Tag: Aleš Novak

  • 22-12-25 6:23 Prva petletka, 24


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile).
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno osebno darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Marsikaj bo vejretno dolgočasnega, ampak si mislim: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke prav vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, Medklic, 19, 20, 21, 22, 23, 

    1. februar 1999

    Sebastijan Horvat je odpovedal sodelovanje Elizabeth na Festivalu, češ, da je predstava na festivalu že sodelovala. Zdaj bomo v ta termin uvrstili stoto ponovitev Govora malemu človeku. To je tudi svetovni dan gledališča. 

      

    1. februar 1999

    Dogovorjeno gostovanje Ovinka v Narodnem domu v MB je spet problematično: isti dan, ko je Brane Kraljevič dovolil, da 16. in 17. igramo v Narodnem domu, je dal na spored tudi predstavo Bombažnih polj. In vsi nekajmesečni dogovori in usklajevanja so ponovno padli v vodo … Anico bo kap, ko se bo v ponedeljek vrnila v službo. 

    Poslušam reportažo s premiere Štefke Valentin, ki je bila na Valu 202 (Nina Simonič, Edita Gaberšek). Fajn. Kako zanimivo se zdi gledališče tistim, ki prihajajo od drugod, iz Maribora, Ljubljane … 

      

    1. marec 1999

    Najavljen sem na sestanek pri g. Vidoviču. Kar po telefonu mi je že povedal, da bo denarja za GP v tem letu enako veliko kot lani in ne manj, zato naj bom kar miren … Jaz pa grem tja, da bi videl, ali bi lahko bilo denarja več kot lani! Najavil sem se tudi pri Lidiji v knjižnici in morda mi glede nekaterih stvari glede razovja firme lahko ona kaj pomaga. 

      

    1. marec 1999

    Noro: ni bilo pravega časa za vpisovanje. Gostovanje Žiri, Café Teater v Ljubljani, priprava plakata in gledališkega lista za Festival monodrame, priprava razstave idejnega načrta za obnovo gledališča. Poleg tega pa sestanek z g. Vidovičem glede plač, razvoja, financiranja, pa z go. Lidijo Majnik okrog njenih izkušenj glede gradnje knjižnice, pa dogovori z Šedlbaurejem in odločitve na osnovi analize poslovnih rezultatov v letu 1998. Kar nekaj dela. 

      

    1. marec 1999

    Sinoči sem dobil v Kranju od Draga 4 reflektorje. Most bo spet malo bogatejši … 

    Počasi pripravljamo razstavo idejnega načrta. Poslanih je več kot 80 vabil; svetnikom, novinarjem, direktorjem … Prav zanima me, kakšen bo odziv. Mislim, da bi lahko bila stvar precej odmevna, saj bo vizualno bogata. S pogostitvijo in odprtjem razstavice bi lahko stvar izgledala prav luštkano, si mislim. 

    Branetu Kraljeviču sem danes poslal pismo, v katerem mu dajem nekaj dokaj konkretnih predlogov glede možnega sodelovanja obeh gledališč v prihodnji sezoni. Upam, da se bo odzval in da bomo morda res kaj uresničili. Seveda se nekoliko bojim mariborskega tendiranja k pogovarjanju, zato se bom ves čas trudil, da bodo stvari tudi zapisane. Presenečen sem namreč bil, ko sem od ge. Trkulja izvedel, da je dobila od ravnatelja nalogo, da pripravi skupni, ptujsko-mariborski abonma za prihodnjo sezono. To se mi nikakor ne zdi izvedljivo, glede na to, da mi nimamo tipičnega abonmaja. 

    Planirali smo že tudi Ovinke v juniju in maju. Upam, da bo šlo s termini v MB vse po maslu. 

    Sinoči sem v Kranju Alešu Novaku povedal, da bomo delali v prihodnji sezoni dva projekta manj, kakor sem načrtoval. Ne bo »Prašičkov« in ne Žab, ki naj bi jih režiral on. Ostaja seveda načelni dogovor za sodelovanje …  

    Pred začetkom monodrame se sprašujem, kako slavnostno, polikano začeti in končati festival. Kako se našemiti – v direktorske atribute, kakor običajno, z umetniško svobodo? Vem, da je vse to brez pomena, vendar poskušam gledati na stvari skozi prizmo vizije oz. cilja: počasnega prepariranja javnosti za pridobivanje naklonjenosti in podpore glede prenove stavbe gledališča. 

    V petek sem najavljen pri županu. Upam, da mu bom znal dovolj na kratko in dovolj slikovito dopovedati, kako daleč smo z obnovo. In da je potrebno »samo« pet nadaljnjih milijonov, da bi lahko naredili PGD in PZI in imeli te papirje še v tem letu. In da bi bili nato maksimalno in optimalno pripravljeni za rezanje kulturnega tolarja na temo obnove starega mestnega jedra … Optimist sem. Zdi se mi, da zelo dobro kaže. To in prihodnje leto pa bosta najbrž bistveni za to, ali bo fasada stala do leta 2002 ali šele kdaj kasneje. 

      

    1. marec 1999

    Počasi se kompletira festival. Še nekaj dilem, še nekaj vprašanj: ali bodo vsi vrnili podpisane pogodbe, ali bo obisk o.k., ali se bo kakšne od predstav udeležil kateri od politikov? 

     

    marec 1999

    Ob 9.00 imam sestanek z županom. Tema: obnova gledališča. Kako mi bo uspelo prezentirati idejni načrt? Kako bom govoril glede denarja? Kako ga zmotivirati? 
    --- 

    In sem nazaj: nimam dobrega občutka. Recesija, manj denarja, centralizacija, krčenje … to so bile besede na županovih ustih. Verjamem mu. Vendar verjamem tudi sebi in naši viziji. Zato bomo delali naprej in rinili. Do PGD-ja in PZI-ja in do ministrstva za kulturo. Kje mi bo torej letos uspelo dobiti 5 mio Sit za naročilo nadaljevanja projekta arhitekture? Ali bomo dobili iz proračunskih sredstev denar za »filmsko pročelje« maja? 

    Plakati in gledališki listi so v hiši. Upam, da bomo dovolj prisotni in agresivni, da bo od vsega tega tudi čim večji učinek. Gledališki list je zelo zelo v redu, plakt morda nekoliko manj, vendarle pa še zmeraj čisto spodoben. 

      

    1. marec 1999

    Čakamo, kaj bo z Milovanom. Ostane, ali gre v SŠC? Teden, ki je pred nami, bo norišnica. Treba bo stisniti zobe in se prebiti do festivala, ko se pa stvari spet noramalizirajo. 

      

    1. marec 1999

    Včerajšnja tiskovna konferenca: stvari so bile dobro pripravljene. Andrej je postavil lepo razstavo z načrti, vizualizacijami, tekstom, mi smo dodali fotografije Slovenskega trga nekoč in danes. Na tiskovni je bilo okoli 20 ljudi. Nekaj mestnih svetnikov, g. Vidovič, ga. Šamprl-Purg, g. podžupan Hojker, g. Tarbuk in g. Vilčnik s Perutnine, od novinarjev pa Večer (Podbrežnik), Radio MB (Klančnik), Tednik (M. Slodnjak), Delo (F. Milošič), RMI. Bili sta tudi članici Žirije: gospa Muhičeva in Katarina Klančnik-Kocutar. Poleg tega še dr. Čelan in mag. Gačnik z Bistre. Pa gospoda iz Expo Biroja iz Maribora. Vse je bilo lepo in prav, vendar sem naredil veliko napako in nisem javno posebej pozdravil g. Hojkerja. Morda se je res ujezil in zato po predstavitvi kar odmahal … Bog pomagaj, nisem pogosto v taki koži in protokol ni moja močnejša stran. Popoldne je zadevo posnela gospa Angela s TV Slovenije, danes pride Ani s POP Tv. Danes pričakujem tudi članek v Dnevniku (P. Pogorevc), tako da bomo kar se da dobro pokriti. Lepo in prav … toda, zdaj je treba naprej. Najti 5 Mio sit za izdelavo PGD in PZI. In dobiti soglasje Zavoda za varstvo kulturne in … ter mestnih služb. Kaj pomeni dejstvo, da na predstavitvi ni bili ne gospoda Napasta, ne g. Kolariča? Ali to kaj pomeni?  

    Brane Kraljevič se je menda silno razburjal zaradi tega, ker da mu nismo povedali, da v Ovinku igra tudi Toš, da smo prosili samo za Nešota. Kakšna čudna stvar: sam je bil na premieri in je lahko videl, kdo igra. Poleg tega organiziramo to gostovanje v Narodnem domu skoraj pol leta. 

    --- 

    Zdaj, ko sem se odločil za 3 premiere na leto, ko sem Alešu Novaku povedal, da se je najin pogovor (spet) prestavil oz. zavlekel na poznejši čas, se mi zdi, da diham nekoliko lažje. Vse se mi zdi preglednejše in manj pritiska čutim. Nauk pa je pomemben: ne bom smel več obljubljati in hipotetično govoriti in se dogovarjati toliko vnaprej. Ljudi je veliko in morda je bolje, če spremenim taktiko ter se pogovarjam relativno pozno. Potem, ko vem, kaj zmoremo. 

    --- 

    Nova pridobitev: lestev! Zdaj bomo končno lahko namestili vse žarnice v lestenec …94

     

    1. marec 1999

    Zdaj je, mislim, skoraj vse nared. Ob 11. uri imamo še sestanek, operativne reči v zvezi s festivalom. Upam, da so bile priprave dovolj dobre in da nam bo v nadaljevanju šlo vse po maslu. Pravzaprav sem zelo vesel, da so tu vse pogodbe (tudi Trst, ki je najprej ni vrnil, nato pa poslal nazaj nepodpisano in nežigosano, je naredil pravzaprav čisto birokratsko napako; mi pa smo se seveda bali, da zaradi malo denarja ne bodo prišli), da vsi termini »stojijo«, da smo uspeli pripraviti razstavo in da se predstave že kar lepo polnijo. 

    Včeraj pa sem malo bolj pomislil na razstavo in dejstvo, da na njej ni bilo ne g. Napasta ne g. Kolariča z oddelka za okolje in prostor. Ne morem verjeti, da jih ne zanima, kar se pripravlja na tem področju v nekem zavodu. Njuno odsotnost (za katero se nobeden ni opravičil) ne morem razumeti drugače kakor neke vrste »politčno« dejanje: ali nimata lastnega mnenja in čakata, kaj bodo rekli drugi (politiki), ali brez g. Gabrijeličiča ne upata reči ničesar, ali se jima zdi, da ne smeta prehitevati in bi s svojim obiskom nakazala, da podpirata projekt? Ne vem, kaj se dogaja v njunih glavah; meni pa se zadeva zdi smešno žalostna. Pišmevritičnost oddelka za okolje in prostor se mi nikakor ne zdi sprejemljiva ob dejstvu, da je v mestu bilo narejenih že kar nekaj čudnih gradbenih potez, ki pa so jih morali najbrž požegnati prav ljudje s tega oddelka … 

      

    1. marec 1999

    Danes se bo začelo. Ukvarjam se (v glavi) z uvodnim govorom. Morda celo preveč skrbim, kako in kaj. Po drugi strani pa ni zmeraj priložnost in možnosti povedati z odra še kaj, kar tudi sodi k pojavu gledališča v skupnosti. 

    ---  

    Še zmaraj premlevam misli in zamisli za nocojšnjo otvoritev. Kaj, koliko, čemu, s katerimi poudarki? 

    Ja, ja, malo zaupam sebi in bog'cu … Nekje globoko v sebi pa dobro vem, da bo prav vse o.k. 

      

    1. marec 1999

    Zelo sem bil zadovoljen s svojim uvodom v Festival. Kratko, jedrnato. Pri vsem skupaj mi je pomagal pogovor s Francije Gabrovškom večer pred začetkom festivala. Ki mi je dal iztočnico in me nekako usmeril oz. omejil v mojih razmišljanjih. Saša Pavček je bila izvrstna. Publika izjemno zadovoljna. Naslednji dan Kontrabas in Slavko Cerjak. Nekoliko manj publike, vendar bili so videti zadovoljni. Nato Zijah z Medvedom in po nenavadnem začetku z glasbenim dialogom med osebami, so se ob Zijahovi natačni igri popolnoma navdušili in zapustili gledališče očarani. Sinoči je Alenka bila spet med  nami s Štefko. Zdi se mi, da preveč hiti, da si ne vzame časa in da je površna pri dikciji (vokali). Sicer pa publika spremlja zgodbo z naklonjenostjo, sočutjem … Konec nekako vse pomiri in zaključi raznorazne dogodivščine. Včeraj je prišel Marinko Nikolič. To je zgodba zase. Ne morem ga »prečitati«: hoče vaditi vsak dan, postavljati luč, delati s tonom, pravi, da bo imel pri nas premiero. Hoče dva uniformirana policaja – varnostnika. Hoče ljudi na odru. Skrivnosten je. Ne pove veliko, vendar veliko govori. Želi direktnega poročevalca iz Slovenije za BiH. Kaj pripravlja? Izziv, eksces, škandal, provokacijo? Ni mi jasno. Hecen tip. Ali je morda samo tak tremaš … Sicer pa razen nekaj težav z vstopnicami pri Zijahu in sinoči pri g. Tonejcu ni posebnih problemov. Hvala bogu. Tudi Perutnina se izkazuje s svojimi preobilnimi narezki. Vse skupaj je fino. Upam samo, da bo tako potekalo do konca. Medijsko je festival kar dobro pokrit, vsaj v ključnih momentih (začetek, tiskovna, priprave). 

    --- 

    Dobili smo možnost za nadaljnje zaposlovanje prek javnih del za inšpicienta. In to že s 1. aprilom. Zdaj je treba ukrepati in nekoga vzeti. Hkrati sem dobil ponudbo dveh deklet, pa tudi Andrej Gabron se je javil. Najbolj mi je všeč misel, da bi Simon Puhar nekoliko odložil vojsko in prišel delat k nam. Kajti na ZKD-ju je ostalo prek javnih del mesto samo za enega človeka. Res upam, da se bo vse to dobro izšlo; predvsem se račun zaplete zato, ker ne vem, v kakšni kondiciji se bo v službo vrnil Marijan. 

      

    1. marec 1999

    Zdaj pripravljamo stvari za Koreodramo. Zdi se mi, da bo tudi ta postavitev, na odru, zanimiva za našo publiko. Sinoči je nastopila Lučka Počkaj z Balerino in ljudje so bili zelo zadovoljni. Kljub resni temi, kljub resnejšemu žanru. Znali so videti igralski dosežek, igralkino prepričljivost, iskrenost, izdelanost lika. In to je super, prav to me zelo veseli: da publika vidi, da je profesionalno igralstvo nekaj, kar je artificielno, estetizirano, ugledališčeno, zavestno izbrane odločitve.  

      

    1. marec 1999

    Tudi Frayevo predstavo Igrati je publika kar dobro sprejela. Hvala bogu so bili na predstavi taki, ki jih gledališče zares zanima. Damir pravi, da je Beckett še bolj hermetičen … Upam, da predstavi nista preblizu in upam, da bo  Nikolić danes o.k. Sicer pa moram zapisati, da se je sinoči začela vojna na v Jugoslaviji. Nato je napadel. Po predstavi je bilo slišati na nebu hromenje avionskih motorjev … Kličem Tucovića, vendar veze nikakor ne dobim. Zasedeno … Nikoliću sem včeraj uredil poročanje za Oslobođenje. Danes bi hotel še TV … Sinoči so vadili do pol treh! Noro, kako nenatančni okviri in premala doslednost lahko ustvarijo probleme, ki si jih niti predstavljali nismo. Seveda: če imaš opravka s tipom, kakršen je g. Nikolić. No, želim mu, da bi naredil dobro predstavo, da bi publika uživala, da bi se vse skupaj dobro izteklo. Vse ostale njegove muhe in muhice pa bomo že prenesli … Čeprav nam je zares povzročil cirkus v urniku. Edini je, ki tukaj vadi, ki si tukaj izdeluje sceno, edini, ki potrebuje od nas posebej Tomaža in še Simona, ki je pri glasbi. Skratka: komplicirano. Vendar poučno. --- 

    Perutnina bo tiskala plaketo za nagrajenca. To so se spomnili sami. Lepo. Z Jašo sva sinoči razmišljala o zaključni prireditvi, o morebitnem širjenju nagarad v prihodnje in pogovor je bil zelo zelo koristen. Fino. Porodilo se je nekaj zamisli, še posebej pa mi je všeč tista o »leteči nagradi«: nagradi, ki pred festivalom ne bi bila definirana, podelili pa bi jo za nekaj, kar bi strokovno žirijo v času festivala nadvse prepričalo: npr. za dramatizacijo, izjemno glasbo, gib, petje, sceno, kostum, režijo … O tem velja resno razmisliti že pri naslednjem festivalu.  

    --- 

    Prišel z občine, s sestanka glede proračuna. Male korekcije so možne, vendar bo v bistvu ostal takšen, kakršen je v osnutku. Slabi časi bodo letos. In še slabši bodo čez dve leti, ko se bo države popolnoma umaknila s kritjem razlik. Če prav razumem. Razlogov za optimizem ni videti (na prvi pogled). Vendar trdi časi so zanimivi časi. Se jih veselim. Ne bojim se. Nekje bo tudi ta ozek lonec moral pokazati razpoke. In tam skozi se bomo skušali izmuzniti, prebiti. Nekomu bo to moralo uspeti. Zakaj ne bi nam? 

     (Se nadaljuje.)

    ***

    Komentarji in pripombe danes (2025):

    94 - Kako smo se razveselili vsake nove stvari, pa četudi samo navadne lestve! In druga gledališča so nam rada pomagala. Ja, čutilo se je, da so z nami in da nam privoščijo, da nam uspe, da shodimo, da se "ujamemo" v domačem okolju.

     

     

     

    Obiščite tudi (povezana vsebina): MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.

  • 21-10-25 6:23 Prva petletka, 10


     

     

    Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
    Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)." 
    Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
    Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
    Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!

     

    Prejšnje objave:

    1, 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9

    ***

     

    1. januar 1998

    Januar je mimo. Mislim, da predstavo Sobe delamo uspešno. V hiši pa stvari tečejo nekako po starem. Čutim, da moram premakniti organizacijsko spremembo dopoldanskih vaj: treba je uvesti inspicientsko službo. Na odru je kar nekaj drobnarij in scenskih elementov in te stvari bo treba vzeti v roke - nekdo jih mora pripravljati, popravljati ... 

    Sicer pa počasi razmišljam o novi sezoni: Fantu, Finžgarju, monodrami. Obenem pa o dolgoročni strategiji glede obnove stavbe: o procesih, papirnatih zadevah, ki jih bo treba pripraviti46. Muči me tudi misel na Hercegovo: kaj storiti?  - Najbrž bo najboljše, če počakamo na odločitev države, ali nas bo podprla pri vlogi za sofinanciranje. 

    Zdi se mi, da bomo lučni regulator dobili relativno kar hitro.  

    Sedmi človek v zavodu je po izjavi g. Vidoviča letos utopija. Lahko bi razmišljali o kom, ki bi delal prek javnih del. 

    Nikakor se ne spravim, da bi se najavil pri ministru Školjču. Tudi Peter Božič ni nič klical - obljubil je namreč, da bo poskusil urediti sprejem pri ministru. Morda bom ob prvi priložnosti rekel županu, naj poskuša doseči, da greva skupaj do Školjča. 

      

    1. februar 1998

    Ja, še sem začetnik: kar v trebuhu me malo zvija, ko moram urediti stvari z zavarovanjem in odpovedati eno od zavarovalnic. Prvič, ker dobro nekaterih stvari ne razumem, drugič ker moramo ene odpovedati, tretjič ker se počutim sam pred sabo neodločnega, ker cincam s to neugodnostjo.  

      

    1. februar 1998

    Za Štajerca je še samo kakšna karta. Veliko ljudi bo ostalo zunaj ... -- Telefoni zvonijo kot zmešani... kart pa že nekaj časa več ni ... Lep in hkrati občutek nemoči. 

    Vaje za Sobe tečejo fino, lepo. Tehnika izredno dobro dela. Pravočasno in temeljito. Zavzeto in odgovorno. 

    Zdi se mi, da bo tudi gledališki list za novo predstavo kar zanimiv. Pester, razgiban. Tatjana je resnično zanesljiva in drži se rokov. Tudi na Tedniku zelo dobro sodeluje z urednikom in oblikovalci47. Verjamem, da pride k njim z maksimalno pripravljenimi stvarmi. 

      

    1. februar 1998

    Torej: župan me je prosil za govor. Pokličem Branko na ZKO, da izvem, kako bo izgledala scenografija - pove mi, da naj si grem po scenarij na MOP in da mi mora povedati še to, da je bila proti temu, da sem slavnostni govornik jaz ... Danes zjutraj me kliče župan in sprašuje, ali imam kaj proti, če govori še g. Lačen, ki je bil predlagan za govornika s strani ZKO-ja. Nikakor, pravim, naj govori vsak, ki ima kaj povedati ... Hecno, s kakšnimi “problemi” se imamo čas ukvarjati. 

    Pomembno se mi zdi to, da je župan sam dobil nekaj klicev za to, da bi priskrbel vstopnice za Štajerca - seveda ni mogel pomagati, je pa se začudil, kako to, da ljudje želijo to tako gledati47. 

      

    1. februar 1998

    Malo pred 18. uro je. Pričakujemo goste. Irena je fino pripravila klet in narezek. Koliko se jih bo le odzvalo? Upam, da čim več. Mislim, da je prav, da se poveselimo skupaj ... 

    Petkov govor je mimo - mislim, da je bil kar v redu. Seveda nisem povedal nič bistveno novega, vendar mislim, da so bili poudarki ustrezni. 

    Všeč mi je bilo, da so prišli sodelavci na proslavo. Vse ženske (Tomaž je bil najbrž že sit napetega petka, saj je imel ta dan kar nekaj predstav, Marijan pa je že šel po svoje). 

    Popoldne nekoliko prebiral stari dnevnik, ker sem mislil, da bi prebral kaj iz njega. Vendar tega ne bom naredil, sem se odločil v zadnjem trenutku. Ker gotovo ne bi izbral - našel ustrezne stvari, ki bi poudarila bistven prispevek prav vseh pri nastajanju projekta “poklicno gledališče na Ptuju”. 

    Februar bo kratek. Veselim se že premiere Sob, ker vem, da bo Sandi zelo dober, morda pa bo tudi Vesna naredila nekaj čisto novega ... šla čez sebe. 

    Petkov govor na občinski proslavi: morda bi spremenil samo to, da smo tudi profesionalci še lahko ljubitelji. In da mi smo ljubitelji. 

      

    1. Februar 1998

    Od sinoči imamo internet. Poslal sem prvo pošto, Tatjani Doma. Našel sem prve podatke, o Marcusu Koebeliju. Izgleda, da bo stvar prav zanimiva. Zdaj je naslednja investicija v tej smeri telefonska linija, ISDN in seveda multimedija. 

    Tomaž in Anica sta naročila svetlobni regulator. Tako bomo lahko vrnili sedanjega na ZKO. Kar precej problemov se že počasi nabira pri koordiniranju prireditev … Na ZKO-ju pa bo prišlo tudi do “preštevanja” in najbrž bodo tudi zato hoteli imeti vso opremo spodaj. Kakorkoli že: do konca marca bomo imeli svoj regulator: nov, kakovosten, hkrati prenosni. Mislim, da smo za naslednjih 10 let uredili regulacijo svetlobe in lahko bomo začeli vlagati v reflektorje49. 

      

    1. februar 1998

    Včeraj smo se kar malo skregali: zaradi plakatov, ki jih ni bilo pred gledališčem v soboto, zaradi tega, ker Marjan ni hotel zvečer narediti usluge Ireni in zakleniti kleti, zaradi Tomaževega dolgega reakcijskega časa pri izvajanju nalog. 

    Obiskal me je Aleš Novak. Rad bi delal v našem gledališču. 

    Petkov pogovor s Sebastijanom Horvatom glede gostovanj v tujini. Načelnega dogovora za vsa gostovanja v tujini nisva dosegla. Pogovarjala se bova posebej, za vsako gostovanje posebej. Za začetek o Beogradu: vztrajam, da če morajo vsi trije tehnični delavci hoditi na predstavo po Sloveniji, da potem morajo vsi trije tudi v Beograd. Sebastijan bi namreč rad, da gre samo Tomaž. Vztrajam: če jih ne potrebuje v BG, jih ne potrebuje tudi po Sloveniji. Pravi: da je doma drugače, da on doma na predstavah ne bo delal ... Ne popustim, in naši bodo šli zraven, če se bo šlo. 

    Gostovanje Štajerca v Ljubljani seveda čisto polno. V gledališču tudi Partljič z ženo, gosti ga župan Luci. 

    Finiširamo s predstavo.  

      

    1. Februar 1998

    Pustni torek. Nekakšno premirje. Tehnika finišira svoje delo za Sobe. V pisarnah nekak neobičajen mir. Anica končala finančno poročilo. Lepo je zvezano, komentirano, odposlano na občino in članom sveta zavoda50. 

    Všeč mi je, da je tehnika za to predstavo “stopila skupaj”. Usklajujejo se in se samostojno organizirajo za določene naloge. Tako mi ni treba vsega kontrolirati. Razumeli so, zakaj so tam in za kaj so odgovorni in kaj bi se zgodilo, če svojega dela ne bi dobro opravili (mislim: posledice na odru, ne kakšno kaznovanje). 

    Stimulacijo sem dvignil na 7 % v poprečju. In jih nagradil za februar z 10 %, Anico pa z 20 % zaradi celoletnega preglednega in ažurnega vodenja financ. 

      

    1. februar 1998

    Včeraj sem dobil dve zanimivi pismi: v prvem mi odgovarja Nataša Matjašec in pravi, da naj ne bom birokrat, ampak tokrat ustvarjalec in omogočim gostovanje v Beogradu ... in dodaja še marsikaj, kar je najbolje prebrati kar v pismu. Najprej sem bil žalosten in jezen: zdaj pa sem se odločil, da bom reagiral takole: ne bom odgovarjal. Imam svoje stališče do projekta, z njim sem seznanil vodjo projekta in komuniciral bom samo z njim, Sebastijanom. Ne mislim se opravičevati za svoja stališča, ki so pač taka kot so. 

    V drugem pismu je bil tekst, ki mi ga pošilja g. Šedlbauer in pravi, da bi ga rad režiral na Ptuju. Odpisal mu bom; - v glavnem, da ne verjamem, da bi ga ptujski honorar utegnil resno zanimati. Že popoldne me je klical Vlado Novak, ker da je prejel isto besedilo od Šedlbauerja (ker režiser predlaga za igralca njega in Bernardo Oman). Zanimivo je bilo to, da je Vlado nenadoma želel vedeti, kaj bomo igrali drugo leto, kaj smo igrali to leto in me začel prepričevati, kako je to projekt, ki ga gledališče potrebuje ... Lepo in prav: zalomilo se bo vse pri denarju51. 

     

    (Se nadaljuje.)

    *** 

    Pripombe in komentarji:
     

    46 - Seveda nisem imel pojma, kako se načrtuje, kaj šele gradi, kakšna javna zgradba. Kje začeti? Kako misliti obnovo? V čem je razlika med obnovo in prenovo? Če ne bi bilo že omenjenega Androta (Andreja Šmida), bi taval v megli. Tako pa me je naučil, kaj je to preveritveni projekt, pa idejni načrt, pa PGD in PZI. Niti malo izi. 

    47 - Tatjana Doma je bila "hišna dramaturginja". Ob premierah je izhajal "Premiernik" - nekaj takega kot gledališki list in postavljali in tiskali smo ga v Tedniku, ki nam je še kako "šel na roke". Pri njih smo tiskali tudi Sezonec - najavo nove sezone. Mogoče je izšel celo kot priloga pri Tedniku ...

    48 - Pozabil sem na to dejstvo: da so ljudje poskušali "prek vez" dobiti karto za Štajerca celo pri županu. In jim je seveda ni mogel "zrihtati". Ker sedežev je, kolikor jih je. Mogoče pa je prav ta županova osebna izkušnja s karatami, ki jih ni več, pripomogla, da je bil naklonjen misli na prenovo gledališča? A propos sedežev: Da bi pro-vocirali (provocare = priklicovali) obnovo, sem Andreju rekel, da naj v preveritvenem projektu "nabaše" v volumen čim več sedežev. Mislim, da jih je narisal kakšnih 230. Saj veste: papir vse prenese ... Zdaj, ko gledam tole vse skupaj za nazaj in vidim, kaj je po prenovi nastalo, priznam: moja napaka. Gužvanje sedežev na silo v dvorano z argumentom češ, po porenovi bo dvorana sprejela več gledalcev - napaka. Pika. Kaj bi se mi zdelo danes najprimerneje? Če bi lahko zavrtel čas nazaj in odločal? - Preprosto: v danih gabaritih povrniti dvorani - z ložami, balkonom - nekdanji sijaj. Bi se reklo: nekdanji kič. Saj veste; pozlata, rdeči žamet, ložice za njega in njo. Retro. Nekje drugje pa zbetonirati sodoben "silos" - sodobno dvorano s 400, 500 sedeži. (Da ne sanjarim: že v Q-Centru bi lahko nastala takšna dvorana. Parkingi - blizu, obvoznica - blizu, infrastruktura - ready.

    49 - Zdaj šele dobro vidim: začeli smo res iz nule. Od žlice. Ničesar nismo imeli. Razen želje - delati gledališče, igrati. Igrali bi pri svečah, če bi bilo treba. (In tu je ta paradoks: gledališče ne potrebuje drugega kot nekoga, ki želi igrati in nekoga, ki ga želi gledati. Kjerkoli; lahko tudi na trgu, v kleti, gostilni, razredu. Ko pa iz "želeti-igrati-in-želeti-gledati" začneš želeti delati "dejavnost", institucijo in kaj šele "presežek prihodkov nad odhodki", potem pa se stvari zakompleksnizirajo. Ja, lahko dobiš kompleks pred kompleksnostjo. In v tem je lepota in izziv.

    50 - Ja, s koliko skrbnosti smo pripravljali poslovno poročilo; od vsebin, do statistik, grafov, financ - samohvale z višino oz. bolje deležem lastnega prihodka, odzivov v javnosti ... Verjel sem, da bodo argumenti rezultirali v več denarja za gledališče. Časovni preskok. Nekoč pozneje - mogoče bom v prihodnosti pisal v dnevniku tudi kaj o tem; skoraj prepričan sem, da bi moral - sem razočaran, da tega denarja ni bilo vse več, kakor je bilo obiskovalcev in uspehov vse več, v neko poročilo na prvo stran napisal: "Če kdo to bere, naj me pokliče, da bom vedel, da je to vsaj nekdo prebral." Nikoli nisem dobil nobenega klica.

    51 - Denar: če ga imaš, si lahko kupišt tudi "pavarottije". A to - kupovati, ker pač imaš denar - ni gledališče. Gledališče je "proizvodnja", gledališče je "domača gredica", "pridelano doma". Seveda: korenček v lidlih in šaprih in hoferjih je ves lep, čist, perfekten, kot da bi ga na stružnico izdelal; domač je ves blaten, skrivenčen in dva nista enaka ... Ampak je pa z domačega vrta! Gledališče ni trgovinska dejavnost; gledališče je lokalna (locus) kategorija; gledališče stoji in pade z intenziteto, s katero živi z mestom, meščani, kolikor resonira s svojim okoljem. Obstajajo mnogi kraji, ki imajo kulturne domove in večnamenske dvorane; ja, in tudi tja seveda zaide gledališče, da v tamkajšnjih krajih poskrbijo za pestro kulturno ponudbo. A malo krajev ima svoje lastno gledališče. (Bogati kraji, bogata mesta, pa seveda tudi več.) 

     

    Povezana vsebina: MgPuzzle; portret gledališča, ki ga pišemo skupaj; work in progress.