Tag: Milan Jesih

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30,

3. november 1999 

Andro bil pri g. Mikužu in si “pripogajal” skoraj vse, kar si je želel glede gradnje.¹⁰⁸ Predvsem: zeleno luč za preureditev notranjosti dvorane. Tukaj bil tudi Davorin Šterbal; pogovarjala o dvižnih mizah. Cca 8.000 Dem ena miza, ki bi dvigovala tla do nivoja 1,2 m od ničelne točke. Hvala bogu vse v zvezi s hišo dobro teče in resnično sem vesel. Naj gre le tako naprej. 

4. november 1999

Končno spet vsi “na broju”. Delo steklo. Nazdravili ob dejstvu, da bo s strani Spomeniškega varstva vse o.k. kar zadeva projektiranje hiše. Bravo Andreju. 

Župniki prepovedali parkiranje. Malo vroče krvi. Dogovor: mi več osebnih avtov ne parkiramo, oni dovolijo oz. dajo ključ, da parkirajo pred bajto kamioni. (Danes kar dva mariborske Drame). 

Nešo: problem: jutri gostovanje v MGL, zdaj pa naj bi imel vajo v hiši. Hvala bogu se niti ni obrnil name. 

6. november 1999

Včerajšnji dan v LJ bil pravi delovni uspeh: Gojc je bil za novi projekt, se je navdušil in imel sem čisto pravi občutek – takojšnji filing, da bo delo dobro in predstava tudi. Darko prevedel nekaj strani, dva odlomka, toliko, da je dobi Gojc filing. Predlagal Mojco Fatur za soigralko ... Koga povabiti? Bova videla ... 

Nato gostovanje s Fantom v MGL za slovenske terapevte: navdušeni, pogovor po predstavi. Vprašanja strokovna, zanimiva opažanja, pohvale igralcem. Srečal g. Praperja, Ščuko, Mravljeta, Pačnika, Marinko, Gostečnika, gospo Tomori ... srenja “psiho scene”. Zelo zelo zadovoljen, čeprav odšli od doma ob 3.40 in tehnika razložila sceno ob 19. uri. Ljudje so pridni kot ne vem kaj, dobri, lojalni, potrpežljivi, delovni. Krasni so. Sram me je, da jim ne znam zrihtati večjih plač. 

Ponedeljek bo pojutrišnjem tu. Kaj se bo izcimilo? Pomirjen sem: naredil sem veliko, skoraj vse, ali pa: ja: vse, kar sem mislil, da zmorem. Nisem bil pri Kučanu, ne pri Drnovšku in Podobniku ... ostalo pa sem skušal zanimirati. Kakšen odgovor nam bo dal minister?  

V Tedniku velik članek – intervju z mano glede nove sezone. Grozljivo slab jezik, pa vendarle dokaj pregledno in celovito o trenutnem stanju teatra. 

Srečal veliko kolegov v LJ; beseda gor, beseda dol ... veliko lažje se dobi delo tam in veliko lažje je govoriti o nekaterih stvareh ... Kako dolgo bom imel voljo in moč vleči ta voz naprej na Ptuju? Kaj me drži pokonci? Zakaj ne obupam? Kako bom ravnal, če od ministrovega obiska ne bo učinka – pozitivnega? Kako potem naprej? Kje najti motivacijo? Kam se usmeriti naslednji dve leti, ko bom čakal na iztek mandata? 

Take reči se sprašujem, zavestno in mislim da tudi takrat, ko ne mislim. Pol mandata je oz. bo mimo. Veliko je pokazati. Veliko je narejenega, še več zastavljenega. Čas. Potreben je čas in vztrajnost. Cilj je jasen, vem, kam bi rad. Zakaj moram hoditi toliko sam? Saj je: tu so odlični sodelavci, sopotniki ... Vendar potreboval bi podporo od zunaj, močnejših od mene. Preprosto povedano: več denarja. Od tistih, ki ga imajo. Kaj bom znal še pridobiti, kaj narediti v tej smeri? Grozljivo je, da nimam vpliva, poznanstev, lobija za seboj. Je res tako nepomembno to, kar delamo? Je res vse to tako minorno, nezanimivo, nepretresljivo? Je mogoče, da se slepim/o? Je vse to skupaj nič? Ne more biti res, ne more držati. Drugače pravijo številke in drugače izgledajo ljudje, ko hodijo iz dvorane; zadovoljni. V glavnem zadovoljni. Vem, da je tako in da se ne tolažim. Vendar to ne pomaga.... 

Vem, da bo vse v redu, z mano in s teatrom. Da bom moral nekega dne pretrgati nit med sabo in tem zavodom. Kdaj bo to, ne vem. Vem pa, da bi prej rad še naredil nekaj tehtnih in pomembnih stvari. Ki bodo pomembno vplivale na prihodnost. 

9. november 1999

Veliko srece danes! V. Belsak 

Javi kje si! V. Belsak  

Cestitam, cestitam, cestitam!!!saj sem vedla, da ti bo uspelo. tamara vidakovic 

Tfuj, pfuj, ... ptuj! – veni, vidi, vici! – najprej je bila beseda! ... in beseda je meso postala!!! V. Belsak¹⁰⁹

To so bila sporocila na gsm-ju. Klici. Dobre zelje. Jana Vidic, Anica, S. Brlek, S. Berden ... ¹¹⁰

Danes zjutraj kar klic Karuduma: kako pripraviti pogodbo. Pričakovanje naše je kaj?, me je vprašal. Povem: 15 mio Sit. Za tri odrasle projekte. Otroškega pa krijemo sami.  

Mislim, da gre za zdaj vse po planih. Podpisa včeraj ni bilo, zato še nisem absolutno vesel; čakam se na podpis pogodbe. Potem bo šele vse jasno. Predvsem je bila izražena podpora v program, hkrati smo si ogledali stavbo gledališča. 

Veliko novinarjev prisotnih na sestanku: Delo, Večer, Tednik, LJ-Dnevnik, Radio City, Radio MB, TV Slovenija. Hvala bogu, veliko zanimanje za vso to temo; tudi za naš zavod. 

10. november 1999 

Računalniki: gospod Bračič: Samo vprašanje je, kdaj se bo moj sesedel. Zdaj kopiram kot nor na diskete. 

12. november 1999

Včeraj spet sestanek direktorjev v MGL-ju. Stvari se komplicirajo? Kristalizirajo? Vsi hitimo: gledališča s pripombami na mrežo, ministrstvo – kot vse kaže – s pripravo pogodb z gledališči in ustanovitelji, Pelhan piše zakon o gledališčih ... Pravi, da mu ni jasno, kaj bo naredil s Ptujem. Marjana Klanjškova se je zavzela za nas, potegnila, tudi sam sem razložil, da smo repertoarno, vendar ne ansambelsko gledališče ... Na sestanku ni bilo Pipana in ne Kraljeviča: a to pomeni, da je njima že vse jasno, da je položaj njunih gledališč definiran in jasen? Kdo ve. 

Tako v bistvu ne vem: kje smo? Kaj se dogaja? 

Kardum namignil, da bi v naši pogodbi bila točka, kjer bi se mi zavezali, da bom vsako leto servisirali eno gledališko avtorsko skupino (in s tem razbremenili ministrstvo ene off grupe). Odgovarjam: zdaj bi to zaviralo naš avtonomni razvoj. Nič nimam proti, vendar nekoliko kasneje, ko bodo naši rezultati že jasni. Ko pa imamo dovolj dela s svojim programom. Pa tudi prostorsko vidim probleme. Torej: kaj bo se izcimilo iz te pogodbe? 

15. november 1999

Sinoči smo se ga Tadej, Nešo, Vojko, Tamara in jaz v pisarni kar malo nažingali. Oprli smo en šampanjenc, pa drugega, pa tretjega, pa še eno buteljko in na koncu je bilo pred nami 5 praznih steklenic. Začelo se je informativno, delovno, poročali smo o dogajanjih v zadnjem času in se pogovarjali o prihodnosti. Nato pa beseda na besedo ... in prav lepo smo končali večer nekje ponoči ob enih ... Vesel sem, da sem bil skupaj s kolegi, ki najbolj sodelujejo pri domišljanju prihodnosti tega teatra. 

Šmid je premeril še podstrešje upravne stavbe, kurilnico, klet in ostale potrebne detajle. Pogovarjala sva se tudi o nakupu računalnika. Koristen pogovor. Kot vse kaže, se bom odločil za sledenje sedanjim potrebam in ne bom stvari dopolnjeval v smer avdio-video. Sicer pa je računalničar pogledal moj računalnik in mi omenil, da lahko vsak čas zadeva pade skupaj. Saj nimam več prostora na disku. 

Jutri grem h Kardumu: poklical je in pravi, da se je našlo 4 Mio sit programskega denarja za nas za leto 1999. Kako bomo to lahko dobili, kaj bo zahteval od nas? Kako daleč je pogodba? 

Opoldne se najavil Peter z Justinom: kaj imata povedati. Slišal sem, da bo premiera v steklarski delavnici. V našem stanovanju je Justin prespal, ne da bi mi kdo to povedal. 

Nocoj začetek vaj za 3-ko.  

18. november 1999

V Ljubljani sem podpisal pogodbo med MzK in GP za sofinanciranje programa 1999: 4 mio Sit. 200.000 Sit dobimo za gostovanja, 300.000 Sit pa dobi Peter za projekt Noe, Noe (ki bo zdaj imel premiero v Steklarski delavnici). 

Goga se priključila projektu Triko. Sicer fantje in dekleta pridno delajo, časa je malo. 

Nabavili orodje za na oder – dobra kvaliteta, fina omarica.  

Pogovori z Lilijano Vogrinec glede prostora pod platojem – strinja se, da bi bila v teh prostorih do tedaj, ko bomo prenavljali hišo. Sama meni, da bi MOP dala ta prostor samo nam (v Tedniku je razpis za dodelitev tega poslovnega prostora). Glede na dogovor mislim, da bo to super. Delala bo časopis – štirinajstdnevnik, ki bo zastonj za gospodinjstva v MOP. Vidim možnost, da naš program tiskamo tam na posebnem listu.  

Zdaj vsa pozornost namenjena Trikoju. Urediti moram še avtorske zadeve z Jesihom (AAS je ponudila 500.000 Sit za odkup). Želim si dobre predstave. 

24. november 1999

Vaje za Triko tečejo. Z g. Jesihom sva se slišala in dogovorila okrog cene, Medveda in premiere. Bil sem na vaji za Triko – kaj bo iz tega? Samo igračkanje to ne bi smelo biti; po mojem mnenju. Zdaj je v projektu tudi Goga kot scenografka in kostumografka; v tem smislu sem mirnejši, upam, da bo vse o.k.  

Danes prišla podpisana pogodba z MzK za program 1999 (4.000.000 mio Sit). Hvala bogu. Z Anico sva naredila plan nakupov do konca leta: stoli, ognjevarna omara, računalniška oprema, zakuska za silvestrovo predstavo, elektro-oprema za Tomaža. Mislim, da je to veliko, če nabavimo te stvari pred iztekom leta. 

Jutri grem v Ljubljano na pogovore z Meto Hočevar, upam, da dobim g. Poniža in z Mojco Funkl za Marjetko. Mislim, da bo prišla v projekt. Zdi se mi dobra izbira; izgledala bo lahko naivno, začetniško, hkrati pa se je spomnim iz dramske šole Barice Blenkuš, da je prava borka: zagnana, pridna in zavzeta. Pravzaprav se zelo veselim dela z njo. 

Silvestrska predstava in sploh decembrske ponovitve Trikoja so dokaj velik izziv. Upam, želim si, pričakujem, da bo predstava resnično o.k. Nikakor ne smemo pogoreti. Treba je narediti resnično prepoznavno, dobro stvar. Ker ni zgodbe, menim, da je treba najti nek drug ključ oz. rdečo nit. Kajti sicer bodo zadeve preveč poljubn-ostn-e. To pa za uprizoritev nikakor ne more biti dobro. 

Včeraj na MOP sestanek za proračun 2000. Ponovno ista pesem: denar je že določen, mi pa da naj predlagamo spremembe, rešitve, vendar znotraj znanega, določenega. Larifari. Vendar sem se prvič postavil za naš zavod in se oglasil: glede zaposlitve inšpicienta, glede PZI-ja, ki v procesu nastajanja dokumentacije še manjka in vprašal, kako to, da nam ne nakazujejo za plače toliko, kolikor bi bilo potrebno po kolektivni pogodbi. 

V delavnici pri Marijanu se dela plinski priključek. Upam samo, da ne bo nobenega problema. Pred seboj imam namreč pismo g. Korparja, v katerem piše, da je do zamud dejansko prišlo in da je zanje odgovoren sam, po naši krivdi pa je prišlo do dodatnih del – večjih dimenzij, drugačnih materialov, dodatnih del. To pa je vredno toliko, kolikor smo mu vzeli kot penale. Obenem piše, da nam bo poslal račun za izposojeno žago Stihl, ki si jo je od njegove firme sposodil Marijan, ni mu je pa še vrnil. ??? !!! 

Opazil sem, da v vsakem tretjem stavku uporabaljam besedo “upam”. Upam to, upam ono ... Tako to ne gre več naprej: nisem v firmi, ki goji upanje, pač pa lahko in moram ukrepati – tako, da ščitim naše interese. 

1. december 1999  

Mislim, da je projekt Triko kar dodobra v škripcih. Igralci se trudijo, poskušajo, Matjaž jim dopoveduje, vendar pravega rezultata in učinka ni. Zdi se mi, da je glavni problem v tem, da se ne ukvarjajo z iskanjem svojevrstne logike besedila. Tako pa je vse nekako poljubnostno in “kar nekaj”. Sinoči sem Matjaža prosil za ogled neke malo bolj pregledne vaje. Rekel je, da šele konec tedna. To bom spoštoval, čeprav mislim, da je vsak dan izgubljen. V petek se ne bom “šparal”, mislim tvegati in jih vprašati nekaj stvari: kaj bi radi dosegli? Kak stil igrajo? Kaj je bistveno, kaj ne? Kakšen je odnos? Kako naj bi stvar izgledala v končni fazi? Tako v strahu še za nek projekt nisem bil. Seveda si še kako želim, da bo na koncu vse prav o.k., vendar po tej poti ne verjamem, da se bodo našli. Ker nekako niso našli modusa, ključa, formule, kako se učinkovito spopasti s tekstom. Ideja, kot sem nek dan slišal, da bi bilo treba tekst prepisati, ker tak kot je, ni govorljiv, seveda kaže prav na to: da niso doumeli “keča”. 

7. december 1999 

Zdaj pa se je začela panika: Goga nori naokoli, kostumov je en kup, rekviziti se kupujejo in prihajajo v hišo brez kontrole ... jaz pa nočem podpisati stroškov rekvizitov, dokler niso prevzeti in dokler ne vemo, kaj potrebujemo, kaj pa ne ... 

Pelhan mi je poslal osnutek Zakona o gledališčih. Na prvi pogled nič črnega za nas; vendar bom preučil in videl, kako in kaj ter dal kakšno smiselno pripombo. 

Napisal pripombo glede bodoče mreže slovenskih poklicnih gledališč. 

Izpeljali smo postopke izbire ponudnikov za stole v kleti, požarno omaro, računalnike in elektro-opremo za Tomaža. Vse skupaj bo stalo blizu 4 mio Sit. 

Andrej končuje arhitekturo stavbe. Vnašamo naše pripombe, želje, potrebe in pripombe. Se usklajujemo. Zdaj je glavna dilema še vse, kar zadeva portal, višino odra, obliko proscenija. Tomaž je pogruntal še nekatera vprašanja v upravno-tehničnem delu. Vse skupaj mi je všeč; predvsem pa dejstvo, da ima Andro vse pod kontrolo. 

Triko se lepo polni. Nisem še videl nobene vaje, ker Matjaž še to ni omogočil, oz. je danes povedal, da je kontrolna vaja jutri zvečer. Kar sam se bom torej povabil in šel pogledat. Čutim pa veliko nervozo, nemir in živčnost. Tako pri Tadeju in Nešotu, kakor tudi pri naši tehniki. Pravim jim samo: naj storijo vse, kar lahko. Še nekaj dni je treba zdržati. Ves nemir je posledica nedoslednih, pomanjkljivih in ne dovolj natančnih in zavezujočih priprav in konceptualne neodločnosti. Tudi tak sistem, po kakršnem se dela predstava zdaj, je seveda možen, legitimen, ampak ne verjamem, da je dober v takšnih okoliščinah, kakršne so zdaj: čas vaj nekaj več kot mesec dni, tekst zelo zahteven, veliko preoblačenj ... 

Bomo videli. Zanašam se na igralce, na oba fanta, ki sta zahtevna in bosta gotovo dala gas do konca ...  

Žal mi je za Gogino slabo voljo in besede, da ne bo nikoli več delala na Ptuju ... Žal mi je, vendar ne bom odstopil od svojih stališč. Ker sem mirno premislil in me nihče do sedaj ni prepričal, da nimam prav. 

Dogovoril s Stančem za fotografiranje in video snemanje. Mi kupimo negative, on jih odda, izdelava fotk je naš problem. 

15. december 1999 

Javna generalka in včerajšnja predpremira sta pokazali, da bodo predstavo radi gledali tako srednješolci, kakor tudi starejši. Predvsem sem vesel zaradi teh, tadrugih, saj predstavljajo velik del naše publike. Igra se je ujela, tam, kjer je ironija dobro cepljena na osnovno situacijo, realno okoliščino in psihološko motiviranost, se mi zdi najboljša. Hvala bogu. Sinoči se nam je pri odpiranju zataknil zastor in na samem začetku smo morali prekiniti predstavo. Šel sem na oder in se opravičil publiki, čeprav nisem vedel, ali bomo zaveso sploh spravili v delovanje. Hvala bogu se je Tomaž izkazal in z mirno krvjo pregledal, kar je lahko ter mirno ukrepal. Vsi ostali smo samo letali kot zmešani in povečevali paniko. Zdaj si znam približno predstavljati, kaj bi povzročil morebiten požar. Bog ne daj. 

Kupili smo dober mikrofon in stroj za efekt tonov. Oboje je velika pridobitev v Tomaževi kabini. 

Prve ocene statistike kažejo, da bodo številke pri obisku nekoliko manjše kakor prejšnje poslovno leto. Nič hudega, bo pa treba izvesti natančno analizo. 

Sodelovanje z Gogo kot kostumografko in scenografko nas je tudi naučilo nekaj novega: materialni stroški so bili ves čas strogo pod nadzorom, v mejah normale, včeraj pa je prinesla še zahtevek za nekaj več kot 500.000 Sit za garderobo, ki jo je dala ona. Z nenormalno visokimi cenami, seveda. In sam nisem zdaj imel nobene možnosti, da bi stvari z odra ukinil. Učimo se: treba bo imeti predpogodbe, skice in kalkulacije in šele nato imeti pravo pogodbo. 

Juretu in Nevenki sem povedal, da ne vidimo več interesa po tem, da je Veseli december v naši hiši: ne gre samo za izpad inkasa, pač pa tudi števila predstav in tehnično-organizacijske težave in probleme, ki si jih povzročamo eni drugim. Prihodnje leto bi želel stvari speljati drugače. 

17. december 1999

Anica in jaz imava nova računalnika. Super za zdaj. Kdaj se bodo pokazali problemi? Zdaj čakam še na skener in ureditev modema, nato treba instalirati še A-3 printer in potem bo, upam, vse v redu. 

Nocoj bomo imeli postprodukcijski sestanek. Odločil sem se, da Gogi plačamo stari, ki jih je sešila, izposojene, to je stvari iz njenega fundusa, pa bomo našli sami. 

20. december 1999

Kritika za Triko v Delu ugodna, v Večeru pa odlična. Pezdir jezikovno plat nekoliko graja, Vidalijeva pa jo pohvali. Še posebej Tadeja, nasploh pa vse igralce, ki da se jim vidi, da se jim ljubi igrati. Konec dober, vse dobro. 

Gogi sem poslal pismo s končnimi odločitvami glede prekoračitve sredstev. Tako se tudi nekoliko bolje počutim; ge. Oblakovi na Mercatorju SVS sem povedal, da vloge za sponzorstvo kot Gledališče Ptuj ne bomo dali. Mislim, da je tako prav, saj je minus nastal na Goginem zeljniku, torej naj si sponzorstvo uredi sama.  

V petek smo imeli postprodukcijski sestanek, na njem pregledali delo. Všeč mi je bilo, da so se v razgovor vključili tudi sodelavci (tehnika), da smo predebatirali vzdušje v času nastajanja predstave, da so igralci povedali, kaj jim je pri nas všeč, kaj naj spremenimo (Tadej: pihanje mrzlega zraka ob odprtih vratih v garderobo). 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

108 - Na Ptuju, kot veste, je od Zavoda za spomeniško varstvo težko dobiti "zeleno luč" za gradbene posege. To je bila prva velika "zmaga" glede gradbene prenove. 

109 - Prepis sms sporočil. Je možno, da takrat telefoni na tipkovnici še niso imeli č,ž,š-jev? Predvsem in ključno pa: A veste, da danes ne vem več natančno, oz. nisem prepričan, za kaj so mi čestitali? Ali za informacijo, da bomo  začeli dobivati redno sredstva tudi od države (in se nam ne bo več treba vsakič znova potegovati zanje "projektno"), ali zato, ker je bilo rečeno, da bo šla zgradba v obnovo? Po moje: za prvo.

110 - Po štirih letih "rintanja", dopisovanja, sestankovanja nam je uspelo. Verjetno je to trenutek, ko smo se "vrasli" v slovensko gledališko pokrajino. Mesto nas je že sprejelo; zdaj tudi država. Prej štiri leta Zato.-ja, zdaj štiri leta Gledališča Ptuj. Zdaj smo v bistvu tam, kjer smo si želeli biti. Sama ustanovitev na papirju (1995) še ni bila nič. Rojstni list. Zdaj smo stopili v prvi razred osnovne šole. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.