MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji:
Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec

Kazalo:

Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 Direktor po sili razmer, Franc Mlakar
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001

Nasledji zapis prispevam: Rene Maurin.
V. d. direktorja sem bil od 3. 1. 2002 do 30. 9. 2002, nakar pa direktor med 2003 in 2008.

S težavo začenjam sestavek o svojem mandatu v Mestnem gledališču Ptuj, ki je v spominu še zmeraj svež. Tako svež, da še ni postal tisti pravi spomin, ki s svojo oddaljenostjo omogoči užitek o uspešno opravljenem delu, in blag nasmešek nad tistim, kar je bilo neuspešno. Še zmeraj sicer skrbim, spremljam in razmišljam o mgP. Priznam, vsak dan nekoliko manj ... Približno tako, kot po koncu kakšne ljubezenske zveze. Tudi ne vem, ali je po ločitvi možno ohraniti pristno prijateljstvo, vem pa, da je biti direktor tega gledališča prav gotovo skoraj zakonski stan. Verjamem, da je bil za mojega predhodnika, verjamem, da bo za naslednika/co ... Delo v majhnem kolektivu ptujskega gledališča je predvsem odvisno od medsebojnih odnosov, saj je za delovanje te majhne črne škatlice potrebno bistveno več, kot le golo izvajanje dolžnosti iz opisa delovnega mesta. Samo na ta način lahko ta David med slovenskimi gledališči ustvarja pogoje za gledališke avanture, ki najdejo svoje mesto v širšem geografskem in duhovnem prostoru. V svojem mandatu sem to želel deloma spremeniti. Skrbelo me je predvsem, kako dolgo bo kolektiv zmožen takšnega svežega entuziazma in požrtvovalnosti, hkrati pa sem želel, da bi se mgP razvil v gledališče, ki ni podložno lokalnim, privatnim in aktualno političnim stanjem. Kot tujec na Ptuju sem v takšnem pristopu videl edino možnost svojega delovanja, saj lokalne vloge oziroma moči nisem imel. Hkrati se mi je vrednost in potencial tega gledališča zdel prevelik, da bi se ga omejevalo na vlogo lokalnega uličnega žonglerja, ki žonglira s tolikimi žogicami, kot mu jih vržejo lokalni veljaki, pa čeprav zgolj eno. Zavedam se, da je gledališče edina preostala lokalna umetniška oblika, ki se nehote upira globalizaciji in ki ima svoj smisel ter vrednost predvsem v nagovoru geniusa loci. In v naši deželi, v našem minimundusu nas je zgolj deset. Zgolj deset, ki jim je omogočeno in zaupano stalno ter zagotovljeno poslanstvobdenja nad našo lokalno resničnostjo, in še: za dober meter povišan prostor, ki nam s svojo vzvišeno lego tako jasno oznanja pomen našega dela. 

V tej epruveti, v kateri smo poizkušali spojiti te sestavine z dodatki raznih plemenitih kovin, je tako nastalo marsikaj. Včasih zgolj dim, včasih nič, kdaj pa kdaj pa tudi pravi blisk in pok. Izpolnitev želj po ustvarjanju vsebinsko prodornega gledališča se je začela uresničevati predvsem v zadnjih letih mandata, ko je nemalo vsaka produkcija dosegla resno pozornost občinstva na Ptuju in širše. Želel sem, da pokažemo, kaj bi ptujsko gledališče lahko bilo, ne zgolj, kar je. Želel sem, da se vsaj za trenutek na obzorju zasveti laterna, ki bi očarala in zapeljala mgP na pot proti naslednji stopnji svojega razvoja. Želel sem, da okolje in financerji spoznajo vrednost tega zavoda in ljudi, ki ga s svojim delom oživljajo. Mogoče sem tudi upal, da bi se držali slavne krilatice, ki je tolikokrat donela izza govorniških pultov, da bodo podpirali uspešne in požrtvovalne, da bodo dodali k vsakemu lastnemu prisluženemu centu še enega svojega. Če bo temu lako, bo pokazala prihodnost, ki pa je glede na svoje recesivno-krizno-stagnacijsko izbuljene zelene oči gotovo negotova. Morda pa bomo dobili kaj več, ker si že ves čas kave plačujemo sami? Morda se bo zaradi naše pregovorne skodelice kave in kofeinskega varčevanja proračun za kulturo le odlepil od te procentne dvojke, ki jo dobivamo že desetletja? 

Vem, vem, oddaljujem se od teme, toda iskreno, svoje delo težko ocenjujem. V gledališču je to delo občinstva in kolegov. Ne želim oceniti, kateri projekti so mi bili ljubi in kateri ne, saj jim je ljubezen ali prezir naklonilo že občinstvo. Kako je potrebno nadaljevati pot gledališča, nimam pravice, ne želje modrovati, saj je zadnje, kar potrebujemo, še en svetovalec ... Zapustil sem krmilo in oglasil se bom le, če bo naslednji kapetan tako želel. Vse, kar lahko povem, je, da sem hvaležen, da sem lahko bil del zgodbe tega gledališča, ki je resnično živo in krvavo. Del gledališča, ki ne uživa v tradicionalno polnem bančnem računu in kolektivu, ki meji na zavod za zaposlovanje. Gledališča, ki se hkrati bori za kruh in šampanjec, ki ni imelo strani, ima pa aplavze ..., ki ima polne in prazne dvorane, slabe kritike in nagrade ..., ki ima enega igralca, odpada ometa ..., toda vedno, vsak posamičen dan vero v gledališče, v možnost, da se lahko svet spreminja tudi brez kamna in palice. mgP ima vero v gledališče kot majhno svetišče svobode, iluzije, ideala in etike, ki so izginili s polic naših vrednot, da bi napravili mesta konzervam s pasteriziranim kapitalskim donosom in tetrapakom genetsko modificirane sreče z dvomesečnim rokom trajanja. Majhno gledališče z velikim srcem. S srcem, ki je večje od klimatske naprave in sinapsami, daljšimi od vseh DMX-linij. To je vse, kar gledališče potrebuje. Samo temo in tišino, ki nas popelje iz realnosti, ter hrabrost, da spočne tisto novo resničnost ... 

Aha. Gotovo boste pogrešali, če ne napišem kaj o obnovi ... Toda, povem vam, to bi zahtevalo samostojen spis večjega obsega. Kljub temu bom zinil en nesramen, nekorekten stavek, ker vem, da vas zanima predvsem to. Vseh problemov je kriv ... Povabite me na kavo, pa vam povem. Zdaj, ko nisem več direktor, imam manj družbe in več svobode. 

In namesto slovesa ... Iskreno obžalujem in priznavam napake, ki sem jih storil na tej poti. Upam, da bodo izginile kot vodene koze ... Hkrati upam, da bodo kritične misli vsaj delno pospremljene z zavestjo o uspehih, h katerim sem po svojih močeh prispeval. In upam, da se bo razraščalo dobro, plevel pa bo izginjal. Verjamem da bo, ker navsezadnje je gledališče tako zelo drugačno od sveta ... 

Bon voyage mon cher, mon grand petit théâtre! 

Rene Maurin 

(Maribor, 21. 12. 2010)

***
Samo M. Strelec:
Rene, saj veš, da te bom povabil na kavo ;-) Hvala ti za ta zapis oz. oris od takrat, hitro po koncu tvojega mandata. Obnem pa oprosti prosim že vnaprej: še te bom gnjavil, da se kdaj, ko boš imel več časa in boš končal to lepo in veliko delo, ki si si ga zadal zadnje čase, razpišeš in vso stvar "razbiješ" na manjše koščke. Vendarele si vodil hišo osem let in prepričan sem, da je kar kaj podrobnosti, ki bi bile zanimivi pixli v naši skupnostni sliki. No, do kafeta torej; lahko s smetano, magari na Smetanovi ;-)