Tag: Zlatko Špoljar

  • 19-02-26 7:02 Prva petletka, 39

     

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39

     

     

     

    1. marec 2001

    Danes nadaljujemo delo za Sezonca. Me prav zanima, v kolikšnem času bomo stvar spravili do konca. Prav tako me zanimajo Uroševe fotografije. 

      

    1. marec 2001

    Bil pri g. Žmavcu, ki vodi dvorano Lent v Mariboru. Zainteresirani so za sodelovanje. Marjetka bi bila za njih prava stvar. 

    Še to: ko boš razmišljal o dogodkih zadnjih mesecev: poglej v fascikel prispele pošte z MOP-a in boš videl, kako so vas obveščali o za vas vitalnih sestankih, in kako jih odpovedovali … 

    Klical me je Ivan Lovrenčič, direktor Arhiva: sam me podpira pri mojem »jeznem« pisanju na MOP in celo misli, da bi stvari morale v medije … 

      

    1. marec 2001

    Zdaj je g. Hojker sklical odpovedani sestanek znova, ne da bi se uskladil z mano: in to za četrtek ob 10. uri – ta isti dan pa imamo v LJ kolegij direktorjev sestanek z ministrico. Zdaj bom županu rekel, da naj mi da občinskega šoferja in me pelje ob 12. uri iz Ptuja v LJ in potem nazaj. Saj so nori … 

    … 

    Obvestilo župana, da mi da šoferja. Super. 

    Danes sem prvič Mateji in Anici govoril o tem, da obstaja mehek scenarij za prihodnost gledališča: najti nekoga, ki bo nekaj let čakal, da se uredijo stvari z NKP-jem ter da se zgradi cerkev na Ptuju. Potem pa se bo dalo lažje dihati. 

    Dogovori z Alujevičem vse za Zaljubljenega čarovnika. 

    Včeraj dogovoril vse za Sizifa. 

    Prišle programske knjižice za Festival monodrame. Zadovoljen.   

      

    1. marec 2001

    Včerajšnji sestanek na občini: povedal sem jim prvič o taktiki »čakanja«. V njej bi morali intenzivno delati z MzK-jem, sprejeti sistemizacijo kot pogajalsko izhodišče za MzK, igralcev pa ne zaposliti, revidirati načrte za obnovo hiše ter vsako leto povečati sredstva za projekte. Seveda pa podpreti človeka, ki bi vodil hišo tako, da bi ohranjal doseženi standard … Ta dinamika zamika jim je bila všeč, realnejša, seveda ugodnejša. Vendar pa so »skočile ven« tudi stvari, za katere sem mislil, da so že mimo: Nevenka pravi, da je ljubiteljsko gledališče odrinjeno, da ptujski amaterji nimajo vstopa na oder, da ne more biti pri nas revije gledaliških skupin, g. Brglez je menil, da kljub gledališču potrebujemo Kulturno kongresno dvorano, g. Lačen je menil, da ni treba pri zaposlitvah misliti izključno na Ptujčane in naj se zaposli kogarkoli … Ko sem poslušal vse to, sem vedel, da je prav, da se poslavljam … 

    Sestanek v Drami: udeležilo se ga je tudi MzK: ministrica, Kardum, Pihlerjeva, Zajčeva, Železnikova. Nič usodnega v smislu hitrosti: dela se na tem, da bi bili stroški med državo in občinami pri gledališčih razdeljeni v razmerju MzK 51%, občine 49 % s predpostavko, da je lokalni delež zagotovljen. Skratka: zakonodaja, čakanje, nič hitrih in usodnih sprememb. Občutek: še smo v igri, še smo zraven. 

      

    1. marec 2001

    Vse v znamenju zadnjih priprav na Festival monodrame. 

    Sicer pa intenziviranje dela za knjigo A. Babšek o zgodovini ptujskega gledališča do ukinitve; že tečejo dogovori za skeniranja in oblikovanje. Potem pa tudi korekcije za knjigo 1992-2002. 

    Prišel zapisnik z občine s sestanka pred nekaj dnevi o širitvi gledališča. Spodbudno: vsaj zapisano je, kaj smo govorili, kakšni so bili predlogi, kakšna naj bi bila strategija in nadaljnji koraki v smeri realizacije glavnega cilja: obnove hiše in zaposlitve igralcev. 

      

    Mestna občina Ptuj 

    Občinska uprava 

    Oddelek za družbene dejavnosti 

      

    Številka: 414-04-19/01-4 

    Datum: 23.03.2001 

      

    ZAPIS SESTANKA V ZVEZI S PROJEKTOM ŠIRITVE GLEDALIŠČA PTUJ, 

    ki je bil dne 22.03.2001 v veliki sejni sobi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj 

    Prisotni: lista prisotnih je sestavni del zapisa. 

      

    ZAKLJUČKI: 

    1. V uvodnem pozdravu je podžupan g. Hojker opredelil namen sestanka in željo Gledališča Ptuj po

    novem razvojnem ciklusu, ki je posledica porasta števila predstav in uspešnega dela zavoda v 

    preteklih petih letih. Izpostavil je dve odprti vprašanji -nove zaposlitve in adaptacijo zgradbe 

    Gledališča Ptuj. 

    1. Direktor Gledališča g. Strelec je prikazal dinamiko dosedanjega razvoja in predstavil predlog

    razvoja zavoda do leta 2005. Poudaril je, da so osnova za nov razvojni ciklus merljivi in strokovni 

    rezultati: urejeni akti zavoda, premierska shema, festival monodrame, mlada dramatika, lutke, 

    priznanja. Predlagal je: 

    - da je potrebno Ministrstvu za kulturo neprestano dokazovati primernost sofinanciranja programa 

    Gledališča Ptuj, še posebej po sprejemu Nacionalnega kulturnega programa, 

    - da se lokali v Murkovi ulici namenijo gledališki dejavnosti zaradi denacionalizacijskih postopkov, 

    - da Mestna občina Ptuj v naslednjih letih nameni več sredstev za program Gledališča, 

    - da se nova sistemizacija delovnih mest sprejme na mestnem svetu, brez obveznosti za 

    zagotavljanje sredstev za nove zaposlitve in 

    - novi igralci se zaposlijo v programskem letu 2002/03 in takrat bi bilo potrebno v proračunu 

    Mestne občine Ptuj zagotoviti dodatna sredstva. 

      

    1. V razpravi so sodelovali:

    - G. Lačen (ZKD Ptuj) je bil mnenja, da se mu ne zdi smotrno vabiti na Ptuj le igralce, ki izhajajo 

    iz Ptuja, sicer pa podpira predlog razvoja zavoda, 

    - G. Arih (PMP) je pozdravil prikazano strategijo, 

    - Ga. Gerl (SKLD) je izpostavila problematiko amaterskih gledališčnikov, ki se srečujejo s 

    pomanjkanjem prostorov za predstavitve v mestu Ptuj, 

    - G. Slavko Brglez (svetnik MS) je opozoril na dejstvo, da Ptuju manjka strategije kulture nasploh 

    in daje v Ptuju mogoče za področje kulture v proračunu nameniti le 0,5- 1 % sredstev, s čimer se 

    mora pokriti vsa kulturna dejavnost v mestu, 

    - G. Križe (svetnik MS) je bil mnenja, da Ptuj prenese sistemizacijo dodatnih štirih zaposlenih in 

    obnovo zgradbe,

    - Mrgole (podžupan) je bil mnenja, da je nakazana pot najrealnejša in da imamo časovno

    možnost razrešiti problem. 

    1. G. župan je zaključil sestanek z mislijo da Mestna občina Ptuj gledališče mora imeti, da pa nam

    novo razmišljanje o ekonomski moči Ptuja narekuje etapnost pri taksnih odločitvah in soglašal s 

    predlogom, da se mestnemu svetu predlaga potrditev sistemizacije štirih igralcev, vendar brez 

    zagotovila za zagotavljanje sredstev za njihove plače. 

      

    Zapisala: Zdenka Ristič                                           Ivan VIDOVIČ, Vodja oddelka 

      

      

    1. marec 2001

    Tanji Viher, ki me sprašuje, kaj bo z mano in Ptujem, pošljem naslednjo pismo: 

      

    Ptuj, 27. marec 2001  

    Tanja, zdravo. 

    Prihodnje leto bo 10 let, odkar se ukvarjam s Ptujem. To veš. 

    Ne, v tem času se nisem izčrpal, utrudil. Pač pa sem se naučil ločevati med hipnim obupom in črnogledostjo ter oceno realnega položaja. 

    Velikokrat je dejansko bila avtocesta za prvim ovinkom. 

    Zdaj pa je situacija naslednja: sprememb s strani ustanovitelja ni pričakovati. Ker ni gospodarske in finančne moči v tem okolju in zato je malha primerno majhna. To razumem. V njej je po moje seveda dovolj denarja za naše plane – toda tu nisem bil pravi sogovornik: preprosto zato, ker gre velik ali večji denar tja, kamor to porinejo, zlobirajo stranke. Jaz pa sem jih pred zadnjimi volitvami vse odslovil, ko so hoteli imeti pri nas predvolilne konvencije … 

    Država nam je naklonjena, vendar dokler ne bo sprejet NKP ali spremembe zakona o izvrševanju javnega interesa na področju kulture, operativno v odnosu do nas ne bo sprememb v financiranju. Beri: dajali nam bodo vedno znova toliko, koliko bomo prijamrali, priargumentirali in jokaje zastokali. Razumljivo: ker zakonske osnove (obveznosti) države do našega zavoda ni. 

    Sogovornik z državo je lokalna skupnost – to je župan. Ta pa do nadaljnjega v tej smeri ni sposoben premakniti stvari. 

    To so – po mojem mnenju – dejstva.  

    Spremembe bodo možne ko: a) bo porihtana zakonodaja, b) ko se bodo svetniki odločili, da bi v GP vložili občutno več denarja. 

    Zdaj pa država čaka, da bo interes pokazala občina, občina pa, da bo država spremenila zakone. Ergo: to stanje je  začarani krog. In vsi naši rezultati (203 predstave lani, od tega 43 gostovanj po Sloveniji, 340000 gledalcev) tu niso argument, ki bi prevagal.   

    In kaj zdaj? 

    Šest ljudi se je v teh letih naučilo slednjega: a) narediti predstavo od napovedi v programski knjižici do premiere, b) tržiti lastno produkcijo, c) gostiti druga gledališča, d) imeti lutkovni abonma, e) oblikovati »mlado dramatiko« in  »festival monodrame« - ter za vse to razdeliti in plansko porabiti okrog 38 mio sit z občine. 

    Sedanji direktor je pač vzpostavil neko programsko shemo, ni pa dosegel bistvenega povečanja gledališkega proračuna. Vsa ta leta je sicer vztrajal in čakal in razumel občino in državo. In občina in država sta razumeli, da je vztrajen in čakajoč mož in da bo že razumel. In zato menim, da v tem trenutku ta direktor za ta zavod ni več najboljša možnost. 

    Osebno mislim, da bi bilo najbolje, da GP vodi do nadaljnjega politiko »čakanja«. Kaj mislim? Optimalno za razvoj bi bilo, če bi hiša skušala obdržati sedanjo »kondicijo«, t.j. programsko shemo, količino in kakovost prireditev. V tem času pa bi bilo treba boriti skupaj z občino stalno, permanentno bitko z ministrstvom – ne v upu zmage, pač pa zato, da bi novo zakonodajo dočakali kot potenten, živ, vitalen zavod. Kajti – ko se bo zakon finiširal, bo v nominalnem, finančnem smislu pokrival zavode toliko, kolikor bodo komisije in pogajalci ocenili, da je nekdo prisoten »na sceni«.   

    Tega »čakanja« pa se jaz osebno pri svojih letih ne bi želel iti. Zato, ker sem premlad in direktorovanje itak ni moja največja želja v življenju, zato, ker za to nisem najbolj talentiran in predvsem zato, ker v nadaljnjih pogajanjih med občino in državo nisem o.k. sogovornik, ker sem preveč direkten in ne govorim ljudem tistega, kar bi radi slišali, pač pa to, kar si pač mislim. In to ni diplomatsko. Čakati ne želim tudi zato, ker ni nobene garancije, da se bodo stvari odvrtele v pozitivno smer hitro, to je v letu, dveh. Kakšna nova opcija (na občini ali državi) si lahko slovensko kulturno shemo zamisli po svoje in čeprav ne bo pravzaprav nič spremenila, bo edino dejstvo: čas bo šel in mineval in minil.  

    Mislim, da sem v zadnjih desetih letih odigral koristno vlogo za naš zavod. Mislim, da je smer začrtana in ne prav slaba ali »mimo«. 

    Menim, da v zadnjem času razmišljam o človeku, za katerega mislim, da bi lahko čakal in morda v prihodnjem mandatu (2002-2007) pričakal zakonske spremembe in občinsko odločitev, da nam obnovijo bajto. Ter mu zaupal, da bo gradil na dosedanji programski shemi. Da bo hkrati racionalen in kredibilen v svojih ustvarjalskih odločitvah. Ki bi mu z veseljem pomagal, če bi bilo treba, in za katerega menim, da bi vsaj poslušal, kaj si o stvareh mislim sam.   

    Če bi mi uspelo na moje sedanje mesto spraviti takega človeka, potem bi bila moja vest čisto mirna. Svojega dela ne bi zapuščal v nikakršni jezi do občine ali države, nikakor se ne bi odvračal od bajte v smislu »j…. se mi, kaj je od zdaj naprej z vami«. Ne. Nasprotno: kakor govori s kolegi Zato.-jevci, morda v roku treh, štirih let še nekako vidimo priložnost ali možnost ali potencialni interes, da bi se skupina ponovno zbrala v nekakšnem stabilnejšem igralskem jedru (zaposlitev igralcev) in skušala uresničevati in uresničiti programske cilje, ki jih zdaj ne bo uspelo uresničiti meni (to pa so: spopad s svetovno in slovensko klasiko; domači igralci + afirmirani gostje; udejanjanje gledališča v celoti tako, kot mislimo, da bi lahko bilo oz. moralo biti (skratka: uresničenje nekakšne vizije iz mladosti, ko smo si leta 1992 rekli: fantje, če bi lahko imeli svoj teater, potem bi bilo pa to tak pa tak!).  

    ***  

    Najbrž se ti zdi vse to okolišanje in gre v resnici samo za resignacijo. Ne; zadnje čase sem hvala bogu vedno bolje – fizično in psihično. Počutim se zdravo, močno, zadnji dogodki me pomirjajo in nekako u-videvam, kar sem si dolgo raz-lagal drugače. Stvari vidim kristalneje. Miren sem in nič več paničen. Vse manj jezen in dejansko vse bolj razumevajoč. Toleranten. Čutim, da se izteka nek čas, ko sem bil na pravem mestu. In čutim, da prihaja nek novi čas, ki zahteva od mene, da se znova »najdem«, premislim, postavim na novo. V nova razmerja, v nove zgodbe. Intuitivno čutim, da bi me vztrajanje pri status-u quo delalo jeznega, nezadovoljnega, nečimrnega, besnega, nerazumevajočega, žalostnega, popadljivega…. zagrenjenega. Kakor da bi hotel zadrževati nekaj, kar mora steči skozi mene, iti od mene. Pustiti se zgoditi rečem, kakor je prav. 

    Konkretno: nikakor ti ne pišem, da sem se karkoli ŽE odločil. Vem samo to, da je za teater dobro, da je pravočasno razpis za novi mandat človeka. Da se seveda lahko prijavim tudi sam, da se lahko do razpisa še marsikaj zgodi … da je življenje nepredvidljivo. Vendar, kakor šofer na cesti – je že treba znati malo upoštevati razmere na cesti. In razmere na cesti se po moji oceni ne bodo spremenile. In brez sprememb razloga za svoj ostanek ne vidim. Seveda bi si želel, da se motim in da bo kmalu bistveno drugače. Pa tega preprosto ne čutim in racionalno ne verjamem.   

    Rad mam svoje sodelavce in vem, da smo skupaj naredili skoraj vse, kar smo zmogli. Več ti ljudje ne zmorejo. Več s tem dnarjem ni možno. V to sem prepričal in – ne bi bil rad prerok – to bo pokazala tudi prihodnost. Sliši se samovšečno, vendar je tako. Samo visoka motiviranost in pripadnost ljudi tej ideji je rojevala sadove.   

    Zdaj delam kot nor naprej. Kmalu dobiš programski list za prihodnjo sezono, festival monodrame je pred vrati, Babškova zaključuje svojo raziskavo in pripravljamo izid knjige, sam pišem (sestavljam) kroniko obdobja 1992-2002, pripravljamo se na dve krstni izvedbi prihodnjo sezono, poleti nas čaka Nagon, narediti moram finančni plan za leto 2002, pa še zmeraj nekako brez upa zmage iščem »gospodarske zaveznike« za primer »obnova bajte«. 

    Januarja letos je prišel k meni človek z občine in mi dejal: gospod Strelec, prihajam z nekega sestanka, kjer nas je več govorilo o nadaljnji usodi gledališča. Pa sem vam prišel povedat – ženske so mi rekle, - idi pa mu povej: »Ite s Ptuja, mladi ste še; to, kaj bi radi naredli, vam ne bo ratalo, ker nimate politične podpore, glavni so proti. Niste razlok vi osebno, ampak se na plečih gledališča tepeta dve opciji.« 

    Pa sem se mu zahvalil, da mi je povedal, odkrito in direktno. 

    Pa sem vse tiste dopise, ki nikoli niso dočakali odgovorov, nenadoma zapopadel v novi luči. 

    Postal sem najprej žalosten, potem pa mirnejši.  

    Nič več jeze, nič več sovraštva. Razumem jih: to, kar imajo, je V REDU. Zakaj bi bilo kaj drugače? Zakaj bi dajali več denarja? Zakaj bi igrali klasiko? Zakaj bi na odru bilo več kot dva, trije igralci? Če pa je tak kak je čisto fajn?  

    *** 

    Tanja, upam, da ti nisem zatežil. 

    Moje pisanje je pač moralo odgovoriti tvojemu pismu. 

    Verjamem, da lahko še koristim naši – ptujski zgodbi. Ne verjamem pa, da kot direktor.  

    Verjamem, da se lahko stvari obrnejo še na bolje. 

    Želim si, da bi lahko sodeloval z bajto naprej. Želel bi biti, recimo, član strokovnega sveta (mater, bi bil zajeban, ha, ha, ha).   

    Predvsem pa vem, da je vse, kar se bo dogajalo v nadaljnjih mesecih, v redu. 

    Ni me strah.  

    Ne vem sicer, kaj se bo zgodilo, ampak zaupam svojim občutkom. – Babje razmišljanje, ne? … Jebi ga …   

    In občutek mi pravi, da sem ti povedal vse, kar ta čas blodi po moji glavi, srcu in jetrih na temo »Gledališče Ptuj«.   

    Veselim se, da te bom lahko poleti povabil na premiero Nagona. 

    Javi se kaj.   

    Samo M. Strelec 

      

    Vse je nared za začetek festivala. Podžupan bo imel otvoritveni govor, včeraj in danes sem kar pogosto javljal v medije (radio SLO, radio MB, radio Šmarje pri Jelšah, radio City, TV Slovenija, POP-Tv, Radio Ptuj, Tednik, Večer, Delo – poročalo že dvakrat v nekaj dneh, tako Pezdir kot Milošič). 

      

    1. marec 2001

    Sinoči se je vse skupaj začelo. Podžupanov govor (Hojker) je bil – seveda – lep. Nvotralen gledalec bi imel občutek, da se bo prenova stavbe začela jutri. Lepe besede, ni kaj. Obisk: ne ravno nabita dvorana (ali pa smo se v zadnjem času ob Marjetki razvadili); okrog 20 učencev pripeljala Simona Brlek in potem je kar izgledalo … Predstava dobra, ljudje zadovoljni. Prvič kar dva fotoreporterja pri nas: Večerov in od Dela, pa snemanje začetka (TV Slo). 

      

    1. april 2001

    Vojko Belšak je bil malo užaljen, da mu nisem prej povedal, da bom Nagon dal režirat Latinu – le ta pa kot vse kaže ne bo vzel v ekipo Vojka in Tadeja, pač pa Neša in Tadeja. No ja … lahko bi res naslednji dan, ko sem rekel Latinu, to povedal tudi Vojču. Nisem ravnal prav in to mi je šola: preveč »na lahko« sem jemal stvar. Za Vojka je bilo to pomembneje. Jaz sem svoj problem rešil, on pa je ostal »na suhem«.  

    Festival monodrame teče normalno.  

    Slavko Podbrežnik mi je rekel, da bi po njem naredila nek večji pogovor na temo financiranja gledališča s strani občine. Občutek imam, da bi zdaj hoteli začeti brkljati po sranju, ki pa je za nas kot firmo, pa tudi zame osebno, že mimo. Čas za vse to je bil do konca februarja, morda marca. Zdaj pa bi bilo vsakršno časopisno dopisovanje in javno pljuvanje po svetnikih neučinkovito. 

    Jutri imam sestanek z g. Mrgoletom, podžupanom. Povedal mu bom Turinovo idejo, da bi on, torej Mrgole odigral vlogo nekakšnega povezovalca treh velikih gospodov, ki bi morda lahko dali svoj denar za obnovo naše hiše: g. dr. Glaserja, g. Topleka in g. Brodnjaka. No, tudi to bom naredil, čeprav ne verjamem, da bo kaj iz tega. 

    Na današnjem sestanku pregledamo okvirno dogajanje do konca sezone. Toliko, da bomo malo mirnejši in imeli občutek, da smo organizirani in da imamo stvari v svojih rokah. 

      

    1. april 2001

    Savo, Andreja in jaz smo bili v Arhivu pri ge. Mastenovi. Dogovorili smo se za način skeniranja dokumentov – slikovnega materiala za publikacijo. Mislim, da smo se premaknili daleč naprej in da je zdaj res vse samo še v vztrajnem nadaljevanju proti finišu. 

    Bil sem pri g. Mrgoletu: povedal sem mu Božotovo idejo, zamisel, da bi lahko bil on vezni člen med ptujskimi direktorji (Talum, Perutnina, Mercator) in občino, kar zadeva obnovo stavbe. Bil je presenečen in zdi se mi, da prijetno presenečen. Počaščen, da so pomislili na njega. Zdaj je seveda vprašanje, koliko je Božo oz. Špoljar, ki je po mojem za vso to idejo, skoordiniranoz. koliko je v povezavi in dobrih odnosih z g. Glaserjem in g. Brodnjakom. Bomo videli. Vsekakor: g. Mrgoletu sem povedal, da prihajam kot občan in da sem imel občutek, da mu moram to povedati. Da pa od njega ničesar ne pričakujem. 

    Festival teče normalno. Včeraj je bilo na Tiču veliko publike. Upam, da bo tudi nocoj Rac poln. Žirija bo imela težko delo: nekoliko zaradi izenačenosti, po drugi strani pa niso to sama zveneča imena in odločitev ni samoumevna. Nocoj imajo Tatjana in Katja sestanek z Alešem, ki sicer hitro odide in je tudi predlagal, da se ne bi dobivali po vsaki predstavi. 

      

    1. april 2001

    Rac je nagrajenec festivala. Sinoči smo ga že obvestili, bil je na vaji v Celju in zadaj sem v telefonu slišal ploskanje … Fina odločitive.  

    Tudi predstava v Mitri je vžgala. Letos smo se odločili, da kar takoj obvestimo medije o izidu festivala. Tako so danes kar zvonili telefoni in po faksu smo pošiljali obrazložitev, tako da mislim, da bo tokrat festival medijsko zelo dobro pokrit. Danes še dam intervju za ptujsko kabelsko tv, potem pa zvečer TV Slo posname sam začetek festivala, podelimo nagrado, potem pa bo premiera OB-programa. Prav zanima me, kako bodo ljudje to sprejeli … 

    Tudi Tednik prinaša članek o bodočnosti gledališča. Začutili so, da se neko obdobje zaključuje in zdaj bodo začeli pisariti. Tudi Slavko z Večera je rekel, da je morda škoda, da nismo že prej nekako izvajali pritiska prek medijev. Sam mislim, da smo naredili vse in opozarjali in objavljali, napovedovali, kaj se bo zgodilo… Pa ni bilo posluha pa ni bilo prave čutečnosti na drugi strani. Morda so mediji ves ta čas mislili, da delamo samopromocijo, da pretiravamo, politiki pa morda, da uporabljamo medije kot sredstvo pritiska. Seveda, vedno gre tudi za eno in drugo, vendar v principu nikoli nismo računali, da bi bili to glavni vzgibi.  

      

    1. april 2001

    Slavko Podbrežnik z Večera pripravlja daljši članek o tem, zakaj MOP ni podprla ambicij gledališča za razvoj. Veliko sva se pogovarjala, pravi, da bo zdaj zelo konkreten in od župana zahteval ime, kdo je kriv, sicer bo krivil njega, župana. Dal sem podatke, ki jih je potreboval, hkrati pa nisem hotel napenjati in dodatno prilivati olja na žerjavico. Dejstvo je, da se bo javnost počasi zbudila in hotela vedeti, kaj se dogaja.  

    Počasi se programska knjižica zaključuje. Zanimivo postaja, zadovoljen sem. Zdi se mi, da bo lična in hkrati pregledna. Predvsem pa se že veselim, da bodo fantje začeli delati (mislim na Cafija) www strani. 

    Naši so spet na gostovanju. B tehnična ekipa (Simon Puhar in ata) je dobro speljala Človeštvo v a-molu, zdaj pa ju čaka Sizif. Brez njiju bi imeli kar nekaj terminov blokiranih. 

    Zadovoljen sem. Z delom, s preteklostjo, z načrti. Zaupam kolegom-sodelavcem, dobro se razumemo, dobro in tekoče delamo. Res je super v našem gledališču.  

      

    1. april 2001

    Včeraj je ekipa Sizif začela z vajami na Ptuju. Mislim, da je vse dobro pripravljeno in da ne bo nobenega posebnega problema.  

    Sinoči je bilo gostovanje Marjetke v PDG v Novi Gorici. Bila je bojda čudovita predstava, veliko smeha in dolg aplavz. Danes pa gostovanje v Slovenj Gradcu. 

    Dan je miren. Sam sem v pisarnah, Anica in Mateja doma, Štefan in Simon na odru s Sizifom.  

    Dobili smo 1 mio Sit z ministrstva za Festival monodrame, dobili smo 300.000 sit z Občine za Mejnike v zgodovini ptujskega gledališča. Jutri pričakujem Romano, ki bo prinesla še dve seminarski (Verčevo in Mauserjevo) z Agrft-ja kot delovno gradivo na temo Babič v Andrejini raziskavi. 

    Sezonec gre h kraju. Drug teden naj bi bili narejeni filmi, nato gre zadeva v tisk. 

    Prebiram Theater heute in Theater der Zeit, iščem besedila … Res pa je, da se miselno poslavljam od Ptuja. Čutim, kako me sezona 2002/2003 ne zanima več in kako se pravzaprav v tistem času vidim že kje drugje. Na svobodi ali v kakšni drugi hiši. Ja, zdaj bom zapisal: prijavil se bom v Maribor in želim se prijaviti s konkretnim programom, kvalitetnimi igrami in dobro razdelano prijavo. Nekakšnim elaboratom želim prepričati, da bi lahko bil dober kandidat. 

    Zdaj, ko prebiram tekste, berem vsebine, o avtorjih in komadih … ter v glavi nisem omejen le na besedila za dva, tri igralce, vidim, koliko različnih stvari sem počel na Ptuju: program – vsebinsko, program v smislu deljenja denarja, generalna organizacija projektov s tehničnega vidika, festival monodrame in mlada dramatika, komuniciranje z ustanoviteljem in Ministrstvom, pravni vidiki poslovanja in življenja zavoda (denacionalizacija, sistemizacija). Vse to mi je odjedalo energijo za ukvarjanje z vsebinami, prostorom, zgodbami, teorijo … prebiranjem in sledenjem literature …, brskanjem po internetu in leksikonih itd. itn. ipd. Zdaj bo več časa za vse to.  

      

    15. april 2001 

    Danes se dobimo za zadnjo redakcijo oz. korekcijo Sezonca. Razmišljam samo, če bi dodali stavek: »enkratni časopis za zganjanje teatra«.  

      

    1. april 2001

    Vaje za Sizifa134 se nadaljujejo. Vse je o.k. Bila je tehnična. Vse štima.  

      

    1. april 2001

    Za Sizifa je končan tudi plakat in programska knjižica ter v njej objavljeno besedilo drame. Je sicer nekaj pomanjkljivosti pri kolofonu (izdajatelj, datum premiere, naklada), vendar je zadeva kar lična in se mi zdi na koncu koncev o.k. 

    Z Anico planirava dogovor s kakšnim računovodskim servisom glede svetovanja pri našem poslovanju. 

    Marjetka je spet na terenu (Kočevje).  

    Prebral sem članek, ki ga je napisal o gledališču za Večer Podbrežnik in ki bo objavljen predvidoma jutri v sobotni prilogi. Kar kritično do občine in hkrati dovolj eksaktno ter konkretno. Kakšni bodo odmevi, se sprašujem. Še posebej zato, ker so iz oddelka za družbene dejavnosti sporočili, da bo na ponedeljkovi seji mestnega sveta tudi točka o spremembi akta o sistemizaciji delovnih mest v našem zavodu. Bodo jo sprejeli? Sprejeli pogojno? Odložili, zavrnili? Jih bo članek razjezil ali jih utišal? Ne vem. Ne znam si predstavljati, kaj dejansko bo. Župan v novinarjevem članku govori celo o možnosti iskanja denarja še v rebalansu za leto 2001. Kaj če pride denar in če je sprejeta sistemizacija? Potem bom jaz tisti grdi raček, ki je užaloščen in noče narediti nekaj, kar so oni »odobrili«… Bomo videli. 

    Sezonec je končno tudi na filmih. Filmi gredo danes s Kapitala v Mariboru v Ptujsko tiskarno. Upam, da bo tisk prihodnji teden stekel, kot je načrtovano: da bi do četrtka bilo vse končano. 

      

    1. april 2001

    Sinoči je bila premiera Sizifa. Gledalcev ni bilo ogromno. V glavnem prijatelji ekipe. Zvone linearen, v glavnem tako, kot na vaji, ki sem jo videl pred dobrim tednom. Škoda, ker je tekst o.k., igralsko pa je preohlapno, po moje. Sicer pa smo prvič v našem gledališču kakšnega avtorja »kronali« z lovorjevim vencem. 

    Ta dan je zelo pomemben: mestni svet je (po informaciji Majde Gozdnik) sprejel soglasje k sistemizaciji delovnih mest. To pomeni, da bomo Simona na delovnem mestu inspicienta aktivirali čim prej, na igralce pa bo treba počakati, ko bo za to namenjen denar. 

    Danes imam intervju za Masko v Mariboru z Martino Šiler na temo mlade slovenske dramatike. 

      

    1. april 2001

    Knjiga 92-02 lepo napreduje. Savo mi je prinesel prva štiri poglavja. Zadeva je zračna, pregledna, slikovita. V zelo veliki meri to, kar sem si predstavljal. 

    Nocoj repriza Sizifa; prodane samo štiri karte. Kaj bom rekel Zvonetu? … 

    Včeraj v MB srečal Dragico Petrovič. Pove mi, da bo kandidirala na delovno mesto upravnika SNG Maribor. In če bo izbrana, da bi želela, da sem jaz ravnatelj Drame. To naj bi bila tudi želja Lojzeta Sveteta … No coment.  

      

    1. april 2001

    Sinoči je Sizif odpadel: bile so prodane štiri karte. Ljudem smo vrnili denar… Neugodna situacija … To se nam je zdaj zgodilo prvič tako drastično. Še enkrat z Ano za izven, ko je bilo okoli 15 gledalcev. 

    V Večeru danes majhen članek o tem, da je mestni svet dal soglasje k igralcem. Sistemizacijo so podprli LDS, ZLSD, proti pa je bil g. Brglez. 

    (Se nadaljuje.)

     

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2026):

    133 - Ga. Tanja Viher, arhivarka na AGRFT.

    134 - Sekumady Conde, zdaj TV voditelj, novinar, je napisal, zrežiral ... naredil pri nas svoj - domnevam edini gledališki - avtorski projekt.

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 08-01-26 7:22 Prva petletka, 26


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 

     

    4. maj 1999

    Včeraj sva z g. Vidovičem bila na Expo biroju, kjer smo se pogovarjali z g. Železnikom, direktorjem in njegovimi sodelavci o nadaljevanju načrtov za prenovo bajte. Ogledala sva si tudi njihovo glavno dejavnost in vse skupaj se je končalo po mojem mnenju zelo ugodno: cena za dokumentacijo, ki so jo izračunali, ni pretirana, dogovorili smo se, da se pred dopusti sestanemo in pridemo do odločitve. G. Vidovičbi rad, da najdem še nekega sponzorja, da kakšen »popust« ponudi še Expo biro in nato bi lahko šli v naročilo. Optimist sem. Zdaj je treba samo dobiti še nekaj denarja pri nekem sponzorju. Kako se bom obnesel, znašel v Talumu? Kaj mi (zares) lahko pomaga g. Špoljar?96

    S Tadejem veliko razmišljava o nadaljevanju razvoja Ptuja.97 Tehtava med pomembnostmi, prioritetami: fasada ali 4 zaposleni, čakati ali celo nekoliko izsiljevati? Toliko je neznank v vsem skupaj … (Kakor zmeraj). Vendar meni je v teh razmišljanjih postalo jasno eno: če ob koncu mojega mandata ne bi hiša bila obnovljena in bi dobil zagotovila, da najbrž bo v naslednjem mandatu, zaradi »zidov« ne bi ostajal na Ptuju. Bi pa ostal, če bi dobil zagotovilo, da bom lahko zaposlil 4 igralce. Ostal, tudi če ne bi bilo obnove hiše. Kajti res je: hišo lahko obnovimo, vendar naš glavni problem ostajajo termini za igralce in pa predvsem: ekipa, ki se ne bo ustalila za nekaj let in pljunila v roke, ne more narediti presežka, bistvenega razvojnega premika. 

    --- Kaj ko bi se koproducirali z Narodnim domom iz Maribora? Povabili Boštjančiča in Mojco …? Si delili stroške? … Kaj bo rekel Marjan Rajbenšu? 

     

    6. maj 1999

    Včerajšnji dan v Ljubljani je bil kar naporen. Priključili se bomo slovenskim gledališčem v okviru združenja ASSITEJ (pobudnik Kulturni dom Moste – Moje gledališče). Srečal sem se s Tatjano, Jašo, Arkom. Pogovori o naslednji sezoni, terminih, vsebinah, koordinacije. In zvečer ogled predpremiere Pigmaliona; velja povabiti na Ptuj – morda za začetek sezone. 

    Danes grem na pogovor z Rajbenšujem v Narodni dom v MB glede koprodukcije. Odgovor bo treba dobiti hitro. In odločno postopati glede prevoda in iskanja obeh igralcev. 

     

    7. maj 1999

    Sinoči je župan na otvoritvi likovne razstave kar lepo govoril o gledališču. Kako da smo lahko ponosni naj. Kaj to pomeni? Ali to sploh kaj pomeni? Komu to kaj pomeni? 

     

    10. maj 1999 

    Marjan Rajbenšu pravi, da ni siguren, ali bo prišlo do koprodukcije. Vprašanje je, ali jim bo po Lentu ostal denar za koprodukcijo. Ergo: stvari ne napovemo v naš program, želja ene in druge strani pa je, da do sodelovanja pride. No, bomo videli … 

    Mateja je začela zbirati oz. urejati podatke za knjigo, ki jo bomo izdali spomladi leta 2002. Med vikendom sem veliko razmišljal o vsej stvari in se odločil, da statistiko vežemo na koledarska leta (in ne na sezone), ker se tako ravno izteče 10 let od Odprtega morja, pa tudi sezona še v času izida knjige ne bi bila zaključena. Poleg tega ne bi rad, da bi me sama ideja o knjigi vezala na to, ali po l. juliju 2002 ostanem v GP ali ne. Mislim, da je treba knjigo izdati do konca mojega mandata.  

    V petek je izšel razpis MiK za sofinanciranje programa 2000. Z Anico se bova zdaj vrgla na delo in mislim, da je treba narediti zares dober načrt. 

    V četrtek sem se dogovoril na Novi Ljubljanski Banki za sestanek z direktorjem. Prosil ga bom za sponzorstvo pri pripravi projektne dokumentacije za obnovo stavbe. 

     

    11. maj 1999 

    Danes sem dobil v roke razpis MiK za program 2000. Zdaj sledi natančno prebiranje in čim kvalitetnejša priprava. Kje se lahko »priklopimo«, kako »daleč lahko sežemo«? 

    Organiziram izlet na Dunaj. Simon ima nalogo naštudirati vodstvo po mestu. Jaz iščem prenočišče in varianto, da bi si ogledali kaj od teatra. 

    Veseli me, da Tatjana dela naprej intenzivno mapo. Prav zanima me, kaj bosta naredila Barbara in Tomaž. Če bo vse v redu (ali še bolje), bomo morda sodelovali tudi pri oblikovanju knjige, spomladi leta 2002 … Kdo ve. Tako daleč je še vse to, vendar se bojim, da hkrati tudi tako blizu. 

     

    13. maj 1999 

    Klical sem ponovno g. Špoljara glede obiska pri g. Topleku. Povedal mi je, da se še ni izjasnil, ali me bo sprejel ali ne. Hočem reči: kako beden občutek je prositi denar in kako še bednejši je, biti zavrnjen že pri sprejemu. Vendar bom seveda vztrajal do končnega, eksplicitnega ne. Tolažim se, da ne prosim zase, ampak za neko pametno stvar, ki bo dobra za mnoge. 

    Mateja se je resno podala na pripravo statistike za »Knjigo 2001«: ogromno dela je z natančnim, križnim navajanjem imen avtorjev, sodelavcev, ponovitev, krajev gostovanj, nagrad, festivalov. Hvala bogu, da je začela že zdaj, kajti čez nekaj let bi bilo delo še večje. 

     

    14. maj 1999 

    Na Ljubljanski banki sem dobil 200.000 Sit za dokumentacijo. Kako se bo izšel pogovor na Novi KB Maribor? ---  Gospod direktor (Cekov) mi je prijazno povedal, da bi z lahkoto sponzoriral ta projekt – za katerim da bi sam izrazito stal, vendar bi bilo dobro, če bi del našega poslovanja šel prek njihove banke … Prijazen namig, pozorno poslušanje, mladost, zagnanost, lepo vedenje, poslovnost, poslanstvo in vizije … Tako je prav. Dogovor: naj razmislimo in kaj naredimo v pravi smeri in lahko računamo s podporo.  

     

    17. maj 1999

    Tadej odhaja v Novo Gorico … Se bomo res vsi raztepli po Sloveniji? Za koliko časa? Nam bo uspelo združiti moči in voljo ter se zbrati na začetku novega tisočletja v ekipi, ki bi naredila bistven korak naprej? 

     

    18. maj 1999

    Dobili smo razpis za sofinanciranje kulturnih programov za leto 2000 z Ministrstva za kulturo. Prvič bomo tudi mi lahko prijavili celoten program, tudi neprogramske-materialne stroške. To se mi zdi napredek. Velik. Pomemben. Morda je to celo posledica lanske prijave, na nek način agresivnega ali pa, bi rekel vsaj aktivnega odnosa GP do Ministrstva. Seveda je to šele pol poti pri pridobivanju dodatnih sredstev. Kaže razpisno gradivo tudi že na morebitno mrežo poklicnih gledališč? Mislim, da lahko vse te znake interpretiram v to smer. Z zavedanjem, da govorim oz. razmišljam pro domo sua - seveda, kako pa naj bi drugače. Kakorkoli že: vem, da morava z Anico narediti plan 2000 izjemno pregleden, jasen, konkreten in še zmeraj izzivalno poceni. 

    Mateja je prišla pri urejanju podatkov za »knjigo 2002« že kar daleč. Kljub temu pa sva se tudi danes spomnila nekih podrobnosti, s katerimi sva dopolnila sistem vodenja evidence. Mislim, da bo rezultat zares zanimiva reč. 

     

    19. maj 1999 

    Zdaj pa se je začelo zares: Anica je prebrala stvari in veliko je za narediti za prijavo na MiK. Vendar sem s tem računal. Sedla sva, se dogovorila za metodo, preverila, kaj misli o stvari eden, kaj drugi, se uskladila in začela delati vsak svojo stvar. Imam dober občutek, mislim, da bo šlo vse tako, kot je treba. Vem pa, da je treba ta program delati in dodelati maksimalno dobro. Z vso energijo, ki jo imava z Anico, z vso premišljenostjo, pametjo in modrostjo, izkušnjami, predvidevanji, mislimi na programske in poslovne vidike prihodnjih let. Vsega skupaj se izjemno veselim: prvič, ker se počasi že vidijo oz. dajo slutiti rezultati dela preteklih dveh let (Plan 1998 in Plan 1999) in pa, ker imam občutek, da je to svojevrstna režija dogodkov v prihodnosti. Izumljanje pravih, ustreznih okvirov. Ki ne bodo preveč togi in nepropustni, pa tudi ne preohlapni in s tem nezavezujoči. 

    Hkrati smo resno premaknili naprej projekt »Hercegova«, Marijan se je zelo angažiral, me presenetil in če bo šlo vse tako naprej, mu bom ob koncu projekta z veseljem čestital. Od srca. Iskreno. 

    Torej, izlet na Dunaj v začetku meseca bo prava stvar, resnično pravi »mini počitek« po papirnati norišnici, ki se bo vlekla vse tja v prvi teden junija. Hvala bogu bo s tem tudi končana prijava za MOP za leto 2000. 

    Tako, 16.45 je in mislim, da je za danes dovolj. (Mislil sem, da bom prišel v pisarno okrog 9. ure, vendar sem bil že ob 7.30 za računalnikom …) 

     

    24. maj 1999 

    Aničino delo za Program 2000 dobro teče. Sicer imam občutek, da je bila na začetku nekoliko nervozna, zdaj pa je našla sistem in mislim, da bo stvar narejena odlično. Tudi meni »programski cilji za naslednje petletno obdobje« kar dobro tečejo in vsak dan odprem datoteko znova in vidim, kako koristno je stvari prespati, se malo raztresti z drugim delom in se nato vrniti nazaj na isto stvar. Ugotovim namreč, da mi stvari, ki se mi zdijo danes čisto o.k., čez kak dan zazvenijo popolnoma drugače; največkrat ugotovim, da stvari niso dovolj preprosto in jasno ter enoznačno povedane, da se na nek način zgubim v detajlu. In potem sem ves navdušen, ko najdem »bližnjico«, jasnejšo formulacijo, enostavnejšo besedno zvezo. Manj flancanja in več konkretnosti. Oz. ko se širina problema in razbohotenost vizije ujame, križa z ekonomičnostjo izraza. 

    Plan 2000 … v bistvu pa nestrpno pričakovanje, kako se bo izšlo s prijavo na MiK za leto 1999 … Denar za delavnico je jasen, tudi za opremo, tudi to, da ne bo nič za projekt – investicijo prenove gledališča. Toda, kaj bo s programom? To se mi zdi bistven pokazatelj novega odnosa MiK-a do Gledališča Ptuj. 

     

    2. junij 1999

    Noro: plan za občino, plan za Ministrstvo … In druženje z g. Marinškom z Ekonomskega inštituta Maribor: pravi, da imamo vzorno poslovno poročilo. Dela na prednaložbenem načrtu za investicijo – obnovo gledališča. 

    Končal sem svoj del plana 2000. Zdaj gre za usodne stvari. Moram znati dobro razložiti svetu zavoda in g. Vidoviču na MOP, kako pomembne stvari so zdaj v igri. 

    Vrnil se je Marijan. Hvala bogu. 

    Splaniral sem Dunaj. Dobili smo poceni karte v Burgtheatru, ogledali si bomo bajto. Za ostali program je zadolžen Simon. 

    Ovinek – vse nared. Vendar: v zadnjem hipu problemi, ki jih ima MB: zdaj bi hoteli 13. t.m. igrati Bakhe. Seveda je to noro nesprejemljivo – potem, ko smo uskladili termine, dobili »zeleno luč«. Upam, da bo res vse o.k. in da MB ne bo vztrajal. To bi bilo grozljivo. 

    Tudi mapa in zloženka za sezono 1999/2000 se dela. V ponedeljek naj bi bilo oddajanje filmov. Z oblikovanjem sem kar zadovoljen, je pa res, da sam vidim nekatere rezerve … Kakor zmeraj. In tako je tudi prav. 

     

    3. junij 1999

    Gospod Marinšek je na 17 straneh pripravil prednaložbeni program za obnovo gledališča. Zelo zelo zanimivi kazalniki.  

    Končno sem si pospravil mizo in se malo umiril. Zdaj pride na vrsto le še kompletiranje stvari za državo, potem pa je stvar zaključena. Hvala bogu … Mislim sicer, da smo brez potrebe prijavljali na MiK del »stalni neprogramski stroški«, saj ne računam, da bi nam v tej postavki kaj sofinancirali. 

    Dalje: 13. junij – problematični termin glede Bakh v MB: govoril z Andželo in vztrajal, da z naše strani odpovedi ne more biti. Nisem popustil in zdaj bo morala sama najti neko rešitev. Zdi se mi prav, da tudi mi enkrat ne odstopimo … 

     

    4. junij 1999

    Gledamo v nebo. Kaj bo z vremenom? V Mariboru dežuje. Ali bo vreme danes zdržalo? Moj del Plana 2000 je zdaj končan tudi za Ministrstvo … Koliko dela, koliko kombinacij in razmisleka. Kakšen bo rezultat? Kako to, da ni še rezultata za lanski razpis? Ali to kaj pomeni? 

    V ponedeljek bo na MOP sestanek glede prijav na Ministrstvo. Nas ne bo; sem se opravičil zaradi ekskurzije na Dunaj. Poleg tega pa itak mislim, da ne bo na tem sestanku nič usodnega. 

     

    9. junij 1999

    Dva dni na Dunaju: uživanja, pa vendar tekanja gor in dol, tudi nakupovanja, predvsem pa ogled Handkejevega Publikumsbeschimpfung v Burgtheatru. Odlično! Tudi teater smo si ogledali z vodstvom, res da samo »uradni del« – tam, kjer vodijo. 500 zaposlenih, od 100 do 150 igralcev, 16 ton težka železna zavesa, 20 x 35 m velikost odra … Fascinantno. Na stopnišču smo tudi srečali Handkeja in Peymanna … Konec meseca se Peymann poslavlja od Dunaja, berem, da tudi Tabori. 

    Imeli smo se fino. Zdi se mi, da smo potrebovali tak izlet.  

    Danes pa gre življenje dalje: vežemo program za ministrstvo. Nastala je prava knjiga. Lično, kvalitetno in pregledno. Ponosen sem na Anico, Matejo in samega sebe. 

    Pogledal filme v tiskarni za zloženko. Mislim, da bo o.k. Drug teden bodo končane programske zloženke, nato pa pride še mapa.  

     

    16. junij 1999 

    V ponedeljek sem župana in nekatere druge navdušil z idejo za proslavo 1930-letnice Ptuja98. Zdaj delam kalkulacijo. Če nam to uspe, bo velik gledališki dogodek, za Ptuj že kar spektakel. Pri kalkulaciji sem se zmotil ogromno: ocenil na 2 mio Sit, že zdaj pa je jasno, da bo toliko stal samo print vedute Ptuja. Kako se bo to izteklo? 

    Program za 2000 je zdaj že preteklost: gledam stvari in mislim, da je narejen dobro. Še vedno pa se tu in tam najde kakšna napaka. Kljub temu, da smo delali dolgo in večkrat popravljali stvari. 

    Zidarji so začeli delo na delavnici. Streha je odkrita. Kakor o stvari pripoveduje Marijan, mislim, da bo maksimalen izkoristek tamkajšnjega prostora. 

    Na svetu zavoda, prejšnji teden, smo ugotovili da čez pol leta poteče članom mandat. O tem bom v najkrajšem času obvestil župana. 

    Anica študira DDV. In jo »boli glava«. Žal ji tu res ne morem pomagati. Vem pa, da bo znala. 

    Mateji sem včeraj podaljšal pogodbo in jo spremenil iz enoletne pogodbe v pogodbo za nedoločen čas. Zasluži si. Vsekakor. 

     

    17. junij 1999 

    Včeraj sva z g. Šedlbauerjem definirala poletni projekt: Snubač in pa Anouilhova Cecile. S ptujsko ekipo! Stanko predlagal za kostumografko, Zvone bil »za«. Zelo sem vesel, da sva prišla do take kombinacije: dve enodejanki isti večer. Veselim se, blazno. 

    Zloženka je tu: ni perfektna, je pa še kar o.k. Boljše kot lani, vendar ne prav odlično. Morda nekoliko preenostavno v dizajnu. 

    Kakšna bo le mapa? … Nisem zadovoljen s tem sodelovanjem; čakamo se, usklajujemo … Na koncu pa še zmeraj pademo v neko nepredvideno časovno past … Ne le nezadovoljen: kar malo jezen, če pomislim … 

    Oddal sem predračun za »Transhistorio Poetovione« županu: več kot 4,5 mio Sit. Ne verjamem, da bodo šli v to … Zdaj je na potezi on. 

     

    18. junij 1999 

    Sinoči je deževalo ves dan, proti večeru pa se je zjasnilo. Ovinek je bil poln, sredi predstave pa se je spet vlilo. Vendar smo igrali naprej. Kratko prekinili, vprašali ljudi, ali bi želeli gledati naprej ali iti pod kap, vendar so kar sedeli, zato smo nadaljevali. In speljali do konca. Bilo je svojevrstno doživetje. Ljudje so delovali nezagrenjeno in so ostali do konca. Fini občutek. 

    Danes se dogovoril za sestanek z Mišo Novak. Prijetna po telefonu. Prijazna in komunikativna. Dobiva se v ponedeljek.  Morda bo za stvar – sodelovanje na proslavi. Zdaj čakam na županov klic in razburjenje glede cene. Na dveh mestih še čakam na zadnjo ceno printa vedute, ki je glavni strošek. Morda bomo speljali stvar ceneje, kakor sem planiral (100 Dem/m2). 

     

    21. junij 1999 

    Začeli smo s prvo vajo za Ano in kralja. Za zdaj smo se o vseh rečeh lepo dogovorili … Jutri pride še scenografka in res si želim, da bi predstavo speljali do konca kar se da o.k. 

    Z g. Šedlbauerjem sva se prejšnji teden zmenila za poletni projekt. Danes sva se že slišala z gospo Deso, ki bo začela prevajati Anouilha. 

    Sobotni Ovinek je bil zadnji, petindvajseti. Nabito poln, gledalcev je bilo okrog 170. Po predstavi nas je Ivo počastil s pijačo… Rekel je, da je mogoče to njegov zadnji nastop. Sedeli smo na terasi Bo Cafeja pred gledališčem in se zabavali.  

     

    22. junij1999 

    S Petrom Srpčičem sva govorila o mladi dramatiki, razpisu, ki bi ga bilo moč speljati prek ŠOU-a. Peter tam začenja delati na nekem projektu in morda bi nas vse skupaj to utegnilo zanimati … 

    G. Veingerla s Cestnega ni; je šel na dopust. Tako sem zaključil svojo »nabirko« za denar za projektno dokumentacijo in o nabranih 260.000 Sit obvestil g. Vidoviča. Zdaj pričakujem, da bomo našli termin in ostale denarje ter vendarle pri Expo-biroju naročili izdelavo dokumentacije. 

    Zanimivo: Ano igra pri nas Alenka, ki je v MGL-ju zamenjala Tanjo Dimitrievsko, ki je Ano igrala pri meni v Kranju. Aljoša, ki mu je bila kranjska Ana prva lektura, ima na Ptuju svojo 40-to lekturo. 

    Kardum mi je sporočil, da bomo v letu ‘99 dobili denar za Festival monodrame in gostovanja. Kako to? Kaj to pomeni? Prehodni čas? Nezaupnica programu? Zakaj so nam potem pošiljali formularje in obrazce za leto 2000, kjer nas natančno sprašujejo po celotnem programu? In poleg tega jasno napišejo, da je ta tip formularjev za teatre kot so Gorica, Celje, . in Ptuj? Bomo videli. Nisem črnogled. Upravičeno? 

      

    29. junij1999 

    Včerajšnji dan je bil slab dan, dan poraza … Podžupan je prišel in vprašal, da župan sprašuje, ali lahko naredimo prireditev za 1 mio Sit. Nato da beseda besedo in izvem, da so plani taki: knjižnica, osnovna šola, dominikanski samostan, večnamenska kulturna dvorana, mestna hala nato pa rekonstrukcija gledališča. In še to: da bi po njegovem moralo gledališče tudi znotraj ostati tako kot zdaj, z ložami …99 Malo, za malo gledalcev, elitna kultura … 

    Mi pa rinemo dalje. V letu 1999 bo torej denarja s strani MiK-a samo za festival monodrame in gostovanja drugih gledališč (1,2 mio) in za delavnico in opremo. Za projekte nič. Kardum pravi, da je to prehodno obdobje, da poskuša šefe prepričati, da smo enakovredni drugim. In da naj bi se to videlo v dotaciji v letu 2000. Zdaj je torej treba čakati. Na april, maj 2000. In potem bo vse jasno s strani države.  

    Narejen imam plan poletnih predstav do konca mandata. S Tatjano bova sama vzela v roke oblikovanje gledaliških listov in pripravo knjige.  

    Mandat se počasi bliža polovici, čutim pa ga, kako se že nagiba v drugo polovico. 

    Miha z ekipo se je pridno vrgel v delo. Veliko je že postavljenega, tudi veliko teksta že znata igralca. Gledam vaje in si poskušam predstavljati končni izdelek … Zgodba, zgodba, zgodba – to bi bilo bistveno prinesti ven. Niko se mi zdi morda nekoliko a priorno patetičen oz. godrnjav, Alenka pa mogoče presamoumevno jemlje tale grad in dogodke in stvari v nejm … Seveda: to so prve vaje, vendar mislim, da je to za igro bistveno in nujno. Vse bo še lahko v redu, ker je časa dovolj.  

     

    30. junij1999 

    Obiskal sem gospo Ciglenečki. Upam, da bomo prišli skupaj glede uporabe muzejskih lokacij za možne poletne predstave, morda tudi za pokritje, oz. premično streho v Dominikanskem samostanu. Seveda upajoč, da bo Šedlbauerju všeč ta lokacija.100

     

    (Se nadaljuje.)

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2026):

    96 - Penezi, penezi, penezi. Kako priti do denarja, potrebnega vsaj za risanje načrtov?

    97 - Neskončno všeč mi je, da se še zmeraj, vsaj enkrat na leto, dobimo: Vojko, Tadej, Nešo in jaz. In čeprav se režimo in menimo vse drugo, pade beseda tudi o praideji, zakaj je gledališče sploh nastalo. In čemu. Imam občutek, da bomo nekoč spet kaj ušpičili skupaj. Ker nam praideja, vidim, ne da miru. In to je krasno. Toda, zakaj sem takrat začel v nekem trenutku vrteti idejo o štirih stalnih igralcih? Druge razlage nimam kot to, da smo imeli non-stop težave s tem, da smo dobili proste termine igralcev; da smo se skoordinirali z matičnimi gledališči.

    98 - župan dr. Luci je dal idejo, da bi Zato.-jevci pripravili proslavo ob 1930-letnici mesta v Minoritskem samostanu. Domišljija mi je "proradila". Poleg Vojka, Gregorja, Tadeja, Neša bi angažiral še miss Mišo Novak ...

    99 - Kako že pravijo? - Če želiš nasmejati boga, mu zaupaj svoje načrte. Ali drugače: Spoznaje - bnove stavbe ni bilo "v načrtu", vsaj ne v bližnjem. In z današnjega stališća - kako zelo prav bi bilo, če bi prišlo do obnove - in to prav z ložami itd.? Torej: fajn je kdaj, če se kakšne stvari, ki jih načrtujemo, ne uresničijo. 

    100 - Zvonetu Šedlbauerju je bilo notranje dvorišče Dominikanca (kakopak) nadvse všeč. In njegova premiera Snubec je bila tam. Takrat smo sanjarili o tem, da bi s premično streho pokrili dvorišče, za bodoče produkcije (Mirandolina in Snubec sta nam dali krila). Danes na tem dvorišču več ne sme biti prireditev (požarno varstvo ali nekaj takega). Razmišljajo pa na Borlu, slišim, da bodo z nekim bodočim denarjem s premično streho pokrili njihovo notranje dvorišče.

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 30-09-25 6:23 Prva petletka, 5


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnja nadaljevanja:

    1, 2, 3, 4

    ***

    1. oktober 1997

    Noro, kaj vse v gledališču manjka kar zadeva varnostne predpise, dokumentacijo …  Pustimo … Ker je vse tako enostavno, v glavnem povezano z denarnimi vložki. 

    Menda so v dnevnem biltenu BS objavili moje pismo, ki sem ga poslal na BS. Jernej Lorenci mi je rekel, da sem dobro napisal. Sam še nisem bral (ali so objavili v celoti ali odlomke, to me zanima). 

    Marjan za ta mesec ne bo imel stimulacije. Zdi se mi, da je nezadovoljen in da mi bo prišel povedat, kaj misli. Zdelo se mi je, da mi bo nekako malo pogrozil, kaj vse se lahko zgodi, če se bomo šli tako – verjetno ostro, suhoparno, dosledno, kakor sem sam nastavil z novimi pravili (stimulacija za več kot dobro opravljeno delo, odbitek od plače, če delo ni v redu narejeno). 

      

    1. oktober 1997

    Včeraj sem se pogovarjal z g. Špoljarjem16. Prosil me je, da bi revizorski hiši, ki je kupila stanovanje od Kogejev17, omogočili normalno delo in adaptacijo vhoda med stavbo gledališča in hiše ob gledališču. In prišla sva seveda tudi na delo v gledališču Ptuj. Rekel je, da bi morali iz tega gledališča kaj narediti. Se zanimal za obnovo in menil, da bi s podpisom dolgoročnih sponzorskih pogodb lahko najeli kredit in šli v prenovo. Vprašal me je tudi, kaj se mi zdi, kaj bi bilo bolje: prenavljati stavbo tu ali graditi novo kje drugje. Pa sem rekel, da bi bilo bolje tu, saj bi nova fasada dala tudi zaključek Prešernovi ulici. 

    Predvsem sem se zgrozil, kako preprosto govorijo ljudje o tako velikih denarjih, o katerih sami komaj sanjamo. Morda pa je ravno v tem keč… 

    V Večeru je prispevek o posvetu na temo kultura, ki je bil v CD. Omenijo tudi nas, ko govorijo o podpisu devetih slovenskih gledaliških hiš, pod skupno sestavljenim dokumentom in pripombami na teze, ki jih je pripravilo ministrstvo. 

      

    1. november 1997 

    Kako fino je, ko je gledališče razprodano. To se je zgodilo z nocojšnjim gostovanjem PDG-ja, predstava DVA. Fino se je bilo srečati z Veroniko in Jožetom. Fino je bilo srečati stare znance in nekdanje sodelavce, res fino. 

    Vesel sem, da bo predstava polna; verjamem pa tudi, da bo odziv dober in da bo predstava dobra. Saj se mi zdi, da imamo dobro (vedno boljšo) publiko. Zdi se mi, da čutim vedno več neke pripadnosti ljudi k temu gledališču. Vedno bolj se pozabljajo spori in nesoglasja, vedno bolj ljudje želijo videti dobre stvari in jih drugo ne zanima. In to je prav tako, se mi zdi. Morda si domišljam, ampak očitno vabila in oglasi v medijih zaležejo. Zdaj bi se bilo treba truditi, da bi ljudi, ki pridejo na gostovanja tujih gledališč obdržali in bi prišli na vsako predstavo v gledališče. 

      

    1. november 1997

    Goga pravi, da so SOBE fantastičen tekst. Ja, tudi meni se zdi tako. Fino, da je motivirana. Pravi tudi, da se ji zdi Vesna Slapar zelo zelo iskrena igralka. Ja, vem, da bo to fina predstava. 

      

    1. november 1997

    Otroška matineja. Prvič. Koliko bo ljudi. Kar nekaj rezervacij je. 

    Sosedje – revizorji začenjajo graditi svoj vhod med našo kletjo in zadnjim vhodom v gledališče. Mislim, da bo lepo izgledalo. Hm, in stalo tudi nekaj nas: popravilo žlebov na vzhodnem delu gledališča – tam, kjer je bojazen, da bi sneg pozimi zgrmel na glave sosedov. 

    Napisal sem dopis Čelanu18 – predlagam mu, da začneva delati na skupnem projektu SOBE. Prav zanima me, kaj bo iz tega. Ko sem ga poslušal, sem dobil vtis, da misli, da bi se lahko veliko naredilo z nekakšnim ustreznejšim pristopom do potencialnih sponzorjev… Vprašanje (moje) je pač žal banalno: koliko se bo proračun projekta povečal na račun najinega sodelovanja? Bomo videli. 

    Mateja je izdelala statistiko prejšnje sezone. Zdi se mi, da so podatki kar zgovorni in da merimo prave stvari. Odslej bomo to počeli ob koncu vsake sezone. Razmišljam pa tudi, da bi rezultate obdelali tudi polletno, zato da bi lahko ocenjeval stopnjo napredka ali nazadovanja z istim obdobjem v preteklem letu. 

    Marjan je zbolel. Kar vidi se, kako se stvari spravijo iz reda: Irena19 in Tomaž sta vskočila in prevzela njegovo delo. Odsotnost enega človeka takoj pomeni neke vrste mali alarm. To je najbrž dokaz, da nas ni preveč, da ima vsak svoje jasne zadolžitve. Ali pač pomeni, da bi lahko delali tudi z enim človekom manj? Gotovo nekaj časa, na dolgi rok pa ne. Morali bi pač jemati ljudi prek študentskega servisa ali kaj podobnega. 

    Ravnokar mi pravi Anica, da bo matineja skoraj polna! Odlično. Morda bi jo lahko ponovili nekje zgodaj spomladi… 

    Veliko razmišljam o predstavah, ki jih kupujemo: cene, cene, cene. Začnejo se pri 450.000,00 sit in tja do 650.000,00 sit. Kajti: ljudje bi radi komedijo, ljudje bi radi videli na odru veliko ljudi. In na oder velika scenografija ne gre in velika predstava veliko stane. Ob goriškem gostovanju, ko je bilo gledališče polno, imamo inkasa okoli 200.000,00. Predstava pa je stala 250.000,00. Torej minimalni minus. Kaj pa pri ceni 400, 500.000,00 ? Ne vidim rešitve. Hkrati pa vem, da je seveda ljudem treba dati najbrž raznovrstno ponudbo, tudi to, kar si želijo. 

    Ja, otroška matineja je bila popolnoma polna. Pravzaprav smo zamujali, ker ljudje pridejo pozno po karte. Prišlo je tudi do nekaj napak – dvakrat prodane karte. Ja, želimo si, da bi bilo polno, ko pa je, pa imamo probleme… Hudiča, morali se bomo nekako bolje organizirati, kar zadeva predprodajo in prodajo vstopnic… 

     

    1. november 1997

    Otroško predstavo še kar naprej igramo… Lepo. Človek kar zančne razmišljati, ali morda ne bi postali kar gledališče za otroke...  

    Altius - Gledališče Ptuj: Ja, res je: nismo plačali oblikovanja logotipa in štampiljke - to je moj dolg iz januarja 1996. Hkrati pa je res, da je Franci naročil izdelavo plakata za Fausta, kar je bil v resnici projekt Društva umetnikov in ustvarjalcev - za to pa ne obstaja nobena naročilnica, pač pa samo faktura Altiusa... Itd. Itd. Itd. Dolgovi, dolgovi, dolgovi. Kdaj bo tega konec? 

    ***

    Pripombe in komentarji:   

    16 – Zlatko Špoljar. V tovarni Talum vodilni ... računovodja? Finančnik? Kasneje član Uprave Talum d. d.

    17 - Gledališče je imelo pisarne najprej v majhni hiši ob gledališču (kasneje jo dobi nazaj Cerkev; danes v njej Karitas.) In prvi sosedje spodaj so postali revizorji, Auditor. 

    18 - Dr. Štefan Čelan, ustanovitelj in prvi direktor Bistre, znanstveno-raziskovalnega središča, ki je nastalo kakšno leto pred ustanovitvijo Gledališča Ptuj. (O tem času nekaj malega pišem tukaj.) Kasneje, v času obnove gledališča, je Čelan bil župan MO Ptuj. 

    19 – Irena Meško - rekviziterka, garderoberka, inspicientka. Zelo sem vesel, da je Irena (nedavno) dobila nagrado za življenjsko delo, ki jo podarja Društvo gledaliških režiserjev. To je veliko priznanje. Irena si ga zasluži. In tudi izraz dejstva, da režiserji še kako cenimo vse poklice v zaodrju; ker se predobro zavedamo, da je gledališče skupinski “šport”. 

     

    Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.