-
05-01-26 9:52
Prva petletka, 25

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24,
- marec 1999
Danes je sobota, svetovni dan gledališča je in za nas »en veseli dan«: oddelek za okolje in prostor pri MOP je izdal ugotovitev in mnenje, da je idejni načrt, kakršnega je izdelal Expo biro iz MB glede rekonstrukcije zgradb Gledališča Ptuj, »dobra podlaga za pridobivanje ponudb za izdelavo nadaljnje potrebne dokumentacije«. To se mi zdi prva prava mala zmaga na poti do zaresne gradnje …
Stota ponovitev95 Govora bo nocoj. Vojka sem prosil, da prebere del poslanice ob svetovnem dnevu gledališča. Zdaj sem jo nekoliko »ščrtal« in ji dodal kratko najavo in zdi se mi, da bo vsa stvar lahko delovala prav zares praznično. Kakor se spodobi in kakor je prav.
marec 1999
Sinoči je z Mojco bil tudi tukaj g. Tone Partljič. Ponudil je pomoč, če bo potrebna, da poiščem ministra Školča. Rekel sem mu, da ga bom dejansko prosil za to pomoč čez kakšno leto, ko bom šel k ministru z načrti za obnovo bajte. In držal ga bom za besedo!
- - -
Simon Puhar bo prišel s 1. aprilom k nam v službo prek javnih del. Odlično. Zdaj bomo zares odličen tim. Kakor se spodobi in kakor se šika! Zelo zelo sem vesel. Lepo je tudi to, da je Branka, ko je slišala, da prihaja k nam, to pozdravila.
Oglasil se je Marijan. Občutek imam, da je zdaj, ko ve, da bomo dobili nekaj denarja za delavnico, kar nekako »živnil« … Super je, če bi mu to dalo nekoliko motivacije in volje ter ga zanimiralo in okupiralo za nekaj časa. Zdaj, po bolezni, ko je gotovo že sit bolniške in brezdelja.
- april 1999
Festival je mimo. Tri stvari so bile pomanjkljive: vidinost na Frayevih predstavah, dolžina festivala in dejstvo, da na podelitvi ni bilo moč zagotoviti udeležbe dobitnika nagrade. Drugače so odmevi dobri. Precej se je nabralo izrezkov iz časopisov. Tudi na TV smo bili kar prisotni, še posebej dobro pa na radiu Ptuj in Maribor.
- - -
Prazniki, ki prihajajo, bodo prišli še kako prav. Imam občutek, da je treba pozabiti vse doslej in narediti v glavi prostor za dogodke do poletja. Se na novo zorganizirati in si predvsem osvežiti spomin na nove cilje.
- - -
Od včeraj je pri nas Simon Puhar … Obiskal me je Marijan; aktivno se že angažira pri projektu obnove delavnice. Irena je doma, vendar je kar nekaj časa preživela danes z nami … Dogovor glede Veselega decembra je dosežen z Nevenko in Juretom. Vse v redu … Zbrati je treba cliping in ga poslati g. Tarbuku na Perutnino. Upam, da bodo zadovoljni s svojim pojavljanjem v medijih.
---
Že sem se lotil novih razpisnih pogojev za Festival monodrame Ptuj 2001.
Na praznike lahko odidem miren. V torek pa na novo. Ciao pisarna.
- april 1999
Pospravljanje omare. Simon ureja dramska besedila. Dopis sosedom Ovinka, zahvale Perutnini, žirantom.
- april 1999
Tadej si je izboril v MB gostovanje v projektu Triko. Hvala bogu. Upam, da bo tudi Nešu useplo brez težav nastopiti v tem projektu.
Včeraj smo dobili v vednost dopis, ki ga je Zavod za spomeniško varstvo poslal oddelku za družbene dejavnosti MOP glede postopka za rekonstrukcijo gledališča Ptuj. Povejo, da bi morali narediti vrednotenje stavbe, elaborat za zaščito in določiti varstvene pogoje. Hitro smo ukrepali, tako Šmid, Vidovič in jaz in že prihodnji teden bodo imeli na mizi vse, kar potrebujejo, da bodo naredili svoje. Upam samo, da ne bodo postavili nemogoče trdih in ostrih zaščitnih pogojev.
Marijan resno dela na obnovi delavnice. Hkrati pa me skrbi dejstvo, da mu napoveduje zdravnik, da z rokami ne bo pravega izboljša. Upam najprej za Marjana, da se zdravnik moti. Delavnica brez Marijana pa je seveda brez veze.
Tanja Viher je klicala in pohvalila našo firmo glede pošiljanja, točnosti, rednosti, odnosa, kakor je rekla sama. Lepo je slišati pohvalo. Seveda.
- april 1999
Včeraj sem bil na sestanku direktorjev gledališč v Drami v Lj. Vtis: pozitiven. Karudum je med sestankom rekel, da bi on Kranj in Ptuj upošteval kot dramski gledališči. To se mi zdi pozitivno. Tudi neformalni pogovor potem je pokazal nekaj dobrih namigov za nas. Bil sem zelo vesel. Kar poklicati sem moral Anico in ji zblebetati vse o sestanku … Kdaj bom /še spet/ žalosten, ker bo v zvezi z našo udeležbo v mreži gledališč kazalo slabo? Upam, da ne več, ali pa čim prej …
Ideja: Tatjanin tekst bi veljalo igrati. Noviteto. Vsaki dve leti igrati mladega avtorja … študentske generacije (26, 30, 27 let?). Kje dobiti denar, se sprašujem. Režiral bi zastonj. Tatjano bi prosil, da bi dala besedilo zastonj. To me rajca. To velja narediti. To bi mi dalo polet. To bi bilo dobro razvojno gledano. Ves sem evforičen in navdušen. To je to. To je riziko. Do je tanek led. To rabimo.
Izdelal sem model za mapo. Anica in Mateja sta dodali svoje pripombe. Prišli smo do – zame –optimalne vsebinske solucije. Tako je prav. Sinergično delati. Se poslušati. Super je, da je Anica za stvar. Da se ne boji inovacij.
Pred dnevi sva bila v MB in s Tinetom Varlom dogovorila lutkovne predstave, ki jih bomo v dveh sklopih uvajali v Ptuj: del Poletnega lutkovnega pristana – pred gledališčem, zastonj, nato pa celo leto sistematično vsak mesec ena predstava v ob sobotah ob 11. uri. Mislim, da tu ne moremo brcniti mimo.
Tako bi včasih potreboval koga, ki bi se navduševal skupaj z menoj. Stalnega sodelavca, vsakodnevnega. Ki bi se »naspidiral« skupaj z mano. Ki bi sanjaril skupaj z mano. Hvala bogu, da mi to rata, da imam ideje in zamisli. Ves sem vzburjen, kakor pred kakšno žensko. Toliko smisla vidim v tem mojem delu na Ptuju, vendar pa gre vse tako počasi. Tolikokrat med tem začnem obupavati; predvsem, ko se počutim samega. Pogrešam ekipo, Tadeja, Nešota, Vojka, Grega … Čutim sicer njihovo privrženost in naklonjenost. Vendar… Kako bi bil srečen, če bi lahko zaposlil 4 igralce … Morda sem zadnje čase nekoliko slabše v svoji koži tudi zaradi privatnih »težav«. Težav? No, ja, vem, da bo vse v redu, vendar me to vseeno malo žuli. Nisem čisto miren, zadovoljen. Poudarek na drugem O-ju.
Res, toliko je možnosti in zamisli. Tako racionalen moram biti, tako varčen, skromen, skrben, da mi je kar slabo. Vedno zagledam pred seboj vprašanje denarja in vedno vem, da se ne smem omejevati že v samem začetku in si govoriti: to ni mogoče, to ne zmoremo, za to nimamo denarja. Včasih se kar čudim samemu sebi, kako zmorem voziti v tej natezalnici med ne-mogočim in izzivalnim, provokativnim, razdiralno-razvojnim … Hvala bogu, da je tako.
Ja, danes sem dobil kritiko Dialoga iz Razgledov in nisem niti čutil potrebe, da bi jo prebral. To, kar sem imel na zaslonu (vsebinsk oblikovanje mape) me je bolj okupiralo.
Dogovori z Miškom (Bo café). Kaj se bo rodilo iz te ideje okrog bara na terasi? Kdo se bo pritožil, kdo bo prvi pokazal faušijo? Če zadeva steče, je lahko to super. Če pomislim še na filmsko fasado, potem sploh. Kje je Duško, zakaj me ne pokliče in pride, kakor mi je obljubil. Tudi pravi »umetnik« … Dosti, zadosti za danes. Popoldne ob štirih je, malica me še zmeraj čaka v kuhinji … (ubogi jaz). Vem, vem, vem: treba bi bilo paziti nase. Vendar … Ko je tisto nevihtno stanje v možganih, ta čudovit nemir, potem ga je treba zajahati in upati, da me prehitro ne vrže dol. Čudovito, čudovito.
Malo delam s sodelavci, pustim jih pri miru. Naj se znajdejo sami. Naj se organizirajo sami.
- april 1999
Najboj premlevam odločitev: ali igrati novi slovenski tekst ali ne. In po pogovoru s Tadejem je odgovor: ne. Nisem neodločen, vendar imamo toliko »žezel v ognju«, da finančno niso vsa izvedljiva. Pred dnevi je bil tukaj Duško: predračun za filmsko fasado – pročelje bi bil okoli 100.000 Dem! Grozljivo. Cca 50.000 Dem pa naj bi dali za PGD in PZI … Zdaj sva se dodgovorila za skrčeno, zoženo varianto: samo lopo, brez nadstreška nad streho. Koliko bo stalo to?
Potem so tu dileme glede projekta Triko: Tadej odhaja v PDG, prav tako Helena. Kaj in kako naprej.
Mapa za novo sezono: dileme glede količine strani …
In en kup novih tekstov, ki bi jih bilo vredno prebrati. Samo brati bi bilo treba že nekaj ur na dan. Potem pa je tu še misel na obnovo delavnice.
- april 1999
Ponedeljek, brez sestanka. V petek smo imeli zabavo za konec Festivala monodrame. Super je bilo, čeprav ni bilo vseh. Jaši so vlomili prejšnji dan v avto in je urejal stvari z zavarovalnico, Milena Muhič je zbolela. Imeli smo se fino in potegnili tja do polnoči.
Zdaj je v službi zatišje. Pred prazniki smo. Počivamo.
Malo mi kar manjka »stres«, oz. študij kakšne nove predstave. Vendar, če pomislim, že prihodnje leto bo drugače, ko bomo pripravljali poletni projekt.
- april 1999
Pričakujem Tatjano, da začneva delati na vsebini mape in zloženke. Včeraj sem doma dobil kar nekaj idej in zamisli, napisal uvodnik. Mislim, da bo v redu.
- april 1999
Obiskal me je Marijan. Revež še zmeraj hodi okoli zdravnikov … Zelo se je angažiral glede obnove skladišča - bodoče delavnice na Hercegovi. Seveda je denarja premalo … Kakor zmeraj. Vendar, bo že. Pomembno bi bilo, da bi končno vedel, kaj bo z njim; do kdaj bo na bolniški … Za zdaj je vse v redu, vendar prišlo bo poletje, prišle bodo nove urpizoritve. In takrat bo nastal problem.
Jutri je gostovanje Ovinka v Lenartu, prihodnji teden gre Ovinek v Deskle, Fant v Zasavje. Maja se je program umiril. Ljudje naj zdaj počivajo. Zdaj je treba delati na pripravah, počasi pripravljati teren za prihodnjo sezono.
S Tatjano sva včeraj v veliki meri izdelala vsebino za mapo in zloženko. Imela sva celo nekaj idej za postavitev strani in nekaj oblikovalskih predlogov. Če bi svoje dodala še Barbara in Tomaž, bi lahko prišli do izjemno zanimivega izdelka. Resnično se veselim te mape, imam občutek, da bo velik korak naprej. Pregledna, informativna, lična in vabljiva. Tudi z uvodnikom sem (za zdaj) zadovoljen.
Tako odhajam na prvomajski izlet v Budimpešto (kjer si bom ogledal dve predstavi na festivalu mlade dramatike) kar zadovoljen, pomirjen in spokojen. Po praznikih pa naprej. V priprave za obnovitev Ovinka na Ptuju, finalizacijo mape, pogovore glede izdelave PGD in PZI za obnovo bajte, mislim pa, da se bom podal na obisk k kakšnemu potencialno pomembnemu sponzorju – prosit za sodelovanje pri izdelavi načrtov. Veselim se maja in junija, še posebej lutk v juliju. Takrat naj bi začel delati že tudi Alujevič in septembra bomo, kakor zmeraj, šli s polno paro naprej. Poseben zalogaj je seveda plan za 2000, ki ga bomo za državo letos delali prej, že junija. Mislim, da je to kar v redu, saj bo potem, po dopustih, september res bolj namenjen samo novi predstavi. Tako.
(Se nadaljuje.)
***
Komentarji in pripombe danes (2026):
95 - V treh letih sto ponovitev. Ni slabo. Pa se tukaj Vlado še ni ustavil.

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
01-12-25 6:23
Prva petletka, 18

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17,
- julij 1998
Tatjani se je na cesti smrtno ponesrečil brat. Sinoči pred predstavo je to povedal Nešo …
Ponoven sklic direktorjev gledališč prihodnji petek. Vlada je sprejela 19. c člen v zakonu o financiranju občin, ki zadeva financiranje javnih zavodov, ki so jih ustanovile občine.
- julij 1998
Mislim, da sem na tem mesu ostal nemočen. Politika glede financiranja gledališč se bo dogajala brez usodnega vpliva našega gledališča. Samo posledično bomo lahko ugotavljali, kaj nekaj pomeni za nas.
Na odru se stvari pospešeno bližajo koncu. Fotografirali smo se skupaj, vsi, ki delajo na gradbišču …
- julij 1998
Tako. Danes in jutri sta zadnji dve predstavi. Potem Ivo več nima časa. Sledi še gostovanje Ovinka v Radgoni in sezono smo končali.
Pripravljati sem začel sestanek – zaključno analizo sezone in priprave za prihodnjo sezono. To bomo opravili v torek pri Ribiču. Tako bomo združili moj rojstni dan in sestanek ob koncu sezone, ki bi ga rad vpeljal kot stalni način dela.
- julij 1998
Včeraj smo imeli svet zavoda: polletni obračun. Vse je šlo o.k. G. Lidija78 je predlagala, da se ustanovitelju pošlje sklep, naj preveri direktorjevo stimulacijo (zdaj določena na 16 %), kajti meni, da bi lahko bila vsaj 20 %. Sicer pa ni bilo nobenih problemov. Sestanek smo končali hitro in brez velikih diskusij.
Počasi se končujejo opravila. Danes bomo imeli prvič nekakšno analizo sezone. Upam, da bomo imeli kaj od tega. Rad bi, da ozavestimo dosežke, načine komuniciranja, preverimo cilje, se pogovorimo s spremembah v prihodnji sezoni itd.
Klical me je S. Kardum. Precej sva se pogovarjala tudi o prihodnji organiziranosti in morebitni mreži gledališč. Sam meni, da bi v tako mrežo, kakor bi jo predlagalo ministrstvo, sodil tudi Ptuj, nakar bi izvedli pogajanja med MOP in MIK glede višine so-financiranja gledališča s strani ministrstva, MOP pa bi se morala zavezati, da bo gledališče financirala z določeno višino sredstev. Tako bi država zaščitila nekakšno mrežo gledališč in hkrati zavezala ustanovitelje, da ne bi mogli denimo ukinjati dejavnosti ali ji ne namenjati dovolj sredstev. Ta scenarij je seveda zanimiv tudi za nas. Pravzaprav: za nas je zanimiv prav vsak scenarij, ki nas uvršča v mrežo obstoječega stanja. Samo scenarij g. Pelhana bi bil verjetno, če bi bil alfa in omega, za nas korak nazaj ali obtičane na sedanji točki razvoja. Kako se bo torej odigrala ta igra?
Primerjam podatke sezone 96/97 in 97/98. Povečanje obiskovalcev iz 14 na 21 tisoč, vseh prireditev od nekaj čez 80 na 130, gledalci lastnih projektov so se od nekaj več kot 6000 povzpeli na 15500. To so številke. Seveda se zavedam, da niso zveličavne. Da niso bistvene ali odločilne. Vendar vseeno nekaj pokažejo. Sprašujem se, kako bo v prihodnje. Ali se bo rast nadaljevala? V katerem segmentu? Upadla? Zdi se mi, da imamo še nekaj malega, vendar res malega rezerve pri sedanjem številu sedežev v dvorani.
- Julij1998
Včeraj smo zmontirali glavno zaveso. Bil sem kar malo živčen, ker jo je mojster nameraval najprej pustiti tako, da je zaprta gledala več kot decimeter izza portalov. Bil je zadovoljen. Hvala bogu je Marijan bil nezadovoljen, jaz pa jezen na denar in firmo in mojstrovo prehitro zadovoljnost in sem vztrajal, da se najde rešitev. Taka, da bo zavesa skrita za portal. Na desni strani je to odlično uspelo, na levi pa je oder nekoliko višji in zato se material nabere. Sicer je blago lepo, lepo pade in krasno teče po vodilu.
Pričenja se dopust, vendar še niso končani motorji in portala. Hvala bogu je v glavnem konec grobih del v dvorani. Upam, da bo Franci K. hiter in učinkovit. Da bo dobro naredil sistem za odpiranje glavne zavese, da ne bo kaj narobe s stikali …
Klical g. Vidovič: imajo denar za našo stvar: za javni arhitekturni natečaj, ki ga je treba izvesti letos. Vendar: zdaj moram dobiti omejitve zavoda za spomeniško varstvo in mestnega arhitekta, sicer ne bom mogel delati nič naprej. Oziroma je nesmiselno. Včeraj sem jima pisal in prosil za njun prispevek. Ne vem, kako bo to šlo naprej. Ali bomo lahko do zime izpeljali razpis …
Pravzaprav se nekoliko bojim jeseni. Začele se bodo vaje, razpis za monodramo in predvsem skrajni rok za pogon stvari za javni arhitekturni natečaj. Bom zmogel tako hitro?
- julij 1998
Zadnji delovni dan. Elektrika je končana. Gledališče očiščeno. Pisarne pospravljene. Predstavitvena mapa sezone 98/99 v delu.
Še se bom vrnil v pisarno. Še nimam občutka, da je stvar zaključena.
V ponedeljek miting z Anico, prevzem elektro del, pogovori o problematični napravi z g. Senčarjem … Pogajanja, na kratko.
- avgust 1998
Anica se je vrnila z dopusta. Na mizi je kup finančnih papirjev, računov … Kako se stvari ustavijo, če se ne delajo redno! Klicaj.
Mapa: korekcije, Aničin predlog izboljšave glede prve strani. Mislim, da bo veliko bolje.
Zaključek del na odru: finančno smo prekoračili projekt za kakšnih 8.000 Dem pri kovini in elektriki. Hvala bogu smo si pustili cca. 4,5 mio sit rezerve pri celi stvari.
Pripravil sem plan – svoj del – za 1999. Bistvo sezone bodo lastne predstave, manjše investicijsko vzdrževanje in projekt postavitve makete nekdanjega pročelja.
2. avgust 1998
Zdaj pa bo zares konec. Anica je uredila stvari, jaz tudi glede mape. Odigrali smo Radgono. Uspešno. Publika je bila videti zadovoljna. Izgleda, da bomo stvar selili vendarle na oder; pametno. Fantje so dobro razpoloženi, jeseni, septembra nadaljujemo z Ovinkom zunaj.
Pisarna je pospravljena. Glava tudi. Finance tudi. Zdaj z veseljem odhajam v Budimpešto. In na dolge počitnice. Želim si morja. Želim si oddaljenosti od Ptuja. Želim se v miru oddaljiti od sezone, ki je za nami.
Posvečam se v celoti Fantu in javnemu natečaju za arhitekturno rešitev. To bosta prioriteti od septembra do decembra. Seveda ob Pismih in Finžgarju. Vendar to znamo; predstave znamo delati, tu smo odgovorni sami zase, zanesemo se lahko sami nase. Pri razpisu pa sem odvisen od drugih informacij in kooperativnosti ljudi izven GP. Ni me strah. Vem pa, da bom delal še trše kot sedaj.
Fant. Kako bo reagirala ta starostna skupina – mladina? Bomo znali narediti predstavo, v kateri se bodo našli? To je bistveno. Ker je namenjena njim.
Adijo pisarna, adijo dnevnik.
Najsrečnejši bi bil, če bi se več ne srečala v tem fajlu.
- avgust 1998
Pa ja! Spet smo tu … Kajti: mapo sem včeraj oddal v tisk. Še dve, tri napakice sem odkril. Upam zadnje. Sinoči pogovori z Andrejem in Majo za Fanta. Sicer pa se bom do konca počitnic vrgel v branje besedil.
Fant je z Ministrstvom urejen – mi je napisala Anica na listič. Fino. Končno smo se »ujeli« in si izmenjali vse potrebne specifikacije, račune, razreze in pogodbe … in to na način, kakor ustreza ministrstvu (kakor zahtevajo uradniški mlini). Super, mislim, da bomo v prihodnje vse to opravili vedno hitreje. Zdaj, ko vemo, kakšna naj bo oblika, ki najhitreje odpira vrata do denarja.
14. avgust 1998
G. Kerbler je izdelal 2 fotografiji nekdanjega pročelja. Upam, da bosta Dušku79 pomagali pri razvozlavanju detajlov nekdanjega izgleda in da bo lažje ocenil stroške za izvedbo makete v razmerju 1 : 1.
Andrej je poslal vprašanja za g. Kolariča80 in g. Mikuža. Zdaj smo res naredili svoje in čakamo na njuna odgovora. Potem pa z razpisom naprej.
- avgust 1998
Mape so prišle iz tiskarne. Zadovoljen sem. Fine so. »Zračne«, pregledne in informativne. Danes prva pošta odhaja tudi že na pot.
Jezen sem na soseda, g. Torina. Zdaj bi najel naš kletni prostor, ki meji na njihovo zgradbo. Stvar povezuje z ureditvijo stopnišča, fasade, žlebovja…, kar pa nima nobene zveze. Očitno bom moral začeti v praksi trenirati in uporabljati »assertive behavior«.
- avgust 1998
Pošiljamo pošto abonentom.
Čakamo na potrditev septembrskih terminov iz MB. Tam namreč ni nihče dosegljiv …
- avgust 1998
Drobnarije: dopisi, misli na trženje predstav, predstavitev sezone, pripravo javnega arhitekturnega natečaja.
Neverjetno: pravkar sem sprejel klic-rezervacijo vstopnic za premiero Pisem in Fanta! Najprej sem mislil, da je pomota, da bi gospa želela rezervirati za Ovinek v septembru! Gospa Strašek81 je bila to - moram zapisati njeno ime, ker toliko časa pred premiero še nismo nikoli rezervirali vstopnic! Ali to kaj pomeni? Dober znak za novo sezono?
(Se nadaljuje.)
***
Komentarji in opombe:
78 - Lidija Majnik; najprej je bila članica sveta zavoda (predsednik Borut Fekonja), potem pa je, z novim svetom zavoda, postala predsednica sveta zavoda.
79 - Duško Milavec, scenograf; spoznal sem ga, ko je Miran Zupanič na Ptuju in v okolici snemal svoj film Radio.doc. Ob večerih smo se držili pri Orfeju in bili smo pred premiero Plešaste pevke (1994). No, in Duško, mojster filmske scenografije, nam je posodil "eno roko" in spatiniral kulise. No, in zdaj je bil moj načrt tak: Da bi navdušili občane za obnovo gledališča - dajmo nekdanje pročelje izdelati kar kot filmsko kuliso; v razmerju 1:1, magari iz stiroporja ... ali kako se že pač delajo takšne filmske kulise. In naj to potem stoji tako do takrat, ko bo prišlo do obnove. Ideje nismo reazlizirali.
80 - Kosja Kolarič, mestni arhitekt. In Janez Mikuž, ko tže rečeno v prejšnjem članku, direktor mariborskega Zavoda za spomeniško varstvo.
81 - Na pomoč: ima kdo idejo, kdo naj bi bila "gospa Strašek"?

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.
-
13-03-25 16:11
mgPuzzle - 8

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.
Pretekli članek: Zaprta vrata, 1993
Avtorji: Branka Bezeljak, Melani Centrih, Savo Djurović, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Franc Mlakar, Miran Murko, Samo M. Strelec, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec
1994
Plešasta pevka - podatki
Plešasta pevka - fotografijeBil je občinski praznik. Spet. Avgusta. Ptujska noč.
Pred gledališčem je bila živa glasba. Tudi pred občino seveda. In še (marsi)kje po mestu. Mi smo naslednji dan imeli premiero. Ker smo barvali – ne vem več, ali scenografijo ali oder – je smrdelo ko hudič. Po nitro-razredčilu se mi zdi. Če ne spravimo tega ostrega vonja nekako iz dvorane, publika jutri ne bo zdržala na predstavi. Odprli smo vsa okna in vrata, naredli prepih in - ostali po večerni vaji še celo noč v gledališču. Prespali smo kar na odru in po garderobah.Tadej in Gregor sta igrala gospe, meščanski dami, Vojko in Nešo njuna moža. Gorazd je bil Gasilec, priključila se nam je Maša Židanik, tehnik Simon pa je odigral Simona (izgovoriti: Sajmona).
Beseda je prazna. Beseda je papirnata. Beseda ničesar več ne pomeni. Besedi mora dati vrednost molk.
To je Ionescov stavek, ki ga je prebral Igor Samobor. Spomnim se treme, ki sem jo imel: kako naj temu našemu velikemu igralcu dam napotke, kako to besedilo povedati v mikrofon, da bo zvenelo tako, kot si predstavljam, da bi bilo fajn za predstavo? No, in z lepim Igorjevim glasom - prebral je bolje, kot sem mu sam znal dati napotke - smo skupaj s publiko v temi, kot v kakšni kratki meditaciji, začenjali vsakič našo novo uprizoritev.
Ne vem, kako smo prišli do Mirjane Koren – scenografke iz Maribora. Mogoče mi jo je predstavila Gordana Gašperin, kostumografka, prav tako iz Maribora, s katero sem takrat delal več predstav po drugih gledališčih. Kakorkoli. Mirjana je postavila na ptujskem odru pravo garažo. S pravimi garažnimi vrati – težko roleto, natančneje dvema roletama. Vojč in Tadej sta si morala za spuščanje med predstavo nadeti rokavice, tako težka/velika je bila. Kulise so bile izdelane iz vsaj dvo- če ne tri centimetrske iverke. Prav tako težke ko satan. To je bilo pač najceneje in najenostavneje narediti. Kulise z okvirji, vezano ploščo ... kdo nam bo to izdelal? Ampak, za tehniko mi ni bilo treba več skrbeti, kajti:
Franci je imel prijatelje in stvari so prišle zdaj na oder in za to je skrbela naša tehnika v ozadju: Silvo, Zvona, Cico, Tomaž za luč, mogoče Simon za ton.
Nekoč bomo gostovali s predstavo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tamkajšnji tehniki bodo kar bežali od nas: tako težkih kulis še niso ”jemali”.
Pri barvanju oz. patiniranju teh kulis je sodeloval tudi filmski scenograf Duško Milavec. Miran Zupanič je v naših krajih ravno takrat snemal svoj novi film Radio.doc, pa je filmska ekipa hodila tod okoli, spoznali smo se, in Duško nam je "posodil svojo roko" ter finiširal Mirjanino scenografijo. Tudi Marko Sosič, takrat umetniški vodja SNG Nova Gorica, je hodil tod okoli. Zakaj že? A je sodeloval pri Miranovem filmu ...?
Pa še nekaj je šlo zelo narobe s tistim gostovanjem takrat v Ljubljani. Dve stvari v bistvu. Ena, da naš kamion na Čopovi ni ni mogel zaviti v prehod na dvorišče MGL-ja. (Takrat še ni bilo Jankovićevega zaprtja). Stebriček za rampo tik ob vogalu je bil napoti. Rampo smo seveda že dvignili, ampak sam stebriček, tistih deset centimetrov, je bil napoti našemu kamionu. Ampak, to Ptujčanov ni zaustavilo (le kdo bo nosil tako težke kulise izpred McDonald’sa (je bil že takrat tam?) do dvigala MGL-ja?!). Zvona, naš multipraktik in multitalent je v hipu imel rešitev: šel ja v kamion, nekaj iskal, nakar se vrnil s ključem, ročno odmontiral stebriček, enostavno ga je kar odvil iz tal, položil na tla in kamion je lahko na milimeter nekako speljal skozi ozek vhod na dvorišče. Stebriček je provizorično z enim vijakom postavil pokonci, niče ni nič opazil, po gostovanju pa (najbrž) privijačil nazaj v tlakovana tla.
Pravo sranje pa je šele sledilo: Vojko je med predstavo v žaru igre vehementno zamahnil z roko, žal po robu kozarca, in kri je špricnila meter, dva visoko. Bil sem v dvorani. Zgledalo je kot dober gledališki efekt. Nekdo v publiki je dahnil: Vau!!! Vojko si je kar med igranjem s krpo-rekvizitom zavezal dlan in odigral predstavo do konca. Potem ga je nekdo odpeljal v Klinični center na šivanje.Tehnika iz MGLja - Branko je bilo morda ime enemu od odrcev, če ne celo šefu odra - sem ves ponosen po bučnem aplavzu po koncu predstave, ko smo že pakirali, vprašal, kakšna se mu je zdela naša Plešasta pevka. Ta večer je bila res dobra izvedba. Igralci so bili nabriti, hoteli smo se pokazati, v javnosti se je že govorilo, da mladi na Ptuju želijo ponovno poklicno gledališče. Mladina, stara malo več kot dvajest let ... in da bi ji nekdo "dal", naredil novo firmo, namenil javni denar, ustanovil nov zavod ... Precej utopično. Tudi za tiste optimistične čase, ko smo mislili, da bomo druga Švica.
Razprodana dvorana MGL. Publika je sedela tudi na stopnicah. Prišel nas je gledat celo Vito Taufer, režiser, ki sem ga (tudi) oboževal (mislim: njegove predstave). Vito je potem čez nekaj let naredil sijajno Plešasto pevko v SNG NG. Čisto drugačno od naše. No, nestrpno sem čakal, da nas tehnik Branko pohvali; človek, ki vsak dan vidi vse te številne umetnike, igralce, režiserje. Tehnika zmeraj najboljše ve, kako nam gre na odru. Pa mi Branko po dolgem premisleku reče: ”Ne gledam ti ja ni jednu našu predstavu, pa ne vem, zakva bi tvoju.”
No, lepo. Ampak bil je vsaj tam; večina scencev je že zdavnaj pobegnila ob našem prihodu, ko je videla, kakšne težke kulise smo pripeljali s Ptuja. Spominjam se, kako so zmajevali z glavo: “Pa tega še svet ni videl”, in se razkropili po zaodrju.Vrnimo se na Ptuj. V čas pred premiero.
Na neki dopoldanski vaji priteče nekdo v garderobo in mi sporočil: ”Geč si je zvil gleženj!” Mislim, da je bil Nešo ta prinašalec slabe novice. Vesna je z igralci ravnokar vadila koreografsko točko, ples na skladbo ”Zvončki in trobentice, mačice, vijolice ...”. Stečem na oder.
Grega je ves res moker ležal na deskah in se zvijal v bolečinah. Itak se je zmeraj močno znojil; zdaj je bil moker ko cunja. Par dni pred premiero, on pa zvin gležnja! Seveda, plesati je moral z ženskimi čeveljci. In ni ga bilo takrat tako malo skupaj, Gregorja! Vedel, sem, kako tak zvin boli. Dr. Toš, Tadejev ata, mi je nekoč lepo svetoval, po neki silni košarkarski tekmi: "Fant, a ne bi ti mogoče košarke kar lepo obesil na klin?" Nedolgo pred tem sem bil pri njem zaradi zvitega prsta, nato zapestja, zdaj zaradi gležnja oz. ligamentov.
Grega je jamral, stali smo okoli njega kot vkopani. Ne vem, kaj mi je se šlo takrat skozi glavo. Bil sem v šoku. Še bolj, ko je Geč vstal in se začel režati. Bil je 21. julij - in to so mi šli ušpičit za rojstni dan!!! Kreteni.
Dobro so me. Hvala lepa, res.Dvorana je bila še stara, z ložami. Na odru smo potrebovali avto. Oldtajmerja. Zvona je rekel, da ve za nekega. Nekje v garažah, zgoraj med bloki, da ga ima nek njegov frend. Trajalo je in trajalo, da bo prišel ta avto. No, me res zanima. V glavi sem že imel režijsko rešitev B, brez avta. Ker v bistvu nisem verjel, da bo avto prišel. Če pa že, pa mi ne bo všeč. In kako ga Zvona sploh misli spraviti na oder? No, pa da vidimo. Ali samo govori, ali bo tudi kaj iz tega.
Potem je nekega dne avto res prišel: na kamionu. Po dveh fosnih so ga fantje potisnili na oder. Lep, rdeč fiat. Cabrio. (Je bil fiat?) Ampak čez pol ure je že bilo po Radio Ptuj: "Nepridipravi, povezuje se jih z mladimi ptujskimi gledališčniki, so vdrli v garažo dr. Kolariča in demolirali vrata ..."Zvona pač ni bil prepričan, v kateri garaži je avto, ki nam ga je nekdo rade volje posodil. Lastnik še sam menda točno ni vedel, v katerem boksu se nahaja. Že leta in leta ga ima tam, zaklenjenega. Zvona seveda ni imel ključa od garaže, vedel je samo, da je avto rdeč in da je v enem od boksov ter da mu lastnik dovoli, da pač - če ne bo šlo drugače - na silo odpre vrata njegove garaže, ker ta hip ne ve, kje ima ključ ... Imel pa je Zvona “majzl”. (Kako se reče pravilno po slovensko majzlu?) In z majzlom je Zvona odprl pač nekaj vrat, preden je zagledal pravi avto.
Se zgodi. Tista vrata na pločevinastih garažah, je treba že reči, pa tudi niso bogve kaj ...
Leta in leta me je bilo potem nerodno, vsakič, ko sem srečal dr. Kolariča in njegovo gospo ...Predstava je bila pri občinstvu sprejeta z izjemno naklonjenostjo. Imeli smo vse več novega občinstva, ki sicer običajno sploh ni zahajalo na dogodke v gledališče sredi mesta. Občudovali so dve dami (Geča in Toša); rekli so, da je Tadej izrezana Beba, njegova mama. Sašo Fenos je poskrebel za obe lasulji. Nešo in Vojko sta bila hecna možakarja, Gorazd prikupno zmeden poveljnik gasilecev, Maša pa seksi Služkinja.
Še bo nekaj iz nas!
Mogoče pa bodo res prihodnje leto ustanovili poklicno gledališče!
Čeprav niso bili vsi za to. Še zdaleč ne. Kje bo občina dobila denar? Koliko bo zaposlenih? Kaj bo z ZKO-jem, ki je trenutno v stavbi? Kako z zaposlenimi? Lastnino? Si Ptuj spooh lahko privošči pokliicno gledališče? Toliko drugih prioritet ima. Ptujska trojka ...
Sama neudobna vprašanja so butala na dan.Franci, povej, kakšni so bil takratni poslovni in lokalno-politični izgledi za ustanovitev novega javnega zavoda? Kako si prepričeval? Kako lobiral, bi se reklo danes? Kje iskal podporo? Aha, se že tudi sam malo spomnim; Maks Tajnikar, kuturni minister Sergij Peljhan ... Ali smo se z njima srečali prihodnje leto, ko je bilo že vse bolj in bolj "vroče"?
Spoštovani bralci, kakor zmeraj: Dobrodošli s pripombami, spomini, komentarji. Kako? - Enostavno mi jih pošlješ na samo.strelec@gmail.com in jaz jih objavim. (Ali kot komentar na FB). Objavim takoj tukaj, v nadaljevanju in te navedem kot soavtorja/co skupnostne knjige v nastajanju.
***
Andrej Cizerl Kodrič:
Dobro se spomnim priprav na premiero … Težkih panojev, ki so sestavljali sceno. Marjan je na okvirje dal iverne plošče in je posledično bilo vse zelo težko, ker je posamezni panel bil širok in visok.
Spomnim se tudi, da smo kaširali stene pozno v noč …Bil sem tudi prisoten pri vdoru v garažo (točno tako je bilo, kot si opisal) in potem »šlepanja« Fiata, na katerem je delala samo ročna zavora (avto je bil brez motorja, brez luči… Samo en trikotnik samo zadaj obesili gor.) Vlekel ga je Silvo Vučak, s staro Škodo. Spomnim se, da je bila vijoličaste barve. Tako smo ga privlekli do gledališča potem pa po plohih na oder, ja ….V tega »Fiata Cabrio« smo zmontirali akumulator za improvizirani avtoradio, luči pa smo s silikonom zalepili kar od enega »fička«, noter pa je dal Bezo neke žarnice od traktorja, da je bolj do izraza prišlo ko so zasvetile..Veliko improvizacije je bilo tudi z dežjem ponadstrešku (izvedba nadstreška je bil prav tako podvig, saj smo po Ptuju in okolici preiskali vse lope in nadstreške, da smo nabrali tiste stare plošče, rumene ... prozorne .. mislim, da so bole iz poliestra). In ko je Marjan »pošizil«, ko smo naredili na levi strani odra luknjo za odtok iz žleba od nadstreška, speljan v eno banjo pod odrom. Po vsaki vaji in predstavi smo jo nosili ven, da smo jo izpraznil,, ker to, da bi voda tekla po odrskih deskah, bi bil za Marjana smrtni greh.Gostovanje MGL-ju pa je res bilo poglavje zase. Ne samo za radi dostopa, ampak tudi zato, ker smo morali s tistim malim dvigalom prepeljati na oder ogromne panele sten in samo sprednji del, na polovico prerezanega fičota, ki je nadomestil original - lepega cabria.
V glavnem zelo napeto je bilo vse skupaj. Takrat sem spoznal, da za v delo v teatru moraš imeti gledališče res rad … in da ti mora »nekaj v glavi delati malo drugače".Samo M. Strelec:
Vidiš, Cico, bil sem prepričan, da je cabrio prišel na kamionu. Šlepanja se ne spomnim več! Super detalj. Hvala ti.Franc Mlakar:
Plešasta pevka ... Drugi projekt pod mojim menedžeriranjem….
Najprej se spomnim obiska Mirjane Koren, arhitektke in scenografke iz Maribora v moji stari pisarni v Termah. Najprej je poskenirala mojo psiho in zadela vse moje vrline in ne vrline. Fascinantno. Klub temu, da sva kasneje imela trenja glede materiala za kulise, ona je namreč hotela hrastovo vezano ploščo, meni je bila logična topoljeva, nekajkrat lažja za odrske delavce. Udarila sva na nož … Samotova Vesna je bila mediator, da smo se sploh prebili do cilja.A največja zgodba, pravzaprav Anekdota je nastala z avtom, ki je bil del scene. Fiat Spajder v lasti Danila Polajžerja, ptujskega podjetnika, ki nam je takrat pogosto stal ob strani je bil moj cilj. To je bil kraljevski Kabrio dvosed iz sedemdesetih let. Danilo je takrat imel toliko avtov in garaž, da mi je v roke porinil šop ključev in rekel: na Rimski ploščadi v eni garaži je ta avto. Vedel sem da je rdeč in noben ključ iz tega šopa ni odpiral garaže s dotičnim avtom. Sam nikoli ne bi prišel do garaže z avtom, če nebi bilo mojega prijatelja Zvonka, ki je bil tehnični improvizator stoletja. Vsaka garaža na Rimski je spodaj imela nišo in si lahko pokukal noter,ampak slika je bila nejasna. Po daljšem opazovanju različnih garaž sva se odločila, da vstopima (z vlomom seveda) v eno …
Ni bila prava; notri je bil rdeči golf, da bi bila mera polna sta naju pri delu opazovala zakonca Kotar, ki spodaj stanujeta in sta bila prijatelja dr. Kolariča. Frka, Pizdarija in vse vmes … Spomnim se kako sva se po telefonu pogovarjala in jaz sem ga prepričeval v eno, da nameni niso bili slabi …joooj. Še danes sem prepričan, če dejanje ne bi bilo za namen gledališča, bi z Zvonetom pristala na sodišču in mogoče celo na Rogozi. Hvala gledališkim bogovom. Naš avto je bil v eni garaži pred Kolaričevo … Pri Plešasti pevki se je stkalo največ anekdot, mogoče primerljivo z Krčmarico. Nekdo je že opisal dogajanja pri gostovanju v Mestnem gledališču ljubljanskem.Morda zaključim, da šele danes spoznavam, da nam je cela pot uspela »Zato» , ker smo bili pripravljeni opravit vsa žrtvovanja. Neuspeh ni prišel v vpoštev, na vseh nivojih seveda. Mladost, ambicioznost, ljubezen … kdo ve, verjetno prava mera vsega in ob pravem času seveda. Čudež ...