Tag: SNG Maribor

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,

Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah¹? Jaz na Rogoznici², del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

Prejšnje objave:

1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 

***

16. december 1997

 Tudi večerna predstava je bila dobra. Gledalci so bili seveda bolj zadržani, nekako z negotovostjo so spremljali dogajanje, vendar se vedno bolj nekako stapljali z dogajanjem. Čutil sem, da je marsikoga motilo preklinjanje, grde besede in morda hrup ter nasilje... Ampak... v celoti gledano je gostovanje uspelo in ni mi žal, da sem Lederksiht povabil na Ptuj. Najbolj sem seveda vesel, ker so bili zadovoljni dijaki. 

--- Bo nastal cirkus? Ravnokar klicala Branka, da želi imeti ob 19.30 luč in da ni nič pripravljeno v steklarski! Prvič slišim, da bi se morali uskladiti za to prireditev! Tomaž mi pravi, da je Cico³³ rekel, da je dovolj mali regulator (10 stezni) in da ne potrebujejo velikega... Zdaj pa na prizorišču ni ne Cicota, ne Simona³⁴ in Branka zahteva od Tomaža, da reši luč... Fant je miren in pomirjevalen - kako dobro se zna pogovarjati. Jaz bi že zdavnaj znorel... 

Na predstavo prideta Andrej in Andreja³⁵. Andreja sem prosil, da razmisli, kaj bi se dalo storiti z 2. vrstami, da bi dosegli boljšo vidljivost. Morda bi z manjšo adaptacijo resnično lahko izboljšali vidljivost, s tem bi se število dobrih, prvovrstnih kart povečalo za 30.   

17. december 1997

Tudi sinočnja predstava je bila dobro obiskana. Mislim, da so jo gledali celo nekoliko bolj sproščeno kot v ponedeljek. Najbrž zato, ker je bilo več mlade publike. Sicer pa občutek ob koncu enak: nekateri so bili zelo zadovoljni, drugi verjetno zelo nezadovoljni.  

Andrej si je ogledal lože in balkon... Misli, da bi se dalo malo pomagati. Malo sva tudi zasanjarila o morebitni adaptaciji gledališča... Nič ni nemogoče, (če je denar). Presenetilo me je, kako je suveren pri nekaterih rečeh; zdi se, da ve, kaj dela, da se spozna na svoje reči.  

19. december 1997

Jezen sem: ker smo danes dali članek za Ptujčana, vendar ne bo objavljen, ker so že končali redakcijo. Milena³⁶ pravi, da bi jo morali poklicati in vprašati, kdaj zaključujejo. Mimogrede mi hvala bogu pove, da bodo z novim letom šli na nov sistem: oddaja do 2. v mesecu, izdaja Ptujčana pa okrog 15. v mesecu. 

Dobili, t.j. kupili smo fotokopirni stroj. V letu 1997 smo dali za fotokopiranje 500.000 sit! Neverjetno, ampak to kažejo številke. Upam, da se stroj ne bo kvaril, da bomo pazili in da se nam bo kmalu amortiziral. 

Počasi pripravljamo novo najeto stanovanje na Prešernovi za vselitev igralcev za Sobe. Kupili smo najnujnejšo opremo ... Zdaj urejamo posteljnino ... Stanovanje je lepo urejeno, predvsem pa je toplo. Mislim, da ni primerjave s tistim, na CMD-ju. 

Včasih pomislim, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi. Da našega dela ni videti na veliko, na zunaj ... Pa drugače skoraj ne gre ... Vse načrtovanje se vrti izključno okoli denarja in ljudi, ki bodo pripravljeni delati za taki denar.  

Čutim, da je treba nekako obuditi “zatojevski” duh - to pomeni: lotiti se tekstov hrabreje, radikalneje, prepoznavneje - pa karkoli bi naj že to pomenilo. 

23. december 1997

V Mariboru je odpadlo gostovanje SLG Celja - otroška predstava in v eni uri smo organizirali gostovanje Zaboja danes ob 15. in 17. uri v SNG Maribor! 

Pospešeno urejamo stanovanje za goste, ki pridejo danes. 

Včeraj smo imeli “zaključek leta” - kosilo v Toplicah. Imeli smo se kar fino. Malo posedeli in poklepetali. Od poldneva, pa kar do konca delovnega dne. 

Zvečer sem šel prevzet kuhinjo za novo najeto stanovanje. 

Otroci, ki so letali okoli gledališča so mi rekli, da je gledališče odprto. In res: vrata so bila odprta: Marjan je razložil, kako pride do tega zaradi loputanja. Hvala bogu ni bilo nič ukradeno. Takoj sem namreč poklical Tomaža, da je preveril elektro opremo. 

Problem: klicali iz SLG Celja: 2 igralca sta zbolela. Ponedeljkovo gostovanje je pod vprašajem. Šele v soboto se bo vedelo, ali bo ali ne ... Vraga, zdaj se ponavlja zgodbo Lederksihta pri Ministru. Bomo tudi tokrat imeli srečo, kakor pri gostovanju Mariborčanov? 

Komplikacije in problemi okrog proslave dneva državnosti (?), samostojnosti?³⁷ Kdo je komu kaj rekel, obljubil, Tone Horvat³⁸, pihalci - Branko Horvat³⁹, občina - Menoni⁴⁰ ... A naj se grem policaja? Kot da ne bi bilo že celo leto jasno, kdaj je ta klinčeva proslava ... Če bi mi delali takšne cirkuse z našo organizacijo, kakor se grejo drugi ...  

Slišim Gogo, Vesna Slapar je že tukaj... čakamo še Tatjano⁴¹, Krošlove in Aljoša in nato začnemo ... 

30. december 1997

Včeraj smo imeli zadnji ponedeljkov sestanek⁴²: v bistvu smo planirali finančne in strateške odločitve za prihodnje leto, kar zadeva finance in tehnična sredstva. Pogovarjali smo se o možnih stroških, ki se znajo še pokazati (centralna peč), prenovi parterja. 

Danes bomo delali še do dvanajste ure. Pogledali si bomo tudi oddajo o nastajanju predstave v muenchenskem gledališču. 

Začenjam zbirati argumente za in proti gradnji novega gledališča. Oziroma: zbirati argumente za renovacijo sedanjega. Namreč: na proslavi ob dnevu državnosti so nekateri na glas govorili, da bi bilo treba na Ptuju zgraditi novo gledališče. S 600 sedeži⁴³. 

 
(Se nadaljuje.)

***

Pripombe in komentarji: 

33 – Cico: Andrej Cizerl, "Brankin" igralec, tehnik, kasneje zapslen v MG Ptuj kot odrski mojster. Cico je prispeval fajn spomine, na tej povezavi.

34 - Simon Puhar, tudi sodeloval že pri Branki, kasneje zaposlen v MGP kot lučni/tonski tehnik.

35 - Andrej Šmid in Andreja Babšek. Andrejo sem spoznal v Mariboru, komparativistka, gledališka kritičarka, pri predstavi Lederksiht je bila dramaturginja. In me je spoznala s svojim fantom, Andrejem, arhitektom. Andreja bo kasneje raziskala obdobje 1919 – 1958 (glej prejšnji zapis), Andreja bom pa vključil v veliko, dolgo štorijo: vprašanje obnove gledališča: prenavljati, obnavljati, graditi novega, kakšni koraki so potrebni za katerokoli od teh zelo različnih smeri, pristopov, kje začeti, kako? Kot veste, bo še zanimivo. Ne bo več v mojem mandatu, zato ne vem: ampak občutek imam, da se je, ko je do prenove prišlo, prijavil tudi Andrej, s svojo arhitekturno rešitvijo. Vem, da sem na občini gledal razstavljene tri rešitve. Ampak, do tja je še zelo daleč: preveritveni projekt, idejni projekt, projekt za gradbeno dokumentacijo itd. Še bo preteklo vode v Dravi. Ali pa tudi ne; obnova se je že deset let za tem tudi zgodila. In to niti ni tako dolgo – se mi zdi danes. Takrat sem seveda mislil, da se da to prej. Narobe sem mislil. Očitno. 

36 – Milena Turk, urednica občinskega glasila Ptujčan. Če je že prilika, o Ptujčanu (ker je tudi rahlo vezano na gledališčnike): Ob ustanavljanju gledališča je precej vidno vlogo v debatah igral tudi gospod svetnik Brglez. Potem je postal prvi urednik mesečnika Ptujčan. S Tadejem sva se neko leto za pusta našemila prav v lika Ptujčana; nase sva navlekla kartonske škatle in jih polepila s prvimi izvodi Ptujčana. Šele leta in leta kasneje sem zvedel, da je bil to oče prijatelja Rada Brgleza. In Rado bo kot programer, mnogo, mnogo let kasneje sodeloval z mano pri izdelavi nekega računalniškega programa za delo v gledališču. Kako je to krasno; kako smo povezani, samo malo je treba odstopiti od vsakdanjega sranja okoliščin in pogledati na stvari s časovno distanco. 

37 – Eto, tu me je, kakor sem slutil že pri pisanju uvoda v prvi prispevek, kar malo sram. V trenutku tipkanja dnevnika očitno nisem bil več siguren, kaj praznujemo. No, pri tem prvem sramu vsaj ni bil nihče drug vključen, se zdaj tolažim. Pa od osamosvojitve je bilo tudi komaj nekaj več kot pet let, he, he ..., se tolažim še naprej. In v šoli, še dandanes, otroke učimo, kaj je bilo eno in kaj drugo, pa bo že skoraj frtal stoletja od takrat. Tako da: ja, priznam, lahko bi vedel že takrat, na izust, a tako pač je, kar je res, je res, nisem. 

38 – Anton Horvat, legendarni ravnatelj glasbene šole. 

39 – Branko Horvat, gospod je bil na občini v protokolu (ne vem uradnega delovnega mesta). 

40 – Stanko Menoni, član pihalnega orkestra. Seveda: dovolj je bilo cirkusov ob ustanovljanju gledališča, kdo bo v katerih prostorih oz. kako se bodo "ločili", prostori in ljudje, med ZKO in novim zavodom. Zato sem si želel, da 100 % korektno tretiramo vse druge organizacije, zavode, društva, ki bodo kdaj uporabljali stavbo gledališča.

41 – Tatjana Doma, dramaturginja. So bile Sobo oddam prvi projekt, pri katerem sva sodelovala? Kakorkoli: potem je ostala ves moj mandat na Ptuju, kot stalna dramaturginja in avtorica gledaliških listov. Lepo sva sodelovala; v nekem trenutku smo se celo povezali s Ptujskim Tednikom, ... ampak do tja še pridemo, upam, da sem si zapisal tudi kaj o tem. (Ali pa ne; če ni bilo nobenih problemov, potem mogoče sploh nisem pisal 😉 Ja, res je hecno: fokus na problem. To je problem. Ampak takrat tega seveda nisem vedel. Zato pa pišem to zdaj, ko vem 😉) 

42 – Vsak ponedeljek zjutraj smo se dobili v moji pisarni, za veliko mizo, prostora je bilo za čisto čisto celo firmo in smo se zmenili, kako in kaj naprej v tednu, ki je pred nami. Čeprav sem kje režiral, je ponedeljek bil jour fix za našo firmo. 

43 – Tole s sedeži: ptujsko gledališče z 218 sedeži (Peter, koliko je v resnici dobrih, kjer je vidljivost okej?), je dejansko z ekonomskega stališča nepokriljivo. Kakšna beseda je zdaj to? Takšna, da se redko katero gostovanje drugega gledališča pokrije samo. 200 ljudi (če bi bilo razprodano), po cena vstopnice - pa naj bo 20 eur - je to max od maxa: 4000 eur. Ne bom zdaj tu razvijal te (ne)ekonomike naprej, ker nisem kompetenten, kot se reče. Direktor Peter je študiral ekonomijo nekaj let, pa tudi ni iznašel čudežnega recepta. Bojim se, da že samo zato, ker ga ni, takega recepta. Oziroma, upam, da je jasno: mesto, če želi imeti gledališče, ga mora (skupaj z državo) financirati iz javnih sredstev. Zato, da bi bila vstopnica po sprejemljivi ceni. Če pa bi se kdo rad šel “tržnih cen”, pa pač lahko teater kar zapre. In, če smo že pri denarju: tudi vložek v lastno produkcijo se seveda nikoli ne povrne. Tako da, enkrat za vselej: gledališče je finančna zguba. Jasno, je bilo vedno; in bo. Ko več ne bo, ko se bodo (ali bi) v dvorani za 600 ljudi uspešno igrale komedije (ki jih delam tudi sam, da ne bo pomote), bo to samo še komercialno gledališče. Ki je tudi gledališče, seveda. Ampak, pravim: javni denar, javno gledališče uporabi za nekaj, česar si s ceno vstopnice oz. iz cene vstopnice ne bi moglo nikoli privoščiti. Ali po domače: gledališče je drag špas. Zato pa biti mesto pomeni imeti tudi ta prestiž, da imaš svoje gledališče. Eto, to je bil zdaj en tak mini pledoaje za potrebnost javnega gledališča v mestu.

Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

Draga Pia.

Verjetno se ti je pred dnevi pošteno kolcalo. Naj ti povem, zakaj.

V prvem gimnazijskem razredu (kjer vsake kvatre učim) smo se predstavljali. Vsak je povedal, kako je dobil svoje ime.
In nek deklič reče: "Moja mamica je gledala Petelinji zajtrk in igralka ji je bila tako všeč, da mi je dala ime po njej."

Eto, to sem ti hotel povedati.
Seveda bi to lahko povedal tudi "na zasebno", ampak sem namenoma javno. Zakaj?
Zato:

Dijaki bodo še večkrat v dveh letih, ko se bom družil z njimi, poslušali o tem, kakšno velikansko moč ima umetnost. In po letošnji "Pii" se mi ne bo treba več zmišljevati primerov in dokazovati in razlagati, kako to mislim, da ima umetnost velikansko moč.
Vsem bo za vedno kristalno jasno, kako zelo močno se je morala neki gledalki vtisniti v spomin vloga, ki si jo igrala. Tako zelo, da je nekoga, ki ga bo imela najraje, vse svoje življenje, lastnega otroka, poimenovala po tebi.
Za vse življenje je dobil nekdo svoje ime zaradi filmske/igralske umetnosti; vse življenje ga bo nosil; nekdo bo z imenom to, kar bo, celo življenje zaradi tebe, Pia. Zaradi filmske umetnosti. Zaradi Petelinjega zajtka in tvoje "Bronje".

Ta tvoj, še bolje vajin primer, draga Pia - ena in druga - je najboljši primer iz resničnega življenja, kako lahko učinkuje umetnost na človeka.
Oplazijo nas filmi, oplazijo nas dobre knjige, oplazijo nas slike, pesmi, skladbe ... uprizoritve in še marsikaj, čemur pravimo umetnost. Nekatera nas ne le oplazi; tudi ožge, opeče, okuži za zmeraj.

Dijake bom dve leti spodbujal, da naj se kar lepo pre/pustijo oplaziti. Poeziji pri slovenščini, slikam pri likovni in umetnostni, filmu, gibu, glasbi ...
Naj skušajo opaziti, kako jih bo tisto nekaj - ko jih bo in vem, da jih v nekem trenutku zares bo - oplazilo za na dolgi rok. Mogoče zaradi tega svojim otrokom nekoč ne bodo ravno dali imen kot so Gertruda, Guernica, Bolero, Valjhun ... ali magari Pišti. Lahko pa, da jih bo umetnost za zmeraj zaznamovala; na že kak način, ki ga sam ta hip niti slutiti ne znam.

Lepo bodi, Pia. In vse dobro.

Samo

***

Pripips:

Tole pisemce bi lahko bilo naslovljeno tudi takole:
Dragi Nac ... Zato ker Ignac včasih pove, da si ob tem, kar napišem o umetnosti, on, "samo šlosar", zaželi, da bi slišal še kaj.
Ali pa:
Dragi Kean Reeves ... Zato ker je dejansko v razredu fant, Piin sošolec, z imenom Neo. Ime ima po liku iz filma Matrica, ki je bil  tako zelo všeč njegovemu očetu (in ga je igral Kean Reeves).

Eto, dragi moji, tako je to, z umetnstjo in njeno ne/potrebnostjo.

"Umetnost lahko reši svet," je menda pred kratkim nekje zapisala izjemna ptujska bibliotekarka in pravljičarka Lilijana Klemenčič.
O tem bo treba še kdaj kaj reči.

---

Fotografija: Sandra Požun; Pia Zemljič v vlogi Popo Martin, Drama SNG Maribor, 2002; Nicky Silver: Debeluhi v krilcih.