Prevedeno po: Fritz B. Simon: Anleitung zum Populismus oder: Ergreifen Sie die Macht! Heidelberg, Carl-Auer Verlag, 2. izdaja, 2024. S prijaznim dovoljenjem založbe. Vse pravice pridržane.
Kazalo
1 Čemu ta knjiga? (Program)
2 Poiščite si soborce! (Zarota)
3 Pripovedujte zgodbo, v kateri bi rad nastopal vsak! (Story)
4 Uporabite obstoječe politične strukture! (Psevdoadaptacija)
5 Borite se za pozornost javnosti (Fokus)
6 Uporabite svoj agresivni potencial (Polarizacija)
7 Umislite si sovražnika! (Tujci)
8 Kaj so dejstva in kaj pomenijo, določajte Vi! (Fake News)
9 Razglasite se za ljudskega borca proti elitam! (Narod)
10 Igrajte na klaviaturo čustev! (Emocije)
11 Uporabljajte besede kot orožje!
(Sugestije)
Besede so podcenjene. Večina ljudi misli, da označujejo stvari ali dejstva, tako kot to počnejo nalepke na steklenicah. Dejansko v nekaterih primerih to tudi često počnejo, vendar je to bolj stranski učinek, ki je z uporabo besed lahko povezan (ni pa nujno). Dejansko z njimi dosežemo čarobne efekte. Govorjenje ima učinek, ob katerem čarovnikovi triki zbledijo, saj ne učinkuje le z iluzijami in prevarami, ampak (za razliko od čarovnika na odru) dejansko ustvarja nove družbene stvarnosti. Ko na matičnem uradu dve osebi na vprašanje, ali želita postati mož in žena, odgovorita z »da«, se s tem spremeni njun status in identiteta. To ima dalekosežne posledice – od pričakovanj, ki jih imata vsak do sebe in drug do drugega, prek pričakovanj do njiju s strani ljudi, ki ju obkrožajo, vse do spremenjenih pričakovanj finančne uprave glede plačevanja njunih davkov ...
Govorjenje je oblika dejanja. Besede lahko tolažijo in pomirjajo, lahko pa tudi ranijo ali užalijo, ustvarjajo in izražajo ljubezen in sovraštvo. Ni treba uporabljati zob, da bi bili ostri, in ne rok, da bi ljubkovali, to lahko počnemo tudi z besedami.
V javni komunikaciji so besede in stavki, pisni in govorjeni teksti tisti, ki odločajo o zmagi ali porazu stranke ali kandidata. Na trgih in zborovanjih se glasno govori, v pogovornih oddajah se bojuje z besedami, v družbenih medijih pa se razlivajo poplave besed, ki bi precej zaudarjale, če zmožnosti interneta za prenašanje čutnih zaznav ne bi bile tako bedne.
Če Vi hočete priti na vrh politične hierarhije, morate uporabljati jezik strateško. Za to morate poznati nekaj značilnosti verbalne komunikacije, ki vam bodo dale potrebna znanja in veščine.
Najprej se morate zavedati, da je jezik vedno – tudi v matematiki in logiki – sestavljen iz metafor. Te prenašajo podobe, ki pri poslušalcih vzbujajo asociacije, kar pomeni, da sprožajo značilne predstave ter tipična čustva in miselne procese. Ti psihični procesi lahko Vašim ciljem koristijo ali jih ovirajo. Vsaka beseda ima sugestivni učinek in te sugestije so lahko grobe in očitne ali pa subtilne, elegantne in prikrite. Če poveste neposredno, odkrito in brez ovinkov, kar resnično mislite, prisilite – če to želite ali ne – svoje poslušalce, da se zavestno odločijo, ali se strinjajo z Vami ali Vam nasprotujejo. Kjer se na glas reče »ja«, se lahko potiho reče ali misli tudi »ne«. Povsem drugačna je situacija, če so Vaša sporočila implicitna in se s pomočjo jezikovnih podob, ki jih uporabljate, prenašajo kot tihotapska roba. Te prikrite sugestije ne pridejo v zavest Vaših poslušalcev neposredno, ampak – kot lahko potrdijo izkušeni hipnotizerji – razvijejo svoj trajen učinek nezavedno. Na ta način lahko elegantno zaobidete morebitne plitvine in čeri lastne argumentacije in se izognete brodolomu. Krmar - kritično mišljenje vaših poslušalcev, spi in ne sliši budilke. Nobeden od Vaših naslovnikov se ne zaveda, s katerimi tihimi predpostavkami o svetu (na skrivaj) usmerjate njegov pogled na svet, to se pravi risanje njegovega notranjega zemljevida.
Ni treba posebej poudarjati, da morate izbrati metafore, ki ustrezajo zgodbam, ki jih pripovedujete, in poudarjajo Vašo sliko sveta prijatelj-sovražnik, na katero prisegate. Zato ne smete pozornosti usmerjati le na dogodke in dogajanja, ki potrjujejo Vaše trditve, ampak morate poleg tega sugerirati razlage in ocene, ki zbujajo močna čustva in odločno ukrepanje predstavljajo kot edino možno alternativo.
To se da dobro ponazoriti na primeru tako imenovane »begunske krize« leta 2015 (že metafora: kriza se v medicini imenuje čas ali fizično stanje bolnika, v katerem se odloča, ali bo nadaljnji razvoj potekal v smeri smrti ali življenja) in javne razprave, ki je sledila v naslednjih letih.
Ko so se meje Nemčije odprle za begunce iz vojnih območij Sirije, ki so tavali po Evropi, so nekateri ambiciozni politiki – precej spretno (klobuk dol!) – to označili kot »povabilo« tem ljudem. Vabila se običajno izrečejo, če je človek pripravljen nekoga radodarno gostiti in se veseli prijetnega obiska („kultura dobrodošlice“). Razlog za sprejem teh, po Evropi tavajočih ljudi, torej ni njihova stiska doma, ampak se motivi za njihov prihod nahajajo pri tistih, ki jih vabijo. Tujci, ljudje, ki izgledajo drugače in mislijo in čutijo drugače, so povabljeni k »nam« domov, ne da bi »nas« vprašali, pri tujcih pa nikoli ne veš, kaj bodo storili, ko bodo enkrat tu. Predvsem pa ne veš, ali bodo kdaj hišo zapustili.
Nekoliko drugače je z implicitnim pripisovanjem odgovornosti za sprejem beguncev, če ne govorimo o »povabilu«, ampak o »azilnem turizmu«. Le-ta se premakne s sprejemnika, ki vabi, na tistega, ki pride, če metaforično uvedemo logiko potovanj za zabavo. To nas čustveno razbremeni odgovornosti za trpljenje soljudi in legitimizira, ko vseh turistov ne želimo sprejeti v "svojo" državo.
Ko govorimo o »begunskem valu«, se zdi to bolj grozeče in povezano z drugimi občutki. Najprej so bili to »begunski vali«, ki so se nato spremenili v »begunske tokove«, ki so nazadnje prerasli v »poplave beguncev«, ki so že spet zadobile razsežnosti »begunskega cunamija«. Povodnji, tako kot druge naravne nesreče, predstavljajo vdor nekontrolirane sile v sicer predvidljivo vsakdanje življenje. Poleg tega metafora vode sugerira tudi specifično dinamiko, naraščanje povodnji. To sproža, kot vsaka grozeča izguba nadzora, strah (»Voda je tako močna, da je niti najmočnejši človek ne more zadržati«). Poplave so močne, aktivne in zlonamerne, zato se je težko braniti pred nevarnostmi, ki so povezane z njimi. Treba je – to je implicitna logika, iz katere izhajajo posledice za ukrepanje – postati aktiven in »graditi jezove« (močne in pasivne, apak dobre), da se lahko nekako upremo moči poplav. Teh pregrad se ne sme porušiti, sicer bo prišlo do »preplavljenja« celotne države in »uničenja« vsega, kar nam je ljubo in dragoceno.
Od zdaj naprej politično razpravo določa metaforika razmejevanja in nihče več ne sprašuje, ali ta res ustreza opazovanim pojavom in ali selitev milijonov ljudi sledi podobni vzročnosti kot prenos energije med molekulami vode. Posamezniki, ki so se odpravili na pot v Evropo, so potihem postali deindividualizirani in depersonalizirani, postali so kapljice v morju, ki jih ni mogoče razlikovati med seboj, ki jih ni mogoče prešteti in ki ne štejejo. Zato nikomur ni treba zapravljati svoje empatije in sočutja za te kapljice.
Ta metaforika poplav je slikovita in silovita, ker posredno prenaša sporočilo, ki ga želite posredovati. Begunci – vsak posameznik in vsi skupaj – so potihem prepoznani kot zunanja sila; tisti znotraj države, ki so pa pripravljeni storiti kaj za te ljudi, pa so izpostavljeni kot notranji sovražniki, ki z odprtjem »zapornic« ogrožajo varnost vseh. Zaradi skupnega dobra se je treba boriti proti njim, saj so izdajalci domovine in naroda.
Idealno je, če za Vašo stvar najdete metafore, ki povezujejo predstavo o gibanju, o grozeči spremembi statusa quo. To lahko dobro ponazorimo s primeroma »poplava« ali »tok«: »tok« se lahko poveča ali izsuši, iz majhnega potočka se lahko spremeni v divjo reko, poplave pa lahko narastejo do te mere, da jih ne more zadržati niti več jez.
V vsakem področju javne debate lahko najdete metafore, ki pri občinstvu vzbudijo čustveno podporo. Če na primer govorimo o »skladišču jedrskih odpadkov«, to občutimo povsem drugače, kot če govorimo o »odlagališčnem parku«. Kdo ne bi pri tem pomislil na zabaviščne parke, vrtiljake, sladkorno peno, pivo in dobro voljo ...
Vendar kreativna raba jezikovnih podob v boju za moč ni edino orožje (spet metafora), ki ga morate uporabljati. Kajti najpoprej gre za to, da si pridobite čim večjo pozornost javnosti. Kaj Vam bo najbolj elegantna raba metafor, če jih nihče ne sliši?
Prekršite tabuje! Najprej za vsak slučaj z besedami. Če to storite, boste z enim zamahom ubili več muh, da, naredili boste pomemben korak k spremembi družbe, tudi če še nimate formalne moči ali ne zasedate vladnega položaja. Prvi učinek je seveda, da boste pritegnili pozornost, če javno nagovorite in izgovorite tisto, česar si običajno nihče ne upa. Tabu – neizrečena prepoved, da se nekaterih stvari ne sme izreči, da se nekaterih tem ne sme obravnavati in da se ne sme izražati mnenj – deluje le, če se vsi zavedajo njegove vsebine. Tabuji so zato v nekem oziru paradoksni pozivi k dejanjem: »Vedno pomni, da tega ali onega ne smeš reči ali storiti, najbolje pa je, da na to niti ne pomisliš!« To predstavlja omejitev svobode posameznika, da v komunikacijo vključi svoje mnenje; ta nadzor in kontrolo omejitev svobode pa vsak celo pričakuje.
Takšni tabuji ne urejajo le govorjenja ali molčanja o določenih temah, ampak tudi mišljenje. Ustvarjajo prepovedi mišljenja. Tega Vi ne smete nikakor akceptirati. Če prekršite tabu, pridobite vse tiste ljudi, ki že dolgo čakajo, da se o tej temi spet lahko razpravlja – in Vi jim date dovoljenje za to. S tem postavite pod vprašaj uveljavljeno normo (na primer »politično korektnost«) in ste zgled, ki mnoge sodržavljane, ki so doslej iz strahu pred izključitvijo in preziranjem molčali, spodbuja, da zdaj brez sramu izrazijo svoje doslej družbeno nesprejemljive misli. Prav ta sram, strah pred moralno palico, je tisto, kar ljudstvo – tiho večino – ovira, da bi brez cenzure izrazilo svoje želje in cilje. S tem, ko Vi kršite tabuje, dokazujete, da se ni treba več bati moralne obsodbe, če se zagovarja stališča, ki so bila doslej ocenjena kot »nesprejemljiva« ali »asocialna«. Končno misliti in govoriti svobodno in brez zadržkov – to je revolucionarna vizija, ki jo utelešate s kršenjem tabujev. In Vaš primer bo verjetno postal zgled. Akt osvoboditve za vse, ki so se doslej počutili prisiljene, da svoje srce spremenijo v morilsko brezno.
Razbijanje tabujev ima na jezikovni ravni že kar dober učinek, vendar je ta učinek na ravni dejanj še veliko večji. Če pokažete nepričakovano vedenje, ki krši moralni kodeks, lahko sprožite spremembe pravil javnega življenja in kulture, ki jih nikoli ne bi mogli doseči s kakršnimi koli zakonskimi spremembami, ki bi jih še parlament težko izboril. To je dober primer za to, da ni nujno, da ste izvoljeni predstavnik ljudstva, da bi spodbujali družbene inovacije.
Morda poznate zgodbo o žabi, ki jo vržejo v lonec z vrelo vodo. V paniki plava do roba in skoči ven. Če jo pa damo v hladno vodo in počasi dvigujemo temperaturo, dokler voda ne zavre, ne bo preživela, ampak se bo skuhala. Razlaga je preprosta: počasno zviševanje temperature je tako minimalno, da žaba ne opazi razlike – v nasprotju z že vrelo vodo.
Načelo, ki ga ilustrira ta kratka zgodba, lahko izkoristite z nenehnim kršenjem tabujev. Normativni okvir tega, kar se sme in ne sme izreči, se počasi, a zanesljivo razblini, če vsak dan minimalno premikate meje neizrekljivega.
Da oz. kako lahko to dosežete, se da enostavno razložiti. Socialna pravila iger, torej tudi pravila morale in domnevno »dobrih običajev« – v principu vsa kulturna pravila –, se ohranjajo in prenašajo iz generacije v generacijo tako, da se člani kulturnega sistema (najsi gre za narod, versko skupnost, podjetje ali družino) dejansko, brez da bi jih postavljali pod vprašaj, vedejo v skladu s temi pravili. Spoštovanja večine teh pravil ni mogoče uveljavljati na sodišču. Sodišča bi bila zagotovo preobremenjena, če bi lahko vsak, ki ne je pravilno z nožem in vilicami, bil priveden pred sodnika. Možnost sankcioniranja kršitev pravil se nahaja v neprijetni reakciji bližnjih na določeno osebo. Ti pokažejo svoje nezadovoljstvo, v skrajnem primeru pa tudi prezir. V družini so to kritično namrščeno čelo in dvignjene obrvi ali neprijazne besede staršev, bratov in sester ter sosedov, na delovnem mestu pa kolegov itd. Če povzamemo: Pravila kulturnih iger se ohranjajo tako, da komuniciramo pričakovanja, odzivamo pa se na njihovo neizpolnitev. To se lahko zgodi zelo neposredno in verbalno („To se ne dela!“) ali posredno in neverbalno (dvignemo nos ipd.).
Tabuje se spoštuje, ker se neposredno ali posredno sporoča, da se računa z njihovim spoštovanjem. Kdor jih krši, mora računati s socialnimi posledicami.
Posledica tega je: kdor ima nadzor nad pričakovanji glede ravnanja in rabe jezika svojih soljudi, ima nad njimi tudi moč. Zahteva po »politično korektnem« ravnanju in jezikovna policija, ki zahteva, da se vsak tekst »spolno nevtralizira«, sta na primer klasična primera, ko poskuša interesna skupina prevzeti moč nad pravili spodobnosti v družbi. Sredstvo moči, ki ga pri tem uporablja, pa je nadzor nad spoštovanjem morale, ki jo je določila sama.
Takšne zahteve po moči, ki temelji na arbitrarno določeni morali, Vi ne smete sprejeti in tolerirati – razen če gre za moralo, ki ste jo opredelili sami. Tisti, ki delujejo proti Vam s sklicevanjem na drugo moralo, so Vaši naravni sovražniki, saj njihov zahteva po moči konkurira Vaši zahtevi po moči. Če se podredite njihovim normam, se podredite domnevno višji sili, česar nikoli ne smete storiti (izjema: Bog – vendar on Vam ne škodi, ker se v zgodovini nikoli ni vmešaval v vsakodnevne politične spore in ni pričakovati, da bo v prihodnosti opustil to plemenito zadržanost).
Če s svojim vedenjem kršite moralne tabuje in se ne zmenite za javno izražena zgražanja, lahko – tako kot že na področju izgovorjene in mišljene besede – postavite zgled, ki mu bodo drugi sledili. Moralna pravila, ki se jih ne upošteva več dosledno, izgubijo svoj značaj norme. Tabuji, ki se jih ne upošteva več samoumevno, niso več tabuji. Prepovedi in zapovedi izgubijo svojo zavezujočnost, žaba je skuhana, prostor individualnega delovanja se širi, nihče več ne more z gotovostjo pričakovati, da bodo njegovi bližnji spoštovali konvencije. Prostor delovanja je razširjen, hkrati pa narašča splošna negotovost, kaj lahko pričakujemo v vsakdanjem odnosu z bližnjimi, če se ne moremo več zanašati na spoštovanje norm ...
Stara morala je delovala kot prisilni jopič. Njena omejevalna togost je izvirala iz strahu pred sankcijami, če se jo krši. Kajti če se obnašamo »grdo« ali »nesramno«, moramo ne le prenašati zgolj trenutnega zgražanja drugih, ampak nam grozi tudi izključitev iz skupnosti. Kdor spoštuje moralna pravila, je spoštovan. Kdor jih ne spoštuje, je preziran.
Dejstvo, da ta pravila vsak dan krši neskončno veliko ljudi – verjetno vsi –, ne vpliva na njihovo veljavnost, ker to vsi počnejo na skrivaj.
Dvojna morala levičarskih zelenih svetobrižnikov, okolju prijaznih, brez emisij, pacifističnih meščanov, je tisto, kar je v zadnjih desetletjih poskrbelo, da so pričakovanja glede politično korektnega vedenja postala prava muka za vse normalne ljudi, ki jih mora biti strah, da bodo moralno obsojeni, če storijo tisto, kar je pravzaprav njihova pravica: da najprej poskrbijo zase.
Tukaj morate odgovoriti s svojim zgledom. Moralisti so notranji sovražnik, ki že leta in leta s svojo hinavščino določa, kaj je družbeno priznano. Ofenzivno se borite proti vsem zahtevam »politične korektnosti«, proti spolno nevtralnemu jeziku, proti kvotam, ki postvaljajo manjšine in ženske na odgovorne položaje, in podobnim neumnostim! Šele ko se razkrije krhkost te morale, se lahko družba spremeni. Izbirajte svoje somišljenike po njihovi kakovosti, ne po spolu; to tudi pomeni, da ljudje drugih ras in religij v Vašem krogu nimajo kaj iskati, kajti »ponovno mora postati dosežek tisto, kar šteje«!“
Vaše zavestno odstopajoče vedenje, pri katerem se ne smete meniti za konvencije meščanske spodobnosti, zadeva predvsem Vaš osebni odnos do političnih nasprotnikov. Čeprav je bilo v malomeščanskih parlamentarnih krogih doslej običaj, da so se med seboj obravnavali s spoštovanjem, tudi če so bili v konfliktu na stvarni ravni, lahko Vi s tem konvencionalnim nesmiselnim ravnanjem prenehate. Predstavnikom političnega nasprotnika izkažite »to čast«, da jih izrecno žalite in omalovažujete. Osebno obravnavajte (»zle«) politične pozicije nasprotnikov in njihove predstavnike razglasite za »zle« ali »neumne« (= »slabe«). Ne ločujte med stvarjo in osebo. Udari – kot pravi ljudski rek – osla, čeprav si mislil vrečo (ne glede na to, ali osla poznaš pobliže ali ne, prijatelja itak ne bosta nikoli).
Preden prevzamete oblast, ko ste še družbeni izobčenec, člane elite žalite na čim bolj oseben način, kolikor se le da. Podvomite v njihov ugled, strokovno usposobljenost, predvsem pa v njihovo moralno integriteto. Prekoračite meje dobrega okusa, uporabite svojo empatijo, da odkrijete psihološke šibkosti svojih nasprotnikov, in nato oblikujte besede tako, da se bodo počutili osebno prizadeti. Rani in užali! Če to počnete dovolj močno, obstaja velika verjetnost, da bodo tisti, ki so na ta način izzvani, prav tako udarili nazaj in, če boste imel srečo, to storili na način, ki je v nasprotju z buržoaznimi konvencijami. Zdaj ste dosegli tisto, za kar v bistvu gre: Vi in oseba, ki je prizadeta, sta na istem nivoju! Asimetrija odnosa med nadrejenim in podrejenim je preteklost, zdaj sta si moški (ali ženska) proti moškemu (ali ženski), ena na ena, iz oči v oči, v vojaškem spopadu.
Mnogi ljudje, ki se identificirajo z Vami, ker že dolgo menijo, da »tistih tam zgoraj« ne smemo pustiti pri miru, lahko zdaj uživajo v zadovoljstvu, da je eden od njih prišel (za vse) na njihovo raven. Za simetrijo odnosa namreč ni pomembno, ali ste se Vi povzpeli do »tistih tam zgoraj« ali so »tisti tam zgoraj« sestopili do Vas.
Vsekakor pa morate vedeti, da če ne upoštevate konvencij malomeščanskega vedenja in »politične korektnosti«, bodo to main stream mediji verjetno razglasili za »konec civilizacije«. Ampak naj Vas to ne vznemirja: glasno cepetanje z nogami bo k Vašemu gibanju pritegnilo mnoge ljudi, ki so že od nekdaj želeli početi in govoriti vse tisto, kar počnete in govorite Vi.
Se nadaljuje: Mobilizirajte množice in jih držite v pogonu (Raja)
***
O avtorju:
Fritz B. Simon, dr. med., univerzitetni profesor za vodenje in organizacijo; psihiater in psihoanalitik, sistemskiorganizacijski svetovalec. Raziskovalo težišče: organizacijski in dezorganizacijski procesi v psiholoških in družbenihsistemih. Avtor in urednik približno 300 znanstvenih člankov in 35 knjig, ki so bile prevedene v 15 jezikov. Med drugimi: Toedliche Konflikte. Zur Selbstorganisation privater und öffentlicher Kriege (2001), Die Familie des Familienunternehmens (2002), Gemeinsam sind wir blöd!? Die Intelligenz von Unternehmen, Managers undMärkten(2004), Einführung in Systemtheorie und Konstruktivismus (2006), Einführung in die systemischeOrganisationstheorie(2007), Einführung in die systemische Wirtschaftstheorie (2009), Vor dem Spiel ist nach dem Spiel. Systemische Aspekte des Fussballs (2009), Einfuehrung in die Systemtheorie des Konflikts (2010), Wenn rechts link ist und links rechts. Paradoxiemanagement in Familie, Wirtschaft und Politik (2013), Einführung in die (System-Theorie der Beratung (2014), Formen. Zur Kopplung von Organismus, Psyche und sozialen Systemen (2018). Der StreitumsNadelöhr (2019), Lockdown: Das Anhalten der Welt (2020), Stalin und der Apparat (2023).
***
Komentar prevajalca:
Zelo možno, da se - če berete tole - spogledujete z mislijo, da bi na naslednjih volitvah kandidirali. Če se odločite, verjetno že veste, KAJ boste govorili drugim. To, KAKO boste govorili, vas lahko “pokoplje” ali pa bo razlog, da bodo volivci “kupili” vaše zamisli. Če želite: včasih imam kje kak praktičen seminar o veščinah javnega nastopanja: tukaj.
(Ampak ne se potem jeziti name, če vam bodo verjeli in boste morali preiti od besed k dejanjem ter pokazati, kaj znate.)