Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 

 

 

10. januar 2000

Začeli smo s 100/h, kot se reče. Saj ne vem, ali je ostalo toliko nerešenih stvari… Ves dan sem nekaj skakal in drobencljal… 

Nevenka z ZKD mi je dala, odstopila požarni elaborat za hišo na Slovenskem trgu 13, ki je do sedaj bil shranjen na ZKD-ju. Ugotovila je, seveda, da jim nič ne koristi, in nam ga dala v originalu, čeprav bi nam zadostovale kopije.¹¹⁸

Na jutranjem sestanku smo predebatirali ves januar, poleg tega pa naredili še nekak osnutek glavnih nalog vse tja do začetka študija za Marjetko. Januar bo kar obvladljiv, februarja pa bo nekaj več gostovanj in precejšnja gneča na domačem odru. 

Preseneča me dejstvo, da je veliko vstopnic za predstave januarja in februarja že prodanih. Predvsem za otroške, pa tudi za gostovanje Maribora. 

Všeč mi je, kako smo začeli: konstruktivno, delovno in zagnano. S »priključitvenim« mini slavjem za Marijanov rojstni dan, ki ga zamujamo že za kakšnega pol leta in s kozarčkom v delavnici – zdaj, ko je urejeno tudi plinsko ogrevanje. Za vso skrb in delo na delavnici sem res hvaležen Marijanu, saj se je zavzel za vse skupaj zelo zelo požrtvovalno in skrbno. 

  

12. januar 2000

Dela se inventura. Stvari so zabrkljane; torej: sistema ne razumem, pa tudi komisija ne ve, zakaj so stvari na nek način pretirano zakomplicirane. Potreben bo sestanek z Anico in potem bomo videli kako in kaj. 

Andreja mi je poslala poročilo po pregledanih arhivskih škatlah. Že do sedaj je opravila veliko in temeljito delo; seveda se čuti osnutek, vendar je zadaj že slutiti izdelek, ki se bo počasi in vztrajnim brskanjem, raziskovanjem, kombiniranjem in interpretiranjem pokazal izza teh podatkov, dejstev. Zelo zelo se veselim nadaljevanja. 

Jutrišnja predstava je tako rekoč razprodana. Zelo velik interes. Ljudje, ki še nikoli niso bili pri nas.¹¹⁹ Razmišljam: ko bodo končani načrti: kaj ko bi šli v nekakšno podpisovanje »peticije« za obnovo hiše: da bi boljše videli, da bi otroci imeli več prostora, da bi predstave bile manjkrat razprodane … Mislim, da velja razmisliti o tej zadevi.  

  

17. januar 2000

Prišli so kulturno-varstveni pogoji za obnovo hiše, kakor so jih spisali na Zavodu za varovanje kulturne in naravne dediščine v Mariboru! Po dveh letih prizadevanj je tako torej ta dokument v hiši. Zdi se mi izjemno pomemben, saj je to edini dokument, ki črno na belem govori o stvareh in daje odgovore na temeljna vprašanja. Seveda je manevrskega prostora (ravno) dovolj – toliko, kolikor ga potrebuje arhitekt Šmid, da izpelje svoje zamisli. No, in če ne bi bilo Andreja, bi teh pogojev najbrž še dolgo ne imeli v hiši. Zelo sem mu hvaležen.  

Zdaj Andrej že razmišlja o sodelovanju s ptujskimi slikarji, katerim bo ponudil površine, ki bi jih bilo možno slikarsko obdelati: ali z mozaikom, ali s fresko. Zdi se mi zelo dobro, če bi se v hišo »zapisala« tudi generacija aktivnih, mladih slikarjev.¹²⁰

Narodni dom Maribor kupuje Triko: problemi s postavitvijo scenografije. Matjaž bo moral (če želi, da gostujemo) pristati na minimalne spremembe. 

Jutri odhajam v Trst. Mislim, da je dobro, da spet malo grem. Kajti tako se bodo stvari v hiši dogajala brez mene. In se bo torej videlo, kako deluje naš sistem: pretok informacij, hitro odločanje, sprotno reševanje tekočih problemov, razlikovanje med pomembnim in manj pomembnim. 

Čez vikend sem razmišljal veliko o agresivnejšem nastopu do meščanov kar zadeva obnovo hiše. Dobili smo »zeleno luč« s spomeniškega varstva, mestni arhitekti so že za, zdaj je stvar še vprašanje denarja. 

Bil sem pri Savu glede informativnih zloženk na temo hiše. Zdi se mi, da mu je zamisel kar všeč in kdo ve, morda se bo prav fino potrudil. Nakazal sem mu tudi možnost nadaljnjega sodelovanja in razširitve komunikacij. 

Klical je Zvone Šedlbauer zaradi poletja. Všeč mi je, da že planira svoj projekt. 

  

22. januar 2000

Sobota dopoldne. Mariborčani postavljajo Kabaret. Pregledal sem pošto in se pospravil nekaj papirjev z mize. Vse je v redu. Zdaj dela tudi internet in e-pošta pri Anici in Mateji. Hvala bogu bomo tako lahko znova urejali in posodabljali domačo stran na spletu. Kar nekaj ljudi me je opozorilo oz. vprašalo, zakaj zaostajamo. Niso seveda vedeli, da imamo težave pri posodabljanju računalniške opreme. 

Tomaž je dobil punčko.¹²¹ To je bilo prvo, kar sem zvedel ob vrnitvi v hišo (potopisno predavanje v kleti). Kako bomo to proslavili? 

Fino je, da začenja živeti tudi klet. Z razstavami, predavanji. Vse to je uvod v cikel: »vaš večerni gost«. Treba si je izmisliti boljše ime. Bolj človeško, humano … bolj nenavadno. Prepričan sem, da bo to zelo v redu vsebina. 

  

26. januar 2000

Je že treba napisati: danes smo imeli zadnjo sejo sveta zavoda v tej zasedbi. Mimo je štiri leta in svetu je potekel mandat. Na mestni svet smo poslali predlog, da bi s strani zainteresirane javnosti v svetu bila še naprej g. Fekonja in ga. Slekovčeva; oba sta ta predlog tudi sprejela. Gospoda Tomašiča pa bo najbrž zamenjal nekdo iz te stranke, ki je zdaj mestni svetnik … Mislim, da bo ga. Majnikova še ostala. Bomo videli. Vsekakor je pa eno: svet je svojo nalogo izvršil, komunikacija je bila stalna in dosledna in samo želim si lahko, da bi tudi s prihodnjim svetom lahko sodelovali tako uspešno.¹²²

  

27. januar 2000

S Savotom sva začela pripravljati embalažo in zloženko za gledališko vino, ki ga bomo sponzorsko dobili od Francija Cvetka. Vsa zgodba se bo sukala okoli hiše – starih pogledov nanjo in z zloženko v notranjosti, ki je v celoti namenjena prenovi stavbe: načrtom, vizualizacijam, predstavitvam. 

  

28. januar 2000

Danes sem naredil ogromno: končal osnutek poslovnega poročila, s Savotom sva prišla naprej v ideji za ovitek vina, zorganizirali smo tekoče stvari in tako sem pravzaprav zelo zadovoljen. Zbudil sem se ob 5. uri zjutraj in nisem mogel zaspati: imel sem idejo, kako oblikovati poslovno poročilo in takoj sem šel v pisarno in se lotil dela. Hvala bogu mi popoldne zaradi Majine bolezni ni treba v Trst. 

  

31. januar 2000

Polagajo kable za novo telefonijo. Vrtanje … prah … 

Končujem poslovno poročilo. Mislim, da bo moj del prvi po vseh letih resnično zgovoren, podatki primerljivi, prikazi grafični, poleg tega pa še fotografije. 

  

4. februar 2000

Anica se prebija skozi finančni del poslovnega poročila. Sam oblikujem svoj del in delam ovitek ter osnovno podlago za celotno poročilo. 

Tehnika postavlja sceno za Fanta, vse stvari se odvijajo, kakor je treba. 

Nešo mi je včeraj odpovedal sodelovanje v poletnem projektu. Zvoneta bom obvetil, ko se vrne domov. Upam, da zato ne bo spremenil celotne uprizoritve. Koga bo vzel: Koltaka? 

  

14. februar 2000

Poslovno poročilo je končano. Stiskano, vezano. Koliko truda, Aničinega, Matejinega, mojega. Koliko bo zdaj to »videno«, prebrano, preanalizirano? – To je pa drug problem. 

Problemi z Aničinim računalnikom; zdaj je čisto razočarana nad Max Computersom … Nagajati začne v povezavi s programi Septime. Novi telefoni … Prevezovanje … Vse nas jezi in moti. 

Gostovanja, vpisovanje ur, vrednoteneje ur … Mnogo neznank. Kdaj bom to temeljito raziskal? 

Montirajo domofon – odpiranje na ključ ali na elektriko. 

  

28. februar 2000

Irena je v bolnici. Seveda se je posledično njeno delo preneslo na kolege. In je kar čutiti nervozo in stisko, kar zadeva časovni pritisk in izpad običajnega načina in reda dela. 

Marjan in Tomaž me spodbujata, da raziščemo način izplačevanja dodatkov: MOP (g. Vidovič) je Anici pokazal, kako obračunavati dodatke, delavci pravijo, da v kolektivni pogodbi piše drugače. Zdaj smo sklenili, da se marca dobro pripravimo v hiši – s svojimi konkretnimi vprašanji, nato pa aprila vzamemo pravnika s področja delovnega prava, ki bi zastopal naša stališča ter nato povabimo na sestanek g. Vidoviča. Tako se bodo, upamo, razrešila vprašanja, na katera ne vem natančnega odgovora sam, Anica pa se sklicuje na g. Vidoviča. Delavci pa na kolektivno pogodbo … 

Danes imam kar nek slab občutek, da smo precej razmajani in notranje razburkani; kakor da ne bi bili na skupnem imenovalcu. 

Pa če napišem še nekaj obrobnega: odkar je prišel Vlado (Plajnšek), igramo skupaj vsak teden loto. Ta teden je Marijan dosegel rekord: dobil je štirico. Veliko veselje. Prej smo imeli bolj ničle in tu in tam kakšno enko. 

  

13. marec 2000

S Savotom končujeva oblikovanje steklenice za naše vino z zgibanko na temo: obnova teatra.  

Andrej Šmid prinesel 4 komplete PGD-ja. Pravo malo veselje v hiši; in hkrati priokus bridkosti: kako zdaj to tudi zgraditi? 

Začeli z vajami za Marjetko. Gojc in Mojca dobra kombinacija. 

Pripravljam diapozitive za predavanje o teatru za Rotary club. 

Dobil sem poslovno poročilo PG Kranj za leto 1999. Primerjava podatkov – financ in rezultatov pokaže, kako delamo na zgornji meji možnega: 

  

	Ptuj	Kranj
število zaposlenih	6	21
število vseh prireditev	225	259
št. gostovanj po Sloveniji	61	72
vseh gledalcev	34750	51657
zasedenost dvorane	75 %	78 %
ves prihodek	63 mio sit	181 mio sit
dotacije mesta	37  mio sit	89 mio sit
dotacije države	7 mio sit	41 mio sit

  

Marec 2000 

Kupili smo diaprojektor. Končno. V ponedeljek bo prva prezentacija diasov, ki sem jih naredil o stavbi. 

Marjan in Vlado pripravljata scenografijo za Marjetko, Anica in Mateja delata svoje reči, sam pa sem končno pospravil z mize vse stare dopise in drugo birokratsko navlako. 

Zdenko Kodrič mi je prinesel svoj najnovejši tekst »Fen«. Veliko razmišljam o prihodnjem poletju. O besedilu, s katerim bi začeli, če bi začeli, s svojo igralsko skupino. Za tri moške in eno žensko … 

Jutri nadaljujemo z vajami za Marjetko. Kombiniramo vaje, iščemo možne termine. Najbolj je zaseden Gojc. Vendar menim, da bo dovolj časa.  

  

Marec 2000 

Nadaljujemo z vajami za Marjetko. Danes predvidevam, da bi stvar še prebrali, jo jezikovno malo pretipali, preiskali možnosti, v ponedeljek pa bo treba začeti postavljati. 

S Tadejem sva se pogovarjala o repertoarju za prihodnjo leto; o možnosti za Der Drang, o kombinaciji s slovenskim avtorje, o variantah, če se zaposli ekipa in tudi o scenariju, če igralcev ne bo. Veliko je neznank, maja pa bo treba oddati program na Ministrstvo. In tam »okolišnaje« ne bo šlo skozi in tudi sam si ga ne želim. Pravzaprav problema z besedili za odrasle ne vidim, pač pa za otroke. Treba je najti zelo zelo zanimivo besedilo za najmlajše. In tu se zelo izbirčen. 

  

Marec 2000 

Sinoči sem imel predavanje za Rotary club o načrtih za prenovo gledališča. Gospodje so podprli projekt in pravijo, da bodo v Ptujčana napisali članek, v katerem se zavzamejo za obnovo. Fino. 

Vadimo. Delamo. Kombiniramo, si zmišljujemo. Gojc in Mojca sta dobra, vendar imamo težave z memoriranjem teksta, natančnostjo … Ampak bomo: vem, da bomo naredili zanimivo predstavo. 

Pripravil sem sestanek za ekipo »Oh, ta presneta ljubezen«. V Ljubljani, v Unionu, s študenti in režiserjem Nikom. 

Čakamo na Emeršiča, kaj bo »del« v zvezi s Fojem ob koncu leta … 

Sicer pa sem se odločil, da bo sezona 2000/2001 imela naslov: IZVOLITE – GLEDALIŠČE S STALIŠČEM – GLEDALIŠČE PTUJ, sezona 2001/2002 pa bo posvečena slovenskem avtorjem: MI (ZA)UPAMO. Morda bomo takrat vstopali v Evropo in treba bo najti »svojskost«. In mi upamo in si zaupamo: domači dramatiki, domačim ustvarjalcem. 

 

(Se nadaljuje.)

 

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

118 - So stvari, ki so lepe. Ko nekdo naredi nekaj, kar mu ne bi bilo treba. Sploh ne. Koliko nam/mi je to takrat pomenilo; nikoli ti nisem povedal, Nevenka.

119 - Tako malo omenjam ključno: publiko. Polne dvorane, premalo prostora, razprodano, ljudje od drugod, mladina  ... V bistvu nam je to najbolj dajalo potrditev, da smo skupaj, skupaj z okoljem, skupaj z ljudmi, da smo na pravem mestu, da delamo prave reči.

120 - O, tole mi je pa všeč: da smo hoteli pri prenovi hiše tudi doseči, da bi se "vpisali" umetniki s svojimi deli, v bajto, v zidove, v omete ... v svoj čas in svoj prostor. Pozabil na ta detalj!

121 - Ta punčka je danes dohtarca. In ko sem (neuspešno) "zaganjal" življenje v dvorcu Turnišče, je v predstavi Pita (leta 2014, še kot dijakinja) igrala na harfo. Tajda.

122 - Nikoli nisem kaj dosti pisal o razmerju svet zavoda - direktor. Mislim si, da ne zato, ker sem hotel s člani sveta zavoda biti čim bolj na "distanci". Službeno, uradno, faktično. A je treba reči: sodelovanje nikoli ni bio problem. Še več. Občutek imam, da so zmeraj podpirali "direktorjeve predloge", potrjevali poslovna poročila in plane ter prisluhnili našim argumentom. Niso samo "prišli sedet na seje", prebrali so gradiva, tudi problematizirali, z argumetni in bili to, za kar so bili: nekak - odgovoren! - nadzorni organ. 

 

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.