-
16-12-25 6:23
Prva petletka, 22
Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!Prejšnje objave:
1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21,
1. december 1998
Z Andrejem sva prišla pravkar s sestanka z MOP. Bila sva pri g. Napastu in Vidoviču. Andrej bo sklenil z Oddelkom za družbene dejavnosti pogodbo, ki bo zadevala idejno rešitev rekonstrukcije GP. Ponudil bo 3 rešitve glede obnove dvorane: obnovo obstoječega z minimalnimi popravki, razširjen parter z balkonskimi ložami ter rešitev brez lož. Ta idejni načrt bo končan konec februarja, v začetku marca '99. Nato bomo na tej osnovi startali na denar. Morda se kaže, da bi lahko v letu 2000 celo začeli z deli … Kar nekako prelepo se mi zdi … Misel na gradnjo …
Odhajam na gostovanje s Pismi v Mursko Soboto. Kako bo izgledala gostovalna varianta, s približno osvetlitvijo, na približnem odru?
Vaje za Finžgarja tečejo v redu. Danes bo končan velik del drobnarij in začela se bo postavljati luč. Upam, da bo predstava pritegnila komedije željno občinstvo.
14. december 1998
Nekaj dni je bila ta datoteka „mrtva“. Zato nobenih vpisov vanjo, zato zamuda. Mimo je premiera Finžgarja. Odmevi: kritike ne preveč sijajne, publika pa predstavo spremlja z zanimanjem, se smeji in očitno zabava. Dovolj dobro zabava, kajti predstave se polnijo.
Marijan je iz bolnice; doma. Irena je bila pri njem. Težko diha …
Delo teče dokaj normalno, kljub temu, da je december precej nabasan s predstavami – našimi in tujimi.
V Cankarjevem domu smo dobili 12 odpisanih reflektorjev – profilcev, ki so pa skoraj novi! Poleg tega pa še kup modrega itisona …
Počasi pripravljamo prostore za preselitev arhiva v pisarne, kjer je bil doslej TiC.
Jutri ob 13. uri zaseda komisija za dodelitev dela za izvedbo idejnega načrta v zvezi z obnovo stavbe gledališča … Upam, da bo zmagal Andrej, ha, ha, ha.
15. december 1998
Ponudba firme, pod katero bo projektiral Andrej Šmid, je bila ugodnejša pri odpiranju ponudb za idejni projekt prenove stavbe Gledališča Ptuj. Hkrati zvem, da naj bi se vendarle gradila na lokaciji nekdanje kasarne na Potrčevi kongresna dvorana s 400 sedeži. Pobudinik g. Brglez, SLS. G. Vidovič je sicer skeptik glede nadaljnjega upravljanja take hiše in same ekonomike …
Danes sem končal s pisanjem novoletnih voščilnic. Kar nekaj se je nabralo ljudi, ki sem jim hotel pisati „lastnoročno“, ne pa printano in morda še s fotokopiranim podpisom.
16. december 1998
Silovita poraba vode je na našem računu. Zaprli smo vse pipe, glavni števec pa se še kar kljub temu vrti naprej. Upam, da je pokvarjen števec. Sicer nimam ideje, kje bi lahko teklo in kako to mesto najti.
Govoril sem z Marijanom. Tale bolezen ga je resnično zelo zdelala. Bolijo ga roke, nima moči in ne kondicije.
18. december 1998
Počasi pripravljam okvire za prihodnjo sezono. Nekakšno predpogodbo z režiserji, kjer bom definiral vse stvari, ki jih mora vedeti režiser. Tako bo vse popolnoma jasno in svoje sodelavce bo lahko natančno obvestil, kako kaj izgleda.
23. december 1998
Anica super pripravi vse stvari, ki jih je treba podpisati, urediti, tako da zjutraj hitro končam najnujnejše stvari in si splaniram nekaj naslednjih dni. Potem tudi mirneje odidem na vajo v Maribor. Dogodki v hiši se vrstijo po načrtovanem urniku in za zdaj je vse v redu.
Mimo je tudi gostovanje v Novem Mestu – Ovinek. Govoriti moram z igralci, da vidim, kakšen je bil odziv. Ali je predstava sploh imela kak „učinek“.
Občina nam je dostavila prvi del idejnega načrta, ki ga je izdelal Šmid. Moj komentar: Zdaj pa te stvari že izgledajo nekako čisto „zares“, strokovno in tehtno. Predvsem se mi zdi dobro, da so na koncu mnenja strokovnih služb, ki bodo upoštevana v drugem delu naloge.
Reflektorji, ki smo jih dobili v CD, so fantastični. En sam sveti bolje, kakor štirje, ki smo jih imeli sedaj montirane na koncu dvorane. Prihodnji teden dobimo tudi naročena para in pa stroboskop, ki je za zdaj še sposojen iz Maribora.
30. december 1998
Sinoči smo se poveselili v kitajski restavraciji v Dupleku. Fino je bilo. Samo brez Marijana, ki smo ga obiskali pred dnvnevi kar vsi naenkrat pri njem doma.
V zadnjih dneh leta razmišljam o nadaljnjem razvoju gledališča. O bližajoči se premieri monodrame in o festivalu, ki bo sledil.
Predvsem in najbolj pa še o eni stvari, o kateri sva pred dnevi veliko govorila s Tadejem in nekajkrat tudi že z Nešom. Gre za to, kako bistveno napredovati v tem, kar delamo. Kako priti do predstav, ki bodo še odmevnejše, ki bodo dobile – ja, morda tudi nagrade, ki bodo lahko šle na kak festival. Zdi se nam, da bi to gledališče že potrebovalo. In ko sva takole premlevala celotno situacijo in iskala možne poteze, sem prvič nekako čisto zares začutil željo, da bi poiskali možnosti za zaposlitev štirih igralcev92, s katerimi bi se nato podali „v napad“. In najprej se mi je porodila zamisel o sodelovanju z gospodarstvom. Z velikimi firmami, ki bi morda lahko vsaka financirala plače za enega igralca: Talum, Mercator, Perutnina, Kombinat … V kleti na zabavi, ki jo je priredil CID in DPM, sem o tem spregovoril z g. Čučkom. Zamisel se mu ni zdela slaba, menil je, da bi lahko pomagal … Koliko verjeti? Kako vzbuditi interes pri gospodarstvu? Kako jim pokazati, da je to nekaj, v kar se splača vložiti svoj denar? Kaj lahko že pokažemo, kaj lahko napovemo/ponudimo - kakor se reče v tržnem smislu? Sam seveda ne verjamem, da so rezerve v mestnem proračunu. Ali vsaj ne verjamem, da bi lahko prišli do denarja tam. Kajti za to pot bi bilo potrebno imeti politične naveze, ki pa jih nikakor nimamo. Sodelovanje z gospodarstvom se mi zdi vsekakor zanimivejša ideja. Občutek imam namreč, da bi lažje položili karte na mizo in se pogovarjali trezneje in direktneje. Najbrž nekako tako, kakor vrhunski športniki. Kjer štejejo rezultati, kjer šteje prepoznavnost, vidnost, prezentnost.
Gledam kup novoletnih čestitk, ki se je nabral na mizi. Kako čudovito bi bilo, če bi se vse te želje zares uresničile …
31. december 1998
Članek, ki je izšel v 7D, je razburil g. Vlada Novaka, ki me je kar nekako napadel v Trač baru v Mariboru. Češ da pomagamo dajati na razpelo Kraljeviča, da sta Tokalič in Toš kot desni in levi razbojnik, da služita denar na Ptuju, v MB pa da nočeta delati vsega …
Kasneje je tudi Kraljevič govoril z obema: Tadejem in Nešom. Zakaj taka ogorčenost, si mislim. So veliko, potentno, bogato gledališče in takšne obrobne stvari se jih niti dotakniti ne bi smele. Ne pa tak cirkus …
SREČNO – upam tudi sodelovanje s SNG Drama Maribor.
(Se nadaljuje)
***
Komentarji in pripombe:
92 - Misel o štirih igralcih je padla. In zaradi nje sem "padel" čez par let: ker tega nisem uspel realizirati, sem se počutil nesposobnega. Kasneje je GP imelo nekaj let enega zaposlenega (Aljošo Ternovška). Po njem nobenega (več). In tako se mi zdi prav: projektno gledališče lahko ima tudi svoje prednosti. Kako je že šla nekoč deviza: Small is beautiful.
Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.