MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Prejšnji članek: Napoved skupnostnega projekta mgPuzzle

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc, Brane Tonejc

Bil sem študent. Potem sem vpisal kao podiplomca. "Kao", ker takrat v resnici sploh še nisem diplomiral. To, kako sem na zagovoru diplomske naloge, uprizoritve Dušan Javanović: Življenje plejbojev padel, je zanimiva štorija. Ne neposredno povezana z našo temo, MGP, ampak po svoje tudi. V resnici še kako, če dobro pomislim. Kajti: če bom čez leta hotel voditi MGP, bom moral imeti papir, da sem univ. dipl. No, ampak, do tja še pridemo.

V času študija sem od profesorja Hartmuta Lorenza iz Berlina na nekem predavanju v Ljubljani dobil povabilo, da potem, ko končam študij, pridem k njim, na Brechtovo šolo. Na podiplomca, recimo. Nisem sicer končal svojega študija - ker so me, kot rečeno, na zagovoru Plejbojev vrgli - ampak sem vseeno šel.
Matija Logar me je po Plejbojih povabil režirat v SLG Celje, Vesna Jurca pa v MGL. Mentor Dušan Mlakar mi je rekel, da če zdaj odidem za eno leto iz Slovenije, me bodo vsi pozabili. Resno sem vzel njegov dobronamerni nasvet. Iti ali ne iti?
Iti.
Sošolci Bojan Emeršič, Lojze Svete, Tomaž Gubenšek, Rastko Krošl, Aljoša Arko, Niko Logar, Nataša Barbara Gračner, Tanja Ribič, Tanja Dimitrievska, Nataša Ralijan so potem v naslednji sezoni v okrogli dvorani CD še 50 krat odigrali Jovanovićeve Plejboje, jaz sem se pa šel zgubljat v štirimilijonski združeni Berlin. (Hecno, februarja lani sva oba z Lojzteom kandidirala za direktorja MGP. Nešo mi je povedal; nisem vedel. ... Ne samo, da je svet mali, tudi čas je kratek.)

Študijsko leto 1991/92 sem tako preživel na Hochschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Poleg prof. Lorenza me je učil še en zanimiv profesor, Horst Hawemann. Njegova žena, Mira Erceg, režiserka, je režirala tudi v Beogradu. Ko bom nekoč šef mariborske Drame, bom njeno beograjsko predstavo iz Srpskog narodnog pozorišta povabil v Maribor. Sicer pa so na šoli bili še mnogi zanimivi profesorji in študenti. Na režiji npr. Thomas Ostermeier, ki bo čez leta gostoval v CD s svojo verzijo Shopping and fucking; predstavo bo iz zadnje vrste na balkonu, prekinil dobro razpoloženi že omenjeni Dušan Jovanović z vzkliki: "Sranje! To je sraaaanje!" 

Kako sem prišel v Berlin - o tem sem nekaj malega že pisal; tukaj. Mogoče bom še kdaj; bile so namreč zanimive okoliščine. Po slovenski 10-dnevni vojni je bila nemška ambasada (ali se mu je reklo konzulat?) v Zagrebu zaprta. Torej, logično, nisem mogel dobiti nemškega vizuma. Nič hudega sluteč sem jeseni odšel v Berlin. Bil sem uradno povabljen in vpisan na faks, imel sem urejen študentski dom, celo majhno jugoslovansko štipendijo, ki mi jo je s svojim priporočilom v bistvu "zrihtal" direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Zakaj? Mogoče so mu je bili všeč naši Plejboji, mogoče sem mu bil simpatičen, ker sem bil vajenec pri Dušanu Jovanoviću, ki je v CD režiral Polono Vetrih in Mileno Zupančič v igri Leticija in luštrek; ne vem. Moram ga nekoč vprašati. ... Sicer pa mi bo Mitja Rotovnik poslal, ko bom direktor mariboske Drame, eno manj prijazno pismo. Kako mi je šel takrat na živce! Že dolgo vem, kaj mi je takrat hotel v bistvu povedati. In - zelo nerad priznam - imel je še kako prav. (Ampak o tem ob morda kdaj kakšnem drugem spominjanju in sestavljanju kakšne druge slike.)

No, prijazna gospa za okencem na Yugobanki - prek očetove službe na Prešernovi, tam, kjer je danes galerija, nekoč davno pa je bila lekarna Pri zamorcu (zaradi črne parlerjanske maske) - nama je prijazno svetovala: "Ne nakazujte mark sinu v Nemčijo prek nas, pojdite v Lipnico v Avstrijo, nakažite od tam, bo bolj varno." Nekateri se gotovo še spomnite: milijonov dinarjev, dnevne inflacije, Markovićevih časov.

Vse sem torej imel: povabilo, štipendijo, študentski dom ... kaj bi hotel še več.
Ata me je odpelajal v Maribor na štacijon, pa prek Dunaja, Brna, Prage in Dresdena za Berlin.
No, kmalu po novem letu so mi Nemci v študentski dom poslali prijazno pismo: Takoj moram zapustiti Bundesrepublik dojčland, ker mi je turistična viza potekla. Izgon. Iz raja.
Takrat sem spoznal, kaj je to biti gastarbajter. Zjutraj ob štirih sem hodil stat v vrsto, nekam v neko megleno berlinsko predmestje, da bi mi organ izdal Aufenhaltsgenehmigung (dovoljenje za bivanje). Enkrat ni bila fotografija pravega formata, drugič mi je manjkala kakšna izjava, tretjič v času uradnih ur sploh nisem prišel na vrsto (resnici na ljubo: ker sem predoglo spal.) Zdi se mi, da sem to čakanje v vrsti, ograjeni s kovinskimi ogradami kot na Ptuju za nedeljsko fašenk-povorko, opisal v knjigi Mladićev mladič. Zato le najbolj na kratko: V vrsti smo stali ljudje vseh odtenkov in barv; s poševnimi očmi, mamice z otroki, s turbani, v burkah, prvič sem živega človeka v sariju; kak jugović si je znal v dežju iz časopisa zložiti titovko in si jo posaditi na glavo. Sami auslenderji na kupu. Vsi v istem dreku. No, treba je priznati: redoljubni Nemci so me metali iz države in mi hkrati na nekem drugem Amtu dodelili pravno pomoč - vse po regelcih in v smislu Ordnung und Disziplin. Predvsem pa: brez izjeme. Nič po sistemu "se bomo že nekak zmenli" ali pa "VIP - veze in poznanstva". Ni pomagalo, da je urgiral dekan berlinskega faksa, niso pomagala potrdila o štipedniji iz mlade Slovenien, nove države auf dem Balkan, ki ji je nemiški zunanji minister Genscher bil tako naklonjen, pomagalo ni niti potrdilo o vpisu na faks, dokaz o urejenem prebivališču, ne stanje na TRR pri berlinski SparKasse. Leider geht es nicht. Es tut mir Leid.

Ampak rešitev se je vendarle naša: "Pojdite v Slazburg in tam vam bo naša, nemška ambasada udarila žig v vaš jugoslovanski pasoš."
Za en dan sem bil izgnan iz Bundesrepublik Deutschland in se še istega večera z vlakom vračal z orlovskim "štemplom". Policaj na vlaku je sicer precej dolgo in sumničavao gledal datume mojih vstopov in izstopov iz države v potnem listu - danes ven, še danes spet notri - ampak ni imel kaj; imel sem štemepelj BRD. Potem Aufenhaltserlaubnis (dovoljenje za bivanje) do konca študija v tkarat že dve leti združenem Berlinu ni bil več noben problem. Aleluja. Gott sei Dank. Bogu hvala.

Pa tega ne pišem, da bi opisoval svojo poklicno pot, pač pa zato, ker bo že čez par stavkov jasno, da je moje bivanje v Berlinu še kako povezano z MGP.

Namreč:

Nekega večera sem šel v Schillertheater gledat Mrožkovo igro, za katero še nisem nikoli slišal. Auf hoher See je bil njen naslov. Kaj to pomeni, hoher See? (Sem mislil, da gre za besedo "hoch", visoko, ampak seveda ni bilo to to.) Kje je Schillertheater? Kaj je za en tekst je to?
Z Arisotetelessteiga, kjer sem bival v študentksem domu - in se spoprijateljil med drugim z iranskim emigrantom Irajem Aminijem (ki bo čez dolga leta moj gost na dvorcu Turnišče) - sem presedal med različnimi linijami U-Bahnov, potem na S-Bahn in tako iz sivega, socialističnega dela Berlina Tiergarten v mondeni, zahodnonemški Scharlottenburg. Zjutraj v šolo, popoldne v knjižnico in po knjigarnah, zvečer z BVB (berliner-verkehr-betrieb) v kakšnega od številnih teatrov. Nekoč sem jih naštel, vseh skupaj, s privatnimi vred, okoli 40. Študenti faksa smo imeli vstop v javna gledališča prost (tako kot v Ljubljani). V Deutsches Theatru mi bo prijazni, ponosni šef blagajne pred upokojitvijo, stisnil v roko vizitiko z napisom: Das Thetater beginntg an der Kasse. Zmeraj je našel kakšno karto zame. Tudi za sicer zmeraj razprodanega sedem-urnega Hamleta v režiji Heinerja Muellerja z Ulrichom Muehejem (mogoče ste ga gledali v filmu Življenje drugih) v glavni vlogi. 

Mrožek: Poznal sem njegovo igro Emigranta. Mislim, da sem jo gledal v MGL, Srečo Špik je igral. Nič, grem poiskat tale Schillertheater, da vidim, kaj za en tekst je to. Zemljevid mesta v roke, naštudiram prestope med U in S-Bahni in sem tam.
Friedrich Schiller ... Ko me je Vili Ravnjak v drugem letniku režije povabil režirat v SNG MB mladinsko igro Zveza diamantnega čuka Milana Dekleve, je med našimi vajami ravno prihajal oz. zasedal svoj položaj direktorja Drame Tomaž Pandur. Livija (Pandur) me je nekoč povabila v tretji štuk in mi dala razglednico: "Zgledaš kot mladi Schiller," mi je rekla in poklonila pesnikov portret. Imel sem dolge lase in koščen obraz. Schillertheter so kasneje, v združenem, samo še kapitalističnem Berlinu, ukinili. V pisarni v tretjem štuku SNG MB pa bom čez leta, ko bom končal mandat v MG Ptuj, sedel sam. In z menoj bodo tam še trije "naši": Vojč, Tadej in Nešo.

No, zgodba drame Auf hocher See je bila taka: Trije brodolomci na morju, na splavu; vsi bodo umrli, če ne bodo nekaj pojedli. Ker pa na splavu ni več hrane, bo treba pojesti ne nekaj, temveč nekoga. Koga? Debeli, Srednji in Suhi so pred dilemo, kdo se bo žrtvoval za preživetje drugih dveh. In se odločijo, da je najbolje, da to odločijo na demokratičen način - z volitvami.

Pri nas doma je bila nedolgo nazaj desetdnevna vojna, dobili smo politične stranke, konec je bilo političnega enoumja, šli smo na plebiscit, potem na prve večstrankarske volitve, profesor Tone Peršak nas je študente režije in dramatrugije ob robu svojih predvanj seznanjal s sitaucijo iz "političnega zakulisja" ... Pa to je ja igra za nas, sem si mislil, ko sem jo gledal. Na odpretem morju se bo imenovala predstava, ki jo bomo leta 1992 uprizoril na ribniku v Ljudskem vrtu. Nešo kot Suhi bo zabredel v ribnik v pozi narodnega heroja Jožeta Lacka in govoril Mrožkov tekst : "Prava svoboda je tam, kjer ni navadne svobode."
(Mrožkovo igro La maison frontiere, Hiša-Meja - ki sem jo odkril sedevši in čitavši ;-) v Amerika-Gedenkbibliothek bom nekoč  ne-vem-več-kolikokrat neuspešno hotel spraviti na kak oder. "Rusa hiša" je bil mejni prehod med italijansko Gorizzio in naš Novo Gorico (v Rožni dolini). Imel sem punco iz slovenskega zamejstva, ... in že sem videl Hišo-mejo na meji med obema državama ... Ampak, takrat še ni bilo EPK-jev.)

Drugi del istega gledališkega večera v Schillertheatru je bila na sporedu še ena igra, samo z enim igralcem. Nastopil je silno šarmanten igralec. Igri se je reklo Rede an den kleinen Mann, igralec pa se je pisal Ignaz Kirchner; avtor besedila je bil Wilhelm Reich. Govor malemu človeku bo odigral Vlado Novak leta 1996 kot prvo premiero poklicnega gledališča na Ptuju. Ignaz Kirchner je bil igralec dunajskega Burgtheatra, igral je tudi v Theater im Kreiss, pri Georgu Taboriju. Taborija pa sem bral, njegov portret, v knjigi, ki mi jo je podaril Ingo Wampera. Ingo in Edi Hauswirth sta me leta 1988 povabila, da ju režiram ... Kako se je že reklo igri? Hm, vidiš, pa sem že pri tem - pozabljanju. 

Hvala bogu bom čez dolga leta soustanovitelj, skupaj s Tamaro in Gregorjem, portala Sigledal, in tam bodo sparkirani moji podadtki. In tako zdaj ni noben problem pogledati, kaj sem režiral takrat pri Ediju v Gradcu. Der alte Mann und sein Freak, tako se je reklo igri. Edi in Ingo sta celotno uprizoritev odigrala okoli ping-pong mize. Odigrala sta gledališki tekst med realno namiznoteniško partijo. Lahko si misliš, da se namiznoteniške igre ni dalo do konca zrežirati. Igralca sta morala delati nepredvidene pavze, da bi pobrala žogico, začeti nov sklop besedila, in se tako v živo odzivati na naključnost namiznoteniške igre. Niti vedel nisem, da me je že takrat zanimalo to, kar me zanima zadnja leta: živost in vse, povezano z njo (emergenca, nenapovedljivost, kontingenčna teorija itd.) Teh učenih besed takrat nisem poznal. Slutil pa sem, se mi zdi, da obstaja nekje neka boljša teorija za to, kar me zanima v gledališu. Ja, v bistvu sem začutil potrebo, da si opišem prakso z boljšo teorijo, kot sem jo poznal dotlej. In prav v Amerika-Gedankbliothek sem našel police s humanistično, konstruktivistično, sistemsko literaturo. Spoznal sem von Thuna, von Foersterja, Paula Watzlawicka, Ruth Cohn, Virginio Satir, Carla Rogersa, Fritza Pearlsa, Niklasa Luhmanna. Vse tisto pač, kar bom prebiral šele mnogo kasneje, še(le) danes. Niti sanjalo se mi ni, takrat, da se bom čez leta navduševal nad ljudmi, ki sem jih spznal prav tam, v Berlinu. "Nič ni bolj praktičnega, kot je dobra teorija," je rekel von Foerster. (No, seveda, teh ljudi nisem spoznal osebno; ampak branje knjig doživljam kot druženje in pogovarjanje z ljudmi, ki so napisali to, kar berem.)

Po premieri Freaka mi je Ingo poklonil knjigo - portret Georga Taborija. Potem sem si sam iz iste serije naročil še nekatere druge. Heymeja recimo. Tistega Hansguentherja Heimeja, ki je bil Piscatorjev učenec in ga bom čez dolga leta povabil režirat v Dramo SNG Maribor. Če ne bi bilo te knjige, za Heimeja niti vedel ne bi. (Ah, knjige pred časom Amazona ...: Naročila v ptujski Mladinski knjigi, potem pa čakanje mesec, dva, tri, da je prišel Nolit, Bigz, Grafos, Naprijed ... iz Beograda, Zagrega, Sarajeva. Šele leta kasneje sem podobno vanemirjen naročal in nestrpno pričakoval pri Moeserju v Gradcu ... Danes pa k&k kartica&klik, pa je knjiga tu. Še angleško sem se moral začeti učiti zaradi vsega, kar je dostopno na spletu.)

Ne, ne, brez strahu; nisem pozabil, o čem bomo pisali. O nastanku in razvoju Mestnega gledališča Ptuj.
Nič bati, zelo dobro vem:
Ni se začelo MGP z menoj! 
(In se z nami nikoli tudi ne konča. Čeprav, ko si šef gledališča, tako rad misliš samo na svoj mandat, na svojih štiri, pet let. Pred menoj nič, za menoj potop. Joj, kakšna samovšečnost in prevzetnost. Plus zmota. Ampak, kdaj se boš motil, če ne, ko si mlad.)
Za spoznanje potrebuješ pa(č) leta. (Vsaj jaz sem jih.)

Kdaj se je torej začelo gledališče na Ptuju?

Ne vemo. A gotovo ne z rojstvom, ustanovitvijo MGP 4. decembra 1995.

Zato bomo v nadaljevanju preleteli nekaj - po mojem mnenju in vedenju - najpomembnejših faz razvoja gledališča na Ptuju. Da bi vsaj malo začutili, na kakšnem ozadju, na kakšni podlagi je začela nastajati slika gledališke skupine Zato. (izgovoriti zato-in-pika), ki si je zadala za svoj cilj: na Ptuju bomo ustanovili poklicno gledališče, zato ker ..., ker ..., ker ...
Te razloge in okoliščine "ker" bom poskušal orisati v prvih poglavjih. Prav kmalu bomo prišli od mnogih od vas, ki to zdaj berete. 
Recimo: ko sem se pred dnevi pogovarjal o našem mgPuuzle projektu z Branetom Tonejcem in njegovo ženo Tanjo, sem izvedel, da sta, na primer, v gledališču igrali - "za časa" Petra Malca -  tudi Slavka Gojčič in Malanija Centrih. Za Dunjo Gunžer Spruk sem recimo vedel ... in Zvezdano Mlakar, in Igorja seveda tudi. Celo oba; Samoborja in Mlača.

Vem pa, da še veliko ne vem; da je več tega, kar ne vem, kot tistega, kar vem. 
Vem pa zelo dobro tudi to, da lahko skupaj z vami zvemo o preteklosti MGP še marsikaj!
In zato to počnemo. Da bomo na koncu vedeli, ozavestili več, kot vemo ta hip.

Pa začnimo.

Vsi dobro vemo, da je Ptuj - rimska Poetoviona, bilo za tiste čase veliko mesto. Menda večje od takratnega Dunaja, večje tudi od takratnega Londona. Ocenjujejo: trideset, 40.000 prebivalcev. Danes je v Mestni občini Ptuj okoli 20.000 volivcev. Poetoviona je bila rimsko mesto z vojaško bazo s 5000 vojaki. Na samem robu države. Na meji z barbari. Na takratni schengenski meji rimskega cesarstva.
Kjer so vojaki, pa je tudi biznis. Vojska mora jesti, piti ... in se veseliti. Pomislite na bazo Ramstein v Nemčiji in druge Natove vojaške baze v Evropi. Gotovo je takratna Poetoviona imela tudi kakšno rdečo četrt. Kašno "Ano" ali "Beli križ".
Pater Branko Cestnik nam je v svojem romanu Sonce Petovione lepo "uprizoril", kako bi znalo izgledati takratno življenje "na Ptuju".

In predvsem - to nas zdaj zanima - ni vrag, da Poetoviona ni imela tudi amfiteatra!
"Panem in circenis", kruha in iger, to je bilo vendar Rimljanovo življenjsko vodilo. Živeti, preživeti in se zabavati. Četudi ob gledanju, kako teče kri, kako levi cefrajo sužnje in kako vse to poremagujeta glediatorja, recimo Paul Mescal ali Russel Crowe ... v Gladiatorju I in II.

Mogoče bodo arheologi nekoč našli ostanke amfiteatra na Ptuju. 
Če je bil rimski forum na Panorami, če je bilo mesto tako veliko, če ..., potem ...
Mogoče bo nekoč pritisk kapitala tako velik, potreb po novih stanovanjih toliko, korupcija ukradnikov (uradnikov seveda, zapisalo pa se mi je ukradnikov; hvala Tanja Meško Tonejc, da si našla to super napako!) ki bi morali varovati zgodovinsko dediščino pa tako velika, da bodo na Panorami zrasli stanovanjski bloki. In bo vso "staro kamenje" izkopano in morda bo odkrit tudi ostanek rimskega gledališča. (Sicer najbrž ne tam.)

Lahko pa, da se bo družbena zavest (tako smo se učili pri marksizmu) dvignila tako zelo, da bo kapital gradil nekje drugje in bo sočasno tako razsvetljen, da bo dal ostanke rimske Panorame dograditi z replikami ... Morda bo nekoč na Panorami največja 3 D maketa rimskega foruma daleč naokoli ...

Bral sem nekje celo neko razpravo, kvazi znanstveno, da naj bi rimski amfiteater na Ptuju bil zares ogromen. Vse od Minoritskega trga, po Dravski ulici, do gostilne Ribič in navzgor - to naj bi bila samo ena stran ogromnega rimskega gledališča. Če si predstavljamo tak izsek, tak lok v nadaljevanju, bi lahko rekli, da je okoli celega kasnjšega srednjeveškega mestnega jedra segal rimski amfiteater. O-gro-men! 

Amen. Pustimo domišljijo ob strani.
Preskočimo to temo, naj delo opravijo arheologi jutrišnjih časov.
Mi se pa preselimo v srednji vek.

Kakšne tipično srednjeveške oblike gledališča - misterij, moraliteta, pasijon - o njih še nisem slišal govoriti v zvezi s Ptujem. Zato moramo v času kar lepo naprej.

Najbolje da, od "strokovnjaki domnevajo in predvidevajo",  mi pa kar lepo preskočimo v čas, ko so stvari izpričane z zgodovinskimi viri.
Nič več baba čula, baba rekla; Samo in njegova bujna domišljija ..., ampak: zgodovinska dejstva.

V letu 1786 smo, ko neka pettauska gospa ptujski teater gori postavi. Zgradi gledališče, točnu tu, kjer stoji MgP še danes, na današnjem Slovenskem trgu. (V bistvo ga je postavil njen On, njej, svoji gospe. To je nekakšna ptujska Tadž Mahal zgodba. Dramski pisci - vas nakuri eno tako rajcig zgodovinsko dejstvo za kakšno bodočo dramo? Morda bo kdaj kakšen ptujski župan povabil na pisateljsko rezidenco in naročil igro na to temo. Ali številne druge teme. Ptuj jih ima na kile. Ali pa bo to naredil direktor gledališča.)

No, o tem, kako si sam predstavljam nastanek gledališke zgradbe na Ptuju, sem že pisalhttps://zato.si/zdaj/odkritje-na-dunaju-ki-se-tice-nas. O tisem Njem, trgovcuj z grozdjem in vinom in njegovi gospe, ki se je pozimi naveličala provincialnega mesteca in je svojega Njega postavila pred dejstvo: Ali mi zgradiš teater ali pa se vrnem nazaj v ...

Najnovejša najdba listine v dunajskem arhivu pa nastanek gledališke stavbe na Ptuju premika še za kakšno desetletje nazaj! V leto 1752. Takrat na slovenskem še ni bilo gledališke stavbe, namenjene zgolj gledališki dejavnosti. Ali drugače: samo najrazvitejša (beri: dovolj bogata) evropska mesta so imela že takrat svoja gledališča. Ergo: Ptuj je bil silno bogagto mesto. O tem bi nam lahko veliko povedal dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.

Kakorkloli, ali imam preveliko domišljijo (ptujska Tadž Mahal ljubavna storija) ali je bilo tako ali drugače, dejstvo je: gledališče je že od takrat tu, na Slovenskem trgu. In v vsej zgodovini se je v tej zgradbi zmeraj dogajal izključno gledališče.

Tudi čas, nedaleč nazaj, ko je propadlo gradbeno podjetje, ki je nazadnje obnavljalo gledlišklo stavbo (leta 2007; sicer pa je prezidav, predelav in gradbenih sprememb bilo v zgodovini kar nekaj), in je lastnik zgradbe bila nekaj časa Slaba banka, in se je govorilo, da bo morda poslej v tej hiši kakšna gostilna ali kazino ali kaj tretjega, je zgradbo na Slovenskem trgu ohranili za gledališko dejsvnost. Peter (Srpčič), nam lahko poveč kaj več o teh lastninskih cirkusih tam po obnovi gledališča? Ali morda takratni župan? Kdo je bil, Štefan (Čelan) ti, ali ti, Miran (Senčar)?

Do leta 1918, do konca 1. svetovne vojene, se v Stadtheatru gledališču govori pretežno nemško. Morda kdaj italijansko, morda kdaj češko, slovensko ne. V gledališče je namreč bogagta gospa meščanka - nekakšna umetniška vodnica - že takrat vabila potujoče gledališke skupine, ki so potovale po takratnih dežalah in zabavale plemstvo in kasneje meščane. (Gostovanja drugih gledališč gledamo še danes.)
Ne smemo pozabiti: gledališče na celini je vendarle "germanski izum", Goetheja, Lessinga, Schillerja. Nemški vplivi so segli zmeraj do nas, tudi v gledališču. Ne vplivi z otoka (Anglije), v 20. stoletju prek Beograda in Zagreba tudi iz Moskve. Ampak, nismo še tam. Italijansko in francosko gledališče pa sta hodila neka svoja pota. Slovanski narodi smo se učili od Nemcev, potem kasneje pa še od ruskih gledaliških refomratorjev.

Smo pa seveda tudi Slovenci uprizrajali igre. In to v okviru čitalnic; njihov "oder" je bila zgradba v Vošnjakovi ulici - Narodni dom. (Podoben odnos v Mariboru; gledališče vs. narodni dom.)
Torej: Nemci v mestnem gledališču (Stadtheater), Slovenci v Narodnem domu.
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije na deske mestnega gledališča pridejo Slovenci, slovenski jezik. Z - kot še v marsikaterem slovenskem mestu - Jurčič-Levstikovim Tugomerjem, leta 1919. 

O gledališki dejavnosti med obema vojnama ne vem veliko. Če koga zanima ta čas, bo veliko izvedel v knjigi Andreje Babšek Mejniki v razvoju ptujskega gledališča 1918 - 1958.

Toplo - toplo - vroče - vroče!!! postane tik pred drugo svetovno vojno.
Tu se zgodi prvi velikanski ptujski - in ne le ptujski - gledališki fenomen. 
Tako velik, da si zasluži svoj zapis. Zato:

Prihodnjič:
Fran Žižek in njegovo avantgardno gledališče na Ptuju

************************************************

(Ima kdo repliko? Lahko da na mizo svoj košček? Peter, Miran, Štefan - cirkusi z lastnino bajte po obnovi? Dr. Zadravec - o bogatosti Pettaua? Pošlji svoj košček na: samo.strelec@gmail.com, ali pusti komentar na fB. ASAP ga bom sam prepisal sem. S tvojim koščkom bo slika večja, ostrejša, bogatejaša. Hvala, če/da tudi ti gradiš naš skupnostni projekt mgPuzzle.)

Savo Djurović:
Pravzaprav 1. spomini grejo v Zato, saj je pravi neposredni predhodnik MgP, al'?
Moram res malo prelistati tvojo rdečo monoanalografijo.
Aja, anekdota za živce trgat je bila prav ta knjiga, ki je iz tiska v Bodočnosti prišla z začetkom na 16. strani😲🫣🤭🥴

Samo M. Strelec:
Savo, prav zato pišem ta uvod, da se bo videlo, koliko je predhodnikov. Skupina Zato. pa si je zadala za cilj, ja: ponovna profesionalizacija.

Z resnično velikim zanimanjem - in radovednostjo - sem pretekli četrtek šel v gledališče gledat gimnazijske nastope prvega, drugega in tretjega letnika; predmet: dramska igra in govor.

Te "obraze" sem še tudi sam učil, zato me je zanimalo, če so se kaj spremenili. 

In so se.
Zdaj so to drugačne barve las, druge pričeske (se mi je zapisalo - niti ne tako narobe - princeske), drugi stili oblačenja. Nekateri pa so ostali pri svojem, kakor sem jih spoznal. Veseli smo se bili, že pred gledališčem in tudi po njihovem nastopu.

K stvari. Se pravi, nastopu.

Zdaj to lahko rečem; prej bi bilo rahlo "kičig", ko sva še bila sodelavca:
Gimnazija Ptuj ima z Ajdo Valcl velikansko srečo. Ajda je talentirana gledališka pedagoginja. V to sem, po vse tem, kar sem videl v zadnjih par letih, prepričan. Zelo dobro zna premisliti, kaj je smiselno delati v prvem, kaj v drugem, kaj v tretjem letniku. (Četrti je malo "poseben": pred maturo so, za maturo imajo določena besedila in verjamem, da bodo zmerja zova "kalkulirali", ali pri dramski igri delati maturitetno temo ali kaj drugega.) Zelo dobro se zna posvetiti posamezniku. Zelo dobro zna videti, kaj potrebuje letnik kot skupina. In pri tem ne pozablja, kakšen je štiriletni "vozni red"; česa naj bi se v štirih letih naučili, kaj poskusili, v čem se preverili in s čim spoprijeli. Ter tisto ključno: kaj od tega imeli za življenje.

Da se v letih srednje šole mlad človek zelo in hitro spreminja, vemo. Ni treba biti za to učitelj. Dovolj je, če imaš svojo deco.

In tako je tudi pri predmetu Dramska igra in govor: nekateri se spreminjajo hitro, nekateri počasi, nekateri nenadoma, drugi neopzano po milimeter. V bistvu je učenje igranja popolnoma individulizirno delo. Ni recepta, kako; vsekakor ne za vse enakega. Vsak človek je drugačen, vemo, in vsak dijak mora poiskati svoje veselje do igranja. In od Wilija Šejkija dalje vemo: "Ves svet je oder ..."

Učitelja učijo njegovi učenci, igralca spodbudi njegovo občinstvo, psihoanalitika zdravi njegov bolnik - s pogojem, da ne obravnavajo drug drugega kot objekte, temveč so povezani pristno in produktivno.
Erich Fromm

Vse to Ajda dobro opaža. Še več: ne le ve, tudi čuti in sluti, kam bi se lahko stvari zapeljale nekoč. Onkraj pouka, onkraj Pokuka, onkraj razreda. Ajda zna misliti gledališko šolo na srednješolskem nivoju. (In to tudi pomeni: znati odmislite vse, kar na tem nivoju ne bi bilo smisleno misliti.)

Zdaj pa k njenim dijakom.

Prvi letniki so nam pokazali seveda prve korake. Pričakovane teme kot: sramežljivost, pre/tihost, kam-bi-z-rokami?!, pogled, usmerjen v tla . ... - vse to se je videlo "na delu", hkrati pa že tudi nakazovalo, kako bodo kmalu s pomočjo ustreznih profesoričinih intervencij to prebrodli, zmogli, premagali.

Drugi letnik se je lotil neverjetno težke naloge: muzikala! Že v polčasu smo lahko videli: Uf, kako se bodo še namučili, da bodo nekoč vsi peli, plesali, igrali ... Tale njihova naloga bo jasno pokazala, kdo je iz kakšnega testa. Bravo za izbor! Prav za ta konkretni letnik. Izjemno fina odločitev. Pa še do t.i. medpredmetnega sodelovanja bo volens-nolens prišlo: glasba (petje), kostumi (likovnost), ples (gib). Ena taka kompleksna naloga, ki se je bodo dijaki za vedno zapomnili. Ne dvomim.

Tretji letnik (naslovna fotka) se je "spopadel" s temo comedia dell arte; ne historično "točno" in "posnemovalno", ampak s comedio dell arte v miselenem nastavku: Kako narediti odrski lik, ki ima ostre, točne karakteristike, značilnosti "tipa", kako zaostriti zgodbo do absurda, kako presenetiti, kako uprabljati svoje telo kot izrazno sredstvo, kako narediti prizor, ki bo imel začetek in smiselni konec.
Igralke so se lahko lepo pokazale in prikazale, do kod seže njihova domišljija, pogum in drznost v "hoji po robu" - situacije, ki je bila precej "absurdna" - bili smo na izmišlenem pogrebu znanega slovenskega igralca, ki je mladim (dekletom še posebej) zelo všeč.

Eto.
Bravo Ajda in bravo vsi dijaki.
Bravo šola, da se odpira navzven, da vzgojno-izobraževalni proces, ki sodi v šolo, pri predmetu igra in govor pokaže tudi tam, kje sta igra in govor izvorno doma: na odrski deskah.
Bravo, MGP, da šolarjem odpira vrata.
Krog je tako sklenjen. Naučeno preizkušate v ril-lajfu, kot se grdo reče. In za to gre. Ne učimo se za šolo, ampak za življenje, nas je učil pri latinščini nekoč prof. Rudi Čeh.

Čestitam vsem skupaj. Od srca. In ožilja.
Me prav zanima, kakšen bo rezlutat na izteku, na "koncu proge", junija.
Polčas je bil super! Polomite si noge.

Dobro delo vam želim vsem. 
(Hvala, da ste me povabili - obvestili. Že kar rezerviram sedež za konec; če bom le na Ptuju.)

Samo, ex učitl

****

Hvala, prof. Renata Furman za krasno fotko 1. letnika

MGP. V srcu mesta. Že od 1752.

Avtorji: Samo M. Strelec & Savo Djurović, Tanja Meško Tonejc

Mestnogledališki puzzle

Kaj? Zakaj?

Pred časom smo se trije kar nekaj časa pogovarjali o tem, kaj smo se štirje pred petimi meseci natančno dogovorili.

Ugotovil sem, da si je vsak zapomnil kak košček. Ko smo si vzeli čas in sestavili te delčke, smo dobili celotno sliko. Sliko, za katero smo si na koncu vsi rekli: "Ja, točno, res je - tako je bilo."

Pa sem pomislil:
Mestno gledališče Ptuj bo letos staro trideset let.
Mu pripravimo svojevrstno darilo?
Kaj če bi mi, vsi skupaj, sestavili koščke in nastala bi ena taka skupnostna slika o nastajanju in vztrajanju MgP skozi tri desetletja?
(Zdaj še lahko, morda pa že čez nekaj let več ne bom mogel dati roke v ogenj, da je bilo nekaj tako in ne drugače.)

Zato

torej dajem začetni, prvi impulz. Tebe pa vabim, da se mi pridružiš. Ja, točno tebe. (Boš čez par stavkov prebral/a, kako.)

Začenjem pisati o gledaliških dogodivščinah, pri katerih ste bili mnogi od vas zraven. Številni kot gledalci, mnogi kot sodelujoči, mnogi v zakulisju, nekateri v lokalni politiki in še na raznorazne druge načine. Vsak od vas, na katerega ta hip pomislim, ima kak svoj košček, ki paše na natančno določeno mesto slike o MG Ptuj.

Napišemo, sestavimo, vsi skupaj, sliko tridestletnega MG Ptuj? Gremo v ta skupnostni projekt?

Kako?

Napisal bom članek. Objavil ga bom tukaj, na spletu.
Vsak od vas ima mail, internet, mnogi fb. Moj članek boš lahko komentiral/a, me popravil/a, dopolnil/a, problematiziral/a ali drugače obrusil/a koščke mojih spominov. Predvsem pa dodal/a svoj košček.
TAKOJ ko boš na mail ali FB kaj napisal/a, bom to vključil v svoj izhodiščni članek.
Na ta način bo tvoj košček razširili, povečal trenutno sliko.

In takih "povabilnih" člankov bom napisal verjetno kar nekaj. Tale zdaj je "nulti". Kmalu bo sledil prvi.

Konec?

Na koncu bomo vse to objavili v e-knjigi. Mogoče celo tiskani knjigi. Avtorji bomo vsi! Samo M. Strelec & čisto vsak, ki bo prispeval kak svoj spomin. Lahko da nastane celo knjiga, ki bo imela - vsaj po mojem vedenju - največ avtorjev na svetu! Ptujska gledališka zgodba v Guinnessovi knjigi rekordov.

Knjigo bomo na koncu dali v prodajo.
CELOTEN izkupiček od naše knjige pa bomo zaružili za skupno srečanje in žur pred gledališčem.
Mogoče bo na koncu zgolj za bobi palčke in kikikriki, mogoče za vola na ražnju. Kdo ve.

In kdaj bo konec?
Bi lahko vse te koščke sestavili do konca tega leta? (Decembra 1995 je bilo ustanovljeno mgPtuj)
Mogoče bo pa koščkov toliko, da bomo potrebovali več časa. 
Ne vemo. Bomo videli. Nič nismo nikomur obljubili, nič nam ni treba. Naredili bomo to, če nam bo. Če ne, pa ne.

Mozaik ali puzzle?

Najprej sem mislil, da bi sestavili en tak velik mestno-gledališki mozaik.
Vendarle smo doma iz nekoč rimskega mesta. Mozaiki so nam zato blizu. Arheologi so jih našli celo na dnu Drave.
Pa se mi je zdelo, da bi iz raznoraznih kamenčkov lahko sestavili preveč pobljubno sliko.

Če pa želimo sestaviti sliko iz puzzlov, vemo, da vsak košček sodi na točno svoje, edinstveno mesto. Ne da se ga dati kamorkoli. Samo na eno, edino, točno njegovo mesto paše. Vem, to je težje, ampak na koncu bo tudi veselje veliko; ko bomo sestavili sliko iz 100, 500, 1000, 3000 ? ... koščkov.
Koliko koščkov bomo našli v naših spominih?
Ne vemo.
Vsekakor toliko kot jih bomo natrosili vsi, ki bomo iz spomina potegnili svoj košček in ga ponudili drugim, da ga skupaj uporabimo za še večjo sliko, s še več koščki. S še več piksli.
Bo naša slika na koncu v 4K resoluciji? 8K?

Ogromno gledalcev, ustvarjalcev, sodelavcev, odločevalcev, nekdanjih mestnih svetnic in svetnikov, županov - da ne govorimo o vseh igralcih, režiserjih, scenografih, kostumogafih, glasbenikih in tako dalje in tako naprej -  ... se je v 30-ih letih zavrtelo okoli hiše v srcu mesta - mgP.
Statistični podatki za ta tri desetletja niso noben problem. Gotovo jih bo direktor Srpčič v nekem trenutku delil z nami. 

Mi pa bomo zbirali bolj nekvantificirane, nemerljive fragmente, subjektivne koščke in delčke, ki jih bomo skupaj sestavljali v veliko sliko o MGP.

Porumeneli spomini, blede lise, ofucani robovi, opraskane in zaprašene sličice na površini še vidnega spomina.
Občutki, doživetja, hrepenenja, razočaranja, navdušenja in polomije.
Gledališče je stičišče sanj, resničnosti, iluzij in preklemane fizične stvarnosti.

Take reči bomo sestavljalil, si mislim.

Pa začnimo

Prihodnji članek bo imel naslov: mgPuzzle - 1. 
In potem tako naprej.

Dobrodošel, dobrodošla v našem skupnostnem projektu!
Kako lahko konkretno sodeluješ?

Preprosto:

Če te moj zapis spomni na karkoli, kar kakorkoli zadeva mgP, mi napiši in pošlji na: samo.strelec@gmail.com.
Ali pa odloži svoj komentar na socialnem omrežju fb, kjer bom delil tukajšnje članke.
In to je vse. Ostalo bom naredil jaz.
(Seveda: članek lahko tudi deliš, označiš na fb osebe, za katere misliš, da bi znale še kaj reči na konkretno temo ali pošlješ prijatelju po mailu link do članka.)

Pripravljeni? Gremo?

Ni nam treba hiteti. 
Papirja imamo zadosti, neskončni digitalni papirni trak takorekoč. Kot tisti printer na luknjice nekoč. Iglični tiskalnik, tam nekje, ko smo začeli sanjariti o ponovnem poklicnem gledališču na Ptuju, takrat so bili še takšni. V SŠC (srednješolskem centru) je bil en tak Honeywell računalnik, velik za celo učilnico. Učilnico 318? Tanja (Tonejc Meško), nas spomniš? Ti si nas učila, kaj je to algoritem; if -> then -> go to.
Tista leta smo se mnogi spraševali: kakšne korake moramo narediti, da bo prišlo do ponovne profesionalizcije gledališča na Ptuju? Kako bomo vedeli, že po poti in ne šele na koncu, da so koraki pravi?

Eto, pa smo začeli.

Če boš delil/a svoj spomin, utrinek, doživetje - bo to super. Postal/a boš soavtor/ica bodoče knjige.

Za začetek ponujam torej nekaj svojih koščkov: mgPuzzle - 1 objavim kmalu.

Začenjamo sestavljati. Krasna slika bo na koncu. Iz mnogih, premnogih plasti, delovala bo morda celo tako, kot nekakšna 3d slika.
Se spominjaš tistih starih razglednic tam iz 80-ih? Če si jo pogledal pod kotom, se je slika spreminjala, postala "globinska". (Menda zdaj obstja zaščita za mobitel, nalepka, ki onemogoči drugemu, da bi videl, kaj ti tipkaš. Pod kotom se ne da videti. To je v bistvu replika tiste takratna 3d razglednice ... Nihil novum sub sole.)
Poglejmo torej na MGP iz čim več kotov. Zberimo čim več puzzlov. S čim manj zaščite.

Prve koščke prispevam torej
Samo M. Strelec.
Bil sem eden od pobuniko ideje 
za ponvno profesionalizacijo ptujskega gledališča,
nato pa "nesojeni" direktor ob ustanovitvi;
imenovan decembra 1995, potem pa sem hitro odostpil (v nadaljevanju boš prebral/a, zakaj)

***

Ps.
Mogoče še dve tehnološki pomagali:

1
Če bi te tema zanimala na daljši rok: spodaj v nogi strani www.zato.si je en tak znak s tremi črticami: to je RSS orodje; namestiš si aplikacijo za branje-spremljanje in zmeraj, ko bom napisal nov članek, ti bo samodejno "priletelo obvestilo", da je na voljo nova vsebina.

2
V desnem zgornjem kotu strani pa je ikona za oznake, nekakšne nelepke, "tag-e": vsakogar, ki ga v članku imenujem, označim. Vsak, ki bo prispeval svoj košček, bo označen (in kot rečeno soavtor knjige). Tako se lahko zmeraj poiščeš in vidiš, v katerih člankih vse "nastopaš".

Tako. Zdaj imamo vse, kar porebujemo za začetek.
Pod črto iz zvezdic, ki sledi spdaj, bom pa nabiral, zbiral, sortiral, kar mi boš poslal/a.
Nekoč - izpisan v kurzivi - bo tukaj tudi tvoj košček. Tvoj spomin. Tvoj prispevek.
Na koncu ti bomo hvaležni. Ker bo zaradi tebe slika polnejša, popolnejša, bolj globinska.

********************************

No, takoj po objavi "nultega članka", smo dobili že kar dva koščka. Torej smo že trije avtorji nastajajoče monografije!

Tanja Meško Tonejc:
Ja, Honeywell, kako smo bili v CSUI ponosni! Takrat, ko smo začeli sanjati o pravem računalniku, smo se še imenovali Center srednjega usmerjenega izobraževanja. Mislim, da sta računalniška prostora imela številki 301 in 302. Marca 2025 bo minilo 41 let od takrat, ko sem začela delo v DSS kot vodja Računalnika! In tam sva se spoznala :)

Savo Djurović:
Zato! >>>MgP>>>puzzle>>> SESpTuAzVzLJlAeNKA
>>> uganka, ki je rešila sebe.
Uganka, ki je sestavila obdobje.

Prihodnjič: Začetki

Lani, novembra, sem bil na obletnici: 30-letnici zavoda BISTRA. Letos 30-letnico praznuje MESTNO GLEDALIŠČE PTUJ.
(Mogoče še kaka mestna organizacija, a pardon, seveda vsega ne vem; tudi zato, ker se za vse ne zanimam enako.)
Oba zavoda, MGP in Bistra sta se rojevala v približno istem času, a precej različno. Pa si mislim: 

Gledal sem ekipo na Bistrini proslavi na odru v Dominikancu: Štefan (Čelan) je v preteklih destletjih iz male ekipe naredil pravo profi nogometno moštvo. Ne vem: kakšnih dvajset sem jih naštel na odru. A ni to za eno profi fuzbalersko ekipo? 

In (že samo) to se mi zdi dosežek: Rast, razvoj, kadrovska razširitev firme. Očitno si je Štefan takrat zamislil nekaj, kar že 30 let "pije vodo". Deluje. Obratuje. Dominikanec je bil poln, očitno mnogi partnerji z Bistro delajo dobro in od njenega obstoja nekaj imajo.

Sledi preskok čez cesto; tja, kjer ima gledališče svoje mesto.
(Mimogrede: "MGP - v srcu mesta. Že od 1952." - tak slogan predlagam za tridesto rojstno leto gledališča (ali celo za dlje).

Če je Štefan takrat očitno nekaj mislil in delel prav, kako je bilo to z gledališčem?

Dr. Adolf Žižek - že pokojni Dolfi - mi je ure in ure "predaval" o teoriji živih sistemov. Ni več pil, zato sva hodila dejansko na kavo ali sok. Včasih je popil brezalkohono pivo. Pojma nisem imel o matematiki. Ampak on je imel pojem, kako pojme o množicah, elementih, relacijah, črni škatli, vhodih in izhodih, povratni zvezi, časovni zanki ... itd. razložiti nenaravoslovcu.

Dolfi si je v bistvu izmislil model gledališča, nekakšen "operacijski sistem", na kakršnem še danes "laufa" MGP.
Rekli smo mu: projektno gledališče (za razliko od tistih gledališč, ki imajo svoj stalni igralski ansambel).
(Pet let po ptujksem gledališču je Katja (Pegan) profesionalizirala gledalšče v Kopru, ki letos torej tudi praznuje, svojih 25 let. Tudi ona je še kako razvila firmo: od le dveh zaposlenih igralcih na začetku - mislim, da sta bila to prav "naša" Vojko (Belšak) in Nešo (Tokalić); kasneje se je priključil še Boris Cavazza. Mam prav, Katja? - jih je danes v Gledališču Kopru: 8 igralcev, plus 6 ljudi v umetniškem sektorju, plus 4 v splošnem, plus 12 v teničnem sektorju, skupaj reci-piši 30 redno zaposlenih).

Pa da ne bo zdaj pomote! Ne, NE mislim, da bi ptusjko gledališče moralo imeti ansambel. Mislil sem ob njegovi ustanovitvi in mislim še danes: da je za format mesta Ptuj projektni model gledališča optimalen. Trideset let uspešnega delovanja MGP bi moral biti zadosten dokaz, da je Dolfi imel takrat prav.

Zato kar k jedru, bistvu današnjega zapisa:

Janko, kako se že piše ...? - nekoč je delal na geodestski upravi, iz Hajdoš je bil doma - se je ukvarjal s kiparjenjem. In tam nekje - okoli 1995 je moralo biti - je izdelal Dolfijev portret. Iz gline. Super portet. Mogoče je zdaj ta portret pri Dolfijevem sinu Franciju. Franci?

Imam en tak dihtipičen predlog:
Da kot skupnost odkupimo ta Dolfijev kip in ga ob 30-letnici gledališča postavimo v MGP in dvorano poimenujmo: Žižkova dvorana.

S tem bomo naredili dvoje:
Vsi gledališčniki bodo takoj pomislili, da kopiramo SNG Maribor (kjer je dvorana Frana Žižka - nekoč se ji je reklo Stara dvorana). Ptujčani pa bomo vedeli, da mislimo na dr. Adolfa Žižka.
Hkrati pa se bomo še spomnili in opomnili: prepozni smo bili (da bi ptujsko dvorano imenovali Žižkova). Kajti namreč, smiselno bi bilo, da bi se tako imenovala. Fran Žižek je naredil na Ptuju v dveh sezonah (1939 - 1941) pravo gledališko revolucijo in imel s Ptujem mnogo mnogo več skupnega kot z Mariborom; kjer si je resda po vojni izmislil Borštnikovo srečanje. Ampak ne pozabimo: iz Maribora je v bistvu in po resnici pred drugo vojno moral "pobegniti"; niso mu namereč dovolili, da bi imel tam svoje neodvisno avantgardno gledališče. Zatočišče je s pomočjo prijatelja - pisatelja - ravnatelja ptujske gimnazije Anotna Ingoliča našel prav na Ptuju. Ampak to je zgodovina in to se vse ve. Če se želi vedeti.

Žižkov doprsni portet v avlo pujskega gledališča! To bi bila prav lepa obeležitev 30-etega rojstnega dne MGP.
Zdaj smo januarja. Do decembra - 4. decembra 1995 je župan dr. Miroslav Luci predlagal mestnemu svetu sklep o ustanovitvi novega javnega zavoda Gledališe Ptuj - je dovolj časa, da poiščemo Francija, Janka ... v gledališču namontiramo podstavek in posadimo Dolfija na mesto, ki si ga zasluži.

In to je šele pol predloga. Ob Dolfiju bo manjkal še en portret: Brankin. Če je je Dolfi naredil sistemski okvir ponovnega poklicnega gledališča, je Branka (Bezeljak) "naredila" številne generacije mladih ljudi, ki so na raznorazne načine gledališče živeli, ustvarjali, ga obiskovali, podpirali, z njim simpatizirali ... in z vsem tem tlakovali pot ponovni profesionalizaciji gledališča na Ptuju. Kakor je ponovno poklicno gledališče v veliki meri transformiralo kulturno življenje v mestu, tako je Brankino dooooolgoletno delo transformiralo življenje marsikoga (od nas).
(In ne zdaj reči, da je Branka prejela že številne nagrade in priznanja, konec koncev je tudi častna občanka MOP; menim, da sodi njen portret glede na vložena desetletja gledališkega dela točno in naravnost tja: v mestno gledališče.)

Tako. Februarja bo prišel Brankin rojstni dan, decembra bo prišel okrogli rojstni dan gledališča; predlagal sem, kako proslaviti.

***

P.s.
Ko je Dofi šel na oni svet (2016) - ja, devet let je že - sem zapisal tole:

Konec februarja bom končal delo na aktualnem gradbišču/delovišču/gledališču (uprizoritev Kar je b'blo in kar bo)¹ in bom do naslednje režije junija fraj.

Za nekakšen novoletni-Samo-zaobljubni-sklep² sem se odločil, da v času med dvema režijama ne bom več prevajal "za na lager".
V predalu se je v minulih letih nabralo kar nekaj prevodov, ki čakajo, da bodo prišli kdaj na kak oder. Več kot dovolj jih je, prevodov. Let za vse to več kot premalo.

New work je zato moja nova smer. Pred penzijo je zadnji čas, da poskusim še kaj novega, sem si rekel.

Kak hasek bi lahko bil od mene medtem, ko ne režiram?

• Osnovnošolca s šusom pri slovenščini ali nemščini bi sigurno znal naučiti vsaj za dvojko. Ali mogoče celo za kaj več. 
  (Imam opravljen PAI. Sem dobesedno re-habilitirani (ponovno habilitirani) docent. Pred mnogimi leti sem bil privič izvoljen v ta naziv na Univerzi v LJ, nedavno pa še enkrat, tokrat na Univerzi na Primorskem. Zakaj še enkrat? Ker po petih letih nezahajanja v visokošolski razred taka reč propade. No, Primorci so ustanavljali program, v katerem naj bi me potrebovali, zato sem se znova dal izvoliti. Obakrat sem bil izvoljen za področje proizvodnje gledališča, kar domnevam, da ne potrebujete. O PAI-u pa pišem, ker po tem kdaj sprašuje kak ravnatelj, saj gre za državino potrdilo, da znaš poučevati.)
• Znal bi se zmeniti kakšne reči v nemščini (ne ravno v znanstvenem jeziku).
• Če otrok presedi ure in ure pri knjigah, efekta pa ni (rečemo, da se ne zna učiti), ga znam naučiti, kako se učiti.
• Frocom znam pripovedovati pravljice. Če je sila, si jih znam tudi sproti izmišljati. (Preverjeno pri sinu.)
• Znam poslušati starejše občane. Če bi to rabila kak prezaposlen sin ali hčerka, ki ima ateja ali mamo doma, in se nimata z nikomer za menit. 
• Po moje bi se znal tudi hitro naučiti posluževati kakšne enostavnejše naprave in stroje.
• Da o pripomočkih niti ne govorim: metla, grablje, lopata, šajtrga, vileda krpa. Aja: tipkam na slepo, ali kot je rekel stari vodnik v Makedoniji: "E, Slovenče, be, pa ti ke kucaš na čoravo?!"
• Znam naučiti, kako boljše nekaj prezentirati; z več verjetnosti, da bo predstavitev imela tudi želen učinek. (No, za to rabimo vsega tri ure.)
• Na malo daljši rok pa: ko bodo številni poklici izumirli in bodo nastali novi, bo pa moj zadnji poklic arko - analogni reduktor kompleksnosti. Kaj bo delal človek, po poklicu arko? V prenasičenen svetu informacij bo reduciral kaos do tiste mere, da bo osebek ali skupina ali organizacija (ali projekt) namesto da bi "friznil", potegnil pravo potezo v pravo smer.
• Še kaj; znam delati še kaj? Bi lahko imel kdo od mene še kakšno korist, se sprašujem.

Pravijo, da v šestih komunikacijskih korakih lahko dosežeš kogarkoli na tem svetu. Torej: če poznaš koga, ki bi potreboval koga takega, ali koga, ki pozna koga, ki bi mogoče potreboval koga takega, eto moj mail: samo.strelec@gmail.com.

Zanimivo bo; Kar je b'lo in kar bo.

***

¹ Naslednjo režijo začnem junija, torej lahko tri mesece hodim v normalno službo. Takoj, ko bo na urniku prva vaja, bom pa fluktuiral oz. dal odpoved in šel spet delat "nenormalno službo". Povedati to vnaprej potencialnemu delodajalcu? Da ali ne? Kaj mi svetujete? (Vprašal sem se pri profijih, ki se ukvarjajo s trgom dela. Samomorilsko, so rekli.) Zato sem se odločil: po resnici ali raje sploh ne.

² Doslej sem med eno in drugo režijo ostajal doma in v glavnem prevajal, pisal in enkrat na teden hodil učit v gimnazijo. 35 let že delaš v bistvu isto, zdaj boš naredil nekaj, kar še nisi, sem si torej rekel. (Imam tudi idejo, kaj bom z denarjem, ki ga sicer ne bi zaslužil. Tako da imam za new work tudi novo, zunanjo motivacijo.)

Običajno smo se dobili tik pred koncem leta. Letos smo pohiteli.
Nekoč smo se pogovarjali predvsem o tem, kako je nekaj nekoč bilo in se režali za nazaj. Letos pa ne.

Letos smo se režali temu, kar bomo nekoč naredili spet skupaj.
Nismo bili nostalgični, bili smo prihodnjični.
Tako smo skoncipirali že skoraj pol koncepta, če ne celo avtorskega projekta.
Zato smo morali hitro presekati.

Fino je bilo.
Fajn smo se imeli in se zabavali. Režali. Zbijali šale. ZA NAPREJ! 
Avansirali smo našo prihodnost, sto procentno.

Prihodnost prihaja. Prijateljstvo ostaja.
Naslednja postaja? Postajališče? Prvi peron ...

Nešo nas je letos celo obdaroval. Dobili smo tole - fotka spodaj.

Ne vem, če mi bo šlo gor; piše, da je za 43 - 46.
Jaz bi potreboval skoraj že 60.

Lepo je imeti frende. XXL frende.
Hvala, pubeci.

Vsem FB frendom, prijateljem, znancem pa želim prijazno prihodnje leto.

Držal sem jo pod roko.
Počasi sva stopala ob neslišni reki.
Ni se videlo prav daleč. Pravzaprav nikamor, le korak, dva naprej.
Dalo se je pa slutiti. Vse, kar še pride. Ta dan.
Prebijali so se žarki skozi meglo, midva pa sva samo postopala iz trenutka v trenutek.
Držal sem jo pod roko, ona pa je dražila mene.
Razburkavala mi je misli.
Ime ji je bilo je Znamenja ob poti.
Pisala se je po Ivu Andriću.

Vzdušje je bilo tako gosto kot megla okoli naju. Ni se ga dala prijeti, ne kupiiti, ne vzeti za domov. No take away.
A se ga tudi ne čutiti ni dalo.

Naročil sem belo kavo.
Sedel sem za osamljeno mizo in jo položil najo, Andrićevo knjigo.
Nkar sem s širokim pogledom kakor čopičem akvarela barval po roženici sovjega pogleda.
Taval sem srečno zgubljenzaljubljen po meglenem dopoldnevu in uziral žarke, ki so počasi odkrivali prihajajoče.

To vzdušje me je stalo enega kafeta.
Plus par evorov nekoč nekje v nekem centru ponovne rabe za Andrićevo knjigo.
Plus čas, ko nisem bil na razpolago za impulze telefona, digitalne bite omrežij in vse nanujeno na raznoraznih razprodajah.

Vzdušje.
Ker ga je praznim, belim listom nekoč še-ne-knjige vdahnil človek z dušo.
Ker se je prebijala svetloba skozi meglo in spominjala na skrivne zasede in preboje smisla nad nesmislom.
Ker sem slutil Lux ex oriente.
Ker sem metal čas stran.

Vzdušje?

Tako na dosegu roke. Tako na koraku stopala. Tako blizu. Tako poceni. Zastonj.
Posvetilo se mi je:
Zaman, vse zaman, dokler ne zaveje duh.
Vse zman, če ne zaduhaš vonja po vzdušju duha.

Useknil sem se v robec, odmašil nos in duhal duha veslo še ves dan.

***

In ker se bližajo svetki:

Če verjameš v rojstvo Jezusa: Blagoslovljen božič.
Če verjameš, da bedenje iz 31. na 1. prinaša srečo: Srečno novo leto.
Če pa ne verjameš nič: Potem pa pač nič.

Dragi Fredi,

lepo te je videti, kako držiš v naročju samega sebe!
(Ne, na naslovnici ni fotka. To je Sašov portret. V knjigi pa je tudi nekaj Aljaninih karikatur. Lektorirala je knjigo naša sošolka Natalija, izdal pa Kulturni center Maribor.)

Čestitam ti za jubilejno knjigo aforizmov!
Tridest let po prvi, si izdal novo, še eno. (Njen naslov je Pametne kratkoumnosti.)
Nisi pa izdal sebe. (Še vedno je najnovejši Fredi v bistvu stari, dobri Fredi.)

Tole ti pišem iz dveh razlogov.
Prvi je, da povabim druge k branaju tvoje enajste knjige.
Drugi, za v razmislek samemu sebi, ki kdaj hodim v kakšne razrede.

K prvemu.
Fredi, ti si v bistvu veš kaj? Modrec. Filozof.
Najbolj na kratko znaš povdati, za kar bi drugi potrebali še in še strani.
Kar poskusite bralci sami. Jaz, recimo, ko tukaj kdaj kaj napišem, ugovljam, da ne znam bolj na kratko.
Fredi, ti si kratkomalo velemojster v kratkosti. 
Ker če hočeš biti kratek, moraš zelo zelo dobro vedeti, kaj je esenca, sukus. V čem je. hudič. 
Džizus, Fredi, ti znaš stvari zgosti do amena. Totalno.
Samo en primer: 

Zima je v minusu, ko je zunaj plus.
Milan Fridauer Fredi

Tvoj stvarizem (pogled na stvari, ki ga najbolje opiše stavek: "Tak pač to je") mi je šel nekoč zelo na živce. Ko sva se prerekala - se spomniš? - kako bi se kaj dalo, kako bi bilo kaj treba, kako naj bi nekaj bilo, ko sem silil in z glavo rinil nekam, kjer mi ni bilo mesto, ko sem se nekaj hršil in se ti pritoževal nad stvarmi, ti pa zmeraj znova zaključil s prvim postulatom stvarizma: "Kaj češ, Samek, tak to pač je s temi stvarmi." Ti si bil stoik, ko je še Ryan Holliday še v pamperskah v stajici okoli letal.

K drugemu.

Saj veš, ti bi lahko bil tudi dober arhivar.
(Mimogrede: in etnolog. In zgodovinar. In novinar. In še marsikaj.)
Imaš odnos do stvari, ki jih več ni. Odkar te poznam, zbiraš reči, knjige, papirje, dokumente. Tako dolgo že, da jim lahko zdaj že rečeva: zelo stare stvari. Imaš odnos do preteklosti. (Vse bolj imava vse več odnosa do preteklosti, kajne? ;-)
Recimo: Sledi en spominek iz tvojega šolskega spisa iz gimnazije, ki si mi ga nedavno poslal iz svojega osebnega arhiva.

In potem zaključek:

Rdeče in modro. Črno na belem.
Fredi, si pomislil, da si ti edini - ne le iz našega razreda, ne le iz naše generacije - a čak i šire - ki je danes član Društva slovenskih pisateljev? (Aja, Šteger je še; potem pa že kar nisem več prepričan, če še kdo.)

Rabiva zaključek?

Takole si mislim:
Ko imaš opravka z mladimi ljudmi, Samo, je fajn pomisliti, da ne veš, kdo so v resnici ti ljudje. Ker so še(le) potencial na poti. Upokojena beograjska igralka Tatjana Bošković je rekla, da je zmeraj mlade kolegice in kolege igralce vikala. Ker so njo vikali profesorji v srednji šoli. /Tudi na kolidžih se menda naslavlja "mister ta in ta"./ Na vi je z mladimi zato, ker se ji zdi tako zelo pomembno, da v mladem človeku vidimo še čisto vse možnosti, priložnosti, vso odprtost za vse, kar še niti slučajno ni in morda kdaj bo.

Fredi ti si.
Fredi, ti si vredi.
Mister Fredi, v bistvu si več kot vredi.

***

Pripis:
Profesorica, ki je intervenirala z rdečim, pa še ekstra!
In Fredi to ve. Med prvimi bo dobila njegovo novo knjigo, sem prepričan. U, kako bo vesela. Jo kar vidim, kako se reži in zmajuje z glavo: "Fridauer ..Fridauer ..."

Se vidimo januarja, februarja na tvoji predstavitvi!

"Koliko lepih stvari imajo?!" sem slišal reči v trgovini. "Kakšno krasno prednovoletno vzdušje!"

V besedi vzdušje se skriva beseda duša.
Koliko lepih stvari imajo. Stvari imajo dušo?
Dušo imajo ljudje. (In pogojno stvari, če jim jo vdahnejo navadahnjeni ljudje - ustvarjaleci/vdahnjevaleci. Recimo tale predmet ima zame dušo. Vdahnil pa je kosu lesa to dušo mariborski kipar iz ... stoletja. Ne ne vem, nisem si zapomnil, ne imena ne stoletja. Tam pri rdeči cerkvi v MB ga prodaja gospod. Morda si bom nekoč privoščil tega angelčka.)

No, vrnimo se v trgovino.
Pred njo je nekdo na eni strani ceste na hladnem vrtel lajno in imel pred seboj škatlico za prispevke. Ljudje smo hodili mimo.
Na drugi strani ceste je nekdo sedel na mrzlih tleh in v piskerček prosil za kak dinar. Ljudje smo hodili mimo.

Tako je to s krasnim prednovoletnim vzdušjem. Nekateri lahko vselo kupujemo bleščeče stvari. Kakšni žalostni, ker morajo prositi za kaj za v usta.

Črni petek, je pisalo na izložbi.
In na neki drugi: črni vikend.
In na tretji: črni dnevi.

Čez nekaj dni sem pri frizerju. Bila sta že mimo; črni petek in črni vikend. Na radiu pa je še kar nabijala reklama: "Pridite, ... popusti . ... vidimo se ta črni petek." (Saj lahko razumem: če že plačaš reklamo, zakupiš toliko in toliko terminov, potem jo pač vrtiš. Četudi je mimo.)

In meni se zdi pač mimo. Govoriti, da je vzdušje, ker je po trgovinah toliko rdečih, svetlečih stvari.
Primejduš z dušo to nima opraviti nič. (Ali pa je moja že čisto zarostana in pri tem pač ne vztrepeta.)
Dokler vidim ljudi, ki morajo prosjačiti, je to kvečjemu prednovoleno bezdušje.

Nisem malodušen. Ne, ne jamram. N, n, ne zgražam se.
Ker vzdušje je blizu, možno in še poceni.
Povem, napišem, v prihodnjih dneh.

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.