MGP. V srcu mesta. Že od 1752.
Avtorji:
Branka Bezeljak, Ana Strelec Bombek, Melani Centrih, Savo Djurović, Matej Gajser, Liljana Klemenčič, Andrej Cizerl Kodrič, Rene Maurin, Franc Mlakar, Miran Murko, Vlado Novak, Samo M. Strelec, Andrej Šmid, Tanja Meško Tonejc, Branko Tonejc, Sonja Votolen, Stanislav Zebec
Kazalo:
Mestnogledališki puzzle. Kaj? Zakaj? Čemu?
Kratek oris zgodovine gledališča na Ptuju
Fran Žižek pred drugo vojno in ukinitev poklicnega gledališča leta 1958
Branka Bezeljak, mentorica, režiserka, organizatorka
Poklicni igralci pod okriljem društva - Aneks
Ptuj v začetku devetdesetih let 20. stoletja
1992 - Zato., Na odprtem morju
1993 - Zato., Zaprta vrata
1994 - Zato., Plešasta pevka
1995 - Zato., Krčmarica, profesionalizacija uspela!
Medklic
1996/97 - Franc Mlakar, direktor po sili razmer
1996 - Govor malemu človeku, prva premiera
1997 - festival monodrame, prvič
1998
1999
2000
2001
2002 - 2008, Rene Maurin
2009 - Ana Strelec Bombek
2009 - danes: Peter Srpčič
2026 - Vlado Novak: Spomin na prvo premiero GP
30. zapis prispevam: Samo M. Strelec
Spomin na proslavo ob 30-letnici
Spomin na 4. december 2025
Bil je meglično-magičen, pršeč večer. Kmalu bo od nekje prišel Miklavž ...
Sv. Miklavž, pastir ljudi, pa je odgovoren za skupnost in ponazarja dobroto. In gledališče je skupn(ostn)a stvar ...
Mestno gledališče Ptuj je bilo ta večer lepo na pol polno. (Vesel sem bil, da si je sin, čeprav z rahlo vročino, vzel čas, ki ga študnetje sicer nikoli nimajo, in se udeležil - tudi malo fotrovega – praznovanja.)
Proti koncu leta 1995 so v ameriškem Daytonu Franjo Tuđman, Slobodan Milošević in Alija Izetbegović podpisali sporazum, s katerim je bila končana vojna v Bosni.
Istega leta so v Vošnjakovi ulici na Ptuju odprli picerijo Majolka. (Seveda se tega ne bi spomnil, če ne bi na vhodu v mesto, na površini za javno plakatiranje, videl plakat: "Prometni znak 30 - Majolka praznuje in se zahvaljuje gostom ter priporoča tudi za naprej.")
In tega istega leta je bil na Ptuju ustanovljen nov občinski javni zavod, Gledališče Ptuj.
4. decembra 2025 sem bilv MGP na obeležju tega dogodka. Peter me je nekaj dni prej srečal na ulici, vprašal, ali pridem, pa sem seveda rekel: “Seveda”.
Ptujčanka, Barbara Koželj Podlogar, je govorila v imenu gospe kulturne ministrice, ki je bila sicer prvotno predvidena kot slavnostna govornica, a ji je potem vletela (kot se danes reče) neka drugo obveznost. Povedala je Koželjeva - sicer direktorica direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo RS - lepe reči o slovenski kulturi in takisto o našem lepem mestu.
Županja, Nuška Gajšek, je gledališču ob njegovi 30-letnici izročila statuo; zadevo je v soju odrskih luči, ki so ji svetile v oči, nekoliko s težavo vendarle odprla in predala direktorju. (Ja, na odru nam gre velikokrat kaj kar malo po svoje. In to je v bistvu prav šarmantno. In še bolj v bistvu: prav to je mogoče tisto, kar loči živo gledališče od odmrznjenih posnetih reči na televizorju recimo; da gredo stvari lepo po svoje.)
Tudi direktor Peterje imel govor, tudi on (kot županja) na izust. Spomnil je na neke detajte, na katere sem sam zdavnaj pozabil. Menda sem večkrat čofnil s čolna, katerega krmar je bil on, v ribnik v Ljudskem vrtu; ali pa na napis, ki naj bi ga imel v pisarni: da za delo v gledališču ni ravno treba biti malo nor, pomaga pa. Povedal je med drugim, da nocoj igralcev ni, ker so tam, kjer jim je mesto: na deskah - drugih gledališč. Mislil je, si mislim, na Neša, Vojka, Tadeja, Gregorja, Urško(ki jim je kasneje podelil priznaje Častni satir - v njihovi odsotnosti).
Povedal je direktor tudi - razglasil tokrat prvič upravičeno ponosno urbi et orbi - da ga imamo: najstarejšega v državi. Ni mislil na prestižni, čez lužo zmagovalni vinski letnik 1919 iz ptujske (Ornikove) kleti, pač pa na stavbo gledališča. Zadnja odkritja ptujskih arhivarjev na Dunaju namreč pričajo o tem, da je Pettau imel gledališče že pred letom 1752!
Nakar je Peter podelil tri sete priznanj. Častnega satira – tako piše na plaketi - smo prejeli tisti, ki smo se takrat najbolj vrteli okoli Zato.-ja: Franci, Silvo, Iris, Nešo, Vojko, Urška, Gregor, Tadej, Stanka in Samo. Igralci, ki naj bi ga prejeli, so, kot rečeno, umanjkali, in bodo satira menda prejeli ob prvi priliki. (Urška se nam je po snemanju Silvestrskega poljuba (al’ pozdrava?) pridružila na fešti, tako da ga že ima. Stanko pa je zastopala njena hči.)
V naslednji ekipi prejemnikov so bili zaposleni v MGP: od samega začetka sta bili zraven Anica in Irena, potem se je pridružil Tomaž, pa Danijel, pa Simon in Andrej. Marijan se je pred nekaj lleti žal poslovil. (Pa je bil fajn odrski mojster.)
V tretjem setu pa sta posebni priznanji za zasluge prejela dva iz političnih voda: Štefan (Čelan) in Branko (Brumen).
Pogrešal sem vsaj omembo dr. Miroslava Lucija. On je bil namreč tisti župan, ki je zbral pogum, ki ga ni nihče pred njim, in na Mestni svet dal predlog sklepa o ustanovitvi novega gledališča. Seveda so mu Kristina (Šamprl Purg) in Branko Brumen in Vojteh Rajher že prej v marsičem predpripravili teren, ampak kljub temu: tvegal je, da dobi od mestnih svestnikov “korpico”, dr. Luci. (In zato ga zdaj poudarjeno omenjam.)
No, kar se Lucijevega predloga takrat tiče, pa sem ta večer slišal - res da pri šanku - prvič tudi tole: Eden od takratnih mestnih svetnikov je pred odločilno sejo županu (na)povedal, da bo proti ustanovitvi novega javnega zavoda. Pa ga je dr. Luci prosil, da pri tej točki zapusti sejo in ne glasuje.
Ja, seveda, pa Vlada Novaka sem pogrešal. Močno pogrešal. (In upal, da ni bil kaj bolan.) Vlado je namreč dobra dva meseca po decembrski seji Mestnega sveta odigral prvo premiero novega poklicnega gledališča (na današnji dan, 26. februarja 1996), Govor malemu človeku. Ta Govor je potem ponovi še 247-krat (tako pravi uradna statistika, ki pa je zagotovo pomanjkljiva. Vem namreč, da je Vlado marsikatero izvedbo odigral kasneje tudi v lastni organizaciji.)
Za konec pa končno k temu, kar me je tisti večer resnično razveselilo - in me še kar preveva, in se mi zdi ključno:
Petru klobuk dol, da je proslavo zaupal mladim. Mladi scenaristki, mladi režiserski, mladim nastopajočim: Ptujčani in Ptujčanke, ki zdaj študirajo igro, režijo, dramaturgijo, odrski govor, umetnostno zgodovino in še kaj drugega. (Oprostite, nisem utegnil vseh ”zaslišati”). O teh imenih bomo še brali in slišali - ter jih gledali! Naj jih zato navedem vse, ki so sodelovali v programu: Lara Čabrijan, Nika Šoštarič, Kaja Petrovič, Urban Brenčič, Kaja Čelan, Tin Šoškič, Katarina Samobor, Žan Bedenik.
Odigrali /rekonstruirali so nekaj odlomkov iz nekaterih ptujskih uprizoritev; podobno kot arheologi, ki najdejo kak kos rimske vaze na primer. Oni so našli dramski tekst, kakšno fotografijo, morda video posnetek, zasedbo, gledališki list ... (Zato ob tej priliki: vsaka čast ptujskemu Zgodovinskemu arhivu Ptuj!, konkretno Nataši Majerič Kekec, ki tako skrbno hrani, zbira, evidentira in ohranja ostanke gledališča.)
Nazaj k mladim. Tako zelo so mi bili všeč, da sem Petru naslednji dan napisal mail: “Peter, daj tem mladim ptujskim ustvarjalcem redno projekt v MGP-ju. S pogojem: da pridejo domov, in tukaj delajo uprizoritev.”
Zakaj ta pogoj? Ker je gledališče lokalna kategorija, lokalna spremenljivka, ki se inspirira iz genius loci, in zato mora nastajati (pretežno) tam, kjer gledališče domuje. (In ja, seveda v tem smislu nisem pristaš - (prevelikega števila - koprodukcij.)
No, tako. In smo že “pod črto”:
Mladi ustvarjalci so ta večer postavili brv med ”bilo je nekoč” in “jutri, pojutrišnjem”. Naj se ta njihova brv z njihovim rednim delom na Ptuju počasi spreminja v čvrst most med preteklostjo in prihodnostjo.
V gledališkem listu, ki je spremljal prireditev, so Sebastijan Horvat, Gojmir Lešnjak Gojc in Jernej Lorenci delili nekaj svojih zanimivih spominov in pogledov na nastajanje treh uprizoritev (Raztrganci, Marjetka str. 89 in Žabe).
In smo še to.
Tedaj tam prisotni, ste opazili? - Brankini učenci smo nekoč “šli na/po svoje” in uspeli s profesionalizacijo. In Brankini učenci so pripravili ta večer. (Mentorica jih je sicer po nastopu, kakor se za doslednega pedagoga tudi spodobi, malo okrcala, češ, da so bili pretihi in nerazumljivi. Ampak, vse to bodo še uredili.) Branka je čezgeneracijski in čezinstitucionalni fenomen. Njeno delo gre iz generacije v generacijo. Imena se menjajo (Ljudsko gledališče, Narodno gledališče, Sindikalno gledališče, Okrajno gledališče, DPD Svoboda, Gledališče Zato., Gledališče Ptuj, Mestno gledališče Ptuj), sukus ostane. Lepota in pravičnost življenja je tudi v tem: da dobro delo rodi dobre sadove, tako ali drugače, slej ko prej.
Zategadelj je 30-letnica MGP bila pravzaprav obletnica mnogih: naših učiteljev (kar se mene osebno tiče od tršice Širovnikove in Kamplovega Maksa na Hajdini, prek Branke, Mire in prfoksov na Akademiji v LJ ter Lorenza in Hawemanna v Berlinu), nas, ki smo si profesionalizacijo zabili v glavo kot mladostni cilj, ter mladih od danes, ki prihajajo na sceno za jutri.
Kaj bi si človek lahko želel lepšega?
Pa vendarle kaj.
Brez želja bi bil svet en sam status quo. Ker pa smo jih imeli, jih imamo, in jih bodo imeli (želje), svet ne bo, ne status quo.
Jaz, recimo, si želim, da bi ob 40-letnici gledališča direktor napovedal dogodek eno leto vnaprej in zaprosil delodajalce vseh nekoč tudi ptujskih gledališčnikov, razpršenih po slovenski gledališki krajini, da jim ta večer, 4. decembra 2035, dajo fraj. Tedaj bo dvorana najstarejšega gledališča premajhna.
Želim si, da bi bil poln tudi balkon; recimo s študenti in ex in aktualnimi dijaki gledališke gimnazije.
Želim si, da bi takrat program pravili gledališki gimnazijci - gledal sem gimnazijce na nastopu ob letošnjem kuluturnem prazniku in si rekel: mladi so bomba! (Vem, za vse je potreben čas in čas bo delal prav v to smer, tudi to vem.)
Česa si pa želiš ti, bralec/ka?
Če je župan dr. Luci tam okoli leta 2000 na neki prireditvi izrekel stavek, ki je nato pristal v uprizoritvi Marjetka str. 89: “Mladi na Ptuju SO!”, naj zaključim svoj zapis s stavkom:
"40. obletnica ptujskega teatra BO!”
Tako.
Naš mestno-gledališki-puzzle smo ob 30-letnidi MGP sestavili v celovitejšo sliko. (Ko bo Peter Srpčič našel čas, bo svoje spomine zapisal gotovo tudi on.)
Hvala vsem, ki ste prispevali kak košček svojih spominov na Mestno gledališče Ptuj ali kaj od tega prebrali, podoživeli, zavili v MGP!
Nocoj grem še na obletnico prve premiere (Govor malemu človeku), jutri, pojutrišnjem pa še na najnovejšo premiero (Kje je primadona).
Vlado Novak bo odigral Govor malemu človeku +30. točno tri desetlejta po prvi premieri novo ustanovljenega gledališča.
Ne poznam gledališča na svetu, ki bi imelo še zmeraj živo svojo prvo premiero. (Koprsko in novomeško gledališče sta mlajši od ptujskega, a več ne igrata svoje prve premiere. Starejša, jasno, še manj.)
Mogoče pa, če ga 4. decembra ni bilo, nocoj srečam Vlada Novaka ;-). Pa mogoče dr. Lucija, pa kakšnega igralca in režiserja in še koga, ki so v 30-ih letih ustvarjali Mestno gledališče Ptuj.
***
Pripis:
Lepo je bilo 4. decembra srečati nekdanje sodelavce s firme. V kotu Racovega salona smo se zabetonirali v ožji družbi in popili prenekaterega kobala. Potem, proti polnoči, smo naredili sebka (selfi) in si rekli, da se vidimo na 60-letnici. Kdaj bo že to? 2055. Okej, dobro torej. Velja. (Sebka pa raje ne bom kazal, ker smo bili že precej ne le “satirični”, ampak že skoraj “dionizični”.)
Spomnil sem se, tam za mizo ob n nagnjenih kupicah kobala, Jožeta Gregorca in vesele družbe, ki se je, desetletja nazaj (1954 – 1958) znala zabavati v kavarni Evropa.Miheličeve risbe na razstavi v nadstropju gledališča lepo kažejo, kako je to bilo ... in si misilil: nihil novum sub sole.
Kako lepo: status qou, ki ga ne bo, ker pantha rei, in hkrati vednarle nihil novum sub sole. Kako ljubim te paradoksije!
