Tag: Rastko Krošl

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30,

3. november 1999 

Andro bil pri g. Mikužu in si “pripogajal” skoraj vse, kar si je želel glede gradnje.¹⁰⁸ Predvsem: zeleno luč za preureditev notranjosti dvorane. Tukaj bil tudi Davorin Šterbal; pogovarjala o dvižnih mizah. Cca 8.000 Dem ena miza, ki bi dvigovala tla do nivoja 1,2 m od ničelne točke. Hvala bogu vse v zvezi s hišo dobro teče in resnično sem vesel. Naj gre le tako naprej. 

4. november 1999

Končno spet vsi “na broju”. Delo steklo. Nazdravili ob dejstvu, da bo s strani Spomeniškega varstva vse o.k. kar zadeva projektiranje hiše. Bravo Andreju. 

Župniki prepovedali parkiranje. Malo vroče krvi. Dogovor: mi več osebnih avtov ne parkiramo, oni dovolijo oz. dajo ključ, da parkirajo pred bajto kamioni. (Danes kar dva mariborske Drame). 

Nešo: problem: jutri gostovanje v MGL, zdaj pa naj bi imel vajo v hiši. Hvala bogu se niti ni obrnil name. 

6. november 1999

Včerajšnji dan v LJ bil pravi delovni uspeh: Gojc je bil za novi projekt, se je navdušil in imel sem čisto pravi občutek – takojšnji filing, da bo delo dobro in predstava tudi. Darko prevedel nekaj strani, dva odlomka, toliko, da je dobi Gojc filing. Predlagal Mojco Fatur za soigralko ... Koga povabiti? Bova videla ... 

Nato gostovanje s Fantom v MGL za slovenske terapevte: navdušeni, pogovor po predstavi. Vprašanja strokovna, zanimiva opažanja, pohvale igralcem. Srečal g. Praperja, Ščuko, Mravljeta, Pačnika, Marinko, Gostečnika, gospo Tomori ... srenja “psiho scene”. Zelo zelo zadovoljen, čeprav odšli od doma ob 3.40 in tehnika razložila sceno ob 19. uri. Ljudje so pridni kot ne vem kaj, dobri, lojalni, potrpežljivi, delovni. Krasni so. Sram me je, da jim ne znam zrihtati večjih plač. 

Ponedeljek bo pojutrišnjem tu. Kaj se bo izcimilo? Pomirjen sem: naredil sem veliko, skoraj vse, ali pa: ja: vse, kar sem mislil, da zmorem. Nisem bil pri Kučanu, ne pri Drnovšku in Podobniku ... ostalo pa sem skušal zanimirati. Kakšen odgovor nam bo dal minister?  

V Tedniku velik članek – intervju z mano glede nove sezone. Grozljivo slab jezik, pa vendarle dokaj pregledno in celovito o trenutnem stanju teatra. 

Srečal veliko kolegov v LJ; beseda gor, beseda dol ... veliko lažje se dobi delo tam in veliko lažje je govoriti o nekaterih stvareh ... Kako dolgo bom imel voljo in moč vleči ta voz naprej na Ptuju? Kaj me drži pokonci? Zakaj ne obupam? Kako bom ravnal, če od ministrovega obiska ne bo učinka – pozitivnega? Kako potem naprej? Kje najti motivacijo? Kam se usmeriti naslednji dve leti, ko bom čakal na iztek mandata? 

Take reči se sprašujem, zavestno in mislim da tudi takrat, ko ne mislim. Pol mandata je oz. bo mimo. Veliko je pokazati. Veliko je narejenega, še več zastavljenega. Čas. Potreben je čas in vztrajnost. Cilj je jasen, vem, kam bi rad. Zakaj moram hoditi toliko sam? Saj je: tu so odlični sodelavci, sopotniki ... Vendar potreboval bi podporo od zunaj, močnejših od mene. Preprosto povedano: več denarja. Od tistih, ki ga imajo. Kaj bom znal še pridobiti, kaj narediti v tej smeri? Grozljivo je, da nimam vpliva, poznanstev, lobija za seboj. Je res tako nepomembno to, kar delamo? Je res vse to tako minorno, nezanimivo, nepretresljivo? Je mogoče, da se slepim/o? Je vse to skupaj nič? Ne more biti res, ne more držati. Drugače pravijo številke in drugače izgledajo ljudje, ko hodijo iz dvorane; zadovoljni. V glavnem zadovoljni. Vem, da je tako in da se ne tolažim. Vendar to ne pomaga.... 

Vem, da bo vse v redu, z mano in s teatrom. Da bom moral nekega dne pretrgati nit med sabo in tem zavodom. Kdaj bo to, ne vem. Vem pa, da bi prej rad še naredil nekaj tehtnih in pomembnih stvari. Ki bodo pomembno vplivale na prihodnost. 

9. november 1999

Veliko srece danes! V. Belsak 

Javi kje si! V. Belsak  

Cestitam, cestitam, cestitam!!!saj sem vedla, da ti bo uspelo. tamara vidakovic 

Tfuj, pfuj, ... ptuj! – veni, vidi, vici! – najprej je bila beseda! ... in beseda je meso postala!!! V. Belsak¹⁰⁹

To so bila sporocila na gsm-ju. Klici. Dobre zelje. Jana Vidic, Anica, S. Brlek, S. Berden ... ¹¹⁰

Danes zjutraj kar klic Karuduma: kako pripraviti pogodbo. Pričakovanje naše je kaj?, me je vprašal. Povem: 15 mio Sit. Za tri odrasle projekte. Otroškega pa krijemo sami.  

Mislim, da gre za zdaj vse po planih. Podpisa včeraj ni bilo, zato še nisem absolutno vesel; čakam se na podpis pogodbe. Potem bo šele vse jasno. Predvsem je bila izražena podpora v program, hkrati smo si ogledali stavbo gledališča. 

Veliko novinarjev prisotnih na sestanku: Delo, Večer, Tednik, LJ-Dnevnik, Radio City, Radio MB, TV Slovenija. Hvala bogu, veliko zanimanje za vso to temo; tudi za naš zavod. 

10. november 1999 

Računalniki: gospod Bračič: Samo vprašanje je, kdaj se bo moj sesedel. Zdaj kopiram kot nor na diskete. 

12. november 1999

Včeraj spet sestanek direktorjev v MGL-ju. Stvari se komplicirajo? Kristalizirajo? Vsi hitimo: gledališča s pripombami na mrežo, ministrstvo – kot vse kaže – s pripravo pogodb z gledališči in ustanovitelji, Pelhan piše zakon o gledališčih ... Pravi, da mu ni jasno, kaj bo naredil s Ptujem. Marjana Klanjškova se je zavzela za nas, potegnila, tudi sam sem razložil, da smo repertoarno, vendar ne ansambelsko gledališče ... Na sestanku ni bilo Pipana in ne Kraljeviča: a to pomeni, da je njima že vse jasno, da je položaj njunih gledališč definiran in jasen? Kdo ve. 

Tako v bistvu ne vem: kje smo? Kaj se dogaja? 

Kardum namignil, da bi v naši pogodbi bila točka, kjer bi se mi zavezali, da bom vsako leto servisirali eno gledališko avtorsko skupino (in s tem razbremenili ministrstvo ene off grupe). Odgovarjam: zdaj bi to zaviralo naš avtonomni razvoj. Nič nimam proti, vendar nekoliko kasneje, ko bodo naši rezultati že jasni. Ko pa imamo dovolj dela s svojim programom. Pa tudi prostorsko vidim probleme. Torej: kaj bo se izcimilo iz te pogodbe? 

15. november 1999

Sinoči smo se ga Tadej, Nešo, Vojko, Tamara in jaz v pisarni kar malo nažingali. Oprli smo en šampanjenc, pa drugega, pa tretjega, pa še eno buteljko in na koncu je bilo pred nami 5 praznih steklenic. Začelo se je informativno, delovno, poročali smo o dogajanjih v zadnjem času in se pogovarjali o prihodnosti. Nato pa beseda na besedo ... in prav lepo smo končali večer nekje ponoči ob enih ... Vesel sem, da sem bil skupaj s kolegi, ki najbolj sodelujejo pri domišljanju prihodnosti tega teatra. 

Šmid je premeril še podstrešje upravne stavbe, kurilnico, klet in ostale potrebne detajle. Pogovarjala sva se tudi o nakupu računalnika. Koristen pogovor. Kot vse kaže, se bom odločil za sledenje sedanjim potrebam in ne bom stvari dopolnjeval v smer avdio-video. Sicer pa je računalničar pogledal moj računalnik in mi omenil, da lahko vsak čas zadeva pade skupaj. Saj nimam več prostora na disku. 

Jutri grem h Kardumu: poklical je in pravi, da se je našlo 4 Mio sit programskega denarja za nas za leto 1999. Kako bomo to lahko dobili, kaj bo zahteval od nas? Kako daleč je pogodba? 

Opoldne se najavil Peter z Justinom: kaj imata povedati. Slišal sem, da bo premiera v steklarski delavnici. V našem stanovanju je Justin prespal, ne da bi mi kdo to povedal. 

Nocoj začetek vaj za 3-ko.  

18. november 1999

V Ljubljani sem podpisal pogodbo med MzK in GP za sofinanciranje programa 1999: 4 mio Sit. 200.000 Sit dobimo za gostovanja, 300.000 Sit pa dobi Peter za projekt Noe, Noe (ki bo zdaj imel premiero v Steklarski delavnici). 

Goga se priključila projektu Triko. Sicer fantje in dekleta pridno delajo, časa je malo. 

Nabavili orodje za na oder – dobra kvaliteta, fina omarica.  

Pogovori z Lilijano Vogrinec glede prostora pod platojem – strinja se, da bi bila v teh prostorih do tedaj, ko bomo prenavljali hišo. Sama meni, da bi MOP dala ta prostor samo nam (v Tedniku je razpis za dodelitev tega poslovnega prostora). Glede na dogovor mislim, da bo to super. Delala bo časopis – štirinajstdnevnik, ki bo zastonj za gospodinjstva v MOP. Vidim možnost, da naš program tiskamo tam na posebnem listu.  

Zdaj vsa pozornost namenjena Trikoju. Urediti moram še avtorske zadeve z Jesihom (AAS je ponudila 500.000 Sit za odkup). Želim si dobre predstave. 

24. november 1999

Vaje za Triko tečejo. Z g. Jesihom sva se slišala in dogovorila okrog cene, Medveda in premiere. Bil sem na vaji za Triko – kaj bo iz tega? Samo igračkanje to ne bi smelo biti; po mojem mnenju. Zdaj je v projektu tudi Goga kot scenografka in kostumografka; v tem smislu sem mirnejši, upam, da bo vse o.k.  

Danes prišla podpisana pogodba z MzK za program 1999 (4.000.000 mio Sit). Hvala bogu. Z Anico sva naredila plan nakupov do konca leta: stoli, ognjevarna omara, računalniška oprema, zakuska za silvestrovo predstavo, elektro-oprema za Tomaža. Mislim, da je to veliko, če nabavimo te stvari pred iztekom leta. 

Jutri grem v Ljubljano na pogovore z Meto Hočevar, upam, da dobim g. Poniža in z Mojco Funkl za Marjetko. Mislim, da bo prišla v projekt. Zdi se mi dobra izbira; izgledala bo lahko naivno, začetniško, hkrati pa se je spomnim iz dramske šole Barice Blenkuš, da je prava borka: zagnana, pridna in zavzeta. Pravzaprav se zelo veselim dela z njo. 

Silvestrska predstava in sploh decembrske ponovitve Trikoja so dokaj velik izziv. Upam, želim si, pričakujem, da bo predstava resnično o.k. Nikakor ne smemo pogoreti. Treba je narediti resnično prepoznavno, dobro stvar. Ker ni zgodbe, menim, da je treba najti nek drug ključ oz. rdečo nit. Kajti sicer bodo zadeve preveč poljubn-ostn-e. To pa za uprizoritev nikakor ne more biti dobro. 

Včeraj na MOP sestanek za proračun 2000. Ponovno ista pesem: denar je že določen, mi pa da naj predlagamo spremembe, rešitve, vendar znotraj znanega, določenega. Larifari. Vendar sem se prvič postavil za naš zavod in se oglasil: glede zaposlitve inšpicienta, glede PZI-ja, ki v procesu nastajanja dokumentacije še manjka in vprašal, kako to, da nam ne nakazujejo za plače toliko, kolikor bi bilo potrebno po kolektivni pogodbi. 

V delavnici pri Marijanu se dela plinski priključek. Upam samo, da ne bo nobenega problema. Pred seboj imam namreč pismo g. Korparja, v katerem piše, da je do zamud dejansko prišlo in da je zanje odgovoren sam, po naši krivdi pa je prišlo do dodatnih del – večjih dimenzij, drugačnih materialov, dodatnih del. To pa je vredno toliko, kolikor smo mu vzeli kot penale. Obenem piše, da nam bo poslal račun za izposojeno žago Stihl, ki si jo je od njegove firme sposodil Marijan, ni mu je pa še vrnil. ??? !!! 

Opazil sem, da v vsakem tretjem stavku uporabaljam besedo “upam”. Upam to, upam ono ... Tako to ne gre več naprej: nisem v firmi, ki goji upanje, pač pa lahko in moram ukrepati – tako, da ščitim naše interese. 

1. december 1999  

Mislim, da je projekt Triko kar dodobra v škripcih. Igralci se trudijo, poskušajo, Matjaž jim dopoveduje, vendar pravega rezultata in učinka ni. Zdi se mi, da je glavni problem v tem, da se ne ukvarjajo z iskanjem svojevrstne logike besedila. Tako pa je vse nekako poljubnostno in “kar nekaj”. Sinoči sem Matjaža prosil za ogled neke malo bolj pregledne vaje. Rekel je, da šele konec tedna. To bom spoštoval, čeprav mislim, da je vsak dan izgubljen. V petek se ne bom “šparal”, mislim tvegati in jih vprašati nekaj stvari: kaj bi radi dosegli? Kak stil igrajo? Kaj je bistveno, kaj ne? Kakšen je odnos? Kako naj bi stvar izgledala v končni fazi? Tako v strahu še za nek projekt nisem bil. Seveda si še kako želim, da bo na koncu vse prav o.k., vendar po tej poti ne verjamem, da se bodo našli. Ker nekako niso našli modusa, ključa, formule, kako se učinkovito spopasti s tekstom. Ideja, kot sem nek dan slišal, da bi bilo treba tekst prepisati, ker tak kot je, ni govorljiv, seveda kaže prav na to: da niso doumeli “keča”. 

7. december 1999 

Zdaj pa se je začela panika: Goga nori naokoli, kostumov je en kup, rekviziti se kupujejo in prihajajo v hišo brez kontrole ... jaz pa nočem podpisati stroškov rekvizitov, dokler niso prevzeti in dokler ne vemo, kaj potrebujemo, kaj pa ne ... 

Pelhan mi je poslal osnutek Zakona o gledališčih. Na prvi pogled nič črnega za nas; vendar bom preučil in videl, kako in kaj ter dal kakšno smiselno pripombo. 

Napisal pripombo glede bodoče mreže slovenskih poklicnih gledališč. 

Izpeljali smo postopke izbire ponudnikov za stole v kleti, požarno omaro, računalnike in elektro-opremo za Tomaža. Vse skupaj bo stalo blizu 4 mio Sit. 

Andrej končuje arhitekturo stavbe. Vnašamo naše pripombe, želje, potrebe in pripombe. Se usklajujemo. Zdaj je glavna dilema še vse, kar zadeva portal, višino odra, obliko proscenija. Tomaž je pogruntal še nekatera vprašanja v upravno-tehničnem delu. Vse skupaj mi je všeč; predvsem pa dejstvo, da ima Andro vse pod kontrolo. 

Triko se lepo polni. Nisem še videl nobene vaje, ker Matjaž še to ni omogočil, oz. je danes povedal, da je kontrolna vaja jutri zvečer. Kar sam se bom torej povabil in šel pogledat. Čutim pa veliko nervozo, nemir in živčnost. Tako pri Tadeju in Nešotu, kakor tudi pri naši tehniki. Pravim jim samo: naj storijo vse, kar lahko. Še nekaj dni je treba zdržati. Ves nemir je posledica nedoslednih, pomanjkljivih in ne dovolj natančnih in zavezujočih priprav in konceptualne neodločnosti. Tudi tak sistem, po kakršnem se dela predstava zdaj, je seveda možen, legitimen, ampak ne verjamem, da je dober v takšnih okoliščinah, kakršne so zdaj: čas vaj nekaj več kot mesec dni, tekst zelo zahteven, veliko preoblačenj ... 

Bomo videli. Zanašam se na igralce, na oba fanta, ki sta zahtevna in bosta gotovo dala gas do konca ...  

Žal mi je za Gogino slabo voljo in besede, da ne bo nikoli več delala na Ptuju ... Žal mi je, vendar ne bom odstopil od svojih stališč. Ker sem mirno premislil in me nihče do sedaj ni prepričal, da nimam prav. 

Dogovoril s Stančem za fotografiranje in video snemanje. Mi kupimo negative, on jih odda, izdelava fotk je naš problem. 

15. december 1999 

Javna generalka in včerajšnja predpremira sta pokazali, da bodo predstavo radi gledali tako srednješolci, kakor tudi starejši. Predvsem sem vesel zaradi teh, tadrugih, saj predstavljajo velik del naše publike. Igra se je ujela, tam, kjer je ironija dobro cepljena na osnovno situacijo, realno okoliščino in psihološko motiviranost, se mi zdi najboljša. Hvala bogu. Sinoči se nam je pri odpiranju zataknil zastor in na samem začetku smo morali prekiniti predstavo. Šel sem na oder in se opravičil publiki, čeprav nisem vedel, ali bomo zaveso sploh spravili v delovanje. Hvala bogu se je Tomaž izkazal in z mirno krvjo pregledal, kar je lahko ter mirno ukrepal. Vsi ostali smo samo letali kot zmešani in povečevali paniko. Zdaj si znam približno predstavljati, kaj bi povzročil morebiten požar. Bog ne daj. 

Kupili smo dober mikrofon in stroj za efekt tonov. Oboje je velika pridobitev v Tomaževi kabini. 

Prve ocene statistike kažejo, da bodo številke pri obisku nekoliko manjše kakor prejšnje poslovno leto. Nič hudega, bo pa treba izvesti natančno analizo. 

Sodelovanje z Gogo kot kostumografko in scenografko nas je tudi naučilo nekaj novega: materialni stroški so bili ves čas strogo pod nadzorom, v mejah normale, včeraj pa je prinesla še zahtevek za nekaj več kot 500.000 Sit za garderobo, ki jo je dala ona. Z nenormalno visokimi cenami, seveda. In sam nisem zdaj imel nobene možnosti, da bi stvari z odra ukinil. Učimo se: treba bo imeti predpogodbe, skice in kalkulacije in šele nato imeti pravo pogodbo. 

Juretu in Nevenki sem povedal, da ne vidimo več interesa po tem, da je Veseli december v naši hiši: ne gre samo za izpad inkasa, pač pa tudi števila predstav in tehnično-organizacijske težave in probleme, ki si jih povzročamo eni drugim. Prihodnje leto bi želel stvari speljati drugače. 

17. december 1999

Anica in jaz imava nova računalnika. Super za zdaj. Kdaj se bodo pokazali problemi? Zdaj čakam še na skener in ureditev modema, nato treba instalirati še A-3 printer in potem bo, upam, vse v redu. 

Nocoj bomo imeli postprodukcijski sestanek. Odločil sem se, da Gogi plačamo stari, ki jih je sešila, izposojene, to je stvari iz njenega fundusa, pa bomo našli sami. 

20. december 1999

Kritika za Triko v Delu ugodna, v Večeru pa odlična. Pezdir jezikovno plat nekoliko graja, Vidalijeva pa jo pohvali. Še posebej Tadeja, nasploh pa vse igralce, ki da se jim vidi, da se jim ljubi igrati. Konec dober, vse dobro. 

Gogi sem poslal pismo s končnimi odločitvami glede prekoračitve sredstev. Tako se tudi nekoliko bolje počutim; ge. Oblakovi na Mercatorju SVS sem povedal, da vloge za sponzorstvo kot Gledališče Ptuj ne bomo dali. Mislim, da je tako prav, saj je minus nastal na Goginem zeljniku, torej naj si sponzorstvo uredi sama.  

V petek smo imeli postprodukcijski sestanek, na njem pregledali delo. Všeč mi je bilo, da so se v razgovor vključili tudi sodelavci (tehnika), da smo predebatirali vzdušje v času nastajanja predstave, da so igralci povedali, kaj jim je pri nas všeč, kaj naj spremenimo (Tadej: pihanje mrzlega zraka ob odprtih vratih v garderobo). 

  (Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

108 - Na Ptuju, kot veste, je od Zavoda za spomeniško varstvo težko dobiti "zeleno luč" za gradbene posege. To je bila prva velika "zmaga" glede gradbene prenove. 

109 - Prepis sms sporočil. Je možno, da takrat telefoni na tipkovnici še niso imeli č,ž,š-jev? Predvsem in ključno pa: A veste, da danes ne vem več natančno, oz. nisem prepričan, za kaj so mi čestitali? Ali za informacijo, da bomo  začeli dobivati redno sredstva tudi od države (in se nam ne bo več treba vsakič znova potegovati zanje "projektno"), ali zato, ker je bilo rečeno, da bo šla zgradba v obnovo? Po moje: za prvo.

110 - Po štirih letih "rintanja", dopisovanja, sestankovanja nam je uspelo. Verjetno je to trenutek, ko smo se "vrasli" v slovensko gledališko pokrajino. Mesto nas je že sprejelo; zdaj tudi država. Prej štiri leta Zato.-ja, zdaj štiri leta Gledališča Ptuj. Zdaj smo v bistvu tam, kjer smo si želeli biti. Sama ustanovitev na papirju (1995) še ni bila nič. Rojstni list. Zdaj smo stopili v prvi razred osnovne šole. 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Kratek očrt zgodovine 

Avtorji: Samo M. Strelec & Melani Centrih, Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Medklic. Neka kolegica mi je pisala, ali je mišljeno, da naj drugi komentirate moje zapiske. Hm. V bistvu ne. Mišljeno je, da se odzoveš na košček, ki ga sam "položim na mizo". Vabljen, da deliš spomin, povezan s preteklostjo MGP, in ga tako ponudiš v skupnostno sestavljanko. Mogoče potrebujemo prav ta tvoj košček, da bo naša slika nekoč cela. Mogoče prav tvoj košček tvori rob, ali vogal, ali paše nekam na sredino slike. Ne vem. Nihče ne ve. In prav to je tisto vznemirljivo. Ne vemo, dokler ne zvemo.
Ne gre za to, da rečeš: "Fajn si to napisal, Samo" (no, seveda sem vesel, kdo kdaj misli, da je kaj fajn); ali: "Ja, res je bilo tako," pač pa, da ponudiš svoje spomine. Gledališče je preplet idej, hrepenenj, očaranj in razočaranj, radosti in frustracij ustvarjalcev. Predvsem pa je gledališče gledalčva očaranost nad videnim; ali pa gledalčeva zdolgočasenost, kadar gledališčnikom ne uspe. In vemo, ne uspe nam vedno. 
Zbiramo torej tanke nitke spomninov; da bi se - če bomo vztrajni in potrpežljivi - morda nekoč zgodil čudovit preplet naše skupnosti in morda na koncu spletemo močno rdečo nit, vrv, pletenico o tridesetlenem obstoju Mestnega gledališča Ptuj.

*

Leta  1939 je Hitler napadel Poljsko.
Istega leta se v kraljevino Jugoslavijo s študija v Pragi vrnil mlad Mariborčan, Fran Žižek. Pri češkem gledališkem reformatorju Burjanu je študiral režijo.
Pride torej v Maribor in v rodnem mestu želi ustanoviti neodvisno gledališče. Kajti namreč:
To, kar Žižek gleda v gledališču, tam z zadnjih stojišč na galeriji, se mu zdi grozno. "Fuj!" vzklika, ko gospoda v parterju aplavdira. In - valjda, kot se grdo reče - mu mariborski upravni organ noče registrirati društva; neodvisnega, avantgardnega gledališča. In kaj zdaj?

Žižek pozna nekoga na Ptuju; pisatelja Antona Ingoliča. Ta je ravnatelj ptujske gimnazije. Mogoče mu lahko on pomaga. In mu. Da maksimlano skrajšam zgodbo: Žižek na Ptuju s pomočjo Ingoliča uresniči svojo noro zamisel in v samo dveh predvojnih sezonah naredi pravo gledališko revolucijo. Na slovenskih odrih se namreč takrat uveljavljeni uprizoritveni slog imenuje: haevy realizem. Po domače in na hitro: vse na odru mora biti pravo, avtentično. Prava kmečka skrinja, pravi stoli, prava postelja, omara, prava košara, krompir ... Igralci - naličeni tako močno, kakor da bi bili za na ptujski fašenk, kostumi kar oblačila ali pa takšni, kakor si pač mali Janezek predstavlja, da so bila prava oblačila npr. v Shakespearovih ali Molierovoih časih.

Žižek pa je o gledališču razmišljal drugače. Bil je educiran drugče. Njegov gledališki razmislek je bil drugačen: Gledališče naj ne bo posnetek resničnosti, pač pa umetniška predelava, umetnikovo videnje resničnosti.
Scenografija tako naj nikar ne bo realistična. Naj ne imitira, ampak aludidra (ne posnema, temveč namiguje, nakazuje, priklicuje). Kostumi naj ne bodo oblačila, ampak esetski, umetniški objekti, ki naj poudarijo misel, režijski koncept režiserja. (Žižek denimo uprabi mizarske oblance za perike iz časa Ludvika IVX.) Ne kažimo samo materialne "resničnosti" - kar se vidi, otipa in je snovno - pokažimo svet misli, duševnosti, podzavesti. Kako to doseči? Uvede igro senc, back projekcij, pravimo temu danes. Predvsem pa: gledališče mu ni kar malo za zabavo, ampak je družbeno-krtično početje. Zveni znano?

Žižek v dveh sezonah na Ptuju uprizori - če se prav spomnim, 12, 13 iger! In to kakšnih: Moliera, Sofokla, Cankarja, Župančiča ... 
S kom? Samo enega igralca ima na plači; mariborskega železničarskega delavca Wilhelma; svojo plačo deli z njim fify-fifty!  Kdo še igra? Ingolič prispeva ptujske gimnazijce! (Zdaj veste, zakaj toliko tečnarim s t.i. mMGP -> mlado MGP: povezavo med gledališko gimnazijo in gledališčem. Enostavno zato, ker smo to že imeli. Uspešno imeli. Že spet in še enkrat: Nihil novum sub sole.)

Opomba. Se opravičujem vnaprej: Ta hip med pisanjem ne preverjam zgodovinskih dejstev. Saj veš, zakaj ne. Ker me zanimajo naši krhki in bežni človeški spomini.  Za vse "resnično", objektivno, obstajajo viri. Nas pa zanimajo subjektivnosti. Ne gre mi ta hip za zgodovino, pač pa za prihodnost. Ja, ta hip se mi je posvetilo, čeprav se bo slišalo paradoksalno!: Ne zanima me toliko zgodovina, pač pa bolj prihodnost. O zgodovini pišem, ker je v njej klica prihodnosti! In v prihodnosti bo MGP - med drugim - zagotovo povezano z umetniško gimnazijo na Ptuju; močno, sistemsko, ne sporadično (bi se reklo danes), kakor je to torej že bilo v časih Antona Ingoliča & Žižka.

No, kdor želi vedeti o izjemnem Franu Žižku več, lahko bere tukaj. Zgodovinarka Irena Mavrič, takrat zaposlena v PMP, je temeljito raziskala "fenomen Žižek na Ptuju" in v 80-ih letih prejšnjega stoletja postavila tudi odmevno razstavo.
Kljub temu pa ptujsko Žižkovo obdobje - ne pozabimo: Žižek si je izmislil (lansiral, bi danes rekli) Borštniko srečanje in režiral prvo slovensko TV igro in velja za očeta slovenske televizije - po mojem mnenju še vedno dovolj dobro evalvirano. Morda zgodovinsko da, ne pa tudi gledališko-interpretativno. Njegovo ptujsko obdobje še ni ustrezno postavljeno v slovenski gledališki kontekst. Ne ovrednoteno s stališča gledališke poetike in uprizoritvene prakse. Ko sem spoznaval Žižkovo avantgardno, neodvisno gledališče na Ptuju, se mi je hitro postavilo vprašanje: Le kaj bi se zgodilo, če se ne bi začela druga vojna? Morda bi na Ptuju ne imeli mestnega gledališča, temveč slovensko narodno gledališče, mogoče neodvisni raziskovalni uprizoritveni laboratorij, mogoče mogočen mednarodni produkcijski center za uprizoritvene umetnosti. Z več dvoranami, institutom za sociologijo gledališča, oddelkom za digitalizacijo gledališča, morda celo stalnim začasnim ansamblom ;-). Žižek, kolikor se ga spoznal kasneje, ko je bil že zelo star, bi svojo predvojno ptujsko obobje gotovo nadaljeval v neslutene smeri. Ne bi posnemal nikogar. Ne takratnih slovenskih uprizoritvenih praks, ne poslovnih modelov. 

Ko sem ga obiskoval v domu za ostarele v Medvodah, kjer je bil sosed Poldeta Bibiča, mi je poklonil svoj scenarij za ugledališčeno zgodovino Ptuja. Šest scenarijev, zrelih za tv format; prava epopeja. Pripovedloval mi je, da si predstavlja spektakel na odprtem; epsko zgodbo o dvatisočletni zgodovini Ptuja. Polde ga je samo pazljivo poslušal in ko je Žižek v svojih zamislih že videl vsaj sto statistov, uprizorjeno bitko rimskih vojakov, partizanske čete, ki čez dva tisoč let vstopajo v od nemškutarjev osvobojeni Ptuj, ter mi je svetoval, da naj pokličem nekoga na kmedijsko zadrugo, češ, da mi bo gotovo s pomočjo sindikatov v delovnih organizacijah združenega pomagfal najti prostovoljce za ta mega projekt, ki naj bi ga režiram jaz, je Polde samo zarohnel s svojim gromkim glasom: "Daj, Frane, no, ni zdaj to več tako kot bilo nekoč; to so zdaj eni drugi časi."

Leta 1969 je Žižek režiral osrednjo slovesnost ob 1900-letnici prve omembe Ptuja. Leta 2019 je proslavo ob 1950-letnici režirala Branka Bezeljak. Proslavo ob 2000-letnici, pa bo režiral/a ... mogoče Lara Čabrijan, ki je zdaj ravnokar v prvem letniku režije na AGRFT. Lara, kaj praviš?

Skratka: Žižkovo ptujsko obdobje je vsebinsko-estetsko-uprizoritveno še ne do konca osveteljeno.
Njegovo ptujsko početje-podjetje je bilo tudi poslovni unikum in zgoda o uspehu. Bil je slovenska kulturna gazela pred drugo svetovno vojno. Fenomen, zrel tudi za raziskavo kakšnega študenta podjetništva, ekonomije; Žižkovo avantgardno gledališče na Ptuju je bilo start-up, zganjanje menedžmenta v kulturi, ko teh besed še poznali nismo.
Žal takrat, ko ju je Branka povabila Frana Žižka in Jožeta Babiča na razgovor ob razstavi, še nisem vedel dovolj, da bi sploh znal posaviti dobro vprašanje. Žal.

*

Po drugi vojni ima gledalšče na Ptuju v zlatih časih tudi do 22 stalnih igralcev! Menjuje imena kakor igralci kostume: Okrajno gledališče, Mestno gledališče, Ljudsko gledališče, Gledališče ljudske fronte ... Tukaj ustvarjajo slovenski gledališki srenji dobro znani Jože Babič, Hinko Košak, Emil Frelih, Sandi Krošl, Tone Frelih in mnogi drugi. Rastko, a ti je oče pripovedoval kdaj kaj o svojem prihodu na Ptuj? Nekoč mi je Sandi mamreč pravil, da je prišel s kufrom v roki z vlakom, izstopil na ptujski železniški, ker da je slišal, da imajo na Ptuju gledališče. Leto dni je ostal na Ptuju, nato je bil sprejet na ljubljansko Igralsko akademijo; mislim da kar v prvo generacijo. Ko sem pripravljal  pri predmetu dr. Marka Marina seminarsko nalogo o Košaku, sem v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel zanimivo Sandijevo pismo, ki ga piše iz Ljubljane nekdanjim tovarišem igracem na Ptuju. Tako nekako pravi: da šele zdaj na Akademiji spoznava resnične globine igralske umetnosti, predvsem pa je tu spoznal luštno tovarišico Marjanco ... - tvojo mamo. Ko sem to prebral, sem se kar raznežil. In ko sem kasneje nekoč sam nekaj časa dirigiral MGP, sem ju povabil oba - ata in mamo, da sta igrala v igri Sobo oddam. Nešo, se ju spomniš? Marjanca je v garderobi štrikala, Sandi pa je imel glavno vlogo in je moral biti zmeraj na odru. Vesna Slapar mu je bila glavna partnerka. Vesna?

Kje smo ostali? Aja, na vrsti je nesrečen zakon iz l. 1958 - Boris Kidrič ga je menda podpisal - ki ukine poklicna gledališča v Kranju, Kopru in na Ptuju. Zakaj? Zaradi administrativnih razlogov. Če mesto nima toliko in toliko prebivalcev, če nima toliko in toliko abonentvo, če nima toliko in toliko sedežev v dvorani, ne more biti poklicno. In ta tri gledališča niso imela "toliko in toliko" tega vsega.
Podoben argument bo desetletja kasneje ponovil takratni kulturni minister Sergij Pelhan: Ptuj ne more dobiti poklicnega gledališča, ker nima ... tega in tega. Je pa dobilo v tisem času Primorsko dramsko gledališče status nacionalnega. (In tako je tudi prav.) Tudi zaradi "influencarja" Sergija Pelhana. Na 50-letnici SNG Nova Gorica pred leti sem ga po dolgih letih srečal in mu iskreno čestital za vse to, kar je naredil za novogoriški teater. Občutek sem imel, da je tudi on bil vesel, da je Ptuj vendarle znova dobil poklicno gledališče. 

No, ptujski poklicni igralci se po ukinitvi gledališča leta 1958 razprišili širom po Sloveniji.
Za potrebe svoje seminarske o Košaku sem se v Novi Gorici srečal z nekdanjo ptujsko igralko Berto Ukmarjevo. Povedala mi je takole:
"Ko sem odhajala s Ptuja, s tistega nekaj malega, kar sem imala - nekaj knjig in garderobe, naložene na odprt vojaški tovornak, ki me je odpeljal izpred gledališča po Prešernovi za vedno s Ptuja - so ob cesti stali Ptujčani in mi mahali v slovo ter jokali."

Tako radi so imeli Ptujčani gledališče in svoje igralce.
Imena Franjo Gunžer, Danijel Šugman (ja, oče Zlatka Šugmana in dedek Jerneja), Lojze Matjašič, Franjo Blaž in še mnoga druga so se za dolgo vklesala v spomin ptujske gledališke publike. 

Hočem povedati: Ptujčani so živeli z gledališčem. Ga imeli radi.
In zato je gledališče živelo še naprej. Četudi ne več poklicno.
Predstave so v gledališki stavbi na Slovenskem trgu uprizarjali še naprej. Pretežno znotraj ZKO-ja, zveze kuturnih organizacij oz. natančneje Delavsko prosvetnega društva Svoboda Ptuj. Kontinuirano. Nekateri nekdaj poklicni igralci so bili zdaj upokojeni, a so igrali še naprej.
Peter Malec je bil nekakšen hišni režiser. Spominjam se ga, kako je v dolgem plašču, s klobukom, rokami na hrbtu in cigaro v ustih, korakal po Prešernovi. Ali nas, ljubitelje v prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina, hodil učit izgovarjat široke o-je in kratke a-je ... Ter nas maskiral in nam lepil brade in brke s tistim dišeče-smrdečim mastiksom.

Poleg tega je Malec v vodil dramski križek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj. Iz gimnazijskih Izvestij za leto 1972 prepisujem ta hip imena njegovih igralcev: Nevenka Poljanšek, Lidija Habjanič, Meli Poznik, Marijika Praprotnik, Malči Jelen, Ljubica Neudauer, Barbara Peček, Slavica Lipaušek, Dorica Marič, Majda Primc, Viktorija Belšak, Natalija Vidivič, Zvezdana Veber, Majda Primc, Danca Voda, Slavka Motaln (imena so iz uprizoritve Dom Bernarde Alba), Rudlf Štelcer, Jože Šmigoc, Peter Kropej, Bojan Terbuc, Amalija Jelen. (Na tem mestu naj spet "težim" s tem, kako ključen bo nekoč spet gledališki krožek na Gimnaziji; zdaj, ko ima šola umetniško smer, še posebej.) In še zaradi ene reči težim: Meli Poznik - jo kdo pozna? Sevda jo: to je bodoča Melani Centrih, ravnateljica Gimnazije! Ki se bo kot ravnateljica zavedala, da če ima Ljutomer umetniško smer (Grossmann), si jo še kako zasluži tudi Ptuj. Ja, Centrihova je poskušala, aktulani ravnatelj Boštjan Šeruga pa je naredil upsel in naredil "preboj".
Poanta: tako to gre; danes dijak, jutri študent, pojutrišnjem ... ravanatelj ... po pojutrišnjem ravnatelj, odločevalec, kreator, ustvarjalec, omogočevalec.
Meli, si tako prijzna, pa deliš z nami kakšne spomine?

Branka, imaš voljo opisati ptusjko gledališko situacijo, ko si ti vstopila vanjo? Oz. v času "Malca, Matjašiča, Gunžerja & co."?

Za zahtevnejše, resnejše in radovednejše:
Na naslednji povezavi najdete sežet bolj kot ne faktografski pregled ptujske gledališke zgdovine: 
sigledal.org - Mestno gledališče Ptuj in tudi seznam literature, v kateri se skriva še veliko dejstev, gradiv, fotografij, imen ipd.

Poklicno gledališče na Ptuju je bilo 1958. ukinjeno, ampak predstave nastajajo naprej.
Prihajamo do naslednje izjemno pomembne postaje. Tako pomembne, da si zasluži novo, posebno poglavje.

Prihodjič:
Branka Bezeljak - mentorica, režiserka, učiteljica

*************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko položi na mizo svoj košček? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na Facebooku. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

___________________________

Melani Centrih:
Gimnazijo na Ptuju sem obiskovala od leta 1970 do 1974. V teh štirih letih sem bila članica dramskega krožka na Gimnaziji Dušana Kvedra Ptuj. Krožek je vodil režiser Peter Malec, ki je poleg gimnazijskega dramskega krožka vodil tudi več amaterskih skupin na Ptuju in okolici. Te amaterske skupine so na oder ptujskega gledališča postavile številne predstave. Vse predstave so bile zelo uspešne in so privabile številne Ptujčane v Talijin hram.

Dramski krožek Gimnazije Dušana Kvedra Ptuj se je vsako leto na odru ptujskega gledališča predstavil z eno predstavo. V dramski krožek smo se vpisali. Kako? Težko opišem, ker avdicije ni bilo. Bile so najprej bralne vaje v gledališču. Na bralni vajah nas je bilo veliko in po treh ali štirih vajah je režiser počasi nakazal, koga bo izbral za katero vlogo.
Sama sem kot prvošolka prišla v večjo skupino, ki je vadila Sofoklejevo Antigono. Glavne vloge so bile že razdeljene. Antigona Irena Pal, Kreont Andrej Kropej, Ismena Vesna Čeh, Evridika Vlasta Žunko. Pri meni doma je bilo branje knjig sveto opravilo. Po Tolstoju, Mannu, Hugoju, Hardyu, Bröntejevi, Cervantesu, Faulknerju, Hemingwayu sem v Sofokleja kljub vsemu padla nepripravljena.

Peter Malec je bil zahteven, a vendarle svobodnjaški režiser. Bralne vaje so bile vedno neusahljivi vir razlag, interpretacij, primerjav, iskanj in nasvetov, do samega dramskega dela smo vedno prišli po ostrih ovinkih in strmih vzponih. Prvo leto sem igrala vlogo v grškem zboru. V drugem letu sem igrala že večjo vlogo v drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe. Glavno vlogo Bernarde Albe je igrala Nevenka Poljanšek. Meni je bila namenjena vloga Anugustie, prevarane sestre izmed petih Bernardinih hčera. Ki ponoči zaman čaka Pedra, ker ta pobegne z njeno mlajšo sestro Adelo.
Kako sem pri sedemnajstih letih igrala prevarano in zapuščeno tridesetletnico? Predstavljam si, da slabo in naučeno. A vlogam smo dijaki vdihnili ogromno energije, čustev in strasti. Nepozabni ostajajo večeri, ko smo vadili in vadili na odru. Se smejali, jokali, kričali in se kregali. Šele čez leta sem postopoma spoznavala vrednost vsake vaje, verza, ponavljanja, giba, ki je bil potreben, da je nastala celota.

Znanje in izkušnje teh trenutkov so ostali v meni do danes. Skupaj s prekrasnimi in nepozabnimi spomini, ki si me spremljali skozi življenje. Zdaj vem, da sem iz teh izkušenj na gimnazijskem odru črpala moč, pogum in znanje, da sem kasneje drugače reševala življenjske srečne in nesrečne dogodke. V šolskem letu 1972/1973 se je Peter Malec odločil za dramo Otta Fischerja Prosti dan. Zelo naporno besedilo, odtujeno, polno pasti odraslih - to kar smo člani dramskega krožka šele postajali. Oče z ljubico, mati željna družine in ljubezni, odraščajoči otroci, ki zapuščajo dom. Zopet počasno spoznavanje besedila, razumevanje življenja odraslih, ljubezni, ločitve - to je znal Malec tako preprosto in življenjsko razlagati, da smo lahko počasi stopili v svoje vloge.
Peter Malec je režiral prizore iz realnega življenja, a vlogam je dodal širino in višino umetniškega besedila. Vlog nismo igrali, morali smo plavati v njih, se videti v njih “ od zgoraj”.

Gimnazijska leta, ko sem se učila in spoznavala vso lepoto našega sveta, življenja, znanosti in umetnosti, je bila zame neprecenljiva izkušnja prav ptujski oder in dvorana. Odrske deske, odrske luči, garderoba, vonj po gledališkem pudru, kostumi, lasulje, počečkana besedila s pripombami na robu, zastor, ki se dvigne in pade, aplavz, prikloni, tišina… Vse to se je zarezalo v mojo dušo, vse malenkosti sem nevede nosila s seboj in vsaka izkušnja je moje življenje naredila bolj ozaveščeno, polno, radovedno in srečno.

Tradicija dramskega krožka se je po letu 1974 nadaljevala in iz manjših, skromnih postavitev so zrasle velike predstave, ki so jih igrali ptujski gimnazijci, ki danes zaznamujejo celotno slovensko gledališko sceno. Napisati vrstni red vseh igralcev, ki so prve korake delali na starih, zguljenih deskah ptujskega odra, bi bilo nehvaležni delo, ker kar nekako vsi posegajo po najvišjih ocenah, priznanjih, uveljavitvah, priljubljenosti in umetniškem pečatu. Naslednji del zgodovine lahko pišejo že druga priznana imena ptujske gledališke elite.