Tag: Helena Peršuh

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 

***

20. november 1997

Dogovoril sem se s Pipanom za izmenjavo: Elizabeth-Nežnosti. Prav vesel sem, da je Sebastijan dosegel to sodelovanje. Fino.  

Marjan je še zmeraj bolan. Razmišljam že o Sobah ... Včeraj sva bila s Čelanom na Safe Investu in gospodje tam so zelo zainteresirani za sodelovanje. Seveda me najmanj zanima, da bi kakorkoli spreminjali besedilo ... Bomo videli, kako bomo “prišli skupaj”.²² 

V Mariboru imam precej organizacijskih cirkusov z Lederksihtom in ko pridem delat v svojo pisarno, se mi zdi, da je vse božansko enostavno, transparentno, jasno in razvidno. Ravno sinoči sem razmišljal o Ptuju in službi: vse skupaj je bolj kot nek plačan hobi, ukvarjanje z nečim za svojo dušo, zabava in veliko užitka. 

24. december 1997

Grozljivka: ko mi Anica prinese podpisat naše dolgove, ki jih imamo do nekih storitev, o katerih se mi ne sanja: 4000 dem za bakrene plošče, 2000 dem za Altius - plakat za Srpčičevega Fausta, 1000 dem za Teater Exit iz Zagreba... Potem pa si mislimo, da ne vem, kaj “pridelamo”, ko prodamo en Zaboj in imamo 13.000,00 sit čistega dobička... Noro. Vidim, da Anica želi do konca leta očistiti svoje dolgove in poravnati račune, tako da upam, da po novem letu več ne bo novih terjatev ...²³

1. december

Novembra smo imeli v hiši 4000 gledalcev, od tega 2700 na lastnih prireditvah. Lep podatek. 

Sicer pa: gostovanja z Zabojem se nadaljujejo. Po celi Sloveniji. Vlado še kar naprej igra Reichov Govor, tudi Strojepiski pravzaprav igrata več, kot bi pričakoval... 

Razmišljam o možni prednosti našega gledališča: delati mobilne predstave, ki so tudi dovolj poceni in jih je moč prodajati po Sloveniji. Kulturni domovi in raznorazni centri ne bodo imeli denarja za drage predstave (tudi več kot 500.000 sit). In v to luknjo bi se lahko lansirali mi... Kaj to pomeni za moje načrte? 
Končno sem uredil akt o sistemizaciji in vnesel popravke, kakor je predlagal g. Vidovič. Upam, da bo zdaj šla skozi. 

Komaj čakam, da usposobimo internet; pri Arnesu smo namreč dobili uporabniško ime in zastonj uporabo. Torej bom lahko hitreje komuniciral s sodelavci ... 

5. december 1997

Danes pa je gneča: tri Strojepiske so bile že odigrane, zdaj pa bosta še dve Praznini. Vse teče lepo po planu. Obnavlja se tudi scenografija za Elizabeth. Upam, da bo v nedeljo (na obnovitveni vaji) vse v redu... 

Resnično imam čudovite sodelavce. Ni kaj. Vse stvari so urejene, ni ugovarjanja, ni nerganja, ni polovičarstva. Vse teče v najlepšem redu. Pravi užitek se je vračati na Ptuj in tukaj voditi stvari: jasno, pregledno, učinkovito. Fino. Zelo sem vesel, da je temu tako. Mislim, da se prvi rezultati dobrega dela že kažejo: npr. že danes ljudje kličejo za Lederksiht, pa čeprav je bila novica objavljena samo v Ptujčanu. 

Mislim, da bo treba ob koncu leta natančno razmisliti o poteku dela do konca sezone. Treba bo planirati termine, tehnične dejavnosti in pravzaprav že nekako upoštevati premiero in ponovitve. Upam, da bodo pogovori z Latinom uspešni in da bo režiral Ovinek. Upam, da bo Nešo dobro usklajeval Maribor in nas, tako da ne bo problema.²⁴ 

9. december 1997

Danes je gostovanje Elizabeth v Murski Soboti. Dogovarjam se s Pipanom za gostovanje v Drami (Govor in Elisabeth). V zameno bomo dobili Nežnosti. 

Oddal sem novo sistemizacijo, ki sem jo dopolnil s pripombami, kakor jih je formuliral g. Vidovič. Tudi pogodbo za direktorja sem napisal, bolje prepisal tako, kot mi jo je predložil (po vzoru za go. Ciglenečki²⁵). 

10. december 1997

Ponedeljkove in torkove rezervacije za Lederksiht za večerno predstavo grejo kar dobro. Vendar je problem s popoldanskima predstavama: učitelji iz SŠC-ja ne bodo organizirali ogleda, ker: 1. je to nasilna igra, 2. ne ne vem kako kvalitetna (po prebrani kritiki v Delu in Večeru). Klical sem Čretnikovo²⁶ in se počutil kot prosjak, oz. lopov, ki prodaja slabo robo... Seveda, najtežje je tržiti lastne stvari. Čeprav sem prepričan, da bi ravno mladini ta predstava bila všeč. 

11. december 1997

Z Gogo sva začela skupaj delati za Sobe. Nekako se nagibava k očiščenemu prostoru. Ki bi podprl  zgodbo, odnose in bil tehnološko nezahteven. Morda sem si sam želel kaj takega, vendar sem se nekako preveč opiral na sam realizem, stvarnost, akcije na odru, ki naj bi bile čisto realistične... Mislim, da mi pogovori z Gogo dajejo pogum, da mislim radikalneje in da manj kompliciram... 

No, danes smo organizirali še ponedeljkovo popoldansko predstavo. Hvala bogu. Čretnikova se je potrudila. In Maribor je popoldansko predstavo vrnil na program, čeprav sem včeraj obe popoldanski odpovedal. Noro.   

12. december 1997

Helena²⁷ je zbolela. Visi ponedeljkovo in torkovo gostovanje na Ptuju... Groza. Jutri komaj zvem, kaj in kako ... 

Sicer pa delam na Sobah. V službi se da narediti več, kot bi si človek mislil. 

Prva vaja za Sobe je dogovorjena. Hvala bogu nobenih težav z začetnim terminom. Še posebej sem vesel, ker oba Krošlova²⁸ (Sandi in Marjanca) nimata nobenega problema (pa čeprav sta od najdlje). 

Razmišljam o raziskovanju zgodovine ptujskega gledališča, obdobje 1954-58. Morda bi se sam zagnal v to snov in poskusil v tem času, ko bom na Ptuju, raziskati in obdelati to obdobje. Seveda bi si moral zmisliti kakšen fini okvir, poseben zorni kot in najbrž bi nastalo zanimivo pričevanje... Pozval sem ponovno prof. Marina²⁹, da pove, ali je uspel koga navdušiti za kakšno od “ptujskih tem”.³⁰

15. december

Za gostovanje Lederksihta je vse nared. Obe večerni predstavi sta tik pred tem, da bosta razprodani. Fino. (Tudi za Ministra v škripcih, ki bo igral konec meseca je že veliko rezervacij.)  Scena zgleda kar zgledno. Nisem si mislil, da bodo lahko postavili tako neokrnjeno. Tudi luč se mi zdi OK. Pričakujemo 120 srednješolcev. Kakšen bo odziv? In kaj bo zvečer? 

Jutri sem najavljen pri direktorju SŠC-ja, g. Kumru³¹. Upam, da bova našla nek skupni jezik za rednejši obisk dijakov na naših predstavah. 

S Štefanom Čelanom sva izdelala predlog-ponudbo za Safe Invest. Upam, da bodo prijeli, da se bodo segreli za naš predlog. To, kar sem predlagal Štefanu, je on še boljše formuliral in pustil za njih več manevrskega prostora. Tako se bodo lahko sami v večji meri odločali, koliko bi vložili v ta projekt.  

Dobili smo še TV sprejemnik z video-rekorderjem. Zdaj je tonski del gledališča skoraj pred koncem: manjka samo še ozvočenje avle in prenos zvoka v kabine in povezave med inspicienti in dežurnimi... Upam, da bo kmalu tudi denar za to. Sicer pa je bistvenejša stvar v nadaljevanju lučna oprema, tj. reostat. 

Popoldanska predstava je bila super super super! Dijaki so gledali fantastično. To je užitek: dati ljudem nekaj, kar jih navduši. Aplavz je bil dolg dolg. Resnično so bili zadovoljni. V Orfeju sem jih slišal, kako so govorili o predstavi in se pogovarjali, kako je lahko tistim, ki niso šli gledat, žal. Res sem vesel ... Hvala bogu. 

Zdaj čakam na večerno predstavo. Igralca sem opozoril, da bo seveda zdaj druga pesem. Da naj ne računata na tak odziv, da bo verjetno do prizorov v postelji čisto mrko in da naj ju to ne zmede ... Bojim se³², da ne bi morda kdo od gledalcev šel ven ... Bomo videli. Še uro do predstave je. 

Res, popoldanski uspeh me je kar pobral, mi dal navdušenja in poguma za naprej! 

(Se nadaljuje.)

** 

Pripombe in komentarji: 

22 – Saj se razume, kontekst? Štefan mi je s svojim predlogom vlil upanje, da bi lahko dobili kakšna sponzorska sredstva. Igra Sobo oddam je govorila namreč o starosti, osamljenosti starejših, Safe Invest pa je bila nekakšna zavarovalnica, če se prav spomnim. Me prav zanima, ali bom v dnevniku kaj poročal, koliko sponzorskega dnarja sva dobila. 

23 – Ti dolgovi, ki so počasi padali “iz omare”, so me čisto prestrašili. Zdi se mi, da bom prihodnje leto, ko bo Franci organiziral Poletne večere, totalno presran in zadržan in v krču; v strahu, da bi porabili več, kot bo v planu; in posledično imeli manj za predsdtave na odru.

24 - Nešo je očitno takrat že bil v službi v SNG Maribor. In ne samo, da se je dobro usklajeval: s Tadejem (in Ivom Leskovcem) sta upodobila Ruda&Tona tako, da sta  lika v naših krajih naravnost ponarodela. Slišal sem tudi, da na privatnih zabavah ljudje gledajo VHS posnetek Ovinka. Potem sem čez dolga dolga leta naključno na spletu našel posnetek cele predstave, odigrane na dvorišču za dominikanskim samostanom. (Njdljivo na youtubu; linka pa vseeno na tem mestu ne bi navajal, da ne bi kršil kakšnih avtorskih pravic 😉) 

25 – dr. Marjeta Ciglenečki, umetnostna zgodovinarka, ki je približno v istem času postala direktorica Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 

26 – Darinka Čretnik, moja srednješolska profesorica za slovenski jezik. Neverjetna, fenomenalna. Pri uri je začela npr. z Iliado, končala pa pri Javoršku; vmes pa na kratko obdelala še Selimovića, Zupana in Kermaunerja, se obregnila ob Ruglja (starejšega, ne Sama), zapela par slovenskih ljudskih ter popljuvala to in ono v aktualni politiki, kar si je pač ravnokar pljunka zaslužilo, tako da smo dobili poleg slovenščine še družbeno-moralno vzgojo in še kaj. Malo pretiravam, seveda. A bolj malo. Krasna je bila. Če bi le znal takrat skontekstualizirati vse, kar nam je povedala.  

27 – Helana Peršuh, še ena ptujska igralka iz "Brankine šole". S Tadejem Tošem je igrala v uprizoritvi Lederksiht, ki sem jo režiral v Drami SNG Maribor. 

28 – Marjanca in Sandi Krošl. Posebno poglavje bi jima lahko namenil. Sandi je bil oče sošolca z Akademije, Rastka Krošla (Rasti je član ansambla Slg Celje). Dolgo nisem vedel, da je Sandi po drugi vojni prišel na Ptuj, stopil z vlaka s kovčkom v roki, vprašal, kje je tu gledališče, in za eno leto postal član ptujskega gledališča pri Jožetu Babiču. Potem pa je odšel študirat v prvi letnik na novo ustanovljene IA – igralske akademije v Ljubljano. Ko sem sam, študent režije, moral delati seminarsko nalogo iz zgodovine gledališča, me je prof. Marko Marin – hvala mu! - usmeril na “ptujsko temo": režiser Hinko Košak. No, in med raziskovanjem v Arhivu, kjer sta me prijazno vodili in s škatlami zalagali Mica (Marija Hernja Masten) in Nežka, sem našel porumenelo pismo, napisano na roko, lepo napisano, in nisem mogel, da ga ne bi prebral (čeprav kot študent seveda preskočiš vse, kar ni najbolj nujno ...) In bilo je pismo, ki ga je Sandi Krošl pisal na Ptuj, svojim nekdanjim soigralcem. Takole je šlo, po spominu (za hudo precizne - najdete ga lahko v škatlah Zgodovinskega arhiva Ptuj, fond MO Ptuj, gledališče): “Dragi tovariši, ... začeli smo s študijem ... imam imenitne sošolce in sošolke ... in tukaj sem spoznal tudi tovarišico Marjanco ...” Eto, in ta Marjanca je bila Rastkova mama in oba, Sandi in Marjanca, sta zdaj igrala pri nas, na Ptuju. Sandi glavno vlogo, Marjanca stransko. Sedela je na vseh vajah v garderobi in pridno štrikala. Zelo lepe spomine imamo nanju. (Ali ne, Vesna Slapar in Nešo Tokalić?)

29 – dr. Marko Marin. Ne morem ga enostavno samo polinkati na Wikipedijo. Zanimiv tip. S pletenim cekarjem je hodil na faks. Ob petkih je odhajal iz Ljubljane ter z lastnimi rokami – in denarjem! - obnavljal grad Mirna. Na Ptuj ga je moralo nekaj vezati. Namreč: nekoč mi je rekel: “Samo, na, tlele maš en prifček, pa nč ne glej, na koga je adresiran, vzi ga pa prosim na Ptuju v poštni nabiralnik, prav na Ptuju.” Nisem štekal, zakaj prav na Ptuju, ne pogledal, komu je pisal. Očitno mi je zaupal, da bom vrgel in ne pogledal. V meni pa - prav tako očitno - premalo gledališko-zgodovinske radovednosti, hi, hi. Res bi me zanimalo, zakaj je pismo bilo treba odvreči prav na Ptuju. Bilo bi pa za knjigo spominov, anekdot in doživetij, ki smo jih različne generacije študentvov imele s profesorjem Marinom. No, ne vem, takole bi na kratko rekel: takih modelov, kot je bil Marko Marin, ne delajo več, se mi zdi.  

30 - Obdobje ptujskega poklicnega gledališča do ukinitve leta 1958 je potem dejansko raziskala in o tem napisala monografijo mag. Andreja Babšek. Naslov: 1918 - 1958, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča, Gledališče Ptuj, Ptuj 2001. Prva knjiga v zbirki Zgodovina ptujskega gledališča. Postavil jo je Savo D. Školiber, jezikovni pregled opravila Marija Holc, tiskala pa Ptujska tiskarna.

31 – Branko Kumer, ravnatelj Srednješolskega centra, ki ga je takrat obiskovalo kakšnih 2000 dijakov (gimnazija še ni imela svoje stavbe, vse srednje šole so bile v okviru SŠC-ja). Skratka: šef velike “baze” dijakov, ki smo jih hoteli pripeljati – kot bi se reklo danes: sistemsko -  v gledališče. (Z Branetom nama je življenje še prekrižalo pota: takrat, okoli “dref na ptujski tržnici”, sva se ustrezno spričkala - bil je mestni svetnik; govoril je razumno, moram reči, in predvsem miroljubno. Ampak, ni se dalo drugače: sekira pade ali pa ne. Vmesne ni (bilo). In so padle, reve dreve. Znala sva se kdaj potem zaklepetati na Dnevih poezije in vina. No in nedavno me je Brane povabil, da sem predaval njegovim zaposlenim s CŠOD - centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Prijetno me je presenetil s tem povabilom. Sicer zmeraj rad poklepetam z njim; ima ušesa tudi za družboslovne teme, sisteme, vodenje, kibernetiko na netehničnem področju.

 32 – Naj pojasnim, zakaj sem se bal. Ledersksiht je bila precej groba igra. O nasilju, medvrstniškem. Dva mlada človeka, par (Tadej in Helena), on čisto preveč navdušen nad gledanjem filmov, si začne domišljati, da je Lederksiht (iz filma The Texas Chainsaw Masacre) in terorizira svojo drago. Tadej je norel po komornem odru in pred prvo vrsto gledalcev rohnel s prižgano motorko. (Saj, veriga je bila sicer sneta, ampak, kadilo, brnelo in smrdelo pa je ko hudič. Sam, če ne bi ravno režiral, ne bi tega gledal 😉. Smo pa pred vsako ponovitvijo kar malo trpeli: ne zato, kako bo reagirala publika, ampak, ali bo motorka vžgala. Saj veste, včasih jo zalije, pa cukaš in cukaš tisto žnuro, pa ne gre. Potem se je počasi izkazalo, da je najboljše vžgala, če jo je v roko vzel tehnik ... hm, kako mu je bilo ime ..., Bojan Šumer? In tako je žaga dobila tako rekoč svojega osebnega zaodrskega skrbnika. Pa kaj zdaj to razlagam; to nima veze s ptujsko gledališko preteklostjo, ampak z mariborsko! ... Nič, vidim, da bom moral nekoč nekje najti pač še mariborski dnevnik. Skoraj prepričan sem, da sem po Ptuju zapisoval svoje gledališke dneve tudi v Mariboru.) 

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

MGP. V srcu mestra. Že od 1752.

Pretekli članek: Fran Žižek

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brako Tonejc

Brez nje se profesionalizacija gledališča na Ptuju morda sploh ne bi zgodila. Zagotovo pa ne takrat, ko se je.
Prej se ni zgodila, bog ve, kdaj bi se, če ne bi bilo nje.
Brez nje pa se profesionalizacija prav gotovo ne bi zgodila z ljudmi, s katerimi se je.
Res je: in na način kot se je, tudi ne.
V vse to sem prepričan. In v nasprotno me boste morali prepričati z močnimi argumenti.

Današnji članek o Branki Bezeljak si predstavljam zgolj kot iztočnico. Šele kot iztočnico. Komaj kot iztočnico.
Če to bereš, sem skoraj prepričan, da si bil/a zraven, v kakšni od Brankinih skupin. Da si bil eden ali ana v eni izmed številnih generacij mladih, ki smo šli "skozi Brankino šolo".

Naj se torej sproži plaz, ki naj bo tudi aplavz!

Povej svoj utrinek, pošlji mi svoj spomin na Brako!

Moji so takšni:
Nastopal sem v dramskem krožku na OŠ Hajdina, ki ga je vodila tovarišica Širovnikova, in v Delavsko-prosvetnem društvu Stane Petrovič Hajdina (vodil ga je veliko časa Maks Kampl). Branka je - morda že zaposlena na Zvezi kulturnih organizacij, morda še v Gimnaziji - spremljala tudi okoliške gledališke skupine. Teh pa je bilo veliko: Hajdina, Skorba, Cirkulane, Grajena, Cirkovce, Vitomarci, Juršinci, Vidiem ...  No, in v teh skupinah je potem "odkrivala" mlade in jih povabila v katero od svojih gledaliških skupin. Vodila je več takih skupin. Režirala pa je tudi odrasle: Mišo Damiš, Karmen Komel, Oto Mesarič, Natalija Čihal, Silvo, Stane Pal, Boba Miočinović, gospod in gospa Vaupotič, Mojca Žirovnik, gospa Aličeva, Robert Sukić ..., teh imen se spomnim ta hip.

V teh skupinah smo se spoznali in veselo igrali (dame pišem s priimki od takrat): Jasmina Preac, Andrej Šilak, Andrej Zamuda, Mitja Milošič, Alenka Žlebnik, Metod Peklar, Franci Mlakar, Sabina Černila, Iris Zupanec, Nataša Slodnjak, Marija Slodnjak, Fleur Tkalčec, Marijan Ivanuša, Miran Senčar, Nešo Tokalić, Romana Ercegovič, Vojko Belšak, Tadej Toš, Daša Štefanec, Aleš Šteger, Klavdija Poherc, Jelka Vaupotič, Andrej Cizerl, Urška Vučak, Maja Gašparič, Matija Tonejc, Stanka Peršuh, Gorazd Jakomini, Aljoša Koltak, Iva Krajnc, Ervin Štopfer, Peter Srpčič, Stanka Vauda ...

Vem zdaj sem pomešal raznorazne generacije in omenil le nekatere izmed vseh vas, ki ste igrali pri Branki.

Tin Šoškič, Patrik Komljenovič - vidva bosta znala našteti prijatelje vajinih generacij. Lara Čabrijan - vaša skupina? Don Ciglenečki? Vita Mrgole, Kaja Petrovič, Kaja Čelan? .... in vsi mnogi drugi, ki se vas spominjam po obrazih iz Brankinih predstav  - ste/smo vsi skupaj tako prijazni, da poskušamo najti čim več imen, spominov, utrinkov, pripetljajev, ki smo jih doživeli pri delu z Branko?

Skupine so se imenovale "Teater III" - najstarejša, potem pa še "Stopinje", srednješolska, in najmlajša skupina "Stopinjice".

Aja, pa seveda Tona Horvat, muzikus, fotografa Stojan Kerbler in Mišo Koltak, oblikovalec Jaka Marinič, koreografki Mira Mijačević in Majda Fridl, Savo Djurović Školiber je oblikoval lutke v lutkovni sekciji, Davorin Jukič in Ivo Ciani sta znala priskočiti na pomoč, ko je šlo za ozvočenja, snemanja ... Pa Dušan Fišer, zadnje čase Brankin stalni scenograf, Darko Ferlinc, oblikovalec.

Zdaj mi hodijo po glavi prizori iz naših - Brankinih uprizoritev, ampak niti slučajno ne znam več našteti imen in priimkov vseh obrazov.
Na pomoč, prosim!

V Klubu mladih - tam, kjer je danes Deželna banka - je Branka organizirala gledališke seminarje. Spomnim se, da nas je pamtomime učil Andres Valdes. Na nekem drugem seminarju gib Sandra Mladenović, profesorica na znameniti šoli Jacque Le Coq v Parizu in Brane Završan. Seminar po Strasbergovi metodi je vodil Andrej Vajevec.
Branko Tonejc, ti si bil takrat "v ozadju", kar zadeva mlade na Ptuju. Nam poveš, prosim, kaj o tem? Kako sta si z Branko to predstavljala?

Branka nas je poslala na gledališke seminarje v Radence. Organizirala jih je Zveza kulturnih organizaci Slovenije. Tam sem spoznal svojega kasnejšega profesorja Matjaža Zupančiča, mentor je bil med drugim tudi Srečo Špik. Tam sem spozna Gašperja Tiča. In še mnoge gledališke zanesenjake iz cele Slovenije.

Pošiljala pa nas je tudi na izobraževanja v Ljubljano. Spoznal sem Darka Čudna, ki bo iz nemščine prevedel kar nekaj iger, ki jih bom režiral. V Kulturnici na Židovski sem ne enem od takih seminarjev srečal prof. Hartmuta Lorenza, ki me je povabil v Berlin ...

Dopoldne šola, popoldne gledališki krožek oz. gledališka skupina, ali priprava kakšne nove proslave v Srednješolskem centru, ali ogled predstave ali gledališki seminar - to so bili zame časi med letoma 1980 do 1985.

Branka je bila profesorica na Gimnaziji. Njene proslave v šoli (in v različnih ambientih po mestu) so bile že kar prave gledališke postavitve. Mišo Potočnik je v Centru vodil tehniko, ponudil radijski studio, diaprojekcije, video tehniko. Branka pa je na odru prepletala poezijo, igro, ples. Tu je našla v Miri Mijačević kreativno sodelavko, s katero je potem sodelovala še dolgo.

Ne vem, ali se spomnite: v takratnem srednjem usmerjenem izobraževanju je bil na vseh smereh obvezen predmet tudi Umetnostna vzgoja. Nekak nabor različnih tem s področaj filma, gledališča, glasbe. Velikokrat mi kdo pove, da je "tudi on imel Branko". Kje, vprašam? V CSUI - centru srednjega usmerjenega izobraževanja; bodisi v strojni, elektro, metalurški, kmetijski šoli ... Pri umetnostni vzgoji se je srečal s kakšnimi "hecnimi Brankinimi" vajami za sprošanje, koncentracijo in podobno. Nekaj popolnoma netehninčnega, ampak zapomnil pa si je za celo življenje.

Branka nas je peljala na Borštnikovo. V letih, ko je bilo Mladinsko gledališče "skregano" z Boršnikovim in so gostovali na Drugi gimnaziji, pa tja. Še več: spomnim se, da je Mladinsko gostovalo tudi na Ptuju: v dvorani Mladika so igrali ... Šeligovo Ano v Jovanovićevi režiji. V dvorani Srednješolskega centra smo gledali Razrerednega sovražnika v Tauferjevi režiji. Občudovali smo mlade, divje igralce. V gledališču so igrali Filipčičeve Ujetnike svobode (r. Pipan?) V kleti ob tržnici sta Aleš Valič in Alja Takčev igrala nepozabno Millerjevo Elo. Gledali smo Moederndorferjev Glejev Summertime z Jerco Mrzel. V Dominkancu Mladinsko - Peržane.

Branka nas je spoznavala s Stanislavskim, od nje smo prvič smo slišali za Leea Strasberga, Violo Spolin. Napotila nas je na Grotovskega, Brooka. V MGL sem si kupil zbirko Stanislavksega (1987 je bilo to; vem, ker si v knjigo vpišem kraj in datum nakupa). Prva dva zvezka sta bila razprodana. Zato sem ju v srednješolski knjižnici nekega dne - vem, ni lepo, a bilo je tako - meni nič tebi odtujil (kmh: ukradel). Čez dolga leta so me povabili kot pridnega iz zglednega ex gimnazijca na šolo in takat je vest zapekla do konca: zbranim in knjižničarki Dorici priznal svoj greh, se opravičil in vrnil obe knjigi. (Sistem I in II sem potem kupil 2014, očitno ponatis.)

Vem, da je Branka sodelovala že pred našo generacijo z gimnazijci: Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Igor Mlač, Dunja Gunžer. Režiser Marjan Kovač iz Maribora jim je bil nekakšen mentor.

Branka se je zmeraj zanimala za sodobno slovensko dramo. Uprizorjala je Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Milana Jesiha, Frančka Rudofa, Zdenka Kodriča ...

Z Natašo Petrovič je našla sodelavko pri oraganizaciji - se je reklo? - ptujskih kulturnih srečanj v 80.-ih.

Po vajah - ker smo imeli šolo tudi popoldan, vaje pa pozno zvečer - nas je marsikdaj ona ali njen mož Božo Glazer peljal domov; dijake, ki so bili od daleč. Ni bilo redko, da nas je nahranila: njena paštašuta je bila odlična. Dijaki - gledališčniki smo bili redno njeni gosti še takrat v stanovanju na CMD-ju in tudi potem, na Prešernovi. Ja, bili smo ena velika gledaiiška družina.

Kot vidite, ne morem bolj na kratko skicirati in nakazati: Brankino mentorsko, režisersko in kulturno-organizatorsko delo je bila dejansko tista osnova, tista plodna prst, iz katere je potem zraslo vse ostalo. In še vedno raste. Mislim, da je Branka ta hip še članica Sveta zavoda MGP, mogoče celo njegova predsednica (ali je še nedavno bila).

Upam, da sem znal pokazati dejstvo: Brankino delo čaka na resno raziskavo.
Vem, da je v zadnjih letih zbrala svoja gradiva, gledališke liste, plakate, fotografije, tudi video posnetke - ja, že zelo zgodaj je s prvimi video kamerami začela snemati vaje in predstave! - in vse to gradivo čaka na pregled, razvrščanje, predvsem pa na interpretacijo in kontekstualizacijo.

V resnici sem, kar se tega tiče, zadnje čase silen optimist.
Pred dnevi sem namreč govoril z Niko Šoštarič, ki ravnokar na AGRFT dela magisterij iz dramturgije. Kontaktirala me je, ker se pri predmetu zgodovina gledališča ukvarja(jo) s slovenskimi gledališči v 90.-ih in me je vprašala par reči o Zato.-ju. Morda pa se res obrne vse tako, kot sva z Niko govorila: Leta 2026 bi lahko našla čas in ja, zanima jo, da bi se posvetila Brankinemu opusu. 

(V minulih letih je bilo namreč že kar nekaj poskusov iskanj nekoga, ki bi se lotil te teme. Tudi direktor MGP, Peter, je bil pripravljen pomagati; na več krajih smo se pogovarjali, že nekaj imen je bilo "v igri". Ampak, takih reči se ne da "zaukazati", ne enostavno "naročiti" z naročilnico. Pojaviti se mora nekdo, ki ima senzibiliteto in afiniteto, ki ima gledališče rad in ki želi vedeti. Nekakšen radoveden "arheolog", ki ima voljo izkopavati, primerjati, povezovati, za-štrikati nitke v celoto. Za to je potrebno tudi veliko časa; da o kontekstukalnem znanju in sposobnosti upovedovanja niti ne govorim. Ko sem govori z Niko, se mi je zazdelo: Nika bi to lahko ... Upam, da Nika tudi bo.)

Tako. Poskušal sem narediti hitro skico "fenomena Branka" za nazaj. Hkrati pa z Niko nakazati tudi upanje in smer za naprej: temeljita raziskava Brankinega dela bo nekega dne rezultirala v prelepo - verjamem tudi debelo in za skupnost dragoceno - monografijo.

Branka je s svojim "ptujskim gledališkim fenomenom" zagotovo izjemna, edinstvena slovenska gledališka mentorica. 

Kako je delala, na kakšnih osnovah, s kakšnimi miselnimi in konceptualnimi orodji, od kje je zajemala, kako eksperimentirala, do kakšnih uvidov prišla po poti, kakšne načrte je še imela, kaj ji je uspelo in kaj ne, kje je imela podporo in kje ji je morda umanjkala, o čem je sanjala sama, kako si je predstavljala razvoj, kakšno mesto Ptuj si je zamišljala, kaj se je pokazalo pri maldih generacijah kot ključno pri njihovem razvoju ... vse to in še marsikaj drugega bo treba vprašati Branko. In jo nato poslušati. Nakar pa vse slišano, prebrano in videno na posnetkih povezati v smiselno celoto. Ta nova celota, uvid v njeno delo, spoznanja in ugotovitve bodo dobrodošla tudi pri izobraževanju mladih gledališčnikov na gimnazijskem nivoju.

Zdaj je menda logično: Več kot trideset (Branka: štirideset?) let Brankinega gledališkega ustvarjanja je temelj, na katerem bo na/stalo nadaljevanje zgodbe o profesionalizaciji MGP.

Stopinjice - Stopinje - Teater III - v resnici gre za eno veliko, dolgo gaz, ki vodi proti MGP.

************************************************

Na vrsti si ti. Tvoji spomni. Spomini mnogih, ki nas je Branka učila, režirala, mentorirala.
Prepošlji prosim moje povabilo svojim prijateljem, nekdanjim igralcem, če imaš stik, e-mail.
Zato, da bo povabilo, da delimo svoje spomine na tiste lepe čase doseglo čim več nas, ki smo "hodili k Branki". 
Praktično to pomeni: zapišeš kak svoj spomin na FB ali mi pošlješ na mail: samo.strelec@gmail.com.

Prihodnjič: Še enkrat Branka - stopnička pred profesionalizacijo

************************************************

Branka Bezeljak: Samo, hvala za ta zapis. Seznam vseh mojih uprozoritev, studia in zasedbe z vsemi imeni imam.