ptujskega gledališča ne obremenjujejo stari dolgovi, neporavnani računi, prevelika zaposlenost, nerešeni pravni akti … in predvsem zaradi mladih ptujskih igralcev, ki so vedno uspešnejši na slovenski gledališki sceni, bi imelo možnost postati pravi “ambasador” ptujske vrhunske umetniške ustvarjalnosti. Ocenjujem, da je gledališče v štirih sezonah doseglo korekten nivo, tukaj pa se utegne tudi ustaviti. Vendar so moji cilj in cilji kolegov igralcev in režiserjev ambicioznejši. Ja, ostati malo, vnedar postati vrhunsko, specifično in prepoznavno gledališče. Gledališče, ki se bo po umetniških dosežkih enakovredno merilo s katerimkoli večjim v državi. Prepričani smo namreč, da je samo takšno gledališče za mesto Ptuj lahko dovolj dobro gledališče. 

Kaj je torej storiti? – Menim, da je pot jasna: gospoda župana pozivam, da se »oboroživa« z argumenti in se skupaj »abonirava« v čakalnici pred vrati gospoda ministra Školča. Potem pa vztrajava in ne odnehava, vse dokler ne »zmagava« ali »častno padeva v bitki za pravično stvar«. 

Za konec pa še o enem, temeljitem problemu: stavba gledališča. Če se ozrete na fasado, zavijete na sanitarije, hočete v garderobi obesiti svoj plašč, ali si ogledati odlično predstavo – denimo gostovanje ljubljanske Drame, ali pa plesni nastop vašega otroka, koncert pihalne godbe … ugotovite, da imate pri nas kup problemov. Predvsem pa: kadar je dvorana polna, slabo vidite in vam je zelo vroče. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa je hiša pred sto leti, ko je bila zadnjič gradbeno obnovljena, namenjena stotim ptujskim gospodom in gospem, ki so sedeli vsak v svoji (zagrajeni) loži … Projekt glede možne prenove gledališke stavbe je pokazal, da bi lahko bilo v - na zunaj enako veliki -  stavbi 240 enakovrednih sedežev¹⁰¹! Sočasno bi zgradili nekdanje pročelje, ki bi pomenilo hkrati obnovo starega mestnega jedra, in tako pridobili “kuliso” za vse pogostejše prireditve pred gledališčem (predstave Gledališča Ptuj, zaključek šolskega leta “Olgice”, prireditve Poetovio Vivata, Turističnega društva, Društva umetnikov in ustvarjalcev …). Če si mislite, da bi bila cena za to astronomsko visoka, vas lahko z veseljem razočaramo: stavbo bi bilo mogoče prenoviti v sodoben, srednje velik kulturni hram, ki bi zadoščal za prirejanje vrhunskih umetniških dogodkov in najeminentnejših prireditev (npr. dan samostojnosti, kulturni praznik) – in to za 250 milijonov tolarjev. Se oproščam, vem, govorim pro domo sua. Za prenovo stavbe Gledališča Ptuj pa na srečo govorijo tudi močni strokovni argumenti. 

Prihaja sezona, s katero bomo zakorakali v novo tisočletje. Kdor razmišlja o Ptuju in njegovih vizijah resno in odgovorno, prepoznava naše ambicije za smele, izvedljive in smiselne. 

Hvala vam za obisk v minuli gledališki sezoni. Že v naslednji številki Ptujčana boste našli prilogo – Program Gledališča Ptuj za sezono 1999/2000. Vabimo vas, da nas obiščete in si o vsem skupaj ustvarite svoje mnenje.  

Samo Strelec, direktor Gledališča Ptuj 

  

Kako se bo odzvala politika? Kako javnost? Ali sploh? – Zdi se mi, da sem moral to storiti. Ker sicer zamujam in ne vidim nobenega razloga, da bi se stvar spremenila na bolje sama. Morda pa bo prišlo celo do kontraučinka. Kdo ve. Želim imeti občutek, da sem svoje naredil. 

Dobili smo nekaj povratnih informacij za mapo in ljudje so z njo zadovoljni, opazili so jo. Izgleda jim zanimivo. 

Nabavil sem si knjigo o grafičnem oblikovanju in še eno, ki govori o Corel Venturi. Zdaj čakam na možnost, da nekje dobimo program in se začneva s Tatjano praktično učiti¹⁰². 

  

13. julij 1999 

Pripravljam se na sestanek na občini: poslovanje zavoda v poslovnem letu 1998. Gledam podatke, računam procente in se zgražam. Dotacija se je dvignila za 6 %, lastni prihodek za 12%,  obiska za 22 %, število prireditev pa za 50 % (predvsem zaradi 105 %-ega povečanja gostovanj). Zanimiv je tudi podatek, da je se je zato povečal obisk na gostovanjih (za 76%), v hiši pa komaj kaj (za 7%). Prav zanima me, kakšen bo odnos med poslovnima letoma 1998 : 1999, saj ne pričakujem dviga obiska v hiši. 

Odločil sem se, da po dveh letih trdega dela v hiši nekoliko trše nastopim do občine. Do sedaj delujemo in izgledamo kot »dobri fantje«, dobra ekipa, s katero ni problemov. In res je tako. Vendar je treba zdaj tudi jasno in glasno povedati, - in to podkrepljeno s številkami, kje so problemi. Izpostaviti predvsem primerjave z drugimi gledališči – primerjati inpute ter outpute. 

Še eno perečo stvar moramo danes zaključiti: zaključek zgodbe z urami, starimi in novimi dopusti itd. itn. Interna stvar, - ki sem jo zakompliciral, s tem ko sem hotel preveč razumeti sodelavce, specifiko ter naravo dela in manj upoštevati formalno-pravne predpise. No, tudi to bomo uredili. Upam, da zdaj za zmeraj. 

Končno sem si vzel čas in šel na vajo za Ano in videl celo postavitev. Dosti so naredili. Tudi igrajo se že. Imel sem nekaj pripomb. Upam, da bodo premislili. Sicer pa mislim, da se obeta zanesljiva uprizoritev. Zdaj, v finalizaciji pa se bo pokazalo, ali bo korektna ali čudovita. Mislim, da je moja naloga, da jim pomagam, jih spodbujam, opozarjam in skušam razviti to, kar sami nosijo, pa morda ne artikulirajo na dovolj učinkovit način. Vsekakor: zelo sem vesel, da so pred počitnicami naredili tako zelo veliko. Ob gledanju sem čisto padel noter in videl možnosti, variante … pri tem pa me ni obremenjevala kranjska uprizoritev. In to se mi zdi fino. Ja, morda potrebujejo še moment igrivosti … Pa ne tiste, ki bi prišla s tempom, hitrostjo, dinamiko, pač pa miselne. 

  

14. julij 1999 

To še moram zapisati, preden grem na dopust: 

Kako je izgledal včerajšnji »zagovor« poslovnih poročil za leto 1998. Imel sem 3 minute za dodatek, pojasnilo, poudarke iz poročila. Rekel sem: da smo računovodsko poslovali pozitivno, vendar je situacija kritična: ker smo naredili več, kot imamo denarja. Ergo: vlagati v prostor in standard predstav. Ne pričakujemo več od občinskega proračuna, ampak od MiK. Da se dela mreža teatrov in da imamo strokovne argumente, potreben pa je pritisk mestne oblasti do ministrstva. Pozivam, da ta pritisk izvršimo. Ker je zdaj priložnost za sistemsko financiranje. Nato je sledila debata: en gospod svetnik je vprašal, koliko otrok je videlo naše predstave (gradivo, ki so ga dobili, je vsebovalo le uvodni del in finančno rekapitulacijo, ne pa tudi statistike programa) in nekaj je rekel v zvezi s šparanjem pri pošiljanju pošte, kar pa nisem razumel. Gospod Brglez¹⁰³ (LS) je pohvalil delo gledališča in si zaželel, da bi bilo morda več ljudskih iger, denarja iz občinske blagajne pa ne bo moglo biti več. Moj odgovor: zahvala za pohvalo, da bo naslednja »ljudska igra« Županova Micka (bili vsi zadovoljni), nato pa sem ga prosil, da bi me razumel prav tako on kot ostali svetniki: ne pričakujemo bistvenega napredka iz občinske blagajne, ampak iz MiK. Tam pa je sogovornik ustanovitelj. 

Ergo: mislim, da se nisem zapletel v detajle, da sem ostal pri bistvenem in da sem bil tako jasen, da zdaj vsi vejo, v čem je problem: v tem, da bi lahko dobili več v LJ, da pa na tem nihče ne dela (razen nas, ki z delom nabiramo potrebne »točke«). 

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

101 - Na papirju: 240 enakovrednih (kvalitetnih) sedežev. Papir vse prenese. Čeprav se obnova ni zgodila po Šmidovih načrtih (z 240 sedeži; in dobro, da se ni), tudi izbran načrt (seveda) ni naredil napredka pri številu sedežev. V običajno škatlo za čevlje pač ne moreš spraviti pancarjev. Sklep danes: če je bilo povečanje števila sedežev očitno v danih gabaritih nemogoče (in v resnici nesmiselno), bi veljalo prenovo zapeljati v smer: pustit dvorano z ložami "pri miru" in samo tehnično, prezračevalno, klimatsko, instalacijsko-infrastrukturno urediti zadeve. Dovrani pa pustiti historični videz, s proscenijem, ložami, pozlato itd. Ampak, ja, po bitki s(m)o vsi generali. (Po drugi strani pa: neka bodoča obnova bo pa šla v to smer. Ergo: nekaj smo se vendarle naučili; in šolanje seveda ustrezno plačali.)

102 - Očitno sva s Tatjano Doma mislila, da se bova en, dva, tri naučila grafičnega programa in kar sama postvila knjigo "Deset gledaliških let na prelomu tisočletja, 1992 - 2002". Potem sem očitno prišel k pameti in jo dal oblikovati in postaviti Savu Djuroviću (ki se je nedavno žal poslovil). 

103 - Slavko Brglez, mestni svetnik (LS), mislim, da je bil tudi član sveta zavoda GP. Kritičen, vendar temeljit in dosleden, pošten človek.