MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Prva premiera, Govor malemu človeku
1997 - festival monodrame, prvič

1999
2000
2001
2002 - 2008 - Rene Maurin

 

 

1998

ali Še 26 let do tridesetletnice! 

  

 

Sobo oddam
Ovinek
Fant v avtobusu
Ljubezenska pisma
Finžgar v sexšopu

 

Tako je zapisala Anica ob izzivu zaposlenim, da naj čez novoletne praznike nekako poskušajo povedati zgodbo našega gledališča v preteklem letu:

Najprej ni bilo nič.
Niti gledališča.
Potem je bila PRAZNINA. Obdobje brezvladja.
Nesrečna ljubezen z ELIZABETH.
Obdobje brezvladja.
Bog zmage VICTOR je dal razum,
srce in zmago vsem znanim grešnikom.
S ČUDEŽNIM ZABOJEM bili pripljani
STROJEPISKI pred vrata z napisom:
ODDAJAM SOBE:
Obdobja brezvladja ni več.
Je Samo GLEDALIŠČE.

 

Premiere so bile napovedane, delo je steklo. 

  

Razmišljamo o gledališču. Zakaj smo tukaj? 

  1. Tukajsmo Zato., da bi bilo ljudem v Gledališču Ptuj lepo. 
  2. Tukaj smo zato, da delamo kvalitetno. Kvalitetno delamo, kadar se vedno znova sprašujemo, kako bilahkodoločeno stvar naredili še bolje, in jo nato naredimo še bolje. 
  3. Tukajsmo zato, da kot posamezniki in kot firma rastemo in se razvijamo. Na kakovostnejše, bolje. 

Čisto praktično:   

  1. Ni pomembno,kolikodelamo, ampak kako delamo. 
  2. Nipomembno, da jedelo narejeno, ampak da je dobro narejeno. 
  3. Nitrebadelati dosti, zadosti je, da delamo tiste stvari, ki funkcionirajo. 
  4. Nitolikovažno, da uspemo, ampak da vemo, zakaj smo uspeli. 
  5. Nezanimanas, kaj pravijo zakoni in predpisi, ampak kaj pravi praktično življenje. 
  6. Nezanimajonas pravne, ampak funkcionalne rešitve. 
  7. Nezanimajonas problemi, ampak predlogi rešitev. 

 

Liberna Akademija, nekakšno kulturniško ali intelekstualno? krilo LDS-a, mi je podelilo nagrado Zlata Ptica. Če me spomin ne vara, me je za nagrado predlagala Diana Koloini. Hm, nisem bil član LDS-a (in nobene druge stranke) ... - morda se je takrat to delilo še ne samo med “naše”, ... ampak nagrade sem bil seveda vesel. Ker je povedala jasno: prejel sem jo za ponovno profesionalizacijo gledališča. Je pa bil po nagradi majhen lokalni cirkus: kamera me je ujela, kako sem kozarec z vinom na podelitvi postavil kar na nagrado (plakesto iz pleksi stekla, ki mi je tisti hip tam odlično služila tudi kot podstavek). Hja, če me moj dežnik lahko tudi balon, potem je moja nagrada ... ;-) 
 V obrazložitvi so napisali takole: 

.”/.../ S skupino svojih sodelavcev je Samo Strelec znal zaznati avtentično potrebo svojega mesta in prostora, odmaknjenega od središča kulturnega dogajanja: da je bila potreba avtentična, priča odziv Ptujčanov, k so se na novo prisotnost gledališča v svojem mestu odzvali na najlepši način - kot nepričakovano številna publika. Znaj je zbrati pogum, vztrajnost in moč - saj tovrstne podvige omogoča samo osebna moč zanesenjaka. Znaj je zbrati in navdušiti sodelavce, ki so. Mu pomagali uresničiti načrt. In znal se je odpovedati drugim umetniškim ambicijam ter se posvetiti svojemu prostoru. Moraj je biti nor. Zelo je pomembno, da je s tem znal ustvariti nekaj, kar je obogatilo Ptuj in razširilo slovenski kulturi prostor. “ 

Dobili smo internet! 
Elisabeth je sodelovala na 28. Tednu slovenske drame v Kranju. 

Dobimo ISDN linijo! 

Mojster kovine, gospod Lojze Forstnarič, je začel obnovo na odru: leseno vrvišče, lesena kolesa, vzvode ... je prišel pofotografirat nek gospod iz Gledališkega muzeja Slovenije (danes Slovenskega gledališkega inštituta), nato pa smo jih ... ja, odpeljali na odpad. Mostove, nosilce za reflektorje, nosilce za sufite, “roke” za zavese, smo dobili kovinske in novo glavno zaveso. Predvsem pa – zaradi varnosti – nova elektroinštalacija na odru! In dva lučna cuga bosta na elektro pogon, pritisk na gumb, reflektorji pa gor in dol. Nič več pri usmerjanju za vsakega posebej na lestev, sto krat gor in dol. 

Dobimo javnega delavca - inspicienta! Kakšna pridobitev – vsak par delovnih rok. 
Krasno nam gre, čutim zagon.

Šmid, Srpčič in Strelec predstavimo nekakšen mini elaborat: strokovne podlage za gradbeno prenovo gledališča. Večer (Slavko Podbrežnik) optimistično poroča: dela naj si se začela okoli leta 2000.  (Saj vemo, prenova se bo zgodila šele sedem let kasneje.) 

Ovinek, zadaj, na neuglednem dvorišču Dominikanca, navduši publiko! Dežuje, gledalci pa ostanejo in gledajo do konca. Kako krasen občutek.  

V nekem intervjuju rečem: “Lastna kreativnost mora prevladovati! To, kar kupiš, te dela za trgovca, kar narediš sam, te dela za avtorja.” (Večer, 13. 8. 1998)

Krasno nam gre. Ponavaljam. Čutim(o) zagon.

25. septembra Vlado Novak za otvoritev prenovljenega odra, znova odigra Govor malemu človeku.

Ponudimo dijaški abonma. 

Z Majo Borin se pogovarjam, da bi redno pisala kritike naših uprizoritev.  

Na 45. redni seji Mestnega sveta pa: Gledališča ne bo mogoče povečati, zato bo potrebno nadaljevati program za novo kulturno kongresno dvorano 2002.
To novico seveda doživljam kot svoj poraz. 

(Se nadaljuje.)