Tag: Sašo Fenos

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Pretekli članek: Zaprta vrata, 1993

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

1994

Plešasta pevka - podatki
Plešasta pevka - fotografije

Bil je občinski praznik. Spet. Avgusta. Ptujska noč.
Pred gledališčem je bila živa glasba. Tudi pred občino seveda. In še (marsi)kje po mestu. Mi smo naslednji dan imeli premiero. Ker smo barvali – ne vem več, ali scenografijo ali oder – je smrdelo ko hudič. Po nitro-razredčilu se mi zdi. Če ne spravimo tega ostrega vonja nekako iz dvorane, publika jutri ne bo zdržala na predstavi. Odprli smo vsa okna in vrata, naredli prepih in - ostali po večerni vaji še celo noč v gledališču. Prespali smo kar na odru in po garderobah.

Tadej in Gregor sta igrala gospe, meščanski dami, Vojko in Nešo njuna moža. Gorazd je bil Gasilec, priključila se nam je Maša Židanik, tehnik Simon pa je odigral Simona (izgovoriti: Sajmona).

Beseda je prazna. Beseda je papirnata. Beseda ničesar več ne pomeni. Besedi mora dati vrednost molk.

To je Ionescov stavek, ki ga je prebral Igor Samobor. Spomnim se treme, ki sem jo imel: kako naj temu našemu velikemu igralcu dam napotke, kako to besedilo povedati v mikrofon, da bo zvenelo tako, kot si predstavljam, da bi bilo fajn za predstavo? No, in z lepim Igorjevim glasom - prebral je bolje, kot sem mu sam znal dati napotke - smo skupaj s publiko v temi, kot v kakšni kratki meditaciji, začenjali vsakič našo novo uprizoritev.

Ne vem, kako smo prišli do Mirjane Koren – scenografke iz Maribora. Mogoče mi jo je predstavila Gordana Gašperin, kostumografka, prav tako iz Maribora, s katero sem takrat delal več predstav po drugih gledališčih. Kakorkoli. Mirjana je postavila na ptujskem odru pravo garažo. S pravimi garažnimi vrati – težko roleto, natančneje dvema roletama. Vojč in Tadej sta si morala za spuščanje med predstavo nadeti rokavice, tako težka/velika je bila. Kulise so bile izdelane iz vsaj dvo- če ne tri centimetrske iverke. Prav tako težke ko satan. To je bilo pač najceneje in najenostavneje narediti. Kulise z okvirji, vezano ploščo ... kdo nam bo to izdelal? Ampak, za tehniko mi ni bilo treba več skrbeti, kajti:

Franci je imel prijatelje in stvari so prišle zdaj na oder in za to je skrbela naša tehnika v ozadju: Silvo, Zvona, Cico, Tomaž za luč, mogoče Simon za ton.

Nekoč bomo gostovali s predstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tamkajšnji tehniki bodo kar bežali od nas: tako težkih kulis še niso ”jemali”.

Pri barvanju oz. patiniranju teh kulis je sodeloval tudi filmski scenograf Duško Milavec. Miran Zupanič je v naših krajih ravno takrat snemal svoj novi film Radio.doc, pa je filmska ekipa hodila tod okoli, spoznali smo se, in Duško nam je "posodil svojo roko" ter finiširal Mirjanino scenografijo. Tudi Marko Sosič, takrat umetniški vodja SNG Nova Gorica, je hodil tod okoli. Zakaj že? A je sodeloval pri Miranovem filmu ...?

Pa še nekaj je šlo zelo narobe s tistim gostovanjem takrat v Ljubljani. Dve stvari v bistvu. Ena, da naš kamion na Čopovi ni ni mogel zaviti v prehod na dvorišče MGL-ja. (Takrat še ni bilo Jankovićevega zaprtja). Stebriček za rampo tik ob vogalu je bil napoti. Rampo smo seveda že dvignili, ampak sam stebriček, tistih deset centimetrov, je bil napoti našemu kamionu. Ampak, to Ptujčanov ni zaustavilo (le kdo bo nosil tako težke kulise izpred McDonald’sa (je bil že takrat tam?) do dvigala MGL-ja?!). Zvona, naš multipraktik in multitalent je v hipu imel rešitev: šel ja v kamion, nekaj iskal, nakar se vrnil s ključem, ročno odmontiral stebriček, enostavno ga je kar odvil iz tal, položil na tla in kamion je lahko na milimeter nekako speljal skozi ozek vhod na dvorišče. Stebriček je provizorično z enim vijakom postavil pokonci, niče ni nič opazil, po gostovanju pa (najbrž) privijačil nazaj v tlakovana tla.
Pravo sranje pa je šele sledilo: Vojko je med predstavo v žaru igre vehementno zamahnil z roko, žal po robu kozarca, in kri je špricnila meter, dva visoko. Bil sem v dvorani. Zgledalo je kot dober gledališki efekt. Nekdo v publiki je dahnil: Vau!!! Vojko si je kar med igranjem s krpo-rekvizitom zavezal dlan in odigral predstavo do konca. Potem ga je nekdo odpeljal v Klinični center na šivanje.

Tehnika iz MGLja - Branko je bilo morda ime enemu od odrcev, če ne celo šefu odra - sem ves ponosen po bučnem aplavzu po koncu predstave, ko smo že pakirali, vprašal, kakšna se mu je zdela naša Plešasta pevka. Ta večer je bila res dobra izvedba. Igralci so bili nabriti, hoteli smo se pokazati, v javnosti se je že govorilo, da mladi na Ptuju želijo ponovno poklicno gledališče. Mladina, stara malo več kot dvajest let ... in da bi ji nekdo "dal", naredil novo firmo, namenil javni denar, ustanovil nov zavod ... Precej utopično. Tudi za tiste optimistične čase, ko smo mislili, da bomo druga Švica.

Razprodana dvorana MGL. Publika je sedela tudi na stopnicah. Prišel nas je gledat celo Vito Taufer, režiser, ki sem ga (tudi) oboževal (mislim: njegove predstave). Vito je potem čez nekaj let naredil sijajno Plešasto pevko v SNG NG. Čisto drugačno od naše. No, nestrpno sem čakal, da nas tehnik Branko pohvali; človek, ki vsak dan vidi vse te številne umetnike, igralce, režiserje. Tehnika zmeraj najboljše ve, kako nam gre na odru. Pa mi Branko po dolgem premisleku reče: ”Ne gledam ti ja ni jednu našu predstavu, pa ne vem, zakva bi tvoju.”
No, lepo. Ampak bil je vsaj tam; večina scencev je že zdavnaj pobegnila ob našem prihodu, ko je videla, kakšne težke kulise smo pripeljali s Ptuja. Spominjam se, kako so zmajevali z glavo: “Pa tega še svet ni videl”, in se razkropili po zaodrju.

Vrnimo se na Ptuj. V čas pred premiero.
Na neki dopoldanski vaji priteče nekdo v garderobo in mi sporočil: ”Geč si je zvil gleženj!” Mislim, da je bil Nešo ta prinašalec slabe novice. Vesna je z igralci ravnokar vadila koreografsko točko, ples na skladbo ”Zvončki in trobentice, mačice, vijolice ...”. Stečem na oder.
Grega je ves res moker ležal na deskah in se zvijal v bolečinah. Itak se je zmeraj močno znojil; zdaj je bil moker ko cunja. Par dni pred premiero, on pa zvin gležnja! Seveda, plesati je moral z ženskimi čeveljci. In ni ga bilo takrat tako malo skupaj, Gregorja! Vedel, sem, kako tak zvin boli. Dr. Toš, Tadejev ata, mi je nekoč lepo svetoval, po neki silni košarkarski tekmi: "Fant, a ne bi ti mogoče košarke kar lepo obesil na klin?" Nedolgo pred tem sem bil pri njem zaradi zvitega prsta, nato zapestja, zdaj zaradi gležnja oz. ligamentov.
Grega je jamral, stali smo okoli njega kot vkopani. Ne vem, kaj mi je se šlo takrat skozi glavo. Bil sem v šoku. Še bolj, ko je Geč vstal in se začel režati. Bil je 21. julij - in to so mi šli ušpičit za rojstni dan!!! Kreteni.
Dobro so me. Hvala lepa, res.

Dvorana je bila še stara, z ložami. Na odru smo potrebovali avto. Oldtajmerja. Zvona je rekel, da ve za nekega. Nekje v garažah, zgoraj med bloki, da ga ima nek njegov frend. Trajalo je in trajalo, da bo prišel ta avto. No, me res zanima. V glavi sem že imel režijsko rešitev B, brez avta. Ker v bistvu nisem verjel, da bo avto prišel. Če pa že, pa mi ne bo všeč. In kako ga Zvona sploh misli spraviti na oder? No, pa da vidimo. Ali samo govori, ali bo tudi kaj iz tega.
Potem je nekega dne avto res prišel: na kamionu. Po dveh fosnih so ga fantje potisnili na oder. Lep, rdeč fiat. Cabrio. (Je bil fiat?) Ampak čez pol ure je že bilo po Radio Ptuj: "Nepridipravi, povezuje se jih z mladimi ptujskimi gledališčniki, so vdrli v garažo dr. Kolariča in demolirali vrata ..."

Zvona pač ni bil prepričan, v kateri garaži je avto, ki nam ga je nekdo rade volje posodil. Lastnik še sam menda točno ni vedel, v katerem boksu se nahaja. Že leta in leta ga ima tam, zaklenjenega. Zvona seveda ni imel ključa od garaže, vedel je samo, da je avto rdeč in da je v enem od boksov ter da mu lastnik dovoli, da pač - če ne bo šlo drugače - na silo odpre vrata njegove garaže, ker ta hip ne ve, kje ima ključ ... Imel pa je Zvona “majzl”. (Kako se reče pravilno po slovensko majzlu?)  In z majzlom je Zvona odprl pač nekaj vrat, preden je zagledal pravi avto.
Se zgodi. Tista vrata na pločevinastih garažah, je treba že reči, pa tudi niso bogve kaj ...
Leta in leta me je bilo potem nerodno, vsakič, ko sem srečal dr. Kolariča in njegovo gospo ...

Predstava je bila pri občinstvu sprejeta z izjemno naklonjenostjo. Imeli smo vse več novega občinstva, ki sicer običajno sploh ni zahajalo na dogodke v gledališče sredi mesta. Občudovali so dve dami (Geča in Toša); rekli so, da je Tadej izrezana Beba, njegova mama. Sašo Fenos je poskrebel za obe lasulji. Nešo in Vojko sta bila hecna možakarja, Gorazd prikupno zmeden poveljnik gasilecev, Maša pa seksi Služkinja.

Še bo nekaj iz nas!
Mogoče pa bodo res prihodnje leto ustanovili poklicno gledališče!
Čeprav niso bili vsi za to. Še zdaleč ne. Kje bo občina dobila denar? Koliko bo zaposlenih? Kaj bo z ZKO-jem, ki je trenutno v stavbi? Kako z zaposlenimi? Lastnino? Si Ptuj spooh lahko privošči pokliicno gledališče? Toliko drugih prioritet ima. Ptujska trojka ...
Sama neudobna vprašanja so butala na dan. 

Franci, povej, kakšni so bil takratni poslovni in lokalno-politični izgledi za ustanovitev novega javnega zavoda? Kako si prepričeval? Kako lobiral, bi se reklo danes? Kje iskal podporo? Aha, se že tudi sam malo spomnim; Maks Tajnikar, kuturni minister Sergij Peljhan ... Ali smo se z njima srečali prihodnje leto, ko je bilo že vse bolj in bolj "vroče"?

Spoštovani bralci, kakor zmeraj: Dobrodošli s pripombami, spomini, komentarji. Kako? - Enostavno mi jih pošlješ na samo.strelec@gmail.com in jaz jih objavim. (Ali kot komentar na FB). Objavim takoj tukaj, v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja/co skupnostne knjige v nastajanju.

***

Andrej Cizerl Kodrič:
Dobro se spomnim priprav na premiero … Težkih panojev, ki so sestavljali sceno. Marjan je na okvirje dal iverne plošče in je posledično bilo vse zelo težko, ker je posamezni panel bil širok in visok.
Spomnim se tudi, da smo kaširali stene pozno v noč …

Samo M. Strelec:
Vidiš, Cico, bil sem prepričan, da je cabrio prišel na kamionu. Šlepanja se ne spomnim več! Super detalj. Hvala ti.

Franc Mlakar:
Plešasta pevka ... Drugi projekt pod mojim menedžeriranjem….
Najprej se spomnim obiska Mirjane Koren, arhitektke in scenografke iz Maribora v moji stari pisarni v Termah. Najprej je poskenirala mojo psiho in zadela vse moje vrline in ne vrline. Fascinantno. Klub temu, da sva kasneje imela trenja glede materiala za kulise, ona je namreč hotela hrastovo vezano ploščo, meni je bila logična topoljeva, nekajkrat lažja za odrske delavce. Udarila sva na nož … Samotova Vesna je bila mediator, da smo se sploh prebili do cilja.

A največja zgodba, pravzaprav Anekdota je nastala z avtom, ki je bil del scene. Fiat Spajder v lasti Danila Polajžerja, ptujskega podjetnika, ki nam je takrat pogosto stal ob strani je bil moj cilj. To je bil kraljevski Kabrio dvosed iz sedemdesetih let. Danilo je takrat imel toliko avtov in garaž, da mi je v roke porinil šop ključev in rekel: na Rimski ploščadi v eni garaži je ta avto. Vedel sem da je rdeč in noben ključ iz tega šopa ni odpiral garaže s dotičnim avtom. Sam nikoli ne bi prišel do garaže z avtom, če nebi bilo mojega prijatelja Zvonka, ki je bil tehnični improvizator stoletja. Vsaka garaža na Rimski je spodaj imela nišo in si lahko pokukal noter,ampak slika je bila nejasna. Po daljšem opazovanju različnih garaž sva se odločila, da vstopima (z vlomom seveda) v eno …

Ni bila prava; notri je bil rdeči golf, da bi bila mera polna sta naju pri delu opazovala zakonca Kotar, ki spodaj stanujeta in sta bila prijatelja dr. Kolariča. Frka, Pizdarija in vse vmes … Spomnim se kako sva se po telefonu pogovarjala in jaz sem ga prepričeval v eno, da nameni niso bili slabi …joooj. Še danes sem prepričan, če dejanje ne bi bilo za namen gledališča, bi z Zvonetom pristala na sodišču in mogoče celo na Rogozi. Hvala gledališkim bogovom. Naš avto je bil v eni garaži pred Kolaričevo … Pri  Plešasti pevki se je stkalo največ anekdot, mogoče primerljivo z Krčmarico. Nekdo je že opisal dogajanja pri gostovanju v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Morda zaključim, da šele danes spoznavam, da nam je cela pot uspela »Zato» , ker smo bili pripravljeni opravit vsa žrtvovanja. Neuspeh ni prišel v vpoštev, na vseh nivojih seveda. Mladost, ambicioznost, ljubezen … kdo ve, verjetno prava mera vsega in ob pravem času seveda. Čudež ...

Dragi Fredi,

lepo te je videti, kako držiš v naročju samega sebe!
(Ne, na naslovnici ni fotka. To je Sašov portret. V knjigi pa je tudi nekaj Aljaninih karikatur. Lektorirala je knjigo naša sošolka Natalija, izdal pa Kulturni center Maribor.)

Čestitam ti za jubilejno knjigo aforizmov!
Tridest let po prvi, si izdal novo, še eno. (Njen naslov je Pametne kratkoumnosti.)
Nisi pa izdal sebe. (Še vedno je najnovejši Fredi v bistvu stari, dobri Fredi.)

Tole ti pišem iz dveh razlogov.
Prvi je, da povabim druge k branaju tvoje enajste knjige.
Drugi, za v razmislek samemu sebi, ki kdaj hodim v kakšne razrede.

K prvemu.
Fredi, ti si v bistvu veš kaj? Modrec. Filozof.
Najbolj na kratko znaš povdati, za kar bi drugi potrebali še in še strani.
Kar poskusite bralci sami. Jaz, recimo, ko tukaj kdaj kaj napišem, ugovljam, da ne znam bolj na kratko.
Fredi, ti si kratkomalo velemojster v kratkosti. 
Ker če hočeš biti kratek, moraš zelo zelo dobro vedeti, kaj je esenca, sukus. V čem je. hudič. 
Džizus, Fredi, ti znaš stvari zgosti do amena. Totalno.
Samo en primer: 

Zima je v minusu, ko je zunaj plus.
Milan Fridauer Fredi

Tvoj stvarizem (pogled na stvari, ki ga najbolje opiše stavek: "Tak pač to je") mi je šel nekoč zelo na živce. Ko sva se prerekala - se spomniš? - kako bi se kaj dalo, kako bi bilo kaj treba, kako naj bi nekaj bilo, ko sem silil in z glavo rinil nekam, kjer mi ni bilo mesto, ko sem se nekaj hršil in se ti pritoževal nad stvarmi, ti pa zmeraj znova zaključil s prvim postulatom stvarizma: "Kaj češ, Samek, tak to pač je s temi stvarmi." Ti si bil stoik, ko je še Ryan Holliday še v pamperskah v stajici okoli letal.

K drugemu.

Saj veš, ti bi lahko bil tudi dober arhivar.
(Mimogrede: in etnolog. In zgodovinar. In novinar. In še marsikaj.)
Imaš odnos do stvari, ki jih več ni. Odkar te poznam, zbiraš reči, knjige, papirje, dokumente. Tako dolgo že, da jim lahko zdaj že rečeva: zelo stare stvari. Imaš odnos do preteklosti. (Vse bolj imava vse več odnosa do preteklosti, kajne? ;-)
Recimo: Sledi en spominek iz tvojega šolskega spisa iz gimnazije, ki si mi ga nedavno poslal iz svojega osebnega arhiva.

In potem zaključek:

Rdeče in modro. Črno na belem.
Fredi, si pomislil, da si ti edini - ne le iz našega razreda, ne le iz naše generacije - a čak i šire - ki je danes član Društva slovenskih pisateljev? (Aja, Šteger je še; potem pa že kar nisem več prepričan, če še kdo.)

Rabiva zaključek?

Takole si mislim:
Ko imaš opravka z mladimi ljudmi, Samo, je fajn pomisliti, da ne veš, kdo so v resnici ti ljudje. Ker so še(le) potencial na poti. Upokojena beograjska igralka Tatjana Bošković je rekla, da je zmeraj mlade kolegice in kolege igralce vikala. Ker so njo vikali profesorji v srednji šoli. /Tudi na kolidžih se menda naslavlja "mister ta in ta"./ Na vi je z mladimi zato, ker se ji zdi tako zelo pomembno, da v mladem človeku vidimo še čisto vse možnosti, priložnosti, vso odprtost za vse, kar še niti slučajno ni in morda kdaj bo.

Fredi ti si.
Fredi, ti si vredi.
Mister Fredi, v bistvu si več kot vredi.

***

Pripis:
Profesorica, ki je intervenirala z rdečim, pa še ekstra!
In Fredi to ve. Med prvimi bo dobila njegovo novo knjigo, sem prepričan. U, kako bo vesela. Jo kar vidim, kako se reži in zmajuje z glavo: "Fridauer ..Fridauer ..."

Se vidimo januarja, februarja na tvoji predstavitvi!

Tole, kar boš prebral/a spodaj, sem - sodeč po kontekstu - napisal na svoj FB najverjetneje nekje v tem času, konec poletja 2018. Pred petimi leti torej.
Pred petimi dnevi sem zapis zagledal kot deljen spomin na FB zidu prijateljice Vitoslave (ali je bilo pri Dušanu?). Pa sem ga šel prebrat.
No, in zdel se mi je še zmeraj za današnjo rabo, zato ga danes (s par popravki) objavim še tukaj. Pri sebi.
Sem bil nekoč ne-pri-seben? ;-)

Ptuj v 4K, kaj štiri, 5K kvaliteti

Ko bom velik, bom šel na morje septembra. Ker bom ves julij in avgust preživel na Ptuju. Kot turist.

Srečen sem, da živim na “totem našem Ptuji”. Hvala vsem, vsakemu posebej, ki ste to poletje znova naredili Ptuj za prestolnico kulture. Preveč bi bilo, če bi našteval vse. (Itak sem v svojih zapiskih predolg, vem.) Pa še marsikoga bi spustil. Ko rečem torej “hvala vsem”, tudi mislim: vse.

Glejte, še malo, pa se bom “lokalnoskupnostno” izpel, povedal, kar sem ‘mel, zato bom skrajnostno vesel, če boste še imeli le še malo potrpljenja z mano.

In bom kar strnil: Ker se bomo novembra odločali, kdo bo upravljal s tem mestom naprej, predlagam, da nekega lepega dne dobi mesto v uradnih mestnih vizijah - in to kar na prvem mestu - naslednjih 5K:

1. K kot Kultura

Trenutno v uradni občinski viziji (str. 49) piše na prvem mestu namreč - veste kaj? Tole:
“Mestna občina Ptuj – mesto poslovnih priložnosti. Z ustrezno podporo potencialnim investitorjem in obstoječim podjetjem bomo zagotavljali gospodarsko rast in s tem ustvarjali nova delovna mesta.”

Tvegam zmoto in povem direktno: Kultura je na Ptuju naj/večja priložnost. Zato: kulturo na prvo mesto.
“Kultura je vse, kar ni natura”, sem nekoč prav na Ptuju slišal reči akademika Matjaža Kmecla.
Dež, ki pade z neba, je natura; ko dežne fotke ujame v fotoaprat recimo Dušan Gabrovec ali Vitoslava Cafuta ali Boris B. Voglar ali itd. ... , je to kultura.
Kamen je natura. Ko ga obdela kipar Viktor Gojkovič ali .... itd., je to kultura.
Črke A in E in I in O in U so fizična natura. Ko jih pregnete pesnik Šteger ali ... itd., je to kultura.
In Ce in De in eF in Fis so prav tako glasovi. Ko pridejo iz grla, tistih srečnih, ki jih je obiskala muza muzike, Mladen Delin ali ... itd., je to kultra.
Natura - malo farbe v tubi. Ko jo namala Dušan Fišer ali ... itd., postane to kultura.
Natura je mladost. Ko v roke jo dobi pa Branka Bezeljak ali ... itd., postane to kultura.
Koruzno ličkanje - natura. Ko ga v kostumsko kreacijo obdela Stanka Vauda Benčevič ali ... itd., je to kultura.
Natura je kos zemlje. Ko jo kultivira kmet, izrase iz nje kultura.
Natura - grozd; kultura - vino.
Pšenično zrno, klas - natura, kultura - Dobrote slovenskih kmetij s Petrom Pribožičem; denimo.

Ne bom našteval dalje; upam, da sem znal povedati poanto: Prvi K naj torej znak bo za kulturo.

2. K kot Kreativa

Ljubim tole tujko. Ker me sili, da se učim njenega jezika. (Najslajše in gosposko je poljubljanje z njo dejansko po francosko - la creativité.)
Kreativa je tudi to, kar počne Davorin Gabrovec & Co. v Trieri d.o.o. ali ... itd. Tudi v podjetu torej.
Ker brez creativité ni iznajdbe, ni novega, ni inovacije, ni razvoja.
Kreativa je vse, kar si novega izmisli in na svet postavi ljudski um.
Kreativa je, če to, kar smo dobili z dediščino, pokažemo na nov, na svež način. Muzej, recimo, nam jo pokaže, često.
Kreativa je, če šolarji sami sestavijo proslavo svojo staršem, šoli, sebi v veselje.
Kreativa je izmislek, novo, še nikoli videno in jasno, tudi negotovo.
Kreativa je, ko vprašamo se: Bi šlo morda pa še kako drugače?
Zato je kreativno tudi to, kako je Boštjan Vauda oblikoval Puhovo kolo v krožišču. Ker lahko bilo bi čisto običajno in brez veze. Kot so mnogi drugi že rondoji. A njegov, se pravi Puhov, ni. Ker vmes je imela prste creativité.
Kreativa je ta naš neutrudljvi Tinček. Ptuj TV, se ve.
Kreativa je lahko frizer, recimo Fenos i te de. (On pa itak sploh in še posebej.)
Še politik je lahko kreator, in še kako. Le spomni se na bukef, haloško drevo, Boštjana, ptujskega poslanca.

3. K kot Konstruktiva

Kako prevesti tole grozno tujko? Naj bo: gradljivost.
Lahko gradiš, lahko pa rušiš. 
Pri prvem se lahko zaj. sam, pri drugem j.-eš druge.
A tu velja ne pozabiti:
Če hočeš narediti palačinke, bo treba jajca najprej vendarle razbiti.
Zgraditi, dograditi, kaj dodati, primakniti in na koncu skupaj proslaviti. To je zame konstruktiva; končen cilj, namen, vizija: najboljše kar smo zmožni, naš skupek in presek.
Razbita jajca motijo me manj, če vem, zakaj. Če bo na koncu palačinka z marmelado, fajn.

4. K kot Kolaborativa

Co in laborare. So in delovanje.
Deluj(e)mo skupaj. Vsak zase je preprosto p. dim. (Oprostite, ker v javnosti kadim. Odprtih smo prostorov v glavah, se tešim.)
Vsak zase zmore komaj kaj. Vsi pa znamo vse. Ker vsak kaj ve. In če skupaj stopimo in si roke podamo, znamo vse, kar je treba znati. 
Vsi skupaj znamo ravno prav dovolj za vse, kar si iz/misliti pač znamo. (Pa spet sva tukaj, Ptujec, pri poglavju: kreativa.)

5. K kot Komunala

Komu najprej komuno, veselo, Ptujci, ... ;-)
Komunalno je to, kar je od komune.
Komuna je skupnost. Tam nekje od francoske revolucije naprej. (Popravite me, prosim, časoslovci prejšnjih časov.)
In skupnost je krasna beseda. Prvič, ker nam razna FB skupnost, socialnna omrežja in vse, kar e-je, vse bolj in bolj preseda.
Kajneda? Vse redkeje vidimo soseda.
Drugič, ker smo ljudje pač bitja, ki v skupnosti žive. In ne kot šakali. Ali volkovi. Da to ni vedno lahko, vidimo, kajne.
A druge ni: le skupaj da se upati na kaj.
Ker že beseda to pove: smo skUPnost, množica ljudi, ki UPa.
Lokalna skupnost.
V primeru našem, ptujskem, skupnost seveda najraje po lokalih zaseda. Kar je kakopak čisto prav in prima. (Že zategadel, da vsili kakšna se uboga rima.)
Komunalno -> skupnostno -> lokalno.
Tu smo.
Sicer je svet, odkar je splet, neskončno majhen. Lahko v sekundi smo v Sidneyu, Cunkovcih, New Yorku, Prvencih al Strelcih ..., a v živo, čisto analogno in povejmo po domače: tako, človeško, smo lahko le zmeraj tu, lokalni, skupnostni in komunalni.
To, kako, na kak način smo Ptujci skupnost, nas v biti dela to, kar smo. Da si nismo tujci. Dokler pač smo.
In smo, nemalo, Ptujčani kot skupnost točno to, kar smo dobili od nekoč.

In hočeš nočeš, sva spet končala pri kulturi, bralec.
Pri delu in pridelku rok človeških, uma in srca ter predvsem - upanja.
Upa pa ni brez zaupanja. (Vem, tudi ne brezupa.)
Zato zaupajmo.si

samo občan Samo

P.s: Hvala, da imate potrpljenje z menoj. Samo malo še; tam nekje do konca novembra, decembra, ko bom verjetno še kakšne krati mislil (na) Ptuj. Do takrat bom povedal, vse, kar imam povedati. In potem bom verjetno končno tiho. Tisti, ki pa vam že grem na živce, pa se spomnite Tomaževe pesmmice: Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu ...

***

Pet let je minilo kot da rečeš keks.
Na FB ne objavljam več (direktno).
Ptuj je po zaslugi mnogih še zmeraj v 5K kvaliteti.
In to je to. Kaj bi še?
Treba je le priti in nauži(va)ti se.