Nekaj časa sem bil "zatemnjen".
V tem času sem bil tiho. Opazoval sem se: ali bom poslej samo še tiho ali bom začutil željo, da kaj rečem?

Odgovor se glasi: Še bom kaj rekel. Ker še ne morem/nočem/ne želim biti dokončno tiho. Ni še cajt.

Seveda se zavedam, da bom izrekal še naprej nepomebnosti. (Ker prav zavedanje, da pišem nepomembnosti, me je pred časom "zatemnilo".)
Pomembno je, seveda, konec koncev to, da - sploh - smo.
A biti, pomeni v naslednjem koraku tudi: odpreti usta; ker zato jih imamo. Da (na telesni ravni) damo kaj v njih, (na netelesni) pa da pride kaj iz njih.

Zato jih bom poslej, ko jih bom odpiral (pa ne za hranjeneje), usta uporabljal za naslednje:

1. Mladim bom povedal še večkrat in še bolj jasno, da naj ne verjamejo vsega, kar jim govorimo stari. Ker stari manevrirajo rakete, ker stari podžigajo vojne in ker stari strašijo naokoli. Mladi, nikar verjeti vsega starim!
   In hkrati: je nekaj starih, s katerimi se je vredno družiti. Ker jih več ni, se je možno z njimi družiti samo prek njihovih knjig. Za to pa si je treba želeti; brati zbrano in poglobljeno.
   Ker pa v življenju seveda ni časa za prebrati vse, je treba ne brati: portale, omrežja, novice, twite, komentarje ...
   Torej o ljudeh, vrednih druženja z njimi, jim bom govoril.
2. Ko bom "prišel do besede", bom kaj zrežiral in tako govoril z eno drugo, gledališko govorico.
3. Medtem ko bom čakal na režijo, bom kdaj kaj prevedel. Kaj, kar se mi zdi, da bi bilo nekoč fajn gledati na odru.
4. In si v tem blogu tu in tam dal besedo kar sam ter poslal prste na sprehod po tipkovnici ... Tako kot ravnokar.

Takole; vsega štiri stvari. Ne bo si jih težko zapomniti.

Naj torej nadaljujem tam, kjer sem ostal pred "zatemnitvijo":

Naslikal: Milenko Kovačević

Zakaj imam rad slike?
En razlog je, ker me učijo o tem, kako nastaja pomen. Spomnijo, kako nastaja svet.

Na zgornji Milenkovi sliki sem namerno zatemnil veliko večino, tako da je ostal samo okvir.
Zadeva nima ravno nekega pomena, je res?

Zdaj si pa predstavljajva, da črno polje počasi, zelo počasi zmanjšujem.
V katerem trenutku bo zadeva dobila pomen?
Koliko moram videti, da nastane pomen?
Kaj je to 'pomen'?
Kdaj nekaj začne nekaj pomeniti?
'Pomeniti' - a to pomeni, da nekaj pomeni po meni, zaradi mene?

Še vedno ga ni - na nalednji varianti spodaj - pravega pomena:

Kako torej nastajajo vsak dan v moji glavi slike, iz njih pa film sveta?
Tehnično vemo: 24 slik, prevrtenih v eni sekundi, pa nastane gibljiv prizorček ... iz večih prizorčkov pa film. Iz filma pa na dolgi rok življenje. (Tisti, ki so imeli obstmrtne izkušnje, poročajo, kako se jim je v par trenutkih zavrtel ves film njihovega življenje.)

"Tega filma (nekdo) ne bo videl" ..., je pred časom izrekel nek drug nekdo.
Stavek ne bi bil nič posebnega; "tega filma ne boš gledal", smo že slišali večkrat koga reči, ampak, zdaj je pa rekel to pač nek Nekdo z veliko začetnico. In ga usmeril v nekega drugega, z veliko, Nekoga.

Ja, tako nastajajo - ali ne nastajajo - filmi, ki jih potem gledamo (ali ne gledamo).
Točno tako kot tole razkrivanje Milenkove slike v dveh, treh korakih.
Predstavljati si je mogoče tisoče malih korakov. Kjer bi dodal samo še kak piksel, dva, tri.

Pazi zdaj: torej čisto neopazno v nekem trenutku zagledam sliko, njen pomen!

Tako Samo-dejno vsak dan nastaja to, čemur pravim slika mojega sveta.
Tako stvarem pripisujem pomen.
Tako nekaj stopa v prvi plan, nekaj pa ostaja ozadje. Ki drži pokonci ospredje.
Tako nastaja, kar obstaja v moji zavesti. (In česar ni v moji zavesti, to zame ne obstaja.)
Nekaj je v fokusu in nekaj zamegljeno zadaj, v 'odzadju'. 
Nekaj je ostro in še več nečesa ne.
To "nekaj" je šele, ko ti rečeš, da je.
In še več: tisto, česar ni, je še naprej potencial; za koga drugega, za nekoga mogoče je. (Če bi bil po poklicanosti dimnikar, bi verjetno v tem akvarelu poiskal dimnike, razmišljal, ali so iz opeke, ali kurijo na plin itd. Če urbanist, bi razmišljal, kako so hiše skupaj zložene. Če arborist, kakšna drevesa so le to ob plaži, pesku, vodi?)

Narava nas je opremila, da lahko "gledamo hitro"; sestavljamo piksle sveta v filme in to v sekundi.

A svet se nam vendarle zgolj nudi. Nikoli ga ne moremo videti vsega.
Svetu (naravi) se sladko fučka, kaj bomo videli, kaj si mislili, kaj doživljali.
In kar je najlepše: temu fučkanju narave se lahko pridružiš; z lastno melodijo. Ki tolče mimo ali tvori harmonijo!

Potem, ko ti nekaj kaj pomeni, pa lahko začneš doživljati. Ne le živeti, ampak do-živeti.

Doživljanje - to je pa že drugo poglavje, zakaj imam rad slike.
Kdo ve, mogoče se mi zapiše kaj o tem kdaj drugič. (Kako fantastičen občutek je, ko/da mi ni treba!)

---

Kaj bova zdaj s tem zapisom?
(Ignac): se ne sekirala, da ne veva, kaj gledava (npr. pri abstraktni ali t.i. moderni umetnosti).
Moji pomeni nastajajo po-meni. Tvoji po tebi.
Zato, ko gledaš sliko, verjemi sebi: pomeni to, kar pomeni tebi. Ali ti pa ne pomeni nič. 'Pravico' imaš do tega.
Ko bereš, ko slišiš, ko gledaš ... vedno si ti tisti, ki daješ pomen.
Zato nič bat: ne moreš videti narobe!
Le vsega nikoli ne moreš videti.

In seveda: so ljudje, ki ti lahko povejo, kaj vse vidijo oni. Nekateri znajo to povedati celo zelo lepo, razumljvo in prepričljivo. Tako lepo, da drugim odpirajo oči. In potem smo veseli, da smo o stvari še kaj slišali od drugih, ki vejo in vidijo več. Ker potem zadevo zagledam/o nenadoma v novi luči tudi sami.
Svet se mi/nam razširi in vsaj za odtenek pomeni nekaj drugega kod dotlej.

Tako se nam 24/7 non-stop svet nudi, se vali kot kepa, raste in te/me vabi, da se ga udeležiš.
Si svoj delež vzameš, priskrbiš.
Po svoje, po tvoje.
Zmeraj na potezi (tudi) ti. Vse dotlej, dokler si.

In mi? Seštevanka neštetih ti.

Kar tukaj objavim, nastane običajno zelo hitro. Kolikor hitro pač znam tipkati in pretipkati iz glave na zaslon.
Potem ponavadi nekaj časa stoji. Da popravim kakšno zatipkanost, najdem primerno fotko in potem ko mi je, če mi je, objavim. 
Zdaj so recimo na čakanju Milenkov akvarel, nek zapis o prevajanju, nekaj o pisanju.

Gledam namreč zadnje čase poročila. In se mi tole moje objavljanje zdi ogabno odveč.
Ljudje se pobijamo z orožjem kot s pipsom muhe. Jaz pa pisarim o nekih minornostih; noro.

Zato bo zdaj do nadaljnjega tu črno.

Kar se zgodi drugemu, pa naj bo to veselje ali žalost, se zgodi meni.
Mojster Eckhart

Oldočevalci pa, ki sprožate povelja in sejete smrt in bi radi delali reklamo za še več vojske:
Gotovo imate zveze in poznanstva - pošljite svoje otroke in vnuke na kak tabor tja, kjer padajo zdaj bombe.
Me zanima, kako dolgo boste potem še sipali rakete. Lahko rečete temu tudi mednarodni kamp doživljajske pedagogike in ga financirate magari iz EU fondov, magari z naslova 'za razvoj miru'.
In ko boste nehali - ker boste hoteli, da vaši otroci živijo - v vas bo pa še naprej tlela želja po ubijanju, se dobite v kakšem opuščenem rudniku, na vojaškem poligonu ... in se streljajte med seboj. Z ostro municijo seveda. Pa predvsem postrelite. Do konca. Ne bo mi vas žal.
Žal.

Spoštovani Jure.

Zadnja dva meseca si se mi velikokrat motal po glavi. Pa ne le kot igralec v vlogi dirigenta. (Resnično zanimivo si s/komponiral tole vlogo; kakor da bi akorde, višaje in nižaje, pavze, trilčke in violinske ključe skupaj skladal. Pa oprosti opisu, saj veš, da nimam pojma o muziki.) 

Dolgo sem razmišljal, ali naj ti tule napišem, kar zdaj bom.
Hkrati sem si želel, in imel pomisleke.
Želel, ker sem čutil jasno željo in ker je to zame zgodba z lepim koncem. Pomišljal, kjer je obenem tudi 'lanski sneg'; koga konec koncev to zanima.

A najpoprej malo konteksta za bralce:

Z Jutretom sva bila nekoč v neki firmi sodelavca. On v vlogi igralca, jaz v vlogi (tudi njegovega) šefa. Ob neki (ne)priliki sva 'zaratila', kot se  reče. Končali smo na delovnem sodišču.
Jaz sem takrat mislil, da je vsega kriv on; on seveda najbrž, da vsega jaz.
Potem se kakopak leta in leta nisva lepo gledala. 
Tako so tekla leta, desetletji; ko sva hodila drug mimo drugega in zmogla kvečjemu kak 'zdravo'.

Zdaj pa pride zame talepši in ključni del zgodbe:

Nekoč sem Jureta gledal v neki predstavi. Sam jo je napisal, v njej tudi igral. Na sebe in na instrument klavir ;-)
Moker je bil. Jaz pa sem nor na mokre igralce. Ko se igralec poti, je običajno v igri dvoje: ali ne zna, ali pa še kako zna. In se da, do mokrega.
Fiziologija ne laže. V grlu nas ne stisne lažno. Nekdo nam ne dvigne pritiska "narejeno". Ne zvrti se nam od višine na trdnih tleh. Utrip srca ne laže; srce še nikoli nikomur ni zatrepetalo ob pogledu na ljubljeno osebo hitreje neiskreno.
In ko sem gledal Juereta v tisti vlogi, sem si zaželel, da bi kdaj kaj skupaj delala.
Ko si pa nekaj (pravega) želim - to opažam že dlje časa -, se mi to uresniči. In glej, res ...

Konec konteksta.

... kmalu se je nepričakovano pokazala priložnost za najino sodelovanje, Jure.
Cincal sem, ali naj te pokličem ali ne.
Želel sem si in hkrati me je bilo strah; da boš rekel 'ne'.
Poslal sem strah v tri krasne, povabil sem te na Ptuj, ti pa si povabilo sprejel.
Ob kavi ob Dravi sva si izrekla, kar sva si, in si segla v roko.

Hvala ti.

Ne le zaradi nedavnega sodelovanja, ki je iz tega sledilo.
Pač pa predvsem zato, da sva si dokazala, da se da iti naprej. Stopiti čez. Obrniti nov list.

No, in ko sem zadnje čase takole razmišljal o tebi in sebi, o nas, naši tržaški skupini, sem pomislil: naši izvoljenci (ne mislim družinski, pač pa narodovi) bi še kako potrebovali po šihtu eno tako amatersko gledališko skupino, v kateri bi morali 'stopiti čez', 'iti naprej', 'obračati zmeraj nov list', če bi hoteli, da bi bi prišli do predstave, za katero bi jim publika ploskala. 
Timski šport ali pa delanje gledališke predstave: to ljudi povezuje. (Tudi petje v zboru, slišim od naših zamejskih Sovencev.)

Na Via della Tessa sem minule tedne čakal na skušnje in za nazaj gledal krvava poročila. Ob tem sem se spomnil Marije, Montessorijeve. Takole je rekla:

Vsi govorijo o miru, vendar se nihče ne izobražuje za mir. V tem svetu se izobražuje za tekmovanje, konkurenca pa je začetek vsake vojne. Ko se bomo izobraževali za sodelovanje in večjo solidarnost, se bomo tisti dan izobraževali za mir.

Nakar sem se spet spomnil nate, kako citiraš Belo Bartoka; da so tekmovanja za konje.

Lepo bodi.
Hvala ti, da si mi dal misliti.
Še dolgo se bom spominjal.

Samo

***
Fotografija: SSG/Luc Quaia

Spoštovani Ivo.

O gledaliških uprizoritvah se piše vse manj. 
Ker si že dovolj časa na svetu, se gotovo spomniš, da so nekoč o vsaki uprizoritvi pisali Delo, Večer in Dnevnik. Najmanj. Potem pa še seveda lokalni časopisi, pa kak specializiran kulutrniški. 
Na portalu Sigledal poskušajo z uredniško premišljeno, strokovno in sistematično kritiko kolikor se pač da "zakrpati" ta manko.

Na Ptuju pa si ti, Ivo, edinstven fenomen: gledalec - redni obiskovalec gledališča, Ivo Ercegović, redno zapišeš svoj pogled na uprizoritev v ptujskem gledališču (nazadnje tukaj.) Zapis objaviš tam, kjer pač to najlažje storiš: na svojem FB zidu.

Kako se mi zdi to enkratno, Ivo!!!

Da nek občan - gledalec, vzame pero in pove, kaj je videl v "svojem gledališču" in kaj si ob tem misli.
Sploh ne vem, ali sem kjerkoli drugje srečal kaj takega.
Seveda: prijatelji, znanci igralcev, nastopajočih ali sodelujočih pri uprizoritvi, radi kliknejo kak lajk in srček in s kakšno enobesedno ali dvobesedno besedno zvezo izrazijo svoje odobravanje ali navdušenje.
Ti pa premisliš in potem napišeš. 
Poveš, kaj razmišljaš o/b uprizoritvi. Postavljaš jo v konekst časa, ki ga živimo. Osvetliš, povežeš, prepleteš, zgneteš.
Kako lepo!

Obstaja strokovna kritika; ti pišeš še eno, "gledalčevo kritiko." Veliko več je  namreč v dovrani zmeraj "nestrokovnjakov" kot strokovnjakov. Zelo pomembno je slišati strokovno kritiko. Slišati "resno gledalčevo kritiko" pa se mi zdi pravi prestiž.

Si predsavljaš, da bi več ljudi pisalo o tem, kar gleda?!
Neprecenljivo - že samo tvoje pisanje, Ivo.

In če sem nekoč rekel, da bom pisal o spominih na prihodnost ptujskega gledališča, si mi ti naravnost podal žogico:

Predstavljajmo si: na spletni strani gledališča bo nekoč "zid", kjer si bo vsak gledalec, ki bo to želel, naredil svoj profil. Potem pa bolj ali manj kontinuirano pisal o predstavah, ki jih bo gledal.
Nekašna javna "spominska knjiga" gledaliških uprizoritev ptujskega gledališča bo nastala z leti.
Blagor gledališču, ki bo imelo takšno publiko.

Noro.
Noro fajn, kar počneš, Ivo.
Klobuk dol!

Če bi bil jaz teatrolog, bi resno raziskal fenomen "gledalčeve kritike". Nisem prepričan, da bi lahko na planetu Zemlja našel veliko takšnih pojavov. V Sloveniji vsekakor česa takega ne poznam.
Upam, dragi Ivo, da boš še dolgo pisal o uprizoritvah ptujskega gledališča.

Ker s tem gledališče mesta zares živi s svojmi meščani. Še po aplavzu. Še v javnosti ponujenem razmisleku o videnem. 
Za to pri javnih zavodih gre; za to pri teatru gre: mišljen je, da bi bil skupnostni fenomen.

Zaključujem s citatom nemške gledališke ustvarjalke Julie Wissert:

Naša publika ni konzument, ampak partner in akter. Naš ansambel ni masa, s katero se igrajo režiserji, ampak je umetniško pomemben. In mi kot gledališče, ne oddajamo v mesto, ampak smo v najboljšem primeru resonančni prostor. 

Lepo te pozdravljam,

Samo

Dragi Gregor,

ja, vztrajati, lepo si povedal. To si mislim tudi sam: vztrajati pri tistem, kar mi je (ti je, nam je) pomembno. Vedno lahko kaj naredim, in to, kar lahko, bom. In to po moje, po svoje, po naše. (Kakor pravi lik Daniel Dareus - Jure Ivanušič - v naši igri.)

Lepo se imam z vami. Veliko se dogaja, zelo zelo veliko. Ko bom velik in bom imel formalno možnost, bom uvedel popremierske skušnje. Po petih, desetih ponovitvah; da znova sedemo, vidimo – hladnih glav – kaj se dogaja na druženju s publiko, koliko nas stvar zanima še naprej, po premierskem aplavzu, šampanjcu, rožah, ovacijah, ha, ha, ha. Ne, resno: zdi se mi, da bi se po premieri dalo še enkrat začeti delati.
O, si še mentor? V Gledališču Koper? Poveš kaj o tem? Kako je to, kako ti/vam gre, kaj počnete? Kakšni so cilji, nameni? (Saj veš, tudi sam nekaj malega učim, pa me vedno zanima, kako to počnete drugi.)

Ti, a sta se to z Mirel oni večer dogovorila? Sem mislil, da imamo samo »švedski večer domačih dobrot in napevov«, potem si pa ti prinesel še prleško ajdovo pogačo. Res res dobro jo znaš narediti, bravo. Te je mama naučila? (Včasih se mi zdi kakšna prleška ajdova tako suha. Tvoja pa je bila 'njami'.) Še dobro, da je imel danes _{12. 10. 2023} Romeo rojstni dan in smo lahko imeli na sporedu ponovitev tvoje kuhinje ...

Gregor, zdaj ti pa dam mir. Če ti bo, odpiši. Če ti bo uspelo, dodaj fotografijo. S tem si vabljen, da imaš zadnjo besedo v najinem dopisovanju. Hvala, da si sprejel povabilo! p/Tuj-p/tuj-/ptuj na premieri,
Samo

***

Dober večer, Samo,

veliko iztočnic si dal za zaključek, pa naj grem lepo po vrsti.

Danes, 18.10., tri dni pred premiero, se še posebej dogaja.
Res je, veliko se dogaja na odru, za odrom, okrog odra. Zelo sem vesel, da sem spet na odru. Po FM izkušnji, ki me je, očitno, kar konkretno zaznamovala, v pozitivnem smislu, doživljam oder in vse dinamike, povezane z njim, še posebej intenzivno. Hkrati me nov način »bivanja« na odru predvsem zabava, budi mojo kreativnost. Ti praviš temu, da se ideje lahko rodijo samo z mirom. Jaz dodajam - s sproščenim telesom. Kar pa ne pomeni togega, pasivnega telesa, temveč polno telo, ki pravilno, organsko diha in podaja svojo zgodbo, izžareva svojo energijo. Seveda, vključeno v proces nastanka odrske zgodbe. Mogoče bi temu lahko rekli prezenca?
Ideja popremierskih skušenj se mi zdi zanimiva. In hkrati kreativna. Telo je vsak trenutek drugačno, drugače vibrira na današnji skušnji ali predstavi, jutri bo spet drugačno. Če uspeš zaznat te drobne spremembe in VEDNO omogočiti telesu, da diha in biva, kot fiziologija zahteva, si na dobri poti do širokega spektra kreativnosti. Zgodbe se vedno znova prepletajo na nov, drugačen, in predvsem svež, pristen način. To si pa želim(o), mar ne? Jaz že.

Po premieri pa se ponovno vračam bolj na pedagoške tirnice.
Ja, še vedno sem v gledališču Koper kot zunanji pedagog osnovnošolske gledališke skupine. Vodim tudi srednješolsko gledališko skupino v okviru CMK (Center mladih Koper), v Trstu v Hangar teatri pa imam dve odrasli skupini. Odvisno od starosti in dinamike skupine prilagajam svoje »programe« poučevanja.
Pri osnovnošolcih je to poligon za veliko socialnih in drugih kompetenc, ki jim bodo v življenju prav prišle, pa četudi ne bodo vsi igralci. (Še sreča, kam bi pa šli?)
S srednješolci se že bolj temeljito ukvarjamo z vprašanji, ki so povezani z gledališčem, ki je zelo širok pojem. Spogledujemo se z mislijo, da bi se mogoče udeležili JUVENTAFEST-a, mednarodnega festivala srednješolskega gledališča, ki že več kot 10 let poteka v Sarajevu.
Pri odraslih v Trstu (poučujem tudi v italijanščini ) pa imam eno skupino, ki je bolj na začetku, a je cilj končna produkcija.
Se pravi, večina komponent gledališča, spoznati in tudi kaj usvojiti. Druga skupina je bolj laboratorij, a hkrati je cilj končna predstava. Vsem je skupno, da imajo radi gledališče, kar me neizmerno veseli. Seveda, vsak na svoj način, a ravno v tem je čar - opazovati, kako dojemajo in usvajajo vrline odrskega izraza. Hkrati poskušam pri vseh vpeljevat elemente FM. In moram priznati, da je doslej zelo uspešno, saj so vaje, treningu zelo produktivni.
Evo, to so stalne skupine, ki jih vodim. Potem so pa še druge, bolj projektne, a o tem mogoče kdaj drugič.

Za konec pa še o prleški ajdovi pogači. Zadnjič se z M. nisva nič dogovorila, sam sem nekaj ponedeljkovih juter razvajal svoje odrske gledališke kolege. Tako je bilo tudi dotični ponedeljek. A ker smo imeli kratko pavzo, nismo uspeli že dopoldne pojesti pogače, zato se je potem vse skupaj znašlo na mizi pod večer.
Pogačo me je naučila narediti teta, mamina sestra, pri kateri smo kot otroci na kmetiji preživljali poletne počitnice. Pridno smo delali, zato smo si tudi zaslužili pravo kmečko kosilo, kjer se je na mizi velikokrat pojavila ajdova pogača. Ko sem teto vprašal za recept, je rekla, da je to čisto »ajnfoh«. Preprosto. A sem vseeno vzel svinčnik in papir. Na receptu je bilo veliko zaznamkov »po občutku«. Ko sem jo prvič sam naredil, sem res ugotovil, da je priprava prleške ajdove pogače čisto »ajnfoh«. Zdaj pa že variiram v pripravi in nadevih, ker sem rad kreativen tudi v kuhinji.

Za konec pa še ena zanimivost, če mogoče še ne veš.
Po prleško se tej pogači reče »hajdinska pogača«. In ker si s Hajdine, v premislek. Hajdina je namreč ajda. Ajda naredi, če se za drevesom kadi (slovenski pregovor). Tole sem izbrskal na spletu. Pomeni, da je vse v življenju odvisno od tega, ali v pravem trenutku narediš pravo stvar. Se kar strinjam.
Hvala, Samo, za vabilo. Z veseljem sem poklepetal s tabo. Mogoče pa še kdaj.

Merda, merda, merda za premiero.

G

- - -

Avtor fotografije: Jernej Čampelj; iz cikla "Mi smo kultura"

Hec seveda; tole s spodkopavanjem.

Vesel sem bil zaščitne ograje okoli zadka SNG-ja v Novi Gorici. Ker to namreč pomeni, da so začeli z gradnjo zunanjega prizorišča, amfiteatra. Mirjam mi je nekoč pripovedovala, koliko papirjev je za urediti ... (Bravo, direktorica!)

Leta 2025 bosta naša Nova Gorica in italijanska Gorizzia evropska prestolnica kulture in prav gotovo se bo veliko programa odvilo prav v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici.

Ptuj je bil evropska prestolnica kulture leta 2012. Pri nas so obnovili Dominikanca. Ko bo nekoč dokončan celoten kompleks, bo na voljo še veliko več prostora za raznorazne vsebine.

Sicer pa mi je gradnja novogoriškega teatra ostala v zanimivem spominu: Medtem ko smo vsi gledali v Maribor in uživali v Tomaževih predstavah, je Sergij Pelhan zgradil novo gledališče v Novi Gorici. (Potem je dobilo še status nacionalke.)

Tudi Sergij Pelhan je rahlo povezan s Ptujem: K njemu smo hodili moledovat, da bi pomagal pri ustanovitvi ptujskega gledališča.
Kako to, da k njemu? 

Pelhan je bil najprej novogoriški občinski politik, se mi zdi. Mogoče celo novogoriški župan. Sigurno pa tudi direktor gledališča. No, potem pa je postal minister za kulturo RS. Samo tri leta je bil minister (v Drnovškovi vladi), ampak: v teh treh letih je tiho, precej neopazno delal (razen one zaušnice, ki mu jo je primazal Vinci) in nekega lepega dne so v njegovi Novi Gorici otvorili nov, moderen teater.

Pred par leti sem gospoda Pelhana po dolgem dolgem času srečal; bilo je na slavnostni prireditvi ob 50-letnici SNGNG-ja. Iskreno sem se ga razveselil in mu čestital, kaj je naredil za svoje okolje (čeprav ko je bil minister, ni bil naklonjen ustanovitvi ptujskega gledališča.)
Dr. Miroslav Luci, takratni župan Ptuja, je bil kljub temu odločen in je z ekipo Kristina & Branko (in še prej Vojteh) uresničil idejo o ponvni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Hočem reči: lepo je, ko izvoljeni od ljudi, naredijo konkrente, praktične stvari - za ljudi. Takšne, ki potem trajajo in služijo generacijam in generacijam.
Tako da: političarji so pomembni. Zato je pomembno, da si jih vsakič gremo izvolit.
Čas pa potem že pokaže, ali so delali za ljudi ali ne.
Vem, velikokrat se to sicer vidi šele, ko nas več ni. Tako da, v resnici, velikokrat ko gremo volit, določamo/odločamo pravzaprav, kako bodo živeli naši otroci in naši vnuki. Svoji deci pa že privoščimo vednar vedno najboljše, mar ne?

Klinc, en focn gor al dol, pomembno je, kaj narediš za druge, 'zatebce'.
Če pa včasih malo kaj boli ali se ti režijo, pa se to slejkoprej pozabi.
Dela ostanejo. (Če to niso ravno gledališke uprizoritve, po katerih ne ostane nič. Le doživetja in spomnini.)

***

Pripips:

Včasih me je bilo kar malo sram, ko sem kje srečal ex ptujskega župana, dr. Lucija; sam ga sicer nisem fizično napadel - takrat, ko sem služboval v gledališču - ampak tisto nabijanje na zid gledališča takrat, je bilo kljub vsemu malo ... tu mač. Ampak, bili smo mladi in drugače nismo znali.
Pred par leti sva z dr. Lucijem ob neki prijetni priliki in žlahtni kupici obdelala to temo, in ugotavljala, da nobenemu ni žal, da je bilo, kakor je bilo. Ker poklicno gledališče na Ptuju znova je.
Hvala, dr. Luci, cenim; hvala za razumevanje.

Včeraj zjutraj:
en kup opravkov pred šolo. Letos začenjam s poukom ob 10.30. To pomeni, da lahko do takrat naredim še marsikaj. Še posebej zdaj - ne da lahko, pač pa skoraj moram: takoj po puku (ob 15.00)  sedm namreč v avto in pičim za Trst. Tam je že ob 18.00 vaja. Gas pa dolge luči; v upanju, da za pot od Lukovice do Brezovice ne bom potreboval eno uro. (Včeraj je šlo super: 17.30 bil v Trstu, dva kroga po mestu  - iskanje parkedža, in potem ga v drugi rundi najdem: 50 m od gledališča. Aleluja! 17.59 sem v dvorani. Še kosilo/večerjo za po vajii sem si upsel kupiti v štacuni prek teatrra.)

No, in med opravki po Ptuju pred gledališčem srečam Petra Srpčiča, dirktojra gledališča. Ta teden ima premiero, z Borutom Veselkom.
- Pa pozdravi Boruta, pravim.
- Saj je tu, v Boju, reče Peter.

Pa pomislim, kako sem nek dan pomisil:
mi gre kar malo na živce, da pišem tule neke spomine.
To spominjanje za nazaj je znak pakiranja in sortiranja in predelovanja starih jajc.
Klinc, zgleda pač, da razumem stvari šele, ko o njih kaj napišem.
Zato pisanje o preteklosti. Čeprav, pravim, mi gre na nek način na živce.

In tako sem pred dnevi, ko sem mpisal o spominu na strica Jakeca in Slavca, pomisli: kaj pa če bi se spominjal prihodnosti? Tega, kar šele bo?
In misel mi je bila všeč.

Ko sem srečal Petra in potem še Bouta in še Simona, ki so odhajali ravnokar na tiskovko, sem pomisli še korak naprej: kaj pa, če bi pisal o prihodnosti ptujskega gledališča?

To je bil zdaj uvod in takole je nastal današnji zapis.

- - -

Slišim, da je nocoj v gledališču promocijska konferenca pred novo premiero.
O, lepo; doma sem, grem. Peter režira, igra Bourt, Simon je zraven ... Dolgo jih že nisem videl.
Poromotorka (kot na kratko gledališčniki pravimo promocijski konferenci) je ob 18. uri. (Tadej se zafrkava, da je to v bistvu promomotorka. Če lahko motorka potegne celi vlak, potem lahko promomotorka potegne še pa še ljudi v teater, pravi.)

(Nekoč, gotovo se starešji občani spomnite, se je tak dogodek imenoval tiskovna konferenca. Ali pa novinarska konferenca. Zdaj že dolgo novinarji več ne hodijo na take reči. Gledališča sama napišejo in jim pošljejo vse materiale, novinarji pa to potem podrobno preberejo in se z ustvarjalci domenijo za poglobljene pogovre, intervjuje, portrete, krajše razprave itd.)

Pridem torej na promotorko in res sem neskončno vesel: tam vidim gručo gimnazijcev umetniške smeri!
Ker pripravljajo v gledališču premiero dramskega besedila sodoobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, so tu, vidim, tudi dijaki, ki se zanimajo za jezike in prevajalstvo. Tu so tudi vsi člani glmnazijskega gledališkega kluba (Gklub).

In res: po nagovoru direktorja gledališča skupina dijakov iz Gkluba najprej predstavi avtorja drame. Pri teoriji gledališča so se učili o dramaturški razčlembi in analizi drame in en del tega je tudi ukvarjanje z avtorjem drame. Dijaki so naredili prav znaimivo predstavitev tega hrvaškega avtorja. Veliko stvari so zbezali o njem. Zajec jim je iskreno zaploskal, ko je slišal, kako temeljito so ga "zgooglali" in natančno prebrali njegove drame.

Ampak, poleg tega so imeli zanj še in še vprašanj. Kaj jim svetuje, njim, ki bi želeli pisati dramatiko; kako se pride s svojo dramo do gledališča; kaj moraš narediti, da te igrajo v tujni itd. Same - še za nas, ostale gledalce - zanimive reči so ga spraševali.

Druga skupina dijakov pa je pripravila portret Boruta Veselka. Zbrali so fotografije iz različnih predstav, njegove vloge na filmu in TV ...

Potem pa se je razvila z Borutom dinamična debata.

Presenetilo me je tudi kar veliko število Ptujčanov, ki so prišli na promotorko.
Mladi dijak-moderator, ki je očitno vešč debatiranja (aha, potem izvem, da hodi k debatnemu krožku), je spretno poveozoval dogodek in vključil v pogovor tudi nas v dvorani.

Dijaki so, vidim, snemali in fotografirali. Aha: zvem, da delajo nekakšno dijakško kroniko. Objavljena bo na šolski TV, ki ima svoj redni termin vshemi lokalne TV.

Ko sem mislil, da je dogodek že končan, pa se je v bistvu komaj začelo. Končan je bil uradni del; precej hitro, zgoščeno, marsikaj novega sem zvedel; potem pa je sledilo druženje jutirnišjh gledalcev in današnjih ustvarjalcev.

Nekateri smo ostali kar malo dlje ... Mnogi so se spominjali Rudija Ringbauerja, ki bi zdaj gotovo bil z nami do konca ... In še kakšno zapel. Nektari so pogrešali Luko Tropa; čudno, da ga danes ni bilo, saj je vendar običajno na vsaki promotirki gledališča.

Borut je dal nekaj avtogramov za spominsko knjigo gledaliških uprizoritev, v kateri najbolj zvesta ptujska gledališka publika sledi premieram domačega gledališča in lahko, tako kot otroci zbirajo sličice nogometašev, ljubitelji gledališča zbirajo sličice igralk in igralcev. Interaktivna knjiga, jasno. Z analognim podpisom igralca. In številnimi nepozabnimi spomini na sčečanje z gledališčniki v živo v najstarejšem slovenskem mestu. 

***

Pripipsa:
- Fotografija: sneta s spletne strani MGP.
- V razredu se pozbil bralna očala. Zato napake. (Če kdo od učencev tole bere: plis, poglejte v 23; če so tam. Hvala.)

Ko v naših krajih slišiš, da je šel nekdo v Ormož, zna biti to hudič. V Ormožu je namreč bolnišnica, kot so 'Vojnik', 'Idrija', 'Polje', 'Begunje' ...
Ne vem, zakaj, ampak psihiatrija je ena malo posebna reč, se vam ne zdi?¹ Kajti: Greš k zobozdravniku, da ti polgeda gnil zob, h kirurgu, da ti odstrani tur, urulogu lulčka kazat, ali magari na kolonoskopijo, da ti pogledajo v zadek - in o vsem tem ni problem govoriti.  Če pa greš k dohtarju, ki ti pogleda v glavo/dušo - o tem se pa ne govori.
(Saj res: kje domuje duša? V glavi? Srcu? Jetrih? Živcih? Glavo nam bo namreč razneslo od sile, rečemo; srce se nam para, na jetra nam gre, živce nam kravžla. Aja, kakšna stvar nam lahko gre tudi na k., kdaj koga pošljemo u tri p.m. Kje je torej doma ta naša duša/psihsa?)

'Ormož' je zame predvsem spomin na nekaj drugega: iz Ormoža je bil stric Jakec. Veeeeeelik humorist. Glasbeni 'natur talent'. Igral je na vse, kar je imelo vsaj eno žico. Če ni bilo pri roki nobenega instrumenta, pa na glavnik. Samo en primer njegove šaljivosti: nekoč, za žegnanje na Anino (cerkvica na gričku blizu Borla), se je spravil v spovednico in ni vrag - neka ženička je zavila k njemu ... Kaj je revica dobila za pokoro, si sploh ne upam predstavljati. Jakec je bil po poklicu elektrikar in neskončno smešno se mu je zdelo, da mora hodit k primariju psihiatrične bolnice menjavat žarnico; ker s pacienti je človek znal, zamenjati žarnico pa nekako ni šlo.

Nakar še en Jakec: sladoled pri "Jakecu". Najboljši sladoled 'smetana' na svetu. Ne zimski sladoled; pač pa čisto pravi, mrzel, mlečni, z okusom po smetani. Od takrat sladoleda več ne porajtam glih kaj dosti. Ajde: jogurt - približno nekaj takega kot Jakčeva smetana, zelo približno - če je res zelo zelo dober. Se spomni kdo ledenke Ljubljanskih mlekarn? Približno takšna je bila tista smetana 'pri Jakecu' ... gosta, ampak bolj sladka ... Ah, ne da se povedati. No, vsaj jaz ne znam.

In kar se še Ormoža tiče: na pamet sem znal vozni red vseh vlakov na relaciji Ormož - Ptuj - Ormož; razlog pa nežna, luštna dolgolaska. "Trikrat preštejen fsako tvojo pismo," je znala reči. Kako lahko eno pismo šteje trikrat !?!, sem si mislil. Dokler me ni naučila nekaterih ormoških izrazov. Šteti, recimo, pomeni: brati; cintor - pokopališče, hmajoh - pa je lenuh. 

Kliče oni dan med vajo neka neznana slovenska številka. Maestro Patrick ravnokar vadi z zborom; fraj sem, pa sprejmem klic in zginem neslišno iz dvorane. Kliče gospa iz Ormoža. Iz knjižnice.
- Smo vas hteli pitati, če bi vas lehko povabli v ormoško knjižnico, da bi predstavili vaše knjige, prijazno pravi in to z zelo malo tiste lepe ormoške melodije v glasu. 
- Jezus, gospa, jaz sem napisal samo eno knjigo, rečem (in si mislim: pa še tista je za en drek, bi rekla prof. Čretnikova.)
- Saj, pravi gospa na drugi strani, vidim, na Ptuju v knjižnici jih majo, zakaj pa jih te mi nemamo? Kje bi jih lahko nabavli?
- Ne morete, zelo mala naklada je bila, ni jih več za kupit.

Eno knjigo sem poklonil ženi, eno sinu in eno obdržal na svojih policah. Ostale so šle. Na letošnji tradicionalni poletni počitniški čistilni akciji brisanja prahu s knjig pa se je nekje našel še en izvod futur-turističnega romana o prihodnosti Ptuja z naslovom 69.
- Gospa, eno knjigo mam še, pravim. Ona pa, da bi jo kupili.
- Ne morete; ko pridem v Ormož, vam jo bom poklonil.

Tako bom nekega dne šel v Ormož.
Mogoče bom zavil prej še na cintor k Jakecu in Slavku. In z bratrancem Petrom, upam, na kupico k Prosniku. Takrat bo letošnje že odvrelo. 

***

Fotografija je bila posneta s tržaškega delovišča s pogledom proti Ormožu.

- - - 

Pripips:

1) Psiholog David Rosenhan je izvedel eksperiment: osem čilih in zdravih ljudi so dali v različne psihiatrične bolnišnice. Tam so se vedli popolnoma običajno. Kaj mislite, po koliko časa so jih odpustili? V poprečju po 19-ih dnevih! En psevdo-bolnik je ostal v obravnavi celo 52 dni! Vse, kar so "zdravi bolniki" rekli ali naredili, je bilo interpretirano v kontekstu njihove domnevne bolezni. Sklep eksperimenta: Nagnjeni smo k temu, da vidimo, kar pričakujemo; vidimo tisto, kar bi radi videli. Vidimo, kar verjamemo.  

"Tekmovanja so za konje in ne za umetnike,"

citira Jure Ivanušič v naši igri Belo Bartoka, ki so ga v Ameriki v nekem intervjuju spraševali, kdo je boljši komponist, on ali nek drugi glasbenik.
Zelo fajn se mi zdi, Dušan in Tomaž, da sta uvedla tole "stojalo z umetnino meseca", na kateri razstavita izdelke dijak/ov-inj. Zelo zelo fajn, saj sta ga zastavila popolnoma ne-tekmovalno in zgolj 'izpostavljevalno'.

Zakaj se mi zdi to pomembno?

Zato, da mladi ustvarjalec dobi čim prej povratno informacijo. Ne le od svojega učitelja, ampak tudi učencev-sošolcev, dijakov ostalih letnikov, konec koncev tudi drugih učiteljev ter čistilk, hišnika, knjižničarke, tajnice, pedagoginje ... varnostnika zaradi mene. Mogoče kak starš, ko zavije na govorilno uro, pogleda; mogoče poštar, ko prinese pošto in gre mimo, vrže oko gor ... mogoče imamo kašne goste na šoli ... in vsi ti lahko vidijo trenutni rezulat procesa učenja. Učenčev vmesni izid v štiriltenem razvoju mladega ustvarjalca.

Najpomembnejši je tu seveda prvi: mladi ustvarjalec.
V šoli je vedno sam samo še na poti. Na varni poti, kjer lahko preskuša, poskuša, se moti, meče v koš, se spotika ... Šola je varno okolje, vata, ki je bo nekoč definitvno konec. Šola je mehko, toplo, varno gnezdo. Sicer obstajajo številčne ocene, (amapak v našem primeru niso bistvene in zato o njih morda kdaj drugič.)

Izpostavljena umetnina meseca postavi na ogled tisto, kar se učitelju zdi, da štrli iz poprečja. Imam prav?
Proces učenja ustvarjanja ni linearen. Je stopicanje; začasno tičanje v zataknjnosti, pa kak velik korak naprej, pa že takoj potem spet zdrs, da te glava peče, pa meseci, ko se ne zgodi (navidezno) nič in tako dalje. Nekaj mlademu človeku v nekem trenutku 'gre', drugo ne. V nečem se najde bolj in drugje manj. Učitelj pa na ogled postavi tisto, kar je doro in  iz-postavitve vredno. (Kajti to, kar je doboro, to se da razvijati ... do sijajnosti.)

Zakaj se mi vajino izpostavljanje zdi dobro?
Predstavljam si, da bo še dodatna motivacija učencu/ki, za zgled drugim, za razmislek, za samorefleksijo.
Zakaj je učitelj izbral prav to? In ne nekaj drugega?
Kaj je na tem takega, da je izpostavitve vredno? Kaj mi pove učiteljev izbor?
Če se kaj od tega vpraša učenec in/ali njegovi sošolci, je to zelo zelo veliko. Ogromno po moje.

Sam pri pouku igre iz-postavim včasih tudi koga, ki naredi nekaj totalno narabe in slabo. Zakaj? Ker je za vse fantastičen primer, prikaz in dokaz tega, kar delamo. Hrbtna stran tega, kar bi želeli. Zato, ker se bo iz tega "totalno narobe poskusa" naučil ogromno. Vsekakor veliko več, kot če bi nekaj naredil na pol, približno, tako-tako, da gres stvar pač mimo in da je že enkrat konec.

Zato se mi zdi resnično super, da sta uvedla tole 'umetnino meseca'!
Z vesljem jo pogledam. Se ustavim in se sprašujem: Le kaj ravnokar delajo pri pouku? Kaj je tema? Kaj je trenutna "učna snov"? Kaj so učni cilji in smotri ;-)
Stvari v procesu izobraževanja oz. poučevanja mladega ustvarjalca so po mojem mnenju namreč primerljive; tako v slikarstvu, kot pri gledališču, filmu ipd. Problemi so, bi rekel, podobni. Dileme slične.

Včasih me kar ima, da bi se vpisal v vašo/našo umetniško gimnazijo! Res, Estera, Dušan, Tomaž, čisto resno mislim. Ko gledam in berem ter od strani spoznavam svet likovne umetnosti, vidim namreč toliko vzporednic z gledališčem.

In da ne boste mislili, da se z mislijo, da bi se vpisal kdaj v gimnazijo - smer likovna, hecam, povem:
izvrstna hrvaška pisateljica Ivana Šojat, (njen roman Emet sem pred leti režiral v HNK Osijek, ravnokar pa vidim, da je izdala novo knjigo Po zidovima crtam dreveća/Po zidovih rišem drevesa), se je vpisala na faks, na umetnostno zgodovino! Ne, ne, ni še v tretjem življenjskem obdobju, še je v službi, ampak iz osebnega zanimanja je vpisala kunstgešihte. In če lahko gre Ivana na faks, zakaj ne bi mogel jaz v srednjo šolo?

Mogoče pa se bom v penziji, če bom opravil sprejemne oz. preskus nadarjenosti, vpisal na vašo smer. 
Če mi bo šola dovolila hoditi samo na strokovne predmete. Ne bom potreboval ocen, ne bom rabil potrdila o vpisu (mel bom cenejši bus kot peznioner); res pa je, da starši ne bodo mogli več priti v šolo; zato bom priden, obljubim.

Super ste, drage kolegice in kolegi učitelji! Veselim se vsega, kar še pride na naši gimnaziji z umetniškim razredom in vas lepo pozdravljam,

Samo, učitelj

In seveda predvsem: čestitam, Dunja, da je prof. ta mesec izpostavil tvojo sliko! (Šele pri drugem gledanju sem opazil, da je srce v bistvu 3D.)

***
Pripips:
Tale zapis je bil mišljen za nedavni dan učiteljev, ampak nekako nisem prišel do tega, da ga izpišem. Krivo je bilo delo na drugem ustvarjališču.

Naslikala: Milenko Kovačević in njegova hči Zorica

Picasso je nekoč dejal, da je vsak otrok umetnik, da pa je problem ostati to tudi kot odrasel. (Tako nekako, citiram po spominu.)

To sliko sta naslikala ata in hči. Hči hodi v drugi razred osnovne šole (ali tretji?), ata pa ne več ;-) Njun akvarel me je spomnil na Picassovo misel. Pa si mislim takole še naprej:

Na sliki so tudi vodne "packe". Recimo jim "napake". Verjetno so otorku padle kapljice vode na papir. Tu in tam, enostavno pač tako, nekontrolirano. 

Nastala je sveža, igriva slikarija - igrarija. Ata je, bi rekel, postavil okna - okenca, zvonik, namalal strehe, otrok pa se je vmešal in namalal še nebo, dodal svoj vodni "pljonk", tak' malo tu in malo tam. Recimo.

Koliko dela moramo vložiti mi, odrasli, da pridemo na koncu včasih v srečnih okoliščinah do otroške radosti ustvarjanja!
In tu se že spet spomnim, tokrat na nekoga iz tvojega sveta, Milenko:

"Ustvarjalnost, torej, pomeni zadržati nekaj, kar zares pripada otroški izkušnji: sposobnost ustvariti svet."
Donald W. Winnicott

Ustvarjanje svetov - kako lepa besedna zveza.
Ta edninski in edini svet, kakršen ravnokar je, smo ustvarjali in ustvarili odrasli.
Naši starši in pred njimi njiihovi starši, zdaj (hic!) že kar nekaj desetletij mi.
In neredko preberem ali slišim, kako je svet grozen; da je izkoriščevalski, nepravičen, grob, krvav in krut. In nepošten. In barabinski. Ter lažniv. In koruptiven. Najbolj na kratko: v kur ...-u, ali vsaj tam blicu, v riti. Država pa temu primerno: za en drek.

Ojoj: bil sem zraven pri ustvarjanju tega sveta, te države. Res. Stal sem takrat ₁₉₈₉ na Kongresnem trgu, ko nam je Pavčkov Tone bral Majniško deklaracijo in sem še zdaj; še zmeraj tu. Kdo je torej zasral, če je to, kar je, zasrano? Bil sem zraven. Že takrat polnoleten. Bil si zraven. Bila sva zraven. Bili smo zraven. Vsi, ki smo še.
Ustarjamo si ... vsak dan, pomalem; svet, točno takšen kot je. (Pogrešam spletno stran www.ustvarjamo.si. ... Mogoče jo bo uvedel kdaj kak minister za digitalizacijo, lokalno samoupravo, minster za prihodnost. Www.ustvarjamo.si bi nas vsak dan opozarjala in nagovarjala ..., da smo sami tisti, ki delamo svet, družbo, državo ..., takšno kot pač je.)

Ampak, to je vendar vsakemu jasno. Ni nam države in planeta zjeb... prapok, prasila ali ta ali oni bog, niti stric Darwin. Ustvarjamo si; točno to, kar imamo.

Otorci zidajo gradove si iz peska,
oblačijo barbike, vozijo plastične buldožerje, 
se gredo zdravnikov,
rišejo, slikajo, barvajo, plešejo, skačejo, pojejo in se veselijo ...

A ni vse to njihovo početje dejansko ena sama predpriprava, generalka za takrat, ko bodo bili odrsasli in veliki in bo šlo zares? Ja, svet bi lahko bil tako lep, če ne bi bilo sledilo: ...
(Ja, vem, grozna slovnična napaka "bodo bili". Kombinacija prihodnjika in pogojnika. A mi je všeč, zato naj ostane.)

... sledilo nekaj zares zanimivega:

Pride Starš, ki najboljše ve in zato pove, kako kaj bo, kako je nekaj treba in kako se kaj ne sme.
In tako počasi odraščamo in pozabljamo na sanje in gradove in veselje, petje, ples in skakanje po krošnjah dreves in sanjarjenje o vseh namišljen in čudovitih svetovih.
In svet namsto sanj postane stanje; dejstvo, sklep, in zakonski predpis.
Ne da se; to ne gre; to je tako; tako že ne. 
....

Zadržati otroka v sebi - od tod izhaja naša sposobnost ustvarjati svet. Po Winnicottu. In Winnicott je že vedel.

Če torej hočemo ustvariti boljši svet ... ;  verjamem, da mi ni treba napisati do konca. Morali bi znati poslušati njih in jih jemati resno. Pri njih bi morali zajemati. Pri njih začeti. Pri otorcih.

Vsi poklici, ki ustvarjajo svetove (bodisi taprave urabanistične, računalniške ... ali umišljene pisateljske, filmske, pesniške, slikarske itd., vedo, kaj pomeni "otrok".

Za začetek bi bilo fajn, če bi odrasli bili bolj nežni in prijaznejšji do Otrok v Odraslih. Ker samo Otroci (v Odraslih) si lahko zamišljajo boljši svet. Šele potem ga odrasel Odrasli v naslednjem koraku (in ob mnogih srečnih koliščinah) dejansko lahko tudi razčleni, domisli, sprojektira in na koncu tudi realizira (udejenji).

Dragi Milenko, povej Zorici, da mi je dala misliti; (vendarle sem odrasel).
Ampak že čez par ur grem v šolo učit mlade, da bi znali ostali čim dlje tudi Otorci.
Po pouku pa naprej proti Trstu delat z nami, odraslimi, ter se veselit druženja z Otroki, ki so še v nas.