Tag: Gimnazija Ptuj

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.

S septembrom grem znova "čisto na svoje".

Prva umetniška/gledališka generacija gimnazijcev je junija maturirala.
Program Gledališka smer na Gimnaziji Ptuj je vzpostavljen. Idjeje, ki so bile nekoč na papirju, so zdaj del življenja mladih dijakinj in dijakov. Štiriletni učni načrt za predmet Dramska igra in govor je zaživel v praksi.
En velik del moje motivacije, zakaj sem bil štiri leta gimnazijski učitelj, je s tem izpet.

Učit sem šel pravzaprav iz prepleta treh razlogov.

Prvi.
Gledališka smer, ki jo je pridobil/pripeljal/izboril/osnoval ... ravnatelj Boštjan Šeruga, se mi je zdela največja pridobitev na področju kulture na Ptuju v zadnjega četrt stoletja. In obenem dolgoročno, potencialno najpomembnejša!
Prepričan sem, da so nekdanji pedagogi in ravnatelji (B. Bezeljak, M. Mijačević, M. Fridl, M. Puklavec, M. Centrih ...) bili prezadovoljni, da je Ptuj dobil umetniško šolo, o kateri so razmišljali gotovo že tudi sami. (Albin Lugarič, dam roko v ogenj, bi se kot otrok veselil take smeri!) In ja, zdelo se mi je, da če bom šel učit, bom po svojih zmožnostih nadaljeval njihovo neprecenljivo delo, (ki je vplivalo tudi name), in s tem prispeval k povezovanju preteklosti s prihodnostjo.

Druga motivacija je bila želja: oblikovati vsebino predmeta metodično in didaktično tako, da bodo dijaki zanesljivo rasli in da bodo vsakega pol leta na odru* bolj suvereni. Svoj razvoj naj pokažejo in "dokažejo" - sebi in drugim - v obliki Pokuka v pouk v mestnem gledališču. S sodelavko, režiserko Ajdo Valc, sva veliko debatirala, kaj in kako delati, da bi bil srednješolski pouk dramske igre kakovosten. Takšen, da bi se vpisal v tako smer tudi sam (če bi takrat, leta 1980, obstjala). Ali poslal vanjo sina, (če bi ga to zanimalo). Menim, da sva z Ajdo našla smiselno pot skozi štiri letnike, to je osem polletij, osem Pokukov v pouk.

Tretja motivacija je bila pa takrat - leta 2018 ali 2019, ko sva se z ravnateljem začela pogovarjati o gledališki smeri - naslednja.
Mislil sem si:
Samo, leta 2024 boš (znova) kandidiral za šefa v MGP. Če ti uspe, boš zintegriral šolo in gledališče.
Kako? Tako, da boš dijakom 4. letnika dal poklicnega režiserja, kostumografa, scenografa, lektorja ... in pripravili bodo pravo uprizoritev znotraj pravega gledališča. Dijaki bodo s tem pridobili ogromno izkušenj, MGP pa nekakšen "mladinski oder". Vadili bodo v obnovljeni Stari steklarski, premiera bo v MGP, po teoretično znanje bodo pa hodili v Gimnazijo. 
Trikotnik gimnazija - gledališče - mesto (beri: teorija - praksa -  skupnost) bo sklenjen. Prizdevanja mnogih osmišljena.
Odlične glasebenike, likovnike, pevce, pisce - in teh na šoli ne manjka! - boš vključil v predstavo zaključnega letnika. Pisali bodo vsebine za gledališke liste, fotografirali, naredili plakat, snovali kostume, video promocijo za svojo predstavo na družbenih omrežjih. Najbolj goreči mladi igralci se bodo morda vklučili še v druge produckije MGP; kot statisti ali celo v manjših vlogah itd. (Kmalu se je pokazalo, da ima Gimnazija izjemno talentirano mlado dramtičarko, Tjašo. Mislil sem si: Tjašin tekst Purgatorium je zrel za na poklicni oder!, to bomo takoj igrali v MGP s profi zasedbo. (Še več: sošolka Marija, profesorica na gimnaziji v Kamniku, mi je pred leti poslala en super tekst njihovega gimnazijca; pa sem pomisil: MGP bo imel "sekcijo" bodiMGP - bodoči dramatiki na odru MGP; Ptuj bo zmeraj odprta vseslovenska "krstilnica" novih, mladih, prihajajočih dramatikov. To ima smisel, sem si misli.)

Sem si mislil.

Letos pozimi sem namreč na razpisu za direktorja gledališča (znova) popušil, kot se reče.
In tako ta integracija gledališke gimnazije in mestnega gledališča ostaja izziv za ... - naj zračunam - leto 2029, ko bo mesto znova iskalo šefa gledališča. (Je pa še ena možnost: da nenadoma čudežno in obilno obogatim.)

Do takrat pa bom Samo-zaposlen-v-svojem-zavodu Novi Zato. Sam sem ravnatelj in učenec. In učitelj.
Šef/delodajalec in zaposleni/delojemalec hkrati.
Sem sam svoj sindikalist in sam svoj predsednik uprave. Sam upravljam s sabo.

Pred več kot tridesetimi leti je bil moj prvi zaposlitveni status prav to: svobodni umetnik.
Kot kaže - in informativni izračun ZPIZ-a kaže prav prav to - se lahko začnem počasi spogledovati s penzijo.

Do takrat bom pa še kaj:
- upam in si želim -  zrežiral,
- upam in si želim - napisal in ja, ker sem vsa ta delovna leta občasno hodil tudi v različne razrede,
- upam in si želim - predaval.

Predajal drugim tistega nekaj znanja, ki se ga je nabralo v 35 letih.
Tisti, ki so bili na mojih predavanjih, pravijo, da menda počnem to precej okej.

Teme mojih predavanj-predajanj bodo:

• Top nastop ali potop. Kako nastopati bolj sproščeno, učinkovito in prepričljivo. Mogoče celo tako zelo, da pri tem uživaš.
  
  
• Ideje! Ideje! Brez novih idej ne bi bilo razvoja. In če počnemo stvari vedno isto, je res glupo pričakovati drugačne, boljše rezultate. Tako opevana dodana vrednost je v inovacijah. Za inovacije pa potrebuješ nove ideje. Za nove ideje pa znanje, kako do njih (ali pa čakanje, da ti bo mogoče nekoč padel picek z neba.)
  
  
• Jasno izražanje/komuniciranje. Pisno, ustno in neverbalno! Kako govoriti, pisati in ravnati tako, da nas bodo drugi pravilno razumeli? Vsakdanje sporazumevanje je žal prepogosto vir nesporazumov.
  Komuniciranje je veščina. Kot recimo ... pokanje z bičem. Če smo dobri - kot markovški pokači recimo - je to užitek gledati in poslušati. Če nismo, lahko pošteno žvajznemo sami sebe ali druge okoli sebe. To pa ni fajn; ne prvo, ne drugo.
  O komunikaciji lahko poslušamo (predavanje), poskušamo (izkustvena delavanica), treniramo, vadimo, se pripravljamo na svoj nastop. Individualno ali v skupini.

***

Oktobra (1. in 3., linka spodaj) me laho pridete - in to zastonj - poslušat v Mladinski kulturni center v Mariboru. (No, v bistvu vas bo častil MKC Maribor. Predavanje bo za vas zastonj, glede na dosedanje izkušnje pa ne zaman.)

Na sporedu bosta dve delavnici: Top nastop in Ideje, ideje.
Ne bomo ravno gnetli gline in ne slikali na svilo ali steklo. Bo pa prav tako praktično, ker bomo gnetli naše misli in slikali naše prihodnje izzive.

Če ste pomislili, da bi vam kaj od zgoraj naštetega prišlo kdaj prav - v službi, vaši ekip ali vaši deci za šolo (ker eno je znati, drugo pa znati to tudi pokazati), če ste pred pomembnim nastopom, če vas kaj od zgoraj opisanega nagovori - sem tu: samo.strelec@gmail.com.

Pridem s tole oranžno škatlo na naslovni sliki. V njej imam različna orodja. Pokažem vam, kako se jih uporablja in vam jih na koncu predam v trajno last in radostno rabo.
Saj veste: glupo bi bilo lotiti se recimo popravljanja pipe z, na primer, šiviljskim metrom.
Orodja so kjuč(na)!

P.s.:

Če želiš podrobnejši opis delavnic: piši mi in ti pošljem pdf z opisom delavnice, ki te zanima. E: samo.strelec@gmail.com

- - - - - - - - - - - - - - - - - -

*: "Ves svet je oder ...," je zapisal William Shakespeare, in "Wir alle spielen Theater" sociolog Erwing Goffman, ter "Življenje kot igra" dr. Wayne W. Dyer. Življenje na odru je koncentrat običajnega življenja in zato so zakonitosti odra prenesljive nazaj v naš vsakdan.

Ogledal sem si zaključni nastop 4. letnika ptujske umetniške gimnazije – smer gledališče. Izbrana tema so bile Drame princes Nobelove nagrajenke za literaturo Elfriede Jelinek. Bilo je 24. aprila 2025 v Mestnem gledališču Ptuj. Trajanje: ena ura. Nastopile so: Ana, Ajda, Ema, Eva, Nika, Lana, Vita. Mentorica je bila Ajda Valcl.

Takole:
Tole zdaj je druga generacija, ki končuje ptujsko umetniško gimnazijo. Ker sem dijakinje učil v prvem in drugem letniku tudi sam, sem si njihovo končno produkcijo ogledal s še večjo radovednostjo.

O čem sem razmišljal, medtem ko sem jih gledal?

O tem, kako se v gledališkem formatu (formati so v umetniški gimnaziji – likovna smer - recimo še: fotografija, slika, risba, kip, kolaž, grafika ipd. ...), kako se torej v formatu “gledališče” vidi še vse kaj drugega kot samo bazični predmet “Igra in govor”, zaradi katerega smo konec koncev tistega večera prišli v gledališče: babice, dedki, razredniki, profesorji, kak fant (beri: princ) katere od nastopajočih ... Bili so tam tudi mlajši bratje in sestre ter seveda upravičeno ponosni mame in očetje. Pa razredničarka in učitelji, ki učijo druge predmete ter pedagoginja. Zanima jih, kako rastejo njihovi “varovanci”.
Ja, vesel sem bil, da je bilo v dvorani toliko učiteljev; tudi ravnatelj. Ne bi jim bilo treba priti. Ni njihov predmet. Tudi njihovih “pisnih in ustnih kontrolk” se ne hodi gledat. Ampak so prišli. Ker jim je očitno mar. Še posebej pa sem bil vesel "lanske" dijakinje Sanje -zdaj že študentke, ki je prišla pogledat eno leto mlajše nekdanje sogimnazijke. Tudi tako raste ptusjka gledališča publika jutrišnjega dne.

No, je že tako, da je bistvo gledališke smeri končen, javni gledališki nastop. Vanj se zlijejo vse številne ure “skritega” pouka; dokler končno ne pride do “premiere” - javnega pokuka v pouk, s katerim zdaj že tradicionalno gledališčniki zaključujejo svoje delo.

Dekleta 4. U so prikazala kolaž monologov Elfriede Jelinek in svojih lastnih besedil kot nekakšen komentar, intervencijo, dopolnilo, izvajanje (iz njih) samih. In pri vsem tem njihovem početju na odru (agon, to act) se vidi TUDI širša miselna orodjarna, ki so si jo zgradile in se z njo počasi opremljale skozi leta šolanja TUDI pri predmetih sociologija, psihologija, filozofija, zgodovina, da o slovenskem jeziku in književnosti, kot še enem formatu izražanja (ubesedovanja sveta), niti ne govorimo. Pa če dodamo še tuje jezike, smo pri eni taki kompleksni reči, ki se ji v šoli precej suhoparno reče “medpredmetne povezave”. Bolj gre za med-možganske prevezave, preskoke, prekuce, premete in številne domete, ki jih zmore besednjak srednješolca, ki bo svojo kognicijo kmalu preverjal na splošni maturi.

Na odru pa se dijakinje preverjajo še v (marsi)čem drugem. Prav pri teh P/princesah (vseeno, z malo ali veliko začetnico) se je to pokazalo neskončno v oči vpijoče. Za se izraziti, potrebuješ izraze. Izrazi so pojmi, mentalna orodja. Učenje je razširjanje besedišča (pravzaprav mislišča). Nastop na odrskih deskah je narejen iz mladih teles, svežih, navitih in nabritih možgan, nato pa še premišljanj in čustvovanj. Nastop je tako izraz celovitosti doživljanj. Nekaj, kar je preplet možgan (kognicija), srca (emocija), trebuha (slutnja, intuicija, občutek) in rok (delovanje/dejanje/udejanjanje).
Vse to pa ne (na)polni le dijakovih “šolskih ur” pri pouku predmeta Igra in govor; vse to se nadvse počasi v/gravira v dijakov vsakdan 24/7, od polletja do polletja, iz letnika v letnik. Dokler mu nekega lepega dne po štirih letih ne rečemo: Zdaj si pa maturus, matura; dobrodošel/a v svetu odraslih! Zrel/a si.

Tako torej nekega dne dijakinje pri dramski igri pridejo do četrtega letnika in v roke dobijo eno tako v resnici ne ravno enostavno pisateljico, Elfriede Jelinek, in so postavljene pred nalogo: Izvolite, tukaj imate dramski tekst – naredite na odru nekaj iz tega in nam to pokažite.

To, kar so u-stvarile (in beseda je stvar/meso postala) in kar smo lahko gledali na odru, pa je le polovica! Takisto pomembno je prav tisto, kar so počele po poti, da so prišle do sem (do poklona na koncu). Kaj (vse) je to bilo, prav dobro vejo same. Še točneje: vejo le one. Kako so v prvem polletju prvega letnika morale 30 sekund govoriti brez priprave, se odzvati na izziv, ki je prišel iz publike, pa - če kar lepo preskočim vsakega pol leta, ko so morale pri Pokuku v pouk pred publiko – do njihovega nedavnega zadnjega gimnazijskega princeskastičnega nastopa. Morale so se povezati na tej poti.

Morale so sodelovati. Nobena ni mogla “uspeti” sama. Gledališki pouk ne uči samo govoriti, ne samo stati in delovati na odru; uči tudi sodelovati. Biti in se dati na voljo drugemu. Zato, da skupaj nastane nekaj, česar nobeden ne more (narediti) sam. Sinergija; tisto, ko je ena plus ena, več kot dve.

Preseganje samosti pa je začetek skupnostnosti. Dekleta vedo, o čem govorim. Zato je gledališče oblika učenja so-delovanja par exellence. In še mnogih drugih so-jev (soustvarjanja, soglašanje, ustreznega izražanja ne-soglašanje, so-čutenja, sočustvovanja, sopotništva, so-sledja pravih korakov ...) Zato njihov izdelek ni najbolj pomemben. - In ja, da ne bo pomote: odličen je! - Svež, mladosten, kar pomeni: njihov. - Najbolj pomembna je pot, ki so jo prehodile od prvega branja besedila do nastopa. Luknje, ki so se jim morale izogniti. Luže in mlakuže, ki so jih pošpricale po poti, jim zdrajsala obuvala in vse, kar jim je na tej poti prišlo naproti in šlo mimo.

Kmalu odhajajo vsaka po svoje, vsaka na svojo nadaljnjo pot, študirat. Prepričan sem, da jim bo to, kar so štiri leta zganjale pri “igri”, še marsikdaj prišlo še kako prav. Socialne veščine in kompetence bi se reklo. Ali kot bi to veliko lepše ubsedil pesnik: zavedanje, da na svetu nisi sam. Vedeti, kako ni vedno enostavno; ne s sabo; še s sabo ne. Kaj šele z drugimi. Hkrati, sočasno plesati skozi dni in si hoditi po prstih ravno dovolj malo, da nas to ne zjezi do te mere, da se ne gremo več ... Znala se bodo, dekleta, tudi jutri, pojutrišnjem, v nekem novem “razredu” na faksu povezati, izraziti, poiskati svoje mesto na “odru življenja”. Si prizadevati. In si izboriti. Izbrati, oblikovati. Zaznamovati s seboj svoj čas. Zase in za svoje. Odigrati svojo vlogo, svoje vloge.

O mentorici:
Šola je imela z Ajdo Valcl neskončno srečno roko. Kakšna sreča, da jo ima, takšno učiteljico. Kajti učiti je mogoče Dramsko igro in govor na številne, različne načine. Tudi takšne, ki bi mladega nastopajočega dušili, morili, grenili, veneli. V ptujskem primeru lahko samo izberete besede nasprotnega pomena od pomena zgoraj naštetih besed in že dobite hiter oris opisa učiteljice, s katero so prišle dijakinje do sem, kjer so: Ne duši - navduši; ne mori - zori jih; ne greni - eni in drugi gre naproti in jim pri tem ni napoti; dijakinje ne venijo - veselo buhtijo kot cvetovi, ki so jih na koncu nastopa princese zapičile v stole, ... na katerih so njihove tazadnje zadnja štiri leta goo(g)lile šolske klopi.

Vse dobro, dekleta, na vaših prihodnjih poteh. Zd/s/aj veste: ne gre za “igralstvo”; ves svet je oder. Zasedite ga in si ga zasadite, svoj vrt, po dobrih, modrih in ne vedno le modnih merilih.  
Znate; ready ste, samo še kanček sreče, pa bo.
Vse bo vrei. Najprej pa dobro odpišite maturo.

Z resnično velikim zanimanjem - in radovednostjo - sem pretekli četrtek šel v gledališče gledat gimnazijske nastope prvega, drugega in tretjega letnika; predmet: dramska igra in govor.

Te "obraze" sem še tudi sam učil, zato me je zanimalo, če so se kaj spremenili. 

In so se.
Zdaj so to drugačne barve las, druge pričeske (se mi je zapisalo - niti ne tako narobe - princeske), drugi stili oblačenja. Nekateri pa so ostali pri svojem, kakor sem jih spoznal. Veseli smo se bili, že pred gledališčem in tudi po njihovem nastopu.

K stvari. Se pravi, nastopu.

Zdaj to lahko rečem; prej bi bilo rahlo "kičig", ko sva še bila sodelavca:
Gimnazija Ptuj ima z Ajdo Valcl velikansko srečo. Ajda je talentirana gledališka pedagoginja. V to sem, po vse tem, kar sem videl v zadnjih par letih, prepričan. Zelo dobro zna premisliti, kaj je smiselno delati v prvem, kaj v drugem, kaj v tretjem letniku. (Četrti je malo "poseben": pred maturo so, za maturo imajo določena besedila in verjamem, da bodo zmerja zova "kalkulirali", ali pri dramski igri delati maturitetno temo ali kaj drugega.) Zelo dobro se zna posvetiti posamezniku. Zelo dobro zna videti, kaj potrebuje letnik kot skupina. In pri tem ne pozablja, kakšen je štiriletni "vozni red"; česa naj bi se v štirih letih naučili, kaj poskusili, v čem se preverili in s čim spoprijeli. Ter tisto ključno: kaj od tega imeli za življenje.

Da se v letih srednje šole mlad človek zelo in hitro spreminja, vemo. Ni treba biti za to učitelj. Dovolj je, če imaš svojo deco.

In tako je tudi pri predmetu Dramska igra in govor: nekateri se spreminjajo hitro, nekateri počasi, nekateri nenadoma, drugi neopzano po milimeter. V bistvu je učenje igranja popolnoma individulizirno delo. Ni recepta, kako; vsekakor ne za vse enakega. Vsak človek je drugačen, vemo, in vsak dijak mora poiskati svoje veselje do igranja. In od Wilija Šejkija dalje vemo: "Ves svet je oder ..."

Učitelja učijo njegovi učenci, igralca spodbudi njegovo občinstvo, psihoanalitika zdravi njegov bolnik - s pogojem, da ne obravnavajo drug drugega kot objekte, temveč so povezani pristno in produktivno.
Erich Fromm

Vse to Ajda dobro opaža. Še več: ne le ve, tudi čuti in sluti, kam bi se lahko stvari zapeljale nekoč. Onkraj pouka, onkraj Pokuka, onkraj razreda. Ajda zna misliti gledališko šolo na srednješolskem nivoju. (In to tudi pomeni: znati odmislite vse, kar na tem nivoju ne bi bilo smisleno misliti.)

Zdaj pa k njenim dijakom.

Prvi letniki so nam pokazali seveda prve korake. Pričakovane teme kot: sramežljivost, pre/tihost, kam-bi-z-rokami?!, pogled, usmerjen v tla . ... - vse to se je videlo "na delu", hkrati pa že tudi nakazovalo, kako bodo kmalu s pomočjo ustreznih profesoričinih intervencij to prebrodli, zmogli, premagali.

Drugi letnik se je lotil neverjetno težke naloge: muzikala! Že v polčasu smo lahko videli: Uf, kako se bodo še namučili, da bodo nekoč vsi peli, plesali, igrali ... Tale njihova naloga bo jasno pokazala, kdo je iz kakšnega testa. Bravo za izbor! Prav za ta konkretni letnik. Izjemno fina odločitev. Pa še do t.i. medpredmetnega sodelovanja bo volens-nolens prišlo: glasba (petje), kostumi (likovnost), ples (gib). Ena taka kompleksna naloga, ki se je bodo dijaki za vedno zapomnili. Ne dvomim.

Tretji letnik (naslovna fotka) se je "spopadel" s temo comedia dell arte; ne historično "točno" in "posnemovalno", ampak s comedio dell arte v miselenem nastavku: Kako narediti odrski lik, ki ima ostre, točne karakteristike, značilnosti "tipa", kako zaostriti zgodbo do absurda, kako presenetiti, kako uprabljati svoje telo kot izrazno sredstvo, kako narediti prizor, ki bo imel začetek in smiselni konec.
Igralke so se lahko lepo pokazale in prikazale, do kod seže njihova domišljija, pogum in drznost v "hoji po robu" - situacije, ki je bila precej "absurdna" - bili smo na izmišlenem pogrebu znanega slovenskega igralca, ki je mladim (dekletom še posebej) zelo všeč.

Eto.
Bravo Ajda in bravo vsi dijaki.
Bravo šola, da se odpira navzven, da vzgojno-izobraževalni proces, ki sodi v šolo, pri predmetu igra in govor pokaže tudi tam, kje sta igra in govor izvorno doma: na odrski deskah.
Bravo, MGP, da šolarjem odpira vrata.
Krog je tako sklenjen. Naučeno preizkušate v ril-lajfu, kot se grdo reče. In za to gre. Ne učimo se za šolo, ampak za življenje, nas je učil pri latinščini nekoč prof. Rudi Čeh.

Čestitam vsem skupaj. Od srca. In ožilja.
Me prav zanima, kakšen bo rezlutat na izteku, na "koncu proge", junija.
Polčas je bil super! Polomite si noge.

Dobro delo vam želim vsem. 
(Hvala, da ste me povabili - obvestili. Že kar rezerviram sedež za konec; če bom le na Ptuju.)

Samo, ex učitl

****

Hvala, prof. Renata Furman za krasno fotko 1. letnika

Dekle, ki je končalo prvi letnik gimnazije, ima na radiu svoj podcast.
Dekle, ki je opravilo maturo, mi je omenilo, da bo po študiju - zdi se mi, da gre na Pedagoško - mogoče šla še na režijo.

Šolsko leto se je "predvčerajšnjim" končalo. Odstotki, poprečja itd. so izračunani. Statistika uspeha je znana.
Šolsko leto se bo "pojutrišnjem" začelo. Znova. Še enkrat. Procenti bodo spet na startni nuli. Vse bo spet možno.

Štiri leta sem spremljal umetniško-gledališko smer na ptujski gimnaziji.
Nagovarjal sem dijake, da se spremljajo tudi sami. Zato, da bi opazili: za transfer znanja konec koncev gre. Za prenos znanja v vsakdanje življenje. Za njihov jutrišnji vsakdanji kruh.

Kaj si mislim, zdaj, ko je krog zaključen, ko je prva generacija "umetnikov-gledališčnikov" zunaj?
(Ko je ravnatelj ustvarjal novo smer, sem namreč pisal, v čem vidim smisel umetniške gimnazije v najstarejšem slovenskem mestu.)

Primera obeh deklet se mi zdita zgovorna.

Prvo dekle že v prvem razredu preskuša v praksi, ali je kaj tega, kar je slišala v šoli, uporabno za življenje tam zunaj, v realni džungli. Ker šola je vendarle precej varno, urejeno in strukturirano ter s tem pregledno "zavetišče", kjer v zavetrju gledamo na morje in se pripravljamo, da bomo nekega dne izpluli na odprto morje in to sami. Ali pa vstopili v džunglo. Kjer se nikoli ne vidi dovolj daleč, kjer non-stop lahko tiči nevarnost, kjer smo lahko lahek plen krvoločnih zveri. (Naj mi bo oproščeno: nisem sicer še plul in nisem še bil v džungli. Si pa predstavljam, da ni hec znati, kot zna to prijatelj Janko, sam, brez pomočnika, privezeti barko na bojo; ali pa si utirati pot po nepregledni dužngli. Kot je znal to Tarzan. Pa pri tem še najti svojo Jane.)
Drugo dekle je razmislilo in se odločilo, da bo najprej prišlo do poklica, ki ji bo zagotavljal denar, potem pa se bo morda spogledovala z drugim študijem, za katerega /pravilno/ sluti, da ne zagotavlja /nujno/ denarja; vsaj ne s tako verjetnostjo kot prvi.

Obe dekleti sta dober primer "dobre prakse" - razumevanja, da non sholae sed vitae discimus; ne učimo se za šolo, ampak za življenje. (To sem jim vsakič septembra prvo uro napisal na tablo v spomin na našega profesorja latinščine Rudija Čeha.)

Če je šola uspešna, se zgodi transfer. Prenos znanja: iz varne luke v nevarno džunglo.
V tem zavetrju sem štiri leta opazoval dijake, učitelje in sebe.

Učitelji ne dajejo le znanja (informacij), pač pa se dajejo. Vstopajo v odnose. Ohranjajo živce, ohranjajo fokus, ohranjajo svoj pedagoški optimizem, da se bo nekoč izšlo za dijaka X, Y, Z in itede še vse dobro. (Pa čeprav ta hip mogoče nič tako ne kaže.) Učitelji kažejo, da je to, kar velja, delo. Delo na dolgi rok. Da kdor se nauči delati, si bo znal pridelati - najprej preklemane točke na maturi in potem vse ostalo, kar še pride na poti študija, zaposlovanja, poklicne poti, osebnostne rasti, družine, otrok itd.

Dijaki preskušajo. Kaj je mus, koliko je treba, kje se da po liniji najmanjšega odpora, kaj jih zanima zares in kaj samo zato, ker pač tako je in tako pač očitno mora biti. Ugotavljajo, kaj jih veseli, do česa jim ni in kdo v resnici so in bi radi posta(ja)li. Pri teh poskusih jih neredko boli glava, želodec ali srce. Ali pa kar vse skupaj. (Vsaj tolikokrat in tako močno kot njih nedvmono tudi njihove roditelje). V praksi prihaja do prask. Ampak mlado življenje hitro vse zaceli.

Sam si mislim: koliko so mi dali ti mladi ljudje! Kako sem moral zaradi njih razmisliti, česa vsega jim ne govoriti, ker bi bilo čisto preveč duhamorno in detaljno. Razmisliti, kako zašolati stopnice na poti do znanja tako, da bodo ravno dovolj visoke (da jim bo izziv jih preskakovati) in hkrati ne preveč visoke (da jim spotikanje ob njih ne bo jemalo volje).

Na dan nekdanje Osvobodilne fronte sem se zbudil z mislijo na njihovo vprašanje, ki so mi ga velikokrat postavili v teh štirih letih: "Učitelj, zakaj moramo mi to?"
Vstal sem in jim šel pisat odgovor.
Napisal sem nekaj - upam osvobajajočega - za moje zdaj že ex-dijake.
Ko pride založnik, povem več in povabim, da boste lahko prebrali, na kar so me mladi napeljali.

Mladost na stopnicah je bil naslov nekega mladinskega filma nekoč ... Se spomnite?
Včeraj sem bil na stopnišču Fuerstove hiše (nekdanja 'stara policija', za tiste, ki smo "nekdanji" ;-)
Tam nas je čakala mladost na stopnicah.

Ptujska gimnazija ima tudi umetniško smer. Vem, da veste. Ne vem pa, če veste, da se umetniški razred pogosto deli. Ne, ne le na tiste, ki hodijo k angleščini ali nemščini (ali italijanščini itd.), pač pa elementarno na a) likovnike in b) gledališčnike/filmčnike.

Ker pa vsi odrsali že vemo, kaj pomeni pregovor naših nekdnajih somečanov - Rimljanov non sholae sed vitae discimus, - da se namreč ne učimo za šolo, pač pa za življenje - poskuša šola dijake čim prej korak po korak "usmerjati v življenje". Ali podpirati za življenje. Kaj pa bodo konec koncev z znanjem, če ne z njim kaj naredi, spremenili, "intervenirali" v jutrišnji svet. In naš svet - kot vidimo - potrebuje veeeeliiiiiko dobrih intervencij. 

Tako; zdaj smo pa pri mladih likovnikih na stopnišču Fuerstove hiše.
Imajo svojo prvo, pravo, javno razstavo! (Odprata bo do aprila prihodnje leto.)
Koliko različnih stvari jim hodi po glavi! Kaj vse opažajo, kaj si mislijo, kako doživljajo to, kar vidijo.
Vse to se lahko vidi na tem stopnišču, v tej lepi meščanski hiši, kjer so me nekoč pošteno obdelovali. Ampak to je druga tema.

Gospod Gerhard Fuerst, lastnik hiše, ki živi na Dunaju, je poslal prijazne pozdravne besede, ki smo jih slišali na otvoritvi. Kako lepo, da svoje hiše ni "dol zaprl", zabil okna, namestil kamere in adijo marija. Ne, odprl jo je za številne ustvarjalce, mlade, glasbeno šolo, bend, atelje in kaj vem, kaj vse še.

Nazaj k dijakom, ki razstavljajo.
Seveda ne vem, kaj bodo počeli v življenju.
A dajali bodo obliko stvarem. Ker vse, kar je, ima obliko. Steklenička za parfum, radkapa na avatu, telefon v roki, žlica na mizi. Vse okoli nas je lahko bolj ali manj lepo. Ali samo funkcionalno. Ali funkcionalno plus lepo.
In dijaki - likovniki so raziskovalci lepega. Opazovalci lepega (ko se učijo o zgodovini umetnosti, pa kasneje pri filozofiji o estetiki) in hkrati neposredni proizvajalci lepega. Potem pa lahko lepota dela naš svet, naše okolje.

Neskončno se veselim prihodnjih razstav in vsega, kar še pride. Prišlo pa bo še veliko!
Mentorja Tomaž Plavec in Dušan Fišer sta lahko ponosna na svoje delo. Ker se to vidi v delih dijakinj in dijakov.
Ti pa so lahko ponosni nase. Občutljivi so, domiselni, ustvarjalni, vešči, in predvsem: učljivi.

Zaradi ustvarjalnosti mladih sam verjamem, da bodo stvari v prihodnje na marsikaterem področju lepše in boljše. Življenje je na njihovi strani in oni ga znajo opazovati, "predelovati" in iz njega ustvarjati novo, lepo, zanimivo, začudujoče.

Aja, pa še to:
Kako lepo je bilo videti očete in mame, in brate, sestre, ki so prišli pogledat razstavo svojih ...!
Pogovarjal sem se z nekim dedkom, ki je bil ponosen na vnukinjo; neko mamo, ki sicer meni, da nima filinga za umetnost, ... hčerka pa nasprotno za kar več zvrsti umetnosti ... Hočem reči: ta pozornost, ta ljubezen staršev do otrok, to je tisto, kar njih "zaliva", iz česar lahko rastejo. No, in tam je bilo tudi nekaj učiteljev; ki jim sploh ne bi bilo treba priti. Ne po službeni dolžnosti. Najbrž razredniki, učitelji drugih predmetov ... Tudi oni, učitelji, "zalivajo", kolikor lahko. Tako mladi (ustvarjalci) počasi previdno pokažejo, kar je v njih; previdno in nežno, kot bodo kmalu prvi zvončki.

Saj mi je kar malo nerodno priznati: že štiri leta hodim na našo šolo (Gimanzijo Ptuj), pa sem šele nedavno uspel videti gledališko uprizoritev Cinderella, ki so jo pripravili dijaki, ki hodijo h gledališkemu krožku z imenom Angles.

Neverjetno: več kot dvajset mladih sem naštel na odru, ki govorijo angleško "stoj in glej", kot se reče!

Nisem sicer stal; sedel sem in poslušal ter gledal.
Bilo je pa kaj videti!
Kostumi - vem, koliko truda, časa, dela je bilo vloženega.
Scenski elementi - takisto.
Rekviziti, večji in manjši, osvsetlitev, glasba, petje, ples ...

Res neverjetno. Lepo.

Še enkrat se jej pokazalo: "gledališče" je lahko dobra "finta", (format se reče moderno, metoda ali tudi pristop), prek katerega se da učiti - tudi - tuje jezike.

Prepričan sem, da so se dijaki "za potrebe" urizoritve naučili marsičesa novega pri angleščini.
Ko sem potem srečal na šolskih stopnicah mentorici in predvideval, da imata v skupini same najboljše dijake, ki jim angleščina gre ekstra dobro, sta mi povedali, da se motim. V krožek nikakor ne hodijo le tisti, ki jim gre angleščina briljantno.
Toliko lepše!
Delovalo mi je, kot da so sami natur talenti.

Bravo dijakinje in dijaki, bravo mentorici Aleksandra Pal in Romana Zelenjak!
Chapeau!

Doma so me učili, da se je treba vedno zahvaliti. Torej: Hvala vam za obisk oni večer, 29. novembra, in za vse čestitke, ki ste mi jih poslali po elektronskih poteh!

Mišo Vojvodić iz Dubrovnika/Splita je manjkal. Pred dnevi mi je dejal: "Nisam ja nikakav jugonostalgik, ni slučajno; ja sam samo nostalgičan za svojom mladošću".

V tem smislu, bi rekel, da smo se pogovarjali ob knjigi Mladićev mladič tudi mi v ptujski knjižnici; spominjali smo se nekih drugih časov, prijateljev, ljudi, dogodkov, Ptuja v nekem drugem obdobju ... Bil je nek drug družbeni čas in družbeni prostor, bi se reklo nekoč. Ko je menda družbena bit določala družbeno zavest. 

Imel sem tremo, res veliko.
Zavedel sem se: na premiero pridem ploskat igralcem, tremo imam bolj za njih kot zase in sem vesel, da mi ni treba po premieri nič več govoriti. Sinoči pa je bilo drugače.

Ostali smo še dolgo; Janez Rutar, Dušan Smole, Laszlo Beres ... 3. četa, Ohrid/Debar, 1985. In Ivan Brač, ki že kar nekaj let ni bil na nobeni javni prireditvi. Res sem te bil vesel, Ivan.
Janez me je vprašal, ali se spominim, da sem na sekret napisal: I hate army.
Dušan pa, kako sem imel porezan obraz, ker sem se napil in kozal kar skoz šipo.
"Ne, Janez, ne Dušan, se ne."

Danes me je poklical bratranec Davorin in rekel: "Če boš res organiziral vlak - sem zraven."
Jože je že sinoči memudoma pisal nekdanji sodelavki na Slovenske železnice, ki se je ukvarjala s takimi rečmi, posebnimi furami ...

Zdaj, ko je knjiga na policah, povem še to: nekoč sem si - med drugimi sanjarijami - predstavljal, da bi se v dvorcu Turnišče srečali nekdanji vojaki JLA in se nato vkrcali na posebni vlak za Pragersko, Zidani most, Zagreb, Beograd, Niš, Skopje, Bitolj, Ohrid ... Na vlaku bi zbirali podobe iz preteklosti, lepili strgane filme, sestavljali mozaik.

Marina je je vprašala, ali bom en izvod poslal tudi Ratku Mladiću. 
Nisem pomislil.
Ne vem.
Ne.

Veliko prijateljev Hrvatov, Srbov, Bošnjakov, Albancev, makedonskih oficirjev, Madžarov ... nastopa v njej. Z imenom in priimkom. Zelo rad bi jih nekoč srečal. (Sinoči sem že izvedel, da je nek slovenski takrat mlajši vodnik, danes v arestu. Nekoga je kratko malo pihnil. Ja, potem, že v samostojni Sloveniji.)

Ko bo knjiga Mladićev mladič prevedena v jezik/e naših nekdanjih narodov in narodnosti, vam povem.
In ko bom potem z njo zaslužil toliko, da bom lahko častil za vlak (z vagonom s pijačo/jedačo in muziko v živo), spet poročam.
Nakar vas povabim zraven. Urednica Lučka se je že javila, da bo urednikovala kar na vlaku vse tisto, kar bo med potovanjem nastajalo v živo.

Tako. Misel - mišljena, beseda - izrečena, dejanja - sledijo.

*

Hvala, draga Milena, založbi Pivec. Čestitke oblikovalcu; veliko mi jih je reko, da jim je naslovnica všeč.
Hvala vam, Lučka Zorko, za moderiranje pogovora.
Hvala, spoštovani Milena in Darja, reprezentantki knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Hvala nekdanji sošolke in sošolci iz gimnazije. (Zgodovinarka Jelka, hvala za šop penezov. Serijo slovenskih tolarjev sem si shranil, jugoslovanskega denarja pa ne.)
Hvala, sestra, za nepričakovan "kulturni program": krasno nam je a cappella zapela Nina Svetlin Pavčkovo/Čepinovo/Ditkino Dober dan, življenje.
Hvala, g. Petru Kiriču, ki je naredil intervju za radio Prlek. (Pri čemer naj ne povem, da je gospod Peter še en moj dragi bratranec.)
Last but not least: hvala, sedanje dijakinje 4. U letnika GimP; (čeprav jih več ne učim, so prišle - se mi zdi prekontrolirat, kako učitelj v javosti počne tisto, kar uči v razredu /javno nastopanje namreč/).

***

Pripips:
Če kdo pozna na područjima naše nekadašnje širše domovine kakšno založbo, ki bi jo utegnila zanimata takšna vsebina, se priporočam za namig. Hvala.

Včeraj zjutraj:
en kup opravkov pred šolo. Letos začenjam s poukom ob 10.30. To pomeni, da lahko do takrat naredim še marsikaj. Še posebej zdaj - ne da lahko, pač pa skoraj moram: takoj po puku (ob 15.00)  sedm namreč v avto in pičim za Trst. Tam je že ob 18.00 vaja. Gas pa dolge luči; v upanju, da za pot od Lukovice do Brezovice ne bom potreboval eno uro. (Včeraj je šlo super: 17.30 bil v Trstu, dva kroga po mestu  - iskanje parkedža, in potem ga v drugi rundi najdem: 50 m od gledališča. Aleluja! 17.59 sem v dvorani. Še kosilo/večerjo za po vajii sem si upsel kupiti v štacuni prek teatrra.)

No, in med opravki po Ptuju pred gledališčem srečam Petra Srpčiča, dirktojra gledališča. Ta teden ima premiero, z Borutom Veselkom.
- Pa pozdravi Boruta, pravim.
- Saj je tu, v Boju, reče Peter.

Pa pomislim, kako sem nek dan pomisil:
mi gre kar malo na živce, da pišem tule neke spomine.
To spominjanje za nazaj je znak pakiranja in sortiranja in predelovanja starih jajc.
Klinc, zgleda pač, da razumem stvari šele, ko o njih kaj napišem.
Zato pisanje o preteklosti. Čeprav, pravim, mi gre na nek način na živce.

In tako sem pred dnevi, ko sem mpisal o spominu na strica Jakeca in Slavca, pomisli: kaj pa če bi se spominjal prihodnosti? Tega, kar šele bo?
In misel mi je bila všeč.

Ko sem srečal Petra in potem še Bouta in še Simona, ki so odhajali ravnokar na tiskovko, sem pomisli še korak naprej: kaj pa, če bi pisal o prihodnosti ptujskega gledališča?

To je bil zdaj uvod in takole je nastal današnji zapis.

- - -

Slišim, da je nocoj v gledališču promocijska konferenca pred novo premiero.
O, lepo; doma sem, grem. Peter režira, igra Bourt, Simon je zraven ... Dolgo jih že nisem videl.
Poromotorka (kot na kratko gledališčniki pravimo promocijski konferenci) je ob 18. uri. (Tadej se zafrkava, da je to v bistvu promomotorka. Če lahko motorka potegne celi vlak, potem lahko promomotorka potegne še pa še ljudi v teater, pravi.)

(Nekoč, gotovo se starešji občani spomnite, se je tak dogodek imenoval tiskovna konferenca. Ali pa novinarska konferenca. Zdaj že dolgo novinarji več ne hodijo na take reči. Gledališča sama napišejo in jim pošljejo vse materiale, novinarji pa to potem podrobno preberejo in se z ustvarjalci domenijo za poglobljene pogovre, intervjuje, portrete, krajše razprave itd.)

Pridem torej na promotorko in res sem neskončno vesel: tam vidim gručo gimnazijcev umetniške smeri!
Ker pripravljajo v gledališču premiero dramskega besedila sodoobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, so tu, vidim, tudi dijaki, ki se zanimajo za jezike in prevajalstvo. Tu so tudi vsi člani glmnazijskega gledališkega kluba (Gklub).

In res: po nagovoru direktorja gledališča skupina dijakov iz Gkluba najprej predstavi avtorja drame. Pri teoriji gledališča so se učili o dramaturški razčlembi in analizi drame in en del tega je tudi ukvarjanje z avtorjem drame. Dijaki so naredili prav znaimivo predstavitev tega hrvaškega avtorja. Veliko stvari so zbezali o njem. Zajec jim je iskreno zaploskal, ko je slišal, kako temeljito so ga "zgooglali" in natančno prebrali njegove drame.

Ampak, poleg tega so imeli zanj še in še vprašanj. Kaj jim svetuje, njim, ki bi želeli pisati dramatiko; kako se pride s svojo dramo do gledališča; kaj moraš narediti, da te igrajo v tujni itd. Same - še za nas, ostale gledalce - zanimive reči so ga spraševali.

Druga skupina dijakov pa je pripravila portret Boruta Veselka. Zbrali so fotografije iz različnih predstav, njegove vloge na filmu in TV ...

Potem pa se je razvila z Borutom dinamična debata.

Presenetilo me je tudi kar veliko število Ptujčanov, ki so prišli na promotorko.
Mladi dijak-moderator, ki je očitno vešč debatiranja (aha, potem izvem, da hodi k debatnemu krožku), je spretno poveozoval dogodek in vključil v pogovor tudi nas v dvorani.

Dijaki so, vidim, snemali in fotografirali. Aha: zvem, da delajo nekakšno dijakško kroniko. Objavljena bo na šolski TV, ki ima svoj redni termin vshemi lokalne TV.

Ko sem mislil, da je dogodek že končan, pa se je v bistvu komaj začelo. Končan je bil uradni del; precej hitro, zgoščeno, marsikaj novega sem zvedel; potem pa je sledilo druženje jutirnišjh gledalcev in današnjih ustvarjalcev.

Nekateri smo ostali kar malo dlje ... Mnogi so se spominjali Rudija Ringbauerja, ki bi zdaj gotovo bil z nami do konca ... In še kakšno zapel. Nektari so pogrešali Luko Tropa; čudno, da ga danes ni bilo, saj je vendar običajno na vsaki promotirki gledališča.

Borut je dal nekaj avtogramov za spominsko knjigo gledaliških uprizoritev, v kateri najbolj zvesta ptujska gledališka publika sledi premieram domačega gledališča in lahko, tako kot otroci zbirajo sličice nogometašev, ljubitelji gledališča zbirajo sličice igralk in igralcev. Interaktivna knjiga, jasno. Z analognim podpisom igralca. In številnimi nepozabnimi spomini na sčečanje z gledališčniki v živo v najstarejšem slovenskem mestu. 

***

Pripipsa:
- Fotografija: sneta s spletne strani MGP.
- V razredu se pozbil bralna očala. Zato napake. (Če kdo od učencev tole bere: plis, poglejte v 23; če so tam. Hvala.)

"Tekmovanja so za konje in ne za umetnike,"

citira Jure Ivanušič v naši igri Belo Bartoka, ki so ga v Ameriki v nekem intervjuju spraševali, kdo je boljši komponist, on ali nek drugi glasbenik.
Zelo fajn se mi zdi, Dušan in Tomaž, da sta uvedla tole "stojalo z umetnino meseca", na kateri razstavita izdelke dijak/ov-inj. Zelo zelo fajn, saj sta ga zastavila popolnoma ne-tekmovalno in zgolj 'izpostavljevalno'.

Zakaj se mi zdi to pomembno?

Zato, da mladi ustvarjalec dobi čim prej povratno informacijo. Ne le od svojega učitelja, ampak tudi učencev-sošolcev, dijakov ostalih letnikov, konec koncev tudi drugih učiteljev ter čistilk, hišnika, knjižničarke, tajnice, pedagoginje ... varnostnika zaradi mene. Mogoče kak starš, ko zavije na govorilno uro, pogleda; mogoče poštar, ko prinese pošto in gre mimo, vrže oko gor ... mogoče imamo kašne goste na šoli ... in vsi ti lahko vidijo trenutni rezulat procesa učenja. Učenčev vmesni izid v štiriltenem razvoju mladega ustvarjalca.

Najpomembnejši je tu seveda prvi: mladi ustvarjalec.
V šoli je vedno sam samo še na poti. Na varni poti, kjer lahko preskuša, poskuša, se moti, meče v koš, se spotika ... Šola je varno okolje, vata, ki je bo nekoč definitvno konec. Šola je mehko, toplo, varno gnezdo. Sicer obstajajo številčne ocene, (amapak v našem primeru niso bistvene in zato o njih morda kdaj drugič.)

Izpostavljena umetnina meseca postavi na ogled tisto, kar se učitelju zdi, da štrli iz poprečja. Imam prav?
Proces učenja ustvarjanja ni linearen. Je stopicanje; začasno tičanje v zataknjnosti, pa kak velik korak naprej, pa že takoj potem spet zdrs, da te glava peče, pa meseci, ko se ne zgodi (navidezno) nič in tako dalje. Nekaj mlademu človeku v nekem trenutku 'gre', drugo ne. V nečem se najde bolj in drugje manj. Učitelj pa na ogled postavi tisto, kar je doro in  iz-postavitve vredno. (Kajti to, kar je doboro, to se da razvijati ... do sijajnosti.)

Zakaj se mi vajino izpostavljanje zdi dobro?
Predstavljam si, da bo še dodatna motivacija učencu/ki, za zgled drugim, za razmislek, za samorefleksijo.
Zakaj je učitelj izbral prav to? In ne nekaj drugega?
Kaj je na tem takega, da je izpostavitve vredno? Kaj mi pove učiteljev izbor?
Če se kaj od tega vpraša učenec in/ali njegovi sošolci, je to zelo zelo veliko. Ogromno po moje.

Sam pri pouku igre iz-postavim včasih tudi koga, ki naredi nekaj totalno narabe in slabo. Zakaj? Ker je za vse fantastičen primer, prikaz in dokaz tega, kar delamo. Hrbtna stran tega, kar bi želeli. Zato, ker se bo iz tega "totalno narobe poskusa" naučil ogromno. Vsekakor veliko več, kot če bi nekaj naredil na pol, približno, tako-tako, da gres stvar pač mimo in da je že enkrat konec.

Zato se mi zdi resnično super, da sta uvedla tole 'umetnino meseca'!
Z vesljem jo pogledam. Se ustavim in se sprašujem: Le kaj ravnokar delajo pri pouku? Kaj je tema? Kaj je trenutna "učna snov"? Kaj so učni cilji in smotri ;-)
Stvari v procesu izobraževanja oz. poučevanja mladega ustvarjalca so po mojem mnenju namreč primerljive; tako v slikarstvu, kot pri gledališču, filmu ipd. Problemi so, bi rekel, podobni. Dileme slične.

Včasih me kar ima, da bi se vpisal v vašo/našo umetniško gimnazijo! Res, Estera, Dušan, Tomaž, čisto resno mislim. Ko gledam in berem ter od strani spoznavam svet likovne umetnosti, vidim namreč toliko vzporednic z gledališčem.

In da ne boste mislili, da se z mislijo, da bi se vpisal kdaj v gimnazijo - smer likovna, hecam, povem:
izvrstna hrvaška pisateljica Ivana Šojat, (njen roman Emet sem pred leti režiral v HNK Osijek, ravnokar pa vidim, da je izdala novo knjigo Po zidovima crtam dreveća/Po zidovih rišem drevesa), se je vpisala na faks, na umetnostno zgodovino! Ne, ne, ni še v tretjem življenjskem obdobju, še je v službi, ampak iz osebnega zanimanja je vpisala kunstgešihte. In če lahko gre Ivana na faks, zakaj ne bi mogel jaz v srednjo šolo?

Mogoče pa se bom v penziji, če bom opravil sprejemne oz. preskus nadarjenosti, vpisal na vašo smer. 
Če mi bo šola dovolila hoditi samo na strokovne predmete. Ne bom potreboval ocen, ne bom rabil potrdila o vpisu (mel bom cenejši bus kot peznioner); res pa je, da starši ne bodo mogli več priti v šolo; zato bom priden, obljubim.

Super ste, drage kolegice in kolegi učitelji! Veselim se vsega, kar še pride na naši gimnaziji z umetniškim razredom in vas lepo pozdravljam,

Samo, učitelj

In seveda predvsem: čestitam, Dunja, da je prof. ta mesec izpostavil tvojo sliko! (Šele pri drugem gledanju sem opazil, da je srce v bistvu 3D.)

***
Pripips:
Tale zapis je bil mišljen za nedavni dan učiteljev, ampak nekako nisem prišel do tega, da ga izpišem. Krivo je bilo delo na drugem ustvarjališču.