Avtor: Milenko Kovačević

Ostrina vse te risbe
nahaja v desnem se očesu.

Kaj vidi ta gospod?
V kaj zavzeto le strmi?

Ves zbran razmišlja ... le o čem?
Se zdi: ali ga skrbi?

Kaj res je in kaj ne, je stvar sodišča.
Umetnika - Milenka: izaza duše tega strica.

Včasih pomislim: U, če bi lahko za kak dan živel v času, ko so gradili ptujski grad ...

Stoletja nazaj, ko še ni bilo bormašin, mešalcev, hrušk z betonom, ne fleksaric, visokih dvigal, buldožerjev, ne svedrov z diamantno glavo, ki gredo skozi beton kakor nož skoz puter ... 

Eno je gotovo: nekoč so gradili nedvomno počasi. Na roke.

Tudi sam delam v najmanj 2500 let stari branži.
Starejša od nje je morda le še najstarejša obrt.

Par kvadratnih metrov prazne površine, ki ji pravimo oder; ljudje, ki si doma skušajo zapomniti dramatikove besede (igralci); oblečeni v to, čemur pravimo kostumi; v roko jim potisnemo kakšno stvar (rekvizit); sedejo na kak stol (scenografija); na vse skupaj posvetimo (light design); za konec še podložimo (ali preglasimo) z glabo, in to je v glavnem to. Vsemu skupaj pa še prej-ko-slej hočemo dati smisel in pomen (režija, dramaturgija).

Delamo na roke.
Delamo tako hitro oz. počasi kot zmorejo človeški možgani, človeška srca in drugi človekovi organi. Tudi ti se v 2500 letih niso kaj dosti spemenili.
Nobena mašina tu ne pomaga.
Delamo na domišljijo.
Delamo na različne poglede.
Delamo na konflikt.
Delamo 'peš'.
Ko je ata zidal našo hišo na Hajdini, so beton mešali še na roke, peš. Premetavali so isti matieral n-krat sem in tja. Točno tako počnemo mi z avtorjevimi besedami: nešteto krat sem ter tja. Že od starih Grkov; še danes.

Oni dan je prišla Tina, asistentka scenografije:
- Nisan stilga izracunat ..., pa sam stavila sve skupa u umjetnu inteligenciju i eto, gotovo za par sekundi.
Potem pa dan kasneje Pere, ki je prevzel tudi glasbo:
- Prebacia sam komad s youtuba u umjetnu inteligenciju, i za čas mi mi skinia vokal i eto matrice.

Naše gledališke "počasnosti", dela "na roko", in druženja s pubuliko v živo ne bo spodnesla niti umetna inteligenca.
Da bo teatra konec, so napovedovali ob pojavu radia, pa kasneje filma, pa televizije, pa vhs-a, pa dvd-ja. Pretočne vsebine - še en brezzobi tiger za živo gledališče.

Človek je v svoji biti namreč zelo "staromodno bitje". Od Antigone naprej se zapleta v konflikte in drame; živi, se bori, hrepeni, zavzema za svoje vrednote proti tujim, je za ... in je proti ..., zato, ker ..., in da bi ...
In vse to želi deliti; tu in zdaj, v živo, z drugimi ljudmi.

Analogno, počasi, peš. Počnem to zdaj že skoraj petintrideset let. 

Verjamem, da je umetna inteligenca hitrejša in lahko obdela oooogromno podatkov. Ne verjamem pa, da je lahko tako šarmantna kot naravna zarukanost nas, ljudi.

P.s.:
Za ljubitelje proznega branja priporočam: Počasnost od Milana Kundere. 
Za ljubitelje premišljevanja pa esej o počasnosti v: Ameriška predavanja od Itala Calvina.

Kaj takega redko vidiš. Vsaj v naših krajih.

Pot, kjer včasih tečem, zavije skozi kratek tunel, ki ga vsako leto znova zgradijo krošnje dreves. 
Sončen popoldan je bil. Žarki so se z lahkoto izmuznili skozi še mlado listje.

Daleč pred seboj v zelenem tunelu sem zagledal mlado mamico z vozičkom.
Ob vozičku je stala, roke je imela sklenjene na prsih in gledala je v zrak.
Vidim prav? Oči ima zaprte? A ona to moli?

Najbrž se motim. Daleč stran sem še. 
Tečem naprej, proti njej. Ne sliši me. Še ne. 
Zdaj vidim jasno: res moli.
Glavo ima dvignjeno proti nebu; zaprte oči kot da gledajo žarke; roke prekrižane na prsih.
Mlado, lepo dekle moli.
Upočasnim. Ne bi je rad motil.

Pritečem bliže; zdaj me zasliši. Spusti roke, spusti pogled in potisne voziček naprej ...

Otrok je spal.
Ona pa je molila.
Zakaj? 

Je otrok bolan?
Je hudo bolna ona?
Je kaj narobe z otrokovim očetom?
Ji umirata oče ali mama?

Ko sem bil otrok, so me naučili moliti k bogu, angelčkom, Mariji.
"Daj nam danes ..., stoj mi noč in dan ob strani ..., prosi za nas grešnike ..."
Kakor da bi bil bog kak bankomat. Bogomat. Ali pa igralni avtomat; vtakneš vanj svojo molitev in upaš na dobitek.

Lepo mlado dekle, z novim življenjem v vozičku ... Še vse življenje je pred obema, roke pa dvignjene v zrak?!
V znak česa?
Kaj jo je gnalo, da prosi?
Za/kaj?
Ali jo je vleklo?
(K) Čemu?

Mogoče pa ni prosila.
Mogoče se je zahvaljevala.
Ker ima zdravega otroka.
Ker ima topel dom.
Ker so srečni.
Ker živi v lepem kraju.
Ker ima službo.
Ker ima želje, sanje, upanja.
Kaj pa vem; ker, ker ker ...
Ker vidi v stvareh okoli sebe smisel. Recimo.

Nikoli ne bom vedel.

Mogoče pa ni prosila.
Mogoče se je že zahvaljevala.

Mogoče pa sploh nič od tega. 
Lahko da je bila samo v stiku z energijo, neskončno ineligenco, naravo, prasilo, enotnim morfološkim poljem ... 
Poljedelka!? ... Kmetica.

Nič; preprosto ji je pač ta hip tako "pasalo".

Ko bi le večkrat počeli, kar nam ta hip "paše". (In seveda pri tem pustili drugim, da počnejo, kar paše njim.)

Ta hip mi paše z glavo iti na pašo.
Samo tega še ne vem, ali kot pastir ali kot krava.

Akvarel naslikal: Milenko Kovačević

Ko na tleh Milenkovega akvarela
se vidijo odsevi zgradb, ljudi, marel,
me kar mine, da bi čopič sam v roke prijel. 

;-)

Skušnja sinoči je bila za en drek! (Bilo je pred nekaj dnevi.)
Še najbolj za en drek pa sem bil jaz.
Padel sem ven, kot se reče; se nekaj drl, pizdil in norel. 
Jasno: bil sem nemočen in to je bilo jasno vsem. Še meni ;-)

Danes je bil nov dan.
Ves dan sem čakal na večerno skušnjo. (Dopoldanske vaje črtamo; ne da se delati, prevroče je; večerne potem 'potegnemo' v noč.)

Le kako bo nocoj?

Dan je bil grozen.
Napravljalo se je k dežju, ves dan; tiščalo je dol, bilo oblačno, ampak soparno za ponoret.
Takšnega vremena še nisem doživel. Na koncu pa od vsega tega ni niti kaplje. (Kapljic nasprotno veliko; a o tem malo niže.)

Večerno vajo smo začeli z vinom iz iloške kleti. Ilok cellars. Slavonci imajo svojo trgovinico v Splitu. In najmanj enega Slovenca, ki ima rad njihovega traminca; mene.
- Naš traminac pila je engleska kraljica, mi ponosno pove gospa prodajalka. Nisem vedel.
Potem poskusim vino kapistran, ki mi ga je priporočil Duje. No ja ...
- Ima ovaj, na pipicu, kojeg sad kušate, pa u običajnoj boci te ovaj u butelji, pove gospa prodajalka. - I to so vam tri potpuno razlićita vina.
Pa torej kupim za nocoj tri buteljke kapistrana. In enega traminca za spomin na prvega slovenskega kralja Sama.
Vendarle ni vsak dan rojstni dan.

***

Vaja je bila ležerna in igralci sijajni.
Pametni so.
Izkušeni.
Vsega hudega in lepega vajeni, bi rekel.

Vse v naši zgodbi se vrti okoli neverjetne Petre. Igra smimultanko s šestimi liki okoli sebe.
Duje postja iz vaje v vajo bolj "nor".
Pere se je vrnil s svojih gostovanj in to s polno paro.
Tajana in Nikša odhajata na gostovanja. Pripravljena sta na finiš.
Mijo je vse zanimivejši. Meče stran stvari, ki se jih je še vajo, dve nazaj oprijemal.
Donat je: naš sonček, itak.

Asistent Jakov ima še eno ime: Maksimiljan. Maksimalno predan in fin fant je.
Sanja je sprožila akcijo v šivalnicah. Vsa optimistična je; še včeraj je bila na moč zaskrbljena.
Inspicientke Sonje ni, ker je na baletni premieri; sto stvari lahko dela ta ženska obenem: inspicira, suflira, marketingira, organizira ..
Kakšni fajn ljudje!

Imel sem res lep rojstni dan.

Pred leti, ko je bil nenadoma spet kar naenkrat okrogel, so mi - prav tako v Dalmaciji, tu, nedaleč stran, kjer smo letovali s ptujskimi prijatelji - pripravili presenečenje:
Sedeli smo na terasi pozno v noč ... Ja, že malo 'okrogli'. Janko je odšel za vogal hiše in se dologo pogovarjal po telefon. - Kaj češ, služba pač, problemi; Jankec še na dopustu nima mira ..., je nekdo komentiral.
Nasedel sem: Klical je, da bi dalmatinski klapi povedal, kje natančno se nahajamo. 
Potem so zapeli; saj veste, katere. Tiste večne.

Danes pa spet: Lep, prelep rojstni dan v Dalmaciji.
Zjutraj me je prvi klical sin, potem žena. (Pri študentu, ki je na morju in bi sicer spal do poldne, je to treba posebej ceniti, si mislim.)
Ata, sestra, nečaka: sms-i so me že čakali na telefonu.
Pa Milovan, Oto, Laszlo, Tamara ...

Čez dan sem bi v resnici precej "dawn": Čakanje na skušnjo, visenje, brezdelje; zunaj vročina, notri klima ... Ves dan sem dremal, bral, pisal, se premetaval ... si nekaj skuhal. Ohladil sem buteljko in si v lep kozarec natočil traminca.

***
***

Pravkar sem se vrnil z vaje; pol ure čez polnoč je ta hip. Spet sem v sobi, poln raznoraznih vtisov, zato sedem za računalnik in nemudoma vse to izpišem. Srečen sem. Tako zelo, da moram z nekom deliti.

_ _ _

In kakšen je nauk zgodbe o tem, za en drek včerajšnjšnjem pokusu?
(Hrvati imajo lepo besedo za gledališko vajo - pokus, ker poskušamo. Vaja ima v sebi nekak pridih avstroogrskega drila, telovadbenosti, ponavljevalnosti. Vaja bi bila bolj vježba; mi pa ne vežbamo, ampak poskušamo nekaj na novo, drugače, izvirno, po svoje, po naše ... Zato je skušnja kar lepa, stara, ustrezna slovenska beseda za to, kar delamo, ko delamo gledališče.)

Nauk včerajšnje grozne skušnje je torej naslednji:
- Da je jutri nov dan.
- Da za dežjem vedno pride sonce. 
In take zdrajsane modrosti.
Ki so pa resnične.
Ko nabereš leta, vidiš, da je res. Pa čeprav so ti to že zdavnaj govorili starši in ostali stari, ki so ti šli na živce.

--- 

Fotka: Takole pa me je Duje prijazno počakal po večerni grozni vaji ... in ko je bilo 00.03 sva nazdravila "u Kuke".
Duje je sicer hecen "kaliber": najprej je končal igralsko akademijo in bil v redni službi v gledališču. Potem pa ga je nekaj pičilo; dal je odpoved in šel študirat - slikarstvo! In ga prav tako končal. Pri vsem tem pa: sijajno igra klavir!
Grrr .. sem mu fauš, kaj vse zna.

Akvarel naslikal: Milenko Kovačević

Milenkove slika je kot scenografija za filmski prizor:

V središču kadra prihaja nekdo v beli srajci.
Ne vemo, kdo je in ne, kam gre.
Bliža se nam.
Vsi ostali, se mi zdi, gredo v nasprotno smer. 
Le on hodi, proti meni. S hitrim in odločnim korakom.
Kam se mu mudi?
Kmalu, ko bo prišel bliže, bomo videli, kdo je.
Z obraza mu bomo prebrali njegovo zgodbo.
Ni je še. Kakor še ne listja na drevesih.
Šele pognalo bo. Življenje. V filmu in v drevesih.
Človek bo šel mimo, drevesa bodo stala. In pognala. Vsako leto znova.
Človek ne.

- Zakaj pravzaprav pišeš ta svoj blog?, me je vprašala žena.

Res: Zakaj pravzaprav razlagam drugim, kaj mi hodi po glavi?
Koga to zanima?
Zakaj to delam? Zakaj to rabim? 
Pakiram za na zadnjo pot?
Me bo stisnilo kot je Milana v njegovem ateljeju, čez noč; mene pač recimo na kavču s knjigo v roki?
Bom se par let matral, kot B.?
Zaletel nekje na kaki avtocesti kot J.? Samo trenutek, tresk-bum, in konec fertik amen šlus?

Moj odgovor je, tako, čisto ta trenutek in čisto po občutku: Ne.
Ne še.

Pišem zato; povedano tako, čisto na splošno.
Bolj specifičen odgovor pa bi lahko šel v tem smislu:
"Šele ko slišim, kar rečem, vem, kaj si mislim;" je rekel nekoč nekdo.

Jaz vem, kaj si mislim, šele ko to preberem za seboj.

***

Morda pa pravzaprav, žena, počnem isto kot ti: mečeš stran staro, da lahko nabaviš novo. 

Ko sem kot srednješolec med poletnimi počitnicami delal v trafiki, se je to začelo in končalo z inventuro.
Prešteti je bilo treba zalogo cigaret, škatlic vžigalic, kitajskih ščipalnikov za nohte, glavnikov, vžigalnikov ..., da o Sportskih novostih, Teleksu, Večernjem, Komandantu Marku, Alan Fordu, Vročem kaj itd. sploh ne govorim. 

Podobno inventuro sem se potem navadil delati tudi pri sebi. Sicer ne ob začetku leta, z novoletnimi zaobljubami itede, pač pa poleti, v počitnicah, ko je bilo konec študijskega leta in kasneje sezone. Pa še rojstni dan imam poleti; tako da je vse nekako kar lepo sovpadalo.

Invetura.
Stran z odvečno navlako. (Lahko bi se ji reklo: odvlečna navlaka; ker jo je treba odvleči.)

Recimo konkreten primer:
Oni dan, ko sem pisal o kupovanju knjig v Berlinu:
Pravzaprav sem postavil na tehtnico: dati denar za hrano ali za knjige?

To je recimo ena taka navlaka iz študentksih dni; navlaka na delu. Ležala je tam nekje v kotu in lepo čakala, da bo v pravem ternutku prilezla na dan.
Zdaj je več kot trideset let od takrat in lahko bi si mislil: Zdaj imam svoje delo, prihodke, denar; torej si lahko privoščim: in hrano in knjige. Ne pa: ali - ali. Kot da smo še vedno leta 1991 ...
(Zato pa mi je pomembno, da vem, kaj si mislim. Ker na osnovi tega, kar si mislim/o, potem tudi ravnam/o. In potem, ko nekaj naredim/o - ali ne - se v skladu s tem tudi počutim/o. In glede na to, kako se počutim/o, si potem tudi v glavi govorim/o (mislim/o), kakšni smo sami in svet okoli nas. Pa je krog sklenjen. Lahko je začaran, lahko pa čaroben.)

V kako dobri kondiciji ostanejo še leta in leta takšne stare zadeve! Žilavo žive in neuničljive.
V treh desetletjih, odkar sem bil v Berlinu (1992), sem zmetal stran čevljev, gat, nogavic, 'resnic', domnev, prepričanj, mnenj ..., ampak tole, ali - ali glede denarja, pa je trdovratno ostalo!

***

Pa si torej - potem ko premislim o tej trdovratnosti izpred 30 let, ki je takrat govoto imela svoj rezon, - pravzparav mislim:

V bistvu sem bogat.
V bistvu imam vse:
Lahko vidim; in si pri tem mislim, kar si želim.
Lahko slišim; in slišano razumem kot želim.
Lahko hodim; in izberem, kam ne bom šel.
Imam denar in se odločim, za kaj ga ne bom dal.
Doživljam. Živ sem.
Čutim željo, da kaj napišem (kot recimo zdaj), kaj pofotkam, kaj zrežiram ... in če malo počakam, vse to, kar si želim, tudi dobim.

To je to.
Kaj bi še več?

No vidiš, in zato morda - pravzaprav - vse to pišem: da delam plac.
Za nove poglede, za nove besede ..., za nova (odrska in druga) dejanja.

***

P.s
K fotografiji:
To je dvorišče, kjer bomo uprizorili naš splitski projekt. (Za zidom desno je stari Hajdukov stadion.)
"Stara plinara" tudi rečejo temu prostoru. Gledališču ta hip služi kot odlagališče. Raznorazne reči obležijo tu. (Zakaj se pravzaprav reče 'odlagališče' in ne raje 'obležišče'?)
Kmalu bodo od tod odpeljali stvari na smetišče.
Da bo fraj za kaj novega. Za igrišče, znova za novo gledališče.
Pravzaprav.
Zato.

Akvarel naslikal: Milenko Kovačević

Ko bom 'velik', bi rad izvedel naslednji eksperiment:

V gledališko dvorano bi na dramsko predstavo povabil same Kitajce. Ali pa recimo Japonce. No, dobro, lahko bi bili tudi Finci. Kdorkoli: nekdo pač, ki ne bi znal niti besede slovensko. Poleg tega pa tudi ne poznal zgodbe, ki bi jo gledal.

Potem bi jih v anketi vprašal po vsebini.
Kaj so gledali?
Za kaj je šlo?
Kaj je govorila ena in kaj druga oseba?
Kdo je bil s kom v kakšnem razmerju?
Itede.

Nakar bi poiskal nekoga, ki se spozna na hipoteze, anketne vprašalnike, obdelavo podatkov, korelacije, statistično pomembne razlike ... (Meni je bilo že tisto okoli mediane in variabel ... čisto dovolj.)

Kaj bi pokazala taka raziskava?

Da so oči in obraz (igralca) 'vstopna točka' za empatijo (gledalca).
Da človek zelo dobro "ve", kaj misli, čuti, govori drugi. Pa čeprav ne razume niti besede.
Da smo prvenstveno bitja so-čutenja, so-čutja, so-bivanja, so-doživljanja in so-kaj-pa-vem-česa-vsega-že.

Kaj sta (si) naredila, ta dva Milenkova, da gledata v tla?
Kaj sta izgovorila minuto ped tem prizorom?
Kam bosta šla minuto za tem? Na barvno zemeljski podlagi ...
(Tole bi bila fina igralska naloga za dijake igre: poglejte tole sliko in odigrajte, kaj se je zgodilo par minut prej, par minut kasneje.)

***

Na izpitu statistike pri dr. Borisu Kožuhu sva se zaklepetala; pa sem mu povedal zvojo zamisel:
Tako kot za 'športni karton' (ali kako se že reče tistemu tapkanju in skakanju v daljino v šoli) bi spremljal otroke vse od prvega lutkovnega abonmaja, prek osnovnošolskih obiskov gledališča, zahjanja v teater v srednji šoli, obiskovanja gledališča na faksu in potem, ko si ustvarijo družino. Redno anketiranje, recimo vsakih sedem let, skupaj 30 let.
In potem bi skukšal dokazati, recimo takšne hipoteze:
- da kdor od malega hodi v gledališče več bere, ima večjo domišljijo, je socialno kompetentnejši, bere več knjig, pozna sodobno domačo knjižno produkcijo, na splošno bolj spremlja kulturo in umetnost, je bolj empatičen, solidaren, bolj narodno zaveden (kar koli to že pomeni),
- da ima bolj izostren estetski čut,
- da se zanima tudi za druge veje umetnosti,
- da je tolerantnejši, solidarnejši, 
- da ima večjo zmožnot empatije.

Dr. Kožuh me je poslušal in omenil, da ima v Pragi kolega, statistika, ki se ukvarja tudi z gledališčem.
- Ja, nekoč sem bil v Pragi, rečem in omenim lepo narodno gledališče, kjer je Mozart imel neko svojo krstno uprizoritev ... pozabil katere opere.
- Na kateri strani reke pa se nahaja to gledališče?
Ups ... skozi glavo se mi zavrtijo slike, ... stojim na Karlovem mostu, reka teče ... gledališče pa je torej ... davno je tega, kar sem bil tam ...
- Na levem bregu, odgovorim, pa sva končala. Opravil sem izpit iz Metod pedagoškega raziskovanja. Ker dosti dlje od mediane ni - in profesor je videl, da ne bi - šlo.

No, se je pa profesor Kožuh na koncu prijazno ponudil: da če bom res kdaj zagnal to longitudinalno raziskavo, da je pripravljen pomagati pri metodologiji, pripravi anketnega vprašalnika itd.

Tako da: samo še kulturno ministrstvo zainteresiram, pa šolsko, in morda še kak pedagoški inštitut ali Zavod za šolstvo RS.

Če začnemo jutri, bom moral najti samo še nekoga z malo manjšim emšom, da bo čez 30 let interpretiral rezultate.

P.s.:

Nekoč sem opzaoval Milenka pri delu. Malal je lahkotno, hitro in igrivo. Brez kompliciranja. Par potez. Sem in tja po listu s čopičem, malo tu, malo tam. Ne bi verjel, če ne bi videl.
- Malo sem se "igral", mi je napisal v mailu, ko mi je poslal zgornji akvarel.
Igranje ... je igranje je igranje, pomislim.

V gledališče je pisal mladenič - končal je drugi letnik klasične gimnazije - in prosil, če bi lahko med počitnicami bil asistent pri nastajanju kakšne uprizoritve. Ker da bi mogoče po srednji šoli vpisal režijo.

Seveda sem rekel: "Seveda lahko."

Kaj bi odgovoril simpatičnemu Jakovu, če bi me vprašal, kaj je pri vsem skupaj najbolj pomembno?

- Sanjaj, bi mu rekel.

***

Pred pol leta, ko smo se z upravo dokončno odločili, kaj bomo letos poleti delali v Splitu, sem sanjal, da bi bila kostumografka Bjanka (Adžić Ursulov).
Z Bjanko sva nekoč davno že sodelovala (v MGL). 
Potem sva lani bila zelo zelo zelo blizu še eni premieri v Trstu.
Še najbolj pa sva se povezala, bi rekel, prek Slavka Severa. Slavko je imel Bjanko zelo rad; veliko mi je govoril o njej, njunih neverjetnih pripetljajih okrog dunajske opere itd.

Pa uprava HNK Split in Bjanka tokat niso 'prišli skupaj'. (Sicer pa je Bjanka v HNK Split že delala.)

In tako sem se moral odločiti med dvema splitskima kostumografkama, ki so mi ju ponudili oni.

Izbral sem Sanjo Jureško.
Sanja je po poklicu akademska slkarka.
Poslala mi je svoje prve skice. Pogledal sem še njena likovna dela; zdela so se mi zanimiva.

Na prvo vajo je Sanja dobesedno priletela iz New Yorka.

Pred dnevi je igralski ekipi predstavila svoje prve kostumografske ideje.
Zdaj kmalu bo Sanja stopila v fazo realizacije ... Samo Tosca naj še ima premiero in otvori letošnje Splistko ljeto ..., potem pa še balet ... in potem smo na vrsti mi, Drama.

'Ko bom velik', bom morda lahko delal, s komer bom želel. 

Ampak, vidim, (in to že n-tič), da je nadvse lepo biti tudi 'mali'. Zato namreč, ker:
spoznavaš nove ljudi,
si presenečen (tako ali drugače),
se čudiš (tako dali drugače),
si svoje misliš (to ali ono) in ja:
na ta način je moje delo zmeraj nepredvidljvo in a priori zanimivo.

Sanja me je resnično presenetila; prijetno, pozitivno, obetavno.

Sicer pa upam, da bom z Bjanko lahko delal že v naslednjem projektu ... (potem ko letos jeseni končava tržaška "Nebesa".)

Vse ob svojem času.

Zato pa SANJAJ, Jakov!
Ponoči, predvsem pa podnevi.
Sanjari. Sto na uro. Pogumno imej želje. (Ker zelo verjetno bodo obstajali taki, ki ti bodo govorili: da to pa se tako ne dela, da tako pa že ne, da svet že ni tak, da so stvari čisto drugačne, da to nima smila, da če bi se dalo, bi že bilo ... itd.) Imej svoje želje; mastne, debele, vesele ... kakršnekoli; samo da so tvoje (in ne od drugih).
Potem pa odpri oči in ko boš stal spet na trdnih tleh, nemudoma stori točno to, kar ti je na dosegu roke; ta hip, tu, kjer si, s tem, kar imaš.
Ugotovil boš, da imaš zmeraj čisto dovoj, da lahko kaj narediš; celo vse, kar ta hip lahko.

Sanjari, potem pa stori.
Vse, kar ta hip zmoreš in znaš.
C' est ca.

P.s.:
Hm, mogoče bi tudi ta zapis sodil v okvir "režijski denvnik"; ali "iz režijskega dnevnika". (Ker vse se pa vendarle ne pove.)

Ko sem odhajal na prvo vajo v Split, sem se ustavil na Ormoški v Muellerju.
"Tam majo modelčke avtov," me je spomnil sin.

Šel sem si kupit model retro VW kombija.

Nekak simbol mi bo: za sedem igralcev v skupini, plus kostumografka, plus jaz.
Vsega devet nas bo. Majhna ekipa. Za v en mini bus.

S samo z enim igralcem sem nekoč že delal, s Pere. Torej: same neznanke - igralci meni; neznanka - jaz njim.

Pričakovali bodo, da vem, kam se bomo podali.
Pričakovali bodo, da bom sedel na šoferskem sedežu.

Kdo so/bodo moji sopotniki?
Kam bi zavili oni? Po kateri poti?
Koliko postankov bodo hoteli?
Imajo raje vožnjo ponoči ali podnevi?
S klimo ali brez?
Z glasbo ali brez? Če, s kakšno?
A kdo ne prenese, če sedi zadaj? (In bi zato lahko bruhal?)
Je še komu med vožnjo rado slabo?
Kdo bo sedel spredaj ob šoferju?
Imamo dovolj goriva?
Kaj prvaprav tanakamo?
Kakšna bo cesta, po kateri bomo vozili?
Imamo napumpane gume, tekočino za brisalce, prvo pomoč ...?

Takšne raznorazne reči bo predstavljal ta mini bus. Zato sem ga kupil.

***

VW kobmi nas je spremljal ves prvi teden na skušnjah.

***

Danes Mijo zamudi (svojih običajnih) pet minut.
Na to Donat takoj pristavi: "Poglejte, ritoliznika!"
"Ja, to sem si kupil, da bi se priliznil režiserju," reče in pokaže na svojo majico Mijo.

Počasi se navajamo drug na drugega.
Počasi vsak odpira svojo prtljago, ki jo ima s seboj.
Počasi slutimo, kam bi nam bilo najbolj všeč, da bi nas vodila pot.
Počasi se začenjamo poslušati; kdo bi se kdaj ustavil, pokadil, popil ... šel na wc itede.

***

Čez nekaj dni v našo WhatsApp skupino Pere pošlje tole fotografijo:
(Bil je na Dunaju, pa se je peljal mimo ...)

Ni kaj; fajn igralce imam. 
Fajn ljudje.
Pripravijo mi male radosti, če/ko se imamo fajn (beri: kreativno).

"Ni važno, kaj je cilj," mi je nekoč rekel David, "važno je, s kom potuješ".

Zdela se mi je - in se mi zdi še vedno - fina misel: ni važno, kam, pomembno - s kom.