Tag: Branko Kraljevič

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 

4. maj 1998

Začeli smo nov teden. Pričakujemo ponudbe za izvedbo del. Mislim, da smo kar nekako vznemirjeni, nekoliko celo prestrašeni in skratka »v pričakovanju«. Kaj bo? Kako bomo speljali stvari? Bomo  domislili dovolj, tako da bo nekaj časa mir?    

Gospod Safran nam je poslal e-mail, kjer nam čestita za domačo stran. Tudi v Mariboru jo delajo. Safran pravi, da bo na red v prihodnji sezoni. 

Mateji sem pokazal, kako se delajo datoteke za internet. Jutri jih bo začela vnašati in oblikovati. Tako bomo kmalu naredili stvari za nazaj in lahko bomo dograjevali informacije. 

Konec tedna dobimo novo telefonsko številko. Kako bo deloval računalnik na novem ISDN modemu? 

Klical me je Zijah Sokolović. Srečava se 17.  t. m. na 50. ponovitvi Zaboja.  

Klical me je tudi Milan Dekleva in morda se zna dogoditi, da bo TV Slovenija – otroški program posnel Zaboj za TV. Bilo bi fino … 

5. maj 1998

Andreju Gabronu sem ponudil kostumografijo. Mislim, da bo »za«. 

Računalnik zafrkava – fonti. Nikoli ni konca s to tehniko. 

Sinočnja predstava Gospodične Julije mi je bila všeč. Tudi gledalcev je bilo okoli 120. To je fino. Veseli me, da je tudi »resnejši« žanr dobro obiskan. 

Mateja je oblikovala prvo stran na Internetu. Dobro ji je šlo. Zdaj bo uredila predstave za nazaj in kmalu bomo torej imeli domačo stran kot se šika. Arnes nam bo dodelil drug e-mail naslov; tak, da se bo glasil na »gledalisce.ptuj« in ne več na moje osebno ime. Zanima me samo, ali mi bodo mojega ukinili in kako se bo glasila potem stran na http-ju. Vendarle bi bilo bolje, če je ime bolj podobno imenu zavoda, kakor da je v njem moje ime … 

7. maj 1998

Včeraj sta bila tukaj Matjaž Latin in Mirjana Koren. Ogledala sta si dvorišča. Najbolj všeč jima je bilo tiso pred steklarsko delavnico. Šla sta k Branki vprašat, ali dovoli tam predstavo. Rekla je, da nima nič proti, ko pa sta povedala, da je to v okviru Gledališča Ptuj, je rekla: ne. Zdaj čakam, da najdeta nov prostor ali da se odločita še enkrat za to dvorišče. Če bosta se odločila zanj, bomo pač dali vlogo na Oddelek za okolje in prostor in nato naj oni povedo, ali lahko imamo predstavo ali ne. 

Hura: zdi se mi, da mi bo uspelo v domačo stran vnesti fotografije predstav!  

8. maj 1998

Kaj bo danes prinesel poštar? Grozno: nobene ponudbe! Zdaj sta šla Marjan in Tomaž v akcijo. Pridobiti moramo še ponudbo za kovinarska dela in še eno elektro-ponudbo. Prišla je pošta z Ministrstva, ki predpisuje, kaj je potrebno še dobiti, da lahko dobimo denar iz Ljubljane. Pa to je noro! Kup papirjev. Kar zgrozim se. Vendar ni kaj: korak po korak bomo šli naprej. Prišla je tudi ponudba g. Schlambergerja. Po ponedeljku zvečer bomo lahko začeli seštevati številke in računati, kaj in kako si lahko privoščimo. Tu je še Franci z elektro ponudbo … 

Prišel je račun firme Senčar: na računu so stvari, ki še niso bile narejene … Ne vem, kaj naj si mislim.  

Tudi telefona niso prišli delat danes, kakor smo bili domenjeni. 

Vsaj nekaj dobrega: dobili smo novo uporabniško ime pri Arnes-u, ki se bo glasilo na Gledališče Ptuj. Morda so mi celo pustili starega, osebnega. 

11. maj 1998

Dobili smo ISDN linijo. Lahko kličemo z dvema telefonoma hkrati. 

Imamo dve ponudbi za kovino, dve za elektriko. Razpis je tako veljaven. Zdaj se lahko odpirajo kuverte. Ves vikend sem bil nezadovoljen, razmišljal sem o cugih, elektriki, denarju, o tem, kaj res potrebujemo, česa ne, kako obrniti denar, da bi imeli čim več od vsega skupaj. 

In zazdelo se mi je, da je treba obrniti logiko razmišljanja za 100 %: ne, kaj si želimo, ampak: kaj bi potrebovala publika? Kaj lahko naredimo s tem denarjem, da bo učinek maksimalen? 

12. maj 1998

Včeraj smo odpirali kuverte. Izbrali smo za elektro dela g. Arnuša, o kovini pa bomo odločali v četrtek. 

Hvala bogu je steklo. Korakamo, počasi, vendar zanesljivo. Napredki so majhni, vendar se mi zdi, da gremo v pravo smer. Ko bodo sklenjene pogodbe z izvajalci, potem smo že daleč. Po prvih izračunih so naše želje večje za 1 mio Sit od tega, koliko denarja imamo oz. bomo imeli. Zdaj bo treba krčiti, reducirati in se se odločiti za skromnejšo verzijo ali se kakšnim delom odreči. 

Latin si želi dvorišče na Slovenskem trgu 1. Pisal sem ZKO-ju, da smo vložili vlogo za dovolitev prireditve in da upam, da bodo dobri »sosedi« in da bodo lahko ekipa normalno izvedla vaje in ponovitve. Upam, da bo s tem projektom vse v redu. Sploh ne želim misliti na probleme, zaplete. 

Nataša Matjašec si je zvila nogo. Tako smo morali odpovedati gostovanje v mariborski KIBLI. 

13. maj 1998

Anica pripravlja pogodbi za kovinarska in elektro dela. 

Končal sem s korekcijami Finžgarja. Zdi se mi, da se Cvetje v jeseni dobro vklaplja v Turrinijevo zgodbo. 

Malo že kar pogrešam Internet, ki od zdaj, ko imamo ISDN linijo, še ne dela, ker modem ni dobro instaliran.  

15. maj 1998

Stanč fotografira sodelavce za objavo na predstavitveni mapi gledališča. 

Skupaj smo oklestili dela za obnovo odra in vsota, na katero smo prišli, je 5.050.000 Sit. V tem je še nekaj rezerve, s tem da smo se odpovedali električnim cugom, zavesam na odru … Veliko bomo naredili tudi sami (demontaža, odvoz, barvanje tal). Prihodnji teden sklepamo pogodbe z izvajalci.  

Zdaj imamo probleme s prenosnim telefonom, internetom … Nikoli nisem dovolj pazljiv: tudi zdaj, ko so odšli Telekomovci, nisem preveril prvega prostora – in glej ga zlomka: prav tam telefon zdaj ne dela. Nikoli nisem dovolj pazljiv. Vidim, kako se motim, ko startam s predpostavko, da je vsak mojster strokovnjak na svojem področju in da bo v osnovi želel narediti stvar najboljše kar je možno. Morda pa temu le ni tako … 

18. maj 1998

Včeraj smo imeli »naporen« piknik, ki se je končal proti polnoči. Bilo je fino, prijetno, kljub sicer hladnemu vremenu. Okolje prelepo, dobra družba… Pogovarjala sva se z Zijahom, dal sem mu v branje Finžgarja …  

Govorila z Deklevo glede otroške igre; srečava se v Ljubljani. 

19. maj 1998

Podpisana je pogodba z g. Arnušem za elektriko, pripravljeno vse za g. Forstneriča. Tukaj je bil tudi g. Feguš, ki je sprožil kup novih vprašanj … Požarna varnost, elaborati, načrti … Če bi hoteli imeti vse to, bi lahko na koncu imeli montiran kak vlak; morda. Seveda: strinjam se, da je lahko kaj hudo narobe, vendar mislim na najboljše, naredimo najnujnejše … Čisto »čisto« pa okoli našega odra ne bo moglo biti nikoli. 

20. maj 1998

Anica je začela zbirati denar za izvajalca del. Upam, da bo šlo vse brez zapletov. 

Na »dnevu odprtih vrat« danes še ni bilo nikogar … Morda bo kdo prišel popoldne … 

Nekako »len« sem. Razmišljam predvsem o prihodnosti, o mladih avtorjih, o prihodnji sezoni, hkrati pa o stvareh, ki nas čakajo v bližini: prva vaja za Fanta v avtobusu, prva vaja za Ovinek … Klical me je Vojko in pravi, da bi bilo fino, če bi obnovili Krčmarico … Morda bo res prišlo do tega. 

Razmišljam tudi o pripravi sestanka delavcev ob koncu sezone. Rad bi, da bi premislili  preteklo sezono, rad bi, da bi poskusili videti, kje so naše rezerve, kam bi se lahko obrnili, kam smo namenjeni, kako naj bi delovali prihodnje leto. Mislim, da se moramo odpraviti kam iz Ptuja in v miru v dveh dneh delati v novem okolju, nemoteni, osredotočeni na vprašanja in predvsem izven vsakdanje prakse, rutine, navade. 

Občutek imam, da nekako »spim« pred novo sezono, pred novimi »zalogaji«. Nenavaden mir je v hiši. Ivan Brač mi pravi, da se zapletajo stvari okoli poletnih večerov. Razmerja med DUUS in GIZ-om niso razjasnjena, Ivan ima malo denarja in nič praktične podpore (infrastruktura, tehnika). Žal moram zapisati tako: prav vesel sem, da obnavljamo oder. Sicer bi se najbrž glede uporabe dvorane skregali – ne bi želel namreč sodelovati v tako nedorečenih stvareh.  

22. maj 1998

Včeraj je časopis Tednik objavil članek o tem, kako ima direktor gledališča novi hobi: zamenjavaje ključavnic. Podpisan Bojan Čebulj. Članka nisem prebral, in nimam volje, da bi ga bral. Ne nameravam odgovarjati. Čudijo se, ker sem skoraj eno leto po nastavitvi zahteval, da ključev gledališča ne more imeti pri sebi nihče drug kakor delavci gledališča.  

Fantje prvo vajo Ovinka nekako zavlačujejo, ne morejo se uskladiti, vse je nekako disperzno. Morda sem sam kriv. Vendar odločil sem se, da bom vztrajal, da se režiser dobi z gledališčem in da se dogovorimo o vseh terminih in jih vnesemo v pogodbe. 

Na odru se zdaj že vidi umikanje starega lesa, vrvišča. Naenkrat deluje oder večji; kako lepo bi bilo, če bi bila to zunanja »luč«. Postavljati bodo začeli gradbeni oder.  

25. maj 1998

Sinoči je bila v mariborski gledališki kavarni prva vaja, pogovor pred začetkom študija Ovinka. Ekipa se je zbrala, izrečene so bile prve misli, postavili smo se na nekak »nizki start«. 

Danes pričakujem igralce in sodelavce za prvo vajo »Fanta«. Zdi se mi pomemben trenutek: nadaljeval bom tam, kjer smo končali s Sartrom, Krčmarico: z nam lastno etiko, filozofijo gledališča, metodiko. Proces dela bom zastavil v skladu z razmišljanjem o t.i. novem gledališču. Gledališču za novo stoletje, gledališču na prelomu tisočletja. 

Lutkarji so si prišli po lutke in njihove stvari … To je zdaj verjetno nadaljevanje članka. Ne vem, kaj se bo dogajalo naprej, vem pa eno: imamo dovolj pomembnejšega dela kakor ukvarjanje z zdrahami, prerekanji in ugotavljanjem, kdo ima prav in kdo ne. Zavod zastopa direktor in ta je odgovoren za vsebinsko in formalno poslovanje. S tem pa tudi za to, kakšen je odnos z drugimi uporabniki gledališke stavbe. Nikakor ne morem pristati na to, da bi uslužbenci Gledališča bili servis za neke druge organizacije, še manj pa, da bi lutkarji delali v okviru Gledališča Ptuj. To sem povedal Valeriji Ivanuša Školiber na začetku: če bomo kdaj delali lutkovno predstavo, - in ni rečeno, da je ne bomo, potem želim, da bo tudi to delo predvsem ali v večini profesionalno. Seveda: morda bo treba ob priliki reči bobu bob: vsaka čast ljubiteljski dejavnosti, vendar … Zelo mi je žal, ampak kot umetniški vodja še zmeraj ne verjamem v pot križanja profesionalizma z ljubiteljstvom. In občutek imam, da je generalni problem prav v tem, da imamo ljubitelji občutek, da bi moralo Gledališče Ptuj stati za njimi. Sam pa trdim, da je gledališče res na voljo vsem skupinam, vendar pod enakimi pogoji: da se uskladijo z urnikom dela Gledališča, da so v Gledališču v zadnji fazi svojega dela (adaptacijska vaja oz. generalka in nastop) in da je organizacija obiska in prodaja vstopnic njihova stvar. Drugače si težko predstavljam. V nasprotnem primeru bi lahko Gledališče delalo eno, dve svoji predstavi in ostali del leta čakalo in asistiralo pri nastajanju ljubiteljskih produkcij. V situaciji projektnega gledališča, kjer se termini igralcev natančno koordinirajo z drugimi gledališči, bi to bilo praktično nemogoče. To, da bi projekti poklicnega gledališča čakali, oz. se ozirali na dinamiko in organizacijo dela, nastajanja ljubiteljske predstave. Žal, tako je to. Ne vem, kako bi lahko bilo drugače. In prav zato od vsega začetka nisem bil za križanje med ljubiteljstvom in profesionalizmom. Res je: objoje je gledališče, vsako od njiju je lahko slabo ali dobro gledališče, vendar to je stvar filozofije. Pragma pa je takšna kot je: Gledališče Ptuj se gradi, počasi uveljavlja in nujno je, da je obvladano in obvladovano. Sicer lahko razpade že na operativnem nivoju. In zato se mora ukvarjati predvsem s sabo in svojimi probelemi. In to tako dolgo, dokler ne bo dovolj močno, stabilno, prezentno, da bi lahko v nekem deležu integriralo vase tudi ljubiteljske »težnje«. Pika, šlus.  

Z vznemirjenjem pričakujem začetek novega projekta, novo vajo. Zdi se mi, da se v hišo ali morda vame naseli s tem neko novo pričakovanje, neko novo seme, ki mu nihče ne vidi sadu, ploda, vendar je kljub vsemu tukaj. Posejano, vrženo v zemljo. In začne se gojenje in začne se skrb in začne se pozornost in začne se odnos. In od vsega tega je odvisno, kako bo seme raslo. Vemo, v kaj se bo razvilo: v predstavo, vendar vprašanje, v kakšno. In tu je toliko prostora. Tu je toliko nejasnega, tu je toliko odprtega in to je tako lepo. Tako vznemirljivo. Tako magično in tako človeško. To uhaja natančnosti, to uhaja tehniki, to uhaja načrtom, to uhaja definiranosti. Vse to je mehko, vse to je nenapovedljivo, vse to je v nenehnem gibanju, premikanju, spreminjanju. Vrenju. Ta vikend sem sedel za mizo in izoblikoval misli o »novem gledališču«. O novi metodi, etiki, procesu dela. O predstavi kot KRESovanju, RISKiranju v procesu dela. Čutim namreč, da prihaja čas, ko lahko v gledališču – organizaciji, ki smo jo ustanovili, začnemo tudi delati gledališče tako, kot bi si želeli. Ne gre za estetska vprašanja, ker o estetskih vprašanjih je mogoče govoriti kot o samostojnih kategorijah. Pač pa gre za vprašanje ravnanja s človeškim potenciali, s človeško naravo, človekovo inteligenco, čustvenostjo, odnosnostjo. Novo gledališče ni revolucionarno, ne prevratniško, ponuditi ne more koncepta, ki bi vpeljeval estetsko razlikovanje od starega gledališča. Novo gledališče je kakor življenje: v toku. V toku je bilo vedno tudi staro gledališče, vendar tega ni nikoli tematiziralo in se je ukvarjalo predvsem z rezultati svojega obstoja: s predstavo kot izdelkom. Novo gledališče bo bolj kot na predstavo osredinjeno na proces njenega nastajanja, na procese, ki jih bo predstava sprožala pri publiki in na procese, ki se dogajajo med ljudmi, ki delajo predstavo. Novo gledališče je življenje v malem. Novo gledališče ni izdelek, pač pa laboratorij, učilnica, raziskovalnica, igralnica. Novo gledališče je prizorišče oblikovanja zavesti. Sodelujočih in tistih v avditoriju. Novo gledališče ne temelji na manifestih in besedah. Novo gledališče temelji na doživetem, na nevidnem, na tistem spletenem med ljudmi, izvajalci in v končni fazi gledalci. Zato novo gledališče ne more biti razložljivo, predvidljivo in programirljivo. Novo gledališče je novo samo tedaj in toliko, kolikor je živo že v vsakem trenutku svojega nastajanja. Ne more biti rezultat dela živo gledališče, če se srečajo mrtvi koncepti in na pol mrtvi ljudje. Strokovnjaki, eksperti, umetniki. Srečati se morajo ljudje z znanjem, navdihom, ustvarjalno potenco. S prezenco. Ljudje. Staro gledališče je bilo v glavnem živo takrat, ko je njegovo živost v pretežni meri ustvarila publika. Kontekst družbenega časa, ki ga je prinesla v gledališče publika. Žive predstave so delali živi gledalci, živi časi, nemirni časi. Časi, ki so po svoji naravi bili »nevarni«, prelomni, nestrukturirani, prehodni, v toku. Časi se umirjajo. Čas teče hitreje, spremembe so postale mikro-majhne. Strukture se stabilizirajo, ljudje živijo hitreje, a vendar dolgočasneje. Ker je čas postal prehiter, nimamo več časa, da bi ga doživeli. Zato se je čas paradoksalno ustavil. Ljudje več ne čutijo njegovega teka. Zato ljudje več ne delajo v toliki meri živih predstav. Kaj šele gledališčniki. Gledališčniki ponujamo koncepte. Gledališčniki ponujamo svoje znanje, veščino, intelektualne in ustvarjalske kons-trukte. Novo gledališče lahko ponudi ponovno človeka. Njegovo lepoto, zmotljivost, poštenje, avtodestruktivnost, ljubezen, sovraštvo … Vse to lahko ponudi gledališče kot oživljeno, novo gledališče le tako, da vse to postane znova del ustvarjalcev, ustvarjalnega procesa. Ni mogoče govoriti o ljubezni, če ljubezni ne živimo. Ni mogoče pokazati sovraštva kot koncept. Ni mogoče živeti trenutka kot koncept. Oziroma: da se. Vedno bolj živimo koncepte in ne trenutke. Igralske, režijske in raznorazne druge koncepte. In koncept po svoji naravi ni življenje samo. Je opis, je poimenovanje, je označevalec. Seveda bo tudi novo gledališče koncentriralo svoj izraz, izbiralo izrazna sredstva … in v tem smislu uresničevalo nekak koncept. Vendar koncept je lahko nekaj, kar nastane kasneje, potem, po nečem, mnogo bistvenejšem: po srečanju in doživljanju konkretnih živih ljudi v konkretnem, živem trenutku. Ne morejo igralci živeti hipne konkretnosti na odru, če ne živijo hipne konkretnosti v procesu dela. V starem gledališču ustvarjalci med seboj živijo kot koncepti (koncept režiserja, koncept igralca, koncept dramaturga …) in pričakujejo, da bo izdelek poln hipnega življenja. Nemogoče. V novem gledališču se ne bo dalo živeti po konceptu. Koncept bo treba plesti in razvijati skupaj. Staro gledališče je baziralo na konceptualnem mišljenju in manipuliranju za dosego cilja. Novo gledališče bo baziralo na procesnem mišljenju in sodelovanju za izoblikovanje, zasledovanje vedno drugačnih, vedno novih in vedno avtentičnih ciljev. Kakšni so ti cilji ne more vedeti samo režiser, ker so to potem njegovi cilji. Režiser svojih ciljev ne more adekvatno posredovati svojim sodelavcem. Ker jih lahko samo opisuje, doživljanja svojega razumevanja cilja pa sodelavcem ne more prenesti. Zato lahko sodelavce samo bolj ali manj uspešno manipulira in vodi proti svojemu cilju. Novi režiser bo želel videti na odru doživljanje vsakega sodelavca in bo poskusil spraviti to doživljanje v nek nov, kvalitetnejši red⁶⁵. 

20.49 h 

Vaja je bila odlična. Kontakt odličen. Uvoda odločitev z rizikom iskrenosti prava stvar. Čisto drugače smo začeli. S čisto drugačnim startom, čisto drugačno energijo, startno osnovo. Občutek tako silno drugačen, da bom moral še premisliti, ali je tak uvod res edini razlog in predvsem, kako naprej ohranjati tako dober kontakt. Tako dober stik. Kako ga peljati naprej, kako biti konstruktiven, kako voditi, pa ne vleči, kako usmerjati, pa ne dajati odgovorov, kako oblikovati pa ne vsiljevati, kako izvleči iz njih najboljše, pa jih vendar uskladiti s svojo vizijo. Da, to so prava vprašanja. Kam bomo prišli? Kako dolgo bom uspešen? Koliko časa ne bom popustil in bom vztrajal na aktivnosti, na pobudah, na kongruentnosti? Veliko pričakujem od tega dela. Kako dobro smo začeli! To ni res! Uroš Rakovec se je čudil, da ves teater pomaga pri obnovi, rušenju odra. Ja, to je fino: skupaj držimo. Vemo, kaj delamo. 

Dan je bil spet nekako prekratek. Še bi vadil. Vaja je minila ena-dve-tri. Prav žal mi je, da bodo zdaj vmes počitnice … Delal bi kar naprej. 

(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji

65 - Očitno sem “tako noter padel” - v obnovo, finance, varstvo pri delu, telefonijo, ISDN, spletno stran ... - da sem potreboval kar “daljši prosti spis” na temo, zakaj sem primarno tukaj, kjer sem. Da sem spomnil samega sebe, zakaj sem pravzaprav tu: Zaradi gledališkega ustvarjanja. Je pa hkrati res, da sem vedno videl umetniške in poslovne vidike našega dela popolnoma povezane, skoraj zlite. Ločevanje med njimi se mi vidi bolj kot nekakšna miselna igrica; zato, da imam(o) občutek, da so stvari raz-delane, raz-stavljene in raz-členjene ter na ta način (kao) bolj obvladljive, pod kontrolo. Razmerje med “umetnostjo” in “poslom” vidim danes približno tako kot vprašanje razmerja med “duhom” in “materijo”; ločevanje je za “deco strašit” in/ali “učene članke pisat”. (Na eni in drugi strani, jasno.)

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 

14. april 1998

Oddal predlog organiziranosti poletnih večerov, oddal predlog za prireditve “Ptuj od leta ‘69”, začeli smo se pripravljati na obnovo odra. 

Delovni dan v pisarni je zaključen. Z diskete bom zbrisal fajle, ki so obdelani. Najbolj srečen sem, ko grejo stvari ad acta. 

Jutri ob 9. uri srečanje z g. Vidovičem na MOP. Glede dopustov, obnove odra, regulatorja ... pa nenazadnje tudi stimulacije, morda omenim svoje stanovanje ... 

15. april 1998

Sestanek pri g. Vidoviču je bil hiter in ploden. Zvedela sva z Anico vse, kar je bilo bistveno. Seveda o stanovanju nisem govoril, ker ni pomembno ... Hm. 

Pogovor z Renejem⁶⁰iz Maribora. Zanimiv fant, njegova razmišljanja se mi zdijo zanimiva ... Morda se bomo kdaj v prihodnje dogovorili za sodelovanje. 

16. april 1998

Ob sedmih sem se podal v pisarno. Ves čas razmišljam o obnovi odra. O denarju. O delih, ki bi jih bilo treba vse narediti ... Ali bo dovolj denarja? Koliko bomo lahko naredili? Kako si zagotoviti najkvalitetnejšega izvajalca? Kako zagotoviti, da se bo držal rokov? 

Danes smo zmenjeni z Darkom Štandekerjem⁶¹. Prosil ga bom, da nam bo svetoval glede železne konstrukcije, glavne zavese, sistema vrvišča in cugov⁶². 

Pomislil sem na Francija Korošca ... Morda bi se on lotil cugov?, morda celo sistema glavne zavese? 

17. april 1998

Sestanek z Darkom Štandekerjem je bil več kot ploden: povedal nam je kup stvari. Bili smo skupaj od 11. ure pa vse tja do poznega popoldneva. Kaj naj napišem? Če ne bi govorili z njim, bi si jaz vse predstavljal marsikaj drugače. Koliko informacij … koliko namigov za rešitve, koliko pametnih vprašanj! Peljal sem ga na kosilo, mu poklonil dve buteljki in vem, da je to nič v primerjavi s tem, koliko nam je pomagal. Res, velik frajer in velika “ljudina”. 

Zdaj imam predstavo, kako peljati projekt. Vem, kaj je bistveno in vem, česa si ne želim. Tako danes lahko gremo v akcijo. Z iskanjem ponudb, z formiranjem komisije, z odločitvami - zdaj, ko vemo, kaj si v bistvu želimo. Oziroma bolje: česa nočemo. 

Kaj je moja glavna želja: da bi z 4.9 mio Sit, o katerih govorimo, naredili čim več in čim bolje. Naredili smiselne stvari, uporabne, in če se le da tudi vidne v dvorani. In se pri tem izognili (čim bolj) “zgubljanju” denarja med posredniki, podizvajalci, kooperanti. In pri tem upoštevati zakon in pri tem upoštevati predpise in vendarle ostati realističen. 

Zjutraj se zbujam ob 6.30 in danes sem šel kar v službo. Zdaj me je ta obnova tako “prijela” ... Počutim se vse bolj direktor, nič več režiser, nič več “umetnik”. Mislim, da bom to razmerje po poletju v celoti obrnil.  

Danes smo pospešeno sprejeli načrt dela za obnovo: šlo je ven povpraševanje privatnikom za obnovo kovinske konstrukcije in za elektroinštalacije. Prav zanima me, kakšni bodo odzivi. 

Malo me skrbi pravna plat tega početja. Vse skupaj na papirju zgleda zelo hudo, vendar dela, ki bodo narejena niso velika umetnost ... Varnost bo silovito povečana, res pa je, da se skušamo izogniti izvedbenim načrtom. Predvsem mi je všeč to, da delamo kot ekipa: sodelujemo, dopolnjujemo se, poslušamo, zavračamo ideje in dajemo nove predloge. Morda celo malo preveč čutim, da imam zadnjo besedo vendarle jaz. Ampak, mislim, da se je tokrat bilo treba hitro odločati, kajti večina podatkov je bila  znana.  

Dobivam prve odgovore na domačo stran na internetu. Pravijo, da so problemi s šumniki. Tomaž je menda nekaj tudi spremenil v uvodu in na domači strani ... Bom pogledal ... Je pa zlati: ponuja nam pomoč in je pripravljen poslati kakšne programe. Žal imam premalo internetnga znanja, da bi lahko govoril z njim. Zdaj bom počakal, da Milan spelje stvari do konca in se posvetoval z njim. Nato pa bomo stvari po potrebi spreminjali. 

Težave s pihalnim orkestrom: odšli so, pustili stole, stojala ... Marijan in Irena pa bi morala pripraviti oder za ponedeljkovo predstavo. Smešno: bolj ko se nam zdi, da delamo pravzaprav uslugo drugemu, bolj je ta do nas “jebivetričen”. Hecno je, da se ljudem zdijo neke stvari kar samo po sebi umevne. Najbrž res ne vejo, da niso edini na odru, da imamo tudi druge prireditve. No ja, ko bo kulturni dom zgrajen, teh težav več ne bo, he, he, he.⁶³ 

22. april 1998

Spet ne sledim z zapisovanjem. Tako hitro se odvijajo stvari. 

Najprej: naredili smo korak v obnovo: zbiramo ponudbe za izvajalce kovinskih in elektro del. Imamo imenovano komisijo in 11. maja bomo odpirali ponudbe.

Kar je še pomembneje: Franci Korošec meni, da bi lahko naredili motorje. In to ne bi bilo dosti dražje od vitel. Ko se vrne iz Nemčije, bo povedal ceno. 

Klical me je Brane Kraljevič: morda bomo šli v koprodukcijo z Dialogom prostitutke s stranko (D. Maraini). Po prvomajskih bova govorila dokončno o tej stvari. 

Pojačati smo si dali računalnike (z RAM-I, pri meni smo pa menjali tudi procesor. Res, stvar zdaj dela sto krat hitreje, imam tudi zvok in CD-rom… ) Tudi grafika je boljša, tako da je prav neverjetno, kako se vidi razlika. 

Danes gostovanje v Ljubljani. Srečanje s Kardumom. Kaj bom izvedel? Kako bo država ravnala s takimi, kot smo mi? 

In obisk v MGL? Upam, da bo predstava dobra. Morda je dvorana tam celo prevelika. 

Že nekaj noči se mi sanja o prenovi odra. Nocoj sem sanjal, da se je gledališče, polno gledalcev, zrušilo. Prišlo je do potresa oz. do tega, da je konstrukcija popustila. Gledališče je bilo podobno Shakespearjevemu gledališču – pod odprtim nebom. In nenadoma se je začelo podirati. Ljudje so bežali in se reševali. Vendar ni bilo v sanjah ne krvi ne groze. Pravzaprav bolj nekak spektakel … Le kaj pomenijo te sanje. Upam, da nič slabega. 

V mislih si predstavljam naš prenovljen oder. Če bi bili res električni cugi, če bi imeli dobre luči, če bi imeli opera platno, če bi morda kdaj v prihodnje imeli celo kakšno hidravlično pogrezalo oz. pogrezljiv praktikabel⁶⁴ … S tako opremo bi že lahko pričarali kakšno odrsko potegavščino. Tako bi kljub majhnosti odra lahko tudi kaj „zacumprali“, kar nikakor ne bi bilo slabo. Vse to okrog tehnike mora biti po mojem mnenju vezano na ljudi, ki so iznajdljivi in ki imajo radi gledališče. Izumljanje za naš mali oder jim mora biti v izziv. Kajti velikim firmam, ki se bavijo z odrsko tehniko smo gotovo premali zalogaj (finančno in dimenzijsko). 

23. april 1998, 14:34

Sinočnja predstava v MGL je bila dobro obiskana. Polna do 16. vrste. Dolg, prisrčen aplavz. Igrala sta super. Še posebej dobra se mi je zdela Vesna. Fino, zares fino. Vesel sem bil. Bilo je nekaj prijateljev: Nataša Rus, Dare Čuden, Klemen … Bilo jim je všeč… Predvsem pa sem zadovoljen zaradi obiska. 

Bil na sestanku s Simonom Kardumom na Ministrstvu. Na kratko: pomembno je, da smo uvrščeni na zemljevid slovenskih gledališč… Velikih sprememb ne pričakujem. Problemi so veliki in naš je pravzaprav premali. 

Srečal Nevenko Gerl. V prvi polovici sezone bo oder zelo zaseden. Kako bomo speljali njeno premiero, Dedka mraza … 

24. april 1998, 08:55

Sinoči je bil tukaj gospod Schlamberger. Pogovarjala sva se o zavesah, prenovi gledališča, o možnostih, cenah… Neverjetno šarmanten gospod. Upam, da bova sodelovala.  

Slišim, da so 3-je električarji prišli gledat oder in predvidevam, da bodo oddali ponudbe. 

Upam, da se bo poleg g. Forstneriča prijavil še kak drug kovinar, da bo razpis veljaven. 

Čudi me, da se ni javil Matjaž Latin. Ne vem… zdi se mi nekoliko neodgovoren. Upam, da je to samo „umetniška raztresenost“. Poletni projekt namreč mora biti dobro voden in programiran, sicer bo kaos, kar pa ne bo o.k. 

Tako. Glavne stvari so zaključene. Občutek imam, da obvladujem stvari oz. da se jim prepuščam ravno dovolj. Zdi se mi, da se lahko v prihodnje začnem ukvarjati z novimi stvarmi: z režijo, ustvarjalnostjo, Fantom, teorijo gledališča … Z „mehkimi“ stvarmi.  

Veselim se obnove odra. Zelo. Zelo. Prav zanimajo me predračuni. Komaj čakam, da dobimo kuverte, jih odpremo in začnemo z delom. Če bi se stvari izpeljale resnično lepo, bi rezultat lahko bila srčkan oder. Dobro opremljen, lep, čist, pregleden, z vtisom, kakor da je več prostora. 

28. april 1998

Tako. Zdaj je na računalniku program za prijaznejše delo s http datotekami. Po praznikih bom naučil Matejo, da jih bo začela pisati. 

Sicer je pa dan bil miren. Mateja je sprejela kar nekaj rezervacij za predstave v maju. 

29. april 1998 11:35

Tako. Aprila je konec.  

Razmišljam o prenovi odra, o Fantu v avtobusu, o morebitnem sodelovanju s Poletnim festivalom Koper, o prihodnji sezoni in še enkrat o prenovi odra. 

Se nadaljuje.

***

Pripombe in komentarji: 
 

60 – “Rene iz Maribora” bo nekoč postal direktor ptujskega gledališča. 

61 – Darko je bil dooooolgoletni šef odra v SNG Maribor. S tonami izkušenj in predvsem ljubeznijo do umetnosti. Na odru je omogočal vse, kar smo gledali v času Tomaža Pandurja; ni je bilo stvari, ki ne bi bila mogoča. Po mojem odhodu s Ptuja sva bila sodelavca v SNG MB in spoznal sem ga še bolje. In ko so spet minila leta, sem ga nekoč, zdaj že svobodnjak, znova pripeljal na Ptuj, da sva skupaj sanjarila: kako bi bilo, če bi se en “prekat” praznih prostorov tam v Q-Centru spremenil v gledališko dvorano. Ja, tudi 400 ljudi bi se dalo spraviti na tribuno. Darko mi je skiciral oder, postavitev, zaodrje ... Lahko sem si kar predstavljal. (To je bil nek čas, ko sem sanjaril, da bi se lotil privat produkcije, na enem/istem mestu; parkirišče - je, avtocesta - blizu, infrastruktura - je; ko bi se trgovine zvečer zaprle, bi se odprl privatni teater. Ostalo je – hvala bogu – pri sanjarjenju. Ampak Darko se je znova izkazal kot odličen sopremišljevalec, operativec, realizator, ki pa absolutno ve in čuti notranji smisel ideje. Malo je takih ljudi, ki so zmožni takega razpona; med pragmo in telosom. Zato sem na tem mestu moral pokomentirati malo več. (In si pri tem ta hip mislim še to: Ko se je dogajala obnova ptujskega gledališča - le zakaj ga niso vključili ... Škoda, da ga niso. In dobro, da, recimo, Davida Orešiča so (za elektro-osvetljevalni del).) 

62 – Naj pojasnim za negledališčnike besedo “cug”: slovensko je pravilno “vlek”. (Saj, na Štajerskem je to precej jasno; durhcug - vemo, kaj je; ko skoz vleče, tudi Ampak "vleki" v gledališču ne reče nihče. Gre pa za vrvi, vrvišče, vleke, cuge torej, na katerih visijo zavese, scenski elementi, ki se jih potem dviga in spušča in s tem spreminja odrski prostor oz. scenografija za neko uprizoritev. Danes te cuge poganjajo motorji, vrvi pa so zamenjale jeklene pletenice. No, in v ptujskem gledališču so ti cugi bili takrat res še iz vrvi. Dobesedno: vrvišče. Kolesca – vodila, po katerih so “letele” te vrvi pa lesena! Nad odrom je bil en kup lesenih kolesc – si lahko predstavljam: struženih še na roko – ki so rahlo cvilila, ob strani pa debele vrvi s protiutežmi, da si vse to dvigal in spuščal. Zadeva je bila tako “predpotopna” da je direktor Gledališkega muzeja Slovenije – mislim, da je bil že Ivo Svetina – poslal na Ptuj uradnega fotografa, da je vse to poslikal. (Bilo bi zanimivo iti to poiskat v Slovenski gledališki institut – tako se danes imenuje nekoč Gledališki in filmski muzej). Ja, to je bila dediščina. Potem pa smo jo odmontirali in je šla za vedno. Si predstavljate, da bi gledališče obnovili v starem “kičastem slogu” (pozlata, štukature, žamet, lože, lestenec, parket ... - saj ste bili v Stari dvorani v MB ali v Varaždinu ali v ljubljanski Drami ..), da bi ohranili staro leseno vrvišče in to čez dan za par evrov vstopnine kazali turistom? Pred dnevi so v Zagrebu odprli HNK2; stari HNK - historicističen, HNK2 polivalentna, nova, sodobna dvorana na obrobju centra Zagreba. Podobno že dolgo v Petersburgu: Mariinsky Teater - stavba, gledališče iz carskega obdobja; Mariinsky2 pa pač sodobna zgradba. Ja, zgledi so (bili in vedno bodo). Ni treba iti daleč. Ko boste kdaj hodili recimo po Celovcu – poglejte kako so tam dozidali/povečali  Mestno gledališče. Omenjam ga, ker so imeli “isti problem” kot na Ptuju: kako prenoviti obstoječe gledališče in povečati prostor? Kako ohraniti staro in vendar dodati nov volumen? Pa so – dozidali pogumno, modernistično, s stekleno intervencijo. Šarf, bi rekli. Gotovo marsikomu ni všeč; a deluje; ne moreš “ne videti” in se ne čuditi. Lahko ti pa je seveda všeč ali pa ne. 

63 – Tile moji he-heji pa že morda malo kažejo, da sem postajal počasi tudi realist ali kako ali kaj? Da sem že znal raz/brati “novorek”, “politorek” in raznorazni čvek? ... Sem pa zdaj prestrog in morda krivičen. Kajti: “v zraku” se pač skozi čas pojavljajo različne ideje in zamisli; ene preživijo, druge ne. Kulturna dvorana pač ni preživela. Mogoče tudi zato ne, ker so namenili denar za obnovo gledališča. Ja, lepo bi bilo imeti denar za eno in hkrati za drugo. Kar se pa časa tiče: sam sem prepričan, da bo nekoč v prihodnosti prišlo do koraka naprej, t.j. nazaj: obnove obnovljenega gledališča v smer “nazaj” in gradnja resne, sodobne, večnamenske (polivalentne sem slišal, da so temu rekli Hrvati) za čase naprej. Nekoč. Ko bo za to denar. Za zdaj so pač premišljanja in ideje “kolapsirale” v stvarnost, kakršna je ta hip zmogla biti.  

64 – izraz za podstavek. Nekoč klasika 1 x 1 m velik, visok 17, 34, ali 51 cm; danes nastavljivo po višini poljubno, standard 2 x 1 m. Če imaš denar, dobiš zelo lahke, aluminijaste; no, ni da ni. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 

***

16. marec 1998

Gostovanje v petek v Škofji Loki je bilo zelo uspešno; menda so bili ljudje zelo zadovoljni. V soboto sem v vlogo Andra vskočil jaz, ker je imel Nešo predstavo v Mariboru. Prestal sem, vendar je bil komentar Uroša Rakovca zgovoren: “Kot kak humanitarec si bil”. 

Gostovanja v Beogradu ne bo; zaradi volitev in sranja na Kosovu. Petkova vaja za Elizabeth kljub temu bo; kot priprava za gostovanje na Tednu domače drame v Kranju. 

Prav zanima me, kako bo funkcionirala javna pot, ki bo speljana po novem med Orfejevim spomenikom in mestnim stolpom mimo gledališča do hiše nad tržnico ... Kaj bo to pomenilo za kamione s scenografijami ... Čudi me, da je spomeniško varstvo pristalo na tako solucijo ... Bomo videli. 

Začel sem čistiti mizo in urejati stvari; zdi se mi, da bom počasi ujel normalni ritem in se v celoti lahko posvetil naslednji sezoni. 

20. marec 1998

Bil dva dni v Trstu ... Tam imajo druge probleme ... Naši so pravzaprav še majhni ... predvsem zato, ker ni dediščine, zgodovine, preteklih dolgov - take ali drugačne vrste. 

Zgrozim se, ko vidim, koliko nadur imajo sodelavci. Tu bo treba nekaj narediti. 

Odgovor J. Ropoše: strinja se s predlaganim sodelovanjem za Ljubezenska pisma. 

Jutri pogovor o monodrami s Srpčičem, v glavi se počasi odločam že za Fanta in Linharta... in tako bom do konca marca imel sezono v glavi. 

Kaj če bi igral žensko v Linhartu Gojc?... 

23. marec 1998

Nekako se ne morem znebiti občutka, da sem v nekakšnem delovnem zaostanku. Morda v resnici ni tako, vendar ponoči sanjam Školča, o gledališču, denarju…

Problemi z regulatorjem: Branka ga hoče v sredo, čeprav ga potrebuje šele v petek na Grajeni, mi pa imamo v sredo in četrtek tri ponovitve Sob. Tomažu pravi, da ga več ne da. Da je zdaj tudi ona “zamenjala ključavnice”. In tako bomo šli po regulator v Ljubljano, si ga sposodit, čeprav to ne bi bilo treba ... 

24. marec 1998

Končal sem prve korekcije Finžgarja v pornoshopu. Všeč mi je ...  

Srečal Lidijo Majnik: beseda gor in dol o raznih rečeh: mali bajti, ki je v denacionalizacijskem postopku ... o mestni hali, ki se po njeno ne bo gradila, o kulturni dvorani na Potrčevi, ki naj bi se! Gradila ... O bog, kako pojma nimam, kako sem naiven. Mislil sem, da naj verjamem županu, ki je rekel, da se kulturni dom ne bo gradil, pač pa mestna hala ... Če bodo šli gradit kulturni dom (proti kateremu menda ja nič nimam), potem bo vprašanje, kaj bo z obnovo gledališča (kdaj in koliko in kako)? A je res vse samo vprašanje politike? A sploh še ima smisel kakšno strokovno delo? - Seveda ima, dokler gledamo znotraj dogodkov stroke, dejavnosti; pogledano čez rob pa so vse to takoj tudi politična vprašanja, vprašanja opcij in kontra-opcij ... br, br, kar zmrazi me. 

Začel pogovore z g. Senčarjem⁵⁴ za ureditev elektrike v gledališču. 

Nekoliko boljše volje sem, ker sem uspel dosti narediti v teh dveh dneh. Aja, napisal sem tudi dve prijavnici za prijavo na sredstva, ki jih nudi Soroš. Če bi le kaj dobili, za nov računalnik na primer ali za ureditev prostorov arhiva. 

Tomaž je šel v Ljubljano si sposodit regulator. Jutri bomo torej Branki vrnili njenega in ona ga bo rabila šele v petek; takrat bo Tomaž znova vračal sposojenega v Ljubljano ... Kakšni nesmisli. 

Včasih, ko zapisujem take neumne podrobnosti, si mislim, pa kaj res ni imel pisec teh vrstic bolj pametnega dela, kakor da je zapisoval te raznorazne banalnosti? Vendar, življenje tega gledališča je še v veliki meri odvisno od banalnih vsakdanjosti. Nobene rezerve ni, nobene akumulacije denarja ... Živimo iz rok v usta. Ničesar večjega ne moremo začeti planirati. 

Največ, kar planiram naprej, je pravzaprav misel na besedila, igralce, režiserje.  

Prihodnji teden se dobiva s Tatjano in začneva misliti na novo sezono. 

25. marec 1998

Danes je bila ob 9. uri predstava za srednješolce - ekonomsko šolo. Meni se je zdela publika zelo nemirna in glasna; igralcema manj. Med predstavo so šumeli bombončki in čokolada ... Je, pa res, da je bilo gledališče nabito do zadnjega mesta in celo nekaj dodatnih stolov smo dali v dvorano. 

31. marec 1998

V dveh dneh sva s Tatjano veliko dogovorila glede prihodnje sezone. Odločil sem se za besedila in tudi Aljoša A. bo pri vsaj dveh besedilih zraven. Gordana nad Fantom v avtobusu ni navdušena, Tatjani se zdi najboljše, kar imamo v planu za prihodnjo sezono. Počasi začenjam organizirati igralce za Fanta v avtobusu. Odločil sem se, da bomo igrali na odru. K sodelovanju sem povabil Andreja Šmida kot scenografa. Me zanima, ali bo “za” in kaj si bo zmislil. 

S Tatjano sva se pogovarjala o sezoni v celoti in se odločila za predstavitveno mapo sezone z novimi naslovi. Mislim, da bo to zelo v redu zgledalo. 

Kakor vse kaže bomo Ljubezenska pisma v celoti izvedli z denarjem od lastnega prihodka. Zdaj so vsi sodelavci “za” in tako sem jim poslal že tudi besedilo. 

1. april 1998

Odpravljam se v Ljubljano in Kranj. Na pogovore z Vesno Lubej, Natašo Burger in otvoritev Tedna domače drame v Kranju. 

Tatjana mi omeni, da ima idejo za dramo⁵⁵. Spodbudim jo, naj jo napiše. Okleva, se boji, da ne bo v redu, čeprav pravi, da vidi stvari na odru, da ima dele dialogov, konec itd. Razmišljam o tem, da bi razpisovali natečaj za mlado dramatiko (pisci stari do npr. 35 let) in jo potem tudi uprizarjali. To bi bilo v redu. Zanimivo. 

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Angažirati samo mlade režiserje in igrati teme, ki govorijo o mladini. 

2. april 1998

Juhu: dobili bomo 2 mio⁵⁶ Sit za Fanta! od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

8. april 1998

Kot nor pišem dopise, s katerimi iščemo generalne pokrovitelje za predstave Ovinek, Fant in Finžgar. Prav zanima me, ali bo kaj iz tega ... 

Z Latinom sva napredovala v pogovorih. Konec tega meseca bo znana ekipa, določene pa imamo naslednje datume: začetek vaj, premiero, tiskovno. 

S Tatjano delava na iskanju najboljšega ponudnika za izdelavo mape. Mislim, da bo mapa zelo v redu: informativna, pregledna in tehtna ter nek poseben način predstavitve sezone. 

To pa moram zapisati v dnevnik, čeprav se ne tiče naše firme: klical me je Sašo Klančnik; je član upravnega odbora Šentjakobskega gledališča. Iščejo novega direktorja: prijavila se je tudi Branka B. G. Sprašuje me, ali sva se takrat z Branko kregala samo zaradi gledališča ali tudi ne zna najbolje delati z ljudmi. Kar sapo mi je vzelo, ker nisem vedel, kaj naj na kratko rečem. Pa sem povedal naslednje: da je Branka dober gledališčnik, da smo se z njo razšli zaradi različnih modelov, da pa pri njej nisem bil nikoli v službi, tako da ne bi mogel reči, kako zna ali ne zna delati z ljudmi. Rekel sem mu, da če bi jaz bil na njihovem mestu, bi najel firmo za svetovanje podjetjem in bi dal izdelati profile vseh petih kandidatov. Vložek denarja v to ne bi mogel biti strašansko velik v primerjavi s prednostmi, ki bi jih dala temeljita analiza kandidatov. Ta predlog se mu je zdel o.k., saj bi s tem tudi upravni odbor pridobil na ugledu, ki ga je s prejšnjim direktorjem nekoliko zapravil. Mislim, da sem ravnal zelo v redu: stvari ustrezajo resnici in za njih bi to bila najbolj racionalna rešitev.  

Razmišljam o sezoni 1999/2000. Kako združiti prvo sezono v novem tisočletju s 1930-letnico prve omembe Ptuja? Kako sestaviti repertoar tako, da bo tehten, smiseln, da bo imel rdečo nit, da bo gledljiv, da bo izzivalen in da bo profiliral gledališče? - Ne vem. 

10. april 1998

Včerajšnje gostovanje v Španskih borcih je bilo zelo v redu. Polna dvorana in prisrčen aplavz.  

Dobila sva se s Tatjano in delala na mapi, prihodnji sezoni in Finžgarju. Bila sva študijsko tudi v pornoshopu⁵⁷. 

Dopoldne me je klical Simon Kardum in mi prenesel ministrov ukaz, tako je rekel: ukaz, da me minister ne bo sprejel in naj se z mano pogovori kar Kardum. Tako se bova srečala 22. t. m. Sprašujem se, od kod ton “ukaz”. Je to povezano s tem, da sem “pohodil” nagrado? Ali sem paranoičen? Saj je vseeno. Pomembno je, da se z njim dobim in da ugotovim, kakšno bo stališče države do tovrstnih gledališč. 

V Ljubljani sem imel pogovor z Matejo Hrastelj za Naše razglede ... Le kako bo to izpadlo? ... Imam občutek, da sem dosti govoril ... Kaj je tu zadaj? Velik ego ali izkoristiti priložnost, da se promovira gledališče, razloži naša ideja, namen in vizija? Ne vem. 

Komaj čakam na razširitev računalnikov: vsi dobimo več RAM-a, pri meni nov procesor, CD ROM in avdio karto, Mateja gre v mrežo. Nato pa res samo še uredimo domačo stran na Internetu in bo vse v redu. 

Danes dobili pred odhodom na velikonočne praznike lepo sporočilo: Od ministrstva odobren projekt obnove odra⁵⁸ v vrednosti 2.400.000 Sit. Po praznikih se začne torej zaresno delo na obnovi odra. 

Tudi elektrikarji so začeli z delom. Kajti na sredini predstavi gasilec skoraj ni dovolil začeti predstave: crknila je namreč oznaka zasilnih izhodov. Danes mi je elektrikar povedal, da je vse pregorelo in da nima smisla obnavljati starega sistema, temveč nabaviti v celoti novega, ker da bi popravilo starega bilo morda celo dražje kot novo ... 

Veliko razmišljam o gledališču in njegovem razvoju. Tehtam možnosti, sanjarim o perspektivah in se sprašujem, kako naprej. V katero smer. Kako se izogniti čerem, kako ne nasesti v plitvini vode, ki v resnici sega samo do kolen, delamo pa se, kakor da bi ne imeli grunta. Kako to plavanje v plitvini narediti pomembno, smiselno, potrebno? Kako priti na svetovno prvenstvo? Kako zmagati? Kako si zmisliti nove vodne športe? 

Čakam Milana Pulka, da nadaljujeva delo z domačo internetno stranjo. Morda bomo po praznikih lahko z močnejšim hardverom in obvladovanjem programa za domačo stran lahko začeli redno objavljati naš program na internetu. 

Govoril z Milanom Deklevo. Ima neko otroško igrico za 4 igralce ... Morda mi jo pošlje, morda jo uvrstim na repertoar. Morda oblikujem “slovensko” sezono za začetek novega tisočletja: 1999/2000.  

Gledam okoli hiše in razmišljam, kako najti prostor za bodoče scenografije⁵⁹? 

Se nadaljuje.

***

54- Elektro Senčar, da ne bo pomote.  

55 - O, kako se je Tatjana Doma medtem naredila, kot radi rečemo, razvila kot dramatičarka in dramatizatorka. Koliko je medtem že napisala! Vesel sem, da se je to njeno pisanje dejansko začelo na Ptuju. 

56 - Koliko je bilo takrat to denarja? Ve kdo? Po mojem klicaju na koncu povedi si mislim, da ne tako malo. Vsekakor: to, da nam je začela dajati denar za program država, je bila prava mala “zmaga”. 

57 - Ja, tega pa se še spomnim: kako je lastnica-prodjalka kar nekako začudeno gledala, koliko te njene erotične robe bova midva potrebovala ... 

58 - Prenova je zajemala: novo vrvišče, mostovi, električna napeljava. Železni del je oddelal gospod Forstnerič, s.p., kovinar, v Jadranski je imel delavnico; elektro del pa že omenjeni Elektro Senčar. 

59 - Mišljeno je: odlaganje, skladiščenje scenografij. Večen problem: več imaš živih predstav, več kulis, rekvizitov, scenske opreme mora biti pri roki. Takrat se še nisem dovolj zavedal: rast pomeni tudi rast problemov. To, kar pač pravi pregovor: mali deca, mali problemi, veliki deca, veliki. Hi, hi. In mi smo rasli, hitro, pospešeno. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 

***

26. februar 1998

Tako: pred premiero je vse nared. Premiera bo skoraj čisto polna, tehnične stvari so urejene. Igralci pa vsak večer boljši, se mi zdi.  

Sicer pa o samih “umetniških” momentih v tem dnevniku ne pišem veliko. Morda zato, ker vodim še svoj, režijski dnevnik, morda tudi zato, ker se mi zdijo organizacijsko-tehnološke stvari zelo pomembne. Delovna klima, sodelovanje ustvarjalcev z delavci v gledališču, pravočasnost glede izvedbe zadanih nalog ..., to so stvari, ki jih želim dobro definirati in potem kar se da dobro realizirati in se približati idealu. Ideal pa je: visoka kakovost storitev gledališča.  

Umetniški vidiki: vsak režiser mora sam skrbeti za svojo ekipo. V celoti. Zdaj, ko sem tudi v funkciji režiserja, lahko najbolje vidim, kje je dejansko hišna organizacija. Kje je dobra in kje ne štima.  

Prepričan sem, da je bil g. Krošl prava zasedba za to vlogo. Seveda, tudi ostali, vendar on je bistven. In nato Vesna, jasno. Predstava je dobila nekakšen svoj stil, svojo izraznost in svoje okvirje, ki jih zavestno ne želimo prestopati, ki se jih držimo in v njih vztrajamo (verjamemo?).  

Poslušam sodelavce v gledališču, opazujem gostujoče igralce in druge člane ekip ... in se sprašujem: kako naprej, kako se razvijati naturno (postopoma), pa vendar vznemirljivo in ambiciozno ... In si odgovarjam, da je dobro, da vem, kaj bi rad, da pa ostajam hkrati odprt za predloge, ki prihajajo sproti, nepričakovano, ne planirano. Čutim, kako je odločanje (sprejemanje odločitev) pomembna naloga, osnovni in bistveni filter, ki nam v veliki, velikanski meri določa “usodo” in življenje ter delo zavoda v nadaljevanju. 

Čakam na sestanek sveta zavoda. Danes smo dobili še dve pripombi MOP (oddelka za družbene dejavnosti) k sistemizaciji in upam, da bomo lahko danes sprejeli ta akt. 

To bo prvi svet zavoda, na katerem bomo sprejemali letno poslovno poročilo. Ne da bi bil nervozen, vendar nikoli ne veš, kaj in kako si delo zavoda predstavljajo člani sveta. 

27. februar 1998 

Sejo sveta smo končali hitro in brez zapletov, kot bi rekli novinarji. Predvsem se mi zdi pomembno to, da so sprejeli tudi akt o sistemizaciji delovnih mest. 

Pred gledališčem visijo vrata z napisom: Sobo oddam. Zdaj bo torej počasi vse nared za premiero. 

2. marec 1998

Za premiero je vse nared. Fotografije visijo, karte so prodane, oder pripravljen ... Pravzaprav sem zadovoljen - dobro smo delali in naredili smo zanimivo predstavo. Ne vem sicer, kako bo jo videla kritika, vendar sem prepričan, da jo bo publika rada gledala. Sandi je odličen, Vesna tudi. Nešo in Marjana popestrita zadevo. Oder se napolni, zgodba razgiba. 

Župan se je opravičil, da ne pride, prav tako g. Kobal iz MGL-ja. Prišlo bo kar nekaj kritikov; zdi se mi, da še nikoli toliko kot tokrat (Radio, TV, Dnevnik, Delo, Razgledi, Tednik?, Večer?) 

Vesna in Sandi sta videti kar mirna, čeprav pravita, da se nervoza počasi začenja. 

3. marec 1998

Premiera je bila premierska: nekoliko zadržana, pa vendar je šlo kar v redu. Vesna je bila zelo nervozna na začetku, Sandi zelo dober, Marjana mirna, Nešo suveren. Vtis v celoti dober. Ljudje so zgodbo sprejemali zbrano. Morda so bili presenečeni nad resnostjo te komedije, morda so pričakovali več “štosov”. Vesel sem bil, ker igralca nista padla na odzive publike. In občutek imam, da publika reagira tako, kakor smo sami predvidevali. Morda kakšen dovtip ni izzvenel, ker sta šla kar naprej in je včasih nasmihanje v dvorani “pohodilo” kakšno repliko v nadaljevanju. Vendar v celoti: dobro. Vesna je lepo izdelala lok, Sandi je bil discipliniran in se ni spustil z vajeti. Konec je seveda “passionante”, glasba naredi svoje. Aplavz se mi je zdel prisrčen, odkrit, topel in nenavadno dolg. Mislim, da bo ta predstava nekaterim zelo všeč, drugim pa zelo ne. Koliko je dobra? - Kaj pa vem. Ima svoj stil in svojo povednost. Mislim, da je zasidrana v današnjem času in menim, da jo bo veliko gledalcev znalo kam uvrstiti - v svoj svet. Seveda: sprašujem se, kaj bo rekla kritika. Ni me strah kot režiserja, da bi bil popljuvan, ne, gre za hišo, za njeno usmeritev, njene projekte, smernice, razvoj, smiselnost in smotrnost njenega programa. Bomo videli. 

Zdaj sem nekako prazen. Spravljam se k pospravljanju starih misli in zadev, ter planiranju novega: nove sezone. Razmišljam v glavi o možnih kombinacijah, razmišljam o tekstih, režiserjih, terminih. Pripravljam začetni gledališki - programski list za prihodnjo sezono.  

Odgovoril sem g. Šedlbauerju - zanima me, kako se bo odzval. Ali bo izstopil iz “igre”, ali pa vendarle poklical in želel vedeti, kaj je tisto, kar mu lahko ponudimo ... Kdo ve? 

Samo še klepetava z Vesno ... Nič pametnega ne delam, se mi zdi ... premišljujem o prihodnosti gledališča, o možnih potezah, križiščih ... možnih stranpoteh. 

4. marec 1998

Sinočnja predstava je bila veliko boljša od premiere: pravzaprav sta bila igralca samo nekoliko manj napeta in bolj “ležerna”, manj sta tipala in sta izvajala svoje stvari suvereno in ne glede na odziv v dvorani; manj sta poslušala avditorij in nekako zaupala, verjela zgodbi in svojemu početju. Ljudje so pa gledali bolj sproščeno in se več smejali in nasmihali kot na premieri. 

Po predstavi smo se dobili Krošlovi, g. in ga. Gregorc ter jaz. In sedeli do ene ure v Orfeju. Zanimiva druščina. Gospod Gregorc je pravi as. Ko poslušam te zgodbe izpred vojne, o povojnem gledališču in vseh žurih, ki so jih uprizarjali na dnevnem (nočnem) redu, se ti kar milo stori. Ne moreš verjeti, da je bilo to tako živo. G. Gregorc mi je svetoval, naj naredimo ansambel, mi govoril, kako je treba delati z ljudmi kot direktor in njegovi nasveti sploh niso bili staromodni. Nasprotno. Povedal je tudi, da se mu SOBO ODDAM ne zdi dobro delo. Pokritiziral je tudi moj nastop za Prešernov praznik⁵². Seveda: ni kaj ugovarjati. Ima tudi svoj prav. Vsekakor: zanimiv gospod⁵³. Sandiju sem predlagal, da bi se poleti, ko naj bi se srečali v Veliki Nedelji pri Matjašiču nekdanji igralci, nekako dogovorili, da bi napisali svoje prispevke, spomine za morebitni zbornik, publikacijo, knjigo, ki bi jo želel izdati o povojnem ptujskem gledališču ... Upam, da bo kaj iz tega. 

Tukaj bili tudi Smolej, Pernarčičeva, Malalan, Mateja Zavrl in Igorjev fant ... Bili zadovoljni s predstavo. 

Klical g. Novak z MOP. G. podžupan Hojker se je pritoževal, da ni imel dobro organiziranih vstopnic za premiero (problem je res nastal, ker se je nekdo drug usedel na njegovo mesto). G. Novak bi želel, da bi za premiere bilo 8 mest skupaj v ložah (župan, podžupana, predsednik mestnega sveta z ženami). Predlagal sem, da bi bili na balkonu, ker se dobro vidi. In je bil izrecno proti: ker: politiki tam ne bi bili videni. Torej: morajo biti vidni in videni. Zato jim bomo poslej rezervirali 6. in 7. ložo levo, g. Novak pa bo pred premierami potrdil njihov prihod oz. sprostil vstopnice za redno prodajo, če jih na premiere ne bo. Lepo, si mislim: lepo, da jim je pomembno, kje sedijo v gledališču in ali bodo videni ali ne. Očitno se jim zdi pomembno, če pridejo v gledališče. In to se mi zdi za gledališče dobro. 

5. marec 1998

Pismo za g. Kraljeviča (problem Škofje Loke) sem dal prebrati še Anici in pravi, da sluti probleme z Andželo; predlaga, da pismo omilim ... Vrgel ga bom v koš. Saj ima prav: to je borba z mlini na veter. Dobro sem ga napisal, dobro argumentiral, pomagalo pa ne bi nič. 

Kritiki v Delu in Večeru dobri. Očitno dobri. Vesel sem; ne toliko zase kot za režiserja, pač pa za igralca in gledališče. Da se vzpostavlja z vso resnostjo v slovenskem gledališkem prostoru. 

13. marec 1998, petek

Pravi petek, 13. je. Včeraj sem napisal lutkarjem, da želim urediti razmerja z njimi, da se je tretjič zgodilo, da so bili z njimi cirkusi in zjutraj me je Bojan že vzel v “pac” in se zgražal nad mojim pisanjem. Hvala bogu, samo da se stvari uredijo. 

Včeraj sem bil na sestanku direktorjev. Kakšne probleme imajo: večje od nas, vendar tudi več denarja in več moči na nek način ... 

Sestanek s Šedlbauerjem. Res nisem verjel, da bo šel v ta projekt pod ptujskimi pogoji, vendar vse kaže, da smo blizu dogovora. Če se bosta strinjala igralca, potem bo že kar prva premiera zares nekaj posebnega. 

Zdaj razmišljam o prihodnji sezoni. V glavnem gre za usklajevanje terminov in kombinatoriko najboljših možnosti, idej, zamisli. 

Kmalu bova govorila tudi s Petrom o monodrami, tako da bosta že dve stvari skoraj dorečeni. 

Gostovanja: v Novem Mestu, Škofji Loki ... Problemi z Nešovimi termini v Mariboru ... To je to. V resnici sem vesel, da je dopusta konec in da se vržem v nove naloge. Marca želim definirati stvari do te mere, da bo samo še minimalna improvizacija za prihodnjo sezono. 

Anica in Mateja sta ob 13. uri odšli domov. Čisto mirno je. Prava mrtvašnica. Niti telefon ne zvoni.  

Bil sem na Telekomu in se pozanimal za posodobitev naše telefonije. Morda bomo že aprila imeli nove telefonske številke in ISDN linijo. 

(Se nadaljuje.)

*** 

Pripombe in komentarji:
 

52 - O, zdaj me pa ima, da bi poiskal ta govor. Kaj le sem govoril? Vem le, da sem prinesel s seboj za govornico debel fascikel, tisti največji. Da bi prestrašil ljudi v dvorani, da bom prebral vse iz tega. (Notri je bilo par strani, ki sem jih nameraval povedati plus še vsaj par sto praznih - natančneje papirjev iz koša.) Pa še tega se spomnim, da sem imel nek zvonček, s katerim sem pozvonil, ko je bilo govora konec. Hm, kaj sem že hotel povedati? 

 53 - Jože Gregorc, simpatičen sogovornik. Kar videl sem, si lahko predstavljal, kako so žurirali v kavarni Evropa po premierah. In skupaj držali. Če samo pomislim: v najboljših profesionalnih letih je imel ptujski gledališki ansambel več kot dvajset stalnih igralcev! Videl sem igrati še Franja Gunžerja, Lojzeta Matjašiča, doživel režiserja Petra Malca kot mentorja, ko nas je na Hajdino prihajal učit, kako se našminkati, da bo imela mladenka lička še bolj rdeča in tragičen junak oči še bolj poudarjene ... kako, golobradci, naj zalepimo brado in brke. Ali vsaj narišemo. Šarmantna sta bila seveda tudi Jože Babič in Fran Žižek, ki ju je Branka pripeljala na Ptuj in se pogovarjala z njima. Žal takrat še nisem dovolj znal, da bi znal kaj pametnega vprašati. Tako je to: znati je treba, da bi lahko sploh kaj tehtnega znali vprašati. No, in morda tudi (ali predvsem) zaradi tega vse to objavljam: da bi se informacije ohranile in bi nekdo nekoč znal postaviti še boljša, še neudobnejša in še bolj diferencirana vprašanja. Zato, da bi slika o posameznih trenutkih zgodovine ptujskega gledališča šla v čim več smiselnih kontekstov. 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnja nadaljevanja:

1, 2, 3, 

***

13. oktober 1997

Čas silovito teče. Silovito hitro namreč. 

Victor na Borštniku odpade. Košuta ne sprosti Malalana in Pernarčičeve.¹⁰

Sestanek s Sebastijanom Horvatom. Prišla je cela ekipa Elisabeth. Fino. Dolgo smo se pogovarjali in dosegli napredek, bi rekli politiki. Vsaj pozicije za naprej so jasne. Veliko nezaupanja na obeh straneh v začetku. Na koncu, se mi zdi, smo vsi skupaj videli, da nihče noče nikomur nič slabega in razšli smo se nekako v razelektrenem vzdušju. 

16. oktober 1997

Prišel sem z delom spet nekako na “čisto”, na zeleno vejo. 

Naredil sem kar fajn pripravo za nižjo stopnjo OŠ za Čudežni zaboj. 

Vsak dan pride v zvezi s hišo (požarno varstvo, dovoljenja, manjkajoča dokumentacija...) kakšno novo, nepričakovano presenečenje in malo se mi skodrajo živčki, potem pa vzamemo stvari v roke in jih premaknemo naprej. 

Ja, Večerova recenzentka Strojepisk se obregne ob napačno zapisano ime avtorja na razglednici. Jasno. In potem sem še bolj jezen na tiskarja, ki je narobe prepisal podatek z mojega lista. Hvala bogu sem dal pravilno, saj stalno kompliciram pri sodelavcih, da morajo biti skrajno natančni... 

Kar boljše volje sem, ko sem več časa tukaj. Mirneje delam stvari in s sodelavci se utegnem pohecati in mirno rešiti stvari. Zadnje dni sem namreč že kar čutil nervozo in neučakanost, kar sicer nimam za svojo značilnost. 

19. oktober 1997

Na Borštniku zdaj sodeluje Vlado z Govorom malemu človeku. V svoji režiji seveda, že drugič. Izgleda, da je odpadla tudi Praznina, ker je Sebastijan zaseden. 

V petek urejene stvari glede Trsta in Maribora in Helene. Hvala bogu. Kraljevič¹¹ mi mimogrede pove za sestanek direktorjev v ponedeljek v MGL-ju. Pokličem organizatorje in se “povabim”. Opravičijo se, da me niso povabili. Nekako me ni bilo na spisku. Najbrž je Franci dobival vabila, ker je to pripomogel Jurc. No, vsekakor, čeprav mi ni za v Ljubljano, bom šel, ker se mi zdi pomembno, da se pojavljam tam, pa čeprav so teme, ki me morda direktno in v tem trenutku ne zadevajo. Bom že videl. 

21. oktober 1997

Včeraj sem bil na neuradnem sestanku skupnosti slovenskih gledališč. Sestanek se je zgodil v pisarni pri g. Kobalu v MGL. Na kratko: država je dala “Evropejcem” podatke, stališča in sklepe, s katerimi se gledališča ne strinjajo. V petek je nek simpozij, na katerem bo nekdo od gledališč prebral ugovore in naša stališča. Za kaj gre? Vprašanje privatizacije, vprašanje prehoda financiranja na lokalno skupnost, začetek dela Simona Karduma¹², vprašanja ansamblov contra projektnim gledališčem... Moj vtis: smo “niko in ništa”. Zakaj? En dan najemnine v CD, Gallusove dvorane stane 120.000, recimo... 600 ali 800 mio Sit dobi CD za program... druga gledališča manj, a vseeno 200, 300 mio. Kje smo mi s 30 mio? Torej: treba je preživeti. Nekaj se bo zgodilo. Če dobimo na Ptuj samo drobtinice, bo to velikansko proti občinskemu denarju, ki ga dobivamo. Seveda: gledališčem je jasno, da ne želijo v položaj, v kakršnem je danes Ptuj, zato bi pa morda pristali, da se enako (ali vsaj podobno) kot njih sistemsko uredi tudi nas. Torej: kakor je predlagal Bice¹³: da so vsa gledališča državna. 

Da me bo kap! Kličejo me z Večera in Radia Maribor: sinoči so gledalci čakali na predstavo Praznine, nakar ni ničesar bilo tam! Zakaj nas sinoči ni bilo in ali sploh bomo v Mariboru s kakšno svojo predstavo? 

Grozljivo. Poleg tega je grozljivo to, da naj bi Tomi poslal ge. Jančar¹⁴ fax, kjer ji sporoča, da v tem terminu ne morejo gostovati na BS zaradi S. Cavazze, ki je zaseden v MGL in da prosi za premestitev termina. Želim dobiti ta fax in če ga dobim v roke, bom g. Jančar odpisal svoje pismo. Za znoret. Vsi vemo, da se BS organizacijsko dela zadnji trenutek, vsi vemo, da nam MGL in SSG nista sprostili igralcev, Horvat se je izjasnil, da ne more v tem času predstave obnoviti in zdaj smo seveda tu. Publike to nič ne zanima. Pravilno. Jaz pa naj dajem pametne odgovore. Kaj narediti? Čakam samo, da bo časopis prinesel kakšno škandalozno novico in potem bom moral seveda ustrezno ukrepati.   

Konec norega dneva. Vesel sem samo, ko vidim, kako dobro se prodaja Zaboj, kako radi ga otroci gledajo. Uvedli bomo celo nedeljsko matinejo, kjer bodo lahko prišli otroci in starši skupaj na predstavo. 

Sicer pa je noro, kako se je stvar zakomplicirala z BS. Kako pojasniti našo odsotnost? Jasno, publike ne zanima prav nič. Prav nič, kar zadeva interne gledališke cirkuse. 

Klical me je Vlado. In mi govoril o njihovih internih, človeških, igralskih problemih. Noro. Saj ne more biti res. Kaj bi dal, če bi imel majhen ansambel… Oz. prav zaželel sem si, da bi spet delal z njimi. Saj se mi zdi, da so v ljudeh silne rezerve, ki jih ne znamo ali pa ne zmoremo aktivirati. Tu je bil Tomaž Pandur mojster. Ja, tudi tu je bil mojster. 

In mi na Ptuju delamo in se mučimo s sredstvi, ki so smešna. Pa to seveda nikogar ne zanim, pa to tudi nikomur ne bom razlagal. Samo predstave so merilo. In upam samo, da bodo tudi Sobe prava stvar. Dobro narejena, iskrena, enostavna in pretresljiva.  

Potrebujemo publiko. To je naša edina trenutna možnost.  

Odgovor MOP glede sistemizacije in pogodbe za direktorja. Seveda, neke pripombe, ki jih ni problem vnesti. Čeprav mi je volja do čakanja na birokratske mline kar nekako pošla. Preprosto, treba bo klicati g. Vidoviča¹⁵ in ga vprašati, kako peljati stvari naprej. 

V hiši so stvari v redu. Zdi se mi, da spet nekako normalno delamo in da delo teče brez težav. Težav, ki bi jih imeli sami s sabo.   

22. oktober 1997

Moral sem odgovoriti na zapise v časopisu glede našega nesodelovanja na BS. Tukaj je sporočilo ge. Jančar in Press centru BS.   

Štev.: 411/97 

Ptuj, 22. oktobra 1997 

Spoštovana gospa Olga Jančar, direktorica Borštnikovega srečanja  

in 

PRESS center Borštnikovega srečanja 

MARIBOR 

ZADEVA: Zakaj Gledališča Ptuj letos na Borštnikovem srečanju ne bo? 

Spoštovani! 

Gledališče Ptuj je bilo na letošnje BS povabljeno s 3 uprizoritvami, in sicer v spremljevalni program. 

Glede na vprašanja in odmeve v medijih (Večer, Delo, Radio Maribor), zakaj nobena od izbranih predstav ne bo na srečanju tudi odigrana, bi rad direkcijo BS in javnost obvestil o vzrokih in razlogih, kakor jih vidimo na Ptuju. 

1. Elisabeth. Režser predstave, gospod Sebastijan Horvat, mi je pred začetkom BS povedal, da ekipa ustvarjalcev projekta Elisabeth do BS zaradi tehničnih in terminskih težav predstave ne more obnoviti in zato na BS ne bo sodelovala.  

2. Victor ali Otroci na oblasti.  Ta predstava v režiji S. Strelca se srečanja ni mogla udeležiti, ker dveh igralcev, ki igrata v predstavi, sta pa redna člana SSG iz Trsta, matično gledališče ob terminu predvidenega gostovanja na BS (21.10.1997) ni moglo sprostiti. 
Sodelovanje obeh predstav smo torej pred pričetkom BS odpovedali. 

3. Praznina. Termin za predstavo režiserja T. Janežiča je bil najprej sicer dogovorjen in potrjen, nakar je igralec S. Cavazza na dan, ko naj bi Praznina gostovala na BS, imel predstavo (Tartuffe v MGL), o čemer pa naj bi g. Janežič takoj obvestil BS s faxom in prosil za nadomestni termin.  

To so vzroki, zaradi katerih, žal, Gledališče Ptuj na letošnjem BS ne bo/ni prikazalo nobene od izbranih predstav. 

Kaj pa razlogi? 

Gledališčniki (posebej še organizatorji) zelo dobro vemo, kako operativno poteka organizacija terminov BS. 

Časopis Delo je že 1. julija letos objavil selektorjev izbor za letošnje srečanje. Če bi julija ali avgusta ali septembra gledališčniki natančno vedeli, katerega dne bomo oktobra na BS nastopili, potem bi - iskreno verjamem, tudi gospod Košuta in gospod Kobal (direktorja SSG Trst in MGL) lažje načrtovala svoj mesečni program in omogočila »svojim« igralcem, ki sodelujejo v »tujih« predstavah, ki grejo na BS, da bi bili tega dne v matičnih gledališčih prosti. 

Ker pa temu ni bilo tako, je veriga pač počila; kakopak pri najšibkejšem členu: projektnem gledališču, ki svoje termine seveda najprej usklajuje z gledališči, kjer so igralci redno zaposleni.   

Kot direktorju »mladega« gledališča in režiserju ene od povabljenih predstav mi je še posebej žal, da na tem odličnem pregledu slovenske gledališke produkcije nismo mogli sodelovati. Menim, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi v Maribor prišli. 

Srčno upam, da bo Gledališče Ptuj še kdaj povabljeno na Borštnikovo srečanje in da bo program srečanja pripravljen operativno dovolj zgodaj, tako da bodo lahko načrtovala gledališča, od koder so igralci naših predstav, svoj oktobrski program tako, da se bomo mogli na Borštnikovem srečanju pokazati tudi mi.    

Želim vam uspešno nadaljevanje in zaključek letošnjega Borštnikovega srečanja  

DIREKTOR GLEDALIŠČA PTUJ
Samo Strelec 

Saj ne morem verjeti, da bi se bilo treba zmeraj in za vsako stvar z ljudmi kregati. Ampak gospa Jančar je v organizaciji BS pač vprašljivo sposobna in to, kar smo doživljali v zvezi z organizacijo terminov na BS je bila grozljivka. Mislim, da sem moral to povedati. Upam, da sem našel primerno dikcijo in da nisem bil nesramen. Kar je pa res, je pač res. Žal. 

***
Opombe in komentarji:

10 - Miroslav Košuta je bil direktor SSG Trst, Vesna Pernarčič in Danijel Malalan pa sta po končanem faksu igrala v Trstu. Ker sta igrala tudi v ptujskem Victorju, bi ju moralo gledališče sprostiti, jima dati - po domače - fraj, da bi lahko predstava Victor gostovala na BS. Ali drugače in "po črki zakona": imela sta obveznost v matičnem gledališču, ki se je ni dalo premakniti. 

11 - Branko Kraljevič, takratni direktor mariborske Drame.

12 - Simon Kardum, delal na Ministrstvu za kulturo in bil zadolžen za gledališča.

13 - Igor Lampret, Bice, dramaturg, umetniški vodja, premišljevalec gledališča; fajn človek.

14 - Olga Jančar, dolgoletna dirketorica Borštnikovega sračanja. Zdaj, ta hip se čudim, da na wiki Geslu ni nihče ustvaril njenega gesla! Moram to sporočiti na Sigledal in prositi, da uredijo vsaj z bazičnimi podatki.

15 - Ivan Vidovič; takrat na ptujski občini vodja oddelka za kulturo (in socialo ter izbraževanje). Nasledil je Kristino Šampl Purg, ki nam je, Zato.-jevcem, "držala štango", da je do profesionalizacije sploh prišlo. Ivan Vidovič je bil nad našimi (GP) težnjami (in teženji) manj navdušen, bolj zadržan, bolj zgolj-po-črki-zakona-in-predpisov. Ampak sem z njim nekako vendarle našel na koncu koncev nek pozitiven način sodelovanja. Bil je pač previden, hiper previden. Vsaj tako sem ga doživljal jaz.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.