Tag: Gimnazija Ptuj

Sanja Kmetec me je povabila na svojo gledališko predstavo.
In sem šel. V Cirkovce. Že dolgo nisem bil tam. Spomnim se, da je večnamenska dvorana tam ooooogromna.
O bože mili, kako bo zdaj to ona shendlala. Še včeraj (lani) je bila gimnazijka. Kaj to ona v bistvu: igra, režira, v kakšni skupini?

Pet, šest minut so zamujali z začetkom, pa sem se ozrl nazaj in: dvorana polna!
Neverjtno. PR? Marketing? Letaki z zaviona po vasi? Plačane reklam na radiu? Verjamem, da NIČ od tega. Kaj pa? 
(So še, še so ljudje povezani. To daje upanje.)

Dobim gledališki list.
Pa vidim, da Sanja vse to ne samo vodi, ona je tudi napisala tekst, dramo, dramsko besedilo. Opa, pogumno. (Bo tudi pogubno?)
Aha, si mislim, morda mora imeti skupino, ker študira na pedagoški; praksa pa to.

In se je začelo.
KOT BI BILA ZLATOLASKA je naslov uprizoritve. 
Deklica Zlatolaska (Zoja Unuk) živi pri svoji Teti Amaliji (Ela Unuk). Teta je famozna pevka. Ja, če ne bi glasu ukradla Zlatolaski in jo zaprla pred svetom. Hvala bogu Zlatolasko zasliši Filip (Matevž Mertelj), ki obiskuje svojo simpatično na pol gluho babico Tončko (Ela Napast) in Zlatolasko po številnih zapletih in dogodivščinah reši. Laž ima kratke noge. False self pa kratek rok trajanja. Tudi trije kakopak rahlo zmedeni možje v modrem so vpeti v reševalno akcijo (Tom Crnjakovič, Jan Karneža, Teo Dobič), Sprehajlalka je Iza Kmetec, Prodajalka Carmen Ajla Medved in Sladoledarka Shefika Ela Napast.

Prava zaokrožena gledališka uprizoritev! Z uvodnim spoznavanjem glavnih likov, drzno odločitvijo - tveganjem, zapleti in - kot se spodobi - srečnim koncem.
Zabavno, duhovito, poigravanje s klišeji, tudi čisto prav zafrkljivo do sveta odraslih in predvsem z močno osrednjo temo: najti svoj glas, zlagana javna podoba, nekoga slišati, videti, ga osvoboditi ... in se ob vsem tem tudi vsaj malo zaljubiti.

Nisem vedel, da ima Sanja tak občutek za pisanje zgodb! V šoli sem že opazil, da zna biti odločna organizatorka, da ima ideje in da je njena drža, kot se grdo reče, proaktivna. V Zlatolaski je napisala namreč odlične dialoge, zabavno in napeto zgodbo in pri vsem tem, stvar govori o lepih, vrednih in plemenitih rečeh, ki v življenju štejejo. Igralci so sproščeni, radoživi, se zabavajo in občinstvo v dvorani jih pozorno spremlja. Poleg tega pa "vletava" na oder še prava tehnična ekipa (Branko Medved, Vlado Brglez, Luka Smonkar, Žan Dobič), ki bliskoviti prestavi scenografske elemente, ki sta jih izdelala Boštjan Kmetec in Luka Smonkar.
Prisrčna zahvala nastopajočih režiserki na koncu je dala videti in vedeti, da se je skupina pri delu imela lepo in ključno: da si želijo še. Da bodo še naprej pri Prosvetnem društvu Cirkovce imeli Mladinsko gledališko sekcijo pod Sanjinim vodstvom.

Po premieri (16. 5. 2025) na hitro zvem o svoji zmoti: da Sanja ne študira na pedagoški, pač pa filozofijo in sociologijo. 
Potem vidim še eno ex-gimnazijko, Ajdo Marin, ki je na odru sicer nisem videl; seveda ne, ker je bila šepetalka.
Sanji na hitro rečem, da mora še pisati, ker ima res občutek in za zgodbo in za dialog in da takih iger za mlado občinstvo manjka in ja, res mislim, da se v njej skriva tudi ta talent. Ona odfrli proslavljat s skpino, jaz domov.

Kakšno šolsko uro trajajoča uprizoritev mi je bila v mnogih pogledih zelo zelo všeč. Oglejte si jo; mogoče s svojimi mladiči in imeli boste iztočnic za pogovor in debelo uro ne-gledanja-v-ekrane.

Zdaj pa, Sanja, oprosti, ker te bom malo "izkoristil" in zapisal še par misli, ki mi hodijo po glavi od tvojega povabila naprej.

Ko se je na Ptuju ustanavaljala gledališka (umetniška, tudi likovno-filmska) smer v Gimnaziji (kamor je Sanja hodila v šolo in kjer sem jo malo tudi učil), sem se trudil razložiti, v čem vidim smisel take šole. In ena od tez je bila, da bodo nekoč ti dijaki imeli svoje raznorazne poklice - sploh ne nujno umetniške - in si oblikovali družine, in bodo svoje otroke verjetneje vodili v gledlišče, verjetneje prebrali več knjig, da bodo obiskovalci koncertov, kino predstav, razstav, ... na kratko: da bodo "dobri gledalci" - tisti, ki zato, ker več vejo, tudi več vidijo. Skratka: izobražujemo bodočo publiko.
Mogoče, mogoče bo kdaj kakšna današna dijakinja, potem ko bo končala pedagoško in bo šla delat, nekoč, nekje v kaki šoli imela svojo gledališko ali lutkovno skupino, ko bo njena "šefica" šla v penzijo. (Ker vemo, da je gledališka/lutkovna skupina trening-teren za številne reči, s katerimi živimo v "realnem" svetu: so-delovanje, so-odgovornost, ne-egoizem, pripadanje, upoštevanje potreb, želja, mej drugega, skupni in ne le egoistični cilji, po domače: ne znati poskrbeti samo za lastno rit, ampak se znati vključiti in skupaj graditi NAŠ, skupni, skupnostni svet ).
Neumorno sem v svojih zapiskih o smislu umentiške smeri v gimnaziji - v takšnem mestu kot je Ptuj še posebej - mantral:
Čez 15, 20 let se bo to, kar se učijo danes, prišlo prav družbi in skupnosti in kulturi in mestu in svetu ...

No, in sem se zmotil! Sanja me je demantirala.

V prvem letniku faksa je in ima svojo skupino.
In videl sem iz predstave, česa vsega se je naučila v srednji šoli. Od razmišljanja, do razumevanja sveta okoli sebe, do upovedovanja vsebin, ki jih hodijo po glavi in konkretnega uprizarjanja v gledališki skupini.
Ni še niti dobro začela študirati. Nima še svoje družine, svojih otrok. Nič ji ni "mus", ni na pedagoški, ni to njen bodoči poklic.

Ali z druge strani: to, česar se je učila "predvčerajšnjim", že uporablja "danes".
Kako sem se motil in zmotil! Kako lepo je tako vsekati mimo!

Jasno mi je, da se tehnični razvoj dogaja bliskovito in da če sem si včasih mislil, da bomo čez deset let za iti na sekret potrebovali pametni telefon, da to ne bo čez deset let, ampak pojutrišnjem. (Ne vem, mogoče bo po iztrebljenem pametni telefon zdefiniral, koliko slojni papir uporabiti; ali povezan z osvežilcem špricnil ravno pravo količino ravno pravega parfuma z vonjem po borovem gozdičku, pokošenem travniku ali aleji španskega bezga. Slogan: "Ves svet prinsemo v vaš sekret.")

Sanja me je demantirala. Prerasla. Njen učitelj bi moral dobiti šus. Ni trajalo 15, 20 let. 
Danes je začela uporabaljati to, kar se je naučila včeraj.
Očitno so mnogi njeni učitelji opravili svoje delo dovolj dobro. (Povem "tek toliko", da se spomnimo za čase, ko/če se bo podolgem in počez "sralo" po šolstvu.)

Na koncu, na rampi cela skupina nastopajočih zapoje: "Kdor zna, zna."

Samo, občan

Sinoči (12. maja 2026) sem si v Stari steklarski ogledal nastop učencev osnovne šole Olge Meglič.
Ne, nisem še dedek in nisem šel gledat vnuka ali vnukico. Tudi po službeni dolžnosti nisem bil tam. (Zanima me pač, kaj dogaja na odrih našega mesta. Zakaj? Ker oder drži svetu ogledalo, in včasih vidiš svet bolj, če ga gledaš v njegovi zrcalni podobi.)

Lutkovna skupina Kreativne iskrice je predstavila luktovni muzikal Wonka. (Priredba in režija: Simona Jakomini, Kevin Bezjak, Anja Zelenik.) Nastal je po istoimenskem filu v programu RaP (razširjeni program Ustvarjamo z lutkam).

Muziakal je zafrknjena forma. Treba je peti, plesati, igrati. (Koreografija: Anja Zelenik, glasba, ton: Kevin Bezjak.)
Ampak, kakor da to ne bi bil še dovolj velik izziv, si uprizoritelji izberejo še lutke. In tudi te ne ravno najlažje - pač pa kar marionte. (Zasnova lutk: Simna Jakomini, izdelali pa: učenci lutkovne skupine!)
Tudi za kostume je zmeraj treba poskrbeti (Simona Toš) in seveda odrski prostor (Scnea: Simona Truntič, svetlobni efketi: Jure Bračko.)

Eto, in nisem prepisal z gledališkega lista ključnih - vseh nastopajočih. Napisani bodo spodaj, na koncu, ker so temeljni - brez njih ne bi bilo nič, tudi tega zapisa ne. Čisto pravi gledališki list imajo, spodaj s sponzorji, sodelavdi, pomočjo, ogrganizatorji ... skratka - kot se šika. (Prihodnjič predlagam: še dodati datum, uro in kraj izvedbe. Ravnokar se namreč ukvarjam z neko zgodovinsko-gledališko-arhivsko temo in je hudič, ko ves vzhičen odkriješ "tisti listek", (ki ga že tako dolgo iščeš), vendar na njem ni čisto vse, kar bi potreboval, datum recimo. Saj razumem, uprizoriteljem se vedno zdi jasno in samoumevno, da je to letos. Ampak tudi leta bežijo.)

Zakaj bi pa kdaj kdo nekoč iskal listek Kreatvnih iskric?

Ja, to je ključno vprašanje. In zdaj bo sledil odgovor naključnega gledalca:

1. Kreativne iskrice imajo prav: kreativnost bo ključna reč v prihodnosti. Informacije itak imajo že danes vsi na telefonu. Vprašanje je, kaj bo kdo z njimi naredil. In naredimo lahko a) to, kar so nas naučili (da posnemamo vse, že nekoč narejeno), ali pa se b) spopademo z vpraanjem: ali si znamo izmisliti nekaj, kar še ni bilo? Za kaj takega pa potrebujemo kreativnost ali po slovensko ustvarjalnost. Ko nekaj, kar še ni stvar - ampak ta hip samo mislel, slutnja - u-stvarimo. Naredimo stvarno. In na koncu to stvar lahko vidimo, slišimo, primemo v roko, ker je pač u-stvar-jena. (Vem, za odrasle bralce: tukaj nisem dialektični materialist ampak fanatični idealist.)

2. Zato (radi napisanega zgoraj v točki 1) se modri odrasli (ravnatelji, učtelji, mentorji) ukvarjajo z ustvarjalnostjo šolarjev zdaj. Danes. Ker iz malega raste veliko. In ker bodo (morda) nekdo od teh imen (spodaj) še kako kazal svojo ustvarjalnost kot pevec, igralec, plesalec, režiser, lutkar, filmar, scenograf, podjetnik, izumitelj, reformator, .... - Ne bom našteval, ker je poanta jasna: pri eni taki predstavi(ci), je v zametku že ves prihodnji svet. Lutkovn-muzikalična gledališka uprizoritev (na šoli Olge Meglič) je prihodnost danes. Samo videti jo je treba; vse te nastavke in zametke. In modri učitelji (in političarji) vedo: danes se rojeva jutrišnji svet. Na kratko: otroci v tej skupini so talentirani! Nekoč bo še nekaj velikega iz njih. Iskrivo kreativni so že danes, nekoč pa bodo svojo ustvarjalnost podkurili in razpihali v velik ogenj: dela, služb, vodenja, upravljanja (s svojimi firmami, javnimi zavodi, tovarnami). Za seboj bodo imeli izkušnjo: Joj, kako fajn smo mi naredili tisto takrat, že v osnovni šoli, se imeli fajn in celo naredili nekaj smiselnega, lepega, za kar so nam ploskali. Zakaj se ne bi danes, kot odrasli, imeli fajn, si izmislili kaj novega in potem to ponudili (beri: prodali) drugim odraslim? In smo pri službi in delu in služenju denarja + povezanosti s smislom. (Ker v čem je smisel dela, če v njem ni smisla?)

3. Ja, tukaj je bazen za ptujsko umetniško gimnazijo. Ne bi me presenetilo, če bi koga od spodaj napisanih čez nekaj let gledal v gimnazijski gledališki produkciji Pokuk v pouk.

4. Nas so v šoli učili, da smo po industrijski revoluciji stopli v informacijsko dobo. Napovedujem: ko bomo prerasli informacijsko, bomo prestopili (skupaj z vso pozitivno dediščino informacijsko-tehnološke) v kreacijsko dobo. In (r)evolucija se dogaja danes. Včeraj, sinoči, tudi pri Iskričarjih.

5. Parva scintilla saepe magnum inscendium excitat - nas je učil prof. Čeh. Mala iskra ČESTO zaneti velik požar. Zato imajo Kreativne iskrice še kako pravo ime. Že v pravem času. Ko se bodo nekoč prižigali požari ustvarjalnosti, se bomo sprševali: kdo pa je tole zakuril? In odgovor bo kakšno ime tule spodaj.

Naj bo 5 razlogov dovolj za petko za vse vpletene! No, v mojih časih (sicer so še zdaj moji, ampak, saj veste, kaj mislim: ko sem sam v šolo hodil, na oni strani, kjer sediš v klopi), bi bila to sicer petka s piko zgoraj. ((Kar naj bi - v konkrentem primeru - pomenilo: ko/če bodo metnorji šli kdaj na kak seminar na temo "zakonitosti inscenacije", bo impact (vem, grda beseda, učinek mi pa tudi ne dopade) v dovrani hitro opazno večji.)). (((Benevolentni namig pač. Hitra evalvacija, s šolskim besednjakom.)))

***

Iskreno čestitam vsem iskričarkam in iskričarjem. (Škoda, da več ne obstaja tovarna Iskra; lahko bi vam bila sponzor. Ne bi jih mogla prestavljati boljša reč; njihovo ustvarjalnost, inovativnost. (Ali je še, Iskra? Če je, stopite do njih, pa naj del proizvodnje pripeljejo na Ptuj ;-) ali pa bodite njihov onkraj-kranjsko-občinski, to se pravi čezregijski promotor.)

Katarina Ladič, Tinkara Hvalec, Neža Perkovič, Lili Klara Gregorec, Jaka Grdiša, Tian Hlušička, Žana Murko, Lara Mohorko, Mila Brodnjak Ritoša, Tiara Resman, Sofija Madjar, Tinkara Hvalec - hvala vam za lep večer, ko so se nam po vašem nastopu še vremena razjasnila. Ko sem odhajal, je posijalo solnce. Pičite v ustvarjalnosti naprej, in ko vas jutri, pojutrišnjem ne bomo dohajali, in bomo imeli z vami "probleme", pomislite, ali morda niste na pravi poti.

Samo, občan

P.s.:
Seveda: čestitke odraslim za izbor, naslov, temo. (Ja, lahko bi si izbrali tudi kaj butastega.) Lepo sporočilo. Lepa poanta. Plemenita. Kot Sahara vode, bi rabili tole, o čemer govorite v vaši uprizoritvi.

V MGP sem si ogledal nastop ptujskih gledaliških gimnazijcev ob njihovem šolskem polletju. Nastopili so prvi, drugi in tretji letniki. (Četrti ima zaradi mature rahlo drugačen režim in pripravi ob koncu šolskega leta obsežnejši nastop.) Datum ogleda: 8. 12. 2025 (18.30 - 20.00; z odmori za menjavo razredov na odru.) 

Za predmet Igra in govor sta se v Gimnaziji ta hip ustalila dva učitelja: Ajda Valcl in Sandi Jesenik. Ajda je po poklicu režiserka, Sandi dramaturg. Oba sta dolga leta delovala kot svobodnjaka (in še vedno), vedno bolj pa postajata tudi prvenstveno učitelja. Kar je za ptujsko gledališko šolo prima. Sandi je bil mentor prvemu in drugem letniku, Ajda je tretjemu in četrtemu. 

Prvi letniki so nam pokazali prve korake po odru. Sploh ni tako enostavno “biti prezenten”, ko se zavesa dvigne. Pogled sili na tla (kakor da bi bilo tam kaj za gledalce zanimivega), majhen ptujski oder postane kar nekako ooogromen in globok in gneča tam zadaj zna biti kmalu kar velika. Zato pa mentor pravilno usmerja dijake “naprej”, “v luč”, proti rampi, proti občinstvu. Mladi igralci se zrcalijo, posvečajo pozornost drug drugemu in potem “dajo mir” - se umirijo, ležejo na tla in so “ozadje” za vsakega od sošolcev, ki zdaj recitira poezijo. Izbrali so si slovenske klasike. Ob njih “trenirali” pravorečje, glasnost, razumljivost, da o pomenskih poudarkih in zametkih interpretacije niti ne govorimo. Za igralca - vseživljenjsko izobraževanje; newer ending story. 

Drugi letniki so šli korak naprej. Ostali so še vedno pri klasiki (Ionesco, Plešasta pevka), ampak že predpripravili situacijo za dialog. Že se da slutiti odrski odnos med dvema likoma na odru, ki bo tema “jutri-pojutrišnjem”. Pozornost, zbranost, preciznost govora in predvsem mišjenja, logični poudarki, govorni ritem; to je bila njihova “kontrolna naloga”. 

(Dokaz na fotografiji spodaj: drugi so že kar spravili občinstvo na noge!)

Tretji letniki so - če so prvi naredili prve korake, drugi šli korak naprej  - stekli v prostor. Zavzeli deske s svojimi improviziranimi nastopi. Oziroma situacijami, ki so si jih izmislili sami. Oni so že v odrski interakciji dveh, treh soigralcev. Tu je tema soigra, sodelovanje, dialog. Nastaja že tudi “kratka zgodba”, razvoj prizora in njegov konec. Lik s svojimi karakteristikami. Hitrost mišljenja, odzivnost, reaktibilnost – to so teme. 

Zelo sem vesel tega učiteljskega para Sandi – Ajda. Vidim premislek, ki sta ga naredila. Kaj bo v prvem, kaj v drugem, tretjem in četrtem letniku. Vidim nekakšen mini sistem, učni načrt, ki ga imata pripravljenega za vsa leta. Fino se mi zdi, kako je mišljen njihov razvoj in pred kakšne izzive so postavljeni. Postopoma, po korakih. 

Kajti namreč, vsak, ki se ob vstopu v srednjo šolo spogleduje z mislijo/željo, da bi bil nekoč rad igralec/ka, režiser itd., se v Gimnaziji Ptuj lahko resnično “sproba”. Nemudoma, takoj, na najboljši možen način; na lastni koži. Hitro se pokaže, komu je to bil to samo “preblisk” in kdo je pripravljen delati, vložiti več. Enako kot športnik. Dve uri telovadbe smo imeli pri pouku vsi, ampak nismo pa vsi postali profi športniki. (Še Turkov Sandi je potem, ko je bil velter boksarski držani prvak, nehal. Pa čeprav je pred gospo mamo uspešno skrival, kaj je počel, ko je šel “malo na kondicijski trening.”) Za želeti postati “gledališčnik po poklicu” je treba - že v srednji šoli! - kaj več od talenta; mnogo več, če smo konkretni. In ja, gimnazijski gledališčniki imajo na Ptuju to lepo možnost in priložnost: svoj uprizoritveni dar (potencial bi se lahko tudi sterilno reklo) in željo spoznavati in razvijati ob profesionalnih učiteljih igre in govora. Če/ko med srednjo šolo ugotovijo, da pa morda “to vseeno ni to”, kljub temu ni nič zaman: opravijo splošno maturo in gredo študirat “karkoli”. Kdor pa bo v štiri letih srednje šole resnično vse bolj čutil, da je “to to”, si bo poiskal možnosti za več, še več, največ ...  

Malo Samokritike: boljše so govorili dijaki prvih in drugih letnikov kot takrat, ko sem jih učil sam.  Tretji letniki so se nadvse lepo razvili (v prem sem jih spoznal), prav vsi so me presenetili, v glavnem in večini prijetno. 

Oh, kako sem srečen, da imamo to šolo na Ptuju. In gledališče. Kajti prihodnost bo pota obeh institucij gotovo še večkrat in prelepo prepletla. V to sem prepričan. Ampak za to je potreben čas. Roma non uno die aedificata est so rekli na Ptuju pred 2000 leti ali povedano po slovensko: potrpežljivost je božja mast 😉 

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.

S septembrom grem znova "čisto na svoje".

Prva umetniška/gledališka generacija gimnazijcev je junija maturirala.
Program Gledališka smer na Gimnaziji Ptuj je vzpostavljen. Idjeje, ki so bile nekoč na papirju, so zdaj del življenja mladih dijakinj in dijakov. Štiriletni učni načrt za predmet Dramska igra in govor je zaživel v praksi.
En velik del moje motivacije, zakaj sem bil štiri leta gimnazijski učitelj, je s tem izpet.

Učit sem šel pravzaprav iz prepleta treh razlogov.

Prvi.
Gledališka smer, ki jo je pridobil/pripeljal/izboril/osnoval ... ravnatelj Boštjan Šeruga, se mi je zdela največja pridobitev na področju kulture na Ptuju v zadnjega četrt stoletja. In obenem dolgoročno, potencialno najpomembnejša!
Prepričan sem, da so nekdanji pedagogi in ravnatelji (B. Bezeljak, M. Mijačević, M. Fridl, M. Puklavec, M. Centrih ...) bili prezadovoljni, da je Ptuj dobil umetniško šolo, o kateri so razmišljali gotovo že tudi sami. (Albin Lugarič, dam roko v ogenj, bi se kot otrok veselil take smeri!) In ja, zdelo se mi je, da če bom šel učit, bom po svojih zmožnostih nadaljeval njihovo neprecenljivo delo, (ki je vplivalo tudi name), in s tem prispeval k povezovanju preteklosti s prihodnostjo.

Druga motivacija je bila želja: oblikovati vsebino predmeta metodično in didaktično tako, da bodo dijaki zanesljivo rasli in da bodo vsakega pol leta na odru* bolj suvereni. Svoj razvoj naj pokažejo in "dokažejo" - sebi in drugim - v obliki Pokuka v pouk v mestnem gledališču. S sodelavko, režiserko Ajdo Valc, sva veliko debatirala, kaj in kako delati, da bi bil srednješolski pouk dramske igre kakovosten. Takšen, da bi se vpisal v tako smer tudi sam (če bi takrat, leta 1980, obstjala). Ali poslal vanjo sina, (če bi ga to zanimalo). Menim, da sva z Ajdo našla smiselno pot skozi štiri letnike, to je osem polletij, osem Pokukov v pouk.

Tretja motivacija je bila pa takrat - leta 2018 ali 2019, ko sva se z ravnateljem začela pogovarjati o gledališki smeri - naslednja.
Mislil sem si:
Samo, leta 2024 boš (znova) kandidiral za šefa v MGP. Če ti uspe, boš zintegriral šolo in gledališče.
Kako? Tako, da boš dijakom 4. letnika dal poklicnega režiserja, kostumografa, scenografa, lektorja ... in pripravili bodo pravo uprizoritev znotraj pravega gledališča. Dijaki bodo s tem pridobili ogromno izkušenj, MGP pa nekakšen "mladinski oder". Vadili bodo v obnovljeni Stari steklarski, premiera bo v MGP, po teoretično znanje bodo pa hodili v Gimnazijo. 
Trikotnik gimnazija - gledališče - mesto (beri: teorija - praksa -  skupnost) bo sklenjen. Prizdevanja mnogih osmišljena.
Odlične glasebenike, likovnike, pevce, pisce - in teh na šoli ne manjka! - boš vključil v predstavo zaključnega letnika. Pisali bodo vsebine za gledališke liste, fotografirali, naredili plakat, snovali kostume, video promocijo za svojo predstavo na družbenih omrežjih. Najbolj goreči mladi igralci se bodo morda vklučili še v druge produckije MGP; kot statisti ali celo v manjših vlogah itd. (Kmalu se je pokazalo, da ima Gimnazija izjemno talentirano mlado dramtičarko, Tjašo. Mislil sem si: Tjašin tekst Purgatorium je zrel za na poklicni oder!, to bomo takoj igrali v MGP s profi zasedbo. (Še več: sošolka Marija, profesorica na gimnaziji v Kamniku, mi je pred leti poslala en super tekst njihovega gimnazijca; pa sem pomisil: MGP bo imel "sekcijo" bodiMGP - bodoči dramatiki na odru MGP; Ptuj bo zmeraj odprta vseslovenska "krstilnica" novih, mladih, prihajajočih dramatikov. To ima smisel, sem si misli.)

Sem si mislil.

Letos pozimi sem namreč na razpisu za direktorja gledališča (znova) popušil, kot se reče.
In tako ta integracija gledališke gimnazije in mestnega gledališča ostaja izziv za ... - naj zračunam - leto 2029, ko bo mesto znova iskalo šefa gledališča. (Je pa še ena možnost: da nenadoma čudežno in obilno obogatim.)

Do takrat pa bom Samo-zaposlen-v-svojem-zavodu Novi Zato. Sam sem ravnatelj in učenec. In učitelj.
Šef/delodajalec in zaposleni/delojemalec hkrati.
Sem sam svoj sindikalist in sam svoj predsednik uprave. Sam upravljam s sabo.

Pred več kot tridesetimi leti je bil moj prvi zaposlitveni status prav to: svobodni umetnik.
Kot kaže - in informativni izračun ZPIZ-a kaže prav prav to - se lahko začnem počasi spogledovati s penzijo.

Do takrat bom pa še kaj:
- upam in si želim -  zrežiral,
- upam in si želim - napisal in ja, ker sem vsa ta delovna leta občasno hodil tudi v različne razrede,
- upam in si želim - predaval.

Predajal drugim tistega nekaj znanja, ki se ga je nabralo v 35 letih.
Tisti, ki so bili na mojih predavanjih, pravijo, da menda počnem to precej okej.

Teme mojih predavanj-predajanj bodo:

• Top nastop ali potop. Kako nastopati bolj sproščeno, učinkovito in prepričljivo. Mogoče celo tako zelo, da pri tem uživaš.
  
  
• Ideje! Ideje! Brez novih idej ne bi bilo razvoja. In če počnemo stvari vedno isto, je res glupo pričakovati drugačne, boljše rezultate. Tako opevana dodana vrednost je v inovacijah. Za inovacije pa potrebuješ nove ideje. Za nove ideje pa znanje, kako do njih (ali pa čakanje, da ti bo mogoče nekoč padel picek z neba.)
  
  
• Jasno izražanje/komuniciranje. Pisno, ustno in neverbalno! Kako govoriti, pisati in ravnati tako, da nas bodo drugi pravilno razumeli? Vsakdanje sporazumevanje je žal prepogosto vir nesporazumov.
  Komuniciranje je veščina. Kot recimo ... pokanje z bičem. Če smo dobri - kot markovški pokači recimo - je to užitek gledati in poslušati. Če nismo, lahko pošteno žvajznemo sami sebe ali druge okoli sebe. To pa ni fajn; ne prvo, ne drugo.
  O komunikaciji lahko poslušamo (predavanje), poskušamo (izkustvena delavanica), treniramo, vadimo, se pripravljamo na svoj nastop. Individualno ali v skupini.

***

Oktobra (1. in 3., linka spodaj) me laho pridete - in to zastonj - poslušat v Mladinski kulturni center v Mariboru. (No, v bistvu vas bo častil MKC Maribor. Predavanje bo za vas zastonj, glede na dosedanje izkušnje pa ne zaman.)

Na sporedu bosta dve delavnici: Top nastop in Ideje, ideje.
Ne bomo ravno gnetli gline in ne slikali na svilo ali steklo. Bo pa prav tako praktično, ker bomo gnetli naše misli in slikali naše prihodnje izzive.

Če ste pomislili, da bi vam kaj od zgoraj naštetega prišlo kdaj prav - v službi, vaši ekip ali vaši deci za šolo (ker eno je znati, drugo pa znati to tudi pokazati), če ste pred pomembnim nastopom, če vas kaj od zgoraj opisanega nagovori - sem tu: samo.strelec@gmail.com.

Pridem s tole oranžno škatlo na naslovni sliki. V njej imam različna orodja. Pokažem vam, kako se jih uporablja in vam jih na koncu predam v trajno last in radostno rabo.
Saj veste: glupo bi bilo lotiti se recimo popravljanja pipe z, na primer, šiviljskim metrom.
Orodja so kjuč(na)!

P.s.:

Če želiš podrobnejši opis delavnic: piši mi in ti pošljem pdf z opisom delavnice, ki te zanima. E: samo.strelec@gmail.com

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

*: "Ves svet je oder ...," je zapisal William Shakespeare, in "Wir alle spielen Theater" sociolog Erwing Goffman, ter "Življenje kot igra" dr. Wayne W. Dyer. Življenje na odru je koncentrat običajnega življenja in zato so zakonitosti odra prenesljive nazaj v naš vsakdan.

Ogledal sem si zaključni nastop 4. letnika ptujske umetniške gimnazije – smer gledališče. Izbrana tema so bile Drame princes Nobelove nagrajenke za literaturo Elfriede Jelinek. Bilo je 24. aprila 2025 v Mestnem gledališču Ptuj. Trajanje: ena ura. Nastopile so: Ana, Ajda, Ema, Eva, Nika, Lana, Vita. Mentorica je bila Ajda Valcl.

Takole:
Tole zdaj je druga generacija, ki končuje ptujsko umetniško gimnazijo. Ker sem dijakinje učil v prvem in drugem letniku tudi sam, sem si njihovo končno produkcijo ogledal s še večjo radovednostjo.

O čem sem razmišljal, medtem ko sem jih gledal?

O tem, kako se v gledališkem formatu (formati so v umetniški gimnaziji – likovna smer - recimo še: fotografija, slika, risba, kip, kolaž, grafika ipd. ...), kako se torej v formatu “gledališče” vidi še vse kaj drugega kot samo bazični predmet “Igra in govor”, zaradi katerega smo konec koncev tistega večera prišli v gledališče: babice, dedki, razredniki, profesorji, kak fant (beri: princ) katere od nastopajočih ... Bili so tam tudi mlajši bratje in sestre ter seveda upravičeno ponosni mame in očetje. Pa razredničarka in učitelji, ki učijo druge predmete ter pedagoginja. Zanima jih, kako rastejo njihovi “varovanci”.
Ja, vesel sem bil, da je bilo v dvorani toliko učiteljev; tudi ravnatelj. Ne bi jim bilo treba priti. Ni njihov predmet. Tudi njihovih “pisnih in ustnih kontrolk” se ne hodi gledat. Ampak so prišli. Ker jim je očitno mar. Še posebej pa sem bil vesel "lanske" dijakinje Sanje -zdaj že študentke, ki je prišla pogledat eno leto mlajše nekdanje sogimnazijke. Tudi tako raste ptusjka gledališča publika jutrišnjega dne.

No, je že tako, da je bistvo gledališke smeri končen, javni gledališki nastop. Vanj se zlijejo vse številne ure “skritega” pouka; dokler končno ne pride do “premiere” - javnega pokuka v pouk, s katerim zdaj že tradicionalno gledališčniki zaključujejo svoje delo.

Dekleta 4. U so prikazala kolaž monologov Elfriede Jelinek in svojih lastnih besedil kot nekakšen komentar, intervencijo, dopolnilo, izvajanje (iz njih) samih. In pri vsem tem njihovem početju na odru (agon, to act) se vidi TUDI širša miselna orodjarna, ki so si jo zgradile in se z njo počasi opremljale skozi leta šolanja TUDI pri predmetih sociologija, psihologija, filozofija, zgodovina, da o slovenskem jeziku in književnosti, kot še enem formatu izražanja (ubesedovanja sveta), niti ne govorimo. Pa če dodamo še tuje jezike, smo pri eni taki kompleksni reči, ki se ji v šoli precej suhoparno reče “medpredmetne povezave”. Bolj gre za med-možganske prevezave, preskoke, prekuce, premete in številne domete, ki jih zmore besednjak srednješolca, ki bo svojo kognicijo kmalu preverjal na splošni maturi.

Na odru pa se dijakinje preverjajo še v (marsi)čem drugem. Prav pri teh P/princesah (vseeno, z malo ali veliko začetnico) se je to pokazalo neskončno v oči vpijoče. Za se izraziti, potrebuješ izraze. Izrazi so pojmi, mentalna orodja. Učenje je razširjanje besedišča (pravzaprav mislišča). Nastop na odrskih deskah je narejen iz mladih teles, svežih, navitih in nabritih možgan, nato pa še premišljanj in čustvovanj. Nastop je tako izraz celovitosti doživljanj. Nekaj, kar je preplet možgan (kognicija), srca (emocija), trebuha (slutnja, intuicija, občutek) in rok (delovanje/dejanje/udejanjanje).
Vse to pa ne (na)polni le dijakovih “šolskih ur” pri pouku predmeta Igra in govor; vse to se nadvse počasi v/gravira v dijakov vsakdan 24/7, od polletja do polletja, iz letnika v letnik. Dokler mu nekega lepega dne po štirih letih ne rečemo: Zdaj si pa maturus, matura; dobrodošel/a v svetu odraslih! Zrel/a si.

Tako torej nekega dne dijakinje pri dramski igri pridejo do četrtega letnika in v roke dobijo eno tako v resnici ne ravno enostavno pisateljico, Elfriede Jelinek, in so postavljene pred nalogo: Izvolite, tukaj imate dramski tekst – naredite na odru nekaj iz tega in nam to pokažite.

To, kar so u-stvarile (in beseda je stvar/meso postala) in kar smo lahko gledali na odru, pa je le polovica! Takisto pomembno je prav tisto, kar so počele po poti, da so prišle do sem (do poklona na koncu). Kaj (vse) je to bilo, prav dobro vejo same. Še točneje: vejo le one. Kako so v prvem polletju prvega letnika morale 30 sekund govoriti brez priprave, se odzvati na izziv, ki je prišel iz publike, pa - če kar lepo preskočim vsakega pol leta, ko so morale pri Pokuku v pouk pred publiko – do njihovega nedavnega zadnjega gimnazijskega princeskastičnega nastopa. Morale so se povezati na tej poti.

Morale so sodelovati. Nobena ni mogla “uspeti” sama. Gledališki pouk ne uči samo govoriti, ne samo stati in delovati na odru; uči tudi sodelovati. Biti in se dati na voljo drugemu. Zato, da skupaj nastane nekaj, česar nobeden ne more (narediti) sam. Sinergija; tisto, ko je ena plus ena, več kot dve.

Preseganje samosti pa je začetek skupnostnosti. Dekleta vedo, o čem govorim. Zato je gledališče oblika učenja so-delovanja par exellence. In še mnogih drugih so-jev (soustvarjanja, soglašanje, ustreznega izražanja ne-soglašanje, so-čutenja, sočustvovanja, sopotništva, so-sledja pravih korakov ...) Zato njihov izdelek ni najbolj pomemben. - In ja, da ne bo pomote: odličen je! - Svež, mladosten, kar pomeni: njihov. - Najbolj pomembna je pot, ki so jo prehodile od prvega branja besedila do nastopa. Luknje, ki so se jim morale izogniti. Luže in mlakuže, ki so jih pošpricale po poti, jim zdrajsala obuvala in vse, kar jim je na tej poti prišlo naproti in šlo mimo.

Kmalu odhajajo vsaka po svoje, vsaka na svojo nadaljnjo pot, študirat. Prepričan sem, da jim bo to, kar so štiri leta zganjale pri “igri”, še marsikdaj prišlo še kako prav. Socialne veščine in kompetence bi se reklo. Ali kot bi to veliko lepše ubsedil pesnik: zavedanje, da na svetu nisi sam. Vedeti, kako ni vedno enostavno; ne s sabo; še s sabo ne. Kaj šele z drugimi. Hkrati, sočasno plesati skozi dni in si hoditi po prstih ravno dovolj malo, da nas to ne zjezi do te mere, da se ne gremo več ... Znala se bodo, dekleta, tudi jutri, pojutrišnjem, v nekem novem “razredu” na faksu povezati, izraziti, poiskati svoje mesto na “odru življenja”. Si prizadevati. In si izboriti. Izbrati, oblikovati. Zaznamovati s seboj svoj čas. Zase in za svoje. Odigrati svojo vlogo, svoje vloge.

O mentorici:
Šola je imela z Ajdo Valcl neskončno srečno roko. Kakšna sreča, da jo ima, takšno učiteljico. Kajti učiti je mogoče Dramsko igro in govor na številne, različne načine. Tudi takšne, ki bi mladega nastopajočega dušili, morili, grenili, veneli. V ptujskem primeru lahko samo izberete besede nasprotnega pomena od pomena zgoraj naštetih besed in že dobite hiter oris opisa učiteljice, s katero so prišle dijakinje do sem, kjer so: Ne duši - navduši; ne mori - zori jih; ne greni - eni in drugi gre naproti in jim pri tem ni napoti; dijakinje ne venijo - veselo buhtijo kot cvetovi, ki so jih na koncu nastopa princese zapičile v stole, ... na katerih so njihove tazadnje zadnja štiri leta goo(g)lile šolske klopi.

Vse dobro, dekleta, na vaših prihodnjih poteh. Zd/s/aj veste: ne gre za “igralstvo”; ves svet je oder. Zasedite ga in si ga zasadite, svoj vrt, po dobrih, modrih in ne vedno le modnih merilih.  
Znate; ready ste, samo še kanček sreče, pa bo.
Vse bo vrei. Najprej pa dobro odpišite maturo.

Z resnično velikim zanimanjem - in radovednostjo - sem pretekli četrtek šel v gledališče gledat gimnazijske nastope prvega, drugega in tretjega letnika; predmet: dramska igra in govor.

Te "obraze" sem še tudi sam učil, zato me je zanimalo, če so se kaj spremenili. 

In so se.
Zdaj so to drugačne barve las, druge pričeske (se mi je zapisalo - niti ne tako narobe - princeske), drugi stili oblačenja. Nekateri pa so ostali pri svojem, kakor sem jih spoznal. Veseli smo se bili, že pred gledališčem in tudi po njihovem nastopu.

K stvari. Se pravi, nastopu.

Zdaj to lahko rečem; prej bi bilo rahlo "kičig", ko sva še bila sodelavca:
Gimnazija Ptuj ima z Ajdo Valcl velikansko srečo. Ajda je talentirana gledališka pedagoginja. V to sem, po vse tem, kar sem videl v zadnjih par letih, prepričan. Zelo dobro zna premisliti, kaj je smiselno delati v prvem, kaj v drugem, kaj v tretjem letniku. (Četrti je malo "poseben": pred maturo so, za maturo imajo določena besedila in verjamem, da bodo zmerja zova "kalkulirali", ali pri dramski igri delati maturitetno temo ali kaj drugega.) Zelo dobro se zna posvetiti posamezniku. Zelo dobro zna videti, kaj potrebuje letnik kot skupina. In pri tem ne pozablja, kakšen je štiriletni "vozni red"; česa naj bi se v štirih letih naučili, kaj poskusili, v čem se preverili in s čim spoprijeli. Ter tisto ključno: kaj od tega imeli za življenje.

Da se v letih srednje šole mlad človek zelo in hitro spreminja, vemo. Ni treba biti za to učitelj. Dovolj je, če imaš svojo deco.

In tako je tudi pri predmetu Dramska igra in govor: nekateri se spreminjajo hitro, nekateri počasi, nekateri nenadoma, drugi neopzano po milimeter. V bistvu je učenje igranja popolnoma individulizirno delo. Ni recepta, kako; vsekakor ne za vse enakega. Vsak človek je drugačen, vemo, in vsak dijak mora poiskati svoje veselje do igranja. In od Wilija Šejkija dalje vemo: "Ves svet je oder ..."

Učitelja učijo njegovi učenci, igralca spodbudi njegovo občinstvo, psihoanalitika zdravi njegov bolnik - s pogojem, da ne obravnavajo drug drugega kot objekte, temveč so povezani pristno in produktivno.
Erich Fromm

Vse to Ajda dobro opaža. Še več: ne le ve, tudi čuti in sluti, kam bi se lahko stvari zapeljale nekoč. Onkraj pouka, onkraj Pokuka, onkraj razreda. Ajda zna misliti gledališko šolo na srednješolskem nivoju. (In to tudi pomeni: znati odmislite vse, kar na tem nivoju ne bi bilo smisleno misliti.)

Zdaj pa k njenim dijakom.

Prvi letniki so nam pokazali seveda prve korake. Pričakovane teme kot: sramežljivost, pre/tihost, kam-bi-z-rokami?!, pogled, usmerjen v tla . ... - vse to se je videlo "na delu", hkrati pa že tudi nakazovalo, kako bodo kmalu s pomočjo ustreznih profesoričinih intervencij to prebrodli, zmogli, premagali.

Drugi letnik se je lotil neverjetno težke naloge: muzikala! Že v polčasu smo lahko videli: Uf, kako se bodo še namučili, da bodo nekoč vsi peli, plesali, igrali ... Tale njihova naloga bo jasno pokazala, kdo je iz kakšnega testa. Bravo za izbor! Prav za ta konkretni letnik. Izjemno fina odločitev. Pa še do t.i. medpredmetnega sodelovanja bo volens-nolens prišlo: glasba (petje), kostumi (likovnost), ples (gib). Ena taka kompleksna naloga, ki se je bodo dijaki za vedno zapomnili. Ne dvomim.

Tretji letnik (naslovna fotka) se je "spopadel" s temo comedia dell arte; ne historično "točno" in "posnemovalno", ampak s comedio dell arte v miselenem nastavku: Kako narediti odrski lik, ki ima ostre, točne karakteristike, značilnosti "tipa", kako zaostriti zgodbo do absurda, kako presenetiti, kako uprabljati svoje telo kot izrazno sredstvo, kako narediti prizor, ki bo imel začetek in smiselni konec.
Igralke so se lahko lepo pokazale in prikazale, do kod seže njihova domišljija, pogum in drznost v "hoji po robu" - situacije, ki je bila precej "absurdna" - bili smo na izmišlenem pogrebu znanega slovenskega igralca, ki je mladim (dekletom še posebej) zelo všeč.

Eto.
Bravo Ajda in bravo vsi dijaki.
Bravo šola, da se odpira navzven, da vzgojno-izobraževalni proces, ki sodi v šolo, pri predmetu igra in govor pokaže tudi tam, kje sta igra in govor izvorno doma: na odrski deskah.
Bravo, MGP, da šolarjem odpira vrata.
Krog je tako sklenjen. Naučeno preizkušate v ril-lajfu, kot se grdo reče. In za to gre. Ne učimo se za šolo, ampak za življenje, nas je učil pri latinščini nekoč prof. Rudi Čeh.

Čestitam vsem skupaj. Od srca. In ožilja.
Me prav zanima, kakšen bo rezlutat na izteku, na "koncu proge", junija.
Polčas je bil super! Polomite si noge.

Dobro delo vam želim vsem. 
(Hvala, da ste me povabili - obvestili. Že kar rezerviram sedež za konec; če bom le na Ptuju.)

Samo, ex učitl

****

Hvala, prof. Renata Furman za krasno fotko 1. letnika

Dekle, ki je končalo prvi letnik gimnazije, ima na radiu svoj podcast.
Dekle, ki je opravilo maturo, mi je omenilo, da bo po študiju - zdi se mi, da gre na Pedagoško - mogoče šla še na režijo.

Šolsko leto se je "predvčerajšnjim" končalo. Odstotki, poprečja itd. so izračunani. Statistika uspeha je znana.
Šolsko leto se bo "pojutrišnjem" začelo. Znova. Še enkrat. Procenti bodo spet na startni nuli. Vse bo spet možno.

Štiri leta sem spremljal umetniško-gledališko smer na ptujski gimnaziji.
Nagovarjal sem dijake, da se spremljajo tudi sami. Zato, da bi opazili: za transfer znanja konec koncev gre. Za prenos znanja v vsakdanje življenje. Za njihov jutrišnji vsakdanji kruh.

Kaj si mislim, zdaj, ko je krog zaključen, ko je prva generacija "umetnikov-gledališčnikov" zunaj?
(Ko je ravnatelj ustvarjal novo smer, sem namreč pisal, v čem vidim smisel umetniške gimnazije v najstarejšem slovenskem mestu.)

Primera obeh deklet se mi zdita zgovorna.

Prvo dekle že v prvem razredu preskuša v praksi, ali je kaj tega, kar je slišala v šoli, uporabno za življenje tam zunaj, v realni džungli. Ker šola je vendarle precej varno, urejeno in strukturirano ter s tem pregledno "zavetišče", kjer v zavetrju gledamo na morje in se pripravljamo, da bomo nekega dne izpluli na odprto morje in to sami. Ali pa vstopili v džunglo. Kjer se nikoli ne vidi dovolj daleč, kjer non-stop lahko tiči nevarnost, kjer smo lahko lahek plen krvoločnih zveri. (Naj mi bo oproščeno: nisem sicer še plul in nisem še bil v džungli. Si pa predstavljam, da ni hec znati, kot zna to prijatelj Janko, sam, brez pomočnika, privezeti barko na bojo; ali pa si utirati pot po nepregledni dužngli. Kot je znal to Tarzan. Pa pri tem še najti svojo Jane.)
Drugo dekle je razmislilo in se odločilo, da bo najprej prišlo do poklica, ki ji bo zagotavljal denar, potem pa se bo morda spogledovala z drugim študijem, za katerega /pravilno/ sluti, da ne zagotavlja /nujno/ denarja; vsaj ne s tako verjetnostjo kot prvi.

Obe dekleti sta dober primer "dobre prakse" - razumevanja, da non sholae sed vitae discimus; ne učimo se za šolo, ampak za življenje. (To sem jim vsakič septembra prvo uro napisal na tablo v spomin na našega profesorja latinščine Rudija Čeha.)

Če je šola uspešna, se zgodi transfer. Prenos znanja: iz varne luke v nevarno džunglo.
V tem zavetrju sem štiri leta opazoval dijake, učitelje in sebe.

Učitelji ne dajejo le znanja (informacij), pač pa se dajejo. Vstopajo v odnose. Ohranjajo živce, ohranjajo fokus, ohranjajo svoj pedagoški optimizem, da se bo nekoč izšlo za dijaka X, Y, Z in itede še vse dobro. (Pa čeprav ta hip mogoče nič tako ne kaže.) Učitelji kažejo, da je to, kar velja, delo. Delo na dolgi rok. Da kdor se nauči delati, si bo znal pridelati - najprej preklemane točke na maturi in potem vse ostalo, kar še pride na poti študija, zaposlovanja, poklicne poti, osebnostne rasti, družine, otrok itd.

Dijaki preskušajo. Kaj je mus, koliko je treba, kje se da po liniji najmanjšega odpora, kaj jih zanima zares in kaj samo zato, ker pač tako je in tako pač očitno mora biti. Ugotavljajo, kaj jih veseli, do česa jim ni in kdo v resnici so in bi radi posta(ja)li. Pri teh poskusih jih neredko boli glava, želodec ali srce. Ali pa kar vse skupaj. (Vsaj tolikokrat in tako močno kot njih nedvmono tudi njihove roditelje). V praksi prihaja do prask. Ampak mlado življenje hitro vse zaceli.

Sam si mislim: koliko so mi dali ti mladi ljudje! Kako sem moral zaradi njih razmisliti, česa vsega jim ne govoriti, ker bi bilo čisto preveč duhamorno in detaljno. Razmisliti, kako zašolati stopnice na poti do znanja tako, da bodo ravno dovolj visoke (da jim bo izziv jih preskakovati) in hkrati ne preveč visoke (da jim spotikanje ob njih ne bo jemalo volje).

Na dan nekdanje Osvobodilne fronte sem se zbudil z mislijo na njihovo vprašanje, ki so mi ga velikokrat postavili v teh štirih letih: "Učitelj, zakaj moramo mi to?"
Vstal sem in jim šel pisat odgovor.
Napisal sem nekaj - upam osvobajajočega - za moje zdaj že ex-dijake.
Ko pride založnik, povem več in povabim, da boste lahko prebrali, na kar so me mladi napeljali.

Mladost na stopnicah je bil naslov nekega mladinskega filma nekoč ... Se spomnite?
Včeraj sem bil na stopnišču Fuerstove hiše (nekdanja 'stara policija', za tiste, ki smo "nekdanji" ;-)
Tam nas je čakala mladost na stopnicah.

Ptujska gimnazija ima tudi umetniško smer. Vem, da veste. Ne vem pa, če veste, da se umetniški razred pogosto deli. Ne, ne le na tiste, ki hodijo k angleščini ali nemščini (ali italijanščini itd.), pač pa elementarno na a) likovnike in b) gledališčnike/filmčnike.

Ker pa vsi odrsali že vemo, kaj pomeni pregovor naših nekdnajih somečanov - Rimljanov non sholae sed vitae discimus, - da se namreč ne učimo za šolo, pač pa za življenje - poskuša šola dijake čim prej korak po korak "usmerjati v življenje". Ali podpirati za življenje. Kaj pa bodo konec koncev z znanjem, če ne z njim kaj naredi, spremenili, "intervenirali" v jutrišnji svet. In naš svet - kot vidimo - potrebuje veeeeliiiiiko dobrih intervencij. 

Tako; zdaj smo pa pri mladih likovnikih na stopnišču Fuerstove hiše.
Imajo svojo prvo, pravo, javno razstavo! (Odprata bo do aprila prihodnje leto.)
Koliko različnih stvari jim hodi po glavi! Kaj vse opažajo, kaj si mislijo, kako doživljajo to, kar vidijo.
Vse to se lahko vidi na tem stopnišču, v tej lepi meščanski hiši, kjer so me nekoč pošteno obdelovali. Ampak to je druga tema.

Gospod Gerhard Fuerst, lastnik hiše, ki živi na Dunaju, je poslal prijazne pozdravne besede, ki smo jih slišali na otvoritvi. Kako lepo, da svoje hiše ni "dol zaprl", zabil okna, namestil kamere in adijo marija. Ne, odprl jo je za številne ustvarjalce, mlade, glasbeno šolo, bend, atelje in kaj vem, kaj vse še.

Nazaj k dijakom, ki razstavljajo.
Seveda ne vem, kaj bodo počeli v življenju.
A dajali bodo obliko stvarem. Ker vse, kar je, ima obliko. Steklenička za parfum, radkapa na avatu, telefon v roki, žlica na mizi. Vse okoli nas je lahko bolj ali manj lepo. Ali samo funkcionalno. Ali funkcionalno plus lepo.
In dijaki - likovniki so raziskovalci lepega. Opazovalci lepega (ko se učijo o zgodovini umetnosti, pa kasneje pri filozofiji o estetiki) in hkrati neposredni proizvajalci lepega. Potem pa lahko lepota dela naš svet, naše okolje.

Neskončno se veselim prihodnjih razstav in vsega, kar še pride. Prišlo pa bo še veliko!
Mentorja Tomaž Plavec in Dušan Fišer sta lahko ponosna na svoje delo. Ker se to vidi v delih dijakinj in dijakov.
Ti pa so lahko ponosni nase. Občutljivi so, domiselni, ustvarjalni, vešči, in predvsem: učljivi.

Zaradi ustvarjalnosti mladih sam verjamem, da bodo stvari v prihodnje na marsikaterem področju lepše in boljše. Življenje je na njihovi strani in oni ga znajo opazovati, "predelovati" in iz njega ustvarjati novo, lepo, zanimivo, začudujoče.

Aja, pa še to:
Kako lepo je bilo videti očete in mame, in brate, sestre, ki so prišli pogledat razstavo svojih ...!
Pogovarjal sem se z nekim dedkom, ki je bil ponosen na vnukinjo; neko mamo, ki sicer meni, da nima filinga za umetnost, ... hčerka pa nasprotno za kar več zvrsti umetnosti ... Hočem reči: ta pozornost, ta ljubezen staršev do otrok, to je tisto, kar njih "zaliva", iz česar lahko rastejo. No, in tam je bilo tudi nekaj učiteljev; ki jim sploh ne bi bilo treba priti. Ne po službeni dolžnosti. Najbrž razredniki, učitelji drugih predmetov ... Tudi oni, učitelji, "zalivajo", kolikor lahko. Tako mladi (ustvarjalci) počasi previdno pokažejo, kar je v njih; previdno in nežno, kot bodo kmalu prvi zvončki.

Saj mi je kar malo nerodno priznati: že štiri leta hodim na našo šolo (Gimanzijo Ptuj), pa sem šele nedavno uspel videti gledališko uprizoritev Cinderella, ki so jo pripravili dijaki, ki hodijo h gledališkemu krožku z imenom Angles.

Neverjetno: več kot dvajset mladih sem naštel na odru, ki govorijo angleško "stoj in glej", kot se reče!

Nisem sicer stal; sedel sem in poslušal ter gledal.
Bilo je pa kaj videti!
Kostumi - vem, koliko truda, časa, dela je bilo vloženega.
Scenski elementi - takisto.
Rekviziti, večji in manjši, osvsetlitev, glasba, petje, ples ...

Res neverjetno. Lepo.

Še enkrat se jej pokazalo: "gledališče" je lahko dobra "finta", (format se reče moderno, metoda ali tudi pristop), prek katerega se da učiti - tudi - tuje jezike.

Prepričan sem, da so se dijaki "za potrebe" urizoritve naučili marsičesa novega pri angleščini.
Ko sem potem srečal na šolskih stopnicah mentorici in predvideval, da imata v skupini same najboljše dijake, ki jim angleščina gre ekstra dobro, sta mi povedali, da se motim. V krožek nikakor ne hodijo le tisti, ki jim gre angleščina briljantno.
Toliko lepše!
Delovalo mi je, kot da so sami natur talenti.

Bravo dijakinje in dijaki, bravo mentorici Aleksandra Pal in Romana Zelenjak!
Chapeau!