2. avgust 1999

Tole pa že moram zapisati: Pred tedni, dobrim mesecem je ..............¹⁰⁴ dejal vpričo mene Tadeju, da bo dobil ob občinskem prazniku plaketo. Tadej je to omenil Andreji (Babšek), ki je v ta namen naredila z njim intervju in ga nameravala objaviti v Tedniku. Jaz bi poskrbel, da bi ga urednik objavil. ...... se je ....... Tadejevi mami celo hvalil, kako je bil ZA Tadejevo nagrado, kako jo je pravzaprav on »zrihtal«. V petek pa izvemo, da je nagrajenec Tadejev oče. In zdaj preprosto vstavljam v ta dnevnik intervju s Tadejem¹⁰⁵. Za spomin na ptujske neumnosti in nesrečnega .............

 

NIČESAR NE PREPUŠČAM NAKLJUČJU

Tadej Toš je mlad dramski igralec, do nedavnega zaposlen  v SNG Maribor, danes član PDG Nova Gorica, ki je širom Slovenije najbrž najbolj znan zaradi samosvojega vodenja oddaje Lahkih nog naokrog na nacionalni televiziji. Njegove izkušnje segajo izven gledališke umetnosti (naj naštejem samo nekatere izmed njegovih igralskih stvaritev: Fred v Bondovih Rešenih, Fiš v Williamsovem Razrednem sovražniku, On v Krausserjevem Lederksihtu) in televizije še na področje filma in radia, deloma celo na prevajalstvo dramskih tekstov. Lastnost, ki me na njem najbolj očara je, da jemlje svoj igralski poklic kot nekaj študioznega in natančnega. Naj uporabim kar njegove besede: »Igralskega poklica ne jemljem kot poslanstvo ali boemstvo. Ne. To je študiozno delo na sebi in z drugimi za tiste, ki kupijo karto in pridejo gledat predstavo.« Ravno takšna odgovornost je zamenjala njegovo neprestano šaljivost takoj, ko sva začela ta intervju. 

Tvoji gledališki začetki segajo v srednjo šolo, kjer si pod vodstvom gospe Branke Bezeljak Glazer dobil svoja prva gledališka znanja. Zakaj te je pritegnila ravno igra in ne morda režija ali dramaturgija, z delom katere si se spoznal tudi v svoji raziskovalni nalogi z naslovom Gledališka kronika 1983/93?

Ta trenutek je drugače kot na začetku. Takrat me je zanimalo izključno to, da sem na odru in da igram. To mi je predstavljalo veliko zadoščenje in tako je tudi danes. Sicer pa sem v takratni Teater III prišel povsem po naključju, še najbolj zaradi neke punce, ki mi je bila takrat všeč. Mentorica pa me je kar povabila na oder in meni je bilo nerodno, da bi odklonil. Tako se je vse začelo.

Si v tistem času sploh razmišljal, da je gledališče lahko še kaj drugega, kot samo igra - na primer - kaj je režija?

Kaj je režija? Že o igri nisem imel ravno razjasnjenega pojma, to pomeni, da nisem vedel, v kaj se spuščam. O režiji mi je bilo jasno še toliko manj. Vseeno mislim, da to ni bilo zgrešeno, ker če bom kdaj postal dober igralec...

.... kar si glede na svojo mladost verjetno že zdaj...

Nikoli nisem najbolj zadovoljen s svojim tekočim delom.

Misliš, da je to sploh mogoče?

Ne verjamem. Upam, da bom enkrat lahko kar se da objektivno pogledal nazaj in ugotovil, da so bile nekatere vloge v redu oblikovane.

Mislim, da dobremu igralcu do režiserja ne manjka veliko, saj zna misliti tudi kot režiser. Ta trenutek te ambicije še nimam. Morda se mi kdaj pa kdaj jasneje prikažejo posamezni fragmenti neke predstave, nikoli pa predstava v celoti.  Sam se neke režiserske stvaritve za enkrat ne bi nikoli lotil.

Kaj ti predstavlja igra kot ustvarjanje? Kaj je v igri tisto, kar te neustavljivo privlači?

Ne vem, če te razumem, vendar bom skušal odgovoriti, kaj mi to pomeni. Pri tej stvari mi je všeč, da .... Prepričan sem, da mnogi ljudje naše početje narobe razumejo in da imajo igralce načeloma za boheme, ki se v javnosti čudno obnašajo in nikoli ne nehajo igrati. Mislim, da so dobri igralci daleč od tega. Kadar ne igrajo, so v javnosti povsem neopazni in ne marajo, da kdorkoli v njih dreza. Nimajo želje, da bi izven svojih obveznosti zabavali ljudi po dolgem in po čez. Skratka, za moje pojme dober igralec tega ne počne.

Glede samega igranja pa se mi zdi izredno zanimivo to, da se z neko skupino ljudi in z določenim materialom, ki ti je blizu ali pa tudi ne,  v obdobju ustvarjanja na nek način zbližam, kar je nujno potrebno, če naj iz vsega tega sploh kaj nastane. To pomeni, da je treba potisniti svoje osebne reči kolikor se le da na stranski tir, tako da lahko stvari sploh stečejo.

To pomeni, da moraš v imenu kolektiva, ki ti ni vedno prijazen, popolnoma pozabiti na svojo individualnost.

Ni nujno. Kadar pa se to zgodi, je zelo težko. Ni se lahko odpreti, še zlasti, če si v kolektivu nov član. Ljudje, ki so tam dalj časa, imajo namreč že postavljene svoje pozicije, nov član pa lahko vse to omaja. Igralci smo načeloma blazni egocentriki, kar je za naš posel nujno potrebno. Toliko težje je egocentriku pozabiti na sebe, če končni produkt, v katerem sodeluje, ni neposredno povezan z njim samim. Nasploh je ta komponenta zelo močna in ostane opazna celo pri najboljših igralcih. Osebna nota je vselej prisotna.

Mene osebno vznemirja to, da se v enem letu, če sodelujem na primer pri treh projektih, nanje močno skoncentriram. Trikrat v sezoni je v dveh ali treh mesecih, kolikor študij pač traja, v mojem življenju nekaj blazno fokusirano. Super je, da lahko s tem pozabim na vse, kar sem delal do sedaj. Na nek način se očistim, začnem torej iz nič in nato dan za dnem gradim nekaj novega in opazujem, kaj se s tem dogaja. Po drugi strani pa je z igralskim kreiranjem povezano silno trpljenje.

Se pogosto spomniš na očeta, ki te je, ko si ga obvestil, da želiš postati igralec, posvaril, da je to težek poklic, ki zahteva nenehno in boleče brskanje po notranjosti?

Teh besed se večkrat spomnim, ja. Dejansko je tako, da nenehno preverjaš samega sebe in se moraš dokazovati pred samim sabo in svojimi kolegi vsak dan.

Je zahtevnejše dokazovanje pred samim seboj ali pred sodelavci?

Meni je veliko težje dokazovanje pred samim seboj. Najhujše je, kadar podvomim vase. Manj hudo je, če dvomim v svoje kolege. Če podvomim vase, namreč ne morem suvereno stati na odru.

Kakšen je občutek, ko pri brskanju po notranjosti naletiš tudi na stvari, ki so mučne in veš, da bi ti bile ob izbiri drugega poklica prihranjene?

Naporno je načrtno spoznavati, kaj vse je v človeku in hkrati vedeti, da neko normalno, posvetno življenje izven gledališča nikoli ne pripelje do teh spoznanj. Na to moraš biti pripravljen. Sčasoma postaja lažje, saj samega sebe bolj in bolj spoznavaš. Seveda pa je možno, da se vedno znova presenetiš, saj lahko drezneš v stvari, ki niso ravno najprijetnejše. Gledališče je namreč stvar ekstremov, ki so po svoji naravi prijetni ali pa so temu čisto nasprotje. Vendar je tako, da ko te stvar zagrabi, te žene naprej. Postaneš radoveden. To je neke vrste droga. Vedno moraš igrati. Igralec mora igrati. Če mu je ta možnost odvzeta, potem.... se slabo počuti.

Misliš, da lahko gledališče na odru ali za odrom postane nemoralno? Se ti to vprašanje sploh zdi relevantno? Trpiš zaradi tega?

To se dogaja pogosto. Zdi se mi, da predvsem takrat, kadar se pri nekem študiju skupinska energetska vibracija ne vzpostavi. Lahko gre tudi za neke vrste psihoteror režiserja nad igralci. Pa tudi obratno, čeprav se ve, da je treba režiserja na koncu vedno ubogati. Drugače pa... Ja, mislim, da je v gledališču vendarle ogromno stvari, ki so nemoralne. To pač spada zraven in še najbolj bi trpel, če se tega ne bi zavedal.

Kaj spada med te nemoralne stvari? Odnosi med soigralci, morda golota na odru ali nekaj povsem drugega?

Bolj primerna se mi zdi beseda gledališka etika. Prepričan sem, da gledališče ni prostor, kjer se bi izživljale ekstremne osebne frustracije in bi to ljudje morali gledati. Je pa res, da gledaš ogromno projektov ravno s temi očmi. Če povzamem - nemoralna in neetična se mi v gledališču zdi predstava, ki jo delajo ustvarjalci le zase, publika pa mora to gledati. Prevečkrat pozabljamo, da se gledališče zgodi komaj takrat, ko so v dvorani gledalci. Takrat se zgodi gledališče. V nasprotnem primeru je gledališče hiša, predstava pa predstava. Gledališko nemoralno in neetično se mi zdi, če se pozabi na publiko. S tem seveda spet nočem trditi, da mora gledališče na celi črti skrbeti za ceneno zabavo občinstva.

Ti si torej v imenu čiste umetnosti na odru pripravljen storiti karkoli?

Kaj to pomeni? Rezati si kožo s pravim nožem? Tega ne bi nikoli naredil. To je bolno, veš.

Kje postaviš mejo?

Ne vem, kje imam mejo. Zdi se mi, da je treba ločiti med profesionalizmom in diagnostičnim stanjem. Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, ker je to z vsakim človekom, predstavo ali mestom različno. Nekaterim so te stvari seveda všeč. Zame je to vračanje v gladiatorske čase, kjer je morala teči kri, da so bili ljudje zadovoljni. V tem ne vidim nobenega smisla. Jaz ne bi šel take predstave niti gledat.

MLADI REŽISERJI V SLOVENIJI RADI VLADAJO

S kakšnim tipom režiserja kot igralec najbolj zaživiš?

Vedeti moraš, da je odnos med igralci in režiserji zelo zapleten. Istočasno se imamo radi in se sovražimo, vendar eni druge vedno potrebujemo. Vse to se zelo intenzivno dogaja v dveh mesecih. Ne maram režiserjev, ki... Ah, bom povedal, kakšni režiserji so mi blizu. V redu je režiser, ki je pripravljen na to kar dela in da je, kljub temu da ima neko vizijo, pripravljen sprejemati nove rešitve svojih sodelavcev. Lepo je, če od igralcev celo pričakuje, da se v določenem trenutku z njim ne bodo strinjali. Režiser mora od igralcev zahtevati, da kreirajo in mislijo, ne pa, da slepo izpolnjujejo njegova naročila.

Je sploh mogoče ustvarjati, kadar se režiser pokaže kot izrazit avtokrat? Najdeš iz tega morebitne izhode, ki ti jih predstava vseeno ponuja?

Takrat je čudno. Predvsem zato, ker moraš dajati vlogi svojo osebno noto. V takih primerih se to zgodi  zelo pozno. Vse zunanje stvari so jasne, pozno ali pa sploh nikoli pa najdem luknjo, ki jo lahko zapolnim z nečim svojim. Nekateri igralci so mnenja, da se ta prostor, kjer lahko narediš nekaj svojega, vedno najde. Jaz se s tem absolutno ne strinjam. Obstajajo predstave, kjer si z režiserjeve strani kot igralec in človek pravzaprav zradiran. Takšnih režiserjev ne maram.

Pa jih je veliko?

Če sodim po svoji generaciji - o starejših režiserjih ne morem govoriti, ker z njimi nimam toliko izkušenj - moram reči, da se iz čudnih razlogov odločajo biti režiserji. Izgleda, da je tak način, ko si režiser nekaj zamisli, idejo pa izpelje nekdo drug, lažji. Po drugi strani pa se nočejo zavedati, da delajo z ljudmi, ki mislijo. Na tak način bi namreč lahko skupaj potovali dosti dlje kot le z nekim vnaprej določenim konceptom. Ta trenutek imam torej občutek, da so mladi režiserji v Sloveniji večinoma nagnjeni k temu, da vladajo.

Misliš, da so takšni režiserji produkt današnjega izobraževanja na Akademiji?

V letniku nismo imeli režiserja in ne morem natančno reči, kaj Akademija z njimi počne. To sem videl pri mlajših in starejših kolegih. Včasih so morali režiserji na produkcijah igrati dve leti in mislim, da je to potrebno. Če ne spoznajo, kaj pomeni igrati, se tudi ne morejo zavedati, s kom delajo in kakšen je najprimernejši način. Rad imam režiserje, ki gredo skupaj z igralci na pot negotovosti. Le tako se lahko zgodi največ konstruktivnega; nikakor ne v nasprotnem primeru.

ŠELE KOMBINACIJA PTUJSKEGA GLEDALIŠČA IN AKADEMIJE ME JE BOGATILA

Kakšna je tvoja izkušnja na AGRFT nasploh?

Ni dobra. Prijavil sem se samo na Akademijo, ker je to edino, kar me je takrat zanimalo. Po opravljenih sprejemnih izpitih sem bil blazno vesel, evforičen še dva, tri tedne. Takrat nas je bilo prijavljenih okoli 150 ali 170 , sprejeli so jih le dvanajst. To se mi je zdel uspeh, še posebej glede na to, da bi zaradi svoje samokritičnosti, ki je moja značajska lastnost, samega sebe izločil že po prvem krogu. Kasneje mi je mentor Boris Cavazza povedal, da sem bil sprejet že takrat. Očitno je, da profesorji gledajo na nas z drugačnimi očmi. V teh štirih letih, ne vem ... Jaz gledam na Akademijo kot na neko obdobje, ki ga moraš preživeti. Seveda pa te morajo najprej izbrati tvoji kasnejši stanovski kolegi, da boš lahko  postal član tega ceha. Za tem moraš štiri leta hoditi na Akademijo, kaj pa tam počneš skoraj ni važno. Na tistem odru se začneš učiti gledališča. Akademijo smatram kot nujno zlo, prehodno obdobje, ki ga moraš preživeti, da lahko prideš v profesionalno gledališče.

Torej misliš, da te Akademija ni oblikovala in izobrazila?

Zagotovo me ni izobrazila.

Pa bi lahko postal kvaliteten igralec tudi brez Akademije?

Imam srečo, da smo že pred Akademijo in kasneje med njo vsako leto intenzivno delali na Ptuju. Tam je bilo take vrste gledališče kot jaz mislim, da bi moralo biti, zato vztrajamo še naprej.

To pomeni, da te je ta izkušnja izoblikovala v igralca, kakršen si danes.

Ne, imel sem dve popolnoma nasprotujoči si informaciji o gledališču. Delali smo na Ptuju, ki so ga kolegi jemali kot periferno združbo ljudi, ki se hočejo igrati gledališče, jaz pa sem kljub temu verjel, da je to to. Na drugi strani pa je bila Akademija, na katero bi radi prišli vsi mladi igralci, da bi potem postali profesionalci, vendar se mi je zdelo, da tam delamo vse narobe.

Šele izkušnja obeh kombinacij me je bogatila in mi dala znanje. Če bi imel samo eno ali drugo, ne bi bilo dobro. Usodno se mi zdi izobraževanje na Akademiji za tiste, ki nimajo nobene izkušnje zunaj nje. Na ta način je težko priti iz Akademije v gledališče, saj ta trenutek ni usmerjena v to, da bi v štirih letih človeka sistematično pripeljala do tega, da se ne bi prestrašil prve izkušnje teatra in da bi vedel, kako pristopiti k materialu.

Prej si rekel, da si bil na sprejemnih izpitih slab. Zakaj misliš, da so te vendarle sprejeli? Kaj si jim pokazal?

Na izpit sem bil dobro pripravljen in že to nekaj pomeni. Tekste, ki smo se jih morali naučiti na pamet, sem obvladal popolnoma že tri tedne pred rokom. Že po značaju sem sistematičen človek. Stvari ne maram prepuščati naključju, če mislim, da mu lahko pomagam. Imel sem občutek, da sem pripravljen 130%. Ko sem vstopil v predavalnico, ni od vsega tega ostalo nič. Očitno so mentorji vseeno nekaj videli. Morda to, da po naravi nimam problemov s sabo. Sem kar samozavesten in mogoče jim je bilo všeč tudi to, veš. To je strašen psihični pritisk in tega se verjetno ne spominja rad noben igralec. Še danes se natančno spominjam, kako gnil občutek je, ko sam stojiš na odru in te gleda dvanajst renomiranih slovenskih gledališčnikov in te provocira. Na voljo pa imaš le nekaj minut, da jih prepričaš, da si talentiran. To je grozno. Ne vem, zakaj so me sprejeli.

ŠTAJERCEM JE VŠEČ, ČE NA TELEVIZIJI SLIŠIJO SVOJE NAREČJE

Zakaj si odšel iz SNG Maribor?

Bil sem štipendist v Novi Gorici, vendar se je po spletu naključij sprostilo mesto v Mariboru, ki mi je bolj odgovarjal, ker je bližje domu. Prvo letu je bilo v Mariboru zelo v redu in sem lahko kvalitetno delal. Naslednjo sezono pa ni bilo več tako. Kadar sklepaš pogodbe le za eno leto vnaprej, se mi zdi zelo pomembno, da veš, kaj boš delal - še posebej, če imaš tudi druge ponudbe. Direktorju Branetu Kraljeviču v taki situaciji po nekajkratnih pogovorih nisem mogel več zaupati le na besedo. Zavedam se, da se v gledališču ne da pobirati samo smetane, ker to preprosto ni tako, vendar ne maram neizpolnjenih obljub.

V tistem času so me začeli za kakšno sezono vabiti tudi v Novo Gorico. Najprej sem odklonil. Potem pa mi je Mateja Koležnik ponudila dobro vlogo v predstavi, ki jo bo delala ravno v Novi Gorici. Sprva sem tam želel delati le kot gost. Vendar mi Kraljevič za to ni dal zelene luči, saj so me zasedli v predstavi, ki bo imela tako kot predstava v Novi Gorici premiero septembra. Dogodki so se razvijali tako, da so mi  v Novi Gorici ponudili angažma za celo sezono in mi tudi povedali, kaj bom delal in s kom. Maribora pa še vedno nisem želel zapustiti. Kljub temu sem po ponovnem pogovoru s Kraljevičem, ki mi ni mogel ponuditi ničesar določenega spoznal, da je Nova Gorica v tem trenutku boljša odločitev.

Res pa je tudi, da je v SNG Maribor finančna situacija in situacija med vodstvom in igralci pereča, kar zagotovo onemogoča svobodno ustvarjanje. Kot mlad idealist sem si predstavljal - in hitro pristal na trdih tleh - da bomo lahko mladi postavljali nov teater in da bo repertoar temu prilagojen. 

Poleg gledališča imaš izkušnje tudi na radiu in televiziji. Sklepam pa, da ti je gledališče, kot večini igralcev, najljubše. Zakaj?

Na radiu in televiziji se vse dogaja v naglici in površno. Zato tega ne maram in pogosto niti ne gledam, kaj sem na televiziji naredil. Radio in televizija sta draga, saj tehnika ogromno stane, poleg tega se vsem mudi domov. To je vse. To delamo igralci zaradi financ.

Kako pa je s filmom? Sodeloval si tudi v Outsiderju.

Ne vem, kako je z velikimi vlogami. Poleg Outsiderja sem snemal tudi Šterkovo Ljubljano, ki šele pride v kinematografe. Tudi na filmu se izgublja ogromno časa. Ni vaj, samega sebe ne moreš preverjati. Ko kamera teče, moraš enostavno nekaj izvesti in to v nekaj variantah. Na koncu lahko ugotoviš, da finalni produkt sploh ni to, kar si ti želel. Res pa je tudi, da imamo slovenski igralci s tem malo izkušenj in tega nismo tako vešči. Verjetno je starejšim lažje, saj se je včasih snemalo več filmov.

V gledališču gre vse bolj počasi in se do rezultata dokoplješ postopoma, zato je za njim lažje stati. Iz tega razloga imam gledališče najraje.

Zelo dolgo, skoraj dve leti, si snemal oddajo Lahkih nog naokrog. Si se načrtno odločil, da boš vodil v ptujskem narečju?

Ja, to sem naredil zavestno. Prepričan sem, da je v vsakem Štajercu, četudi se poskuša izogniti lokalpatriotizmu lepo, če na televiziji sliši svoje narečje. Splošni pogovorni jezik je, žal, zelo blizu ljubljanščini, kateri sem se želel izogniti, čeprav sploh nisem vedel, kako bo to  funkcioniralo. Do oddaje sprva nisem čutil posebno velike odgovornosti in rekel sem si, da lahko odneham, če se bom odločil napačno. Bil sem celo v dilemi, ali naj ponudbo sprejmem ali ne. Pred tem sta v tej oddaji nastopala dva Ljubljančana in ena Gorenjka, kar se mi za vsesplošno slovensko potopisno oddajo ni zdelo primerno. Kombinacija ljubljanščine in štajerščine se mi je zdela duhovita, poleg tega pa je na prijazen način združevala nezdružljivo. Izkazalo se je, da se je ta formula dobro prijela pri ljudeh širom Slovenije.

ZA KLASIKO JE POTREBNA ZRELOST

Če se vrneva h gledališču. Kateri teksti so ti bližje - klasični ali modernejši?

Že v srednji šoli sem imel problem brati tisto, kar je bilo na programu. Imel sem rad druge stvari, ki so produkt duha časa. To se mi dogaja tudi v gledališču. Moderne stvari me v primerjavi s klasičnimi načelno bolj zanimajo, čeprav predstavlja klasika velik izziv. Posebej, če jo jemljem kot material, o katerem vsi v gledališču vemo vse in se ga da obdelati na povsem nov in svež način. Morda tako, da ga prestaviš v današnji čas in s tem osvežiš stališče gledališčnikov, ki ga imajo v zvezi s klasiko. Pravzaprav me zanima oboje, vendar ta trenutek imajo modernejši teksti prednost.

Mislim, da mora človek dozoreti in pridobiti izkušnje, da ga lahko začne zanimati na primer Cankar. Cankar me pri petnajstih ni mogel zanimati in me na ta način še danes ne more. Za klasiko je potreben čas.

Časovno si zaenkrat torej opredeljen. Kaj pa dramske zvrsti? V svojem času si se preizkusil v dramah v ožjem pomeni besede, komedijah in celo kabaretu. Kje se počutiš najboljše?

Ne morem se opredeliti za nobeno dramsko zvrst, ker mi, če lahko ustvarjam v vseh, to predstavlja poseben izziv. Najlepše je, če lahko v eni sezoni igram v kar najrazličnejših zvrsteh, kajti to mi omogoča popoln preklop in ustvarjati lahko začnem iz ničte točke. Vse dramske zvrst imam rad.

Misliš, da te sčasoma ne bodo ujeli v eno samo zvrst in te morda okronali - na primer - za kralja komedije?

Tega si ne želim, čeprav te možnosti ne izključujem. Zdi se mi namreč, da se človek z leti lahko poleni in potem dela le še tiste stvari, ki jih naredi dobro in pri tem porabi najmanj energije.

Pa vendarle - se ti ne zdi, da so te že ujeli v kalup nasilneža?

To izhaja še iz časov na Akademiji. Očitno je v meni nekaj - čeprav po naravi sploh nisem nasilen - da to z najmanj energije zelo uspešno spravim iz sebe. Vsekakor si ne želim, da bi igral samo takšne like in se vedno trudim - pa čeprav samo za dve sekundi, vsaj v bežnem pogledu - v takem liku najti ob nasilju tudi kaj drugega. Zanima me širina nekega lika. Seveda pa me zanima igrati tudi drugačne vloge.

Se ti zdi, da kakšne vloge ne bi mogel odigrati in bi jo zato moral odkloniti?

Načeloma ne. Vsaka vloga zame predstavlja velik izziv. Drugo vprašanje pa je, koliko dela moraš vanjo vložiti in kakšen je končni rezultat. Na to vprašanje je težko odgovarjati na splošno. Vloge, ki mi je trenutno tuja, ne bi želel ustvarjati z ekipo ljudi, kateri čustveno in duhovno ne pripadam. Na primer vloge Romea ne bi nikoli delal z od zunaj določenimi sodelavci, ampak v izbranem kolektivu, ki bi mi bil blizu in bi se na skupni poti k cilju zavedal, na kako neznano področje se podajam.

Seveda pa mi majhne vloge, s katerimi na odru opravim v dveh minutah, ne predstavljajo izziva. Te pač spadajo k službi in jih je zato treba opraviti.

NAPISAL BOM AVTOBIOGRAFIJO

Ostajaš do objavljenih gledaliških kritik indiferenten ali pa jih celo upoštevaš pri naslednjih vlogah?

Do kritik ostajam indiferenten, čeprav jih redno spremljam, da vem, kakšen odmev ima predstava. Medijskih kritik ne maram, ker ne verjamem, da lahko kritik v eni predstavi objektivno oceni to, kar je skupina sodelavcev intenzivno ustvarjala dva meseca. Še najraje imam deskriptivne kritike, ki povedo, kaj se je dogajalo in so brez znanega kritiškega zanosa. Nasprotno pa z veliko pozornostjo sprejemam ocene svojih prijateljev, za katere vem, da vedo, kaj govorijo in da tudi moje delo dobro poznajo. Te kritike lahko imajo tolikšno moč, da vplivajo na moje nadaljnje ustvarjanje.

Kaj pa minljivost igralskega ustvarjanja. Te kdaj moti, da bo tvoje ime zapisano v gledališki zgodovini zgolj s pomočjo video trakov in morebitnih krivičnih gledaliških kritik?

Občasno me minljivost gledališkega dela zelo žalosti. Težko je, da stvar, ki se ji intenzivno posvečam dva ali tri mesece, po določenem številu odigranih predstav izgine in je ni več moč obuditi. Toda takšni nostalgiji se ne prepuščam rad in raje gledam naprej. Kar se tiče zgodovine, se z njo ne obremenjujem preveč. Ko bo čas zrel tudi zato, bom pač napisal knjigo, da bodo zanamci spoznali še mojo resnico, ne le resnico gledaliških kritik.

MLADI LJUDJE OGROMNO NAREDIJO

V intervjuju za 7D si rekel, da je prijateljstvo bistveno za ptujski teater. Je to model gledališča, ki ti je najbližji? Je mogoče povezovati delo s prijateljstvom?

Ptujsko gledališče je res najbližje mojim željam. Glede prijateljstva nisem mislil, da je vsesplošen vzrok ptujskega gledališča, kajti ve se, da so prijatelji med seboj ali izredno popustljivi ali izredno strogi. V zvezi s tem sem imel bolj v mislih to, da zaradi prijateljstva vztrajamo v ptujskem gledališču in smo zanj pripravljeni tudi na mnogo večje žrtve, ki nam v drugih gledaliških hišah ne bi padle niti na pamet.

Kakšni so tvoji načrti?

V naslednji sezoni bom imel pet premier, kar je največ doslej. Zelo si želim, da bi mi vse to uspelo do te mere, da bom na koncu sezone še kolikor toliko normalen. Delal bom zelo različne stvari: Vprašajte Amy Davida Harea z Matejo Koležnik, Shakespearovega Hamleta v režiji Vita Tauferja, nadalje Corneillevo Odrsko utvaro z Kico, Triko Milana Jesiha z Latinom in Čehovega Medveda s Šedlbauerjem. To je pet popolnoma različnih stvari. Moji načrti za prihodnost so, da vse to naredim dobro in da bom imel pri tem tudi malo sreče. Da ostanem zdrav, da vse to lahko izpeljem.  Ne vem, kaj naj ti rečem ... Rad bi se ogromno naučil od režiserjev. Tako, to je moj načrt za prihodnost. Investirati v sebe in pri tem tudi kaj dobiti. In končno diplomirati.

Zakaj boš dobil Plaketo mestne občine Ptuj?

Po naključju se v svojem življenju gibljem v družbah, v katerih se znajdem kot najmlajši. Sam se v njih dobro počutim in tudi drugi me sprejemajo. Na ta način sem prejel ogromno življenjskih izkušenj mnogo prej kot moji vrstniki. Zdi se mi, da sem zdaj spet najmlajši, ki bo dobil Plaketo mestne občine Ptuj. Pravijo, da je to veliko priznanje. Ne vem ti povedati, zakaj ... Ne vem, zakaj bom dobil nagrado. Mogoče zato, ker se zdi ljudem, ki nagrado podeljujejo, da sem vse, kar sem naredil, naredil dobro. Mogoče zato, ker me Ptujčani poznajo, mogoče, ker sem na televiziji propagiral Ptuj in ptujščino, ker se vračam na Ptuj in v njem ustvarjam ... Ne vem ... Zelo me zanima obrazložitev. Morda me bo prepričala, da si nagrado zaslužim.

Nagrade morajo dobiti mladi ljudje, tudi zato, ker so sprotne potrditve njihovemu zagnanemu delu. Mladi ljudje zares ogromno naredijo. Ne vem, zakaj moraš biti star, da dobiš nagrado. Prav je, da na Ptuju dobi nagrado mlad človek in upam, da se bo to še kdaj zgodilo.

Andreja Babšek

 

Zdaj pa dalje. Marjan me je ravnokar obvestil, da gospod Korpar ne nadaljuje z delom v delavnici. Ne rad, vendar se bom moral poslužiti neljubih prijemov….

 

4. avgust 1999

Andreja Babšek se je s prof. dr. Marinom dogovorila, da bo pri njem delala magisterij s temo »Mejniki v zgodovini ptujskega gledališča«. Super. Andreja je poslala na teater prošnjo, da bi ji sofinancirali študij (kar nekaj denarja), sama pa ponuja nalogo, ki bi jo nato objavili kot publikacijo oz. knjigo. Ko bo imela uradno potrdilo o vpisu, bom prosil županstvo, da nam da denar za njen študij. Zelo zelo sem vesel tega, ker se mi zdi pridna, delovna, resna in predvsem jo stvar zanima. Izgleda, da se je pri svoji diplomi na komparativistiki nekako »segrela« za gledališko zgodovino. Prepričan sem, da lahko pridemo do izjemno zanimivega rezultata. Predvidena objava: konec leta 2001. Nato pa bo čez pol leta sledilo še Zato.-jevsko obdobje oz. čas GP, 1992-2002.

Preslikal sem album, ki mi ga je posodila gospa z Vičave, s fotografijami predstav iz poklicnega obdobja. Njen mož je bil elektrikar. Zdaj bom začel »identificirati« obraze in s tem, prvim presnetim gradivom, nekako tudi nastavil metodologijo zbiranja arhivskega gradiva o povojnem gledališču.

 

12. avgust 1999

Andreja je začela včeraj z raziskovanjem gradiva v arhivu. Že samo to, kar mi je povedala o prvem delovnem dnevu, kaže, da bo se začela rojevati še kako zanimiva zgodba. Presrečen sem, da se je lotila tega – ker ima posluh za iskanja smisla v zgodovinskih natroskih. Upam, da bom ji lahko z denarjem in vsem ostalim stal ves čas primerno ob strani.

Delavnica gre hvala bogu naprej. Z g. Korparjem sva imela miren a temeljit pogovor. Likvidnostne težave ima. To pomeni zakasnitve. Upam, da bo šlo zdaj do konca.

V dnevnem časopisju pišejo o razdelitvi denarja za kulturne programe '99. Pri nas se mi zdi vse bolj noro to, kar vem že ves čas: dobili bomo denar za ob-program: festival monodrame in pa nekaj več kot 4 Mio (kot piše v časopisu) za gostovanja drugih gledališč na Ptuju. Zdi se mi, da bom moral radikalno ukrepati. Tudi na MiK-u bo treba dvigniti svoj glas in postati glasnejši. Kdaj se mi bo pridružil župan? Ali sploh?

Vsak dan si malo zapisujem nove stvari, ki jih je treba začeti z novo sezono, kakor so: čiščenje okolice, kuhinje … Izgleda tudi, da bo precejšnje zanimanje za lutkovni ciklus predstav ob sobotah. Dobro je treba premisliti o predprodaji, rezervacijah …, kajti sicer zna nastati iz ciklusa cirkus.

Precej berem zadnje čase Theater Heute: o novem direktorju Burtheatra, gledam kroniko Peymannovega časa … in se čudim. Nam, doma, v Sloveniji – kako smešno se obnašamo pri tem, ko trošimo javni denar.

 

13. avgust 1999

Prihodnji teden sva s Tadejem na seminarju v Izoli. Potem pa se 23. 8. začne delo za novo sezono. Včeraj popoldne me je Marijan poklical na gradbišče, tam sta bila g. Korpar in g. Arnuš. Delo se seveda zavlačuje, elektrikarji čakajo zidarje, naš Marijan je že čisto nervozen, seveda. In v četrtek želi pripeljati stroj. To pa pomeni, da morajo biti dela končana. Razumem ga; vse to živciranje, ki ga je moral dati skoz to poletje ga je pošteno nagrizlo. Zdaj pa bo treba s polno paro delati sceno za Ano.

Sprašujem sam sebe, kaj bo bistveno v prihodnji sezoni? Kaj najpomembnejše? In imam občutek, da poleg predstav, predvsem vzpostavitve dialoga med MiK-om in MoP-om. Ves napredek firme je lahko skrit le tu notri.

Rajbenšu mi je včeraj odpisal, da ne vejo, kdaj bodo lahko v ND Mb pristopili k projektu »Marjetke«¹⁰⁶. To pomeni, da moram začeti iskati igralce ne glede na Maribor, kakor da bi delali sami. Pa čeprav se bodo v zadnjem trenutku vključili še sami. No prav, vsaj nekaj več vem, kakor doslej. Niham v mislih med Gojcem in Škofom. Zdaj sem skoraj gotov, da mora biti igralka mlada, komaj dobro stopajoča v ta prostor. Seveda pa zanimiva, po možnosti z občutkom za komično. Naredimo avdicijo?

Zanimivo: na 99. strani se zaključuje dnevnik te sezone. Pa še petek, trinajsti je danes. Dobro, da nisem vraževeren.

Komaj čakam, da se sodelavci vrnejo v službo in da krenemo v nove zmage. Mislim, da so letos imeli res veliko poletnega miru (razen Marijana) in da lahko računam s popolno delovno zagnanostjo. Do decembra bo kar intenzivno vse skupaj.

Hvala bogu, če bo res toliko denarja z MIK-a za gostovanja drugih gledališč. Potem si bomo lahko privoščili dobre predstave, pokrili manko in naredili pravi bum.

Vse kaže, da se bodo prav dobro obnesle sobotne matineje. Upam. To bo pomembna stvar.

Napisati bi želel še nekak pravilnik o oddajanju prostorov drugim skupinam in društvom. Tak, ki bi bil konkreten, natančen in bi koristil sodelavcem, gostujočim pa jasno povedal, kakšna so pravila igre. Basta. Konec. Šlus. Hvala za vse lepo v pretekli sezoni in upam, da bo vse v redu tudi v novi.

(Se nadaljuje.)

***

Komentarji in pripombe danes ⁽²⁰²⁶⁾:

104 - Prvič v tem dnevniku - nekje na tri četrt mandata, počrnim ime neke osebe. Zakaj? Ker mi ne gre za to, KDO; gre mi za KAKO so se stvari odvijale in KAJ se je odvilo. Nobene želje in razloga nimam, da bi oseba X izpadla ... smešna, zaletava itd. Vsi se kdaj zaletavamo ... in zaletimo. Ali ga pihnemo mimo. Zato ni pomembno, kdo. Smisel objave tega dnevnika bi naj bil: prepoznavati procese, mehanizme, strukture; kontekste, zakaj se nekaj je/ni zgodilo. Predvsem pa: to je moj osebni dnevnik; bolj (naj) govori o meni, mojih zdrsih, napakah in mojih zaletavanjih kot o drugih. Sicer pa se spomnim prof. Marka Marina, ki je včasih ob svojih bajkah in povestih o gledaliških ustvarjalcih dejal: "Greh se pove, grešnik pa ne!" Ali za tiste Poetovionce, ki še govorite latinsko: peccatum damnandum est, non homo (ločiti je treba človeka od njegovega dejanja. Ali direktneje: greh je treba bosoditi, ne človeka).

105 - Torej: nikoli objavljen, zelo zanimiv intervju s Tadejem. Napisan v neverjetni, a resnični okoliščini, ki bi si jo komediograf težko izmislil. (No, je pa Tadej prejel ptujsko kulturno priznanje — oljenko Mestne občine Ptuj "predvčerajšnjim": 7. februarja 2023, ob osrednji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku, in sicer za dolgoletno uspešno delo in izjemne dosežke na področju gledališkega, filmskega in kulturnega ustvarjanja ter za promocijo Ptuja po Sloveniji. Zasluženo. No, včasih pač traja, ampak univerzum je pravičen in stvari se slej ko prej postavijo na pravo mesto. Tudi v našem mestu.)

106 - Tole pa sem gladko pozabil: Marjetka str. 89 je bila najprej mišjena kot skupno sodelovanje z mariborskim Narodnim domom?! (308 krat smo jo odigrali).